Mesečni arhiv: februar 2011

Poflikana Peč

(27.2.2011)

Nastopili so dnevi, ko se botra zima začne poslavljati. Toplota vzvalovi suhe bilke, potegne s svojo čudodelno roko po senožetih. Skromni cvetovi na kopninah prinašajo pomlad, snega je na prisojah zgolj še za usihajoč spomin. Mraz beži tja pod oblake, upanje se budi.

Jutro

Jutro

Ravno pravi čas torej, da si pretegneš ude in preženeš zaspanost. Na mladem obrazu se kaže volja, odločnost potegne za seboj tudi stare kosti. Dvomi se razpršijo, sneg drsi pod smučmi, kjer ga zmanjka, navdušenje kar skoči čez. Rdečina prebujajočega dneva je kratkega daha, svetloba ostreje začrta sence.

Nad nekdanjim mejnim prehodom

Nad nekdanjim mejnim prehodom

Iskanje najboljših prehodov ima sprva pravi pustolovski pridih. A od prvobitnosti je ostalo bore malo. Ob zvijanju pod žičnatimi ograjami in skakanju čez bodečo žico sva se tega še kako dobro zavedla. Na robu travnika sva se izvila iz prisilno začrtanih meja, ledena pot je peljala navzgor.

Ujetnica

Ujetnica

Hoja po sledi tisočerih ni pravi izziv. Toda vijuge življenja so muhaste. Ko ni moči za samosvojo pot, je dobro stopiti v gaz. Zlijejo se utripi mnogih src, v prsih junakov bijejo kot eno. Prej ali slej nas klic zvedave nravi usmeri tja, kjer sneg pod nogami škriplje, veter kuštra lase in je žvrgoleč klepet namenjen zgolj nam.

Na gozdni poti

Na gozdni poti

Samotna gaz se vzpenja proti sanjam. Znamenja so poznana, budijo spomine in pomežiknejo, koliko globokih vdihov je do najlepšega razgledišča. Ropotajoči pogruntavščini za pomoč pri vzponu sva se danes le posmehnila. Preskok k sosedom bi bil povsem nepotreben, domača pot je bila neprimerno bolj vabljiva. Zložno se vzpenja, ravno prav, da se dih umiri.

Na Peči

Na Peči

Kratek je bil postanek pri klopi. Kratek pogled proti dolini, nad Tamarjem je skalni val pljuskal proti nebu. Na vrhu so naju dva vabile tri dežele. Vsaki sva namenila enak čas, si ga vzela tudi za sebe. Nato pa sledila konicam smuči navzdol. Zvijale so se, hitele, midva pa plesala z njimi.

Na križišču poti

Pod Tromejo na razcepu poti

Na mestu ali dveh je pomladna sapa pot le preveč obliznila. Da bi ne ropotalo, sva snela smuči in meter kasneje spet drsela. Preskočila sva na senožeti in ujela lepe zavoje. Kdo bi si mislil, da bo vse tako hitro za nama.

Skok čez goščavo

Skok čez goščavo

Še zadnji pogled nazaj. Tisti, ko pogledaš na prehojeno pot, potem pa zapreš oči in s preostalimi čutili toliko bolj zajameš spomin. Za čas, ki počasi prihaja, za trenutek, ko bo preteklost vse, kar še imaš.

Zajemanje

Če znaš iskati, najdeš!

Dolnja Avstrija – zimski poljub

ODHOD PROTI ŠTAJERSKI – 18.2.2011 – Pred nami so bile šolske počitnice. Ker smo se odločili, da jih aktivno izkoristimo, je bilo potrebnih kar nekaj priprav. Dekleti sta imeli popoldan še tabornike, potreben je bil po mojem razumevanju povsem predolg obisk trgovine in knjižnice. Seveda je bilo moje razumevanje povsem nasprotno z Majinim. Da se je spet malo zaiskrilo, je itak jasno. Postavil sem končni rok za odhod – ob deveti uri. Seveda smo babici pomahali in odpeljali proti Štajerski šele pol ure kasneje.

Zimski poljub

Zimski poljub

Peljali smo mimo Domžal in po avtocesti do Celja, tam zašibali proti Vojniku in naprej do Zreč. Parkirali smo pred termami (46.370940 15.387280), se po telefonu javili Benu, potem pa kmalu izginili v posteljo. Jaz sem sicer v roke vzel PSP, pa potem pri drugem Tom in Jerryju že konkretno kinkal.

PIBER, MARIAZELL – 19.2.2011 – Zjutraj smo bili ob osmih pokonci. Pripravljeni na odhod smo poklicali Bena, ki nas  je prišel pozdravit. Takoj je pojasnil, da bodo krenili na pot malo kasneje, obiskali še trgovino v bližini Gradca in nas ujeli nekje po poti. Tudi prav, smo mu ob devetih pomahali in mimo Slovenskih Konjic peljali proti avtocesti.

Pogled na dvorec s parkirišča

Na parkirišču pod kobilarno v Pibru

Štiripasovnici smo sledili do Gradca, tam zavili v smer Celovca, pa kmalu preskočili na lokalne ceste, ki so nas peljale do kraja Piber. Da smo prav, so nam kazale številne obcestne table in napisi, da je to dežela lipicancev. V Pibru namreč stoji državna konjušnica.

Baročni dvorec

Baročni dvorec

Živi se je med vožnjo utrnilo vprašanje, čigavi so sedaj lipicanci. Sem ji zvito odgovoril, da teh lepih živali politične zdrahe nedvomno ne zanimajo in nas konec koncev tudi ne. Parkirali smo na velikem parkirišču ob vznožju vzpetine (47.078280 15.100984), na kateri stoji dvorec, nad njim so hlevi s konji.

Notranjost dvorca

Notranjost dvorca

Dekleti sta bili sprva nekoliko brez volje, potem pa sta najprej navdušeno skakali po trgovini in malo kasneje na igralih. Razpoloženje se je že boljšalo. Ob pol dvanajstih je prišel naš vodič. Sredi zimske sezone smo bili edini gostje. Z Majo sva se javila za prevajalca dekletoma in krenili smo na ogled.

Igrala pred trgovino s spominki

Igrala pred trgovino s spominki

Najprej smo zavili v hleve s konji, videli različne opreme, hrvaško, madžarsko in seveda domačo, iz Piberja. Izvedeli smo, kateri so rodovi lipicancev in kako se označujejo, opazovali plemenske žrebce, med njimi tudi enega iz Lipice. Videti je, da so žrebci španske jahalne šole letos preleni za randi s kobilami iz Piberja, zato morajo (znova) na pomoč priskočiti krepki podalpski lepotci.

Na vodenem ogledu po kobilarni

Na vodenem ogledu po kobilarni

V kovačiji pozimi konj ne podkujejo, smo pa videli številne vrste podkev in izvedeli, za kaj se posamezna uporablja. Pri konjih v izpustu in kobilah z žrebički nam je vodič dokaj obširno razložil, kako ravnajo s kobilami, ki so breje in tistimi, ki so že povrgle.

Plemenite živali je možno tudi pobožati

Pristni stik

Seveda je bil za razumevanje vseh izrazov potreben hitri šnelkurs nemščine. Med tem, ko sva z Majo švicala ob prevajanju, je Ajda skušala z dobrikanjem privabiti najbližjega žrebička. Pa ni nič maral za njene namige. Opazil pa jih je drugi, ki je nenadoma prav firbčno prišel pogledat obiskovalce.

Kobile in žrebički

Kobile in žrebički

Dekleti sta bili seveda navdušeni. Božali sta ga, on pa se je smukal okoli njiju, ju včasih boksnil ali celo nežno ugriznil. Sedaj so bila še malo prej povsem kisla usta deklet razpotegnjena v širok nasmeh. Dobra volja ni popustila niti med ogledom kočij in sani, s katerim se je naš sprehod po kobilarni zaključil.

Firbčni žrebiček

Firbčni žrebiček

Čez trgovino smo seveda firbcali, pa z obljubo, da še pridemo, dano tako trgovki kot otrokom, ušli na igrala. Postanek je bil obvezen, čeprav sem malo tudi že priganjal. Smo imeli za danes še nekaj načrtov. Med spustom proti avtodomu je Živa zlezla še v hiško na drevesu, jaz pa sem šele sedaj opazil napis, da je  parkirišče zasebno in da kampiranje odpade. Dobro, da vemo za drugič.

Razstava kočij

Razstava kočij

Odpeljali smo se do bližnje vasice Bärnbach, kjer smo parkirali nasproti cerkve (47.069891 15.126706). Ta nam je poglede privlačila že ob vožnji proti kobilarni. Nič čudnega, saj je izdelek dokaj ekstravagantnega arhitekta Hundertwasserja, česar na zunaj ne more skriti.

Sveta Barbara

Sveta Barbara

Okoli cerkve vrsta nekakšnih vrat predstavlja različne svetovne religije, to jasno kažejo tudi oznake na njihovih obokih. Vsekakor zanimivo, tako zaradi oblike, kot predvsem tudi same ideje. Pa saj je bil arhitekt znan po takšnih domislicah. Zato pa notranjost ni bila tako pisana, kot smo pričakovali.

Notranjost cerkve

Notranjost cerkve

Sem kar imel pred očmi župnika, ki arhitektu grozi z večnim ognjem, če bo tudi notranjost na svoj način »oskrunil«. Malo smo se igrali z navigacijo, ugotavljali, katera pot bo bližja in brez dodatnih cestnin. Še bolj pa razmišljali, kaj bi se nam časovno najbolj izšlo.

Krstilnica

Krstilnica

Še vedno poln računic, sem v mestecu Thörl samo debelo pogledal, ko je pred menoj začel policist mahati z liziko. Ups. S kolegico sta stopila do mene in skoraj v zadregi je vprašal, ali znam kaj nemško. Itak, da bi se kakšna beseda znala najti. Hvala bogu je bil njegov odgovor.

Molitev

Molitev

Na vprašanje, kaj sem naredil narobe, je pomignil, da sem malo prehitro vozil. Njegov dokaj bolj zajeten kolega je res stal v bližini z laserskim merilnikom pod pazduho. Prehitro? Halo! Kaj pa kolona za mano? Preveril je, če je z dokumenti vse v redu, se pustil poučiti, da sta dekleti seveda privezani, vendar le dvotočkovno, kolegica pa mi je namignila, da nisem ravno podiral rekordov.

Ena izmed vrat

Ena izmed vrat

Po tem, ko smo poklepetali še o naši nadaljnji poti, mi je  vrnil dokumente. O kakšni kazni raje nisem spraševal. Morebiti pa pride naknadno po pošti. Bomo videli. Do Mariazella ob cesti ni bilo nobenega kifeljca več, le Jezersko sedlo smo morali prečkati in že smo parkirali na P3 (47.770383 15.318480).

Park pred cerkvijo

Park pred cerkvijo v Bärnbachu

Po četrti uri popoldan zastonj. Kot pravi Gorenjci smo seveda čisto brez načrta pripeljali ravno nekaj minut za tem, ko ni bilo več treba plačati nič. Med tem, ko je Maja cmarila kosilo, sva z Ajdo odšla do bazilike. Marijino svetišče, nekakšne Štajerske Brezje.

Bazilika v Mariazellu

Bazilika v Mariazellu

Leta 2007 jih je obiskal papež. Pa zanimanje verjetno ni bilo ravno preveliko, glede na to, da še štiri leta kasneje (raz)prodajajo pakete, namenjene romarjem, ki so pred leti prišli mahat Benediktu. Tokrat skontu nismo podlegli, vrečke so ostale v polnem številu. Še sprehod po trgu pred cerkvijo, iskanje poti skozi samostan nazaj proti parkirišču in okusna večerja.

Vhodni portal

Vhodni portal

Po njej si je Ajda privoščila počitek v alkovnu, jaz pa sem s kuharicama odšel pomolit, da bi bile tudi ostale večerje podobne. Da bi bolj držalo, smo kupili še svetinjico, potem pa mimo Marije v zlatu odšli proti izhodu iz cerkve. Na trgu smo zavili desno in se malo naokoli vračali proti parkirišču.

Oltar

Mogočna notranjost

Poleg nas je bil že parkiran Beno. Nekje v mestu smo se zgrešili. Nič hudega. Počakali smo, da se je vrnil in mu izrekli dobrodošlico. Potem pa odpeljali proti Lunzu. Malo nas je skrbelo, ker je policist v Thörlu zavijal z očmi, da ceste sicer ne pozna, da pa ne more biti prida glede na oznako na zemljevidu. Pa ni imel prav. Cesta je bila odlična, vzpon na sedlo in potem spust z njega pa nič posebnega.

Marijin oltar

Marijin oltar

V Lunzu smo vijugali do jezera in iskali drsališče, o katerem sem našel informacijo na internetu. Pa je bilo jezero brez ledu in tudi v centru kraja ledene ploskve nismo našli. Pa nič. Peljali smo naprej proti kraju Hollenstein an der Ybbs, se strmo vzpeli nadenj in se znašli pred dilemo. Levo ali desno? Ugotovili smo, da desno ni ravno pravega parkirišča, zgolj nekaj mest za žičničarje.

Arthur-Krupp-Platz

Arthur-Krupp-Platz

Zato smo se vrnili do razpotja in poskusili levo. Prostora je bilo dovolj, parkirišče ob cesti je le nekoliko viselo (47.792657 14.794738). Pa nas ni pretirano motilo. Ko je pripeljal še Beno, je ravno tako zavil najprej desno, potem pa prišel do nas. Poskusili smo dobro domačo kapljico, nato pa šli na sprehod do smučišča.

Večerni sprehod po Mariazellu

Večerni sprehod po Mariazellu

Ugotovili smo, da  je tekmovanje s pležuhi že mimo, zabava pa se je nadaljevala v lokalnem disku. Nas ni toliko pritegnila, da bi se ji pridružili. Še posebej, ko so nas vsi gledali, kot da smo padli z Marsa. Zato smo pobrali šila in kopita in se vrnili v avtodome. Vožnja čez dan nas je kar utrudila, zato je bila ura za odhod v posteljo več kot prava.

KÖNIGSBERG, GAMING – 20.2.2011 – Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mogoče zato, ker so me ponoči budili veseljaki, ki so svoj uspešen pležuharski nastop bogato zalili.

Smučišče Königsberg

Smučišče Königsberg

Opazil sem, da deluje poleg dveh vlečnic, ki ob umetnem zasneževanju uspeta prebroditi tudi nekaj odjuge, še skrajno leva. Žičničar mi je vlil upanja, da bi znala do otoplitve omogočiti nekaj zavojev. Pa je bilo veselja kmalu konec. Komaj smo pri blagajni dobili dopoldanske karte, že je leva žičnica obstala.

Pogled od zgoraj

Pogled od zgoraj

Da tudi gornji dve ne delata, smo pa tako že vedeli. Ni nam preostalo drugega, kot da smučamo ob sidru. Progi, na vsaki strani žičnice ena, sta bili dokaj kratki, vendar solidno strmi. Tako sta omogočili nekaj lepih zavojev. Krožniček nižje pa je bil res namenjen zgolj začetnikom. Dekleti sprva nista bili ravno pri volji, malo sta ponergali, da je smučanje dolgočasno. Puberteta, kaj se more.

Krožniček

Krožniček

Pa sva jima z Majo z nekaj truda skušala vožnje narediti bolj zanimive. Tudi Beno z Jašo in Oskarjem je bil dodatna motivacija. Ob enih smo s smuko zaključili, vrnil sem karte, potem pa odšel gledat, kaj se kuha. Seveda so bile na meniju dobrote in seveda sta dekleti spet vihali nos. Izbirčne Mete.

Polni smo navdušenja

Polni smo navdušenja

Po kosilu smo se odpeljali proti Hollensteinu, kjer sem natočil gorivo, nato pa vožnjo nadaljevali do Göstlinga, kjer smo v termah Ybbstaler Solebad poiskali nekaj informacij. Z Benom sva pomahala prijazni receptorki in pomežiknila, da se naslednji dan vrnemo, potem pa navigirala proti kraju Gaming. Za Luzom se je cesta vzpela, pa znova spustila, mimo kartuzije smo iskali pravi odcep do bazena.

Parkirišče pod smučiščem

Parkirišče pod smučiščem

Presenečeno smo ugotovili, da gre v resnici za šolski bazen, pod katerim so tudi savne. Sledili smo tablici, ki je obetala parkirišče za obiskovalce bazena in našli miren prostor za šolo (47.924652 15.094044). Tako miren, da ima tudi nočne obiskovalce. Benu sem z nogo pokazal, kaj mislim. On je sicer kimal, a videl le na tleh narisano tanculo in polja za igro Človek ne jezi se.

Osamljeno drevo

Osamljeno drevo

Šele ko sem kondoma brcnil pod sneg se mu je izvil presenečen: »Ooooooo«. Na hitro sva raziskala pot do bazena in z Bademeistrom spregovorila par prijaznih besed. Čez nekaj minut smo se vrnili v polni zasedbi, dobili nekaj osnovnih napotkov, nato pa zasedli prosta mesta ob manjšem bazenu.

Na zaprti progi se kaže pomanjkanje snega

Na zaprti progi se kaže pomanjkanje snega

Na eni strani bi se dalo celo plavati, na drugi pa je bilo vode komaj do kolen. V njej so že špricali domači otroci, mi smo se jim le pridružili. Beno je takoj strokovno ugotovil, kakšne vrste je bazen in pokomentiral rešetke ob njem. Poklicna deformacija. V kleti so bile turška, finska in bio savna. Slednja je imela temperaturo okoli 60 stopinj in nekoliko višjo vlažnost.

Parkirišče za šolo v Gamingu

Parkirišče za šolo v Gamingu

Prostora za počitek je bilo dovolj, celo manjši bazen za ohladitev je bil ob tuših. Dopoldan nas je na smučišču nekoliko zeblo, zato je pregrevanje prav prijalo. Tastari smo toploto seveda iskali v kleti, otroci so si raje na bazenu izposojali rekvizite, žoge, vodne koše, zabave je bilo zadosti.

Šolski bazen

Bazen se je zvečer umiril

Če sta naši pubertetnici fanta iz sosednjega avtodoma prej gledali še malo od strani, so se sedaj že povsem ujeli. Zabava je bila na višku. Dokler ni bila Mila preveč zaspana in so Beno in njegovi pomahali in se odpravili spat. Mi nismo bili v vodi skoraj nič dlje. Da pa smo se uredili, nam je pri dekletih vzelo precej več časa.

Hodniki šole v Gamingu

Hodniki šole v Gamingu

Ko smo prišli do avtodoma, je bilo pri sosedih že vse tiho. Nismo hoteli motiti ali celo koga buditi, zato smo tiho skočili kar domov, na toplo. Utrujeni smo kmalu zaspali, noč je bila povsem mirna.

YBBSTALER SOLEBAD – 21.2.2011 – Zbudil sem se že pred sedmo in opazil, da se je malo parkirišče začelo počasi polniti. Čas začetka pouka je bil vedno bližje, učitelji so prihajali. Potrkal sem pri Benu in, še preden bi naju kdo grdo pogledal ali celo zaparkiral, sva mimo presenečenih otrok odpeljala do glavne ceste in zavila proti Lunzu. Vračala sva se do Göstlinga in pred bazeni parkirala (47.810330 14.934744).

Ybbstaler Solebad

Ybbstaler Solebad

Prijazna mladenka, ki je ravno prihajala v službo, nama je pomignila, da lahko avtodome pustiva tudi na tlakovcih, ki so omogočali parkiranje daljših vozil. Jaz sem ga parkiral ob cesti, Beno pa ob bazenih. Ker je bilo časa do odprtja še dovolj, sva odšla v vas do trgovine. Čeprav sva imela točno navodilo, kaj kupiti, sva brskala po policah, se seveda najdlje zadržala pri policah s pivskimi flašami in nato polnih rok prišla do blagajne. Ta prave babe, sva se smejala sama sebi.

Otroci med igro

Otroci med igro

Malo pred deset smo bili že v termah, presenečeni, saj so bile kljub ponedeljku nabito polne. Počitnice sosednje Štajerske so se krepko poznale. Vseeno nam je v zadnjem trenutku nekako uspelo zbrati dovolj ležalnikov na balkonu. Najprej sem bazene preizkusil kar sam, zavil pa sem tudi v savne. Zanje je bilo potrebno manjše doplačilo. Papirnata zapestnica je po eni strani omogočala, da se je bilo možno sprehajati v savne neomejeno, po drugi strani pa preprečevala, da bi jo bilo možno menjati.

Kaj pa se gremo sedaj?

Kaj pa se gremo sedaj?

Ajda se je udobno namestila na ležalniku in zatopila v napeto zgodbo, Živi pa je počasi postalo dolgčas. Zato sem obe navdušil za tobogan. Ni kaj posebnega, bolje kot nič pa že. Ko se nam je pridružil Beno, časa za zehanje ni bilo več. Dekleti sta dobili družbo, otroci so se zabavali v slanem bazenu, ki je bil tudi najtoplejši. Potapljali so se in preganjali čas z raznimi igricami. Beno je v vodnem toku našel zapestnico za vstop v svet savn. Očitno se je nekomu odlepila in z Mojco sta šla skupaj na toplo.

Ko smo vsi otroci

Ko smo vsi otroci

Dan je hitro mineval. Otroci so na ležalnikih kartali, Enka je bila zakon, pa tudi ugotavljanje oseb v igri  detektiv jih je pritegnilo. Lakota je zahtevala malico, prebrali smo vsak kakšno revijo ali kar celo knjigo. Dan za uživanje in relaksacijo. Tastari smo se menjavali v savni. Dve finski, turška in bio savna, so nas kar navdušile. Malo manj pa gneča. Še posebej ob obredih vodenega savnanja.

Knjiga me briga...

Knjiga mene briga...

Ko sem prvič zakorakal v solno savno, sem bil navdušen, ker je bila skoraj prazna. Čez minuto so se vrata odprla in kolona ostarelih nagcev je zasedla vsa kolikor toliko prosta mesta. Med tem, ko so bili že tako nagneteni, da se jim je švic skoraj prelival, so si za piko na i začeli praviti že tisočkrat prežvečene vice. Tiste o Janezku (Franceljnu v holcerski varianti) in trdem zunaj in mehkem znotraj – žvečilcu. Iz savne sem sit vsega skupaj pobegnil ravno, ko bi se program moral začeti. Hvala lepa, to ni zame.

Zunanji bazen

Zunanji bazen

Ker Mila ni hotela zaspati na bazenu, sta z Mojco odšli v avtodom. Beno in fanta pa so nam še lep čas delali družbo. Z njim in Oskarjem smo šli v savne, otroci pa so postali pravi kvartopirci. Beno in fanta so se ob petih poslovili, mi pa smo vztrajali do večera. Gneča v bazenih se je zmanjšala, v savnah pa se je bilo zgolj treba izogibati vodenih savnanj.

Evo, pa gre moja plača...

Evo, pa gre moja plača...

Čeprav tudi to ni vedno pomagalo, saj so bili programi izmenično v finskih savnah. Program je namreč trajal skoraj pol ure, nato je čistilka še pet do deset minut savno čistila. Ko je z metlo odšla, si lahko hitro skočil na pregrevanje, vendar se po navadi še niti ogrel nisi, so že pričeli prihajati kandidati za naslednji program. Bljak. Z Majo sva raje zavila v bio savno, prijetna, lahko bi kar zaspal.

Ni me...

Ni me...

Z dekletoma sem šel zaplavat v zunanji bazen, uganjali smo vragolije v toku. Za konec sem odplaval še nekaj dolžin v malo hladnejšem bazenu pod balkonom. Potem pa je bil res že čas za odhod, treba se je bilo še stuširati in posušiti lase. To je pri nas kar podvig, ki zahteva svoj čas. Ob prihodu v avtodom smo si tako le še skuhali juhico, potem pa že pripravili avtodom za odhod proti smučišču Annaberg. Peljali smo do Lunza, tam zavili proti Mariazellu, pa še pred njim mimo Erlaufseeja presekali do Mitterbacha.

Polna vreča smeha

Polna vreča smeha

Cesta je bila praktično prazna, na celi poti smo srečali morebiti tri avtomobile.Spet je šlo gor in dol do parkirišča pod Annabergom, kjer bi kmalu zgrešil pravi uvoz. Pa ga nisem. Parkiral sem poleg Bena, ki je bil tu že nekaj časa (47.875370 15.365068). Povabljen v goste, sem odšel k sosedovim na večerni klepet. Razpredali smo o kartici, načrtih, marsičem. Malo pred polnočjo je bil čas za spanje. Ležernega uživanja je bilo konec, naslednji dan nas je čakalo smučanje.

Smučišče Annaberg

Smučišče Annaberg

ANNABERG – 22.2.2011 – Vremenske napovedi, ki smo jih spremljali pred odhodom, so bile povsem zmedene. Tik pred odhodom pa so se dokaj poenotile, že v začetku tedna, vsaj s torkom, izboljšanje. Pa jade. Vreme je bilo oblačno, vrhovi v megli. Kaj se more. Z Benom sva bila ob devetih na blagajni, doplačala nekaj malega za dnevne karte, nato pa finiširala priprave za smuko.

Smuka s Hennestecka

Smuka s Hennestecka

Pri nas je bila danes zjutraj na vrsti za smuko Ajda, Maja in Živa sta se odločili, da se nam pridružita malo kasneje. Najprej sva šla na vlečnico Reidl 4, potem pa na štirisedežnico Hennesteck. Ta je bila ob spustu čisto razočaranje. Proga bi bila sicer zanimiva, toda topovi so delali že celo noč s polno močjo. Zato so bili sredi nje ogromni kupi, nisi vedel, kje se končuje poteptani del, kje pa vedno globlji napihani umetni sneg.

Tekoči trak v bližini parkirišča

Tekoči trak v bližini parkirišča

Da proge na najbolj ozkih delih niso bile zavarovane, nas pa sploh ni presenetilo. Vlečnica na zadnji strani, Almlift, je bila bolje pripravljena, pa tudi spodnja, krajša štirisedežnica je ponujala nekaj malega uživaške smuke. Bilo pa je mrzlo, tako da je ob enajstih sledila prva menjava. Obupno počasni trak nas je potegnil na vrh klanca pod katerim smo bili parkirani.

Na vrhu sedežnice Pfarrboden

Na vrhu sedežnice Pfarrboden

Ajda se je šla pogret, Živa pa na smuči. Skupaj z Majo smo odšli pod Annaberg. Tudi sidro Reidl 5 je imelo kupe, kaj takšnega že dolgo nisem videl. Ko smo se spuščali v Pfarrbodenstüberl, je Oskar pomotoma zavil nazaj na sidro. Maja, ki je smučala zadnja, ga je klicala, potem pa zavila za njim. Kmalu smo se našli, smučišče vendarle ni bilo tako veliko, da bi se bilo treba pretirano iskati.

Ravnina pod vrhom Hennestecka

Ravnina pod vrhom Hennestecka

Proge ob dvosedi Pfarrboden so bile bolje urejene, toda kaj, ko ti je na vrhu žičnice, tik ob vasici, sneg iz topa neslo naravnost v glavo. Se pa vsaj obirali nismo, spuščali smo se navzdol in uživali v lepih zavojih. Ob dvanajstih se nam je znova pridružila Ajda, eno uro smo smučali vsi skupaj. Mraz je nekoliko popustil, vreme pa se ni izboljšalo.

Živa prevzema štafeto

Živa prevzema štafeto

Ob enih je šla počivat Živa, z Ajdo pa smo največ smučali pod Annabergom. Progi, na vsaki strani ena, sta bili dokaj strmi, nič kaj dolgočasni. Še najbolj sta nam odgovarjali, le med vožnjo proti vrhu je bil vedno nekdo sam na dvosedi. Čas za meditacijo. Ob pol treh je sledila nova menjava, Živa je smučala do konca, z njo pa kmalu še Maja, saj sem jaz odšel na kosilo.

Reidl-Lift 4

Reidl-Lift 4

Po njem so iz sosednjega avtodoma sporočili, da je utrujenost za sprehod prevelika. Tudi Živa je potožila, da jo je smuka utrudila in bo tako ostala kar na toplem. Z Majo in Ajdo pa nismo obupali, korak smo zastavili proti Annabergu. Na robu parkirišča smo zavili na gozdno učno pot, sneg je prijetno škripal pod nogami.

Zgornje parkirišče pri blagajnah

Zgornje parkirišče pri blagajnah

Zložno smo se vzpenjali in se ob pojasnilnih tablah pustili poučiti o lokalnih živalih, rudarstvu, nevarnosti plazov. Pot se je iztekla na travnik, za njim pa smo tik pred vasjo zavili v kratko sotesko. Na vrhu griča. Prav nenavadno. Sledil je še spust do trga, dejansko na vrhu smučišča.

Učna pot - rudnik

Učna pot - rudnik

Pozdravili smo policista, ugotovili, da je cerkev zaprta in da so ob glavni ulici prijetne hiške, v gostišču na drugi strani ceste pa kar živahno. Ker se je med tem stemnilo, smo jo navzdol mahnili po glavni cesti. Prometa ni bilo veliko, zatorej je bila tudi hoja dokaj prijetna.

Sneg je škripal pod nogami...

Sneg je škripal pod nogami...

Na parkirišču smo izvedeli, da se je Beno izgubil. Čez čas je le našel pot domov, pojasnil, da je ob iskanju vode naletel na prijetno lokalno gostilnico, kjer so ga domačini vzeli za svojega. Ura je bila že dokaj pozna, zato smo pripravili vse za odhod, pognala sva svoji mašini in peljala proti Mitterbachu. Cesta je bila kljub temu, da je rahlo naletaval sneg, povsem v redu.

Na izhodu iz nenavadne soteske

Na izhodu iz nenavadne soteske

Parkirali smo nasproti žičnice in tudi po hitrem obhodu drugih parkirišč pri nižje ležečih bazenih, tam ostali (47.810402 15.289617). Otroci so se naselili v naš avtodom, tam gledali film in igrali računalniške igrice, tastari pa smo pri Benu klepetali. Večer je kar hitro mineval, ob enajstih je bil zadnji čas za spanje.

Večerni Annaberg

Večerni Annaberg

Otroci so morali prekiniti z zabavo, čakal nas je še en smučarski dan. Ob pol enih ponoči sem zaslišal, da je pripeljal še en avtodom in parkiral poleg nas. Peter je prišel, juhej.

GEMEINDEALPE – 23.2.2011 – Jutro je bilo oblačno, naletaval je sneg. Ponoči ga je naneslo nekaj centimetrov, celo cesta je bila bela. Pozdravili smo se s Petrom. Oba z Benom sta sumničavo gledala v nebo in sklenila, da bo popoldne bolj primerno za smuko. Jaz pa sem bil zagnan, doplačal sem razliko do dnevne karte in se odpeljal s štirisedežnico navzgor.

Na štirisedežnici Bodenbauer Express

Na štirisedežnici Bodenbauer Express

Smučišče ima dejansko poleg kratkega krožnička za začetnike le dve žičnici. Štirisedežnico spodaj in počasno dvosedežnico do vrha Gemeindealpe. Slednjo so zagnali šele ko sem pripeljal do nje. In jo na vrhu tudi takoj ustavili. Hm, žičnica samo zame, odlično. Žičničarja sem na vrhu povprašal o prospektu prog. Ga je neuspešno iskal, potem pa le pokazal na tablo z letno silhueto hriba. Pa nič.

Užitek v pršiču

Pod dvosedežnico Gipfelbahn

Dolga flanka je pač vabila, gremo po njej, pa bomo videli, kam pripelje. Prva strmina je bila uradno zaprta, vendar me je premamila. Na vrhnji strmini se je sneg celo malo plazil. Pa ni bilo hudega. Tudi nižje spodaj ga je bilo ravno prav za uživaško uvijanje. Vriskal sem in po postajici prijateljem sporočal, da se je najbolje spraviti na smuči.

Užitek v pršiču

Užitek v pršiču

Pridružila se mi je zgolj Živa, ki je skupaj z mano uživala v pršiču. Spustila sva se prav z vrha in presmučala celo dolgo flanko. Skoraj nedotaknjeno. Večkrat. Vse naokoli je pršelo, na bolj ravnih delih pod flanko, pa si lahko smuči zgolj slutil pod snežno odejo. Zvijali sta se sem in tja kot kači.

Greva še enkrat!

Greva še enkrat!

Ob enajstih sta se nama pridružili še Maja in Ajda. Še vedno smo lovili nezvožene dele, vendar jih je bilo ob vsaki vožnji manj. Manj užitka in več rodea. Na ravnih delih pa je zvoženi pršič neprijetno zaviral, na nekaterih delih je bilo treba obvoziti kamen ali dva. Na oblačnem nebu se je občasno skozi oblake posvetilo, vendar sonce ni zmagalo. Povrh so ves dan izpod neba plesale snežinke. Pa vseeno smuka ni bila neprijetna.

Pršenje

Pršenje

Zavili smo tudi na krožniček, zgolj toliko, da smo lahko rekli, da smo bili tudi na tej žičnici. Potem pa s sedežnico spet navzgor. Po navadi do vrha, občasno, za spremembo, zgolj do vrha štirisede. Spet je šla uvijat z nami Živa, nekaj časa smo vozili skupaj, potem pa sta se dekleti znova menjali. Živa je včasih zašibala tako, da sem jo komaj lovil.

Ajda in Maja iščeta zadnje nedotaknjene krpice

Maja in Ajda iščeta zadnje nedotaknjene krpice

Ob dveh je bilo treba narediti pavzo, Beno je pod smučiščem čakal z Edelweissom. Itak, da se je prilegel. Zadnjo vožnjo sva lovila z Ajdo, vozila po položni progi z vrha, potem pa verjetno kot zadnja sedla na štirisedežnico. Blagajničarko sva še ujela in vrnila karte, potem pa že pospravljala opremo v »trugo«.

Kristal Klar

Edelweiss

Dekleti sta bili složni, da je smučarije zadosti. Ker je Maja morala naslednji dan v službo, smo se poslovili od Petra, počakali Bena, potem pa odpeljali proti Mariazellu. Pot smo nadaljevali proti Jezerskemu sedlu in naprej navzdol v smeri Kapfenberga. V kraju Thörl policistov tokrat ni bilo na spregled. Benson pa se je čudil, kje se vozimo, saj je on gor grede ubral čisto drugo pot.

Flanka je vedno bolj rodeo

Flanka je vedno bolj rodeo

Komaj smo dobro zapeljali na avtocesto, že smo se ločili. Beno je šibal proti Gradcu in naprej proti domu, mi pa smo ubrali smer proti Celovcu. Avtocesti smo sledili, dokler nas navigacija ni usmerila na lokalno cesto. Peljali smo čez dobrih 900 metrov visoko sedlo Obdacher Sattel, pa smo zanj izvedeli le po oznakah ob cesti in izogibališčih za natikanje verig na vsaki strani.

Sonce se prebija skozi oblake

Sonce se prebija skozi oblake

Ker smo bili že tako ali tako visoko, praktično ni bilo nobenega vzpona ali spusta. Pripeljali smo na avtocesto, ki do koroške prestolnice pelje iz smeri Gradca in ji sledili do odcepa za Velikovec. Od tam smo peljali proti Železni Kapli in na naše drugo današnje Jezersko sedlo.

Zadnja vožnja

Zadnja vožnja

Lučka za gorivo mi je seveda začela svetiti ravno, ko smo dobro odpeljali iz Velikovca, bencinska črpalka v Železni Kapli je bila že zaprta. Da je na Jezerskem tudi, smo pa itak vedeli. Toda brez težav smo se še spustili do Planšarskega jezera in tam natočili gorivo iz kantice. Do doma ga je bilo sedaj dovolj.

Parkirišče ob cesti

Parkirišče ob cesti

Malo so se kresale iskrice, saj sem si jaz predstavljal romantično noč ob jezeru, pod zvezdami, Maja pa je videla zgolj domačo posteljo in službo naslednje jutro. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da popustim. Pot proti domu nam je bila več kot znana, vijugali smo po dolini Kokre in pozno zvečer parkirali na domačem dvorišču.

Slovo

Slovo

Mrežce in iskrice

(6.2.2011)

Ste bili kdaj priče rojstvu? Tistemu prvinskemu dogodku s katerim se vse začne? Ko nekaj novega stopi na pot, ki tako nujno gravitira k svojemu koncu nekje v nedoločeni prihodnosti. In morebiti predstavlja zgolj prehod v nekaj novega? V ciklični neskončnosti. Trajajoči morebiti že miljarde let.

Na Lipanci vsi ne spijo

Na Lipanci vsi ne spijo

Če niste, lahko to storite. Že ta trenutek. Ali komaj kakšnega kasneje. Najti je zgolj treba pravo mesto, kjer se odpira pogled tja čez. In biti tam že takrat, ko je še tema, kot v rogu. Potem težko čakajoč zagledaš najprej komaj vidne sence nečesa nedoločenega v daljavi. Brezobličnost se počasi izgublja in vse dobiva smisel.

Zbujanje

Zbujanje

Svetloba se izza obzorja povsem nežno preliva, vedno več je oblik, svet nam postaja domač. Tudi tokrat nas je noč pospremila na pot. Ta nam je bila znana, nič ni bilo vprašanj, besede so bile odveč. Mir so motili drsajoči koraki, kot na kolenih smo romarji zastavili korak tja gor, kjer nebo ožari.

Rojevanje

Rojevanje

Pod planino smo se nasmehnili napisu, nam je pomenil čisto nekaj svojega. V pobočje je človek zasekal pot, nenaravna je bila vendarle dobra opora in korak ni zdrsnil. Pri koči je luč dajala vedeti, da nespečnik čaka dan. Ni nas slišal, sence smo zdrknile mimo in se zlile s srebrno pokrajino. Položno pobočje in skok čez strmino.

Ožarjeni

Ožarjeni

Težki vdihi so ostajali zadaj, mlajša sapa je še imela moč za hitenje. Kje daleč je bil že prvi korak, negotov, skoraj plah. Sedaj so bile bele kopice tako blizu, da si čutil, kako jih slastno oblizuje topla svetloba. Tam, le nekaj korakov pred končnostjo, se je nekje daleč zaiskrilo. Najprej povsem nežno, boječe. Potem pa vedno močneje, kot eksplozija, ki je ni več možno zaustaviti.

Pod vrhom

Pod vrhom

Žareča krogla je začela nek nov cikel, dan se je rodil. Kot vrisk se je svetloba prelivala čez robove in lezla v globeli. Nobenega, še tako skritega parobka ni pustila vnemar. Stali smo tam, ožarjeni, dlje ni bilo več poti. Smejali smo se in vse okoli nas se je smehljajo z nami. Trenutek sreče. Misel na njih, ki niso z nami. V očeh so se nam ujele iskrice, naša popotnica tistim, ki jih imamo najraje.

Očak in sosedje

Očak in sosedje

Enakomerno je vijugala sled, ko smo hiteli tja dol, upajoč, da kakšno iskrico prinesemo tudi njim. Zaradi katerih je dan vedno tisti, tapravi. Na strmini smo se ločili, iskali vsak svojo pot. Raziskovali smo, in bili prepričani, da pridemo prav. Kaj bi pohajali po uhojenih poteh, stopali v svoje korake, ko je vendar še toliko novega, prvič videnega.

Trojček

Trojček

Nad kočo so se smučine znova prepletle, pomahali smo deklicama na balkonu in že izginili kot piš vetra na strmini. Nemirne jezdece nas je čakalo še divje galopiranje po mladi rani v gozdu. Človek je spet dokazoval svojo premoč. Le zakaj?

Jezdeci

Jezdeci

Še ovinek in že smo pod seboj zagledali izhodišče. Zgodba se je počasi končevala, kot utrinek je svetlo zasijala in izginila za obzorjem našega spomina. A dan je bil še mlad. Ravno pravšnji, da se napletejo še druge zgodbe, nove, čisto posebne. Samo naše.

Na Lipanci so dekleta že vstala...

Na Lipanci so dekleta že vstala...

Planina Javornik

(5. in 6.2.2011)

Pokljuka je gozd. Kdo je lastnik je že vprašanje, ki bi hitro komu dvignilo pritisk. Kar pa nedvomno ni zdravo. Naj ima vsak svoje mnenje, do njega ima nedvomno pravico. Ima pa ta gozd, kot kvaliteten plašč kakšnega berača, svoje luknje. To so planine, ki so po njem posejane kot bi jih neka nevidna roka povsem naključno raztresla.

Drobižek ob cesti

Drobižek ob cesti

Obiskati jih je vredno. Posamezno izmed njih ali pa kar eno za drugo po vrsti. So, če le prav zastavimo korak, nanizane kot biseri na ogrlici. Toda kar poleti opraviš z lahkoto, je pozimi težavneje. Zato je že obisk ene izmed njih lahko podvig.

Eden od krakov pokljuškega šolskega maratona

Eden od krakov pokljuškega šolskega maratona

Planina Javornik mi je vedno porajala nekaj dvomov. Predvsem glede imena. Nekoč sem na njenem robu našel napis Zajavornik. Ob ne preveč ljubem srečanju z možem parkovne postave, pred leti, me je zaradi tistih dveh črk spredaj celo pohvalil. Toda kaj, ko zemljevidi vztrajajo, da planina ni za kakšnimi Javorniki, da je »za« spredaj čisto odveč. Potem se pa znajdi?!

Križišče poti

Križišče poti

Izhodišče je lahko na Rudnem polju (1347 m; N46.345755 E13.923770 ali nekje tam okoli), kjer je treba seveda parkirati tako, kot se zagre. Različna tolmačenja postave pustimo tokrat pri kraju, o njihovi (ne)jasnosti bi se dalo marsikaj povedati. Ko sneg zamede gozdove, se odpravimo ob robu ceste navzdol, nazaj v smeri Mrzlega Studenca.

Mladica

Mladica

Kar malo nejevoljni zaradi številnih kovinskih pošasti, ki na kakšen lep dan drdrajo proti soncu, smo seveda veseli, ko po dobrem kilometru na levi zagledamo odcep ceste. Če jo za potrebe gozdarjenja splužijo in ni morebiti preveč ledena, je hoja prijetna. Drugače pa se nam zna sneg tudi kar globoko udirati. Cesti sledimo zložno navzgor, prečkamo tekaško progo.

Rožce

Rožce

Ko se svet zravna, pridemo do razcepa. Zavijemo desno, levo bi se vrnili do smučišča nad Rudnim poljem. Cesta se spusti, pred nami je parkirišče pri spomeniku. Marsikomu je poznano kot izhodišče za Blejsko kočo na Lipanci. In vrhove nad njo. Cesta se od tu spušča, pa nič strmo. Sledimo ji, dokler med redkim drevjem na desni strani ne zagledamo planine (1292 m, slabo uro in pol zložne hoje). To je naš cilj.

Planina Javornik

Planina Javornik

Ob robu lahko počijemo. Če snega ni preveč, se pod gostimi smrekami na robu goličave najde celo kakšen kopni kotiček. Lahko pa kolovratimo do koč. Ob kakšni se bomo, če lastnikov ne bo doma ali pa bodo prijaznega pogleda, posedli na klopco in pustili, da nas toplota žarkov zimskega sonca nežno boža.

Povratek čez planino

Povratek čez planino

Da bi nazaj hodili po isti poti? Se da, toda zakaj. Napotimo se sprva kar strmo, nato položneje navzgor, Viševnik nam kaže pravo smer. Z roba gozda gremo sprva naravnost, potem pa se držimo bolj levo, dokler ne pridemo do tekaške proge. Ob njej zavijemo desno in ji sledimo do ceste, po kateri smo šli tostran.

Sledi

Sledi na vse strani...

Toda gozd je lahko kaj zahrbten. Kar naenkrat ne vemo več ne kod, ne kam. Če znamo držati smer, potem še ni hudega, nekam bomo že prišli. Ko pa začnemo tavati v krogu, smo res v težavah. Zatorej ni nič narobe, če imamo s seboj kakšen pripomoček za orientacijo ali vsaj dosti lastnega čuta za pravo smer.

Sredi pokljuških gozdov

Sredi pokljuških gozdov

Morebiti bo še najbolje, da gremo že na sami planini ob gozdu, dokler ne pridemo do mesta, kjer se v goščo požene tekaška proga. Da bi hodili po njej se ne spodobi, če bomo korakali poleg, pa ne bo nikogar motilo. Na smrekah so tudi markacije Znova na makadamski cesti, zavijemo levo in se vrnemo do ceste proti Rudnemu polju. Če se bo promet že umiril, bo tudi vzpon nazaj do izhodišča čisto prijeten (s planine ena ura klepeta).

Na zmrznjeni progi ni naših sledi...

Na zmrznjeni progi ni naših sledi...

Seveda pa se bo pozimi dokaj bolj prijetno do planine odpraviti kar na smučeh. Tekaških seveda. Celo iskanje prave smeri bo na ta način še neprimerno lažje. Z Rudnega polja tečemo ob parkirišču in cesti v smeri Mrzlega studenca, na mestu, kjer proga zavije ostro desno nazaj, pa snamemo smuči in gremo levo na drugo stran.

Ko se poslovimo od ceste, se začne vzpon...

Ko se poslovimo od ceste, se začne vzpon...

Tečemo naprej ob cesti, odcep levo naj nas (še) ne premami. Proga se zložno spušča, zato nam užitek lahko greni le misel, da bo tu treba tudi nazaj. Ko proga zavije v gozd, nas čaka krajši vzpon, prečkamo gozdno cesto in se kmalu začnemo spuščati proti planini.

Prihod na planino, zadaj so gore nad Lipanco

Prihod na planino, zadaj so gore nad Lipanco

Po njej je speljana lepa proga, gor in dol, pa spet gor in dol, vse naokoli, sem in tja. Da bi ta užitek pustili vnemar, se seveda ne spodobi. Ko krog zaključimo na izhodišču, za drugega pa ni volje ali moči, spet izginemo v gozd in se vračamo po že znani progi. Vse do izhodišča. Če smo utrujeni in nas noge še komaj nosijo.

Gor in dol, sem in tja...

Gor in dol, sem in tja...

Lahko pa seveda vrnitev popestrimo. Ko se po kratkem, a dokaj strmem vzponu ob cesti malce spustimo, se desno odcepi proga, ki nam bo dala vetra. V strmino kot stara parna lokomotiva sopihamo navzgor, grizemo kolena, klanec pa kot bi bil brez konca.

Planina Javornik

Nad stanovi planine Javornik

Ko se nas končno usmili in se začne nagibati navzdol, se zaženemo proti robu smučišča pod Viševnikom, ob njem švignemo navzdol, prečkamo nižje cesto in spet zagrizemo v krajši breg, da bi nas končni spust pripeljal nazaj na Rudno polje.

Tekma

Tekma

Še ni dovolj? Potem kar na levo mimo parkirišča, držimo se oznak za štirikilometrsko progo. Lahko jo pretečemo enkrat, dvakrat, trikrat, večkrat… čisto po želji…

Viševnik, nekega jutra

(5.2.2011)

Saj vem. Zime ne mara vsakdo. Mraz je, dan kratek, sneg nam lahko povzroči toliko nevšečnosti. Kopica razlogov, da niti nosu ne bi pomolili skozi duri. Kaj šele, da bi se podali nekam, kjer vetrovi zavijajo okoli vogalov strmih sten, jutranji zrak reže v obraz, beline pa je toliko, da je svet okoli ves tuj.

Noč se poslavlja

Noč se poslavlja

Potem pa izpod neba pripleše nagajiva snežinka. Ujame se nam na dlan. Pogledamo jo od blizu, v njeni enostavnosti zagledamo vso zapletenost svojega obstoja. Ko se počasi topi, nam postane jasno, da sami ustvarjamo vogale, ostre špice in razdrapane grape v naših srcih in srcih drugih. Ker se slepimo, pozabljamo, prizadenemo. Dnevi nam minevajo, bolečina pa ostaja.

Jutro nad Pokljuko

Jutro nad Pokljuko

Bivanje smo si tako zavozlali, da se velikokat zdi klopčič povsem nerešljivo zadrgnjen. Kaj storiti? Kje najti pravo nit? Začetek? Treba je vzeti pot pod noge. Takrat ko snežinke zabrišejo vogale, pokrijejo špice in zapolnijo grape. Ostrine ni več, vse je belo. Kot bi pobožala nežna roka. Veter pa nam šepeta. Obstajaš…

Naj bo...dan!

Naj bo...dan!

Dan se je rojeval pod Zlatimi vodami. Prva zarja je nakazovala, da prihaja svetloba. Neslo me je višje, na perutih pričakovanja. Drobni kristali so zasijali. Previdno, je nekaj šepetalo. Nižje doli je korak obstal. Pogled proti vzhodu, ukraden spomin. In vzdih. Duša bi hotela, toda telo je trudno. Korak za korakom, dan za dnem. Vedno višje. Ni odnehal.

Viševnik

Viševnik

Pomežiknil sem mu, potem pa stopil iz temnega žleba. Vse se je zlatilo, radostno je srce vriskalo. Prelest trenutka je bila zapisana minljivosti. Sončne žarke je popilo oblačno nebo. Vzpon pod Plesišče, obrat v smeri vrha. Sledi, ki so jih pisale neke druge usode. Tuje, a na nek način tako domače. Mraz si jih je vtisnil v spomin.

Oblaki so popili svetlobo

Oblaki so popili svetlobo

Sledim jim, sigurno pridejo prav. Zakaj torej ne bi? Dih je enakomeren, utrujenosti ni. Srečanje je hitro, zgolj nekaj besed in tisti nepogrešljivi – srečno. Opozorilo je vedno dobrodošlo. Nikogar več ni, ostajam sam. Sam? Kakšna samovšečnost…

Skala in opast

Skala in opast

Na grebenu, pri skali, je opast. Pot je varno speljana nekoliko nižje. Še malo naprej je čas za odločitev. Ta je bila morebiti sprejeta že davno prej. Pa se tega šele sedaj zavem. Smuči ostanejo na tanki meji med strmim sneženim pobočjem in prepadom. Čakajo.

Tri-glav

Tri-glav

Nekaj trenutkov za varnost. Vedno bi si jih moral vzeti. Kako plehak je izgovor, da ni časa. Še bolj, da je edina vez med tostranstvom in večnostjo po neki neumni igri usode obležala daleč stran. Zakaj? Korak je zanesljiv, sem in tja popraskam skale. Ob žigu padem na kolena. Poklon in zahvala.

Mračna Pokljuka

Mračna Pokljuka

Nato se sučem. Okoli svoje osi vpijam bogastvo pogleda. Spomini in želje, hrepenenje, upanje, da to kdaj deliva. Nekaj minut lovim podobe. Shranjujem jih v misli, poleg pletem čudne, samo meni razumljive verze. Nato spregovorim o najbolj običajni, plehki temi. Oblakih, ki ljubosumno čuvajo sijaj. Ne pomislim, da morebiti čuvajo zgolj nas.

Boj med svetlobo in senco

Boj med svetlobo in senco

Srečno. Se spustim do smuči, jih prenesem čez ledeno, za stopinje široko gaz in loveč ravnotežje kot izurjen vrvohodec snemam in natikam, se pripravljam. Maham navzdol. Sporočilo, ki kot odmev prijadra do mene, je jasno. Za danes bo dovolj. Previdno drsim, z vsakim zavojem je smelosti več. Izkušnje prinesejo mejo. Do nje je varno, preko, nič več.

Mesto za vrvohodce

Mesto za vrvohodce

Proti sedlu pod Plesiščem sva že dva. Pravi rodeo. Za mene kar zabavno, za vsakogar pa to ni. Samotno jutro se je že poslovilo. Po pobočjih je lezlo vse več dvonogih mravljic. Iskali so svoj košček samote. Toda ura je bila za uspeh že vse prepozna. Nisva se obremenjevala s tem. Uvijala sva navzdol, iskala najboljše prehode.

Dvojina

Družba

Kolona je komaj zagrizla v breg nad žičnico. Skuštrane glave so naju presenečeno, skoraj malo prestrašeno, gledale, ko sva kot raketi švignila mimo. Zavoji so se iztekali, dogodivščina se je zaključevala, gora ostajala zadaj. Srečujeva se, ločujeva, vedno me sprejme malo drugače, prinese novo veselje. Jaz ji ga skušam vračati, po najboljših močeh.

Smučišče

Smučišče

Domišljam si, da sva si blizu. A zanjo sem le utrinek, ki zasije in izgine. Nepomemben prah, ki ga veter potegne čez njene grebene. Pa nič zato. Za oba je bil trenutek edinstven. In vredno ga je bilo živeti. Skupaj. Kajneda, prijatelj…