(9.10.2010)

Bogsigavedi kakšna čudna sila nas je odpihnila prav na ta kamen sredi vesolja. Med vsemi miljardami svetlečih pikic na nebu smo prijadrali ravno mimo nam ljubega sonca. In pristali na modrem planetu. Ki se, kakšen čudež, vrti. Zato nam je včasih malo vroče, včasih nas malo zebe, tako, po šreki, pa nam je ravno prav.

In kdo bi si mislil, da je ravno v času, ko ni skrajnosti, tako prijetno. Temperature so ravno takšne, da je prav, nebo je kot umito, bukve eksplodirajo in čas je, da srce začne utripati hitreje. Če noče samo od sebe, ga bo treba malce pognati. Kakšno dvokolo bi bilo zanesljivo primerno. Izhodišče naj bo pri dveh stopinjah. Celzija. Ravno prav, da bomo uživali, ko se bomo počasi greli in bo mraz iz kosti puhtel kot rahla meglica.

V Mojstrani se da parkirati (46.465563 13.932552; 650 m), tam se začne urejena kolesarska pot D-2. Prvo ogrevanje bo proti Gozd Martuljku. Čeprav se nam pot zdi dokaj ravna, pridobimo na osmih kilometrih skoraj sto višinskih metrov. Če hočemo čez Savo priti suhi, bo treba na most, namenjenem predvsem avtomobilom. Ob robu ni prav veliko prostora, a drugače ne gre.

Za ovinkom zavijemo levo na prvi uvoz in po dvesto metrih desno. Poti sledimo proti Kranjski gori, peljemo skozi njo in mimo parkirišč pod smučišči. Nad Zelenci brcamo proti Ratečam (865 m), zavijemo v vas in peljemo pod sv. Duhom skozi center vasi. Naj nas tam table, ki Tromejo obetajo desno, ne zavedejo. Vabijo namreč zgolj pešce.

Mi nadaljujemo naravnost. Ko se cesta začne spuščati, skoraj na koncu vasi ujamemo cesto desno. Ta kmalu postane makadamska in pokaže zobe. Strmina popusti le občasno in še to bolj na kratko, potem pa se spet zaženemo navzgor. Pod nami so zanimive košenine, razgledi že od tu niso za odmet.

Peč je pred nami. Zaradi poseke po njeni sredini, ki se resda vedno bolj zarašča, jo zlahka prepoznamo. Na razcepu ne zavijemo proti planinskemu domu, temveč levo. Čeprav vzpona še zdaleč ni konec, so najhujši klanci že za nami. Skoraj. Zložno se vzpenjamo in na novem razcepu poti zavijemo znova levo.

Razen če imamo vsega dovolj. Potem gremo desno, pridemo na glavno cesto pod Korenskim sedlom in se spustimo v Podkoren. Pa zakaj? Saj ni, da bi omahoval, vzpon po gozdni cesti je prijeten, srce je ravno na pravih obratih. Malo preden pridemo do smučišča, se na razcepu še vedno držimo levo in bicikliramo po slovenski strani proti vrhu.

Zadnji klanec, ko sta oddajnik in koča pod njim že skoraj na dosegu roke, pa je češnja na vrhu sadne kupe. Strm, da se kar malo zašibijo utrujena kolena. Toda trma in ponos ne dovolita sestopa, grizemo še tistih nekaj metrov, da končno pred panoramsko maketo stopimo s kolesa.

Kar leteti naprej, ne gre. Je vsega preveč. Predvsem razgledov. Pa ne na maketi, resnične gore, kamnito bele špice, kipijo nad dolino Tamar proti nebu kot bujne prsi iz premajhne bluze. Prav do najvišje točke (1508 m) je le še nekaj zavrtljajev, številni spomeniki kažejo na prijateljstvo med tremi narodi.

Ki so se že tolikokrat gledali čez muho vojaške puške. Toda čas liže rane in prav je, da se pozabi. Kar se ne more, pa odpusti. Potem je živeti lažje. Bodeče žice se stlačijo na smetišče zgodovine, meje pobrišejo in tako je najlepše. Dolina pod nami in Dobrač nad njo pošiljata vabilo. Treba se mu bo odzvati.

Z vrha se spustimo proti koči treh dežel. Kolovoz je predvsem nad kočo dokaj slab, tako da je potrebne nekaj previdnosti. Tudi če iščemo obvoz po travi, zna včasih prav presneto drseti. Zapeljemo mimo koče in takoj levo. Vozimo pod zgornjo postajo trosedežnice in naprej proti dolini.

Kolovoz ni slab, z nekaj previdnosti se da po njem peljati tudi z boljšim treking kolesom. Na kratko zavije levo v gozd in se vrne ob umetnem jezercu nazaj na smučišče. Pa po njem ne vozimo dolgo, znova zavijemo v gozd, tokrat na desni strani. Držimo se boljše ceste, na edinem pravem križišču nas tablice usmerijo proti Sovčam (Seltschach; 701 m).

Drvimo skozi gozd, prečkamo smučišče, obrnemo in znova zapeljemo med drevesa, dokler na travniku nad spodnjo postajo ne uberemo smeri proti parkirišču. Tega prečkamo, se vzpnemo, zavijemo desno na glavno cesto in peljemo skozi Sovče proti Zagoričam (Agoritschach). Od tam se strmo spustimo v Podklošter (Arnoldstein; 578 m).

Tik pred koncem klanca lahko zavijemo ostro levo, v naselju desno in pod glavno cesto pridemo do kolesarske steze, kjer zavijemo levo. Če pa imamo preveč hitrosti, nič hudega. Peljemo naravnost mimo pokopališča in ko pridemo do glavne ceste, zavijemo levo. Na koncu vasi pridemo ravno za mostom do omenjene kolesarske steze, kateri sledimo v smeri Italije.

Skozi vasi Megvarje in Vrata (Thörl-Maglern) pridemo do meje in jo prečkamo. Smerokazi kažejo nekam čudno, zato jim ne zaupajmo povsem, temveč takoj za nekdanjimi mejnimi stavbami, zavijmo povsem desno. Na leseni ograjici pod kolesarsko potjo, ki takoj strmo zakvačka navzgor, je rdeč napis Ciclovia Alpe Adria.

Ko se dvignemo dovolj, peljemo nad nekdanjim carinskim platojem in naprej vzporedno s cesto proti Trbižu (Tarvisio). Presenetijo veliki bunkerji nad potjo, ki so nekoč stali kot branik proti sovragom. Danes sosedom. Ko se cesti povsem približamo, pridemo do razcepa pred vasjo Kokovo (Coccau).

Zavijemo v vas in peljemo skoznjo, prečkamo potok in zavijemo levo. Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo levo navzdol in na drugi strani poganjamo naprej v smeri Trbiža mimo stare železniške postaje. Na križišču poti se lahko ustavimo, saj je zemljevid zelo zanimiv.

Zavijemo proti Sloveniji, čez most prečkamo sotesko Ziljice in na drugi strani sledimo oznakam kolesarske poti. V tej smeri ni nobenih prehudih vzponov ali spustov, tako da je vožnja prav prijetna. Čeprav večinoma poteka po gozdu, pridemo tudi na razgledna mesta, ko se je vredno ustaviti in si napasti oči.

Še posebej most čez Beli potok je tak. Le malo pred Slovenijo, ko pripeljemo na travnike, nas tablice desno usmerijo proti Belopeškim jezerom (Lago di Fusine). Jih ni za spustiti. Nekaj malo vzpona, ravno da zadihamo in že smo na cesti proti jezerom. Tu pa bomo zadihali že malo globlje.

Vsaj do spodnjega jezerca je strmina takšna, da nam srce veselo poskoči v prsih. Če bomo zmogli do prvega, bomo zanesljivo tudi do drugega. Ob njem pa si vzemimo čas. Za počitek in užitek. Razgledi na Mangart in sosede so takšni, da jih vpijaš in vpijaš in sanjaš, da si znova tam zgoraj, na Via Italiana.

Pripet letiš nekje bliže nebu kot zemlji. Čarobni občutki. Mladost. Minevanje. Tokrat prepišne strmine ni pod teboj, zgolj topla trava, mehka gladina vode in nekaj rac za družbo. Vsak čas ima svoje adute, samo povleči jih moraš ravno, ko je najbolj prav.

Nazaj oddrvimo po cesti mimo spodnjega jezerca, znova zavijemo na kolesarsko pot in ji na križišču sledimo proti Sloveniji. Takoj ko se za hišami usmerimo proti glavni cesti, nas enostavne tablice usmerijo ostro desno. Bo kar prav, kolesarska pot je sedaj narejena do meje in naprej pod Macesnovcem proti Kranjski gori.

Če nam že zmanjkuje pijače, imamo več možnosti. Lahko se ustavimo v kakšni gostilni, stopimo v trgovino sredi kraja ali pa pijemo tisto, kar baba šči. Pa da ne bo negodovanja nad čudnim predlogom, peljimo v smeri Vršiča, mimo hotela Lek. Malo pred mostom čez Pišnico (čudna imena v teh krajih, ni kaj), na desni zagledamo korito z vodo s pomenljivim imenom.

Ko se odžejamo, bo nekaj zavrtljajev zobčenika ravno prav, da pridemo do jezerca Jasna, se postavimo poleg zlatoroga in morebiti kakšnega tudi potegnemo iz nahrbtnika. Smo si ga zaslužili. Potem pa brcamo navzdol, kar po glavni cesti, dokler pod igralnico ne pridemo do mostu čez Pišnico.

Sedaj nam je pot že znana, sledimo ji proti Gozd Martuljku, se pred njim ustavimo vsaj toliko, da pozdravimo stare znance špikove skupine, nato pa previdno prečkamo most in prav po jesensko, tako, uživaško, peljemo proti izhodišču. Skupaj bomo pedala gonili okoli 90 kilometrov.

Koliko časa pa bomo rit žulili, koliko jo v rosnih travah hladili in koliko trenutkov ukradli za svoje misli, bomo pa že sami najbolje vedeli. Če bomo zjutraj krenili, ko bo mraz še ostro rezal v lica in dom ponovno ugledali, ko bo ravno sonce pošiljalo na zemljo zadnje žarke svetlobe, bo še najbolj prav.

(11.8.2010)

Jezersko je bil mulcem, ki smo živeli v okolici Kranja, tam nekje pod gorami, poseben cilj. S svojimi dirkalniki, kot smo ljubkovalno rekli raznim kolesom z zavitimi rogovi, večinoma tako ali tako znamke Rog, smo se podajali na to dobrih 25 kilometrov dolgo pot.

Ne vem, če smo jo vozili bistveno dlje, kot nam ukrade časa danes. Toda do nje smo nedvomno pristopali z neprimerno večjo mero spoštovanja. Danes popoldanska malica, nekoč pa zgodba za vnuke. Že zlajnana resnica, pa še kako resnična. Svet se spreminja in mi z njim.

Izhodišče je lahko marsikje. Za zmerne rekreativce, bo Kranj kar primeren. Če smo z avtodomom, nam mesta za parkiranje in spanje na parkiriščih različnih trgovinic okoli Mercator centra na Primskovem, ne bo težko najti (npr. 46.243896 14.379736; 395 m).

Od tu jo mahnemo levo, proti Britofu. Na koncu ceste, katere nadaljevanje do odseka v Hotemažah je predvsem zaradi pomanjkanja denarja že vrsto let vroč politični kostanj, zavijemo levo in na križišču s semaforji desno. Sedaj praktično ne moremo več zgrešiti. Peljemo skozi vasi Milje, Visoko in v Hotemažah preskočimo ponovno na obvozno cesto.

Odpirajo se lepi pogledi na Grintavce. Če ne želimo narediti postanka v Preddvoru, peljemo mimo Tupalič v dolino Kokre. Ta postane zaprta, na obeh straneh pobočja poraščajo gozdovi, po dolini pa teče reka, ki ji tudi daje ime. Vožnja ni naporna, vzpenjamo se ravno prav, da se utrip malo poveča.

Nekaj kmetij je v dolini, druge so razsejane po senožetih visoko nad dolino. Cilji iz preteklosti, če je volja in moč v nogah, bo le redkim žal za odcep ali samostojni cilj. O burni zgodovini pričajo tako bunkerji za cesto, kot tudi mejni kamen med deželama Kranjsko in Koroško. Jezerjani so torej…Korošci. Zato morebiti funkcionirajo na malo drugačen način. Ki pa jim ga ne smemo vzeti za slabo. Raznolikost nas krepi.

V zaselku Podlog peljemo mimo znane gostilne Kanonir. Nekoč so popotniki tu obvezno popili kakšen glaž. Danes nas večina zdrvi mimo z neprimerno več konji, kot jih je bilo vpreženih nekoč v kočijo. Zato časa po navadi ni več. A kaj bi to, saj smo že prej rekli tisto modro o času in ljudeh.

Med Spodnjim in Zgornjim Jezerskim je nekaj več strmine. Pa ne pretirano. Ravno toliko, da se zadihamo. Da bi odnehali, tik pod ciljem, sigurno ni za pomisliti. Na Zgornjem Jezerskem (880 m) se le ustavimo pred propadlim hotelom Kazino in poglejmo proti Makekovi Kočni. Se splača.

Potem pa peljimo naprej do Planšarskega jezera (895 m). Gostišče ob njem nekateri kujejo v zvezde, drugi kritizirajo. Naj bo tako ali drugače, postanek ni obvezen. V gostišču. Ob jezeru pač. Na travniku pod Sv. Andrejem se ustavimo in se zazrimo v Ravensko Kočno.

Čez kakšno minuto se spomnimo, da bi bilo dobro zapreti usta. Pogled na zid, ki je še najbolj podoben okamnelemu valu, nedvomno ni kar tako. Kam pa sedaj? Nazaj ali naprej? Čisto naša stvar. Lahko se vrnemo po isti poti (skupaj dobrih 60 kilometrov, približno dve uri in pol brcanja), zadovoljni, da imamo za seboj lepo turo.

Ali pa rinemo naprej. Možnosti je veliko. Toliko, kot je tudi poti, ki se še naprej ločujejo in združujejo. Kot bi se zgledovale po nas, ljudeh…

(31.7.2010)

Ko pomislimo na Prekmurje, nam seveda pridejo pred oči najprej kar nekako dolgočasne Panonske ravnice in Mura, ki lenobno teče med njimi. Ljudje pa seveda prijazni, kaj bi ne bili. In nekako umirjeni, kot je tudi krajina okoli njih.

Pa se mi zdi, da so ljudje tostran in onstran Mure bolj kot ravnicam podobni reki. Od daleč, površno, ležerni. Od blizu pa polni moči, življenja in silnih čustev. Bi kakšen Miško nedvomno prikimal, da bo kar držalo. Za obiskovalca pa vsekakor to niso kraji, kjer bi mu bilo dolgčas. Je preveč za početi.

Če se že ne odločiš za kakšno zdravilno kuro v enih od term, kot se nekdanjim zdraviliščem danes bolj moderno reče, imaš možnosti za bolj aktiven dopust dovolj. Hoja, takšna ali drugačna, tek in seveda kolesarjenje, ti poženejo kri po telesu. Ob tem je stopnja napora povsem odvisna od nas.

Lahko si izberemo ceste med neskončnimi polji, ravne kot bi jih nekdo z ravnilom potegnil, ali pa zavijemo na Goričko, kjer se globoko dihanje ob vzponih prav kmalu zamenja z vriskajočim spustom. In tako vedno znova, kot da ne bo konca.

Kje začeti? Je to sploh važno? Kjerkoli je možno, za avtodom je dovolj prostora tako v kampih, kot izven njih. Le tako ga pustimo, da ne bomo nikomur na poti, primerna parkirišča je najti skoraj v vsakem kraju. Mi smo tokrat začeli pri prijateljih v Prlekiji, blizu Gajševskega jezera.

Od tam smo zavili proti kraju Boreci in komaj smo v Križevcih pripeljali na glavno cesto, že uvijali proti Veržeju. Trije kilometri dokaj prometne ceste nas niso ravno navdušili, ravno tako tudi ne posedovanje kakšnih uporabnih informacij za našo pot v turističnih informacijah.

Na koncu vasi smo zavili proti Babičevemu mlinu. Toliko, da se približamo Muri in začutimo njen tok. Mlin na reki se je kar hitro vrtel. Da je reka hitra, se je videlo po sodčku, ki je priplaval po reki in kmalu izginil v daljavi. Mlin si je možno ogledati, moka pa…stvar okusa.

Vrnili smo se v vas in zavili levo čez most preko Mure in njenih kanalov. Potem pa v Dokležovju, že v Prekmurju, zavili proti Bakovcem, tam pa proti Murski Soboti. Peljali smo skozi mesto najprej po Bakovski ulici, Gregorčičevi in zavili na Slomškovo, pri hotelu Diana na Slovensko cesto in za mestnim parkom na Lendavsko ulico. Tej smo sledili do nakupovalnih centrov.

Če se hočemo izogniti prometni cesti, je potrebno na krožišču za bencinsko črpalko zaviti desno proti Noršincem. Pot je tu manj prometna in tako za vožnjo prav prijetna. Za Ivanjci smo prispeli do glavne ceste, zavili proti Bogojini in iskali smer do znamenite Plečnikove cerkve.

Bila je odprta, zato smo stopili vanjo, za trenutek vdihnili tiho duhovnost, potem pa odškripali nekoliko nazaj mimo pokopališča. Na priporočilo prijateljev smo se po strmi cesti vzpeli na eno od turističnih kmetij. Je bil prava ura in želodčki lačni. Dödoli za tastare, otroci pa seveda klasična izbira.

Škripali smo nazaj proti pokopališču in pod cerkvijo sledili poti proti Goričkemu. Zavoj na glavni cesti levo proti Bukovnici, nato pa klanci skozi gozd pokažejo pravi značaj valovite pokrajine. Nekaj vzpona, ravno toliko, da srce začne bolj srečno biti, nič več.

V Bukovnici smo sledili oznakam za Bukovniško jezero, se na robu gozda ozrli po Goričkem in nato nekaj minut meditirali ob jezeru. Seveda smo potrebovali energijo za vožnjo naprej. Kje bi jo dobil bolje, kot ob sv. Vidu. Ker pa nam je ni bilo dovolj, smo si jo pri Vidovem studencu natočili še za s sabo.

Spustili smo se v vas Dobrovnik, prečkali glavno cesto in nato peljali proti Renkovcem, Gančanom in Beltincem. Kakšna imena! Sicer pa sama ravnina, edini vzpon je predstavljal most čez avtocesto. Prometa pa skoraj nič. Odlično.

V Beltincih smo na glavni cesti zavili desno, pa takoj spet levo, peljali mimo gradu in cerkve. Pot proti Ižakovcem je bila uradno zaprta, so jo namreč ravno obnavljali. Pa nam je domačinka namignila, da ni težav. In res jih ni bilo. Makadam ter slalom med lužami tik pred Ižakovci.

V vasi smo na drogu opazili štorkljo v svojem visokem gnezdu, potem pa nadaljevali pot proti otoku ljubezni. Kot ga popularno imenujejo. Ob mlinu se nismo prav dolgo obirali, bolj nas je zanimal brod. Pa smo izvedeli, da sta deževje in ob njem narasla voda tu odložila preveč peska, zato bi med vožnjo čez Muro lahko nasedel. Tudi namigovanje, da smo lahki in bomo trebuhe noter vlekli, nista pomagala. Pa nič.

Brcali smo naravnost čez mostiček proti Ižakovcev, a pri nogometnem igrišču zavili na makadamsko pot levo. Tu je potrebno nekaj pazljivosti, navigacija bi rekla, sledite glavni cesti. Ta nas je pripeljala skozi gozd in ob travnikih do mostu čez Muro. Za odcepe pa ne bi dal roke v ogenj… Tu naprej je pot znana.

Pač do izhodišča. Če smo začeli na prleški strani. Kolikor smo drugje, bo potrebno pač ubrati pravo smer. Naša se je ob vožnji proti Logarovcem po osmih urah postankov ob prijaznih ljudeh in skoraj 80 kilometrih ravnic, počasi zaključevala…

(16.5.2010)

Tisti, ki bi radi ujeli še kakšno lepo smučarsko turo, se le težko sprijaznimo, da sneg kar konkretno pobira. Drugi, ki so komaj čakali, da nekje iz ropotarnice privlečejo kolesa, menijo, da je bil že skrajni čas. Tokrat sem najprej želel vijugati z Mojstrovke.

Pa se je vreme skisalo, vikend je obetal obilo moče, informacije so govorile, da je že teden dni nazaj kopnina plaz skoraj preščipnila. Torej ni bilo kaj premišljevati, temveč skočiti v ropotarnico. Večerni dogovor je obetal zanimivo turo. Toda večer je pohrustal precejšen del noči.

Tako je jutranji klic Samota šele zbudil, čeprav bi moral biti že na Bledu. Le toliko je odprl oči, da je sporočil svojo odločitev, da bo za danes ravno pravi napor bicikliranje do kavča. Tudi prav, vsak po svoje. Bova šla pa z Blažem. Odpeljal sem proti vasi Koritno, se spomnil, da sem pozabil števec in treba je bilo nazaj. V ponovljenem posnetku je šlo brez težav.

Parkiramo lahko na Bledu, kje, naj vsak sam presodi. Mogoče bi pri bivši tovarni Vezenine šlo. Spanje pa…saj vsi vemo, Bled ima svoje zakonitosti. Če kolo zajahamo v smeri centra Bleda, zavijemo za bencinsko črpalko na levo proti vasi Koritno in naprej Bodeščam.

Tu zavijemo na cesto, kjer tabla prepoveduje prehod težjim od šest ton. Če nismo tako težki, se spustimo navzdol in preko mostu preskočimo Savo (deset minut, slabih pet kilometrov), zavijemo levo in peljemo po občasno luknjastem makadamu proti vasi Lancovo. Skozi vas bo treba, na glavno cesto zavijemo desno (dobrih pet minut in dva kilometra od mostu).

Čaka nas prvi vzpon, tako za ogrevanje. Vsak klanec se enkrat konča in tudi ta se izteče. Sedaj imamo dve možnosti. Lahko se poženemo v breg že čez nekaj sto metrov, kjer obcestna tabla kaže proti vasem Brdo in Vošče. Pred seboj imamo Jelovico in ta naj nam bo smerokaz. Torej samo naravnost, nič levo ali desno.

Nekaj vzpona in nato spust po makadamski poti do ceste, ki nas bo desno peljala proti Vodiški planini. Do sem pridemo tudi, če gremo po glavni cesti še naprej v smeri Krope do vasi Spodnja Lipnica, kjer pravega odcepa ne bo težko najti.

Vzpenjamo se po obronkih Jelovice, na razcepih sledimo tablicam za Vodiško planino. Peljemo mimo Goške ravni, kjer stoji tudi planinski dom (uro in pol z Bleda). Danes je bil zaprt, zato z Blažem nisva mogla nazdraviti uspešnemu vzponu. Zanj se je pot navzgor tu namreč končala, skupaj s kolesom sta bila navdušena nad spustom naravnost po stezi navzdol.

Blaž mi je že med vzponom pokazal graben, poln kamenja in skal. Da se ob tem, lažjem delu spusta, odločim. Haloooo. Nedvomno odpade, nočem končati kot moj bivši šef. Zato pa rad improviziram. In danes je bil še posebej primeren dan zato.

Z Blažem sva si pomahala, potem pa sem odpeljal povsem v nasprotju s prvotnimi načrti naprej proti Vodiški planini. Klanci so bolj strmi, pa ne prav dolgi, tako da ni težav. Ko je do omenjene planine še dva kilometra, na razcepu zavijemo desno. Smer Bohinj (do sem dobrih dvajset minut z Goške ravni).

Razcepov ni prav veliko, kjer pa že so…navigacija bi rekla…sledite glavni cesti. Edini dvom se postavi, ko pripeljemo do razpotja, kjer pot levo pelje proti Martinčku in Lipniški planini (petnajst minut od razcepa proti Vodiški planini). Desno pa…neznanka. Toda ravno tja bo treba.

Ko sem skupaj z Blažem na drugi strani telefona skušal razrešiti ta orientacijski oreh, je pripeljal edini avto, ki sem ga na tem delu poti sploh srečal. Oznaka NM ni dajala pravega upanja, nezgrešljivi dolenjski naglas tudi ne. Toda vsi dvomi so bili razblinjeni, nasvet jasen in prepričljiv.

Med tem, ko se je pot do sem še počasi vzpenjala, je šlo sedaj le še navzdol. Sprva bolj položno, potem pa nekoliko bolj strmo. Odcepita se dve poti, nobena nas ne bo zavedla, če bomo vsaj malo pazljivi. Ob poti so vrtače, v njih pa sredi maja še sneg.

Letimo mimo Selške planine in pridemo do Rovtarice (petnajst minut od razcepa proti Martinčku). Tu se cepita poti, leva gre proti Selški dolini, desna pa proti Bohinjski Bistrici. Zavijemo seveda prav, čaka nas nekaj ravnine, pa nekaj spusta, dokler ne pridemo po skoraj točno 40 kilometrih vožnje ponovno do asfalta (petnajst minut z Rovtarice).

Le še nekaj deset metrov in že smo pri cesti, ki pelje proti Soriški planini. Zavijemo desno navzdol in čaka nas osem kilometrov užitka. Seveda je potrebno biti previden, cesta je ovinkasta, ne prav široka, pa na srečo ponavadi ne prav prometna. Ko pripeljemo v Bohinjsko Bistrico, zavijemo proti izhodišču.

Čaka nas še bolj neprijeten del poti. Glavna cesta proti Bledu je lahko dokaj prometna. Toda na oblačen dan in ob ravno pravi uri sem imel srečo. Komaj kakšno vozilo je pripeljalo mimo. Neverjetno. Brcati bo potrebno še dobrih dvajset kilometrov. Asfalt kot asfalt. Slediš robni črti in čakaš, kdaj bo konec.

Ko števec kaže dobrih sedemdeset kilometrov, smo spet na začetku. Manj kot uro in pol asfalta, lahko smo tudi hitrejši, če smo zadosti našpičeni in utrujenost ni prehuda. Sicer pa skupaj slabe štiri ure in pol na poti, od tega tri ure in pol bicikliranja. Lep krog je zaključen.

Posebnih naporov ni, čeprav se dvignemo več kot sedemsto višinskih metrov. Torej ravno prav, za začetek sezone. Ko bi se le še tako nadaljevala…

(9.8.2009)

Zmeraj so bili ljudje, ki so najraje sedeli za pečjo (od tod zapečkarji) in se niso premaknili celo življenje iz svoje doline. Morebiti se jim ni zdelo potrebno zlesti čez breg, morebiti so bili preleni ali pa jih je bilo enostavno strah.

Po drugi strani so bili vedno ljudje, ki so morali vedeti, kaj je na drugi strani. In če je bil do novega vedenja vmes hrib, so pač zlezli čezenj. Pa smo si rekli, gremo še mi pogledat, kaj je tam za hribom in smo začeli…no ja, jaz sem začel brcati na dvokolesniku.

Ostanek ekipe, se je odločil, da je jutro prezgodnje za hude napore in je rajši zajahal tistih sto in nekaj konjev. Pa ni bilo prezgodaj in tudi napori niso prehudi. Iz Žirov, kjer lahko oddremaš tistih nekaj ur na enem izmed številnih parkirišč (npr. N46.0505084 E14.1100547), je potrebno brcati do Starih Žirov. Tam zavijemo za Idrijo in potem samo še…saj poznate tisto…in sledite glavni cesti…

Vzpon je prav zložen, tako, jutranje svež. Pred nami sta Govejk in Ledinsko razpotje, potem pa po pameti, da ne bo kakšen ovinek preoster. Gre kar strmo navzdol. Da malo shladimo zavore, se vmes malo ustavimo, je lep pogled na Spodnjo Idrijo in vsa tista z grapami bogato posejana pobočja naokoli.

Za Mokraško vasjo pripeljemo po mostu čez Idrijco do glavne ceste, zavijemo desno proti Spodnji Idriji (dobre pol ure iz izhodišča). Peljemo čez kraj, dokler nas na križišču s semaforjem tabla ne usmeri proti Kanomlji. Spodnji, Srednji, Gorenji…

Tako nekako gre najprej skoraj po ravnem, potem pa kar nekam v hrib. Malo že postane vroče, vidijo se le pobočja na levi in desni. Ter seveda Kanomljica, ki teče v objem Idrijci. Na Oblakovem vrhu (721 m; ena ura iz Spodnje Idrije) zavijemo desno proti Šebreljam.

Peljemo mimo prve kmetije, tik nad sedlom, sedaj nam pod gumami škripa makadam. Sopihamo kot razglašena parna lokomotiva, ko po konkretni strmini štepamo ovinke tja nekam proti nebesom. Vsaj zdi se nam, da moramo biti že skoraj tako visoko. Odcepi nas ne zanimajo, ustavimo pa se kaj.

Vsaj, ko opazimo ob poti kamen, ki so ga leta 1931 postavili italijanski gradbinci. Sonce nas obsveti, ko pridemo na razgledne travnike pod Vrhovcem. Razgledi čez dolino so…kaj bi govoril. Je treba videti. Ko po slabi uri nad Oblakovim vrhom ravno dobro predihamo čez 1000 višinskih metrov (saj veste, tisto, ni greha, bla, bla, bla), smo na razpotju.

Naravnost gre cesta proti Idrijskim Krnicam, od tam se lahko spustimo v Spodnjo Kanomljo. Zanimiva možnost, bo treba enkrat poskusiti. Tokrat smo imeli že od začetka v mislih drugo možnost in držali smo se je kot klop. Zavili smo torej levo, proti Šebreljam.

Nekaj spusta po makadamu do Šebreljskega vrha, krajši vzpon do kapelice in potem samo še navzdol. Juhuhu, hvala Bogu, da ne bo treba tu še nazaj. V Šebreljah (petnajst minut iz križišča nad Šebreljskim vrhom) je pod sv. Jurijem potrebno iti naravnost, mimo trgovine do Dolenje vasi, kjer kolovoz na koncu zaselka pelje do sv. Ivana (573 m; slabih deset minut iz Šebrelj).

Se splača. Cerkvica stoji na razglednem pomolu nad visoko steno. Tako je Idrijca pod nami, na gričku na drugi strani je sv. Kocijan, spodaj naselji V Gričih in Reka. In hribi višje gori. Porezen in sosedje. Na cerkvici je freska, pa pozvonimo lahko…tako za srečo. Na levi strani cerkvice v globino, prav tja v sredo sten, vodi steza.

Sprva široka se kmalu zoži, zavarovana pa je tako, da pasti res ni kam. Pa pod noge vseeno glejmo, kakšna kača se lahko zvija proti travi. V manjši jami se divje babe išče zaman, v spodnji, kjer pa so babe že nekdaj dokazano na piščalko igrale, pa so jih zaprli. Tako nepredušno, da se jih ni več bati.

Le še kakšna hladna sapa priveje od njih, skozi redke odprtine v kovinskem zastoru. Ker nas kolesa čakajo na vrhu, se je treba vrniti do vrha. Presneto, koliko bolj strma se nam zdi pot navzgor. Kot bi hodil po drugi (do jame Divje babe je dobrih deset minut, nazaj nedvomno vsaj kakšna več).

Zadihani sedemo na kolo in se od cerkvice odpeljemo nazaj v Šebrelje, tam zavijemo desno za Stopnik in drvimo po cesti navzdol. Ko priletimo na most čez Idrijco (deset minut iz Šebrelj), pa se le spomnimo, zakaj imamo tiste ročke na balanci…ne, ne, prestave, tiste druge…

Počijmo in se ozrimo v reko. Če smo utrujeni in razmišljamo, kaj nam je bilo te poti treba, pomislimo, od kje vse je pritekla voda pod nami in kako dolga pot jo še čaka. Kar naenkrat ne bomo več tako zelo utrujeni. Je pa res, da nas čaka najbolj mukotrpen del poti.

Glavna cesta iz Tolmina proti Idriji in naprej v smeri Logatca je sicer široka, a prometna. Tisto žvižganje mimo ušes pa je seveda vse prej kot prijetno. Zatorej je najbolje pritisniti na pedala, pri Bukovski grapi, tam pod sv. Ivanom narediti kratek postanek (petnajst minut od mostu čez Idrijco), potem pa drveti naprej do Spodnje Idrije (še približno tri četrt ure). Če imamo tukaj privezane svoje konje, je pot končana.

Drugače pa nas čaka še povratek čez Ledinsko Razpotje nazaj do Žirov. Vzpon ni prenaporen. Če seveda za tabo ni že skoraj sedemdeset kilometrov in jih prav dobro čutiš v nogah, rokah in predvsem – riti. Pa vseeno gre, morebitni postanek pa le načrtujmo tako, da se nam ob njem pogled spočije tam nekje v dolini.

Še spust mimo Govejka in ugotavljanje, kako je vsekakor nekaj zadnjih metrov na celi poti najtežjih. Pa čeprav je za nami približno osemdeset kilometrov valovanja. Ali pač ravno zato. Iz Spodnje Idrije bomo tako brcali in počivali čez hrib nazaj skoraj uro ali celo več…

(8.8.2009)

Računalnik? Jok, kar na kolo pojdi! Lahko je njej govoriti, ko je že obljubila pomoč pri kuhanju češpljeve marmelade. Tudi jaz bi marsikaj počel…z jezikom. Pa ne, saj ima prav. Na kolo za zdravo telo. Tudi duha, če je smer prava. Sem hitro vse pripravil, da si ne bi premislil.

Ideja za pot je bila dobra, le malo me je skrbelo, da bom nekje na sredi padel…iz zemljevida. Pa, saj so bili napotki izčrpni. Le da sem jih ob pripravah samo napol poslušal. To se mi je kmalu še kako obrestovalo… Izhodišče so Žiri, parkirati se da marsikje, tukaj (N46.0505084 E14.1100547) zagotovo še.

Ko zamenjamo štiri za dve – gumi seveda, peljemo skozi Žiri v smeri Logatca. Toda še pred koncem naselja Stare Žiri, se odcepimo za smer Idrija. Ravnine ni več veliko, začne se vzpon. Pa je prav prijeten, nobene posebne strmine ni. V dvajsetih minutah pribrcamo do Govejka in takoj, ko se cesta začne spuščati, zavijemo levo proti Vrsniku.

Cesti sledimo do mesta, kjer se odcepi desno pot za Spodnji Vrsnik. Gremo levo do Gorenjega Vrsnika, kjer v vasi zavijemo levo na kolovoz, ki pripelje do sv. Tomaža (deset minut, 744 m). Dejansko sta kolovoza dva. Eden pripelje naravnost do cerkvice, drugi pa gre nižje levo naokoli mimo kmetije.

Sploh ni važno po katerem gremo, po drugem se pač vračamo, da zašpilimo klobaso. Sv. Tomaž je lepa in razgledna cerkvica, ki odkriva pogled na naše nadaljnje cilje, še posebej Sv. Trije Kralji se lepo vidijo. Nedvomno pravo mesto, da se oddihamo. Potem pa nazaj do vasi, kjer zavijemo levo in se spustimo do križišča, kjer izberemo pot desno.

Presneto, toliko se vrtimo, da počasi že izgubimo občutek za smer. Kmalu smo spet na cesti, ki nas pripelje nazaj do Govejka. Zavijemo levo in brcamo do vasi Ledinsko razpotje (702 m; deset minut). Takoj, ko se začne cesta spuščati, zavijemo levo mimo okrepčevalnice Kmečki hram. Približno tristo metrov kasneje, ko pridemo na travnike, se levo odcepi cesta za Idršček, mi gremo desno.

Preseneti nekaj vzpona, pa ni prenaporno. Ko pridemo na razgledne travnike in se cesta počasi uravna, že ugledamo cerkvico sv. Marije v vasi Gore (851 m; petindvajset minut). Do nje zavijemo sredi vasi desno. Saj ne, da bi mislili postopati, ustavimo pa se že lahko. Peljemo navzdol po cesti do vasice Rebro, kjer zavijemo levo za vas Dole.

Za vasjo Dolenje Dole sledimo tablici za vas Ravne, bo kar prava smer. Asfaltna cesta pelje do zaselka, ki je še vedno del vasi Dole, tu zavijemo na začetku vasi desno na makadamsko pot. Po nekaj deset metrih se držimo desno, pot se kmalu prične odločno spuščati. Peljemo mimo manjšega smučišča in kmalu smo v vasici Ravne (petindvajset minut), kjer ponovno pridemo na asfaltno cesto.

Sledi še spust do glavne ceste, ki iz Žirov pelje proti Logatcu. Zavijemo desno in se vzpenjamo ob glavni cesti do mesta, kjer glavna cesta zavije desno čez potok. Mi gremo naravnost in takoj spet levo, kamor usmerja lesena tablica Sv.Trije kralji. Sedaj se cesta res postavi pokonci, kar konkretno je potrebno pritiskati na padala proti vasi Hleviše.

Dejansko gre bolj za posamezne kmetije, mimo katerih peljemo dokler ne zmanjka asfalta. Nadaljujemo po makadamu proti vasi V Dolini. Tu se priključimo markirani poti, ki na naš cilj pelje iz Goropek in nadaljujemo po asfaltni cesti proti Sv. Trem Kraljem. Strmine imamo že kar malo zadosti, pa ni za obupati.

Ko prikolesarimo na travnike, svet postane bolj razgleden, desno že lahko uzremo vrh zvonika. Še do tja se bo potrebno potruditi, ni druge. Peljemo mimo kmetije na naši desni strani, te strani se pri odcepih tudi držimo. Malo višje sopihamo mimo gasilskega doma in še ene kmetije.

Še vedno se držimo desno in po nekaj sto metrih pridemo do križišča poti. Na levi je okrepčevalnica, mi pa gremo desno navzgor. Spet nas čaka nekaj brega, pa ne prav veliko. Že smo na vrhu Sv. Trije Kralji (884 m; ena ura od Raven). Navzdol se spustimo do omenjenega križišča, zavijemo desno in se spuščamo, dokler ne pridemo do table, ki nas usmeri levo v dolino Račeve in proti Žirem.

Spust po dolini je prijeten in kot bi mignil smo po prebrcanih 50 kilometrih spet v Žireh…

(11.4.2009)

Hm, kakšen dolgočasen naslov. Boljši bi morebiti bil pot petih cerkva (in še kakšne zraven) ali od cerkve do cerkve. Ali pač velikonočno romanje. Morebiti lovljenje velikonočnega zajca. Presneto zajca? Od kje je ta zajc prilezel med jajca? Menda jih je po germanski mitologiji izlegel (svašta!), predstavlja pa tudi simbol plodnosti. Pa naj bo zajec…

Čeprav večino vikendov preživimo zdoma, je velika noč kljub mojemu vsakoletnemu trudu, jamranju in pretresenemu vitju rok, odločno domači praznik. Pa včasih vseeno uspem pobegniti. Vsaj za kakšno uro pač izginem. Kot kafra. Da se prediham. Izhodišče za to podgorsko potepanje je lahko kjerkoli na poti, tudi parkirišč je zadosti.

Ena možnost je parkirišče pred tovarno Jelovice v Preddvoru (N 46.300152 E 14.427982), lahko se odločimo in parkiramo pred Mercatorjem v Cerkljah (N 46.250776 E 14.486785). Ali pa se stisnemo kam v Kamniku, tudi tam je parkirišč kar nekaj. Če pa komu paše, lahko pride na Milje, tam za Kokro je prostora dovolj, koordinate niso potrebne, bom kar sam pokazal pot.

Po sili razmer je bilo to pač tudi moje izhodišče. Domača hiša. Iz Milj (428 m) sem kolesaril skozi Visoko in Hotemaže ter po novi cesti ob vasi. Možno je v Hotemažah tudi nadaljevati naravnost skozi vas, cesta je manj prometna, vendar pa mi dvoje nič kaj prijetnih prečkanj ceste ni dišalo. Ko pribrcamo do križišča pred penzionom Zaplata (tam se cesta prične spuščati), zavijemo desno in v vasi desno proti Možjanci.

Cesta se takoj vzpne in strmina naslednja dva kilometra ne popusti. Čeprav se ne sliši veliko, bomo na vrhu sigurno že sopihali. Na srečo je cesta v precejšnji meri v senci, tako da nas vsaj sonce ne prekuri. V vasi zavijemo desno, do cerkve sv. Nikolaja ni več daleč (689 m, iz Milj slabe pol ure). Le pojdimo do nje, ne le da je prva na naši poti, tudi razgleda na Storžič in Zaplato, pa na daljne Julijce nas bosta navdušila.

Od cerkve se nekaj metrov vrnemo proti centru vasi, potem pa zavijemo levo na makadamsko cesto. Peljemo mimo betonskega korita, cesta se začne spuščati…pa spet vzpenjati…pa spuščati. Sprva je kar konkretno naluknjana, tako da je gorsko kolo zelo priporočljivo. Sredi gozda pa preseneti asfalt. Pač druga občina. Ko se cesta ponovno spusti in za travniki že ugledamo Štefanjo vas, pridemo do križišča.

Zavijemo ostro desno in se spet vzpenjamo. Ja, današnje potepanje je pa res eno samo valovanje. Ko pridemo mimo kozolca, je na desni tablica o vožnji na lastno odgovornost. Če imamo gorsko kolo, se ne ustrašimo, zavijmo desno in takoj levo, mimo vikendov. Malo se vzpnemo, potem pa držimo bolj desno. Ko pridemo do kolovoza, zavijemo levo na travnike.

Zavijemo desno v breg in kar po travniku pridemo do kolovoza, ki se vzpenja proti cerkvici. Do vrha Štefanje gore (748 m, iz Možjance dvajset minut) se bomo morali kar potruditi, strmina je konkretna, toda ne obupajmo, saj je kratka. Počitek bo obvezen, sedaj lahko skoraj vidimo smučarje, ki obupujejo v južnem snegu na Krvavcu. Potem pa navzdol, najbolje, da kar po potki direktno proti kmetiji Mežnar.

Če smo dovolj pogumni na dveh kolesih, sicer peš. Čez dvorišče kmetije in po cesti šibamo proti Zgornji Štefanji vasi. Peljemo skozi njo, malo dol in malo gor, potem pa samo še dol. Po ostrem ovinku na desno, se peljemo mimo spodnje postaje gondole. Čeprav gre lahko kar hitro, ne pretiravajmo. Ko spet pričnemo poganjati, ni več daleč do ostrega ovinka desno. Pa mu ne sledimo, zavijmo levo na cesto proti Šenturški gori.

Čaka nas drugi današnji »gorski« cilj. Čeprav je vzpona le za dva kilometra, pa je strmina kar konkretna, sence pa vedno manj. In vedno ko mislimo, da smo že na vrhu, se klanec spet pokaže pred nami, kar ni ga konec. Imamo pa občutek, kot bi vzletali na bližnjem Brniku. Travniki in njive namreč prav počasi polzijo nekje na desni strani pod nami.

Ko se končno strmina umiri, se levo odcepi pot proti Stiški vasi, Ambrožu in Krvavcu. Mi pa se, vsi zadihani ne bomo spet pognali v klanec, raje gremo naravnost čez zaselek Ravne in vas Apno do Šenturške gore (666 m – štirideset minut iz Štefanje gore). Sredi vasi je le nekaj deset metrov klanca do cerkve sv. Urha, zato se ne obotavljajmo. Bolj zanimiv je pogled v dolino, zaradi njega se že splača gor.

Malo naprej od vasi pridemo do križišča. Ena možnost je pač naravnost, skozi vas Sidraž in mimo Tunjic v Kamnik. Ker pa vzponov sigurno še nimamo zadosti, zavijemo proti sv. Lenartu. Po prvem vzponu na križišču zavijemo desno. Ko pridemo na travnike, peljemo mimo prvih nekaj hiš kar naprej do zaselka Senožet. Nasproti kmetije zavijemo levo, spet smo na makadamu.

Držimo se glavne poti, le težko bi zašli. Ko kolovoz zavije desno, strmina postane res konkretna. Pa ne za dolgo, kmalu se pot izravna in ko se levo odcepi kolovoz mu sledimo. Sedaj že vidimo cerkvico, preko travnika pridemo do nje (približno 800 m, dvajset minut iz Šenturške gore). Ko se oddihamo, se vračamo po isti poti do zaselka, tam pa se spustimo nekaj metrov do lesene tablice, ki vabi proti Stahovici.

Cesta je makadamska, zato vozimo previdno. Malo nad vasjo Klemenčevo na desni zagledamo cerkvico, do nje ni daleč (petnajst minut od sv. Lenarta). Sv. Florjan in kapelica malo dlje, ponujata odličen razgled na Kamniški vrh in sotesko s Korošaškimi slapovi. Uf, koliko let je že minilo, kar smo šarili tam naokoli. V Klemenčevem, končno pripeljemo spet na asfalt in odbrzimo navzdol proti Stahovici.

Pred Kamniško Bistrico zavijemo desno in se pod sv. Benediktom pridružimo glavni cesti. Peljemo do krožišča za tovarno KIK in nato skozi center Kamnika. Zavijemo za Kranj in v vasi Križ za Komendo. Če nismo prepričani, kdaj bo prav, glejmo, kdaj bo odcep za picerijo Gorjan. V Komendi peljemo mimo cerkve sv. Petra in naprej skozi vasi Klanec in Zalog proti Cerkljam.

Kako se po vseh čudovitih klancih sedaj vleče ta ravnina. V Cerkljah zavijemo skozi vas in bicikliramo naprej proti Češnjevku. Tam zavijemo desno v vas in peljemo mimo ribnikov do vasi Adergas z romarsko cerkvijo Sv. Marije (dobra ura od sv. Florjana, pač utrujenost prinese nekaj minut).

Levo gremo do Trate pri Velesovem in za cerkvijo sv. Marjete zavijemo desno. Tako se izognemo glavni cesti. Vsaj do Velesovega. Tam zavijemo levo in nato desno, pač na glavno cesto, drugje skoraj ne gre. Pedaliramo še skozi vasi Luže in na Visokem zavijemo levo. Do izhodišča sedaj ni več daleč…ali pač. Odvisno od tega, koliko smo utrujeni…

Vse skupaj je čudovito, eno od prvih pomladanskih predihanj. Noge so že utrjene, le zadnjica (rit po domače) še rabi nekaj treninga… Cela pot je dolga dobrih 60 kilometrov, zanjo pa bomo potrebovali okoli tri ure in pol. od tega dobre tri ure na kolesu. Lahko tudi več ali manj, pač odvisno kako smo našpičeni.