(22.2.2009)

Skoraj kamorkoli se v tej naši deželici obrneš, vidiš gričevnat svet. Nekje so griči višji, drugje nekoliko nižji. In veliko jih je, na katere so naši predniki postavili cerkvice. Kot bi se hoteli tako bolj približati Bogu. Saj so nebesa pač nekje tam, na nebu. Ali pač? Jim je trud kaj pomagal, da so živeli lažje? Kdo ve?

Vsekakor pa so nam pustili zapuščino, ki ni za odmet. Saj nam predstavlja vsaj smerokaz, če že ne sam cilj. Do nekaterih cerkva je komaj kakšen korak, do drugih že pravi pohod. Sv. Primož na Gabrški gori spada bolj k prvim. Pot ni zahtevna, smerokazov je dovolj, večinoma je pot tudi markirana. Ime naj nas pa le ne zmede. Na obcestni tablici pri pokopališču v Poljanah, so namreč Primožu v pomoč poslali še Felicijana.

Na poti po Poljanski dolini zavijemo v Poljane in peljemo skoznje v smeri vasi Javorje. Tik pred koncem vasi lahko parkiramo ob Trgovskem centru Poljane (N 46.122980 E 14.184650). Lahko tudi malo naprej, nasproti pokopališča. Če je le kaj mesta, saj je prostor trenutno zaseden z gradbeno mehanizacijo. Spali bomo mirno, kolikor se ob cesti pač da.

Le jutranji ropot naj nas ne prestraši. Pred trgovino namreč v tovornjak prečrpajo mleko, kar je povezano s čenčanjem lokalnih kmetov. Kdo bi vedel kaj se jim plete v glavi. Še posebno, ko se dvigne zavesa na pogradu in skozi okno pogleda skuštrana otroška glava. Nasmeha pa vseeno ne morejo skriti. Pot ni težko najti.

Iz izhodišča (približno 400 m) jo mahnemo mimo pokopališča, navzgor, kamor nas usmeri tudi tablica. Že takoj na začetku nas nasmeje obcestna tabla, po dveh ovinkih smo že visoko nad Poljanami. Bukov vrh s cerkvico sv. Sobote je prav nasproti nas. Kmalu na levi ugledamo tablico, ki vabi na Gabrški vrh. Odzovemo se povabilu in zagrizemo v breg.

Ko prikolovratimo na makadamsko cesto, so tu spet markacije. Poti ni težko slediti, čeprav se občasno steze cepijo, pa ponovno družijo. Ko stopimo na košenine nad Podborštom, se spet odpirajo pogledi na Hotavljo na drugi strani ceste. Po slabi uri hoje nas začara travnati grič pred nami.

Če trava še ne raste in tako ne delamo škode, jo mahnimo kar naravnost proti njegovemu vrhu. Od tam se nam bo na levo odprl prvi pogled na sv. Primoža, v isto smer usmerimo korak. Ko spet utonemo v gozd, se po nekaj deset metrih na levo odcepi dobro vidna pot. Nič se ne ustrašimo zapustiti markacij in ji sledimo.

Peljala nas bo čez Visoki vrh (736 m), le nekaj višinskih metrov nad markirano potjo, ki ga obide po njenem boku. Na drugi strani se ponovno spustimo navzdol in mimo znamenja ter cest, ki iščejo svoj začetek v vaseh na obeh straneh hriba, ubiramo smer za Gabrško goro. Ko se nam že čudno zdi, kdaj bomo šinili navzgor, na levi ugledamo stezico.

Zagrizemo kolena in že smo pri cerkvici (830 m, ura in pol hoje). Nekaterim se bo od tu mudilo dalje proti sv. Tomažu nad Selško dolino ali pa kar do Lubnika. Drugi pa bomo raje posedeli na klopcah ob cerkvenem zidu, si vzeli trenutek za sebe in nato že, po isti poti, odjadrali navzdol. Za kaj pa ne. Dan je izpolnjen.

(18.2.2009)

Avtodom je odličen pripomoček za odkrivanje lepega daleč naokoli. Toda navdušenje nad daljnimi kraji nas lahko odtegne bližnjim kotičkom, tistim, takoj za vogalom. Ki pa so še kako sijoči. Pa čeprav za njihov obisk ni vredno avtodoma niti premakniti iz domačega dvorišča. Sv. Lovrenc nad Bašljem je že takšen. Pa tudi, če smo od malo dlje, je vreden obiska. Sploh, če korak potegnemo proti Kališču ali celo do Storžiča.

Le s parkiranjem, vsaj zadosti blizu, bi znali imeti nekaj težav. Do izhodišča je potrebno peljati skozi Bašelj in naprej do zaselka Laško. Tam lahko zavijemo desno do gostišča Gamsov raj (nekdaj dom Rade Končar) ali pa levo do kmeta Vaškarja (675 m). Seveda pa se bo za parkiranje in morebiti celo spanje na obeh mestih potrebno dogovoriti z lastnikom. Nad Vaškarjem smo sicer ponavadi parkirali pred opuščenim peskokopom. Pa je sedaj tam gradbišče, zato tudi tu brez dogovora ne bo šlo.

Lahko pa, da ima naš avtodom bolj terenske ambicije. Ko poslušam pripovedi o prebijanju do in iz grških plaž, sem o tem skoraj prepričan. V tem primeru se lahko mimo Vaškarja poženemo po makadamu navzgor. Pot je včasih boljša, včasih slabša, vsekakor pa kar strma. Že na prvem ovinku bomo lahko našli nekaj dokaj ravnega mesta za gajbico (N 46.323452 E 14.393257).

Vsekakor pa lahko parkiramo tudi kje malo dlje, npr. v Preddvoru in potem pribicikliramo bližje. Če nam je cilj le Lovrenc, se bomo itak komaj pretegnili. Pač v vsakem primeru gremo mimo Vaškarja in po makadamu navzgor. Za prvim ovinkom ujamemo na levi stezico, nanjo nas usmeri tudi smerokaz.

Vzpenjamo se zložno, zaiti ni možno. Strma pobočja pa vseeno zahtevajo nekaj previdnosti, če je pot spolzka še toliko bolj. Ko prispemo na kolovoz pred seboj zagledamo kočo. Mimo nje prisopihamo na travnik. Tu se nam odpro najlepši pogledi na ravnino pod nami, polja, travniki in naselja tvorijo zanimiv vzorec.

Mimo znamenja in klopce je treba, da pridemo do cerkvice sv. Lovrenca (892 m, iz prvega ovinka komaj dvajset minut hoje). Lahko sedemo ob njej ali pa na klopco nad njo. Tam je počitek še lepši, saj se tudi pogled spočije. Cerkev je bila zgrajena že davnega leta 1142 leta. Turki so jo požgali, kasneje pa je bila ponovno postavljena in večkrat prizidana.

V letih 1682 in 1688 je bila obnovljena, leta 1897 pa je Bog malce nerodno ciljal in jo je zadel s strelo. Zgoreli zvonik so obnovili leta 1933, zadnje temeljito lepotičenje pa je cerkev doletelo 1994. leta. To se ji pozna še danes. Za cerkvijo jo mahnimo naravnost navzgor v gozd in po nekaj metrih na slemenu zavijmo desno.

V ravno vrsto zloženi kamni, sedaj že zasuti in komaj vidni, dajejo občutek, da hodimo po ostankih nekakšnega zidu. V minuti ali dveh dosežemo vrh hriba (918 m, deset minut od cerkvice). Sedaj imamo dve možnosti. Lahko se iz vrha spustimo malo levo od smeri, kjer leži cerkvica. Hitro ujamemo stezico, ki od cerkve pelje proti sedlu na zadnji strani hriba.

Lahko pa se iz vrha spustimo kar naravnost navzdol, torej točno v nasprotno smer od lege cerkvice. Slednja možnost je bolj strma, pa vseeno ne čisto brez sledi predhodnikov. Sedlo je križišče poti, do njega pa od nedavno pripelje tudi gozdna cesta. Če nas mika Gradišče, bi od tu lahko iskali stezico, ki vodi po pobočju.

Vendar bo, če nočemo zaiti previsoko pod Storžič, morebiti še najbolje, da jo mahnemo kar po novi cesti. Tako bomo na skorajšnjem ovinku lahko pretreseni ob tragični usodi iz druge svetovne vojne. Mimo spomenika lahko pridemo na stezo, ki nas pelje proti izhodišču. Pa se ji ne pustimo zapeljati. Ko nas nova cesta odloži na makadamski poti, ki od Vaškarja pelje pod Storžič, ji sledimo.

Cesta najprej zavije desno, malo višje pa ostro levo. Pridemo do useka med dvema gričkoma. Na desnem opazimo nekakšen vikend. Do njega vodi enostavna žičnica in za nas precej bolj zanimiva stezica. Skali za hiško sta vrh Gradišča, tudi Pustinjak imenovanega (873 m, pol ure iz vrha Lovrenca).

Smo tik nad sotesko Belice, toda globino in vodo bolj slutimo kot vidimo. Prepadne stene pa vseeno zahtevajo previdnost, otrok pa sploh ne spustimo iz oči. Iz Gradišča se po cesti in nato stezi lahko odpravimo dalje do partizanske bolnišnice Košuta, lahko tudi še naprej do Kališča ali celo proti Storžiču.

Mi smo tu postali ujetniki časa, zato smo po poledeneli cesti oddrsali nazaj, tja proti Preddvoru. Gledat, če je atu ostalo še kaj piškotov…