(19.7.2008)

Izhodišče za ta izlet so Žiri. Tam je možno parkirati marsikje, najbolj mirno je menda pod skakalnicami. Mi smo prišli pozno zvečer, bolje rečeno ponoči. Zato smo parkirali na parkirišču desno od ceste, nekaj deset metrov pred trgovino Alpine (iz smeri Poljan).

Da mesto ni bilo najbolje izbrano se je pokazalo zjutraj, ko nas je prebudilo ropotanje okoli avtodoma. Znašli smo se sredi kramarskega sejma, ki se enkrat mesečno godi ravno tukaj (N46.0505084 E14.1100547). Izhodišče za omenjeno pot se nahaja na levi strani glavne ceste (gledano v smeri Idrije), le nekaj deset metrov od mostu čez Račevo. Začetek ni najbolje označen, pa z malo smisla za orientacijo prave poti ni težko najti.

Malo za policijsko postajo se levo odcepi ulica, kateri sledimo do konca in gremo nato po kolovozu naprej. Če smo vseeno v dvomu, lahko povprašamo katerega izmed prijaznih domačinov, rad nam bo razložil kje in kako. Ali bo tudi res povedal prav, pa je že drugo vprašanje… Kmalu se pojavijo markacije, ki so sicer bolj redke, poti in bližnjic na Goropeški grič pa je kar preveč. Pot se strmo vzpenja, tako da je potrebno kar zagristi v kolena.

Pred vasjo Goropeke pot pride na travnike in razgledno ramo. Odpre se lep pogled na Žiri. Pri klopci se pofočkajo tisti, ki tukaj lovijo letni rekord vzponov. Mimo velike lesne delavnice, prevelike za ta kraj ter cerkve pridemo skozi vas. Sedaj že vidimo pred seboj planinski dom. Ali se bomo pri njem ustavili ali ne, je stvar odločitve. Lahko tu izlet tudi zaključimo, kajti do Svetih treh kraljev je še kar nekaj poti.

Mimo doma gremo po stezi čez Leše do ceste in po njej v vas Opale. Sledimo oznakam ter markacijam in se vzpenjamo po razvlečenih košeninah, v gozdu se lahko (pač glede na letni čas) najde tudi nekaj lisičk in borovnic. Ko desno zagledamo zvonik cerkve sv. Treh kraljev, je pred nami še kar dolga pot. Saj poznate tisto – »ata Štrumf, ali je še daleč…«.

Pot gre namreč precej naokoli, poleg tega zna biti poleti hoja po cesti precej vroča in utrujajoča. Čez vas z imenom Vrh svetih treh kraljev pridemo do planinske koče, od katere je še dobrih pet minut do razglednega vrha s cerkvico.

V soboto se zna zgoditi, tako kot se je nam, da je cerkev zaradi priprav na poroko odprta, možno pa je prisluhniti tudi pevskemu zboru, ki se ogreva za dogodek na višini. Vrh je prostran in otroci lahko mirno tekajo naokoli, pojasnilni stebriček dešifrira razgled.

Nazaj se gre po isti poti. Mi po dolgem počitku na vrhu tudi navzdol nismo hiteli, čeprav smo zaradi tega zamudili tradicionalne oslovske dirke v Opalah. Bomo imeli vsaj razlog, da se naslednje leto vrnemo. Sicer pa se hitenje ob razgledih, ki se odpirajo v grape in rebra nad njimi, niti ne splača.

V koči pod vrhom ob našem obisku sladoleda nismo dobili, smo pa kupili nekaj pijače, ki je bila prav smešno poceni. Tudi po poti navzdol nismo omagali, razne besedne igre in razgovor, so nam krajšali čas. Ko nas je pot odložila v Žireh, smo na parkirišču zadovoljni ugotovili, da nam avtodoma kramarji niso prodali, pa tudi s seboj ga niso vzeli.

(6.7.2008)

Kje parkirati v Kranjski gori, ni potrebno razlagati. Kdor želi narediti slabi dve uri dolg izlet jo lahko mahne čez Kranjsko goro. V Turistično informacijskem centru je možno kupiti karto Kranjske gore, ki ima vrisane pohodne ter kolesarske poti, kar nam močno olajša raziskovanje teh krajev.

Naša pot pa vodi proti hotelu Lek, ob katerem je zanimivo igrišče za otroke ter naprej proti Jasni. Ko se desno odcepi markirana pot, ji sledimo. Nad Pišnico se odcepi desno markirana steza proti Mali Pišnici. Poleg je oznaka, da je pot nevarna ter zato zaprta. Pa brez strahu.

Nad spodnjim delom doline Male Pišnice štrikamo navzgor, občasno se odpirajo razgledi navzdol. Le malo za tistim, ko prečkamo nekakšno sedelce, se poti ločita. Levo je le nekaj metrov do razgledišča, kjer pot preide v dolgo prečko po pobočjih nad Malo Pišnico. Od tu dalje je pot precej podrta in zato nevarna.

Pot št. 20 pa zavije desno, kar kaže tudi tablica. Sedaj ni več križišč, pot ni težka, čeprav je mestoma izpostavljena in je na otroke potrebno popaziti. Odpirajo se razgledi na Jasno in Kranjsko goro. Če bi se tukaj odpravil kakšen samohodec, naj omenim, da tik pred meliščem zavije levo navzgor jasno vidna lovska pot, ki menda pripelje na Vitranca.

Pot nas odloži na smučišču tik nad zgornjo postajo Vitranca ena. Od tu je možno zaviti levo navzgor in se mimo zgornje postaje sedežnice Podkoren ob enosedežnici Vitranc 2 vzpeti proti vrhu Vitranca in naprej na Ciprnik. A to je že druga zgodba.

Ker so otroci utrujeni, je pot navzdol seveda potrebno skrajšati. Pa tudi nagrado za pridno hojo si nedvomno zaslužijo. In Besna Pehta bo ravno pravšnja, da ubije dve muhi na en mah.