(19.7.2008)
Izhodišče za ta izlet so Žiri. Tam je možno parkirati marsikje, najbolj mirno je menda pod skakalnicami. Mi smo prišli pozno zvečer, bolje rečeno ponoči. Zato smo parkirali na parkirišču desno od ceste, nekaj deset metrov pred trgovino Alpine (iz smeri Poljan).
Da mesto ni bilo najbolje izbrano se je pokazalo zjutraj, ko nas je prebudilo ropotanje okoli avtodoma. Znašli smo se sredi kramarskega sejma, ki se enkrat mesečno godi ravno tukaj (N46.0505084 E14.1100547). Izhodišče za omenjeno pot se nahaja na levi strani glavne ceste (gledano v smeri Idrije), le nekaj deset metrov od mostu čez Račevo. Začetek ni najbolje označen, pa z malo smisla za orientacijo prave poti ni težko najti.
Malo za policijsko postajo se levo odcepi ulica, kateri sledimo do konca in gremo nato po kolovozu naprej. Če smo vseeno v dvomu, lahko povprašamo katerega izmed prijaznih domačinov, rad nam bo razložil kje in kako. Ali bo tudi res povedal prav, pa je že drugo vprašanje… Kmalu se pojavijo markacije, ki so sicer bolj redke, poti in bližnjic na Goropeški grič pa je kar preveč. Pot se strmo vzpenja, tako da je potrebno kar zagristi v kolena.
Pred vasjo Goropeke pot pride na travnike in razgledno ramo. Odpre se lep pogled na Žiri. Pri klopci se pofočkajo tisti, ki tukaj lovijo letni rekord vzponov. Mimo velike lesne delavnice, prevelike za ta kraj ter cerkve pridemo skozi vas. Sedaj že vidimo pred seboj planinski dom. Ali se bomo pri njem ustavili ali ne, je stvar odločitve. Lahko tu izlet tudi zaključimo, kajti do Svetih treh kraljev je še kar nekaj poti.
Mimo doma gremo po stezi čez Leše do ceste in po njej v vas Opale. Sledimo oznakam ter markacijam in se vzpenjamo po razvlečenih košeninah, v gozdu se lahko (pač glede na letni čas) najde tudi nekaj lisičk in borovnic. Ko desno zagledamo zvonik cerkve sv. Treh kraljev, je pred nami še kar dolga pot. Saj poznate tisto – »ata Štrumf, ali je še daleč…«.
Pot gre namreč precej naokoli, poleg tega zna biti poleti hoja po cesti precej vroča in utrujajoča. Čez vas z imenom Vrh svetih treh kraljev pridemo do planinske koče, od katere je še dobrih pet minut do razglednega vrha s cerkvico.
V soboto se zna zgoditi, tako kot se je nam, da je cerkev zaradi priprav na poroko odprta, možno pa je prisluhniti tudi pevskemu zboru, ki se ogreva za dogodek na višini. Vrh je prostran in otroci lahko mirno tekajo naokoli, pojasnilni stebriček dešifrira razgled.
Nazaj se gre po isti poti. Mi po dolgem počitku na vrhu tudi navzdol nismo hiteli, čeprav smo zaradi tega zamudili tradicionalne oslovske dirke v Opalah. Bomo imeli vsaj razlog, da se naslednje leto vrnemo. Sicer pa se hitenje ob razgledih, ki se odpirajo v grape in rebra nad njimi, niti ne splača.
V koči pod vrhom ob našem obisku sladoleda nismo dobili, smo pa kupili nekaj pijače, ki je bila prav smešno poceni. Tudi po poti navzdol nismo omagali, razne besedne igre in razgovor, so nam krajšali čas. Ko nas je pot odložila v Žireh, smo na parkirišču zadovoljni ugotovili, da nam avtodoma kramarji niso prodali, pa tudi s seboj ga niso vzeli.