(29.11.2009)

Spomini vlečejo. Obisk kakšnega kraja jih budi, da kar verjeti ne moreš. Sedanjost in preteklost se prelivata kot v kakšnem dobrem filmu. Komaj še veš, kje je meja. Celje je bilo tako že dolgo nekje na seznamu. Tako blizu, velikokrat spotoma, pa nikoli časa. Po svoje nedvomno škoda.

Sploh, ko bi lahko dragocenosti iz preteklosti pokazal tudi mladičem. Bolje bi te spoznali. Mogoče bolj cenili, vsekakor pa bolje razumeli. Ko se približuje Miklavž, je prav in spodobi se, da poromamo k njemu. In verjeli ali ne, dobri mož ima nad Celjem ne le svojo cerkvico. Kar cel hrib z njegovim imenom stoji tam.

Parkirati se da na manjšem parkirišču ob športni dvorani v Mestnem parku (N 46.225508 E 15.261790). Če seveda ni ravno nedelja dopoldan, ko vsa prosta mesta zasedejo avtomobili, vmes pa se zgužvajo tudi avtobusi. In ko ob dvorani ugotoviš, da naprej ne gre več, ti ne preostane drugega, kot da četrt kilometra na cesto gledaš z ritjo.

Raziskovanje proti Petričku in Laškemu je bilo nekako neuspešno, torej smo parkirali nasproti nakupovalnega centra (N 46.230710 E 15.267194). Dokaj blizu izhodišča, plačljivo le med tednom od 6. do 15. ure. Torej zastonj. Tudi spati bi se tu verjetno dalo. Morebiti celo bolj mirno kot med nemirno mladino v Mestnem parku.

Proti sv. Miklavžu vodi vrsta poti, cel Mestni gozd je prepleten z njimi. Na izhodiščih (okoli 240 m) so pojasnilne table. Priporočam, da gremo iz izhodišča naravnost proti Savinji, čez most, nato pa proti cerkvi sv. Cecilije in naprej na Miklavški hrib. Ali pa gremo v Mestni park in jo od tam mahnemo proti istemu cilju. No, mi seveda nismo šli tako.

Malo desno od omenjene poti v Mestnem parku je še ena – Srčna pot. Zakaj smo izbrali to smer? Uvod pove vse… Če nam bo kdo sledil, pa kar. Gremo iz parkirišča mimo železniške postaje v smeri Laškega. Pred Savinjo zavijemo desno. Reke se držimo do mostu, namenjenega pešcem. Na drugi strani Savinje prečkamo cesto in stopimo v Mestni park. Gremo naravnost in že smo na izhodišču leve poti.

Le malo desno in že so tu pojasnilne table Srčne poti. Vzpenjamo se navzgor, med jesenskim drevjem se odpirajo prvi razgledi. Ob poti so klopce, tako da lahko počijemo, če bo srce bilo premočno. Pri zapornici na koncu poti sledimo tablici za sv. Miklavža, stopimo na asfalt, se malo spustimo, pa ponovno vzpnemo.

Ne pustimo se zapeljati cesti, ki zavije levo navzdol, saj bi nas pripeljala zelo blizu izhodišča. Pa tudi dovozom do hiš ne. Pri marsikateri bi nam lahko kakšen radoživ kuža vzel mero. Pred zadnjo hišo pod cerkvijo zavijemo desno, makadam nas pripelje prav do sv. Miklavža (pol ure iz Mestnega parka). Odprejo se prvi razgledi, čas je za počitek.

Za hišo z bazenom, vidimo razgledišče. Toda čez dvorišče ne bo šlo, bo žal potrebno precej naokoli. Pod cerkvijo so tablice, ki vabijo (tudi) k razgledišču (396 m, deset minut od cerkvice). Jim sledimo navzdol. Kmalu pa bo treba spet navzgor in okoli hriba. Uf, takšen podvig, namesto nekaj korakov.

Pa kaj za to, pogled na Celje in grad na sosednjem griču odtehtata nekaj malega napora. Z razgledišča se vrnemo do cerkve in tolčemo isti asfalt do Srčne poti. Tu lahko zavijemo nižje in sledimo stezi proti Anskemu vrhu. Ali gremo v isto smer po cesti.

Nam nekaj spusta ni dišalo, popoldanske obveznosti so dale vedeti, da bo najbolje, če ne ovinkarimo preveč. Šli smo skozi Gornje Lisce, potem pa se vendarle tablicam pustili zapeljati desno na široko, z listjem prekrito makadamsko pot. Ubirali smo smer proti Anskemu vrhu, cesta je postala steza in se pod vrhom počasi vzpenjala.

Iztekla se je na cesti ob robu preorane njive, klop in lesena skulptura sta kazali, da smo tam, kamor smo želeli. Ob njivi se da tudi do najvišje točke (462 m, tričetrt ure iz Miklavškega vrha). Ali gremo ali ne, je pač… Po dohodni poti smo se spustili navzdol in zavili proti Petričku.

Pot nas pripelje do zanimivega razgledišča. Pa ni bilo časa za daljši postanek. Le toliko, da smo videli, kje je… In se potem ponovno spuščali navzdol, vse do ceste (slabe pol ure iz vrha). Odcepa sta dva, prvi levi in drugi desni. Mi jima nismo zaupali, držali smo se smeri navzdol.

Cesto prekoračimo in se ob Savinji vračamo do mostu. Lahko gremo čezenj in najdemo pravi prehod do Ljubljanske ceste. Skozi center mesta najbolje, da stopimo po Prešernovi cesti, sedaj do izhodišča res ni več, kot le nekaj korakov.

Lahko pa gremo kar ob Savinji naprej in se na drugo stran zavihtimo preko mostu za pešce nasproti Mestnega parka. Gremo naravnost in že smo v centru. Le še pravo smer moramo najti do parkirišča. Pa sem prepričan, da ne bo pretežko.

(8.11.2009)

Popolno jutro. Ko se zbudiš, a oči obdržiš zaprte. In loviš zvoke, ki prodirajo do zavesti od tam nekje…zunaj. Rahlo ropotanje po strehi je v pomembnosti tako glasno, da zlahka preglasi vse druge, v decibelih nedvomno precej bolj izrazite krike. Res. Popolno jutro.

Ni treba skočiti pokonci, hiteti, kot da dan prehitro nekam beži. Ali pač? Ko tista milozvočna melodija rahlega udarjanja dežnih kapelj po beli strehi skoraj zamre, veš, da bo treba iti. Saj si pretiravanja v lenobnem brezdelju ne bi odpustil. Mišice dobijo ukaz in skušajo premakniti še kosti. Nekako jim, kot vsako jutro, uspe.

Nekaj poskokov, predklonov in ugrizov in že je pripravljenost na vrhuncu. Gremo. Šmihel bo glede na grozeče resno omejenost s časom, moral biti zadosti. Izhodišče je, po celodnevnem pregrevanju, pred zdraviliščem v Laškem (N 46.1579177 E15.2319747, približno 229 m). Od tam jo mahnemo proti mostu, ki pelje v center kraja, a zavijemo desno, mimo TIC-a in čez progo.

Jutranji zrak vlečemo vase skozi nosnice mimo predilnice, tablice nas usmerijo po cesti navzgor. Uvijamo levo in desno, avtomobili so bolj redki, tako da sploh ni panike. Ko se desno odcepi makadamska pot, stopimo nanjo. Tudi lesena tabla pokaže, da bo treba zapustiti asfalt. Torej prav.

Gremo po poti in pred nami se kot privid pokaže znana romarska cerkev sv. Mihaela, dvoje velikih zvonikov je zanesljiv kažipot na zadnjih nekaj metrih. In kapelice ob poti, ostanek nekdanjega križevega potu. Presenetijo zanimive hiše. Ljudje? Se ne ve… Jih je megla prestrašila za štiri zidove.

Griček na katerem stoji cerkev je razgleden (442 m; dobre pol ure od zdravilišča). Če seveda ni okoli nas vse belo in se vasi pod gričem kažejo kot packe na ekstravagantni sliki rahlo premaknjenega slikarja. Navzdol seveda ni, da bi človek lovil svoje stopinje. Torej nekaj deset metrov pod cerkvijo sledimo jasni tabli, ki obeta desno Laško in toplice.

Poti in steze se sekajo, cepijo in begajo. V pomoč so bele puščice na drevju, kar sledimo jim, peljejo prav. Če smo vseeno v dvomu, gremo kar po najbolj shojeni poti in se držimo desno. Na robu travnika, lahko stopimo na parobek, tako, zaradi razgleda. Potem pa gremo naravnost navzdol po kolovozu.

Ko ravno razmišljamo, kako čudno levo zavije pot, ugotovimo, da ima tudi desni krak. Bo precej bolj pravi. Sledimo mu do hiš, stopimo na asfalt in zaviramo po njem navzdol vse do zdravilišča (dvajset minut iz vrha). Železniško progo podhodimo, na drugi strani previdno prečkamo cesto in že smo spet na izhodišču.

Ravno prav je poti, da se predihamo. In ravno prav, da si rečemo, da še pridemo…ker daljave obljubljajo veliko. A tokrat zaman. Ker časa včasih žal ni. Jutro se je namreč prevesilo…v dan.

(7.11.2009)

Počasi se je megla kadila iz jesenskega gozda. Bela koprena je le nežno prepuščala eksplozijo barv listja, ki še ni odpadlo. Obljuba pogleda je zamrla nekje v nerazpoznavnosti. Toda skrivnostnost jo je povsem enakovredno nadomestila. Da je jutro, se ni dalo vedeti. Le neka notranja ura je povsem točno bila.

Kapljica, ki je zdrsela izpod vedno redkejših las je kapnila na pot. Minljivo znamenje nekega bivanja. Še zadnji korak je negotovo poiskal stopinjo na skali. Oko se je ozrlo naokoli. Ni bilo dosti videti, belina ga je povsem objemala. Toda vedel je, da je prav. In ona je bila z njim.

Hum je vršiček nad Laškim (229 m), ne ravno visok, ne pretirano zahteven. Vseeno pa je v vršnem delu strm in presenetljivo kamnit. Zato previdnost ni odveč, da pot ni od muh, pa kaže tudi nekaj jeklenic. Parkirati bo najbolje pri zdravilišču, morebiti bolj proti koncu, kjer je tudi zelenček (N 46.1579177 E15.2319747).

Ali bomo naš prihod obešali na veliki zvon, ali pa povsem tiho ostali tam nekje, je seveda odvisno predvsem od nas. Iz parkirišča gremo ob Savinji v smeri mostu, ki pripelje v mesto. Ulice naj nas vodijo bolj proti levi, cerkev naj bo kažipot. Mimo nje stopimo do hiš na nasprotni strani, Aškerčev trg je to.

Prav nič skrivnosten ni prehod med hišama številka šest in sedem, stopnice nas dvignejo nad mestne hiše in odložijo na Poti na grad. Sledimo ji levo, dokler pred zadnjimi hišami ne zavijemo desno v breg in se povzpnemo do parkirišča pred gradom.

Na levi ugledamo tablo, ki nam pove nekaj osnovnih podatkov o hribu, potem pa gremo po stezi proti našemu cilju. Ko pridemo do razpotja, gresta dve stezi navzgor. Za katero se odločimo, je čisto vseeno, obe pripeljeta malo višje spet skupaj. Vzpenjamo se mimo odličnega razgledišča s pomenljivim imenom Prižnica in razgledišča na Stari Farovž.

Tabla jo označuje kot prepadno udornino. Pa je res le to? Če smo bili dovolj pozorni in smo prebrali pojasnilno tablo na začetku steze do konca, bomo vedeli, od kod nenavadno ime. Črni lovec, deklica, zaklad, čakanje. Ko nas televizija še ni poneumljala z raznimi filmi in nadaljevankami iz prekooceana, je bila domača produkcija dosti bolj aktivna.

Pravljice, pripovedke, basni. Še sreča, da se vse niso izgubile. Svet po katerem stopamo, postaja bolj strm, nesigurnemu koraku pomagajo na nerodnih mestih jeklenice. Le tako, za pomoč. Ko si mlad, bi takšno mesto kar preskočil. Ko pa pridejo leta, njihova teža terja bolj premišljen korak in tudi opora ni odveč.

Gremo mimo križa, ki so ga začuda postavili pod vrh. Nič narobe, saj v hribe tako ali tako razna znamenja pripadnosti temu ali onemu, verjetno res ne sodijo. na vrh še toliko manj. Ta (583 m, petdeset minut od izhodišča) je le malo naprej, skalnat in menda razgleden. Če seveda megle ne zakrivajo vsega naokoli.

A kaj se more, tudi tak dan ni za odmet. Stolpič, ki skuša v miniaturi posnemati večjega brata iz troglave gore, skriva vpisno knjigo in štampiljko, ki je doživela že boljše čase. Pa še napis, tak kovinski, napol strelovod, je tam. Za tiste, ki le rinejo v breg kot teleta brez glave. Da vedo, kam so sploh prišli.

Bolj zanimiv je krog, ki pove, kaj se vidi. Še posebej, ko se nič ne vidi in tako lahko razbereš, kaj zamujaš. A kaj bi to, naj bo pač razlog za ponoven vzpon. Nekoč… Navzdol je treba po isti poti, previdnost, sploh, če je tla namočila takšna ali drugačna moča, je potrebna. Listje skriva pod seboj korenine, te pa drsijo tako kot najboljši tobogan.

Na razcepu se ne pustimo zapeljati znani poti. Blaževa skala se sliši zanimivo. Obet razgledišča nas popelje do klopce, kjer smo spet na razpotju. Naravnost gre zelo ozka stezica proti Staremu Farovžu in vodi vse do ceste. Druga, širša in bolj zaupanja vredna, pa se spušča bolj naravnost navzdol.

Pripelje do Blaževe skale, zavarovane z ograjo vse naokoli, tako da nevarnosti padca, če se le ne nagibamo preveč preko, ni. Zdravilišče z novimi bazeni je prav pod nami, razgled torej čudovit. In kako zapeljivo vabijo pisani bazeni… Hedonistično razvajanje v njih in savnah poleg, človeku kar da polet.

Spustimo se navzdol, studenec obljublja tabla, pa po pravici ne vem, kje bi bil. Ob Savinji je treba zaviti desno in že smo pri mostu za pešce, ki po prehodu med Thermano in hotelom pripelje na parkirišča (pol ure iz vrha). Zavijemo levo in pohitimo do avtodoma, po pripomočke, za celodnevno razvajanje. Saj si ga človek zasluži, kaj ne…