Mesečni arhiv: november 2009

Sv. Miklavž in Anski vrh

(29.11.2009)

Spomini vlečejo. Obisk kakšnega kraja jih budi, da kar verjeti ne moreš. Sedanjost in preteklost se prelivata kot v kakšnem dobrem filmu. Komaj še veš, kje je meja. Celje je bilo tako že dolgo nekje na seznamu. Tako blizu, velikokrat spotoma, pa nikoli časa. Po svoje nedvomno škoda.

Sv. Miklavž nad Mestnim parkom

Sv. Miklavž nad Mestnim parkom

Sploh, ko bi lahko dragocenosti iz preteklosti pokazal tudi mladičem. Bolje bi te spoznali. Mogoče bolj cenili, vsekakor pa bolje razumeli. Ko se približuje Miklavž, je prav in spodobi se, da poromamo k njemu. In verjeli ali ne, dobri mož ima nad Celjem ne le svojo cerkvico. Kar cel hrib z njegovim imenom stoji tam.

Savinja in Celjski grad

Savinja in Celjski grad

Parkirati se da na manjšem parkirišču ob športni dvorani v Mestnem parku (N 46.225508 E 15.261790). Če seveda ni ravno nedelja dopoldan, ko vsa prosta mesta zasedejo avtomobili, vmes pa se zgužvajo tudi avtobusi. In ko ob dvorani ugotoviš, da naprej ne gre več, ti ne preostane drugega, kot da četrt kilometra na cesto gledaš z ritjo.

Mestni gozd je prepreden s potmi

Mestni gozd je prepreden s potmi

Raziskovanje proti Petričku in Laškemu je bilo nekako neuspešno, torej smo parkirali nasproti nakupovalnega centra (N 46.230710 E 15.267194). Dokaj blizu izhodišča, plačljivo le med tednom od 6. do 15. ure. Torej zastonj. Tudi spati bi se tu verjetno dalo. Morebiti celo bolj mirno kot med nemirno mladino v Mestnem parku.

Smerokazov je dovolj

Smerokazov je dovolj

Proti sv. Miklavžu vodi vrsta poti, cel Mestni gozd je prepleten z njimi. Na izhodiščih (okoli 240 m) so pojasnilne table. Priporočam, da gremo iz izhodišča naravnost proti Savinji, čez most, nato pa proti cerkvi sv. Cecilije in naprej na Miklavški hrib. Ali pa gremo v Mestni park in jo od tam mahnemo proti istemu cilju. No, mi seveda nismo šli tako.

Jesen

Jesen

Malo desno od omenjene poti v Mestnem parku je še ena – Srčna pot. Zakaj smo izbrali to smer? Uvod pove vse… Če nam bo kdo sledil, pa kar. Gremo iz parkirišča mimo železniške postaje v smeri Laškega. Pred Savinjo zavijemo desno. Reke se držimo do mostu, namenjenega pešcem. Na drugi strani Savinje prečkamo cesto in stopimo v Mestni park. Gremo naravnost in že smo na izhodišču leve poti.

Srčna pot

Srčna pot

Le malo desno in že so tu pojasnilne table Srčne poti. Vzpenjamo se navzgor, med jesenskim drevjem se odpirajo prvi razgledi. Ob poti so klopce, tako da lahko počijemo, če bo srce bilo premočno. Pri zapornici na koncu poti sledimo tablici za sv. Miklavža, stopimo na asfalt, se malo spustimo, pa ponovno vzpnemo.

Najina klopca

Najina klopca

Ne pustimo se zapeljati cesti, ki zavije levo navzdol, saj bi nas pripeljala zelo blizu izhodišča. Pa tudi dovozom do hiš ne. Pri marsikateri bi nam lahko kakšen radoživ kuža vzel mero. Pred zadnjo hišo pod cerkvijo zavijemo desno, makadam nas pripelje prav do sv. Miklavža (pol ure iz Mestnega parka). Odprejo se prvi razgledi, čas je za počitek.

Sv. Miklavž

Sv. Miklavž

Za hišo z bazenom, vidimo razgledišče. Toda čez dvorišče ne bo šlo, bo žal potrebno precej naokoli. Pod cerkvijo so tablice, ki vabijo (tudi) k razgledišču (396 m, deset minut od cerkvice). Jim sledimo navzdol. Kmalu pa bo treba spet navzgor in okoli hriba. Uf, takšen podvig, namesto nekaj korakov.

Celje

Celje

Pa kaj za to, pogled na Celje in grad na sosednjem griču odtehtata nekaj malega napora. Z razgledišča se vrnemo do cerkve in tolčemo isti asfalt do Srčne poti. Tu lahko zavijemo nižje in sledimo stezi proti Anskemu vrhu. Ali gremo v isto smer po cesti.

Miklavška gora

Miklavška gora

Nam nekaj spusta ni dišalo, popoldanske obveznosti so dale vedeti, da bo najbolje, če ne ovinkarimo preveč. Šli smo skozi Gornje Lisce, potem pa se vendarle tablicam pustili zapeljati desno na široko, z listjem prekrito makadamsko pot. Ubirali smo smer proti Anskemu vrhu, cesta je postala steza in se pod vrhom počasi vzpenjala.

Srečanje

Srečanje

Iztekla se je na cesti ob robu preorane njive, klop in lesena skulptura sta kazali, da smo tam, kamor smo želeli. Ob njivi se da tudi do najvišje točke (462 m, tričetrt ure iz Miklavškega vrha). Ali gremo ali ne, je pač… Po dohodni poti smo se spustili navzdol in zavili proti Petričku.

Na Anskem vrhu

Na Anskem vrhu

Pot nas pripelje do zanimivega razgledišča. Pa ni bilo časa za daljši postanek. Le toliko, da smo videli, kje je… In se potem ponovno spuščali navzdol, vse do ceste (slabe pol ure iz vrha). Odcepa sta dva, prvi levi in drugi desni. Mi jima nismo zaupali, držali smo se smeri navzdol.

Skulptura

Skulpture

Cesto prekoračimo in se ob Savinji vračamo do mostu. Lahko gremo čezenj in najdemo pravi prehod do Ljubljanske ceste. Skozi center mesta najbolje, da stopimo po Prešernovi cesti, sedaj do izhodišča res ni več, kot le nekaj korakov.

Nekoč...

Nekoč...

Lahko pa gremo kar ob Savinji naprej in se na drugo stran zavihtimo preko mostu za pešce nasproti Mestnega parka. Gremo naravnost in že smo v centru. Le še pravo smer moramo najti do parkirišča. Pa sem prepričan, da ne bo pretežko.

Sprehod po mestnih ulicah

Sprehod po mestnih ulicah

Velika Špica, Stari grad

(15.11.2009)

Megle so se razkadile, celo sonce se je sramežljivo kazalo izza oblakov. Lep dan se je napovedoval. In če časa primanjkuje, se ni za obirati. Vedno je možno ujeti zanimivo doživetje. Sprehod navzgor ali navzdol, levo ali desno. Tudi naprej ali nazaj se da brez težav. V preteklost ali prihodnost. Zlahka, kaj ne.

Na skali grad stoji...

Na skali grad stoji...

Torej gremo…v preteklost. V čas, ko so se na skalah mogočno šopirili gradovi, pod njimi pa parodirali vitezi v bleščečih oklepih. Zmaji so ugrabljali čudovite princese in reševali so jih seveda – princi na belih konjih. Cedila sta se mleko in med. Seveda se je sem in tja kakšna zgodba za koga tudi malce slabo končala.

Počasi jo prerašča čas

Počasi jo prerašča čas

Nekomu je odletela glava, drugi se je pogrel na grmadi, tretji so naredili test za čarovništvo. Glavno, da se je veliko dogajalo. V Kamniku, vsaj med vikendom, ni težko parkirati, tudi prespati bi se nedvomno dalo brez težav. Mi smo avtodom pustili na makadamskem parkirišču takoj za odcepom ceste (N 46.226648 E 14.615334; 380 m) proti Kamniški Bistrici in Gornjemu Gradu.

Pravljični svet

Pravljični svet

Prečkamo most nad Nevljico in sledimo cesti proti Tuhinjski dolini nekaj deset metrov. Ko je na naši strani asfaltno igrišče za košarko, na drugi strani ceste opazimo stezico. Markirana pot pelje sprva prav položno navzgor. Vse, dokler ne pridemo pod skale, kjer se zanesljivo skrivajo pravljična bitja.

Strmi vzpon

Strmi vzpon

Tudi če nobenega ne opazimo, čutimo, da so prav tu. Svet je pač tak, da prav drami domišljijo. Pot strmo zaštrika navzgor, nekaj malega previdnosti ni odveč, pobočja po katerih teče steza, so kar strma. Nad skalami hodimo po gozdu, pot postane nezahtevna.

Podrtija

Podrtija

Če seveda gozdarji niso ravno tu podrli vse, kar štrli v višino več kot meter. V tem primeru se pač plezanju čez drevje, iskanju najboljših prehodov in vsaj malo nerganju, ne moremo izogniti. Pri tablici, ki vabi do gradu v desetih minutah, se lahko pustimo zapeljati. Še lepše pa bo, če gremo kar naravnost, mimo tablice Naravoslovne učne poti.

Velika Špica

Velika Špica

Markacij ni več, steza pa je dobro vidna. Dvakrat prečimo kolovoz, pa smo že pri poteh, ki na Veliko Špico vodijo iz sedla pod gradom. Katerikoli poti sledimo, vse pridejo prav. Mogoče je še najbolje navzgor po najbolj direktni. Tako, da se na vrhu (660 m, štirideset minut) pofočkamo, malo nižje vpišemo v knjigo.

Vpisna knjiga

Vpisna knjiga

Potem pa stopimo previdno ob robu levo do razgledišča. Da je kaj videti, verjetno ni treba posebej razlagati. Levo je Stari grad, pod nami Kamnik, malo naprej na gričku sv. Ana, pa Šenturška gora. Če le ni preveč mrča, se lepo vidijo Julijci. Klopce kar kličejo po oddihu. Koliko časa si bomo vzeli, je povsem odvisno od nas.

Kamnik

Kamnik

Toda roko na srce. Največkrat moramo naprej ravno zato, ker se nam nekam mudi. Čas nas že v otroštvu zapre v svojo ječo in ne spusti več. S tem se nekako sprijaznimo. Kar je še posebej žalostno. Za spust je konec koncev prav vseeno katero pot izberemo. Le toliko pazimo, da se ne ponavljamo. Ni nobene potrebe za to.

Stari grad

Stari grad

Ko pridemo na cesto, ji sledimo do Starega gradu (585 m, iz Velike Špice deset minut). Spet se ponovijo pogledi, ki smo jih uživali že malo prej. Pa ne le to. Sedaj vidimo tudi Veliko Planino in Kamniške Alpe. Torej razlog, da se spet vsaj na kratko ustavimo. Na kratko? Jah, čas smo že malo obirali, se ne bomo ponavljali.

Velika Špica

Velika Špica

Navzdol gremo skozi grajska vrata. Steza je odlično vidna. Bolje rečeno steze. Grad je res priljubljen cilj in marsikatera noga je zavila malo po svoje. Tako sedaj po pobočju teče vrsta uhojenih zapeljivk, ki se ločujejo in združujejo. In pridejo – prav. Tako, da naj nas ne skrbi. Nekaj minut pod vrhom gremo čez nenavaden park.

Na grajskem obzidju

Na grajskem obzidju

Na začetku je bilo tu na manjšem potočku nekaj mlinčkov. Ravno prav, da so navdušili otroke. Potem pa si je nekdo to vzel za svoj vrtiček in danes je vse že, milo rečeno, kičasto. Sneguljčica in skoraj dvakrat sedem palčkov, sladki napisi, listje pometeno, kot bi bil v dnevni sobi.

Mlinčki

Mlinčki

Saj veste, kako smo včasih rekli – vsako tele… Štrikamo, dokler nas steza ne odloži na cesti. Gremo levo do križišča, prečimo cesto in se po pločniku vrnemo do avtodoma (pol ure iz Starega gradu). Ali pač zavijemo v Kamnik in se sprehodimo po mestu. Marsikaj je za videti, tako da nam zaradi podaljšanja sprehoda zagotovo ne bo žal.

Gumpi

Gumpi

Le kdo bo torej odločil kam usmeriti naš korak? Se ve…

Menina planina

(14.11.2009)

Sprva krmežljave oči, so postajale vedno večje in večje. Na vzhodu pretežno jasno, se je smehljal vremenski vedeževalec dan prej in kot mlin na veter mahal pred zemljevidom. Ob tem je vse kazalo, da bo sonce na zemljo metalo svoje žarke že takoj za robom Ljubljane.

Da se ve...kam!

Da se ve...kam!

Toda zjutraj se je v Tuhinjski dolini komaj vedelo, da je sonce sploh vstalo. Kovinsko sivo nebo, hladen veter in megleni obet so nas pospremili na pot. Izhodišča ni težko najti. Peljemo se skozi Tuhinjsko dolino. Pod sedlom Kozjak, na Gorenjski strani seveda, je za črpalko makadamsko parkirišče (N 46.2193355 E 14.7907375; 573 m).

Vas Golice

Vas Golice

Dokaj mirno in tiho ponoči, če avta le ne prislonimo preblizu glavne ceste. Zjutraj krenemo le nekaj korakov v smeri Češnjic in že se levo odcepi cesta proti vasi Golice. Lesena tablica obeta tri ure hoje in nič se ne slepimo, podatek je kar pravšnji. Čeprav je cesta speljana položno in zato malo okoli, do vasi ni daleč.

Tuhinjska dolina

Tuhinjska dolina

Za drugo hišo je potrebno zaviti desno, tja nas usmerijo markacije. Pes, ki je ob našem mimohodu lajal na dvorišču, je bil na srečo privezan. Nad vasjo hodimo ob pašnikih, odpirajo se razgledi v dolino. Markacij in smerokazov je dovolj, tako da zaiti praktično ne moremo. Pot se vzpenja zložno, nič prestrmo.

Volje nam ne manjka!

Volje nam ne manjka!

Na mestih, kjer smo prekoračili ograjo, so bile nekje še žice električnega pastirja. Pa je šel pozno jeseni tudi ta pastir že v dolino. Prečimo makadamsko cesto in se še naprej vzpenjamo po kolovozu. Tudi, če je dan bolj kisel in meglen, naj nam to ne vzame volje. Tudi nam je ni. Ko cesto prekoračimo drugič, je malo višje raven travnat prostor.

Jesenska goba

Jesenska goba

Ajda je takoj ugotovila, da bi bil spomladi odličen piknik prostor. Pot se počasi vzpenja proti desni, dokler se levo ne pokaže graben. Vzpon skozenj je kar strm, malo nad njim pa cesto prečkamo še tretjič. Kolovoz naprej je prijeten, levo in desno se cepijo traktorske vlake, toda pravi smeri ob množici markacij ni težko slediti.

Nad grabnom

Nad grabnom

Je pa, v teh jesenskih dneh, pot lahko bolj spolzka, zato opora pri hoji ni odveč. Ko se svet zravna, gremo po poseki med smrekami, spet malo po gozdu, nato pa pred seboj zagledamo travnik – planina Oseki Gremo po desni strani pašnika, prekoračimo ograjo in ob spomeniku iz druge svetovne vojne ugotovimo, da smo prav.

Planina Oseka

Planina Oseki

Nadaljujemo vzpon po kolovozu, kot nas usmerijo tablice. Pridemo do dobre makadamske ceste. Ta kaže, da se gre na eno stran proti Tuhinju in na drugo proti planini Biba. Cesto prečimo in nadaljujemo po kolovozu, sledeč markacijam. Na poti je bilo vedno več snega, drselo je. Gamaše so nam še kako prav prišle.

Spomenik

Spomenik

Živi pa so omogočile njenih pet minut slabe volje. Bolje rečeno deset… Včasih je bilo na poti res malo žoftno, pa spolzko, toda vztrajali smo naprej. Malo hodimo po gozdu in malo čez travnike. Oznak, da je smer prava, je zadosti, zato tudi morebitna megla ne moti. Če pa je pot zasnežena, pred nami pa je tu hodil že kdo, je smer še lažje slediti.

Gaz

Gaz

Ko smo se že čisto približali vrhu, je markacij zmanjkovalo. Kot, da bi markacistom zmanjkalo barve. Stopinje so se odcepile levo, na pot, ki vodi pod vrhom. Mi smo šli bolj desno, saj smo hoteli čez vrh Vivodnik (1508 m, tri ure iz izhodišča). Z Ajdo, s katero sva ušla malo naprej, sva presenečeno opazila leseno opazovalnico.

Vivodnik

Vivodnik

Ne, saj to je razgledni stolp. Torej sva na vrhu. Mrzel veter, megla, sneg vse naokoli. Čisto poseben dan. Vrh prečimo in se spustimo na drugo stran. Ko pridemo do travnika, se usmerimo levo navzdol, kar tako, bolj po sredini. Sredi travnika stoji smerokaz, ki kaže, da smo še vedno – prav.

Punce na vrhu

Punce na vrhu

Še čez gozdiček, spust po strmem pobočju in že smo…pred kočo (1453 m, petnajst minut iz vrha). Kar pojavila se je iz megle. Bila je še hladna, a odprta. Naročili smo čaj, pojedli sendviče, potem pa že pomahali “srečno” in se odpravili nazaj. Pri smerokazu sredi travnika, gremo lahko ponovno čez vrh, ali pač desno in pod vrhom.

Počitek

Počitek

Čisto naša odločitev. Nadaljujemo po znani poti, sedaj praktično ni več možno, da bi zašli. Čas je pravi. Za misel, pogovor. Tako bo pot hitro minila. Le na spolzkih delih je potrebno nekaj previdnosti. Končno smo pod seboj zagledali vas. Pes je bil še vedno privezan, tako da smo celih hlač prišli mimo.

Gremo...pa ne na WC...

Gremo...pa ne na WC...

Pod vasjo smo si pot do izhodišča skrajšali preko travnika. V avtodomu (dobri dve uri od koče) smo se slekli, naša oblačila so bila kar mokra. Punci sta zlezli v alkoven, topel čaj in juha sta nas pogreli…

Na vrhu razglednega stolpa

Na vrhu razglednega stolpa

Šmihel

(8.11.2009)

Popolno jutro. Ko se zbudiš, a oči obdržiš zaprte. In loviš zvoke, ki prodirajo do zavesti od tam nekje…zunaj. Rahlo ropotanje po strehi je v pomembnosti tako glasno, da zlahka preglasi vse druge, v decibelih nedvomno precej bolj izrazite krike. Res. Popolno jutro.

Pot mimo predilnice

Pot mimo predilnice

Ni treba skočiti pokonci, hiteti, kot da dan prehitro nekam beži. Ali pač? Ko tista milozvočna melodija rahlega udarjanja dežnih kapelj po beli strehi skoraj zamre, veš, da bo treba iti. Saj si pretiravanja v lenobnem brezdelju ne bi odpustil. Mišice dobijo ukaz in skušajo premakniti še kosti. Nekako jim, kot vsako jutro, uspe.

Zajtrk naj bo bolj lahak

Zajtrk naj bo bolj lahak

Nekaj poskokov, predklonov in ugrizov in že je pripravljenost na vrhuncu. Gremo. Šmihel bo glede na grozeče resno omejenost s časom, moral biti zadosti. Izhodišče je, po celodnevnem pregrevanju, pred zdraviliščem v Laškem (N 46.1579177 E15.2319747, približno 229 m). Od tam jo mahnemo proti mostu, ki pelje v center kraja, a zavijemo desno, mimo TIC-a in čez progo.

Zima je blizu

Zima je blizu

Jutranji zrak vlečemo vase skozi nosnice mimo predilnice, tablice nas usmerijo po cesti navzgor. Uvijamo levo in desno, avtomobili so bolj redki, tako da sploh ni panike. Ko se desno odcepi makadamska pot, stopimo nanjo. Tudi lesena tabla pokaže, da bo treba zapustiti asfalt. Torej prav.

Odcep proti Sv. Mihaelu

Odcep proti Sv. Mihaelu

Gremo po poti in pred nami se kot privid pokaže znana romarska cerkev sv. Mihaela, dvoje velikih zvonikov je zanesljiv kažipot na zadnjih nekaj metrih. In kapelice ob poti, ostanek nekdanjega križevega potu. Presenetijo zanimive hiše. Ljudje? Se ne ve… Jih je megla prestrašila za štiri zidove.

Megleni dan

Dan se izgublja v belini

Griček na katerem stoji cerkev je razgleden (442 m; dobre pol ure od zdravilišča). Če seveda ni okoli nas vse belo in se vasi pod gričem kažejo kot packe na ekstravagantni sliki rahlo premaknjenega slikarja. Navzdol seveda ni, da bi človek lovil svoje stopinje. Torej nekaj deset metrov pod cerkvijo sledimo jasni tabli, ki obeta desno Laško in toplice.

Sv. Mihael

Sv. Mihael

Poti in steze se sekajo, cepijo in begajo. V pomoč so bele puščice na drevju, kar sledimo jim, peljejo prav. Če smo vseeno v dvomu, gremo kar po najbolj shojeni poti in se držimo desno. Na robu travnika, lahko stopimo na parobek, tako, zaradi razgleda. Potem pa gremo naravnost navzdol po kolovozu.

Lepotec na cerkvenih vratih

Lepotec na cerkvenih vratih

Ko ravno razmišljamo, kako čudno levo zavije pot, ugotovimo, da ima tudi desni krak. Bo precej bolj pravi. Sledimo mu do hiš, stopimo na asfalt in zaviramo po njem navzdol vse do zdravilišča (dvajset minut iz vrha). Železniško progo podhodimo, na drugi strani previdno prečkamo cesto in že smo spet na izhodišču.

Pot navzdol

Pot navzdol

Ravno prav je poti, da se predihamo. In ravno prav, da si rečemo, da še pridemo…ker daljave obljubljajo veliko. A tokrat zaman. Ker časa včasih žal ni. Jutro se je namreč prevesilo…v dan.

Megleni Hum

Megleni Hum

Hum

(7.11.2009)

Počasi se je megla kadila iz jesenskega gozda. Bela koprena je le nežno prepuščala eksplozijo barv listja, ki še ni odpadlo. Obljuba pogleda je zamrla nekje v nerazpoznavnosti. Toda skrivnostnost jo je povsem enakovredno nadomestila. Da je jutro, se ni dalo vedeti. Le neka notranja ura je povsem točno bila.

Jesen

Jesen

Kapljica, ki je zdrsela izpod vedno redkejših las je kapnila na pot. Minljivo znamenje nekega bivanja. Še zadnji korak je negotovo poiskal stopinjo na skali. Oko se je ozrlo naokoli. Ni bilo dosti videti, belina ga je povsem objemala. Toda vedel je, da je prav. In ona je bila z njim.

Minevanje

Skrivnost

Hum je vršiček nad Laškim (229 m), ne ravno visok, ne pretirano zahteven. Vseeno pa je v vršnem delu strm in presenetljivo kamnit. Zato previdnost ni odveč, da pot ni od muh, pa kaže tudi nekaj jeklenic. Parkirati bo najbolje pri zdravilišču, morebiti bolj proti koncu, kjer je tudi zelenček (N 46.1579177 E15.2319747).

Parkirišče pri zdravilišču

Parkirišče pri zdravilišču

Ali bomo naš prihod obešali na veliki zvon, ali pa povsem tiho ostali tam nekje, je seveda odvisno predvsem od nas. Iz parkirišča gremo ob Savinji v smeri mostu, ki pripelje v mesto. Ulice naj nas vodijo bolj proti levi, cerkev naj bo kažipot. Mimo nje stopimo do hiš na nasprotni strani, Aškerčev trg je to.

Laško in Hum

Laško in Hum

Prav nič skrivnosten ni prehod med hišama številka šest in sedem, stopnice nas dvignejo nad mestne hiše in odložijo na Poti na grad. Sledimo ji levo, dokler pred zadnjimi hišami ne zavijemo desno v breg in se povzpnemo do parkirišča pred gradom.

Je resnično ali le sen?

Je resnično ali le sen?

Na levi ugledamo tablo, ki nam pove nekaj osnovnih podatkov o hribu, potem pa gremo po stezi proti našemu cilju. Ko pridemo do razpotja, gresta dve stezi navzgor. Za katero se odločimo, je čisto vseeno, obe pripeljeta malo višje spet skupaj. Vzpenjamo se mimo odličnega razgledišča s pomenljivim imenom Prižnica in razgledišča na Stari Farovž.

Pridiga

Pridiga

Tabla jo označuje kot prepadno udornino. Pa je res le to? Če smo bili dovolj pozorni in smo prebrali pojasnilno tablo na začetku steze do konca, bomo vedeli, od kod nenavadno ime. Črni lovec, deklica, zaklad, čakanje. Ko nas televizija še ni poneumljala z raznimi filmi in nadaljevankami iz prekooceana, je bila domača produkcija dosti bolj aktivna.

Stena nad Divjim farovžem

Stena nad Divjim farovžem

Pravljice, pripovedke, basni. Še sreča, da se vse niso izgubile. Svet po katerem stopamo, postaja bolj strm, nesigurnemu koraku pomagajo na nerodnih mestih jeklenice. Le tako, za pomoč. Ko si mlad, bi takšno mesto kar preskočil. Ko pa pridejo leta, njihova teža terja bolj premišljen korak in tudi opora ni odveč.

Križ

Križ

Gremo mimo križa, ki so ga začuda postavili pod vrh. Nič narobe, saj v hribe tako ali tako razna znamenja pripadnosti temu ali onemu, verjetno res ne sodijo. na vrh še toliko manj. Ta (583 m, petdeset minut od izhodišča) je le malo naprej, skalnat in menda razgleden. Če seveda megle ne zakrivajo vsega naokoli.

Črni...Hum

Črni lovec?

A kaj se more, tudi tak dan ni za odmet. Stolpič, ki skuša v miniaturi posnemati večjega brata iz troglave gore, skriva vpisno knjigo in štampiljko, ki je doživela že boljše čase. Pa še napis, tak kovinski, napol strelovod, je tam. Za tiste, ki le rinejo v breg kot teleta brez glave. Da vedo, kam so sploh prišli.

Središče

Središče

Bolj zanimiv je krog, ki pove, kaj se vidi. Še posebej, ko se nič ne vidi in tako lahko razbereš, kaj zamujaš. A kaj bi to, naj bo pač razlog za ponoven vzpon. Nekoč… Navzdol je treba po isti poti, previdnost, sploh, če je tla namočila takšna ali drugačna moča, je potrebna. Listje skriva pod seboj korenine, te pa drsijo tako kot najboljši tobogan.

Pogled z vrha proti Maliču

Ko se pogled ujame v belo vato

Na razcepu se ne pustimo zapeljati znani poti. Blaževa skala se sliši zanimivo. Obet razgledišča nas popelje do klopce, kjer smo spet na razpotju. Naravnost gre zelo ozka stezica proti Staremu Farovžu in vodi vse do ceste. Druga, širša in bolj zaupanja vredna, pa se spušča bolj naravnost navzdol.

Thermana vabi...

Thermana vabi...

Pripelje do Blaževe skale, zavarovane z ograjo vse naokoli, tako da nevarnosti padca, če se le ne nagibamo preveč preko, ni. Zdravilišče z novimi bazeni je prav pod nami, razgled torej čudovit. In kako zapeljivo vabijo pisani bazeni… Hedonistično razvajanje v njih in savnah poleg, človeku kar da polet.

Blaževa skala

Blaževa skala

Spustimo se navzdol, studenec obljublja tabla, pa po pravici ne vem, kje bi bil. Ob Savinji je treba zaviti desno in že smo pri mostu za pešce, ki po prehodu med Thermano in hotelom pripelje na parkirišča (pol ure iz vrha). Zavijemo levo in pohitimo do avtodoma, po pripomočke, za celodnevno razvajanje. Saj si ga človek zasluži, kaj ne…

Most do užitkov

Most do užitkov

Panovec

(1.11.2009)

Panovec je gozd v trikotniku med Novo Gorico, Rožno dolino in Ajševico. Nekdaj so bila to posestva goriških škofov, kasneje, po smrti zadnjega izmed njih, je okoli leta 1500 prišel v last Habsburžanov.

Nebo

Jesen

V zadnji tretjini prejšnjega stoletja so v gozdu, čez katerega sta šli vihri prve in druge svetovne vojne, pričeli nasajati razne tujerodne vrste, kar se še danes vidi na učni poti. Gozd je danes prepreden s tekaškimi in sprehajalnimi potmi, tudi dva kilometra dolga trim steza je speljana po njem.

Nebo

Nebo

Če nimamo zelo športnih ambicij, je že sprehod po učni poti pravi užitek. Nedvomno v vsakem letnem času. Da je sploh nekaj posebnega jeseni, ko barve na listavcih kar eksplodirajo, pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Višinske razlike na poti je komaj za 50 metrov, časa pa nam bo pot vzela…kolikor pač hočemo.

Pot

Pot

Če zgolj preberemo napise ob posameznih drevesih in se ozremo v pisane jesenske krošnje, bo ena ura za dolgo pot več kot dovolj, če potem zaokrožimo še po krajši poti, pa nam tudi to ne bo vzelo več kot dvajset minut. Parkiramo in prespimo lahko na manjšem parkirišču pod stavbo Zavoda za gozdove (N 45.939306 E 13.666009).

Parkirišče

Parkirišče

Tam je tudi pojasnilna tabla z označeno potjo in drevesnimi vrstami, ki jih bomo ob njej spoznavali. Mi smo jo mahnili pri bambusu desno in se na razcepu po nekaj metrih spet držali desno. To je začetek dolge poti. Po njej nas vodijo markacije v obliki stilizirane bodike. Sledimo jim, saj je gozd sicer prepleten s številnimi stezami in bi tako zlahka zašli.

Vzpon

Vzpon

Pot je prav primerna za zgodbe iz preteklosti, če le z nami hodi kdo, ki jih kar stresa iz rokava. O tem, zakaj so včasih uporabljali lubje bora in zakaj ima hrast scefrane liste. Turki že vedo. Pa hudiči tudi. Sedaj še mi. Če smo utrujeni, nas čakajo ob poti klopce, tako da lahko počijemo.

Zgodbe

Zgodbe

Katere so drevesne vrste ob poti, nam povedo lesene table. Od znanih, kot so bodika, domači in divji kostanj, črni in zeleni bor so tam tudi takšne, za katere slišimo prvič. Tak je nedvomno hikori, pa še kakšna bi se našla. Ko se iz najvišje točke spustimo, smo na razpotju.

Bodika

Bodika

Mi smo šli tu levo po mostiču nad močvirjem, ob njem raste močvirski taksodij. Njegova značilnost so iz vode štrleče prezračevalne korenine, ki mu omogočajo preživetje v močvirju. Ob poti nazaj proti izhodišču smo srečevali bolj domače drevesne vrste, bukev, smreko, jelko in druge.

Spomenik

Spomenik

Na tleh smo opazili celo gobo ali dve. Morebiti so te pritegnile Italijana, ki sta po stezi prišla z velikima košarama in se strokovno zamislila nad malo marelo ob poti. Pri bambusu smo se odpravili po makadamski poti desno. Tu gre namreč drugi krak krajše poti. Ob poti so ostanki spomenika Avstroogrske vojske iz prve svetovne vojne.

Eksplozija barv

Eksplozija

Od njega je bolj malo ostalo, kar je vsaj malo razumljivo, če vemo, da je bil ta del Slovenije med vojnama pod Italijo. Gremo mimo prostora za piknik in pridemo do table z oznakami tekaških poti. Sedaj smo spet pri mostiču čez močvirnati svet. Kam bomo sedaj šli, je povsem odvisno od nas. Mi smo se čez mostič in mimo taksodijev vračali na izhodišče. Dan je bil še zelo mlad, toda nam se je že počasi mudilo domov.

Barve

Barve