(20.3.2011)

Kamniti zidovi nekdanjega stolpa komaj odsevajo blišč preteklosti. Pod oboki so pogled v dolino uprli strumni vitezi, grajske opravljivke so skoznje usmerjale svoje ostre poglede in črpale snov za spletke in intrige. Tudi danes še lahko slišimo polglasno mrmranje, prinese ga veter, ko zavije okoli vogalov. Strehe že zdavnaj ni več. Grad je s svojo strateško lego nekoč dajal graščakom varnost in zavetje. Toda časi se spreminjajo in danes se podivjanih osvajalcev ni bati.

Izhodišče bomo našli zlahka. Ko zapustimo avtocesto, se usmerimo ob železni cesti in najdemo svoje mesto ob železniški postaji na makadamskem parkirišču (45.958187 14.741214, 360 m). Hoje do 506 metrov visokega hriba, nad katerim plapola že od daleč vidna slovenska zastava, je za slabe pol ure. Toda ob upoštevanju nasvetov tistih, ki se na te reči spoznajo, je za naše zdravje tudi to bolje kot nič.

Pa tudi vedno so ti časi nekam čudni. Če hočemo podirati rekorde, se bomo na vrhu čudili svoji hitrosti. Če ob poti povohamo cvet, opazujemo zanimivega žužka ali se zgolj prepustimo nekim prijetnim mislim, bo čas mineval kot za stavo. In končno, zakaj pa ne? Pot najti, res ni težko. S parkirišča zavijemo levo, na prvem križišču desno, skočimo čez potok Višnjica in na prvem ovinku uberemo ozko asfaltno pot proti sami Višnji Gori.

Sedaj so naš vodič že markacije, sledimo jim in pripeljale nas bodo ravno prav. Ko se vzpenjamo v središče Višnje gore, nas preseneti na zlato verigo pripeti polž iste žlahtnosti, simbol kraja. Mimo cerkve sv. Ane jo mahamo v smeri Starega gradu. Ta je jasno viden pred nami, na vrhu ostankov plapola zastava.

Malo za Valvasorjevim vodnjakom sledimo markacijam do pojasnilne table. Na njej izvemo marsikaj o gradu Weichselburg in plemenitih Višnjegorskih. Tu je tudi začetek gozdne učne poti, tu poteka Jurčičeva pot. Če so naše ambicije večje in imamo čas, jo res lahko ubiramo do Polževega ali celo Muljave.

Nam je danes visoka obletnica zapovedovala hiter skok do ostalin preteklosti in nato beg proti domu. Pa tudi dekleti nista bili kar nič pri volji za kakšen korak več. Pridejo tudi takšni dnevi, puberteta, pa to. Saj je nenavadno, kako nam s starostjo peša spomin in bledijo podobe naše mladosti. Ravno takrat, ko bi bilo najbolj pomembno, da so nam živo pred očmi. In bi tako naše lumparije lahko primerjali z nedolžnimi šalami podmladka.

Pot je lepa, ob korakih pa se pletejo kaj nenavadne misli. Komaj dobro zajamemo sapo, že so pred nami ruševine. V grad vstopimo zlahka, ne pričakajo nas trdno zapahnjena hrastova vrata, ploha puščic, vrelo olje in stasiti vitezi z bridkimi sabljami in ostimi meči. Nekaj razgleda se v zgodnji pomladi da ujeti, poleti nam verjetno zelenje naokoli daje senco.

Grad počasi grizejo ostri zobje časa, vedno manj ga je. Pazljivo, da kakšen okrušek ne dobimo na glavo! Bi bilo kaj boleče. Če smo pravi, najdemo še kakšen zaklad, potem pa jo uberemo nazaj navzdol. Noge nam bodo ravno zaplesale v veselem ritmu neprestrmega kolovoza, ko jih bomo že pretegovali po glavni višjegorski ulici.

In se nato mimo polža, še vedno varno priklenjenega, vračali nazaj proti izhodišču. Kratek skok? Morebiti. Vsekakor pa zanimiv izlet in nov kamenček v mozaik lepote tega dneva. Zadosten razlog torej, da vzamemo pot pod noge.

(28.11.2010)

Verjetno je vsaj za običajnega zemljana, ki skuša ob nenadnem in povsem nerazumljivem preblisku doumeti skrivnost svojega obstoja, eden največjih paradoksov dejstvo, da celoto njegovega bivanja prežema popolno nasprotje med končnostjo bitja in neskončnostjo časa in prostora.

Pomoč pri miselnem preskoku ponujajo različne religije, ki pridigajo o večnem življenju. Bodisi v neki imaginarni obliki ali pa ponovnem rojstvu. V takšni ali drugačni obliki. Ko se naša skala rola po vesolju, v kroženju okoli rdeče pomaranče njena severna polovica pol leta drgeta v mrazu in druga polovica išče senco in hlad.

Kljub ropotanju klimatskih sprememb letni časi še vedno prihajajo. Celo bolj so izraziti, snega vsekakor v tej pozni jeseni ne manjka. Da pa bi zaradi nekaj belega puhca ostali doma? Le zakaj? Že zgolj sprehod v bližnji gozd, pod z vato obloženimi vejami, ko redki sončni žarki zaiskrijo snežne kristale, je čaroben.

Če se vzpnemo nekoliko višje in zaplavamo nad megleno morje, pa bo dan, kljub svoji končnosti, zapisan v večnost z zlatimi črkami. Izhodišče nam je bil Polhov Gradec, kraj, ki je slovenskim dolomitom dal ime. Točneje dvorec ali menda celo grad, kamor je nekoč ves začuden prinesel neznano rožico grof Blagay.

V bližini je nekaj parkirišč. Toda, če se neradi stiskamo, bo več prostora sredi vasi, nekaj komaj omembe vrednih korakov od izhodišča (46.064915 14.314442; slabih 400 metrov je do dvorca; 375 m). Ko mimo vrtnic, ujetih v ledeni objem zime, stopimo pod portalom, zavijemo levo, pa takoj znova desno, proti čebelarskemu domu.

Takoj za prvo hišo steza šine desno navzgor. Gremo mimo spomenika grofu Blagayu in njegovemu volčinu, postavljenemu v spomin prihoda kralja Friderika Avgusta drugega. Prav zaradi tega obiska je kozlovc ali znanstveno Daphne Blagayana dobil tudi ljudsko ime kraljeva roža.

Pot se začne odločno vzpenjati. Je le treba premagati kar nekaj višinskih metrov. Markacije so bolj za dober občutek, saj nimamo kam zaiti. Jesen je razkrila pogled na dvorec in beli park nad cesto, malo višje pa na sosednjo Grmado. Strmina ne popušča in ne le da grizemo kolena. Nočni hlad je sledi predhodnikov vkoval v trdni led. Zato je treba biti previden, palice so nam v koristno oporo.

Ko se drevje nad nami razredči, vemo, da prav daleč ne more več biti. Na sedlu zavijemo levo, mimo kapelice. Pot se razcepi, navzgor smo šli po spodnji. Do vrha s cerkvico sv. Lovrenca je le kakšna minuta (824 m; ena ura hoje). Visoki osamelec, nekdanje gradišče, je dober obet za lep pogled.

Najbolje se bo sprva potopiti skozi redko meglico do izhodišča, nato pa zaplavati po gričih naokoli. Nekateri znani in velikokrat obiskani, drugi izziv za nov potep. Ob cerkvici je lesena klopca, za njo ob zidu vpisna knjiga in štampiljka. Da se bomo lahko pohvalili z vzponom. Naslednji dan, vsaj pred seboj.

Ko si s prijatelji stisnemo roko, podarimo nasmeh in nazdravimo dnevu, veseli skupnega trenutka na premici minljivosti, vemo, da se je splačalo dvigniti nad meglo. Vrnemo se do sedla, seveda po drugi poti. Zakaj bi pohodili lastno sled, če lahko tu vidimo še kaj novega.

Pod sedlom ne zavijemo levo, temveč gremo desno navzdol po cesti. Za spust je neprimerno bolj primerna. Še posebej zato, ker ni pretirano strma. Možnosti, da pademo in se polomimo, je manj. Ob poti so ledene sveče v svojem objemu ugasnile neko upanje, globoki graben, razdrapan do nerazpoznavnosti, kaže vodno moč.

Mimo zapore, kjer napis žuga celo kolesarjem, smo prišli do križišča. Nadaljujemo naravnost, v smeri Briše, Praproče, Setnik. Le korak ali dva pred drevesom z oznako, da se spuščamo v 600 metrov vsakdanjosti, so stopinje zavile levo navzdol. Pa smo bili prehitro mimo.

Šele na vrhu izrazitega krajšega vzpona, so se znova levo odcepile stopinje. Smer nam je bila všeč. Hoja po izrazitem slemenu sprva ni bila težavna, sveže sledi v snegu so nam kazale pot. Ko je svet postal bolj strm, je bilo potrebne nekaj previdnosti. Še posebej na nekaj izpostavljenih metrih nad strmino.

Še čez travnik smo kar na podplatih odsmučali, potem pa začofotali proti cesti, na katero se je naša bližnjica iztekla. Do sem bi zagotovo lahko prišli tudi tako, da bi višje gori nadaljevali po kolovozu, potem pa sledeč markacijam zavili na primernem mestu levo. Kakorkoli, sedaj smo čisto prav.

Sledimo kolovozu, gremo mimo hiš in naprej vse do graščine. Če pa imamo avto in dom sredi vasi, lahko že prej, kmalu za prvimi hišami, zavijemo levo proti cerkvi. Bomo presekali ovinek. Znova smo na izhodišču, kako in kam, ne bo več vprašanje (ena ura z vrha).

Če bi ostali doma, bi nam bilo žal. Tako pa smo si naredili lep dan. Tisti, ki ostane zapisan v spominu še dolgo. In ki tudi še nekoč, kasneje, privabi nasmešek na ustnice in iskrico v zasanjane oči. Še topel čaj pri prijateljih, potem pa so pod sivimi oblaki začele plesati svoj očarljivi ples prve snežinke.

(5.4.2010)

Kot nas uči zgodovina, so imele grmade v preteklosti zelo dvomljiv sloves. Na njih so namreč pogreli marsikatero premraženo čarovnico. Ker pa je bilo les lažje prižgati kot kasneje pogasiti, se srednjeveško ogrevanje za marsikatero ni končalo ravno po načrtih. Neprijetni časi, ni kaj.

Težko bi človek trdil, da danes čarovnic ni več. Prav nasprotno, zdi se, da se je ta prostočasna dejavnost še posebej razbohotila. Toda novodobne čarovnice se ognja ne bojijo tako kot njihove prednice. Novi časi, kaj se more. Polhograjska grmada ima pomenljivo ime.

Ali ga je dobila po svoji obliki, kurjenju kresov v svarilo pred Turki ali sežiganju kakšne čisto prave coprnice, ne vem. Ko smo pod oblačnim pokrovom ubrali pot iz vasi Topol, sva bila z Bojanom nekam zamišljena. Glede na to, kako je najinih šest spremljevalk začaralo naju, je bila skrb povsem na mestu.

Izhodišče je vas Topol, parkirišče nasproti šole (N46.09355 E14.36962, približno 660 višinskih metrov). Odpravimo se levo in na križišču poti nekaj deset metrov naprej zavijemo desno v smeri kraja Dobrova. Preden cesta odločno zavije levo, gremo mimo spomenika drugi svetovni noriji.

Makadamski cesti sledimo do kamnoloma, kjer zavijemo desno. Saj ni možno zaiti. Pot kažejo številne markacije in smerokazi na križiščih poti. Hodimo pod vrhom Goljek, pot se ne vzpenja pretirano, pa tudi spušča ne. Prevalimo se na drugo stran pobočja, tik pred vršno piramido pot postane malo bolj sitna.

Še posebej, če je moča ustvarila čmokajoče blato in spolzke skale. Ko pridemo pod vršno piramido, nas čaka še malo bolj strm vzpon. Štrikamo levo in desno, pod nami so strmi travniki, tako da je nekaj previdnosti že potrebne. Vrh (899 m, dobra ura hoje) je razgleden, tako kot večina vršacev v Polhograjskem hribovju.

Tudi če se naokoli vlečejo megle, nič ne moti. Celotni sliki dajejo samo dodaten čar. Prostora na vrhu ni prav dosti, a vseeno dovolj, da na bolj čemeren dan ne motimo eden drugega. Z rokami, zelenimi od pritiskanja štampiljk, sežemo po domači potici in drugih velikonočnih dobrotah.

Kaj ne bi, saj tu gori še posebej teknejo. Potem pa se še zadnjič ozremo čez Gonte proti Tošču, pogled popeljemo čez Ločnico do Sv. Jakoba in vasice Topol. Tam je izhodišče, tja usmerimo korak. Resda je poti, ki vodijo na vse strani neba, toliko, da je razmislek potreben.

A odločitev najinih prijaznih »coprnic« je seveda dokončna. Pa saj pot ni nikoli ista. Vedno prinese nova srečanja, nova doživetja. Pisani zmaji, nasmejane face, spregledane pomladanske cvetice. Predvsem pa daje možnost, da beseda da besedo in se razvije…pravi babji čvek. Saj včasih si je treba dati duška.

Ko se na poti nazaj pot prekobali iz desnega na levo pobočje, gre naravnost dobro vidna stezica. Na drevesu je rumen napis, ki vabi na Goljek. Napis malo nižje »Privat« ne pomeni nič hudega, še manj kakšno hlačetrgajočo zver. Le, da je markacije nekdo narisal čisto sam, za svoje veselje in veselje drugih.

Saj tudi prave knafeljčeve niso. A koga bi to motilo. Vzpona na Goljek (809 m) je od razcepa komaj za dobrih deset minut. Na vrhu začudijo štirje betonski nosilci. Gre za ostanke temeljev stražarskega stolpa na Italijansko – Nemški meji med drugo svetovno norijo.

Kakšen namen ima kup sodov, ki so prislonjeni na enega izmed njih, pa nam ni bilo jasno. Pot smo nadaljevali v začrtani smeri in se nad Marevšnikarjem spustili nazaj do kamnoloma. Da bi hodili po prašnem makadamu, nam ni dišalo, zato smo še malo kolovratili levo in desno.

Tako za lepo popotnico. V Topolu smo ob prvi gostilni pokomentirali mete treh balinarjev v poznih srednjih letih, nato pa po slabi uri in pol prikolovratili nazaj do parkirišča. Še pomahali smo si, potem pa odžvižgali vsak na svoj konec.

(13.4.2009)

Človek včasih ostane odprtih ust, skoraj pred domačim pragom. Ko misli, da je videl že vse in ko predvsem misli, da ve, kaj ga čaka, ga narava ali pač človek presenetita. Planina (466 m) in njena okolica sta lep primer. Vsakdo je že slišal za Planinsko jamo in Planinsko polje, na katerem Unica in Malenščica večkrat letno naredita čisto pravo presihajoče jezero.

Tega smo občudovali tudi mi dober teden nazaj in seveda sklenili, da bo po njemu potrebno zapluti ne le s pogledom, temveč tudi čolnom. A kaj, ko je tam okoli med velikonočnimi prazniki kolovratil Cefizelj, znani lopov iz še bolj znanih Butal. In ga je…kaj pa vem? Mogoče ukradel, mogoče popil. Ko smo z vesli v rokah avtodom parkirali pred dvorcem Haasberg (N 45.827986 E 14.264630), smo presenečeno ugotovili, da ga ni več.

Le še Unica je drvela pod mostom, okoli pa travniki. Pa nič, bomo pač morali počakati, da slavni butalski policaj Cefizlja strpa v ječo in jezero vrne nazaj tja, kjer mu je mesto. Vesla smo zamenjali za planinske čevlje in jo ubrali iskati grič, na katerem je stal stari Haasberg. Po njem ima tudi ime – Stari grad. Poti sta dve, nobena ni pretežka.

Mi smo se navzgor odpravili po makadamski cesti, ki takoj za košatim drevesom z gugalnico, le malo nad parkiriščem ob dvorcu, zavije levo. Pot kvačka navzgor in sicer dela res dolge okljuke. Temu primerno je tudi položna in primerna za vsakogar. Sploh spomladi je po njej prijetno hoditi, saj je v gozdu polno čemaža, ki prav omamno diši.

Še posebej, če ga zmečkamo s prsti. Komur paše, pa nudi tudi čisto prvinsko malico. Posebne markacije – oranžni R na beli podlagi – naj nas ne zapeljejo. Označujejo rapalsko mejo, ki je slovensko Primorsko leta 1920 tako krivično odrezala od matične domovine. Kakšen, morebiti že malo poškodovan, mejni kamen, še sedaj brez težav vidimo ob poti.

Ko pridemo na nekakšno sedelce, je na desni strani mesto za piknik, na levi pa znamenje. Takoj za njim levo zavije kolovoz, kateremu sledimo. Pot je sedaj malo bolj strma, pa ni nikakršne sile. Gremo pod daljnovodom, odpirajo se nam pogledi proti Uncu. In že smo na vrhu, tam ob telekomunikacijskem stolpu (703 m, štirideset minut hoje).

Z veliko domišljije si lahko predstavljamo, da je to nekakšen sodoben grad. O starem Haasbergu namreč praktično ni več sledu. Vračamo se lahko po isti, po pravici povedano precej dolgočasni, poti. Lahko pa na vrhu ali pa le malo pod njim ujamemo eno od stezic, ki čez goščavo peljejo ravno v drugo stran.

Ko se prebijemo preko malin in trnja, le še pomahamo Trnuljčici, nato pa hodimo v isti smeri, verjetno po poti, ki so jo v času novega Haasberga ubirali njeni lastniki, ki so hodili na sprehod. Poti ni težko slediti, držimo se slemena, v pomoč so tudi rdeči trakovi na drevju. Ko pridemo na razcep, lahko izbiramo.

Lahko gremo levo in kmalu pridemo na cesto nad travnikom. Lahko gremo desno in po nekaj korakih levo navzdol. Ali pa kar bolj ali manj naravnost navzdol. Zadnji možnosti pripeljeta na cesto pod travnikom, le še ena bližnjica in že se gugamo pri dvorcu (iz vrha dvajset minut).

Planina in okolica

Okoli Planine pa je še marsikaj zanimivega. Ne le Planinsko polje s presihajočim jezerom, Planinska jama in Ravbarjev stolp v bližini vhoda, ki so nedvomno vsem poznani. Tudi okoli dvorca Haasberg je kar nekaj zanimivosti, nadvse vrednih ogleda. Ker nam vzpon na Stari grad vzame tako malo časa, pomladanski dnevi pa so pač vedno daljši, je dan potrebno izkoristiti.

Zato se ne obirajmo, pot pod noge…

Škratovka in Malni

Iz parkirišča pri dvorcu se odpravimo mimo gugalnice proti hišam in na križišču zavijemo desno. Tako nas usmeri tudi tablica. Le nekaj metrov za odcepom je na desni zid, za njim pa pisana hiška. Pod zidom je vhod v jamo Škratovka.

Nad vhod se pride brez težav, do njega pa malo težje, saj je zadnji del strm. Ob našem obisku je iz votline kar drla voda, tako da se kam naprej ni dalo. Pa nič zato. Iznad jame smo nadaljevali po makadamski poti proti Malnom. Po travnikih teče Malenščica, ob poti so nekdanji mejniki z oznako I na eni in J na drugi strani. Ter seveda letnico 1920 in oznako mejnega odseka, številko mejnega kamna ter potekom meje.

Ko pot preko mostu preskoči potok, lahko na drugi strani pogledamo ostanek nekdanje žage. Potem pa gremo ponovno čez most in zavijemo desno, v Laškarjev kot. Kolovoz ni ne vem kaj, pripelje pa nas do ostankov nekdanjih mlinov. Teh je bilo ker nekaj. V tisti tihi soteski, med čemažem in osamljenimi sončnimi žarki, ki posijejo na Malenščico prav tam, kjer privre iz zemlje.

Skoraj bi človek lahko slišal, kako topotajo mlinska kolesa. Človeške usode je pogoltnila pozaba, kamne prerasel mah, le voda še teče tako kot nekoč. Pač še eden od kotičkov, kjer le tišina šepeta. Vrnemo se po isti, prašni makadamski cesti, kje pa drugje. Cel izlet nam bo vzel približno eno uro časa.

Unška koliševka

Včasih te kakšna stvar res preseneti. Saj poznate tisti občutek, ko nekaj pričakuješ in veš, da bo v redu. Pa se potem pokaže, da ni le to. Da je dejansko precej več, nekaj, kar se ti zareže v spomin in se tako izogne pozabi. Tisto, kar naredi dan.

Če hočemo do te udornice, gremo ponovno mimo gugalnice (ne pozabimo se malo zagugati, saj prav paše) in na razcepu pred hišami levo. Sledimo makadamski cesti. Ko po nekaj sto metrih pridemo do razcepa se držimo levo. Vzpona je komaj kaj, tudi hoje ni pretirano veliko. Ko pot zavije desno, kmalu pridemo pod daljnovod. Sedaj nimamo več daleč. Še zasikamo na ovinku, ostro desno in nato levo.

Potem pa na razcepu zavijemo levo in že smo na razgledišču nad udornico (pol ure hoje). Na tabli lahko preberemo nekaj osnovnih podatkov o njej in življu tam okoli. Toda previdno, robovi so prepadni, dno je kakšnih sto metrov nižje. Do dna se sicer da priti, toda pot je izpostavljena in brez prave obutve in nekaj izkušenj je spust kar tvegano početje.

Najboljša možnost je, da ne zavijemo po visokih kamnitih stopnicah, od koder se nakazuje strma pot, temveč gremo le nekaj metrov naprej ob udornici, od razgledišča desno. Tam ugledamo stezico, ki se spušča navzdol, prečka pobočje in se združi s strmo potjo pod vhodom v rove. Rove? Itak. Le nekaj sto metrov proč je tekla rapalska linija in Italijani so mejo vzeli presneto resno. Okoli udornice so naredili dolge rove, izhodi so v vrtačah v okolici, enega najdemo malo nazaj tik ob cesti.

Italijani so izpred rovov v globino metali vse, kar niso potrebovali. Tako hodimo po izpostavljeni prečki mimo podkev in ostalih ostankov vojaških čevljev, razbitih krožnikov, vzmeti iz vzmetnic na katerih je prezebal bogsigavedi kateri vojak. Ali pač morebiti samo kakšen domačin, saj je udornica domačinom postala pred leti smetiščna jama. Sedaj smeti nihče več ne meče vanjo, ekološka zavest je pač nekaj višja, ostanke raznorazne šare, menda je bil pred leti v jami celo avtomobil, pa so v glavnem že pospravili.

Nekaj sitne in drseče strmine, čez skalo ali pač malo višje naokoli, potem pa le še strmina, kar sitna in delno z gruščem pokrita, do dna udornice. Ko pogledamo okoli sebe, si komaj lahko predstavljamo, kakšna ogromna podzemna votlina je to bila, preden se ji je strop porušil. Če smo se spustili do dna, lahko malo raziskujemo naokoli, potem pa se po isti poti vrnemo do razgledišča.

Toda pozor, tudi vzpon je siten, komaj kaj manj nevaren, kot spust. Ko smo na vrhu, pa se lahko udarimo po glavi, če smo s seboj pozabili vzeti svetilko. Pa ne le zaradi kilometrov rovov, po katerih lahko brskamo uro in več. Temveč predvsem zaradi svojevrstnega pogleda na udornico, ki nam ga ponujajo. Ko smo se že dovolj tolkli po glavi, sta nas do prvovrstnega razgledišča popeljala dva Ljubljančana.

Iz razgledišča se spustiš po visokih betonskih stopnicah do vhoda v rove, nekaj metrov nižje. Greš notri in zaviješ na prvem razcepu desno. Potem hodiš po rovu naravnost, dokler ne postane občutno bolj svetlo. Zaviješ ponovno desno, potem pa pozor. Prideš do razgledišča visoko v steni nad dnom udornice. Toda rob ni zavarovan, zato zelo previdno, ničesar ni, kar bi zadržalo padec.

Sploh če so otroci z nami, torej pamet v glavo. Od tu lahko rove raziskujemo dalje, se na površje vrnemo malo naprej in po strmih stopnicah do ostankov vojaških zgradb nad razglediščem ali pa pač po isti poti. Odvisno od nas. Do gradu Haasberg se, nedvomno še polni vtisov, vrnemo po poti, po kateri smo prišli…

Za konec se lahko sprehodimo še okoli dvorca Haasberg. Spodnji del je zaprt z ograjo in napisom, ki precej upravičeno opozarja na nevarnost. Tam sta tudi tabli, ki povesta marsikaj o njegovi preteklosti, tudi bolj žalostni. Vendar pa je dostop iz gornje strani povsem odprt. Notranjost je precej razrušena, možno je, da se kakšen kamen, ravno ko mi hodimo okoli, odloči odleteti v globino.

Zato se ne izpostavljajmo preveč, notri pač itak ni kaj videti. Le mlado drevje hiti, da bi preraslo visoke zidove, ki še vztrajajo pokonci…

(5.4.2009)

Vedno znova nas preseneti, ko se na poti, katero smo morebiti prevozili že večkrat, ustavimo. In se popraskamo po glavi saj nam ni jasno, zakaj tega nismo storili že prej. Presneto, drvimo na Norveško in potrjujoče kimamo opazki iz številnih vodičev, da se ti za vsakim ovinkom odpre nov pogled, nekaj novega. Saj vendar pri nas ni nič drugače, prav zares.

Izhodišče za to potepanje je Planina (466 m), tista, pod kačjimi ridami. Parkiramo lahko marsikje, mi smo se odločili za parkirišče pri stari šoli (N 45.825921 E 14.245802). Smo pač imeli svojo računico. Ponoči, ko mimo ne grmijo številni motorji, je kar mir, povrh pa do izhodišča tudi ni daleč. Bližje bi bilo, če bi parkirali v kamnolomu nad vasjo, toda nikoli ne veš, če vsaj podnevi avtodom tam ne bo koga zmotil.

Od parkirišča gremo po cesti v smeri kačjih rid in nasproti ceste, ki pelje proti Planinski jami zavijemo za vas Strmec. Cesta skozi Planino je zjutraj ponavadi še precej prazna, čez dan pa po njej grmijo motorji in tako hoja ob njej ni niti prijetna, niti posebej varna. Takrat je bolje in varneje izbrati pot, ki smo jo mi ubirali ob povratku. Po cesti proti Strmecu hodimo, dokler malo za parkiriščem za tovornjake na desni strani poti ne pridemo do križišča cest.

Zavijemo desno in takoj levo na kolovoz. Tu se da tudi parkirati, je pa pesek mehak in po kakšnem nalivu čez pot teče pravi potok. Pot po kateri bomo hodili ni markirana, pa z nekaj smisla za orientacijo ne moremo zaiti. Gremo nekaj deset metrov do zgradbe vodovodnega zajetja, kjer se desno odcepi močno razdrapana in zelo strma traktorska vlaka. Po sredi jo voda odnaša, tako da je hoja neprijetna.

Lahko se temu delu izognemo s hojo po gozdu poleg, vsaj na najbolj zoprnih delih. Ko se pot položi, postane hoja precej bolj prijetna. Sledimo poti in se ne oziramo na razne odcepe levo in desno. Ko pot zavije bolj desno, že ugledamo cerkev sv. Marije na Planinski gori. Naša pot se kmalu pridruži ožjemu kolovozu z desne in že čez minuto ali dve drugemu kolovozu iz iste smeri.

Le malo nad stičiščem na desni opazimo nenavaden ostanek starega vojaškega rova. Sedaj do cerkve ni več daleč, ta nas na uravnavi preseneti s svojo velikostjo. Iz doline je do te katedrale ena ura hoda. Od cerkve se napotimo po makadamski poti. Ko ta začne zavijati levo, pridemo na travnike. Stopimo na kolovoz, ki čeznje pelje do odličnega razgledišča nad Planinskim poljem.

Če je kaj vode, bosta Dolnja Planina in jezero ravno pod nami. Pogled, tako iz zraka, na poplavljeno polje in ceste, ki izginjajo nekje v moči, je res nekaj posebnega. Desno od razgledišča je vrh Grmade (873 m, od cerkve slabe pol ure), do njega je iz razgledišča le minuta ali dve hoje. Na vrhu je kamnita miza, tako da ga res ne moremo zgrešiti.

Vračamo se čez travnik in na makadamski cesti zavijemo desno. Kmalu na desni strani zagledamo bunker. Do njega je le minuta hoje po suhih travah, zato ne odkorakajmo kar tako mimo. Še nekaj metrov nad njim pa je vhod, zavarovan z litoželeznim obročem. Kdo ve, kje in kako so končali svojo vojaško življenje soldati, ki so iz te visoke preže nadzorovali bogsigavedi kaj. In koliko noči so prezebali na straži v zanje morebiti tuji deželi.

Čigave interese so čuvali in kakšen smisel je vse skupaj imelo. Vsaj na zadnje vprašanje je odgovor jasen – smisla vsekakor ni… Vrnemo se na cesto in nadaljujemo po njej. »Ker je bila Živa že malce naveličana hoje, smo ustvarili mornarico. Dve ladji, pravi letalonosilki. Kako težko jih je bilo nositi…« Na levi strani gremo pod lovsko kočo in naprej, vse dokler cesta odločneje ne zavije desno.

Le malo za ovinkom bomo na levi zagledali kolovoz, na katerega stopimo. Po nekaj minutah nas bo pripeljal na travnik, kateremu sedaj sledimo proti izrazitemu predvrhu Petričevega hriba. Če pogledamo po travnikih pod nami in tam v zgodnji pomladi zagledamo trop živali, ne mislimo, da so krave. Gamsi so, cel trop jih kroži tam okoli.  Ko smo pod predvrhom, izrazitim, a brez pravega imena, zlezimo nanj, saj vzpon ni niti dolg, niti naporen.

Od tu končno zagledamo pravi vrh, naš končni cilj. Spustimo se na neizrazito sedelce in se mimo manjšega precej poraščenega vršička spustimo pod Petričev hrib (937 m, iz Grmade dobra ura). Nanj se vzpnemo bolj ali manj naravnost. Razgledi, ki se odprejo proti vasi Strmec presenetijo. Na robu gozda je cerkvica Marije snežne, naprej pa vas Studeno.

S Petričevega hriba lahko nadaljujemo čez sedlo na Lipovec in pač naprej, kolikor nas hočejo nositi noge in dan da svečave. Pri nas je bila odločitev jasna, bo treba nazaj. Preostanek odprave zelenega zmaja je čakal v dolini, pa tudi ogleda Planinske jame nismo smeli zamuditi. Le malo pod vrhom v smeri Planine je vojaški rov in soba pod zemljo. Svetilka ni odveč, pa tudi brez nje se oko kmalu privadi na temo.

Ko spet zlezemo na plan, se pričnemo spuščati po širokem slemenu v smeri Planine, vse dokler ne pridemo do stezice, ki vodi pod prvim predvrhom nazaj. Stezice se malo cepijo in združujejo, kakšen meter višje ali nižje, smer je vsem ista. Ko obidemo predvrh nadaljujemo v isti smeri. Ko se travnik začne zapirati, se držimo malo levo. Ujeti moramo neizrazito stezico, ki skozi gozd pripelje do jase z lovsko opazovalnico.

Tam ugledamo kolovoz, ki se na levi strani travnika malo vzpenja. Pa mu ne sledimo, takoj za robom namreč zagledamo drugega, ki zavije navzdol. Ta nas bo pripeljal naravnost do cerkve. Če nismo prepričani, da gremo prav, lahko po travnikih nadaljujemo do lovske koče in tam iščemo kakšen boljši prehod ali pa se pač vračamo po makadamski poti.

Ta možnost je bil naokoli, a še vedno bolje, kot da izgubljeni tavamo po gozdu ali celo zaidemo v kakšno neprehodno goščavo. Od cerkve se lahko vračamo po smeri pristopa. Mi smo šli raje malo po svoje, pač, da zašpilimo klobaso. Mimo vojaškega rova smo na prvem križišču še sledili smeri pristopa, na drugem pa šli naravnost. Ko je kolovoz zavil kar strmo levo, se je desno odcepila prijetna stezica, kateri smo sledili.

Iz gozda smo presenečeno pogledali ravno na vrhu kamnoloma. Kratek spust po grušču, nato pa je potrebno levo, kjer najdemo stezico, ki nas brez težav pripelje nižje v kamnolom. Tega prečimo in na desni strani sledimo makadamski cesti navzdol. Na asfalt stopimo kakšnih sto metrov levo od križišča, kjer smo ga pred časom zapustili. Sedaj gremo levo in po cesti navzdol.

»Ker nisem bil prepričan, kje bo najbližje, sem moškega pri hiši vprašal, kje je najbližji prehod do šole. Sprva je samo debelo pogledal, ob mojem drugem poskusu odložil orodje in ker gre v tretje rado, prišel bližje. Ob tem je kazal na uho in razlagal, da ne sliši dobro. Sedaj je prišel tudi Bojan in skupaj sva kričala »Šola!«. On pa Dobje? Dolar? Tolar? in nato razsvetljenje – aaaha! Col. Neeeeeee, šoooooola! Aha, stara šola… ma, kaj bi mu zameril, za prvim ovinkom smo se nasmejali do solz«

Ko je šola že skoraj pod nami, med hišami na desni opazimo prehod, ki ga na eni strani varno za ograjo straži ovčar, na drugi pa manjši cucek. Še nekaj stopnic in že smo na igrišču ob parkirišču pri šoli (iz Petričevega hriba dobra ura hoje). Sprejem pa? Se ve!

Kako malo je včasih potrebno, da je dan lep. Vreme pri tem ponavadi celo ne igra prav bistvene vloge. Bolj je važno, da prav zastaviš korak. Če ga še kdo s teboj, še toliko lepše. In ko povežeš še nujno s prijetnim, je slika skoraj popolna. Po večernih vročih debatah na Ježici, je bilo pač zjutraj potrebno zbistriti glavo. In kaj je za to boljše kot valovanje po kakšnih nezahtevnih kucljih, ko pod nogami šumi listje in prijatelji lovijo dih s teboj.

Le kje bi našel kaj takšnega? Presneto blizu. Iz kampa ali pač parkirišča pred njim na Ježici (N 46.097587 E 14.518889; 291 m), bo potrebno čez Savo. Po mostu seveda, za plavanje je ne le premrzla, tudi vrtinci bi te že po nekaj zamahih povabili na obisk k podvodnemu možu in njegovi Urški. Takoj za mostom zavijemo levo proti Gameljnam. Da smo prav, kaže tudi tablica in posamezne markacije na opornem zidu.

Sedaj pa previdno, cesta mimo kitajske restavracije je ozka in občasno kar prometna. Zato se držimo roba in pazimo na avtomobile, ki drdrajo mimo. Ravno preden se klanec zravna, takoj za koncem zidu na desni strani ceste, zavijemo v breg. Steza teče nad cesto, pod daljnovodom in naprej do nekakšnega useka, kjer zavije desno in se prekobali na nasprotni breg. Sedaj pod nami nič več ne ropota, ostanemo sami s svojimi mislimi.

Vzpenjamo se nad grabnom in nato začnemo valovati. Malo gor in malo dol, pa nikoli preveč. Pod nami se pojavijo hiše, letimo nad Gameljnami. Gremo mimo klopce, kjer se nam med drevjem pokaže vas Rašica in cilj nad njo. Uf, kaj je res še tako daleč? Še lepši pogled se ponudi pod daljnovodom, ko je vas nesrečne zgodovine ravno nasproti nas. Še zadnji spust in že smo na kolovozu.

Ta nas po minuti ali dveh odloži na cesti, ki iz Gameljn pripelje do Rašice. Pa nam mimo vozeči, smrdeči avtomobili, verjetno ne dišijo preveč. Zato že po nekaj deset metrih na levi zagledamo cesto, ki z manjšim parkiriščem na vrhu klančka in kakšno markacijo kaže, da bo prava. Kar po njej pojdimo, začetna strmina se takoj unese. Sledimo ji do dobro vidnega in označenega odcepa na desni strani.

Spet smo v gozdu. Pot se sprva malo bolj strmo, potem pa spet bolj zložno vzpenja. Ko ostro zavije levo, pazimo, da ne gremo naravnost, saj bi takšna napaka terjala ovinek proti vasi. Zakaj le, ko sta travnik malo višje in kup zvončkov, posejanih po gozdu, bolj zanimiva. Pod nenavadno steno, ki kar nekako ne spada sem, se vzpnemo do makadamske ceste, ki pripelje iz vasi. Pa jo že po nekaj korakih na desni zapustimo.

Sledimo markacijam in se držimo desno. Steza nas pripelje nad prepadne stene, vas spodaj le slutimo. Ne hodimo preblizu roba, je lahko nevarno. Še malo imamo do koče, pot je enostavna. Le podrto drevje moramo na enem koncu preskočiti. Ali pa zlesti pod njim, kar nam je ljubše. Pri koči se lahko ustavimo, ali pa si za počitek in okrepčilo izberemo precej majavo klopco, tik pod razglednim stolpom, nekaj deset metrov naprej.

Vrh (641 m, iz kampa dve uri hoda) so 21.9.1958 poimenovali po narodnem heroju Stanetu Koscu in tako ime ima še danes. Dobro podprti in vsaj malo spočiti, bomo lažje zmogli tistih 84 stopnic do razgledne ploščadi na vrhu stolpa. Upajmo na dobro vidljivost, saj je res kaj videti. Če pa je dan bolj čemeren, mi ne bodimo. Naj nam bo že vzpon v zadovoljstvo in veselje. In zavest, da smo nekaj dobrega naredili za sebe.

Navzdol se lahko odpravimo na drugo stran, torej iz vrha mimo rdečega stolpa, markacije nam tudi tu kažejo pot. Previdni pa bodimo, ker senčna stran v dneh, ko se zima še ni čisto poslovila, velikokrat obdrži kakšno krpo snega ali pod listje skrije ledeno ploskev. Spuščamo se, dokler ne pridemo na nekakšno sedelce. Tu zavijemo po najbolj levi poti, gremo nad vrtačo in že smo na poti, ki pelje do razcepa.

Če nam cesta ne diši, lahko kaj kmalu pogledamo za kakšno bližnjico. Na levi strani seveda. Ko pridemo na razpotje, sledimo cesti levo in kot bi mignil ugledamo na desni strani nekakšen mali mostiček, ki nam bo sigurno znan že od vzpona. Od tu se lahko spustimo v vas in iz nje po cesti pridemo do odcepa na cesti proti Gameljnam. Ali pač gremo tam, kjer smo šli gor. Bo morebiti kar bolj prijetno. Stvar okusa seveda.

Ko smo spet na poti proti črnuškemu mostu, nimamo več kaj veliko za izbirati. Spet nas čaka valovanje, kot je bilo že ob poti tostran. Torej uživaško brodenje po listju, malo gor in malo dol. Če pa smo kakšen konec poti že malce pozabili ali pa smo se preveč zatopili v zanimiv pogovor s prijatelji, pa le poglejmo za kakšno markacijo. Res jih je zadosti in skoraj bi težko zašli.

Ko spet pridemo do ceste, previdno. Vozniki so pač v nekem svojem svetu in ne mislijo, da se jim na poti lahko znajde kakšen utrujen planinec. Še nakaj asfalta bomo morali prehoditi in nekaj smrdečih avtomobilov bo odbrnelo mimo, potem pa bomo pred seboj že zagledali našo mobilno hiško. Do kampa bomo kolovratili dve uri, saj tisto malo prednosti, ki jo pobere rahel spust, pač pobere nekaj malega – utrujenosti.

Pa nasvidenje, prijatelji…

(16.11.2008)

Čeprav ima Krim nedvomno svojo privlačnost v vsakem letnem času, je posebej zanimiv takrat, ko se nad barjem razpotegnejo meglice, ki nad močvirjem depresivno ležijo večji del dneva. Le Krim se po navadi dviga proti soncu, vetrovi, ki pihajo na njem, pa ob pogledu na Alpe v daljavi prevetrijo tako telo kot duha. Izhodišč je več, mi smo se odločili za vzpon iz Jezera, vasice poleg Podpeči.

Parkirali smo pri Podpeškem jezeru (N 45.969193 E 14.431763), kjer pa je za avtodom dovolj prostora ob cesti nad jezerom le zjutraj, kasneje tam še obrneš težko. Tako bi bilo mesto za spanje in parkiranje boljše iskati pri gasilskem domu (na drugi strani odcepa proti jezeru – N45.971016 E14.434449). Seveda se je potrebno postaviti tako, da v primeru kakšnega požara, gasilci na kraj dogodka ne bodo drveli kar z avtodomom.

Od jezera sta dve možnosti vzpona, ena se začne le malo pred jezerom, druga pa gre mimo gostišča in po makadamski cesti ob desni strani jezera (290 m). Najbolje je seveda po eni gor, po drugi pa dol. Resda sta ločeni le do vasi Planinca, a nič ne de. Mi smo se odločili za levo pot, ki nas je po kratkem vzponu skozi vas odložila na kolovoz.

Temu smo sledili kar strmo navzgor. Markacij in označb na križiščih raznih poti je več kot dovolj, tako da nevarnosti, da bi se zgubili, ob nekaj skrbnosti in odprtih očeh, praktično ni. Ko pridemo do prvega razcepa, smo se še vedno držali leve in sledili tablici, ki je obljubljala Ledeno jamo.

Kraške oblike so sicer naše spremljevalke že vso pot, ledena jama, kjer se led zadrži pozno v poletje, pa je sploh posebnost. Od razcepa pod vasjo je do nje le nekaj korakov. Vendar je potrebna previdnost. Steza teče po robu prepadne stene udora nekdanje podzemne jame.

Ob spustu nam pomagajo jeklenica ter stopnice. Ko pridemo do konca stopnic, je najbolje obrniti. Stezica pelje sicer proti dnu jame. Vendar je v zgornjem delu spolzka in obstaja nevarnost zdrsa, nižje doli, ko že pridemo v jamo, pa je vsaj v jesenskem času, ko ni več ledu, grušč, ki zahteva še posebno previdnost, saj obstaja nevarnost padca ali celo podora kamenja, kar pa je lahko, sploh če smo sami, zelo nevarno.

Ko se iz jame vrnemo do križišča, sledimo tablici za Planinco. Le nekaj metrov naprej sledimo stezi levo in se ne pustimo zapeljati rdeče-belim trikotnim markacijam naravnost. Kmalu pridemo do makadamske poti, kateri sledimo skozi vas do razcepa poti.

Tu zavijemo, sledeč tablici z napisom Krim, levo. Hodimo pod cerkvico sv. Tomaža in ob travnikih po sprva precej ravnem kolovozu. Ko pot spet v celoti ponikne v gozd, pa se začnemo počasi vzpenjati. Pot sicer ni zahtevna, vendar pa je v jesenskem času, ko je po tleh veliko listja, spolzka. Markacij je zadosti, izgubiti se ne moremo.

»Pohodniki ki so se spuščali, so kmalu obetali sonce. In res se je to malo više pričeli prebijati skozi meglo. Sončni žarki so se sprva razpršili med drevjem in ustvarili skrivnostno igro svetlobe in senc. Na jasi pa so nas toplo objeli in dali vedeti, da smo se odločili prav. Celo otroci, ki bi malo prej od utrujenosti skoraj zanetili pravi punt, so oživeli in pritožb ni bilo več.«

Prečkamo makadamsko cesto in višje nadaljujemo po kolovozu, ki je, ko se postavi bolj pokonci pod vrhom Lopušnika, nasuta z grobim kamenjem. Hoja po njem ni nič kaj prijetna. Med drevjem se že kaže oddajnik na vrhu, tablica pa obeta še 15 minut hoje. Pa smo po cesti kaj kmalu na ovinku nad katerim stoji križ.

Do koče na vrhu 1107 metrov visokega Krima je sedaj samo še nekaj korakov oz. stopnic. Tablica na izhodišču za dobrih 800 metrov višinske razlike predvideva dve uri in 15 minut. Če odštejemo skoraj pol urno raziskovanje ledene jame ob poti, smo mi hodili dve uri in tri četrt.

Vrh je bil v času rajnke Jugoslavije zaprt, saj ga je z radarjem zasedla vojska. Tudi sedaj je okoli koče poleg treh oddajnikov kar nekaj objektov s tablico, da je dostop prepovedan. Ko se nadihamo in razgledamo, se vrnemo po isti poti. Če je kamenje na poti spolzko, preko njega pa listje, pa le previdno!

Ko pridemo v vas Planinca, na križišču pod sv. Tomažem zavijemo levo, do jezera je še okoli pol ure. V vasi zavijemo levo in se držimo makadamske ceste, ki pelje v gozd. »Na križišču smo zavili levo, ugotavljali ali ima hudi pes zadosti kratko in močno verigo ter kdo vse je oblečen v rdeče, ko nas je z bližnjega travnika gledal bik.«

(9.12.2007)

Hrib, kjer rajajo čarovnice seveda leži nad Cerknico, znano po svojem presihajočem jezeru in pustnem karnevalu. V Cerknici (575 m) lahko parkiramo pri balinišču (N45.7931327 E14.3675770). Do njega pridemo tako, da le malo za odcepom proti jezeru, zavijemo desno na Cesto pod Slivnico. Za ljubitelje voda naj samo omenim, da parkirišče leži tik pod hišo in delavnico izdelovalca čolnov “Gumar”.

Tudi prespati tu ne bo težava. Steza na Slivnico je markirana in se začne vzpenjati prav tam, kjer smo zavili na parkirišče, le čez cesto stopimo. Pot preskoči travnik, od koder se pod nami že vidi Cerknica. nato pa smo že med drevjem. Kar nekaj prijetnega vzpona nas čaka, dokler ne pridemo na travnike pod vršnjo vzpetino.

Sedaj se nam že odpirajo čudoviti pogledi na Cerkniško jezero in vasi, ki ležijo okoli njega. Oziroma na travnike in nekaj polj, če je ravno tisti čas leta, ko jezero izgine v nenasitnih žrelih požiralnikov. Prevalimo se preko vzpetine in že je pred nami travnik, ki pripelje pod vršnje pobočje.

Steze so se dobro zajedle v travnato rušo, tako da jim sledimo zlahka. Tudi če je vršna pobočja poprhal sneg. Sedaj pred seboj dobro vidimo tudi kočo. Vzdihujoč ob razgledih smo kot bi mignil pri njej (od parkirišča dobro uro hoda). Do nje pripelje tudi makadamska cesta, tako da se da do koče brez težav (seveda ob predpostavki nekaj kondicije) pripeljati tudi z gorskim kolesom.

Če imamo še kaj moči, jo na desni strani obidemo in se čez gozd in preko vrhnjega travnika vzpnemo do vrha Velike Slivnice (1114 m). Če moči ni, pa se najprej spočijmo, potem pa le pot pod noge. Pa saj ni daleč, le nekaj minut nam bo vzela hoja.

Ob povratku lahko pri koči uberemo stezo proti tisti jami, kjer čarovnice kuhajo meglo. Vendar previdno. Pot je strma in nevarnosti zdrsa ni za zanemariti. Pazimo tudi, da nas ne zapelje pot proti kraju Grahovo.

Ko pridemo do luknje, še sredi strmih travnikov pa sploh previdno. Rob okoli jame ni zavarovan, padec v globino pa bi bil kaj lahko usoden. Z nekaj spretnosti in predvsem poguma se lahko spustimo v globino. A ne glede na korajžo, pred spustom raje dobro preverimo, da čarovnic ni doma!

Po isti poti se previdno vrnemo do koče, od tam pa nas čaka samo še spust v dolino. Da pe nebi prehitro hiteli proti domu, se lahko zapeljemo do vasi Dolenje Jezero in si ogledamo maketo presihajočega jezera, ali pa nekaj deset metrov naprej, kjer avto lahko pustimo na novem parkirišču (N45.7732201 E14.3572609) in si jezero ogledamo kar v živo.

Če pa se bomo uzrli nazaj proti Cerknici, bomo nad njo zagledali tudi naš cilj. In če bomo zadosti vztrajni, bomo morebiti zagledali, kako se iz luknje pod vrhom kadi megla, nad njo pa na metlah navdušene letajo cerkniške čarovnice.