ODHOD – 24.6.2010 – Imel sem povsem prav, ko sem napovedoval, da bo ura devet, ko bomo odrinili. Ajda je imela ob petih podelitev spričeval v glasbeni šoli, potem so šla dekleta še v knjižnico in to se vedno zavleče. Ginko, ki se je tik pred zdajci oglasil, se mi je kar smejal. Sicer pa, zakaj bi se mi mudilo. Za danes odmerjeni kos vožnje ni bil pretiran. Končno smo pomahali babici in zapustili Milje. Lep sončni zahod nam je bil za popotnico.

Postanek na Hrušici je bil kratek, tako zelo, da je Maja že med vožnjo na vetrobransko steklo lepila vinjeto. Karavanški tunel je bil zakajen, kot bi v njem priredili letno srečanje verižnih kadilcev. Začuda bolj ali manj samo na naši strani. Vožnja proti Salzburgu je minila na pol v spanju. Seveda preostalega dela posadke, kapitan sem bil buden. Sploh potem, ko smo bili na Salzburškem, saj so za Tauern tuneli začeli generalno obnavljati avtocesto. Gradbišče za gradbiščem. Malo levo, malo desno, zmanjšaj hitrost, pa pospeši. Človek še zaspan ne more postati.

V Salzburgu smo se potopili pod letališčem, na črpalki na drugi strani dobili tri Shreke in nato vijugali proti Freilassingu. Kar nekaj je bilo že avtodomov na znanem počivališču, prostora pa ravno še za našega (N47.841199 E12.984507, brezplačno, brez oskrbe). Super.

BAMBERG – 25.6.2010 – Noč je minila mirno, zbudili smo se praznično razpoloženi. Itak. Ustaj vojsko, se je glasilo povelje, gremo naprej, do Bamberga je navigacija kazala okoli 350 kilometrov. Sicer nas je hotela voziti nekam čudno, kar je terjalo obrat pred Salzburgom in sledenje tablam. Smo jo hitro ukrotili z nastavitvijo najhitreje.

Na avtocesti smo seveda zavili proti Münchnu, med potjo pozajtrkovali in nato navigirali proti Nürnbergu in naprej Bambergu. Avtocesta je bila ravno tako dolgočasna kot pokrajina okoli nas. Ravnina, polja polna pšenice in pa vrsta sončnih celic po hišah, kmetijah, celo poljih. Nemci so projekt pridobivanja sončne energije s pomočjo celic vzeli presneto resno.

V Bambergu smo peljali do počivališča za avtodome pri P+R parkirišču (N49.886131 E10.903081, en evro na dan, brez oskrbe). Mesta, namenjena prav avtodomom so bila zasedena, zato pa je bilo še nekaj prostora na mestih za avtobuse. Poleg Celjana, ki je glede na prtljažnik za kolesa v mesto odbicikliral.

Nemec, do katerega sem stopil, potem ko sem v parkirni avtomat vrgel en evro, kar zadošča za en dan, me je potolažil, da so parkirišče za avtobuse tako ali tako ukinili. Torej je vse naše, sem si mislil. Med klepetom o tem, kako hodi dopustovat na Hrvaško, je Maja dokončala kosilo.

Ravno sem ga dobro pojedel, ko je mimo nas odpeljal avtodom. Uf, ta je bil zagotovo parkiran na mestih za avtodome. Gremo! Maja in dekleti so držale, kar bi lahko katapultiralo naokoli, jaz pa sem nas prestavil na prosto mesto. Pojedli smo do konca, potem pa sem pripravil skirce, Maja pa ostalo in že smo se ob kanalu Maina-Donava poganjali proti centru.

Ker nismo imeli dobrega zemljevida, smo šli bolj po občutku. V bližini Zelenega trga (Grüner Markt) smo zavili v prijetno ozko uličico, tja je kazala tudi puščica, ki je obetala turistične informacije. Preden smo do njih precej okoli riti v varžet prišli, smo se ustavili pred zanimivo poslikano staro mestno hišo in se z gornjega mostu (Obere Brücke) ozrli na Male Benetke (Kleine Venedig).

Tu so nad Benetkami tako navdušeni, da po kanalu vozi celo beneška gondola s pristnim gondoljerjem in veliko beneško zastavo. Samo O sole mio nismo slišali, pa tudi cene so verjetno vseeno malo manj zasoljene kot pri naših sosedih. Mimo dvorca Geyerswörth smo odštevali metre.

Dobili smo brošuro z opisom glavnih mestnih znamenitosti in zemljevidom, izvedeli, da se bo v mestu proti večeru začelo marsikaj dogajati, potem pa naše skirce že poganjali proti stolnici. Ta se mi je na zunaj s svojimi mogočnimi štirimi stolpi zdela precej večja kot znotraj. Morebiti ji delam krivico, kaj pa vem.

Sprehod in ogled kora, oltarja, groba cesarja in sv. Kunegunde, Bamberškega jezdeca in vrste stranskih oltarjev, nam je vzel nekaj časa. V cerkvi prostora za mir in zbrano molitev ni bilo. Skupine turistov so se premikale sem in tja, vodiči pa so jih zabavali z bolj ali manj resničnimi zgodbicami iz preteklosti. Pritajeno hihitanje je kazalo, da so bili uspešni.

Še enkrat smo šli naokoli, potem pa čez trg ropotali po tlakovcih do Nove palače (Neue Residenz) z državno galerijo. Karte niso bile predrage, za otroke do 18 leta je vstop brezplačen. Najprej smo si sami pogledali galerijo. Ta je v prvem delu namenjena predvsem posvetnim motivom.

Dekletoma sem bral naslove slik. Veliko tihožitij, cvetličnih, zelenjavnih, sadnih, kuharskih, kmetov ob delu, pri puntu, počitku, ladje na nemirnem morju in podobno. Drugi del nas je pritegnil bolj. Verski motivi so poleg klasičnih slikarij Jezusa v vseh obdobjih njegovega življenja, prikazovali tudi motive različnih svetnikov in mučencev.

Hm, pred sliko, ki je prikazovala slačenje kože se nismo pretirano zadrževali, preizkus sv. Kunegunde, bičanja, križanja in podobne zabave srednjega veka, ki niso bile ravno pretirano krvave, so nas pritegnile bolj. Nismo še prišli do konca, ko nas je varnostnik opozoril, da se začenja vodenje.

Vodička nas je v dobro uro trajajočem obhodu popeljala skozi sobane nekdanjih nadškofov. Razlaga je bila odlična, nismo izvedeli veliko le o stavbi in samih sobanah, temveč tudi o zgodovini mesta in države. Predvsem o tem, da so palačo imeli nadškofi predvsem za svojo rezidenco in protokolarne prostore, ne pa za bivanje. In za zabavo, tako je bila ena sobica namenjena predvsem biljardu in kartanju.

So pa v tej hiši stalno pričakovali cesarja, ki pa ga ni bilo. A kot je pomežiknila vodička, nič zato, saj so nam pustili zato lepo zapuščino, tudi s cesarjevo dvorano. Je pa tu bival tisti Habsburg, ki se je šel grškega kralja, dokler ga vrli Grki niso nagnali domov. Ker v Münchnu z njim niso imeli kaj početi, so ga poslali v Bamberg.

Zanimiv je bil tudi podatek, kako so Bamberg hoteli narediti baročni. Tistemu, ki bi hišo prezidal je bila obljubljena desetletna oprostitev davkov. Ker to ni obrodilo zadosti sadov, so tistemu, ki sezida vsaj manjšo hišo, obljubili petletno oprostitev. Res pravi učinek pa so dosegli šele s triletno oprostitvijo za tiste, ki spremenijo zgolj vidno fasado.

Da je torej Bamberg le baročna Potemkinova vas, se danes vidi le ob pogledu iz višje ležečih razgledišč. Ko je bilo ogleda konec, smo si šli pogledat še slike v galerijo, ki smo jih prej zaradi odhoda na vodenje spustili, potem pa zavili v rožni vrt (Rosengarten).

Sprehod med vrtnicami raznih barv in pogled na mesto pod nami, smo začinili na klopci ob vodometu in opazovali kipe, žive in kamnite, ki so bili razstavljeni po vrtu. Za rezidenco smo se po zgornji Karolinski cesti napotili do Jakobove cerkve.

Pa sem imel voljo vanjo pogledati le sam, pa še to komaj, saj se je mežnar s kupom praznih steklenic ravno majal zaklenit vhodna vrata. Spust in vzpon sta nas pripeljala do Mihaelovega hriba, kjer stoji samostan sv. Mihaela z impozantno cerkvijo. Do nje smo prišli mimo nasada bibličnih rastlin, torej tistih, ki so omenjene v svetem pismu.

Cerkev je bila tudi znotraj mogočna, kaj pa drugega. Sarkofag in relikvija sv. Otta nas nista tako navdušila, kot kostko v stranski kapeli, ki je pihal milne mehurčke. Še Živo, ki sprva sploh ni bila navdušena, da bi šla notri, je premamil.

Ob samostanu smo odšli do razgledišča, čudovit je bil pogled na mesto, visoko nad njim pa smo uzrli grad Altenburg. Vračali smo se mimo Jakobove cerkve in se po strmem klancu s skircami previdno spuščali navzdol. Zavore so se kar pregrevale.

Ustavili smo se v cerkvi pri Karmeličanskem samostanu in si pogledali križni hodnik samostana, se malo nižje ustavili še pri cerkvi Zgornje fare, posvečeni Naši ljubi gospe, vendar sva voljo za vstop našla le še midva z Ajdo. Cerkva je bilo za danes res že preveč.

Vrnili smo se do stolnice in ob njej pogledali še na dvorišče Alte Hofhaltung, stavbe, ki je bila nekoč edina povezana s stolnico. Predvsem zato, ker imajo na dvorišču tudi stranišče. Jah, včasih mora tudi cesar kam peš. Spet nas je čakal strm spust, naslednji postanek je bil nasproti Malih Benetk.

Hiške na drugi strani so povezane skupaj, tik nad vodo kanala in imajo tako za opazovalce, kot še posebej za stanovalce, izjemen čar. Mimo nas je peljal biciklbar, ko smo iskali pot proti staremu kanalu. Zavili smo še na Grüner Markt, bolj iz vhoda pokukali v cerkev sv. Martina, potem pa obrnili na Maximilianovem trgu pri mestni hiši.

Punci sta lizali sladoled, ko smo končno našli pravo pot do obale nad starim kanalom. Tam je ta vikend potekal Canalissimo, festival nad kanalom. Danes je lokalni bend preigraval Bitle. Pred njim prostora ni bilo prav veliko, klopi najbližje začasne točilnice pa povsem polne.

Zato smo šli čez most in si nastop ogledali z drugega brega. Vsaj do odmora je bilo prav zabavno, sedeli smo na robu obale, poslušali največje uspešnice skupine The Beatles in počivali. Popolni odklop. Ko se je glasba začasno končala, smo pobrali skirce in se odpeljali nazaj proti avtodomu. Še dobro, da smo imeli zemljevid, med mestnimi ulicami smo bili kar malo zgubljeni.

Avtodom nas je pridno počakal, v zahvalo smo mu šli takoj delat družbo. Z večerjo in nato skokom v posteljo. Le jaz sem še delal gnečo na klopi, dokler se nisem prav tečen zbudil, malo maltretiral računalnik v alkovnu, potem pa sprevidel, da bo res bolje, da zaspim.

ERFURT, BUCHENWALD – 26.6.2010 – Seveda je bilo zbujanje, čeprav okoli pol osmih, prezgodnje. Celo zame, čeprav tega za živo glavo ne bi priznal. Toda ni kaj, danes nas je čakala pot naprej.

Zatorej se ni bilo za obirati. Oblekli smo se, potem pa sem med tem, ko so otroci in Maja zajtrkovali, peljali iz Bamberga. Ni bilo težko, hitro sem našel smer proti avtocesti. Ta je bila videti precej nova, vožnja proti Erfurtu pa prav ležerna.

Ker smo hoteli videti še malo gozda, točneje Thüringer walda, smo si pot sklenili skrajšati z bližnjico po cesti številka 4 do mesta Ilmenau. Cesta je bila dobra, gozd in okolica pravo zeleno srce Nemčije, PSP pa vsaj za dekleti neprimerno bolj zanimiv. Jah, kaj se more.

Ob poti je bilo več parkirišč, kjer bi se dalo ustaviti in verjetno tudi prespati. Gratis. No, mi smo bili tokrat že na poti proti severu. Peljali smo ob mestu Ilmenau, zavili ponovno na avtocesto proti Erfurtu in ji sledili do mesta. Koordinate, ki sem jih povzel po dveh vodilnih nemških revijah za avtodom in vse, kar je z njim povezano, so se pokazale za napačne.

Na srečo sem doma že malo naštudiral okolico in vedel, da je naprej še eno parkirišče. To je bilo pravo, tudi table so usmerjale tja (N50.981126 E11.034816, brezplačno, brez oskrbe). Vendar pa so bila štiri mesta za avtodome polna, delno zaparkirana z osebnimi avtomobili.

Prav, tako kot že dva avtodoma in vrsta tovornjakov, smo tudi mi sedaj parkirali na mestih za avtobuse. Od tu do centra mesta ni daleč in tja smo tako, vseeno z nekoliko slabimi občutki (kot se je kasneje izkazalo seveda povsem neupravičenimi), odšli.

Takoj za ozko ulico, ki nas je pripeljala na Johannovo cesto, smo na desni zagledali njegov stolp, levo pa mestni muzej v pisani hiši Stockfisch. Pa se nismo ustavljali, pot smo nadaljevali do ulice, ki nas je pripeljala na Benediktsplatz. Turistične informacije so nam ponudile načrt mesta, tako da smo se lažje znašli.

Ugotovili smo, da je ozka in pisana ulica po kateri smo prišli, polna zanimivih prodajaln, dejansko na mostu Krämerbrücke, eni večjih mestnih znamenitosti. Zavili smo še okoli in si ga pogledali tudi od strani, poiskali staro sinagogo, v katero pa potem, ko smo videli, da je spremenjena v muzej nismo vstopili.

Zavili smo proti Ribiškemu trgu (Fischmarkt), se nasmehnili staremu tramvaju, ujeli pokušino pralin in se nato napotili proti Domplatzu, trgu pod stolnico. Trg bil je živ, ravno je potekal sejem in marsikaj se je dogajalo. Kramarija, klobase na žaru, cvetje. Se bomo ustavili nazaj grede, smo si obljubili in se po širokih stopnicah vzpeli pred stolnico.

Tam smo izvedeli, da je vzpon do znamenitega zvona Gloriosa, največjega srednjeveškega prostovisečega zvona na svetu, možen le vsako polno uro, število obiskovalcev pa močno omejeno. Ko je čez nekaj minut eden od cerkvenih zvonov odbil poldne, smo bili mi že v skupini za ogled.

Dobro uro smo se sprehajali po cerkvenem zvoniku, si mesto pogledali iz visokega razgledišča. Posebej zanimivo je bilo hoditi nad cerkvenimi oboki in se skozi line v tleh zazreti v cerkvene klopi nekje globoko pod nami. Seveda smo si pogledali tudi vse cerkvene zvonove od najmanjšega do največje Gloriose.

Otroci so zlezli skoraj v vsak zvon, tolkli po njem in tako slišali njegov enkratni zven. Posebno uganko jim je postavil vodič ob Gloriosi, ki je težka dobrih osem ton, torej toliko kot turistični avtobus. Le kako so ga spravili v srednjem veku v zvonik in to v borih dveh dneh? Bogsigavedi.

V Glorioso smo stopili tudi starejši in z roko na zvonu začutili njegovo drhtenje, slišali ob udarcih po zvonu različne tone in izvedeli marsikaj o njegovi obnovi. Ko smo se spet spustili do cerkve, je bilo treba plačati vodenje. Dva odrasla in dva otroka, sem točno povedal. Hm, je rekel vodič. Ena odrasla.

Kako? Saj dekleta niso nič razumela, ne morem nič računati. Tudi prav. Še napitnine ni hotel. Zanimivo. Izhod je bil v cerkvi, ki ima visoka stranska okna, bogat oltar in lepo izrezljan kor. Seveda smo skušali ugotoviti tudi, skozi kateri luknji smo gledali v globino, pa se ni prav dobro videlo.

Cerkva v teh nemških mestih res ne zmanjka. Prva je bila že takoj čez dvorišče, le nekaj korakov stran. Čeprav je vodniček obetal, da je zaprta, je bilo drugače. Severinova cerkev ni tako mogočna in bogato okrašena kot sosednja stolnica, je pa v njej postavljen sarkofag sv. Severina, lep oltar in še lepše orgle.

Punce so si jo pogledale, ali jim je bila všeč ali ne, pa niso izdale. Mimo cerkve smo se spustili do ceste in na drugi strani vzpeli na trdnjavo Petersberg. Takoj ob vhodu je muzej vojaškega življenja, v spomin na mušketirje, ki so nekoč od tu stražili mesto.

Kako uspešno ne vem, nedvomno pa so bili topovi in možnarji videti prav zanimivo. Nam, osvajalcem pa verjetno ne. Sprehodili smo se po trdnjavi in njenih obzidjih, pogled nam je seveda ušel tudi na mesto pod nami. Na grad se hodijo slikat mladoporočenci, danes je bila sončna sobota, zato jih ni manjkalo.

Seveda nam je to dalo možnost, da smo skrivoma ocenjevali neveste, potem pa že strumno korakali proti izhodu in se spustili do trga pod cerkvijo. Kot smo videli, je bila tržnica v zadnjih zdihljajih, vsi so že bolj ali manj pospravljali svojo kramo, klobasice se niso več pekle.

Ko smo že mislili, da bomo ostali brez slovitih Thürinških klobasic, nam je nekdo pomahal, da jih na robu trga še pečejo. In to še ceneje, komad klobasice v mali štručki, en evro. Pečejo jo seveda domačini. Spasiba. Senf in kečap smo si dozirali sami. Naši želodčki so bili vsaj začasno siti.

Po široki ulici smo odšli do Predigerkirche, kjer bi za kakšno fotko hoteli cel evro. Ja pa jade. Eno sem ukradel z vhoda, tako zanalašč, potem pa smo že ubrali smer do trga Anger in se mimo spomenika Martinu Luthru vračali nazaj proti avtodomu.

Nič nismo čakali, obrnil sem ključ in navigiral ven iz mesta. Smer: Buchenwald. Kilometrov ni bilo prav veliko, vožnja skozi vasi pa je terjala svoj čas. Ko sem parkiral pred spominskim centrom (N51.019270 E11.248219, brezplačno, brez oskrbe, v bližini stranišče), kjer je med drugo svetovno vojno stalo največje koncentracijsko taborišče na nemških tleh, se je tudi Maja zbudila.

Na informacijah sem dobil potrebne informacije, med tem pa so bile tudi punce pripravljene. Za začetek smo si pogledali film o taborišču in življenju v njem. Pripovedovali so ljudje, ki so ga preživeli. Čeprav je bil tudi tu hud režim SS enot in so bile kazni stroge, smo dobili občutek, da je bilo to vsaj sprva res predvsem delovno taborišče.

Šele proti koncu vojne, ko so sem prihajali številni transporti iz drugih taborišč, ki so jih že zavzeli zavezniki, je bil večji poudarek na množični moriji. Čez 50.000 ljudi je tako v tem taborišču umrlo med drugo svetovno vojno. Med njimi so bili tudi Slovenci. Žalostno.

Po poti, po kateri so nekoč prihajali ujetniki (Caracho weg), smo šli skozi vhod z znamenitim napisom Jedem das Seine – »Vsakomur, kar mu gre« mimo zaporov do krematorija. Grozljivo se je bilo sprehajati po kleti v katero so skozi odprtino metali umrle in mimo šestih peči v katerih so jih upepeljevali.

Človeka kar zmrazi ob številnih pretresljivih usodah, ki so se tu odvijale in zaznamovale cele generacije. V sosednji stavbi, konjušnici, so naredili priložnostno strelišče. Kdo je bil tarča, se ve. Razstava o dnevih taborišča, je prepredena s številnimi predmeti taboriščnikov.

Od njihovih uniform z značilnimi trikotnimi obeležji, ki so razkrivala kakšen »greh« se skriva v posamezniku, do preprostih iger, osebnega pribora, ščetk, gumbov. Pred nami so vzniknile usode posameznikov, predstavljenih z imenom in priimkom ter seveda življenjsko zgodbo s tragičnim koncem v taborišču. Pretresljivo, vredno spomina in opomina.

Razstava se začne s snovanjem taborišča in prikazuje njegov čas vse do osvoboditve s strani ameriške vojske. Taborišče je bilo razdeljeno na veliki tabor, kjer so bili predvsem tisti, ki so bili sposobni delati, njihove razmere so bile relativno dobre in pa mali tabor, kjer je bila resnična beda.

Slišali smo zgodbo, kako so taboriščniki iz tega dela napadli tiste, ki so nesli pomije prašičem in se potem še med seboj stepli za koščke krompirja. Čisto razčlovečenje. V zgornjem nadstropju so bile fotografije, ki so jih naredili SS-ovci v taborišču in izven njega, v sosednji stavbi pa so prostori za dezinfekcijo (bogsigavedi kako »dokončno«) in razstava umetnikov na temo taborišča.

Mimo spomenika judom smo hiteli proti vhodu, pa so nam prostore nekdanje kantine pred nosom zaprli. Je bila že toliko ura. Se je pa notri vse videlo skozi okna. Nič zanimivega, predvsem na modelih predstavljeno taborišče. Ob prostorih, kjer so stale barake, smo se mimo spomenika Sintom in Romom spustili do bolniškega dela, šli mimo mest, kjer je bilo malo taborišče, spomenik žrtvam in slovita baraka 66.

Tja so taboriščniki sami »premestili« otroke in jih skušali rešiti. Večini je uspelo preživeti, nekatere pa so vseeno vojaki nagnali na marše smrti. Izolacije so bile namenjene izvajanju medicinskih poskusov in ubijanju šibkih in bolnih z injekcijami strupa.

Mimo sanitarij smo šli proti izhodu, ponovno skozi vrata s pomenljivim napisom, mimo prostorov za sprejem nazaj do avtodoma. Odpeljali smo se kakšen kilometer v smeri Weimarja in parkirali v bližini spomenika umrlim v taborišču (N51.013539 E11.255283, brezplačno, brez oskrbe).

Spomenik je milo rečeno, ogromen. Ali je bil narejen iz želje po opominu, slabe vesti naroda, ki je to zakrivil ali samo prestiža novih oblastnikov, ni jasno. Vsekakor se zadevo splača videti. Mi smo šli najprej ob grobišču taboriščnikov do spominskega zvona, bolje rečeno stolpa na vrhu katerega je zvon.

Od tam smo se spustili mimo spomenika taboriščnikom do prve velike luknje in šli mimo blokov z imeni 18 držav iz katerih so prihajali taboriščniki. Pred Jugoslovanskim je bil venec, ki so ga prinesli člani združenja borcev iz Nove Gorice. Mimo tretje luknje in blokov s prizori iz taborišča, smo se vračali proti parkirišču.

Spustili smo se v Weimar, natočili gorivo in na črpalki tudi izvedeli, kam moramo. Je navigacija ravno v pravem trenutku sklenila, da je preveč prazna, da bi se ji dalo najti kakšen satelit. Tako smo s prejetimi napotki navigirali do parkirišča, ki ima vrsto bogato odmerjenih parkirišč za avtodome (N50.984686 E11.316784, štiri evre na dan, ponoči zastonj, brez oskrbe).

Ko sem ugotavljal, kakšen je parkirni režim, sem stopil še do skupinice, ki je klepetala pred avtodomi. En par je bil prav tisti, za katerim smo noč poprej spali v Bambergu. Pridružil sem se klepetu in rekli smo marsikatero o avtodomih, nogometu in potovanjih v daljne dežele.

Bi še kar klepetali, če me dekleti ne bi poklicali k večerji. Med tem, ko sem jedel, sta se šli žogat, potem pa je bil čas za spanje. Prenesel sem slike, nakar je tudi mene premagala utrujenost.

WEIMAR – 27.6.2010 – Jutro se je začelo pozno. Pa nič zato, premiki niso bili potrebni, do centra pa so nam že včeraj novi znanci obetali borih petnajst minut peš hoje. Pozajtrkovali smo, na željo punc sem pripravil skirce in odrinili smo novim dogodivščinam nasproti.

Pa se dan ni začel ravno najbolje. Ugotovili smo, da je večina poti v mestu tlakovanih s kockami. Po njih se s skirco sicer da peljati, si pa potem ves prerukan. Povrh se je Ajdi krmilo začelo obračati, imbus za utrditev pa je seveda ostal v avtodomu. Nekaj slabe volje, kaj se more. Na Gledališkem trgu (Teater platz) je najbolj zanimiva stavba seveda gledališče.

Pa ne zaradi kakšnih komedijantov ali metanja jajc v igralce po slabi predstavi, temveč zato, ker je bila tam notri podpisana Weimarska ustava. Pred gledališčem stoji sloviti kip Goetheja in Schillerja. S skircami smo ropotali dalje do Markta, kjer je poleg impozantne mestne hiše s pojočimi zvončki tudi hiša Stadthaus v kateri so danes turistične informacije.

Nakup mestne kartice so mi odsvetovali, smo pa po temeljitem premisleku kupili kartico za mestne muzeje. Le eno, ker je Maja odločno poudarila, da bo to glede na njen interes več kot dovolj. Tudi prav, za otroke je pa itak gratis. Še nekaj odgovorov sem dobil na informacijah taborišča Buchenwald, saj ima tudi ustanova, ki upravlja s tem spomenikom, tu svojo informacijsko točko.

Da smo potem uskladili mestno karto z dejanskim stanjem ulic in hiš, je malo trajalo. Mimo knjižnice Anne Amalie smo zaokrožili do Frauenplana, kjer stoji Goethejeva hiša in pisateljev narodni muzej. Maja je sedla v park poleg čudnega velikana, ki se je zakopal v pesek, z dekletoma pa smo se sprehodili po hiši.

V njej je Goethe živel potem, ko se je preselil iz hiše v parku an der Ilm. V sobah je razstavljena vrsta osebnih predmetov znanega literata, vključno s knjižnico, delovno sobo, spalnico, kuhinjo, prostori žene Christiane in številnimi predmeti, ki jih je tokom življenja kot strasten zbiralec umetnosti nabral.

Ne manjkajo niti slike njega, njegovih otrok, vnukov. Pogledali smo na vrt, potem pa, ker je bilo do naslednjega filma še nekaj minut, odšli v sosednje prostore, kjer je bila postavljena zanimiva razstava 200 Jahre Goethes Farbenlehre. Goethe se namreč ni ukvarjal samo z leposlovjem, temveč tudi s povsem naravoslovnimi vedami. Proučeval je svetlobo, njen lom v različnih okoliščinah in posledice loma.

Predstavljeno popestri vrsta eksperimentov, kjer lahko vsakdo poskusi ugotoviti potek katere izmed njegovih raziskav. Film o Goetheju je predstavil njegovo življenje, strast do zbiranja, prijateljstvo s Schillerjem in življenje po smrti žene.

Maja je zagotovila, da ji ni bilo čisto nič hudega počakati in ko sva midva z Ajdo odkorakala v prostore gradu, se ji je tako v senci na travniku nad reko Ilm pridružila tudi Živa. V gradu, ki je bil več kot petsto let vojvodska rezidenca, je sedaj muzej. Bolje rečeno, galerija.

Številne slike in kipi v treh nadstropjih kažejo umetnost v treh obdobjih – od srednjega veka do baroka, v času Goetheja in od Weimarske slikarske šole do umetnosti okoli leta 1900. Seveda z Ajdo nisva nikakršna poznavalca. Ustavila sva se pri tistih eksponatih, ki so se nama zdeli zanimivi.

Ni naju zanimalo kakšno zgodbo je pletel umetnik, sva jo tokrat napisala kar sama. Posebej zanimive so sobane, danes bolj ali manj prazne, nekoč pa, impozantne in razkošne, verjetno polne življenja plemenite gospode. Ko sva prišla iz gradu, sva posedela v prijetni senci, potem pa so nam začeli želodčki tuliti alarm.

Ker je bilo do kakšne otrokom tako zaželjene restavracije, ki se začne z Mc predaleč, so bile spet na sporedu klobasice. Resda skoraj še enkrat dražje, kot dan poprej, a tokrat sta prodajalca tudi med seboj govorila kleno nemščino. In to se seveda plača. Garantirano made in Germany.

Ajda je raje poskusila pomfri, potem pa smo šli mimo cerkve Sv. Petra in Pavla, ki je bila na naše skupno zadovoljstvo še pol ure zaprta, pod gradom, mimo mestnega arhiva in čez mostiček. V izviru, ki je bil videti kot malo večji bazenček, so čofotali otroci in dekleti sta bili takoj zraven.

Pa tudi midva z Majo sva si shladila noge in počivala, dokler dekleti nista prijurišali povedat, da sta v sosednjem grmovju opazili kačo. Ker imajo morebiti v Nemčiji za razliko od domačih krajev kakšne grozno stupene kače klopotače, je šla Maja pogledat to čudo. Malo večja vezalka, šnirnca po domače, se je skrivala nekje ob robu vode, nedvomno daleč bolj prestrašena kot mi.

Ubrali smo pot do Goethejeve hiše v parku, si na hitro pogledali nekaj predmetov, ki spominjajo na pesnika ter vrt ob hiši, potem pa zavili čez park nazaj proti mestu. Na robu smo se na kratko spustili še v podzemlje. Rove so v nekakšen konglomerat izkopali sprva zaradi vode za izdelavo piva, med drugo svetovno vojno pa je bilo to predvsem zaklonišče. Danes je bolj geološki muzej.

Samostojno si je možno ogledati manjši del rovov, daljša tura pa je možna le z vodičem. Nas je krepko zeblo že po nekaj minutah v jami, zato je kakšen daljši izlet pod park Ilm seveda odpadel. Sprehodili smo se do starega pokopališča, kjer so v grobnici Fürstengruft pokopani številni pomembneži Weimarske vojvodske hiše. Poleg njih sta v grobnici še dva lesena sarkofaga.

V enem ležijo posmrtni ostanki pisatelja Goetheja. Drugi, ki naj bil Schillerjev, pa je prazen. Nihče namreč ne ve, kje ležijo ostanki tega pesnika. Zakaj torej sarkofag? Morebiti tako zelo verjamejo, da ga bodo nekoč našli. Mimo grobov Goethejeve družine smo se vračali proti izhodu, zavili do Frauneplana in nazaj proti avtodomu.

V bližini Shillerjeve hiše smo se ločili. Maja in Živa sta imeli pohajkovanja po mestu dovolj in sklenili sta, da odrineta kuhat. Midva z Ajdo sva si ogledala pisateljevo hišo z vrsto njegovih osebnih predmetov, predmetov njegove družine, tako žene kot otrok. Posebej zanimiva je bila interaktivna predstavitev življenja v času pesnikovega bivanja. Bolj od daleč sva pokukala proti razstavi Leise Superlative, potem pa spet pogledala na sončno svetlobo.

Med najinim sprehodom po muzeju se je začela nogometna tekma na svetovnem prvenstvu. Ulice so bile dokaj prazne, le ko je bil gol, se je to slišalo po celem mestu. In glede na vpitje, je šlo Nemčiji kar dobro. Zavila sva do Wittumspalais, soban, kjer je nekoč okoli svoje okrogle mize v zeleni sobi goste iz umetniškega in intelektualnega sveta sprejemala kneginja Anna Amalia.

Skoraj vsaka soba je bila drugačne barve in večinoma so se po barvah svojih sten tudi imenovale. Zeleni salon, modri salon, prvi in drugi rdeči salon. Poleg tega je možno videti delovni kabinet, spalnico s posteljo v kateri je kneginja leta 1807 zapustila ta svet, jedilnico, malo glasbeno sobo.

Na poti nazaj proti avtodomu, sva se ustavila še v muzeju Bauhaus, toliko, da sva izvedela, da Nemčija vodi že z 2 proti 0 in da torej Angležem res slabo kaže. Film o tej oblikovalski smeri, ki si jo Weimar ljubosumno lasti kot svojo, naju ni posebej pritegnil.

Le toliko sva videla, da so študenti tu živeli skoraj bosi in bolj lačni kot siti. Hm, mačehovski odnos se torej Weimarju danes maščuje. Eksponati so razstavljeni v le eni, malo večji sobi, tako da sva bila hitro naokoli. Zanimiv šah, igrače, posoda, zibka, stoli, nekaj čudnih skulptur.

Tudi prav, midva sva bila že lačna, zato sva zašibala proti kosilu, ki naju je čakalo. Ko sva pojedla, so sledile še hitre zadnje priprave in že smo navigirali proti avtocesti. Ta nas je mimo Jene vozila najprej v smeri Dresdna, potem pa smo preskočili na 9-ko in ji sledili mimo Leipziga skoraj do Potsdama.

Nekaj lokalne ceste nas je pripeljalo do mesta, kjer gneče sicer ni bilo, zato pa potrebna previdnost, da na križiščih zaviješ prav. Nam je uspelo, čisto prav smo pripeljali do parkirišča in avtodom postavili v družbo še treh drugih (N52.407340 E13.045674, ponoči zastonj, čez dan do pet evrov, brez oskrbe).

Med tem, ko se je Maja odločila, da malo počije, Živa pa je skakala pred avtodomom, sva midva z Ajdo odšla na sprehod. Šla sva proti dvorcu Sanssouci, ki je bil od parkirišča oddaljen le nekaj minut hoje. Spustila sva se ob terasah do fontane.

Ugledala sva Novo palačo in ker je bilo dneva še dovolj, zavila proti njej. Med hojo, ki jo je kar za dober kilometer, sva na levi zagledala Kitajski paviljon in na desni Oranžerijo. Bila sva že malo utrujena, pa se nisva dala. Poti je bilo namreč z vsakim korakom manj.

Ker smo park po dolgem in počez prehodili že pred petimi leti, sva tako bolj ali manj obujala spomine. Ajda je sicer že marsikaj pozabila. Bo potrebno doma ponovno pogledati slike in film o našem obisku Berlina in Potsdama pred leti.

Pri Novi palači sva zaslišala zvoke glasbe. Na dvorišču je ravno potekal koncert, pripravljali so se tudi pirotehniki, da kasneje, ko se bo znočilo, zvokom dodajo še barvo. Malo sva poslušala, potem pa sta naju pozna ura in roj komarjev pregnala nazaj.

Zavila sva proti Oranžeriji, se vzpela do nje in se nato mimo mlina in dvorca vračala proti avtodomu. Kar lep sprehod je bil. Utrujenost dneva je po toplem čaju iz bližnje lipe in nekaj presticah zahtevala svoj davek. Dekleti sta zaspali, midva pa sva še malo vegetirala ob računalniku in knjigi, potem pa tudi izginila v posteljo.

BERLIN – 28.6.2010 – Jutro ni bilo več mlado, ko smo se končno spravili iz postelj in bili pripravljeni na vožnjo v Berlin. Navigacija je pomagala, da smo se iz Potsdama izvili brez večjih težav, ravna in prazna cesta pa nas je nato vodila proti glavnemu mestu. Spet smo sledili navigaciji, težav ni bilo, promet je bil kljub jutranji konici povsem tekoč, le pri kakšnem semaforju se je malo ustavilo.

Pa nič pretresljivega, še v Ljubljani je po navadi večja gneča. Koordinate so bile točne, brez težav smo našli počivališče za avtodome in parkirali (N52.499240 E13.399388, 16 evrov na noč, če ostaneš zadnji dan do večera 8 evrov, vsa oskrba).

Prijavil sem se in izvedel, da so cene, predvsem za popoldan naslednjega dne, res takšne, kot so mi povedali. Nič kaj poceni, a to je le glavno mesto in povsem v bližini centra drugače ne gre. Pozajtrkovali smo, potem pa vzeli vsak svojo skirco in se odganjali v smeri Alexandrovega trga.

Še pred njim smo zavili v Nikolajevo četrt, si iz vhoda pogledali Nikolajevo cerkev in slikali kip medveda. Mimo mestne hiše smo zavili do Neptunove fontane, posedeli pred njo in se ozirali po televizijskem stolpu, nato pa sva se z Ajdo sprehodila po Marijini cerkvi.

Prečkali smo cesto in vstopili v Sea Life center. Šli smo mimo akvarijev, s predstavljenim življem iz več nemških rek in jezer, iz pristanišča v Hamburgu, severnega morja. Ob tem smo izpolnjevali kviza, punci otroškega, midva z Majo pa za eksperte. Kaj pa drugega…

Seveda ne sme manjkati bazenček, kjer se je živali možno dotikati. Predvsem morske zvezde, vetrnic, celo nekaj rakov se je skrivalo v svojih lupinah. Ob tem je navedenih vrsta podatkov, ki nedvomno presenetijo. Takšna je že ugotovitev, da so hobotnice poleg tega, da imajo tri srca, osem »rok« in celo modro kri, tudi ravno tako pametne kot človekov najboljši prijatelj.

Nov je paradiž morskih konjičkov, ena glavnih zvezd pa so tudi tukaj skati in morski listi. Seveda se je v prehodu skozi podvodni tunel nad nami zapeljal tudi kakšen morski pes, manjkati pa ne smejo niti Nemo in njegovi prijatelji. Ko smo bili rib že kar malo siti, pa nas je čakal še vrhunec, Aquadom.

To je petindvajset metrov visok vodni valj, kjer v milijon litrih vode živi preko 1500 morskih rib. Vzpon skozi notranjost valja poteka z razglednim dvigalom, ki je menda najpočasnejše na svetu. Če ne bi skozi steklene stene videl notranjih oken hotelskih sob, bi si lahko celo predstavljal, da si v podmornici sredi oceana.

Ob vzponu in spustu slišiš marsikaj zanimivega o posameznih ribah, izveš, kakšna je njihova povprečna starostna doba, katera je najbolj inteligentna in katera najbolj zabita. Verjetno bolj tako, za štos. Spet na dnevni svetlobi smo odšli proti stolnici, si jo ogledali od zunaj.

Noter nismo hodili, saj smo si jo dobro predstavljali še izpred nekaj let. Mimo nas so prav tečno hodile beračice in s kakšnim listkom v roki prosile marsikaj. Niso nas prepričale. Po aveniji Unter den Linden smo šli mimo spomenika Frideriku velikemu in opomina na vse vrste terorja in nasilja Neue Wache proti Brandenburškim vratom.

Malo smo že pogledovali, kje bi nasitili želodčke. Pa otrokom ljubega dvojnega zlatega loka ni bilo videti, je bil pa pred nami vhod v muzej Madame Tussauds. Sprehod med zvezdniki in slikanje z njimi sta bila prav zabavna.

Seveda je to nemška verzija muzeja, zato je upodobljenih kar nekaj zvezdnikov iz Nemčije. Pa nas to ni motilo. Hodili smo mimo zgodovinskih osebnosti, politikov, glasbenikov in pevcev. Ajda je nastopila na tiskovni konferenci z Angelo Merkel, se slikala z Barackom Obamo, Majo pa smo postavili poleg papeža.

Kako se nad Ajdinim igranjem klavirja mršči celo Beethowen, bo treba pokazati učiteljici klavirja, očiju pa je psihoanalizo naredil sam Freud. Marlene Dietrich žal danes ni bilo na spregled, pa saj je svoje čare razkrivala v kabareju že Liza Minelli. Slikanje ob Merlin Monroe, ko piha pod kiklo, je bilo pa še posebej zabavno.

Seveda sem se jaz hotel slikati z Romy Schneider, ki je bila v obleki iz filma o Sisi. Videli smo, kako kipi nastajajo in se nato potopili v svet športa, kjer je bilo možno streljati na gol in poskusiti, kako hitre reflekse imaš. Dekleti sta kar obvladali.

Tu sta bila tudi svet televizije in popa, kjer smo dokazali, da je bilo v skupini The Beatles v resnici pet članov. Zakaj najpomembnejšega vedno zamolčijo, nam ni znano. Morebiti, ker ni bila pravega spola. Za vrhunec poskrbijo zvezde iz Hollywooda.

Maja je sicer pogledovala proti Will Smithu, toda končno se ji je srce najbolj ogrelo za Robija Williamsa in stisnila se je k njemu. Če bi bil le malo toplejši, si je zagotovo mislila. Iz muzeja smo šli do Brandenburških vrat in na klopci malo počili.

Ob za sever Nemčije vsekakor pretirani vročini smo se odločili, da ne hodimo gledat do parlamenta, kakšna je gneča za vstop. Sploh pa smo bili v stekleni kupoli že ob našem prejšnjem obisku. Mimo židovskega spomenika smo šli do Potsdamer Platza, kjer sem kar pred hotelom Carlton vprašal, kje je McDonalds.

Z napotki smo ga našli brez težav in lakote ni bilo več. Več kot polni želodci sta dekletoma seveda pomenili igrački iz sveta grdobca Shreka. In pa zabava, ki nas je ravnokar čakala. Do Sony centra ni bilo več daleč, tam pa je Legoland Discovery Centre.

Sestavljali smo avtomobilčke in se z njimi pomerili na hitrostni progi in skakalnici, v Fabriki videli, kako se delajo Lego kocke in dobili vsak svojo, šli na ekspedicijo v džunglo in si ogledali oba filma v 4D tehniki. Zmaj je res bolj počasne sorte, ladjice, ki jih voziš po bazenu kot pravi kapitan, pa še kako zanimive.

Ura je bila kar prehitro sedem, ko zapirajo in že smo šibali nazaj proti avtodomu. Med tem, ko sta dekleti pogledali risanko, sva šla z Majo do trgovine. Ko sva se vrnila, sem napolnil čisto vodo in s pomočjo deklet izpraznil odpadno. Pri večerji nismo bili kar nič prave volje in tudi nadaljevanje je bilo bolj kisle sorte. Stuširali smo se, potem pa izginili v posteljo.

TEHNIČNI MUZEJ – 29.6.2010 – Jutro je za nekatere od nas spet prišlo prezgodaj. Ker prejšnji večer ni bilo časa, smo se morali odločiti, kako zastaviti dan. Dekleti sta bili navdušeni nad odhodom v tehnični muzej, zatorej je bila odločitev jasna. Zajtrk in s skircami proti muzeju.

Še prej sem preveril, do kdaj moramo zvečer oditi. Pa me je uslužbenec potolažil, da moram itak plačati še pol dneva, potem pa je vseeno ali gremo ob osmih ali devetih. Prima. Ko smo prišli do muzeja, je bilo okoli vhoda polno mladine. Blagajničarka me je opozorila, da zna biti v science centru zjutraj gneča, zato smo šli najprej v muzej.

Oddali smo skirce in se podali med ladje, ladijske stroje, jadrnice, torej bolj ali manj vse, kar plava na vodi. Med drugim se mi je mali izvenkrmni motor zdel nekam znan. König, toda čisti legendarni Tomos 4. Pojasnilo na tabli in pogled na tablico na motorju sta povedala vse. Tomosov izvozni model.

V naslednjem nadstropju smo izvedeli vse o legendah, povezanih z morjem in marsikaj o navigaciji. Celo delovanje sekstanta je zelo nazorno predstavljeno. Muzej je poln interaktivnih predstavitev, prilagojenih otrokom, tako da je predvsem zanje to res pravi dogodek.

Ustavili smo se še v igralnici, potem pa odšli raziskovat letalstvo. Od njegovih začetkov, bolj balonarskih in zmajarskih, do Nemške Luftwaffe z vrsto letal in raket, pa do začetkov civilnega prometa. Da vse ni bilo vedno tako, kot so si Nemci zamislili, kaže precej zmahana Stuka (Junkers Ju 87).

Za konec pa seveda vesolje in kamen iz Lune. V starejši stavbi smo si pogledali zgodovino tekstilstva, tiskarstva, radia in televizije. Potem pa mimo zgodovine železnic, vse od lesenih rudniških vozičkov do silnih parnih kolosov prišli v del muzeja, ki predstavlja izdelavo nakita, kovčkov in zgodovino fotografije in filma. Zelo zanimivo, poučno in včasih tudi…krvavo.

Možno si je namreč ogledati tudi kopijo originalnega posnetka obglavljenja Marije Stuart. Še trenutek prej lepa dama, potem pa rabelj že maha z njeno glavo. So že bolje burleske, prve so prikazovali tako, da so bile posamezne scene na stotinah listkov, vezanih naokoli in stroj jih je ob vrtenju ročice listal.

Med fotoaparati z obvezno camero obscuro in nato celotno paleto do današnjih digitalnih čudes je bil posebej zanimiv primerek, ki so ga golobom pritrdili na prsi. Stvar je delovala in na posnetku so poleg mesta na trdnih tleh vidna tudi golobova krila. Mimo lokomotiv smo zavili na dvorišče, kjer je tudi prostor za piknik.

Pivovarna je bila sprva videti zaprta, ko pa smo na piknik prostoru pred njo pomalicali, je Živa že ugotovila, da se da po polžastih stopnicah priti na njeno streho. Vrata v zgornjem nadstropju so bila odprta, tako da smo si šli pogledat, kako se vari pivo. Pa še sami nismo bili.

Ob predstavitvi vseh faz proizvodnje piva smo ugotavljali, da Nemci niso ravno podjetni. Če bi bili, bi povsem na koncu nekdo prodajal kriglo dobrega piva. Pa ni bilo z osvežitvijo nič. Zatorej smo se odpravili proti izhodu, pobrali skirce v garderobi in zavili proti Science centru. Po naše bi rekli hiša eksperimentov. V več nadstropjih.

Eksperimenti so nas navdušili, malo manj pa tabla, ki prikazuje podobne ustanove po Evropi. Naše hiše eksperimentov namreč na zemljevidu ni bilo. Ob različnih poskusih smo se srečevali s svetom barv, svetlobe, tonov in zvoka, elektrike, radioaktivnosti, mehanike.

Dekleti sta v svetu zabavne znanosti seveda neizmerno uživali, midva z Majo pa komaj kaj manj. Eksperimenti so si sledili en za drugim, gujsali smo se, merili, tekmovali, poskušali in se ob tem seveda tudi učili. Ustvarili smo strelo, vrtinec v vodi, dvignili balon v zrak in se pogovarjali po več kot trideset metrov dolgi cevi. Takoj so padle pripombe o dobrih in slabih straneh napeljave takšnega telefona doma.

Zvoki, ki so prihajali iz različnih elektronskih naprav so nam šli skozi ušesa. In kdo bi si mislil, da imajo tudi hiško, kjer se – navidezno seveda – vrtiš kot v centrifugi. Huje kot v Gardalandu je bil komentar deklet. Ko je ura odbila štiri, je bil čas za odhod. Danes smo namreč imeli še načrte.

Spet smo začeli priganjati skirce, tokrat proti Potsdamer Platzu. Tam smo zavili do Legoland Discovery centra, saj so nam od včeraj ostali še neporavnani računi. Fabrika nas je videla kar dvakrat, punci sta dobili dobropisa za graviranje kock in s tem spominček na obisk, pogledali smo si Miniland, šli v kino.

Ob tem se je Živi pripetila nezgoda, saj se ji je med tekom proti dvorani zasukala japonka in nataknila se je na žebelj, ki je držal trakce. Made in China, nedvomno. Ko je prišla do sedeža, je kri že lila. Z Majo sta takoj odšli ven in z dvema zgroženima uslužbenkama čez rano nalepili obliž. Konec dober, vse dobro.

Dekleti sta sestavljali avtomobile in z njimi tekmovali, šli smo v delavnico, kjer smo izdelali skrinjo za spravilo zakladov. Bilo je kar zabavno, dekleti sta si prislužili tudi diplomo. Midva z Majo pa nič. Krivica pa taka. Malo pred sedmo smo že poganjali skiroje nazaj proti avtodomu. A malo okoli riti. Šli smo namreč proti Fiedrichstrasse in po njej mimo Check Point Charlija.

Na počivališču smo se še oskrbeli z vodo, naredili večerjo in poravnali zahtevano ceno, potem pa peljali našemu naslednjemu cilju nasproti. Gneče v mestu ni bilo, brez težav smo peljali prav skozi center proti severu, smer Federow. Cesta je bila tudi naprej prazna, dva obvoza zaradi del na cesti in pa predvsem potrebna previdnost zaradi številne divjadi ob cesti.

Kadar Maja ni spala, je na vsake toliko pomignila, da je bila spet kakšna srna za cesto. V vasici Federow smo parkirali in ugotovili, da je parking plačljiv le podnevi (N53.483900 E12.759333, tri evre na dan, ponoči zastonj, brez oskrbe, poleg plačljivo stranišče). Tudi prav, kdo bi se razburjal. Ura je bila že blizu polnoči. Kaj je torej sledilo, se ve.

NARODNI PARK MÜRITZ – 30.6.2010 – Zjutraj sem najprej sam, potem pa še z Majo, ko je končno sprejela dejstvo, da bo potrebno vstati, proučil pregledno karto parka in pohodniških poti.

Ker se nama je zdelo, da bi znalo biti v bližini vasice Speck več zanimivega, smo se odpeljali po dokaj ozki cesti nekaj kilometrov naprej do tja. Najprej nisem vedel, kje je obljubljeno parkirišče, potem pa mi je domačin pokazal pravo smer.

Za cesto smo parkirali (N53.438264 E12.839878, brezplačno, brez oskrbe, poleg plačljivo stranišče), malo gruntali, da preveč visimo, potem pa prestavili avtodom še malo naprej. Povsem naravnost, senca, kaj bi še želel več. Z dekletoma sem šel pogledat 800 letno lipo. Presneto, leta so se ji že kar poznala. Malce več anti-age kremic bi bilo treba v preteklosti. Sedaj je pa prepozno.

Današnji dan je bil namenjen sprehodom. Za prvo pot smo si izbrali rdečo jelenovo pot, dolgo štiri kilometre in pol. Iz vasi smo se vračali do parkirišča pred vasjo, ki sem ga ob prihodu povsem spregledal. Pa mi ni bilo žal, je bilo na soncu, sence komaj za vzorec.

Ob travnikih, mimo bivše prekajevalnice rib smo stopali po precej mivkasti cesti. Mivka je tu sploh precej običajna, za pešce ni težav, kolesarji pa se po njej precej bolj lovijo. Na odcepu za razgledišče smo šli do Hofseeja, na njem se je pozibavalo nekaj ptičev, na drugi strani so se celo kopali. Mogoče bi pa mi tudi…ko pridemo nazaj.

Vrnili smo se do razpotja, pobrali nekaj nenavadnega stopljenega stekla čudnih oblik in šli po gozdu ob potoku proti Mühlenseeju. Potoke so naredili ljudje pred leti, da bi voda iz više ležečih jezer poganjala mlinska kolesa.

Ko so pretok pred leti ustavili, se je vodna gladina v nekaterih jezerih močno dvignila, kar je imelo za posledico izumrtje dreves, ki so prej rasla na obali. Njihova mrtva debla štrlijo iz jezera in so videti prav žalostno. Dekleti sta bili sprva zelo veseli, ko sta opazili klopco, ko pa so se okoli začeli preganjati komarji, niti prevajanja podatkov na pojasnilni tabli nista več hoteli poslušati. Razumljivo.

Nietingsee smo komaj opazili, saj je močno zaraščeno, sem pa ob hoji po stezi prestrašil kačo. Kdo se je koga bolj ustrašil, po pravici povedano, ne vem. Zadnji del poti do parkirišča teče po gozdni cesti, polni kremena, borovci so dajali le malo sence.

Bil je čas za kosilo. Med pripravo sem odšel do Hofseeja pogledat, če bi bilo res primerno za kopanje. Čez travnik sem prišel do obale, vendar na lesenem pomolu in okoli njega tokrat ni bilo nikogar. Jezero zanesljivo ne bi dobilo modre zastave, voda je bila še najbolj podobna kakavu. Ko sem o tem poročal damam, so samo zavihale nos in kopanje črtale s seznama današnjih aktivnosti.

Pojedli smo in bili tako skoraj pripravljeni za nadaljnje raziskovanje okolice. Skoraj pa zato, ker je vedno treba pripraviti še to in ono, za Majo nujno potrebno, zame vedno prepočasi. Merjasec je bil znamenje te poti. Nekje je pisalo, da je dolga kilometer in pol, drugje so zagotavljali, da jo je še za kilometer več.

Mi smo podobno kot Mojster Miha sami sebi zagotovili, da bomo zmogli, in vzeli pot pod noge. Šli smo skozi vas in na njenem robu zavili v gozd. Nismo še dolgo hodili, ko smo bili že pri odcepu poti za Pristerbäker See. Seveda bi ga ne hoteli zamuditi, do razgledišča tudi ni bilo pretirano daleč.

Leseni pomol in klopi so bili kot nalašč za pogled na jezero in popoldanski počitek. Na soncu je bilo tako prijetno, da me je kmalu zmanjkalo. Ko sem spet prišel k sebi, se je takoj razvila burna debata o tem ali sem smrčal ali ne in koliko je to motilo živelj v naravnem parku.

Vrnili smo se na merjaščevo pot in sledili oznakam proti Käflingsbergu in stolpu, ki stoji na njem. Ob poti so bile stalno table, ki so opozarjale, da je hoja izven poti nevarna zaradi ostankov eksplozivnih sredstev. Na drugi strani hriba je bilo pred leti namreč vojaško vadbišče.

Stolp iz višine okoli trideset metrov ponuja pogled na narodni park in okolico. Seveda se temu zadovoljstvu nismo hoteli odpovedati, potem pa smo se že po poti, po kateri smo prišli, tudi vračali do avtodoma. Odpeljali smo se spet do Federowa in parkirali poleg avtodoma, ki ga zjutraj še ni bilo.

Ker hoje še nismo imeli zadosti, smo se odločili za še eno pot. Tokrat veveričino. Vendar smo vedeli, da bo deset kilometrov preveč, zato smo jo sklenili skrajšati. Šli smo skozi vas, zavili na poljsko pot, ki nas je pripeljala do gozda. Pogumno smo zakorakali vanj, potem pa hitro spoznali, da nismo sami.

Okoli nas je bil namreč cel roj komarjev. Autan je pomagal kot blažev žegen, različne veje s katerimi smo mahali naokoli mogoče malo bolj. Še najboljša je bila hoja, saj je takrat roj ostajal za nami. Na razgledišču ob jezeru Rederang smo presenečeno ugotovili, da komarji v razgledno hiško nimajo vstopa. Super.

Komarji si iz gozda niso upali, tako da smo tudi mi lažje zadihali in odvrgli veje, s katerimi smo še malo prej mahali naokoli. Po vrnitvi sta se dekleti spravili na igrala in si dali duška. Jaz sem med tem prenesel slike na disk. Čakalo nas je še umivanje naših črnih nog, nato pa odhod v posteljo.

Pogled čez jezero, zlato trstje v večernem soncu, mir. Dokler nismo zapustili varnega zavetišča in spet bežali pred tropom. Bližnjico sem imel naštudirano in moj čut za orientacijo se je izkazal za brezhibnega. Mimo jezera Janker smo se vračali do poljske poti, ki vodi do vasi.

Vedeli smo, da nas naslednji dan čaka zgodnji odhod, zato nismo preveč odlašali.

PRORA – 1.7.2010 – Malo čez osmo uro zjutraj smo se odpeljali v smeri otoka Rügen. Navigacijo smo imeli nastavljeno na ekonomično pot, zato nas je peljala naravnost in ni tišasto iskala obvozov do najbližje avtoceste. To se nam je zdelo prav fino, saj je bila vožnja po prazni cesti mimo polj prijetna.

A le do mesta Demmin, kjer se je vse ustavilo. So se pač vrli gradbinci odločili, da je cesto treba asfaltirati sredi jutranje gneče. Ob tem jih nastavitev na semaforju ni zanimala. To nam je jasno pokazala na eni strani naša kolona in na drugi sem in tja kakšen avto, ki je pripeljal nasproti.

Seveda sem bil penast, kdo pa bi ne bil. Ko smo se končno izvili iz objema klasičnega zastoja, sem samo še rekel hvala zemlji, hvala nebu, da sem se te končno znebu. Težav naprej ni bilo več, nekaj deset kilometrov avtoceste nas je izstrelilo mimo Stralsunda čez most na otok Rügen.

Navigacija nas je peljala proti kraju Prora pod mestecem Sassnitz. Vizo nam je skoraj zabičal, da si moramo to zadevo pogledati, mi pa smo si rekli, zakaj pa ne. Prora ima čudovito plažo, eno najlepših na celem Rügnu. In kot takšno, so si jo za svoje načrte omislili tudi nacisti pred drugo svetovno vojno.

Tam so med letoma 1936 in 1939 načrtovali in gradili za KdF oziroma Kraft durch Freude, ki je bila del Deutsche Arbeits Front (DAF) kompleks, v katerega bi bilo možno namestiti okoli 20.000 delavcev. Ideja je bila, da si vsak delavec zasluži počitnice na morju.

Vse sobe so imele pogled na morje, velike pa so bile dobrih deset kvadratnih metrov in naj bi imele dve postelji, garderobno omaro in umivalnik. Stranišča in tuši naj bi bili skupni. Hitler si je vse skupaj predstavljal še precej bolj ambiciozno, hkrati pa je imel načrt, da bi bil kompleks na voljo kot vojaška bolnišnica v primeru vojne.

Megalomanski projekt je gradilo 9000 delavcev, ki pa so bili po izbruhu vojne preusmerjeni v Peenemünde, ki je bil center raketnega programa tretjega rajha. V zgrajene bloke so se že med vojno nastanili številni begunci, predvsem iz Hamburga, po vojni pa je bila delno namenjena odmoru vojakov DDR.

Po združitvi Nemčij je bila deležna precejšnega vandalizma, danes pa se kompleks ponovno skuša oživiti. Ko smo pripeljali do parkirišča pred stavbami, nas je parkirnina obrnila, pa tudi na drugem, precej zapuščenem parkirišču malo nazaj je stal parkirni avtomat. Smo šli pač še nekaj deset metrov do brezplačnega parkirišča (N54.442217 E13.566267, brezplačno, brez oskrbe). Gorenjci, itak.

Nekaj smo pojedli, potem pa odšli proti plaži. Prvi obrisi kompleksa, predvsem stavbe, ki naj bi stala na njegovi sredini, so se nam že kazali. Zadnji del te stavbe je v najslabšem stanju in ga bo verjetno prej ali slej pohrustal zob časa. Mimo ostankov nekdanjega urejenega obrežja, smo prišli do plaže za pse, malo naprej pa je bila nudistična plaža.

Mi smo se umestili nekje vmes in ob borovcih, ki danes skrivajo pogled na kompleks, našli nekaj sence. Jaz sem šel v raziskovanje, obšel sem kompleks in ob tem našel tudi ena vrata, ki jih je nekdo vlomil. Pred njimi je bilo veliko razbitega stekla, takšna pa je bila tudi notranjost. Razbita, raztrgana, uničena. Kar niso storili vandali, je dokončal čas.

Sobice so bile majhne, restavracija pa na sredini, ostanki zaves še kažejo blišč, ki so ga hoteli vdihniti skupnim prostorom. Vračal sem se po zadnji strani in se še kar čudil megalomanskim stavbam, ki razdeljene v nekaj kompleksov, tečejo ob obali, skoraj kot brez konca. Ko sem se vrnil do plaže, je bil zadnji čas, da grem pogledat, če je voda kaj mrzla. In res je bila.

Še dobro, da smo šele naslednji dan izvedeli, da ima nekje okoli osemnajst stopinj. Prava osvežitev, bolje kot sladoled. Sicer pa se je nizka obala nekaj časa nadaljevala v morje in je bila voda le do kolen, sledil je pas globlje vode, potem pa si, že kar daleč od obale, lahko ponovno vstal, voda je segala komaj kaj nad gležnje.

Majo sem navdušil in z dekleti je šla vodo preizkusit še sama. Maja je kmalu pridrgetala iz vode, dekleti pa sta z igro nadaljevali. Tako sta se razživeli, da sta pozabili na prostor in čas. Sva ju morala z Majo kar malo opozoriti, naj se ne oddaljita pretirano. Ko sta končno prišli ven, ju je sonce v hipu posušilo.

Živo smo zakopali v pesek, se še enkrat namočili, potem pa pripravili na skupni sprehod do kompleksa. Čeprav sem menil, da se bo vsaj Maja kmalu odločila za obrat, je bilo ravno obratno. Šli smo vse do konca kompleksa. Pred tem pa ponovno pokukali v notranjost odprtega dela trakta številka sedem tretjega kompleksa.

Previdno smo vstopili, pogledali kako vse že propada in si pred očmi slikali, kako je bilo tu nekoč, v času socialističnega delovnega ljudstva. Mimo velike razstave na prostem smo se vračali proti izhodišču. Sladoledar, od katerega smo si po sprehodu obetali sladoled, je že zaprl svoja vrata, tudi v sosednjem kiosku so pospravljali. Malo razočarani smo šli mimo sprejemnega centra in vse naokoli.

Med tem, ko sta Maja in Živa odšli do avtodoma, sva se z Ajdo odpravila do nekdanje pozidane obale. Pa se nisva veliko zadrževala. Zlezla sva na zid, naredila nekaj fotk in potem po mivki brodila nazaj proti avtodomu. Odpeljali smo se le nekaj kilometrov naprej in na levi strani ceste opazili napis Feuersteinfelder.

Sprehod po teh nenavadnih »poljih« smo imeli že prej v mislih, saj smo opis našli v knjigi o pohodnih poteh po Nemčiji (N54.477051 E13.571342, en evro na uro, plačilo je možno najmanj za dve uri, oskrbe ni). Torej gremo. Kmalu po tem, ko smo zakorakali v gozd, so nas začeli obletavati komarji. Stalnica naših večernih sprehodov. Hitro smo se pošpricali z Autanom in našli primerne veje.

Pot je zavila čez železniško progo in se kmalu spet razcepila. Mi smo šli desno, pa tudi, če bi šli levo, bi prišli enako, le z druge strani. To sva kasneje raziskala z Ajdo, tako prav na hitro, v begu pred komarji. Šele ko smo stopili na iskana »polja« mi je postalo jasno, kaj to sploh je.

Pred približno 3500 leti je morje v neurjih zmetalo velike količine proda precej od obale. Ta približno 200 metrov široka in dva kilometra dolga peščina je v največji meri sestavljena iz kremena, od tod tej posebnosti tudi ime. Maja in Živa sta se odločili, da se bosta obrnili, saj sta po njunem mnenju videli vse.

Midva z Ajdo sva šla po produ še malo naprej in ob tem presenečeno ugotovila, da tu ni komarjev. Juhej. Med prodom raste grmičevje, vrtnice in brin, tudi nekaj malega trave. Kamni so bili različnih, tudi zelo nenavadnih oblik. Za Majo sva našla srček. Ob vrnitvi sva se vzpela še na opazovalnico, potem pa šibala po gozdni poti pred komarji.

Na kratko sva raziskala drugo smer poti in čez železniško progo med klepetom korakala proti avtodomu. Le malo naprej, v vasi Neu Mukran, je brezplačno parkirišče, dovoljeno je ostati do dve uri (N54.480173 E13.577220). Ravno prav, bomo vedeli za drugič. Šibali smo proti Putgartnu, vasici pod Kap Arkono, najbolj severno točko otoka.

Pred vasjo je veliko parkirišče (N54.671203 E 13.407936, pet evrov na dan, oskrbe ni, v bližini plačljivo stranišče), precejšen del je odmerjen tudi za avtodome. Hitel sem, tako da smo še ujeli sončni zahod. Danes ni bilo nikogar več na blagajni, avtomat pa pokvarjen, zatorej smo se spravili v avtodom in ob kovanju načrtov za naslednji dan, zaspali.

KAP ARKONA, KÖNIGSSTUHL, STRALSUND – 2.7.2010 – Zjutraj sem šel do hiške pred vhodom na parkirišče za avtomobile plačat parkirnino, nabasali smo nahrbtnik s pijačo in drugo potrebno kramo in šli na pot.

Kap Arkono oglašujejo kot nemški Nordkap, pa si ga gremo pogledat. Mestece Putgarten je bilo še precej zaspano, predvsem pa se mu vidi eno. Je kot sito, skozi katerega ne spustijo skoraj nobenega izmed množice turistov, ki hodi proti Arkoni. Gostilnice, prodajalne različne krame, spominkov, umetniških del. In prava doživljajska kmetija, kjer ponujajo skoraj res za vsakogar nekaj.

Cesta iz Putgartna do Arkone se kar vleče, sploh če je vroč, sončen dan. Zato se turisti lahko tja odpeljejo tudi z vlakcem ali kočijo. Kako smo šli mi, se ve. Kap Akrona je druga past za turiste. Možno se je povzpeti na Schinklov svetilnik, višji novi svetilnik, si pogledati prostore bunkerja vodstva mornarice, zgrajenega po drugi svetovni vojni, razstavo o reševanju na morju.

Kdor ima voljo in čas, si lahko omisli posebno kartico s katero ima potem prost vstop v te zanimivosti. Pri nas so dekleta le zamahnila z roko, vročina je bila prehuda za muzealne podvige. Raje smo se po kraljevih stopnicah spustili do morja. Lep pogled na klife, modro morje in peščena plaža. Le nos je bilo potrebno zamašiti. Alge, ki se sušijo ob obali namreč ne dišijo ravno prijetno.

Sprehodili smo se do drugih stopnic, ki ležijo nad najbolj severno točko otoka, Gellort in zanimivim kamnom Siebenschneider ter se vzpeli nazaj nad klife. Šli smo mimo razstavljenih nekdanjih pripomočkov za opozarjanje ladij pred nevarnimi plitvinami in čermi in vhodov v bunkerje.

Pred svetilnikoma sta stali dve dolgi limuzini, ravno je bila tu poroka. Na petek. Halo! Sem moral kar preveriti, če nismo kakšnega dneva prespali. Pred starejšim svetilnikom je ploščad, na katero pari potem napopajo plošče s svojima imenoma. Nagrobnike njihovi prostosti. He, he, he…

Tudi Peliturm, svetilnik, ki leži v smeri Vitta, nas ni pritegnil. Hoteli smo si pogledati sicer ostanke slovanske trdnjave in templja, pa so dekleta nad vstopnino, ki se meni ni zdela visoka, zavihale nos. Dobro, gremo naprej, mogoče se do druge strani premislijo. Saj je zemljevid obetal, da se da tudi tam gor.

Jah, mogoče se je nekoč res dalo, danes je pot zaraščena s koprivami in visoko travo. Vseeno sem rinil do vrha in se tolažil, da so koprive dobre za revmo. Punci sta šli malo nazaj, kjer je bila med travo speljana steza. Dobili smo se na vrhu in videli…nič.

Trdnjava in tempelj sta stala na travniku nad klifom, do katerega se ne da, saj je ograjen z bodečo žico. Edino razgledišče v smeri Vitta je bilo vredno obiska. Presneto, kaj vse tukaj ne skušajo prodati lahkovernim turistom.

Po stopnicah Veilchen smo se spustili pod klife, se po mivki počasi sprehajali proti Vittu in ob tem opazovali ptice, ki so si v klifu naredile dom in različne rože, ki so sedaj tam svoje cvetove nastavljale soncu. Pred Vittom smo polegli na mivkasto plažo, se pognali shladit v morje, punci pa sta sezidali pravo trdnjavo.

Valovi, ki so bili vedno višji, so jima mivko vedno bolj odnašali, zato je bilo treba zidove utrditi, nasuti kamenje. Pravi gradbenici. V srednjem veku bi ju bodisi slavili bodisi sežgali kot čarovnici. A danes so drugi časi.

Morje je bilo res osvežilno, na Kapu je tabla oznanjala, da ima danes spodobnih 17 stopinj. Čez dan se sicer segreje na 18, torej še vedno prijetno osveži. Le do globine, ko se da zaplavati, je treba malo dlje. Potem pa se lahko prekopicuješ na valovih, kolikor ti duša da. Nič se nam ni mudilo, uživali smo na soncu. Prave počitnice.

Ko je senca iz dreves nad plažo stegnila svoje dolge prste po nas, veter pa je potegnil iz morske strani, je postalo kar hladno. Zato smo se oblekli in odšli do Vitta. Vasica je sicer zanimiva, pa vendarle kar malo preveč polna raznih prodajalnic. Pristnost je zamenjala komerciala.

Vzpeli smo se na travnike nad vasjo, šli mimo kapele in naprej ob žitu, polnem maka in drugih cvetic proti Putgartnu. Maja je naredila kosilo, jaz pa sem iskal informacije. Pirati v obliki peščenih skulptur so zanimali predvsem Živo, ki je prespala podobno vikinško izkušnjo pred leti na Danskem.

Ker je bila v manjšini, smo po kosilu odpeljali proti Königsstuhlu, velikim belim klifom. Ko smo peljali skozi Hagen, je bilo do parkirišča še nekaj sto metrov. Na naši desni pa parkirišče in dva avtodoma (N54.563566 E13.618839, plačljivo, oskrbe ni, ta je – plačljiva – na velikem plačljivem parkirišču na koncu vasi – N54.562222 E13.626389).

Parkirali smo poleg, ko pa sem Maji omenil kombinacijo z obiskom peščenih figur, je le zamahnila z roko, naj že dam mir. Živi sem tako obljubil, da bomo na poti proti zahodu, povprašali, če je kje še kakšen podoben festival.

Prijazna prodajalka v trgovinici poleg parkirišča mi je, ne da bi kaj vprašal, svetovala, naj plačam parkirnino, saj je menda redar prav reden gost. Ali pa naj parkiram na njihovem parkirišču poleg. Sem pokazal na avtodom in sva se strinjala, da je morebiti res malo velik. Pa se nisem sekiral. En evro za eno uro, od šestih pa je itak zastonj. Za obisk torej precej ceneje, kot parkirišče pod vasjo.

Dekleti sta dobili lizike, mi pa smo sledeč nasvetom odšli kakšnih sto metrov nazaj in po pohodni poti hodili proti Königsstuhlu. Hoje je kar nekaj, a nič več, kot iz drugega parkirišča. Zatorej res dobra izbira. Šli smo čez travnik in v gozdu podvomili ali naj gremo po sprehajalni poti ali kolesarski. Izbrali smo drugo in na koncu videli, da nobena ni bistveno daljša.

Ko smo prišli pred center narodnega parka Jasmund, smo zavili desno proti Viktorijinemu razgledišču. Od tam se kraljevi stol ali Königsstuhl vidi verjetno najlepše. Potem pa smo se seveda odločili še za spust pod klife. Čez štiristo stopnic vodi navzdol.

Posedeli smo ob morju, ležeče deblo pa je postalo igralo. Sprehod pod klifi in nabiranje nekaj kosov bele krede, potem pa je bilo že treba nazaj navzgor. Dekleti sta s kredo označevali vsakih deset stopnic in na vrhu, ko se rezultat ni izšel s tistim na tabli, ugotavljali od kod razlika.

Vračali smo se mimo močvirnatega jezerca po učni poti proti velikemu parkirišču. Jaz sem skočil pogledat še dva kamna z imenoma Opferstein in Sagenstein, vzpel sem se tudi na Herthaburg, kjer naj bi nekoč bilo slovansko obzidje. Dokaj verjetno, tam ob jezercu Hertha.

Od parkirišča do avtodoma v vasi ni bilo daleč. Odpeljali smo se po otoku, v kraju Sagard naredili postanek za nujne nakupe, po poti še natočili gorivo, potem pa peljali čez most iz otoka. Že na prvem izvozu smo zapustili hitro cesto in peljali v center mesta Stralsund. Parkirali smo ob cesti Frankenwall, v petek zvečer ni bilo niti gneče, niti potrebnega plačila.

Marijina cerkev ob novem trgu (Neuer Markt) je bila seveda zaprta, saj je bila ura že pozna. Ulice so bile precej prazne, saj jih je večina čepela v lokalih in na večjih ali manjših televizijah spremljala nogomet. Napotili smo se proti Alter Marktu, kjer dominirata mestna hiša in poleg ležeča Nikolajeva cerkev.

Povsem v maniri, sta obe zgradbi zgrajeni iz rdeče opeke. Cerkev je bila odprta, vanjo smo vstopili toliko, da sem naredil fotko. Pa smo bili takoj opozorjeni, da bo cerkev spet odprta naslednje jutro, da pa bo v kratkem v Marijini cerkvi koncert. Pevcem, ki so ravno odhajali, sem pridržal vrata, potem pa smo se počasi vračali proti izhodišču.

Med zanimivimi srednjeveškimi hiškami, se je našlo tudi nekaj Hundertwasserja. Nenavadno. Na Neuer Markt smo povečerjali klasiko – klobaso v kruhku in pomfri, potem pa pokukali v Marijino cerkev. Res je bila odprta, koncert je že potekal. Pa je bil plačljiv, na kar so nas takoj opozorili. V redu, saj že gremo, ura je bila že pol enajstih, torej prepozno za prepevanje.

Vrnili smo se do avtodoma, punci sta zaspali, jaz pa sem peljal do Wustrowa. Na počivališču je bilo mesta ravno še za naš avtodom, iskanje kovancev za pitanje parkirnega avtomata pa smo odložili do zjutraj (N54.343619 E12.400543, oskrbe ni, v bližini pristanišča je stranišče). Sicer je parkirišče plačljivo cel dan, ura pa pride borih 25 centov. Prijazno, ni kaj. Pozna ura ni dajala kaj misliti. V posteljo in spat.

WUSTROW, ROSTOCK, LÜBECK – 3.7.2010 – Zjutraj sem po plačilu parkirnine in menjavi žarnice smerokaza odšel pogledat, kam vodi stezica za avtodomom. Prišel sem do pristanišča, malo proučil mestni načrt in se vrnil po Ajdo, ki je bila tudi že pokonci.

Skupaj sva odšla mimo cerkve proti plaži ob Baltiku. Ni bila ravno blizu, pa se je splačalo. Dolga plaža, mivka do koder so segle oči, vmes pa količki. Čemu točno so namenjeni ne vem. Plaža je bila skoraj prazna, le sem in tja kakšen starejši par, ki ga daje nespečnost, je bil že tu. Na nekaj kilometrih plaže smo se komaj videli, kaj šele motili.

Sledil sem njihovemu zgledu, se slekel in zašibal v vodo. Ajda o čem podobnem ni hotela nič slišati. Puberteta, kaj se more. Raje je hodila po lesenih stebrih in preganjala galebe, ki so se vreščeče razburjali, kaj jih moti ob zgodnji uri.

Osvežitev je bila prava, kot prerojen sem prišel nazaj na obalo, malo počakal, da so se kapljice odtekle, si nadel oblačila in slikal Ajdo, ko je ravno s težavo obračala na koncu vrste stebrov, daleč od obale. Na dolgem pomolu sva zakorakala do njegovega konca, zatem pa se po ulici, seveda Strandstrasse imenovani, vračala proti avtodomu.

Informacij še ni bilo možno dobiti, cerkev pa je bila že odprta. Sicer bi ne bila nič posebnega, le več pod oboke obešenih modelov ladij kaže na pomorski značaj vasice. Zbudila sva Majo in Živo, ki sta brez pravega navdušenja pristali, da si gresta pogledat pristanišče in cerkev.

Ker je bila ura že blizu odpiranju turističnih informacij, sem predlagal, da gremo še do tja. Živa je najprej zavihala nos, ko pa je videla, da je Haus des Gastes res blizu, se je vdala. In bingo. Prijazna gospa mi je takoj servirala podatek, da je festival peščenih skulptur res v bližini in sicer v Rostocku, obisk celo zastonj.

Poiskala mi je prospekte in s tem našo današnjo pot malo zasukala iz začrtane smeri. Mimo kramarskega sejma, ki je ravno potekal pred pristaniščem, smo se vrnili do avtodoma in odpeljali proti Rostocku. Sprva sem se poigraval z mislijo, da bi parkirali na Hohe Düne in se do Warnemünde, kjer stoje skulpture, odpeljali s trajektom.

Ker pa smo tako ali tako nadaljevali pot proti zahodu, smo se odločili, da gremo do cilja kar z avtodomom in ob tem naredimo kratek postanek še v Rostocku. Pred mestom je bil na cesti krajši zastoj, delno tudi zaradi doživljajske kmetije, kjer je bilo v tem času vse v znamenju jagod. Cele množice so drvele tja.

Nemci res znajo poskrbeti, da dogaja. Če bi imeli čas… V Rostocku smo parkirali tik ob starem mestnem jedru na velikem parkirišču ob Osthafen (N54.092586 E12.143773). Cena ni bila pretirana, pa tudi sicer smo računali, da bomo v kakšni uri že naokoli.

S skircami smo se odganjali do Petrikirche, pokukali vanjo in presenetili žensko na vhodu, ki kar ni mogla razumeti, da hočemo videti cerkev, ne pa kupiti kart za vzpon na zvonik. Cerkev je bila stoletja s svojim visokim zvonikom smerokaz mornarjem, dokler je v drugi svetovni vojni niso porušili in šele leta 1994 obnovili.

Lepe hiške trgovskega mesta so nas popeljale mimo Nikolajeve cerkve, ki danes ne služi več svojemu prvotnemu namenu, do mestnega obzidja. Maja je malo prhala, ko sem se napotil ob njem, vročina je pač že pritiskala. Toda kot vedno se je tudi tokrat vdala in se potem skupaj z mano čudila, kako dobro znajo v tem mestu poskrbeti za različne organizacije in hkrati izkoristiti vsak prosti kotiček.

Nastanili so jih tudi v stolpe obzidja. Ob nekdanjem vhodu v mesto – Steintor smo zavili proti novemu trgu – Neue Markt, kjer stoji mestna hiša. Na sredi trga je fontana, hecni možaki ob njej naj bi predstavljali Neptuna in njegove sinove.

Na obrobju trga stoji Marijina cerkev. V njej je ravno potekal koncert, zato smo še raje vstopili in malo prisluhnili petju, malo pa sledeč drugim, krožili po cerkvi in odkrivali njene zanimivosti. In teh je kar nekaj. Zanimivi oltarji, prižnica, baročne orgle in predvsem astrološka ura, ki jo nekateri celo samozavestno primerjajo s tisto v Pragi.

Ravno smo obšli vse posebnosti cerkve, ko se je koncert zaključil. Počasi pa se je iztekal tudi čas, za katerega smo plačali parkirnino. Zato smo skočili na skirce in se vrnili do parkirišča. Naš naslednji cilj je bil Warnemünde. Na zemljevidu smo si pogledali, kje bi parkirali.

Malo dlje od prizorišča, a vsaj ne bo težav. Ja, pa jade. Parkirišče je ob plaži in Nemci so seveda na tak sončen in vroč dan potrebovali nekaj ohladitve pred večerno nogometno tekmo. Krcato polna so bila vsa parkirna mesta. V enega je Maja sicer navijala, da bi zavil, pa jasnoda ni šlo.

Ko je to sprevidela, je malo poparjena šla naokoli iskati drugega. Zanjo nisem dovolj hitro pripeljal do mesta, ki se je ravno praznilo, potem se je družina še nekam počasi basala v avto. Ko sem kravco končno potisnil v štalco, smo seveda ugotovili, da je Maja gledala napačno parkirnino in da za avtodom sploh ni drobiž, hkrati pa smo od prizorišča oddaljeni ohoho.

Avto je kar poskakoval, ko sem se spet prebil do ceste, odpeljal na drugi konec, daleč od plaže. Tudi tu je bila posebna cena za avtodome, od prizorišča pa smo bili oddaljeni ravno tako kot prej. Živčki so cvrčali, ko smo peljali proti parkirišču, ki je na obali pristanišča.

Malo smo zašli, obračali, potem je bila cesta zaradi vlaka zaprta po moji oceni daleč predolgo. Uf, vročina nam je stopila v glavo, skozi ušesa pa sikala para. Ko smo zapeljali na prazno parkirišče, smo seveda ugotovili, da je ena ura skoraj zastonj, skulpture pa čisto zraven (N54.174183 E12.093998).

Grrrr, ko bi to prej vedeli…bi verjetno zavili v prvi kiosk, kjer prodajajo loto listke in se vračali domov kot milijonarji. Šest peščenih skulptur je ustvarilo več umetnikov, med njimi tudi rus Pavel Mylnikov, ki je šestkratni svetovni prvak v tovrstnem kiparjenju. Seveda so skulpture prikazovale morske motive.

Od hobotnice, ki malica ladjo, do starih piratov in prelestnih morskih deklic, nevarnosti onesnaženja morja in Neptuna s svojimi vilami. Že pri prvi skulpturi smo dobili kviz kartice, na katere je bilo treba zapisati le imena skulptur in na koncu nas je čakala mala nagrada. Prisrčno in predvsem izvirno.

Še posebej je bila nad skulpturami seveda navdušena Živa, saj je nekaj takšnega videla prvič. Iz Warnemündeja smo se odpeljali do avtoceste in vozili proti Lübecku. Bilo je vroče, avtu je občasno kar zmanjkalo moči. Ali zaradi vročine ali čudne nafte, nisem mogel ugotoviti. Na vsake nekaj kilometrov sem moral popustiti gas, pa je bilo spet v redu.

Z Majo sva malo spremenila načrt. Odločila sva se, da gremo danes v Lübeck, tako da nam bi za Timmendorfer Strand ostal cel naslednji dan. Res smo si zaslužili razvajanje na plaži, zakaj torej ne. V Lübecku smo zapeljali na počivališče za avtodome, plačali en evro in ker je bil vikend s tem imeli plačano parkirnino do ponedeljka dopoldan (N53.871578 E10.678746, oskrbe ni).

Zagrabili smo skirce in zašibali v mesto. Prvi cilj je bila Marijina cerkev, menda tretja največja v Nemčiji, s svojim 125 metrskim zvonikom nekaj posebnega. Posebej impresivni so skoraj štirideset metrov visoki oboki iz zidakov.

Sicer pa cerkev danes deluje skoraj bolj kot galerija in na vsakem koraku predvsem opozarja na vojno trpljenje in gorje, ki ga je povzročila druga svetovna norija. Ja, kdo pa je začel… Posebej nazorni so zvonovi, ki so jih pustili tam, kamor so padli po bombardiranju cerkve.

Ko sva z Ajdo ravno zaključevala z ogledom, sta Maja in Živa odhiteli iskati stranišče. Seveda ju predolgo ni bilo nazaj, ura pa je bila že toliko, da se stvari počasi zapirajo. Zato je v parnem loncu ponovno nastal nevarno visok pritisk, para pa je iz vseh možnih odprtin šibala ven. Divje.

Ko sta (končno) prišli, smo šibali proti stolnici, jaz še vedno malo jezno naprej, ostali za menoj. V stolnici je bil danes dan za otroke in ravno so se pripravljali na otroško mašo. Sprehodili smo se po cerkvi, pa se nam ni zdela nič posebnega. Da se kotel dokončno ohladi, smo se ustavili na bližnjem otroškem igrišču.

Punci sta se naigrali, jaz pa skuliral. Seveda je bil sedaj čas, da gre na stranišče še Ajda. Ko je Maja sredi mesta zbegano gledala, kam bi zavili, ji je starejša gospa prišepnila, da je čisto blizu C&Ö, ki ima v drugem nadstropju tudi stranišče. Jah, izkušnje, ni kaj.

Med našim počivanjem na igralih je Nemčija sesula Argentino s štiri proti nič. Seveda je to imelo za posledico, da je mesto eksplodiralo. Vuvuzele, zastave, šali, vse je bilo v nacionalnih barvah. Na vsakem vogalu je bila policija, ki je poskrbela tudi za tistih nekaj navijačev, ki jih je zvil pritisk pomembne tekme in jim je na vročini pretirana količina alkohola zavrela nekje v trebuhu.

Vračali smo se proti Marktu, pa zavili navzdol do Holstentora, nekdanjih mestnih vrat. Tam se je res marsikaj dogajalo, gneča navijačev je bila največja. Šli smo pod vrati, obrnili, pa potem iz varnostnih razlogov raje zavili proti eni od stranskih ulic.

Do Maje se je primajal eden od navijačev in jo ogovoril: »Isdataki«. Debelo ga je pogledala, dokler ji malo bolj trezna gospa v bližini ni prevedla, da jo ob kazanju na skirco sprašuje, če je to taksi. Žal ne. Tudi nekdo, ki je parkiral v bližini vrat, jo ni prav dobro odnesel, razgreta navijačica, ga je kar v avtu pošpricala z vodo. Vroče, ni kaj.

Mi smo že poganjali skirce nazaj navzgor do Markta, kjer stoji impozantna mestna hiša. Mimo Katarinine in Jakobove cerkve smo prišli do trga, kjer so Italijani ponujali svoje dobrote. Nekatere cene so izgledale močno zasoljene, menda pa so imeli tudi čisto poceni limoncelo. Jaz pa kar rinil naprej. Sem se kasneje, ko me je Maja kregala, tolažil, da je bil sigurno kakšna fake varianta.

Čez druga mestna vrata, ravno tako impozantna, pa ne tako znana kot Holstentor smo spet prišli izven mestnih zidov in se vrnili do avtodoma. Odpeljali smo se do Buntekuh, mestnega predela s trgovinami, kjer stoji tudi oskrbna postaja (53.853989 E10.632621). Potrebovali smo namreč vodo. Natočili smo jo za en evro, potem pa odpeljali nazaj.

Danes res ni bil pravi dan za tehniko. Smerokaz je začel kljub novi žarnici spet štrajkati, pričela je svetiti lučka, ki naj bi oznanjala težave z varnostno blazino, tudi radiu in navigaciji se je nekaj fentljalo. Okrivili smo vročino, se vrnili na počivališče in parkirali malo dlje od Španca, ki je čisto neuvidevno skoraj do polnoči žgal svoj agregat, da mu je klima hladila avtodom. Ob tem pa je sedel zunaj. Misl’m!

Maja je jezno pripomnila, da bi isti učinek dosegel, če bi odprl okna, saj se je že prijetno shladilo. Sicer pa popolnega miru tudi sicer ni bilo. Na vsake toliko so se v bližini zaslišale vuvuzele, Nemci so še dolgo v noč proslavljali. Ko bi le vedeli…jah, bi bili vsi milijonarji, loterija pa bi propadla.

TIMMENDORFER STRAND – 4.7.2010 – Zjutraj smo zaspali, kar je priznala celo Maja. Pa saj veliko nismo imeli za pripraviti, pa tudi dan je bil namenjen bolj ležernemu uživanju nekje na plaži.

Avto ni zopral nič bolj kot dan prej, lučka za blazino je nekaj sekund po tem, ko sem štartal mašino, ugasnila. Vsaj nekaj. Na izvozu iz mesta smo se ustavili na Avia črpalki, dizel je bil približno toliko kot pri nas. Juhej. Le pri žarnici za žmigovc s prodajalko nekaj nisva prišla skupaj z oznakami.

Napetost, moč, izgled, vse je klapalo, le pri oznaki je nekaj falilo. Ker je bila cena kar konkretna, sva si bila na koncu enotna, da bo bolje, da vzamem žarnico ven in potem kupujem. Odpeljali smo se do Timmendorfer Stranda in parkirali na P2 (N53.993811 E10.779564, brez oskrbe). Brezplačno, to sem že vedel, poleg je Aldi, odprt tudi v nedeljo. Kaj bi še hotel več.

Pozajtrkovali smo, nabasali vse potrebno v nahrbtnika in jo mahnili na plažo. Ja, pa jade. Za tiste nekaj mivke so hoteli konkretne tri evre na osebo. Če bi mi dovolili, da za ta denar na plažo zapeljem še avtodom, ga parkiram nekam med pletene korbe in ostanem vsaj čez noč, bi se pa še zmenili.

Punci sta takoj našli igrala, Maja pa informacijo, da je dva kilometra proč plaža zastonj. Balzam za Gorenjska ušesa. Ker pa smo bili že tu, smo sprva zavili v Sea Life center. Punci sta posebej navdušili vidri, ki so ju le malo po našem prihodu nakrmili. Dvigali sta se in s tačkami čakali, da kaj pade iz neba. Dekleti kar nista mogli naprej, seveda sta obe vzdihovali, da bi take žvalce imeli doma. Pa kaj še.

Pogledali smo si film, ki se je v Berlinu zataknil, videli morske konjičke, želvo in morske pse, povsem ploščate ribe in seveda Nema s prijatelji. Murene so izgledale bolj smešno kot strašljivo, napihovalka pa se kljub našim poskusom ni hotela napihniti. Seveda smo tudi tokrat reševali kviz, na koncu narisali morskega konjička in pustili naslov, da nam pošljejo slike teh nenavadnih živali.

Spet pod danes oblačnim nebom, smo se vrnili do avtodoma, naredili kosilo in nakupili, kar se nam je zdelo, da bi znali v naslednjih dneh še potrebovati. Predvsem pijačo, saj so bili obeti v časopisu, ki so ga delili ob cesti, sončno še cel teden in kar visoke temperature. Po kosilu smo bili pripravljeni za plažo.

Iz boksa smo potegnili skirce in se pognali proti obali. Nekaj časa smo vozili ob cesti, potem pa zavili ob obalo in ugotavljali, da zastonj plaže nekam dolgo ni. Da imajo v informacijah močno popačen občutek za razdalje ali pa je le Maja narobe razumela dani podatek, smo spoznali, ko smo že precej za pristaniščem v Niendorfu švignili mimo table, ki je do izhodišča obetala štiri kilometre.

Pa na srečo sedaj res ni bilo več daleč, po stranski ulici smo zapeljali do plaže in se sparkirali na mivko. S puncama sem šel do pomola in v vodo, ob obali smo plavali v smeri dolgega pomola in nazaj na obalo. Malo je bilo še oblačno, se je pa kazalo tudi kar nekaj sonca. Ravno prav.

Časa za počitek, smrčanje in ležerno branje je bilo dovolj. Celo za ustvarjanje skulptur v mivki. Videti je bilo, da nas je obisk skulptur dan prej v Rostocku prav navdihnil. Ajda je izdelala brodolomca, ki se oklepa rešilnega obroča, Živa pa hobotnico z vsemi osmimi lovkami.

Iskali smo skrite čokoladke, kar je povzročilo salve smeha. Tako pri tistem, ki jih je skril, kot pri tistih, ki smo jih iskali. Še Majo sem prepričal, da sva zaplavala, dekleti pa za morje nista hoteli več slišati. Kaj takšnega!?

Iz mivke smo izbrskali naše stvari, jih strpali v nahrbtnik in se s skircami zapodili po cesti nazaj proti parkirišču. Tokrat smo šli ob cesti, kar se je izkazalo za boljšo možnost. Ali je bilo res krajše ali pa smo le imeli občutek, da smo do centra Timmendorfer Stranda prišli precej hitreje, ne vem.

Parkirišče, ki je bilo ob našem odhodu še povsem polno, je bilo sedaj dosti bolj prazno. Odpeljali smo se nazaj proti Lübecku in zapeljali na znano parkirišče. Po večerji je bilo seveda potrebno še marsikaj postoriti, potem pa smo izginili v posteljo.

HAMBURG – 5.7.2010 – Noč je bila precej bolj mirna, nova nogometna tekma, pomembna za domačine, je šele v sredo. Nismo hiteli, obirali pa se tudi nismo. Po zajtrku smo peljali proti avtocesti, smer Hamburg. Na radiu so ravno poročali o pet kilometrskem zastoju, ko so pred nami začeli vsi zavirati. Pa ni bilo panike, malo smo vozili počasi, potem sedem kilometrov zoženja in spet je promet stekel normalno.

Navigaciji sem ukazal, naj nas vodi hitro. To nam je prineslo pet dodatnih kilometrov, pa zato izvoz le nekaj kilometrov pred počivališčem, ki smo si ga izbrali (N53.543304 E10.026832, 17 evrov na noč, vsa oskrba, stranišče, tuši). Še tu je šlo počasi, kaj šele, če bi vozili čez celo mesto. A kaj bi se sekiral. Parkirali smo, plačali sedemnajst evrov za eno noč in nato že razmišljali, da bi bilo dobro narediti kosilo.

Maja se je strinjala, naredila super solato in tako smo bili čisto fit za grozote, ki so nas čakale. Sprva smo malo kolebali ali vzeti skirce ali ne in se končno vrnili ponje. Dobra odločitev. Peš bi šlo veliko počasneje, razdalje so bile v živo večje, kot na zemljevidu.

Iskali smo pot proti Dungeonu, nekakšni hiši strahov, vezani na Hamburg in dogajanje v tem mestu v preteklosti. Z ustreznimi pretiravanji seveda. Navigatorka je bila tokrat Maja in čeprav sem malo podvomil v njene sposobnosti, nas je peljala kar prav. Seveda pa sem na koncu smer do prave hiše le pokazal jaz.

Maja se je odločila, da je raznorazne spake ne zanimajo in bo raje počakala zunaj. Ajda in Živa sta se malo bali, pa je radovednost vseeno prevagala. Do blagajne se je vila vrsta in pridno smo se postavili vanjo. Potem pa sem opazil, da je pri blagajni za skupine, možen tudi vstop za tiste, ki karte že imajo. Prerinili smo se naprej in bili takoj na vrsti.

Možakar na vhodu je puncama uresničil željo, ki sta jo nedvomno gojili še iz časov kakšnih besednih spopadov o tem kako je treba vaditi klavir in pospraviti sobo. Moja glava je šla namreč na tnalo, onidve pa sta zgrabili sekiri in bi me nedvomno gladko obglavili, če bi bili sekiri pravi. Slikali so nas, potem pa smo se pridružili skupini.

Meni je bila celotna zadeva precej dolgočasna, puncama pa se ni zdelo ravno tako. Oklepali sta se me kot klopa, hoteli, da sem jima ob zgodbah prevedel vsako besedo in poskočili, ko je iz kakšne luknje kaj zavreščalo. Padec z dvigalom je malo tresenja, knjižnica temne preteklosti prej hecna kot strašljiva, ravno tako mučilnica, kjer se vse osredotoči na to, kako se bo enemu izmed obiskovalcev odsekalo tiča.

Požar v Hamburgu burkaška pripoved z nekaj dima, inkvizicije itak nihče ne more vzeti resno, če sodi ženska, povrh pa se ob tem še smeje. Labirint in sojenje piratu Störtebeherju sta šla hitro mimo, obdukcija za kugo umrle osebe ravno tako. Vožnja z ladjico je kratka, da smo stopili v močvirje smo komaj vedeli. Extremis, prosti pad, pa je visok le nekaj metrov, torej nič posebnega.

Verjetno sem, da bi v zadevah res užival, prestar in napačnega spola. Vsaj glede na vreščanje žensk v naši skupini, so te res uživale. Maja nas je vdano počakala pred opečnato zgradbo. Ker punci nista pokazali pretiranega interesa za menda največjo miniaturno železnico na svetu, smo jo mahnili proti pristanišču.

Tam se meša staro in novo. Ob doku so zasidrane velike jadrnice, kot bi jih potegnil iz časa pred izumom parnega stroja. Poleg se bašejo številne turistične ladjice, ki ponujajo vožnje po mestnih kanalih, zadaj pa po severni Elbi plujejo ogromne tovorne ladje za prevoz kontejnerjev. Hamburg je pač predvsem pristanišče.

Mi smo jo mahnili do sv. Mihaela (St. Michaelis) in pokukali v to protestantsko baročno cerkev. Siti baročnega kiča, smo zavili do bližnje ulice Kravenkamp, kjer so nekoč živele vdove premožnih trgovcev. Danes so tam predvsem trgovinice z raznorazno kramo, tudi spominek imenovano, in kavarna. Muzej, ki prikazuje tipično hišo vdove, je bil v ponedeljek zaprt.

Hoteli smo že naprej v smeri mestne hiše, ko je Maja presenetljivo omenila Reeperbahn. Če Maja hoče, pač grem, tu ni kaj razpravljati. Kot bik na rdečo cunjo. Hamburška rdeča četrt je danes le še bleda senca nekdanjega razvrata. Med restavracijami in kavarnami je še ostalo nekaj trgovin z erotičnimi pripomočki, reklame so obljubljale pip show, table dance.

V dvorane sumljivega slovesa, predvsem kar se kakovosti tiče, pa so vabili ati in matrone v poznih zrelih letih, kot bi jih potegnil iz kakšnega nizkoproračunskega filma. Ali celo doma upokojencev. Toda moški s svojimi potrebami tega verjetno niti ne opazijo. Oziroma kot pravi kartica, ki smo jo videli malo prej, ni grdih žensk, je le premalo alkohola.

Ob povratku smo v Elb parku stopili do spomenika Ottu von Bismarcku. Opiral se je na meč, čelado pa so mu, kot smo se smejali, najverjetneje ukradli. Staremu debelinku nihče več ne izkazuje pretiranega spoštovanja, okolica spomenika je nasmetena in polna črepinj.

Skirce smo poganjali ponovno mimo Mihaelove cerkve proti cerkvi sv. Nikolaja. Ker ta leži precej nižje, je letelo kot za stavo. Hamburg je bil med drugo svetovno vojno kot veliko pristanišče seveda deležen bogate bere zavezniških bomb. Tako tudi od cerkve sv. Nikolaja ni ostalo prav veliko.

Bolj ali manj le zvonik, v katerega sedaj vozi dvigalo. Med ostanki cerkvenih zidov pa je postavljenih nekaj zanimivih kipov. Do Rathaus Markta, trga pred mestno hišo, nismo imeli daleč. Nedvomno je velika baročna mestna hiša zanimiva tako zunaj, kot tudi znotraj.

Pa smo bili za ogled dvoran v notranjosti že prepozni, zato sva si z Ajdo pogledala le preddverje, vhodno halo in notranje dvorišče s fontano. Maja in Živa sta naju naveličano počakali na robu trga, potem pa smo skupaj skirce pognali proti jezercu Binnenalster, zavili proti cerkvi sv. Petrija, na hitro pogledali v njeno notranjost, nato pa šibali nazaj proti počivališču za avtodome.

Vreme se je že ves čas našega raziskovanja Hamburga nekam kisalo, pa se iz temnih oblakov ni nič ulilo. Ko smo ravno zavijali na črpalko, za katero je počivališče, so padle prve kaplje dežja. Skirce smo samo vrgli pod avtodom in plohi ušli v notranjost. Ravno pravi čas, sem pripomnil.

Ajda je seveda morala še nekaj dodati – če bi bili minuto prej, bi bilo še bolje. Jah, mlada pamet. Večer je bil še mlad, zato smo se v miru stuširali, punci pa sta študirali prospekt o Heide parku. Njegove atrakcije so nas čakale naslednji dan.

ODHOD V SOLTAU IN HEIDE PARK – 6.7.2010 – Zjutraj sva bila z Majo pokonci, še preden sta se punci dobro zbudili. Zapeljala sva na oskrbno postajo, iztočila odpadno vodo in natočila čisto vodo. Pipi sta imeli večji navoj, jaz pa nastavka nisem našel. Oskrbnik, ki je ravno zalival zelenjavo okoli parkirišča, mi je seveda omogočil, da sem se priklopil na njegov nastavek, ko sem še potožil, da ne vem, kje sem ga izgubil, pa mi je enega prinesel. Prijaznost, ki si jo zapomniš!

Odpeljali smo se proti kraju Soltau in računali, da bomo tam še pred deveto, ko se zabaviščni park odpre. Seveda smo delali račune brez krčmarja oziroma nemških avtocest. En odsek so enostavno zaprli, kar je povzročilo pet kilometrski zastoj in potem obvezni obvoz skozi vasi.

Ob tem se je testiranje živčkov pregretih voznikov nadaljevalo, saj je obvozna cesta na nekaj kilometrih kar trikrat zavila na prednostno. To je seveda pred vsakim križiščem povzročilo kilometer ali dva slovitega »stau«. Na koncu smo za nekaj kilometrov, ki bi jih po avtocesti prevozili kot bi mignil, potrebovali dve uri.

Jasno, da sem do parkirišča pred zabaviščem Heide park pripeljal kot Schumacher, stoično poslušal razlago parkirnega mojstra in mu naštel štiri evre za prvi dan, nato pa odplužil na parkirno mesto (N53.021585 E9.873618, štiri evre na dan, stranišče, voda).

Priganjal sem otroke in Majo, da je zabava v parku že v polnem teku. Z Merlin karticami smo bili hitro čez križe in hiteli proti prvi atrakciji. Za prvi dan je bil načrt bolj umirjen in kar dobro smo se ga držali. Ker je bila na Heide Park Expressu gneča, smo se popeljali z oldtimerji, se zagugali na ladji Bounty, odpluli s splavi in brez zastojev dirkali po Monzi.

Mimo nas je hodil zabaven možak brez glave in vsake toliko koga celo prestrašil. Bolj pa nasmejal. Kapt’ns Törn so počasne ladjice, nekaterim bi se morebiti celo zdele romantične. Šli smo na Panoramabahn, se ustavili pri igralih, kjer je največja zabava na zaprtih kovinskih toboganih, si park pogledali zviška iz Panoramaturma.

Indy Blitz je bil prvi vlakec s katerim smo se popeljali, potem pa z ladjico pluli mimo pravljičnih prizorišč. Predstava »Jeza bogov Majev« je bila predvsem zabavna, z vrsto pretepanja, afnanja, pokanja in smeha. Šli smo na rafting in se popeljali z Big Loopom, prvim pravim achterbahnom.

Zabavali smo se ob iskanju zlata iz Port Royala, predstavo, ki postreže z zabavo ob spopadu med gusarji, ki so tu seveda »jeeee« in Francozi, ki pa so »buuuu«. Veliko eksplozij, ognja, mečevanja. Ker so predstavo zaradi plohe prekinili, smo šli na Big Loopa, divjega vlakca z več lupingi.

Spust s kanuji bi nas bolj navdušil, če bi današnji dan ne bil tako hladen. Povrh se je dvakrat celo ulilo. Sicer le za nekaj minut, nas je pa še dodatno osvežilo. Punci sta šli na screamija, mali prosti pad v senci velikega brata, dvakrat smo se spustili po bob stezi in se nato mirno odpeljali s parnikom po jezeru.

Za zaključek smo šli na Grotenblitz, vlakec, ki nas je kar malo razočaral. Pirate smo zamudili za mišji repek, zato smo si obljubili, da bomo naslednji dan bolj zgodnji. Zvečer smo se odpeljali v Soltau, tam našli trgovino in se oskrbeli z vsem potrebnim. Potem pa pripeljali nazaj, naredili večerjo in razmišljali, kam vse bi naslednji dan še šli.

HEIDE PARK – 7.7.2010 – Jutro je kazalo, da bo lep dan. In predvsem bistveno bolj topel kot včerajšnji. Ob osmih je na vrata pobutal parkirni mojster, dal sem mu štiri evre, on pa meni novo nalepko. S tem smo dobili dovolilnico, da na parkirišču ostanemo še en dan.

Seveda danes nismo želeli zamuditi jutranjih ur, saj je takrat gneča najmanjša. Malo po deveti smo bili že na vhodu. Puncama je bila še posebej všeč ladjica Bounty, zato smo se najprej ustavili pri njej. Potem pa smo si mislili, zakaj bi čakali, gremo. Živa je namreč že prejšnji dan navijala za Scream, najvišji prosti pad na svetu.

Ajda se je odločila, da nas bo raje samo slikala z varnih tal, Maja pa je zadnji trenutek sklenila, da gre zraven. Ko so nas zapeli, smo morali nekoliko počakati, da se je napolnilo vsaj nekaj sedežev. Med tem smo klepetali z uslužbenko in med seboj in tako preganjali črvičke v želodcu.

Končno je bilo vse pripravljeno in začeli smo se vzpenjati na višino 71 metrov. Ob tem smo se vrteli naokoli. Še na pol nismo bili, ko bi najraje izstopil. Presneto, ljudje spodaj so bili že mravljice. Ko smo se nehali vzpenjati in malo zatem tudi vrteti, smo vedeli, da so do padca še dobre tri sekunde.

Potem pa ups…padanje pa kar traja. Ko gledaš padec spodaj je takoj konec, če padaš sam, pa let kar traja in traja, sedež te tišči navzdol, noge se dvignejo. Neprimerno bolje kot tista mini zadeva v Gardi. Ajdi smo navdušeni razlagali, kako je bilo, a ona je bila z mislimi že pri Limitu. Pa smo šli tja.

Podobni vlakec kot Blue Tornado v Gardi, zarolali smo se dvakrat, vsi. Prvič nekje na sredini, saj je bilo spredaj polno, drugič pa smo počakali in z Majo sva bila na prvih sedežih. Neprimerno bolje, vsaj kaj vidiš. Za umiritev je bil ravno pravi Heide Park Express, ki popelje okoli večjega dela parka.

Ko smo izstopili sta šli dekleti na Western Riesenrad, spustili smo se s hlodi po vodni drči in si iz razglednega stolpa ogledali, kam še moramo iti. Med tem, ko so dekleta uživala v predstavi na jezerski obali, sem šel dvakrat na Desert race, vlakec z dobrim pospeškom in enkrat na Colossosa, lesenega vlakca z največjim naklonom na svetu. 61 stopinj!

Dekleta so se vrtela na različnih vrtiljakih, potem pa sta Maja in Ajda odšli preizkusit Colossosa in Desert Race. Živa bi že rada šla, toda če smo jo nekje še lahko »postarali« za pol leta, bi jo za dve leti in pol težko. Dekletom so bili Majevski bogovi tako všeč, da so se pri njih ustavile še enkrat, jaz pa sem med tem skočil na Colossosa. Pogledali smo si predstavo s Spencerjem, šli na vrtiljak in rafting, potem pa še na bob stezo.

Sam sem šel še do vodnih kanujev, potem pa smo ujeli zadnji dve vožnji z gusarskimi čolni v bitki pri ToPiLauLa. Seveda smo bili kot gusarji divji in smo špricali druge, ti pa seveda nas. Bili smo povsem mokri, toda užitek ob zaključku tega vročega dne je bil ravno pravi.

Slikali smo se s ptičem, ki je hodil naokoli. Črnka, ki je prišla mimo se je ob tem na smrt prestrašila, saj je mislila, da je ptič kip, ki je nadnaravno oživel. Punci sta sedli še na karuzela, nato pa smo se tekli v avtodom preobleči. Ob avtodom smo postavili stole in mizo in tam povečerjali.

Malo dlje sta Nemec in Šved gledala nogomet. Glede na kisle obraze smo domnevali, da gre Špancem neprimerno bolje. Nas nogomet ni prav pretirano zanimal, imeli pa smo nekaj miselne kombinatorike, kako potovati na naši poti naprej. Ko smo plane okvirno dorekli, je bil čas za posteljo.

HEIDE PARK IN HANNOVER – 8.7.2010 – Zjutraj sem že zgodaj zapeljal po cesti kakšne pol kilometra nazaj proti mestecu Soltau in parkiral na makadamskem parkirišču ob cesti (N53.017072 E9.880936). Maja se je odločila, da bo ostala v avtodomu, s puncama pa sem hotel izkoristiti še urico ali dve v parku.

Načrt smo naredili že prejšnji dan in ob devetih smo bili na vhodu. Živa je šla na vrtiljak Riesenkrake, midva z Ajdo pa med tem na Desert race. Ko je bila vožnja zaključena, sva zagledala Živo, ki nama je mahala. Skupaj smo šli do Colossosa, kjer je Živa vzela fotoaparat. Slikala naju je, ko sva se popeljala z lesenim vlakcem naokoli.

Vrtiljakoma El Sol in Huracan sem se odpovedal, šel pa sem enkrat poskusit na Aqua Spin. Ni bilo nič groznega, še vrtelo se mi ni nič. Na Limitu sta bili dekleti tokrat v prvi vrsti, spustili smo se po bob stezi in šli do vrtiljaka Koggenfahrt. Jaz sem seveda samo gledal, pa tudi ladjo Bounty sem spustil.

Sem pa dirkal v Monzi in se peljal z oldtajmerji. Dekleti sta se še dvakrat zapeljali s starinskim karuzelom, potem pa smo imeli vsi trije parka dovolj. Maja je imela vse pripravljeno in komaj sem s puncama prišel do avtodoma, že smo pot nadaljevali proti avtocesti in Hannovru.

Navigacija nas je peljala pravilno, le zaprta cesta na obrobju Hannovra jo je malo zmedla. Pa smo hitro ugotovili, kako obiti oviro in parkirali na brezplačnih parkiriščih v bližini vrtov Herrenhäuser (N52.389735 E9.692739, brez oskrbe). Nismo bili sami, družbo smo delali več avtodomom. Vsi brez zelene nalepke, čeprav smo bili znotraj grozeče Umwelt cone.

Mahnili smo jo do Sea Life centra in se sprehodili ob akvarijih z ribami iz gozda mangrov, mimo lagune s skati in listi, videli ribe v ladijski razbitini, ribe, značilne za koralni greben in karibsko morje. Seveda ni smel manjkati Nemo s prijatelji, morski psi in želve, hit pa so nedvomno piranje.

Ujeli smo čas hranjenja, vendar za kos ribe, ki so ga obesili v akvarij, niso pokazale prav nobenega zanimanja. In to naj bi bile divje mesojedke, ki vse kar je mesnatega napadejo tako, da voda zavre? Center je v zgornjem delu namenjen prikazu življenja v in ob Amazonki, z bujnim rastjem in akvariji z ribami iz njenega porečja.

Spet na sončni svetlobi, smo le prečili cesto in že stali pred vrtovi Herrenhäuser. Veliki vrt se danes šteje za enega najpomembnejših evropskih baročnih vrtov. Mimo velike fontane smo šli do jame, ki jo je okrasila Niki de Sain Phalle, Francozinja, ki je tudi avtorica slovitih Nanas, ki so pred leti v Hannovru sprožile pravi vihar.

Jama je razdeljena v tri sobe – Dan in življenje, Duhovnost in Noč in vesolje. Slednja je še posebej zabavna s plešočimi ženskami v njenem nezgrešljivem slogu. Spet na soncu, smo se zgubili v labirintu in na baročni parter pogledali iz dvignjenega razgledišča.

Šli smo mimo otoškega vrta, renesančnega in spodnjenemškega cvetličnega vrta. Ura se je bližala tretji, ko ponovno vodometi začno svojo igro. Sedli smo v bližino velikega vodometa in počakali, da je voda začela brizgati v višino. Ob brezvetrju lahko curek doseže tudi višino do 80 metrov.

Šli smo do konca vrtov, prav nasproti vhoda, potem pa se ob vračanju približali veliki fontani. Ob vročem dnevu je bil njen prh prav osvežilen. Med hojo proti velikemu parterju smo izbirali pot, ki je najbolj v senci. Tudi v stranskih delih vrta so manjši vodometi pršili vodo v zrak, prav sredi velikega parterja pa je Glockenfontäne, katere zvon tvori 164 curkov.

Na sončen dan je lom svetlobe pričaral mavrico. Snežno bele skulpture, posejane po parterju, niso delovale ravno pristno. Zavili smo mimo letnega gledališča, kjer je bilo tako, kot v celem vrtu, vse v pripravah na večerni gledališki dogodek, in prišli do parterja pred Oranžerijo.

Punci sta na tleh našli že precej ubogo limono in jo posvojili za žogico. Med njuno igro sva z Majo odšla še enkrat do fontane ob jami, jaz sem se vrnil tudi na rob velikega parterja, kjer stoji spomenik Sofiji, volilni kneginji in si pogledal še manjše vrtove na tej strani. Baročni, rokoko in vrt, poln vrtnic so se do sedaj še izmikali našim pogledom.

Odšli smo čez cesto do Gorskega vrta (Berggarten). Sprehodili smo se do razstave Afriških orhidej in poleg pisanih cvetic opazili tudi žabo. Šli smo skozi arboretum in ob opazovanju in prepoznavanju raznih drevesnih vrst, hodili proti mavzoleju.

Seveda smo videli tudi Ginka, na koga smo ob tem pomislili, se pa tako ali tako ve. Malo smo se spočili, potem pa od mavzoleja hodili skozi močvirje proti rastlinjakom. Pa smo se morali še prej ustaviti ob gredicah s pisanimi rožami. Prava eksplozija barv.

Postali smo pred Smuckhofom, potem pa v rastlinjakih uživali v številnih vrstah orhidej, ptičev, kaktusov. Ajdo sem prepričal, da si gre z mano pogledat še center mesta. Saj vendar ne more biti tako daleč. Vzela sva skirce, pomahala Maji in Živi in se odganjala mimo vhoda v Grosser Garten in nato ob cesti Nienburger proti centru.

Stavba univerze je kmalu ostala za nama, umetniške skulpture ob Brühlstrasse ravno tako. Pred seboj sva zagledala tri Nanas, znane kipe Niki de Saint Phalle. Njihova imena so Sophie, Caroline in Charlotte. Pisane in bogato obdarjene, sva zaključila in pot nadaljevala proti ribniku Masch, ob katerem stoji mogočna mestna hiša.

Nekateri so s slabo prikritim nasmehom opazovali mojo malenkost na skirci. Sem se že navadil. Mimo zanimivega spomenika Die Göttinger Sieben sva najin obhod nadaljevala do mestnega trga (Markt), kjer stoji stara mestna hiša in ob tej pozni uri že zaprta cerkev.

Smo z ostalimi enookimi turisti poskusili večkrat, saj se je od znotraj slišalo igranje orgel. Pa nič. Z Ajdo sva šla po Kramerstrasse in ob tem navigacijo spraševala, kje je najbližji McDonalds. Obljuba seveda dela dolg. Ko sem hotel pot do njega malo skrajšati, mi je to sicer uspelo, sva se pa podila čez predel Hannovra, ki ima nedvomno precej sumljivi sloves.

No, Mc je bil tak, kot se zagre, žal pa sva v nahrbtnik lahko stlačila le eno škatlo Happy Meala. Ajda je takoj določila, kako si jo bosta z Živo razdelili. Itak hrana ni bila tako pomembna, igračka je tista, ki pritegne. Kmalu sva skirce spet prignala do križišča na obrobju Georgengartna.

Že prej sva opazila, da ob robu parka teče asfaltna cesta, ki je bila za naju ravno prava. Mimo Georgenpalais v kateri je danes muzej, sva bila res hitro pri Velikem vrtu, od tam do avtodoma je bilo pa sploh blizu. Maja je bila presenečena, da sva že nazaj, Živa pa se je seveda razveselila igračke.

Povečerjala sva še midva z Ajdo, potem pa smo bili pripravljeni na odhod. Med vožnjo po obvoznici, so nas številne table za Umweltzone opozarjale, da v smeri mesta nimamo kaj za početi. Natočili smo gorivo, potem pa zavili na avtocesto. Čakalo nas je nekaj sto kilometrov dokaj prazne ceste.

Dekleti sta še malo vegetirali, potem pa zaspali. Ko se je ura bližala polnoči, sva z Majo nos vozila usmerila proti kraju Bad Bruckenau. Brez težav sva našla prvo parkirišče za avtodome (N50.311994 E9.797339, plačljivo, polna oskrba) šla pogledat še drugega, ki pa je bilo povsem prazno.

Zato sva se vrnila v družbo ostalih avtodomov, parkirala, napolnila vodo in spraznila stranišče, potem pa med razmišljanjem, da bo jutri treba zgodaj vstati, štela ovce dokler naju ni zmanjkalo.

ROTHENBURG OB DER TAUBER, LEGOLAND – 9.7.2010 – Vse so še spale, ko sem avtodom porinil iz parkirišča in navigiral nazaj do avtoceste. Vozil sem dobrih sto kilometrov do odcepa za Rothenburg ob der Tauber.

No ja, mislil sem parkirati na počivališču ob avtocesti, zbuditi ostale in nadaljevati pot po zajtrku. Toda hotel sem ustaviti čim bližje cilju, potem pa seveda ravno do izvoza ni bilo več nobenega počivališča. Tako sem zavil proti mestecu in parkiral na mestu, dovoljenem za tiste, ki zijajo v zemljevid kraja ali izbirajo hotel. Jaz sem malo zijal, torej smo verjetno izpolnjevali kriterij.

Pozajtrkovali smo, potem pa odpeljali proti parkirišču, kjer je dovoljeno parkiranje avtodomom (N49.370303 E10.183361, plačljivo, plačljiva oskrba). Odšel sem do avtomata za parkirnino. Ta je tu kar visoka, dva evra na uro ali enajst za cel dan. Nameravali smo ostati le uro ali dve, zatorej mi je primeren znesek drobiža žvenkljal v žepu.

Potem pa sem na avtomatu zagledal nalepljen parkirni listek. Nekdo je prišel zvečer, plačal parkirnino za 24 ur in odpeljal zjutraj. Hvala!!! Odšli smo do Spitalbastion, trdnjave, ki je bila nekoč neosvojljivi del mestnega obzidja. Tokrat je bilo drugače, brez težav smo prišli v samo trdnjavo in se vzpeli na obzidje.

Po njem smo hodili ob robu mesta proti Rödertor. Tam smo sestopili iz obzidja in se po očarljivih mestnih ulicah mimo Markusturma in skozi Röderbogen napotili proti mestnemu trgu – Markt. Temu trgu dominira nedvomno mestna hiša, poleg nje stoji Ratstrinkstube, ena bolj znanih hiš v mestu.

Mene je pritegnila fontana – sv. Juriju posvečena. Malo smo še firbcali po številnih prodajalnah spominkov, potem pa zavili proti cerkvi sv. Jakoba. Ta protestantska cerkev ima več zanimivih oltarjev, posebej pa je znamenit oltar Svete krvi.

Maja in Živa sta zmotno menili, da vidita že vse in sta ostali pri vhodu, z Ajdo pa sva plačala vstopnino in si cerkev ogledala od bližje. Sprehodila sva se po cerkveni ladji in se ustavila pri zanimivih oltarjih in slikah, še posebej zanimiv se nama je zdel oltar Louis de Toulouse.

Nato sva pogruntala, da je največja znamenitost, ki je že v srednjem veku pritegnila številne vernike, skrita za orglami nad vhodnim delom cerkve. Oltar Svete krvi je izdelal Tilman Riemenschneider in na njem v lesu upodobil zadnjo večerjo, prihod Jezusa v Jeruzalem in prizor iz Oljske gore.

Oltar je številne romarje privabljal predvsem zato, ker ima v vršnem delu stekleno bunko s kapljico Jezusove krvi. Ja, itak. Iz cerkve smo se po mestnih ulicah vračali proti Marktu, kupili malo nemško zastavico za našo zbirko in firbcali po izložbah.

Spustili smo se do srednjeveškega kriminalističnega muzeja, saj tega v mestu, ki kar diši po srednjem veku, seveda nismo smeli spustiti. Ko smo se izvili iz gneče šolskega razreda, smo občasno prisluhnili razlagi vodičke, v glavnem pa samostojno raziskovali temni srednji vek.

Okoli 80 odstotkov eksponatov je originalnih, kar da vsemu skupaj še posebej strašljiv prizvok. Izvedeli smo marsikaj o inkviziciji in njenih metodah sojenja, predvsem pa mučilnih pripravah za tiste, ki niso že sami prostovoljno priznali krivde.

Natezalnice, bodeči stoli za čarovnice, stiskalnice za prste, okončine, so bile videti grozljivo. Sramotilne maske, stebri in številčni načini kaznovanja za raznorazne pregrehe so bili ravno tako domiselni. Goljufi takšne ali drugačne vrste, prepirljivci, vsakega so kaznovali na svoj način.

Poseben oddelek je namenjen kaznovanju v šoli, drugi kaznim za radoživa dekleta, celo kazni za preslabo poznavanje veronauka in izostanek pri nedeljski maši so bile nekoč pogoste. Seveda niso manjkali niti primerki deviških pasov. Hm, le kako so…bljak.

Največji grešniki in kakšne čarovnice so seveda ponavadi slabo končali. Predstavljenih je vrsta načinov za usmrtitev, meči za obglavljenje, tnala, železna devica. Človeška iznajdljivost, ko gre za zadajanje bolečine sočloveku, res ne pozna meja.

Na stenah in v vitrinah je ob tem vrsta dokumentov srednjeveškega prava, napotkov za mučenje, mestnih predpisov. Za pravnika sicer zanimiva zadeva, toda kdo bi imel čas vse to brati. Zato smo zapustili srednji vek in se spravili na sonce. Živo smo za konec, zaradi bogsigavedi kakšnega zločina vtaknili še v pranger. Ker greh ni bil velik, tudi kazen ni bila dolga.

V Johanniskirche smo samo pokukali, potem pa šli mimo Plönlain, simpatičnega trga sredi spodnjega dela mesta, skozi mestna vrata Kobolzeller proti dvojnemu mostu (Doppelbrücke). Spust je bil kar precejšen, saj reka Tauber leži dokaj nižje kot mestno obzidje.

Most je bil sicer zanimiv, vode pod njim pa komaj za vzorec. Jo je suša vso popila, tako kot je vročina popila vso voljo iz nas. Na srečo smo za vzpon nazaj do mesta izbrali potko, ki teče po gozdu in sončni žarki skoraj niso mogli do nas.

Mimo utrdbe, kjer se je začelo naše raziskovanje mesta, smo se vračali proti avtodomu. Parkirni listek smo ponovno pustili pri avtomatu, naj le služi še komu. Potem pa odpeljali iz parkirišča, se na hitro ustavili v trgovini in šibali dalje proti Günzburgu.

Ker je ekonomična pot obetala bistveno manj kilometrov, smo ji sledili. In res tudi lokalna cesta ni bila slaba, pa tudi ne pretirano počasna. Zapeljali smo do Legolanda in na znanem parkirišču potisnili avtodom tako, da je bil čim bolj v senci (N48.424796 E10.296901, 5 evrov na dan, 2 evra z nachsteckkarte, 20 evrov čez noč, brez oskrbe).

Maja je naredila nekaj malega za kosilo, potem pa smo že šibali proti vhodu. Nič se nismo pretirano obirali, Arena je bila naš prvi cilj. Tam nastopa letos največja atrakcija, akrobati iz Kitajskega nacionalnega cirkusa. Skakali so čez obroče, se zvirali na eni roki, poskakovali z glavo in uganjali norčije s keramičnimi lonci.

Že samo balansiranje z velikim loncem na čelu je prava umetnost. Toda to zanje ni bilo dovolj. Vrteli so jih, jih metali v zrak in lovili z vratom. Lonec so celo balansirali na glavi le na robu in ga za vrhunec vrgli v zrak in po obratu na robu ponovno ujeli. Uau. Ko je bilo predstave s kitajskim Aufiderzen konec, smo odšli na vožnjo z ladjico po džungli. Za tako vroč dan ravno prav osvežilno.

Šli smo na mali vlakec, pa na zmaja, se zavrteli pri medvedu, naredili postanek v tovarni in skušali ukrotiti robote Bionicle. Ob vožnji z ladjico smo tekmovali kdo bo prej, na Lego racerjih pa spet dobili lep pogled na park. Jaz sem na koncu pohitel naprej in se šel vozit s pirati, dekleta so prišla za mano. Po nekaj vožnjah sem bil prav osvežilno moker.

Za zaključek, ko so se atrakcije že ustavile, sta šli dekleti še na igrala. Z Majo sva ju potrpežljivo počakala, potem pa smo se vrnili na parkirišče. Časa smo imeli dovolj, naredili smo večerjo in do parkirišča pri Baumarktu nasproti parka odpeljali šele, ko se je že nočilo.

LEGOLAND – 10.7.2010 – Zjutraj smo se v miru zbudili in malo čez deveto dopoldan zapeljali na parkirišče pred parkom.

Ob desetih sem z dekletoma pohitel v park, Maja je obetala priti malo za nami. Najprej smo šli v Fabriko, kjer smo ugotovili, da danes ne delijo več kock tako radodarno kot dan poprej. Pohiteli smo se zavrtet na Bionicle, nato pa sta vajo dekleti ponovili sami.

Pridružila se nam je Maja in skupaj smo šli še enkrat v tovarno, potem pa na Legoland express. Ker se je na večini vlakcev nabrala gneča, smo šli sestavljat kocke. Nastali so vrtiljak, dva mozaika in mehanični zmaj. Ravno prav smo bili gotovi, da smo pohiteli gledat predstavo z baloni.

Tobi van Deisner nas je vse navdušil s humorjem, predvsem pa s končno točko, ko je izginil v balonu in se tako povsem zlil z njim. Tej predstavi je takoj sledila druga in sicer nastop zvezd Kitajskega nacionalnega cirkusa. Seveda smo si šli njihovo spretnost pogledat tudi danes.

S panoramskega stolpa se Legoland vidi najlepše, sestavljanje kock pa je tudi še vedno zabavno. Tako je Živa sestavila avtomobilček in vetrnico, Ajda pa štirikolesnika, menda najtežjega med modeli. Pravilno razporejanje kock ji je vzelo toliko časa, da sva z Živo vmes skočila na Lego racerje in vodne skuterje. Kar prava osvežitev.

Še enkrat smo šibali v tovarno, kjer sta punci na koncu nabrali šest lego figuric. Za konec smo si pogledali film o čarovniku. S tem se je naša zabava v Legolandu za nekaj časa zaključila, pomahali smo mu v slovo in se odpeljali proti Günzburgu. Sklenili smo poiskati Aldi in natočiti gorivo.

Seveda se je navigacija povsem obesila ravno v nepravem trenutku in kot bi mignil smo bili povsem izgubljeni nekje na obrobju naselja. Tišasto sem rinil nekam, kjer se mi je zdelo, da bi znala biti želena trgovina. Na mestnem trgu je Maja stopila vprašat Nemce, ki so se ravno basali v avto. Prijazno so pred nami peljali skoraj do trgovine.

Hitro sva z Majo nakupila, kar je bilo treba, natočili smo gorivo, potem pa peljali proti Sulzemoosu. Vožnje po avtocesti ni bilo veliko, počivališče naj bi bilo kmalu za izvozom. Na dvorišče, polno rabljenih avtodomov si nismo upali zapeljati, raje smo levo parkirali na makadamskem parkirišču (N48.281588, E11.261054, brezplačno, oskrba je na dvorišču trgovine na drugi strani ceste).

Nismo bili sami in tako smo tam ostali, čeprav sem kmalu spoznal, da je pravo počivališče res na dvorišču. Pa naj bo. Povečerjali smo, potem še malo vegetirali in končno zaspali.

SEA LIFE MÜNCHEN – 11.7.2010 – Začel se je naš zadnji dan potovanja. Vstali smo kar zgodaj in se po zajtrku odpeljali proti Münchnu.

Navigacija nas je peljala prav in kot bi mignil smo se znašli pred Olympiaparkom. Parkirali smo v stranski ulici, kot sem tudi računal, v nedeljo brez parkirnine (N48.174812 E11.562479). Do Sea Life centra ni bilo daleč, ker pa je bilo do odprtja še pol ure, smo šli na sprehod do prizorišč, kjer so potekale olimpijske igre leta 1972 (Nemci si želijo, da bi ponovno leta 2018).

Šli smo mimo olimpijskega stolpa in plavalne hale do Coubertinplatza. Maja in Živa sta tam imeli sprehoda dovolj, opozarjali sta, da je ura že čas. Nama z Ajdo pa je v oko padel Olimpijski grič na drugi strani Olimpijskega jezera, zato sva mimo stadiona šibala čez mostiček in naravnost navzgor.

Vrh je odlično razgledišče tako na München kot na Olimpijski park, ki ti tu res leži prav pod nogami. Navzdol sva se spustila ravno tako precej naravnost, kar v japonkah niti ni bilo tako enostavno, in ubrala poti tako, da sva prišla naravnost pred Sea Life center.

Maja in Živa sta bili presenečeni, od kje sva midva priletela. V Sea Life centru smo šli mimo akvarijev z življem iz reke Isar. Donava je bila predstavljena zelo zanimivo. V prvem delu so bile ribe iz gornjega toka, potem pa se po stopnicah spustiš v klet in na steni je narisan cel tok reke, ki se v spodnjem delu nekako smiselno zaključi z akvariji, v katerih so ribe iz Donavine delte in Črnega morja.

Mimo bazenčka z raznimi morskimi vetrnicami, kjer je dovoljeno tudi kaj prijeti v roko in koralnega grebena, smo prišli do kina. V vseh SeaLife centrih vrtijo isti film, toda dekleti so bolj kot podvodni svet zanimale risanke, ki so v premorih opozarjale na gospodarno ravnanje z viri.

Ko je bila ura ravno prav, smo se vrnili do bazenčkov za dotikanje in opazovali hranjenje morske zvezde. Po ponovnem krajšem postanku v kinu, smo odšli proti sredozemskemu morju. Seveda ne dejansko, temveč le do akvarija s skati in listi.

Ob tem smo s presenečenjem opazovali skupino muslimanov, pri katerih je ena od žensk nosila burko. Za seboj so vlekli tudi kovček in se rinili v napačno smer. V velikem akvariju s tropskim morjem so bili ob našem obisku ne le morski psi, želva in vrsta drugih rib, temveč tudi potapljača.

Čistila sta steklo z notranje strani in hranila želvo, morske pse ter ribe. Po vzponu nazaj v pritličje, smo šli mimo akvarijev z meduzami, nato pa ponovno ven na svetlobo. Vrnili smo se do avtodoma in ker je bilo že vse pripravljeno, odpeljali po obvoznici proti avtocesti za Salzburg.

Avto je spet malo trmoglavil, pa je vendarle šlo. Kupili smo še vinjeto, nato pa pot nadaljevali proti Salzburgu. Avtu se je vedno bolj bledlo, tako da sem bil skoraj prepričan, da je v zadnjih zdihljajih. Še posebej, ko smo peljali po Alpenstrasse proti bencinski črpalki, je tako kazalo.

Natočil sem gorivo in sklenil, da še malo peljem, potem bomo pa videli. In presenečenje, nobenih težav več. Bogsigavedi, kaj ga je sedaj pičilo. Pot smo nadaljevali po avtocesti proti Beljaku, med tuneloma dodobra izpraznili avtodom in nato šibali proti Sloveniji.

Skozi karavanški tunel nam je že po tradiciji prepevala Regina svojo Naj ljubezen združi vse ljudi. In seveda spet po tradiciji dvakrat zapovrstjo. Na Peračici hujšega zastoja ni bilo, pod kolesi avtodoma so tekli še zadnji kilometri in do doma sedaj res ni bilo več prav daleč.