Čez Črne hribe na Trstelj

(3.10.2009)

Jesen se nam včasih zdi taka, kar nekaj. Ne tič, ne miš. Toda v resnici je čisto drugačna. Še posebej, če se zapeljemo na Primorsko. Kajti tam sonce razlije toploto po kraški pokrajini in barve naredi že skoraj kričeče. Ja, barve so res nekaj posebnega.

Pisani Kras

Pisani Kras

Zeleni borovci, bel kamen, rdeči ruj, modro nebo, zlati travniki. In ljudje. Če smo že tam, le spregovorimo kakšno besedo. Če bomo vsaj koga srečali. Pohajanja po krasu so namreč velikokrat samotna. Pa nič zato, se bomo pač pogovorili s seboj. Saj se premalokrat. Trstelj? Izhodišč je toliko kot strani neba. Za eno se je pač treba odločiti.

Gotovost

Gotovost

Lahko gremo po tisti poti, ki…seveda, ki so nam jo priporočili prijatelji. Ne moremo zgrešiti, če jim zaupamo. Do izhodišča se lahko pripeljemo iz več strani. Še najbolje, če gremo do Renč in od tam sledimo kažipotom za vas Temnica. Cesta se kar takoj strmo vzpne, tudi pretirano široka ni. Pa prometna ravno tako ne, zato ni panike. Na vrhu klanca, ravno preden pot zavije desno in se malo spusti, se levo odcepi makadamska pot.

Parkirišče na razpotju

Parkirišče na razpotju

Zlahka jo prepoznamo po veliki zeleni tabli z zemljevidom občine Miren – Kostanjevica. Ob makadamski cesti je tudi manjše parkirišče za avtodom ali dva (N 45.864345 E 13.664752; približno 400 m). Če se bomo prav postavili, bo avtodom stal zadosti ravno in bomo brez težav tudi prespali. Nato pa…na pot. Pa ne gremo po makadamu, čeprav je tam tabla, ki označuje ure, ko je koča odprta.

Začetek steze pod Vrtovko

Začetek steze pod Vrtovko

Od avtodoma je potrebno stopiti še približno petdeset metrov v smeri Temnice, nato pa nas smerokaz usmeri levo na markirano stezico. Ta je sprva mestoma kar malo zaraščena, bodičaste roke divje vrtnice nas grabijo za hlače. Vzpona ni pretirano veliko, še niti ogrejemo se ne dobro, ko že pridemo na Vrtovko (502 m, petnajst minut).

Vrtovka

Vrtovka

Vpišemo se v knjigo, nato pa se začnemo na drugi strani spuščati. Jah, tako je to. Pot čez Črne hribe je pač valovita. Spet pridemo na makadamsko cesto, katero pa kmalu zapustimo in se začnemo vzpenjati na Lešenjak (545 m, dvajset minut). Med drevjem že lahko opazimo prve ostanke človeške norije. Spomenik nekega davnega, žalostnega časa.

Ostanki norije

Ostanki neke davne norije

Na drugi strani hriba spet pridemo na cesto. Sledimo ji, dokler nas markacije ne usmerijo proti Stolovcu (563 m, deset minut). Z njega se spet spustimo na kolovoz, po katerem odmeva naš korak, dokler pot ne zavije proti Stolu. Ob poti so strelski jarki, ostanki kavern in podzemnih rovov. Cel hrib je prepreden z njimi.

Lešenjak

Lešenjak

Danes jih je kar nekaj že zasutih, povsem ali delno, narava pač rane, ki jih je na pobočjih hriba naredil človek, počasi celi. Nekatere luknje so povsem ob poti, zato nekaj previdnosti ni odveč, sploh, če so otroci preveč razigrani. Punci je še posebej navdušil jašek, ki se je izgubljal nekam v globino. Ko je Maja namignila, da sploh ni tako zelo globok, da pa iz njega vodita rova, se je v nas takoj oglasila raziskovalna žilica.

Hrib je prepreden z rovi

Hrib je prepreden z rovi

Z Ajdo sva se spustila po hribu navzdol in res našla vhod. Nekaj metrov je sončna svetloba še dajala svečavo, potem pa sem s flešem osvetlil rov toliko, da sem videl, da je prehoden. Na razpotju sva šla desno in se po podrtiji vzpela do luknje. Maja naju je z vrha slikala, potem pa sva previdno odšla proti izhodu.

Možic

Možic

Pot naprej pelje mimo velikega kamnitega možica in do vrha Stola (629 m, pol ure). Preprosta gugalnica je zadosti, da se vrnemo v čas otroških let. Spust nas pripelje na razpotje, tam je preprosto znamenje in klopca. Sledimo markacijam in zagrizemo v hrib. Prav presenečeni smo, ko prilezemo na čistino in nad seboj opazimo oddajnik. Prav takšen stoji na Trstelju.

Vse smeri neba...

Vse smeri neba...

In res smo že na vrhu (643 m, petnajst minut, iz izhodišča uro in pol). Na obeh straneh sta razgledni točki. Z vzklikom navdušenja se na eni strani ozremo proti morju. Na drugi uzremo Šempeter, Gorici, Sveto goro… Ker prehojena pot poteka po gozdu in razgleda do Trstelja skoraj ni, se nam vrh odkupi tudi za nazaj.

Morje

Morje

Spust do koče na drugi strani ni dolg, oskrbnik pa ob našem obisku ni bil čisto nič vsiljiv. Resda pa tudi na vprašanja o poti, ni vedel povedati prav veliko. Ob koči je peskovnik, gugalnice, prostora za igro torej več kot dovolj. Ko odpiskamo povratek, gremo proti vrhu po bližnjici, nasproti koče ali pač po cesti. Kjer nam je ljubše.

Trstelj

Trstelj

Do Stola gremo po poti, ki nam je znana že od vzpona. Ko pa pridemo na makadamsko cesto, je najbolje, da ji sledimo. Obidemo preostale vršičke in se spustimo nazaj do avtomobila. Ko pridemo do avtodoma (ena ura hoje), se lahko odpravimo na mesto, kjer smo zavili iz ceste na stezico.

Stjenkova koča pod vrhom Trstelja

Stjenkova koča pod vrhom Trstelja

Na nasprotni strani markirana steza vodi proti Fajtjemu hribu ali celo naprej v dolino. Če pa je bilo hoje zadosti, pa tudi še ni, da bi hodili domov. Dežela pršuta in terana je pred nami…

Ruj

Ruj