Mesečni arhiv: oktober 2008

Poštarski dom pod Plešivcem

(27.10.2008)

Mi smo si za izhodišče izbrali Slovenj Gradec, parkirali smo pri šolskem centru (N46.505261 E15.077136), saj je od tam po Koroški ulici zelo blizu do Glavnega trga, ki je center mesta. Prijeten večerni sprehod. Iz izhodišča je potrebno ubrati eno izmed ulic (Šercerjeva, Gozdna), ki pripeljejo do Podgorske ulice.

Sv. Radegunda

Sv. Radegunda

Na križišču pod Gozdno potjo to prečkamo in gremo čez most čez Suhadolnico ter naprej do Starega trga. Skozi vas gremo do cerkve Sv. Radegunde, nad katero je lepo parkirišče in ravno tako primerno izhodišče (N46.505311 E15.068072).

Dober obet

Dober obet

Nad parkiriščem se na drevesu že opazi markacija in steza, ki nas pod Sv. Pankracijem pelje do Grajske vasi. Tam smo se nasmejali znaku za nevarnost losov na cesti. Še več, na travniku sta se pasla dva koroška losa. Malce bolj debela in pisana, a sigurno povsem avtohtona.

Avtohtoni koroški losi

Avtohtoni koroški losi

Skozi vas se je potrebno spustiti do glavne ceste proti Kotljam, jo prečkati in ob njej iti desno. Na robu gozda je na drevju že tablica, ki pove, da smo prav, od tu orientacija ni več pretirano težavna, čeprav zemljevid Pohorja včasih še vedno pride prav.

Srečanje

Srečanje

Po gozdu gremo mimo pojasnilne table o kamnitem mostu in starodavnem kamnolomu ter se, ko stopimo iz gozda, spustimo proti sv. Miklavžu.

Jokava goba

Jokava goba

Pozno jeseni se nam lahko zgodi, da pot nekaj minut naprej ni prav prijetna. Še preden smo prišli iz gozda, smo namreč vedeli, kakšen prizor nas čaka. Smrdelo je po gnojnici in res so bila vsa polja in travniki prepojeni z njo. Zatiskali smo si nos in šli čez dvorišče kmetije in mimo žage čez cesto in mimo cerkve.

Sv. Miklavž

Sv. Miklavž

Po nekaj metrih je na levi mostiček, preko katerega prečkamo potoček in se po stopnicah vzpnemo v gozd. Steza nas odloži na robu lepega travnika, tam sta klopci ter miza. Počitek z degustacijo dobrot iz nahrbtnika je bil nujen.

Pohodniki

Pohodniki

Ko smo starejši odpiskali odhod, smo korak zastavili spet preko travnika in čez rob do ceste, ki nas pripelje in do sv. Roka. Na pokopališču pod cerkvico v vasi Sele je pokopan pisatelj Franc Ksaver Meško, spominska tabla njegovemu službovanju v teh krajih je pritrjena na župnišče malo višje.

Župnišče v vasi Sele

Župnišče v vasi Sele

Cesti sledimo mimo Klančnika in Gostenčnika do križišča cest, ki ga nadzorujejo kamere. Cesta naravnost namreč pelje do kamnoloma in izgleda, da nekatere preveč srbijo prsti. Nas kamere ne bodo posnele, potrebno je zaviti desno in se po lepem makadamu vzpenjati, dokler nas smerokaz »pešpot« ne usmeri do Španzla.

Koruza

Koruza

Tu gremo čez dvorišče kmetije in na drugi strani po kolovozu do širokega travnika. Čezenj se v nekaj minutah vzpnemo do koče (805m), ki je eno od izhodišč za dve uri in pol dolgi pohod do Uršlje Gore.

Poštarski dom pod Plešivcem

Poštarski dom pod Plešivcem

Do koče smo iz Slovenj Gradca hodili dobri dve uri in pol, pa tudi za povratek so štoparice pokazale podoben čas. Koča je odprta vse dni, razen ob torkih.

Uršlja gora

Uršlja gora

Povratek poteka po isti poti, se pa splača na koncu Grajske vasi zaviti do sv. Pankracija. Od tu se do sv. Radegunde v Starem trgu spustimo ob križevem potu, potem pa do izhodišča ni več daleč…

Sv. Pankracij

Marijin oltar nad vhodnim stopniščem pri Sv. Pankraciju

Dom na Paškem Kozjaku – Špik

(26.10.2008)

Ko se peljemo iz Velenja proti Slovenj Gradcu, je prvo naselje Paka pri Velenju. Ko že prevozimo tablo za konec naselja, je po nekaj sto metrih na naši levi šola, ob cesti pa tabla Dom na Paškem Kozjaku, 7 km.

Parkirišče pri igrišču

Parkirišče pri igrišču

Mi zavijemo desno in takoj spet desno na parkirišče ob igrišču (N 46.385272 E15.160937). Od izhodišča (450m) je potrebno po asfaltni cesti mimo kamnoloma, ko pridemo do prvih hiš, pa se odcepi levo po stopnicah steza in se preko strmega travnika vzpne v gozd.

Stopnice nas popeljejo na travnik

Stopnice nas popeljejo na travnik

Še enkrat smo prečkali cesto, potem pa se na drugi strani spet pomešali med jesensko listje.

Pot skozi jesenski gozd

Pot skozi jesenski gozd

Pot se precej strmo vzpenja. Ko smo prišli do naselja, smo spet zastavili korak po cesti in ji sledili do Doma na Paškem Kozjaku. Ko smo še korakali po asfaltu, so se v dolini pod nami zaslišale sirene, malo višje pa so mimo nas pridrveli trije gasilski avtomobili.

Le kje gori?

Le kje gori?

Presneto, upali smo, da se je samo v planinskem domu zažgal golaž. Gasilci so se res ustavili pred domom, poskakali iz vozil ter … vaja se je lahko začela.

Dom pod Paškim Kozjakom

Dom pod Paškim Kozjakom

Seveda smo firbcali kolikor se je le dalo, da le nismo motili dela gasilcev. Ti so si nadeli zaščitne maske, napeljali cevi, splezali na teraso in oskrbovali »poškodovanega« gasilca.

Se je zažgal golaž?

Se je zažgal golaž?

Do Doma na Paškem Kozjaku (960m) je od osnovne šole v Paki dobra ura hoje. Dom je izhodišče za pohode po tem planotastem svetu. Do Basališča, z 1272 metri najvišjega vrha je uro in pol hoje.

Firbci

Firbci

V domu smo naročili osem čajev, koliko smo jih tudi dobili, plačali pa deset. Ko sem opozoril na to natakarico, sta s kuharico udarili debato, kje je prišlo do napake. Na koncu smo dobili vrnjen denar, pa še tri domače žganjice za pokušino. Le tri? Ja, ženski pač štetje res ne gre od rok. Iz koče smo se odpravili po makadamu, kamor je kazala puščica za Špik in kmalu zavili na stezo levo.

Smerokaz

Smerokaz

Tej lahko sledimo ves čas, lahko pa uberemo tudi bližnjico, ki se kot manjša stezica kmalu odcepi levo. Na bližnjici je potrebno malo popaziti na otroke, sicer pa je vsa pot iz Pake do vrha Špika nezahtevna in primerna za vsakogar. Vse poti se združijo pri župnišču in cerkvi sv. Jošta (1063m).

Sv. Jošt

Sv. Jošt

Smiselno je slediti oznaki proti vrhu Špika (1108m), saj do tja ni več daleč. Od doma le približno pol ure. Na vrhu je vpisna knjiga ter bivak radioamaterjev. Menda je tudi razgled lep, žal smo bili mi tam v precej meglenem vremenu, tako da se ni videlo daleč.

Na vrhu Špika

Na vrhu Špika

Navzdol se gre po isti poti, markacij je praviloma dovolj, tako da orientacija ni težavna.

Pot navzdol proti kamnolomu

Pot navzdol proti kamnolomu

Sv. Ana nad Ribnico

(19.10.2008)

V Ribnici se v bližini izhodišča da parkirati in prespati marsikje. Možno je pri železniški postaji, poleg sta tudi tovarni Inles in Riko. Tik nasproti slednje, torej kakšnih sto metrov po prehodu preko železniške proge je desno ogromno makadamsko parkirišče.

Parkirišče pri Inlesu

Parkirišče pri Inlesu

Možno bi bilo parkirati in prespati tudi tik pred koncem asfaltne ceste desno, tam parkirajo tudi nekateri pohodniki. Mi smo ponoči pristali na ravnem asfaltnem parkirišču pred Inlesovo maloprodajo. Nihče nas ni niti povohal (45.741712 14.733483). Mimo tovarne Riko gre pot naravnost do konca asfalta, potem pa še kakšnih sto metrov po makadamu. Pojavijo se prve markacije, katerim je potrebno slediti levo v gozd in po stezi proti jamarskemu domu pri Francetovi jami.

Vhod v Francetovo jamo

Vhod v Francetovo jamo

Ker steza večkrat prečka kolovoze, je potrebno biti pozoren na markacije. Pri jamarskem domu je luknja v katero vodijo železne stopnice do vhoda v jamo. Ta je zaprt z zaklenjenimi vrati, tako da z raziskovanjem podzemlja brez dogovora z jamarji iz Ribnice ne bo nič. Pot se sedaj malo bolj vzpenja in pripelje do kmetije Seljan.

Jesensko listje

Jesensko listje

Tu je potrebno iti desno in slediti oznakam za Sv. Ano, položna pot. Kje je strma, nam ni uspelo ugotoviti. Malo pod vrhom pridemo na mesto, kjer gre ena pot naravnost, druga pa zavije strmo desno v breg. Zavijemo v breg in v kratkem pridemo do cerkve. Mesto je razgledno, okoli je več klopc. Na zadnji strani cerkve je celo pipa z vodo. Zanimivo predvsem za pasjeljubce. Do sem je približno ura in pol hoje (z otroci seveda).

Pogled na Ribnico izpred cerkve

Pogled na Ribnico izpred cerkve

Na drugi strani cerkve (pri zvoniku) je potrebno slediti poti nekaj metrov navzdol in že je tu koča. Smerokaz nas pove, da je do sten sv. Ane 20 minut hoje. Pot je široka, v jeseni se tu globoko brodi po listju. Na razcepu poti je potrebno slediti oznaki »vrh« levo po ozki stezici.

Jesenski spomin

Jesenski spomin

Na vrhu je zemljemersko znamenje in grožnja s kaznijo, če bi lezel nanj. Ja, kao. Kdo bi še resno jemal predpise iz leta 1978. Vendar pa tudi z vrha znamenja razgleda ni, mogoče se kaj dlje vidi pozimi, ko drevje okoli odvrže vse liste. Sta pa na vrhu vpisna knjiga ter žig.

Na stenah sv. Ane

Na stenah sv. Ane

Nazaj se gre po isti poti, tik pred kočo pa se lahko desno ujame stezica, ki nad skalnim robom pripelje na križišče pod cerkvico. Pri hoji po tem delu je potrebno malo popaziti na otroke, drugače pa je celotna pot nevarna kvečjemu zaradi zlizanih skal pod jesenskim listjem ter kakšne korenine, ki te (namerno seveda) spotakne.

Pot nazaj

Pot nazaj

Poti se potem sledi mimo kmetije in jamarskega doma nazaj do izhodišča. Navzdol od vrha sten Sv. Ane je slaba ura in pol hoje.

Sv. Ana ter koča

Sv. Ana ter koča

Nanos – Abram

(11.10.2008)

Ko pripelješ v Razdrto je najbolje zaviti za Veliko Ubelsko in parkirati na enem od dveh lepih parkirišče. Spodnje, tik nad cerkvijo ima na sredi uvoza sicer graben, malce visi, se pa precej manj sliši hrup z AC in tudi zjutraj okoli tebe ne ropotajo preveč zgodnji popotniki (45.758944 14.061712). Spati bi se dalo tudi, če bi šel čez most in po makadamu levo do konca, vendar je tudi tam presenetljivo dobro slišati hrup z AC. Sploh iz petka na soboto, ko se furajo še tovornjaki.

Spodnje parkirišče

Spodnje parkirišče

Torej iz parkinga greš čez AC, zaviješ levo na makadam in po nekaj deset metrih slediš tabli desno čez travnik in v gozd. Ko se poti ločita, je če hočeš zašpiliti klobaso, najbolje zaviti desno po strmi poti. Ta najprej poteka po prijetni stezi po gozdu, v srednjem delu pa je precej izpostavljena, nekaj je jeklenic in klinov. Ko se bolj skalnati del konča in se odprejo čudoviti razgledi na Razdrto in okolico, je potrebna velika previdnost zaradi nevarnosti zdrsa, saj bi bil padec po strmem travnatem pobočju usoden.

Po strmi poti

Po strmi poti

Celo pot je potrebna tudi previdnost zaradi padajočega kamenja. V soboto je pred prvo jeklenico, na ne prestrmem in gozdnatem pobočju, v fanta v šolski skupini priletel kamen. Zadeva se je končala z razbitim obrazom in poškodovanim kolenom. Na vrhu se lahko ob oddajniku stopi na rob, tam je najlepši razgled, potrebna pa je previdnost, saj je nekje nekaj metrov prepadnih, povsod pa so strma travnata pobočja, na katerih se ni možno ustaviti. Zato se otrok ne sme spustiti iz oči!!!

Razgledni rob ob oddajnikih

Razgledni rob ob oddajnikih

Malo pod vrhom je Vojkova koča. Do sem gor je po strmi poti iz Razdrtega okoli dve uri hoje (z otroci seveda). Od koče je najbolje izbrati poti ob robu ali pa se do sv. Jeronima (Hieronima) odpraviti čez Grmado. Malo nad cerkvico pot zavije levo, prvih nekaj minut hoje je izpostavljene, ko pot pride v gozd, pa prijetna steza ni več zahtevna. Za gozdom se ločita dve stezi. Spodnja, manj shojena, pripelje precej naravnost navzdol na konec parkirišča na makadamski poti, kjer se vse začne.

Bodeča Neža

Bodeča Neža

Po njej torej pridemo nazaj do mostu čez AC in Razdrtega. Gornja je sicer bolj shojena, zavije pa malo nelogično bolj v pobočje. Po njej pridemo do razcepa, kjer se odcepi strma pot in potem naprej do Razdrtega. Od koče uro in pol do dve uri.

Pogled proti Nanosu

Pogled proti Nanosu

Iz Nanosa je možno oditi do Abrama. Pot je markirana in del transferzale. Od Vojkove koče se lahko sledi markacijam in hodi malo po cesti, malo izven nje. Lahko pa se gre tudi cel čas po cesti. Lahko pa gremo do sv. Jeronima (glej zgoraj) in potem po makadamski cesti od njega navzdol (kmalu se ena cesta odcepi nazaj desno progi Grmadi, mi gremo naprej) nižje pa pridemo do razcepa s potjo od Vojkove koče, kjer zavijemo desno in se vrnemo kakšnih sto metrov nazaj v smeri koče. Vse tri možnosti se torej stečejo pri lesenem kažipotu, kjer zavijemo v breg pod Laniškim vrhom.

Bogomoljka

Bogomoljka

Pot se malo vzpenja (tudi steza, ki se sredi pobočje odcepi desno, bo v redu), prevali preko sedla in potem spusti skozi gozd in po kamniti poti do makadamske ceste. Tu je spet leseni kažipot, ki nas usmeri desno in po krajši strmini spet iz ceste levo preko travnika in v gozd. Ko pridemo iz gozda gremo po stezi čez visoke trave in nato ob neki ograji z žico naprej do makadamske poti.

Čudovite jesenske barve

Čudovite jesenske barve

Tam zavijemo desno (leseni kažipot) in gremo po makadamu do Abrama. Skupaj dve uri od Vojkove koče. Na Abramu, če bi kdo gor prilezel z avtodomom (cesta je v delu, ki smo ga prehodili izgledala v redu) je prostora za parkiranje, prenočitev več kot dovolj, čista ravnina pred lovsko kočo… Če kdo dela transvezalo, je žig pri turistični kmetiji levo iz ceste, nasproti lovske koče. Tam imajo v premajhni kletki velikega medveda, okoli pa skačejo kozlički, verjetno večerja.

Medo na Abramu

Medo na Abramu

Povratek poteka po isti poti, le da na križišču poti (pri prvem lesenem kažipotu, gledano iz smeri Vojkove koče), če hočemo priti do Razdrtega, zavijemo po makadamu kakšnih sto metrov nižje in se potem po opisani poti odcepimo proti sv. Jeronimu in po položni poti navzdol.

Sv. Jeronim ali Hieronim

Sv. Jeronim ali Hieronim

Vse skupaj do Razdrtega uradno tri ure, bi šlo tudi kakšne pol ure manj. Sicer pa je sedajle, ko se je bukev že obarvala in so visoke trave zlate, to čudovit izlet…

Sončni zahod nad Razdrtim

Sončni zahod nad Razdrtim

Davovec in Kopa

(5.10.2008)

Lep popoldanski jesenski izlet. Zapelješ se do spodnje postaje žičnice na Krvavec. Tu sta dva možna dostopa do Davovca. Lahko parkiraš pod Lukenskim grabnom (prvi ovinek nad žičnico) in slediš markacijam, pri čemer je potrebno biti previden, da ne zgrešiš odcepa iz makadamske poti levo. Potem slediš markirani poti do prvega vikenda na Davovcu.

Krava na travnikih Davovca

Krava na travnikih Davovca

Druga možnost je, da se pelješ naprej in se ustaviš na vrhu klanca, ko se svet zravna. Tu je tudi najboljša možnost za tistega, ki bi prišel z avtodomom, saj je dovolj prostora za parkiranje in dovolj ravno za spanje. Na desni strani ceste zagledaš dva kolovoza, slediš tabli in desnemu, ki te v kakšnih 20 minutah pripelje do omenjenega vikenda.

Jesenska pot

Jesenska pot

Na tej poti je predvsem poleti potrebna velika previdnost, saj tu dol priletijo spustaši iz Krvavca. Pri vikendu gremo lahko v križišču poti naravnost (če prihajamo od žičnice desno) do korita z vodo in čez električnega pastirja (dokler so še krave) zlezemo na razgledni travnik.

Pot nad Davovcem

Pot nad Davovcem

Sicer pa sledimo markacijam za Krvavec in čez pet minut po strmi in včasih spolzki poti prilezemo na kolovoz. Tu se ločita poti za Krvavec (desno) in Kokro (levo in nato desno dol), mi pa se mimo znamenja in odcepa za Kokro spustimo kakšnih dvajset metrov in potem na desni strani kolovoza, kjer se začne svet vzpenjati sledimo logičnim prehodom oziroma sledem kolesarjev, ki se spuščajo iz Kope.

Vrh Kope

Vrh Kope

Na vrhu (ki žal ni razgleden) je velik možic ali piramida. Do vrha in sedla kakšnih petnajst minut. Navzdol se je treba spustiti do omenjenega razpotja na sedlu, kjer se gre lahko nazaj preko Davovca ali pa se sledi kolovozu proti Štefanji vasi (priporočljivo, če je avto na vrhu klanca). Lahko se sledi markacijam do vasi in se do avtomobila vrne po cesti ali pa se sledi kolovozu, ki se stmo levo odcepi malo nad vasjo. Ta varijanta pripelje točno na sedlo.

Pot proti Štefanji vasi

Pot proti Štefanji vasi

Lahko pa se iz Kope odpravimo tudi na Skutmana in naprej proti Kokri, kar pa zahteva že malo orientacijskih sposobnosti ali vsaj kakšnega ozija in predstavlja tudi določen logistični zalogaj…