Arhiv kategorij: Potepanja

Avstrijski krompir

ODHOD NA KROMPIRJEVE POČITNICE – 28.10.2011 – Mojo obljubo, da gremo tokrat na izi, je bilo treba začeti izpolnjevati že na začetku. Zato sem večerno kopanje visoko v Avstriji črtal s seznama in cilj prestavil na pozni prihod v Krems. Avtocesta je bila dolgočasna tako kot vedno. Vmes smo se le malo ustavljali, tako da sem si pretegnil noge. In na hitro našel kakšno škatlico. Če smo se pa mimo peljali…

Krems

Krems

Dekleti je pozni večer premagal in zaspali sta. Midva sva navigirala do Kremsa, tam našla pot do parkirišča (48.402763 15.587335), ugotovila, da smo avtodom postavili le nekaj metrov proč od ladjice in že naju je zmanjkalo…

Z LADJICO PO DONAVI – 29.10.2011 – Zjutraj sem bil kljub poznemu prihodu pokonci precej pred dekleti. Korenina, kaj se more. Odrinil sem na sprehod, tja nekam, kjer vsaj malo hitreje zadihaš.

Križ na vrhu griča

Križ na vrhu griča

Iskal sem najboljši prehod med hišami, našel cesto, ki je obetala in na koncu zavil navzgor, med vinograde. Pot je bila strma, toda to me ni motilo. Hodil sem do križa na razglednem robu, potem pa po drugi poti, skozi gozd, navzdol. Da je bilo vmes treba še kje pobrskati, je jasno.

Jesenski gozd

Jesenski gozd

Znova na obali Donave sem hitro rešil še enostavno nalogo, ki me je pripeljala do škatlice, potem pa odšel po karte. Ni bilo težav, bili smo na seznamu, mesto na ladjici je bilo torej zagotovljeno. Po zajtrku smo spakirali stvari, vse kar bi znali potrebovati ob plovbi. Parkirišče se je zapolnilo, ko smo zaklenili in odšli na Avstrijo. Tako pomenljivo ime je nosila naša križarka.

Avstrija

Avstrija

Našli smo še prosto mesto, sedli in čakali na odhod. Točno ob uri smo odrinili od brega in odpluli proti toku. Plovba po dolini Wachau se je začela. Komaj smo se navadili na reko, ki je leno tekla mimo nas, že je zvočnik oznanil, da se približujemo prvemu postanku. Dürnstein je bil s svojim samostanom, modro cerkvijo in ostanki gradu nad krajem videti prav mamljivo.

Dürnstein

Dürnstein

Na ladjo je prišla skupina japončkov, pot so nadaljevali z nami. Dekleta so čas med vožnjo, poleg pogledov na Donavo in strma, z vinogradi posejana pobočja, porabila za učenje. Ustavili smo se še v Weißenkirchnu in Spitzu, časa za izhod ni bilo. Mimo nas so plule nizke tovorne ladje. Ena je potiskala več čolnov.

Konvoj

Konvoj

Kako krmarijo te konvoje nam ni bilo povsem jasno, vsekakor morajo biti kapitani pravi mojstri, da ne nasedejo na kakšni plitvini. Pojasnila posadke o zanimivostih ob poti so do nas priplula skozi zvočnike. Pluli smo mimo gradu nad reko, nato pa že zavili v slepi kanal, kjer smo tik pred njegovim koncem pristali. Imeli smo zgolj slabo uro za sprehod.

Mesto Melk leži pod istoimenskim samostanom

Mesto Melk leži pod istoimenskim samostanom

Za ponovni obisk mogočnega samostana nad reko seveda ni bilo časa. Zgolj za sprehod po mestnih ulicah Melka, mimo zanimivega vodnjaka in do trgovine, kjer smo našli nekaj malega za naše želodčke. In že je bil potreben obrat. Jaz sem na poti nazaj pokukal še v farno cerkev, potem pa v zadnjih minutah skočil na ladjo.

kčkčk

Grad Schönbühel

Zapeljali smo iz kanala, obrnili, in odpluli s tokom navzdol. Mi smo se preselili za mize, ki so stale na prostem. Prav toplo ni bilo, nas pa nihče ni motil, ko smo pomalicali. Veter nam je kuštral lase, ladja je rezala valove nazaj proti Kremsu. Znova so nas čakali že videni prizori, tudi postanki so bili enaki. Po pristanku v Kremsu je Maja naredila kosilo, dekleti pa sta stekli do bližnjih igral.

Na igralih

Na igralih

Po kosilu smo se skupaj napotili do muzeja karikatur. Ta že na zunaj daje videz posebneža. In tudi znotraj preseneti. Ena soba je namenjena zgolj domači politični satiri. Oziroma zgolj zabavljanju karikaturista Ironimusa čez nekdanjega zveznega kanclerja in eminentnega avstrijskega politika Bruna Kraiskega.

Muzej karikatur

Muzej karikatur

Dekletoma sem seveda moral pojasniti, kdo je to sploh bil in razlagati posamezne karikature v zgodovinskem kontekstu. Drugi del je bil posvečen karikaturistu Manfredu Deixu, nekatere karikature so bile zabavne, druge pa že kar malo bizarne. Ajda si je natisnila kartico, kjer stoji med facami iz karikatur.

fafdaadf

Manfred Deix in njegove stvaritve

Pogledali smo si še razstavo ob desetletnici muzeja in karikature Moff. Dekletoma je bila zelo všeč knjižica, kjer dobiš s hitrim listanjem učinek prave risanke. Ropotanja, da je to treba imeti, je bilo toliko, da smo se naslednji dan vrnili do muzeja in dve kupili. Čeprav se dekletoma ni dalo preveč hoditi, smo se sprehodili še do centra mesta.

Gibljive karikature

Gibljive karikature

Šli smo skozi Steinertor in naprej po mestnih ulicah. Dokaj opustele so bile videti, trgovine niso imele več odprtih vrat. Zavili smo do mestne hiše, nato pa ob farni cerkvi nazaj na Obere Landstraße. Dekleta so nekoliko razočarana, ker nikjer niso opazila dvojnega zlatega loka, glasovala za vrnitev do avtodoma.

Center Kremsa

Center Kremsa

Pomahal sem jim in se sam napotil do Dominikanskega trga, nato pa s postankom pri nekdanji tobačni tovarni ubiral korake proti avtodomu. Tam se je Živa strinjala, da gre še danes z menoj iskat škatlico na drugi strani reke. Ker se nama plavati ni dalo, je bilo treba narediti kar dolgi obvoz do mostu, čezenj in nato po sprehajalni poti na drugi strani nazaj do zaklada.

Skoraj opustele ulice

Gneče na ulicah ni bilo

Navigacija je malo skakala, vseeno pa nama je na koncu uspelo najti pravo mesto. Škatlica je bila obešena na visok stari štor. Opazil sem žičko in ga naslednji trenutek že držal v svojih rokah. Vpisala sva se, potem pa že stopala nazaj proti mostu. Čas nama je ob klepetu kar hitro mineval. Živa se je spustila še po toboganu, potem pa sva že izginila na toplo.

Donava by night

Donava by night

Odločili smo se, da bomo prespali kar tukaj, zato skrbi kam in kako ni bilo.

KREMS, SAMOSTAN GÖTTWEIG, DÜRNSTEIN – 30.10.2011 – Zjutraj sem se najprej pognal s skirco po poti, ki sva jo že dan poprej prehodila z Živo. Ugotovil sem namreč, da je pri železniškem mostu še ena škatlica. Našel sem jo hitro, se vrnil do avtodoma, nato pa odpeljal pred vinsko klet Sandgrube 13.

Jutranji sprehod po Kremsu

Jutranji sprehod po Kremsu

Vrata so bila še zaprta, pa nič zato. Dekletom se ni mudilo iz postelje, jaz pa sem jo mahnil malo naokoli. Zakladke sem iskal pod mostovi, v prehodih, pri zanimivih skulpturah, na koncu pa še sredi vinogradov. Je bilo kar zanimivo, do avtodoma pa sem se vrnil ravno pravi čas, da smo odpeljali skozi vhod do parkirišča (48.420437 15.618869), se uredili in ujeli začetek vodenja.

Trta

Trta

Najprej nas je čakal sprehod do vinograda nad parkiriščem. Tam smo izvedeli marsikaj o vinogradništvu in slišali kakšno pikro na račun domačih pridelovalcev. In tistih, ki jim očitajo, da niso bio. Izvedeli smo, zakaj so pomembni kamniti zidovi in kako jih morajo obnavljati. Sledila je prva degustacija, nato pogled na deželo od »zgoraj« in že smo šli na sprehod skozi doživljajsko klet.

Sandgrube 13

Sandgrube 13

Najprej zvoki vinskih duhov, barve, megla, klepet. Nato znova pokušina vin. In otroci sokov. Leseni sodčki in veliki nerjavni silosi. Vsega po malo. Na koncu smo po zadnji degustaciji kupili vino za spomin, nato pa že peljali proti muzeju karikatur. Želja po spominku v obliki preproste risanke je bila premočna, da bi se ji bilo možno upreti.

Frakljevi prividi

Frakljevi prividi

Program smo danes malo prilagajali. Premamil nas je samostan Göttweig, ki sva ga na bližnjem hribu, močno osvetljenega, že dan poprej občudovala z Živo. Vožnje ni bilo veliko, že smo parkirali na griču ob samostanu (48.367296 15.612999). Ker je bila ura prava za kosilo, se je Maja takoj spravila k delu, midva z Živo pa sva šla poiskat edini zakladek na samostanskem hribu.

Samostan Göttweig

Samostan Göttweig

Izbrskala sva ga iz telefonske govorilnice in se za tem sprehodila po samostanskem dvorišču. Po kosilu smo do samostanskega poslopja odšli vsi skupaj. Najprej smo si ogledali nekdanjo samostansko lekarno, potem pa zavili do razstavnih prostorov. Vzpon po mogočnem stopnišču s čudovitimi vazam podobnimi ornamenti, kjer je vsaka predstavljala en mesec in pisanim stropom je bil nekaj posebnega.

Mogočno stopnišče

Mogočno stopnišče

Ravno tako pa tudi sprehod skozi sobane z bogatim pohištvom. Le kakšni menihi so bili to, da so prebivali v videnem razkošju. Spalnica, jedilnica, bogate slike, tapiserije, orožje. Miroljubnih menihov? Pa jade! Med tem, ko je večina soban verjetno namenjenih predvsem predstavitvi življenja nekoč, pa je velika dvorana še danes priča številnim dogodkom.

Ko se ti odpre nebo...

Ko se ti odpre nebo...

Po že znanem stopnišču smo se znova spustili v pritličje in si ogledali še galerijo s številnimi slikami bolj ali manj neznanih mojstrov. Prikazovale so predvsem samostan in kraje okoli njega. Ogled velike samostanske cerkve sem začel v nekakšnem lapidariju, našel prehod v podzemno kapelo in do relikvij svetnika. Potem pa skozi glavno cerkveno ladjo stopal proti izhodu.

Ubožnost menihov? Pa jade...

Ubožnost menihov? Pa jade...

Bogato, načičkano, vsega preveč. Vrnili smo se do avtodoma in odpeljali proti Steinu, tam zavili v smer Dürnsteina in pred krajem na plačljivem parkirišču parkirali (48.388369 15.524638). Po lepi sprehajalni poti smo odšli do centra mesta, se tam takoj strinjali, da imamo samostanov in cerkva za danes dovolj in zato zaokrožili po ozkih uličicah mesteca. Postanek v prodajalni vsega, kar je možno narediti iz marelic, je bil obvezen.

Pogled na Donavo v Dürnsteinu

Pogled na Donavo v Dürnsteinu

Ravno tako kot sklep, da se vzpnemo še do ostankov gradu nad mestom. Hoje ni bilo pretirano, razgled na Donavo, mesto pod nami in z vinogradi posejana, s soncem obsijana, pobočja, pa prav čaroben. Raziskali smo vse grajske prostore, se vzpeli prav na vrh, na najvišjo skalo, fotkali, pokukali v cerkvico, razmišljali, kje je bila včasih ječa in prebirali podatke o gradu na pojasnilni tabli.

Na najvišji točki gradu

Na najvišji točki gradu

Potem pa, po počitku seveda, že stopali nazaj navzdol. Na parkirišču sva z Živo poiskala še škatlico, potem pa…next stop…Spitz (48.363320 15.418240). Ob cesti smo parkirali in odšli do ponudnika voženj s Segwayi. To so dvokolesniki, kjer zgolj z nagibanjem naprej in nazaj ohranjaš ravnotežje. Bili so prosti in po kar nekaj uvodnih inštrukcijah in poskusih, smo se po promenadi ob Donavi vozili tudi sami.

Šibanje z dvokolesniki po promenadi ob Donavi

Šibanje z dvokolesniki po promenadi ob Donavi

Zgolj kakšnih deset minut, potem je bilo zabave konec. Danes se je zaradi menjave ure stemnilo kar zgodaj. Čakalo pa nas je še kar nekaj vožnje, zato se nismo pretirano obirali. Odpeljali smo skozi večerno pokrajino, precej gor in dol, proti Zwettlu. V Ottenschlagu smo ugotovili, da imajo celo počivališče za avtodome, dobro opremljeno, plačljivo, a ne predrago.

Segway

Segway

V Zwettlu smo sledili tablam do samostana in na parkirišču ob njem parkirali (48.618451 15.200332). Še en dan se je počasi zaključeval.

STIFT ZWETTL, SONNENTOR, ZWETTLER BIER – 31.10.2011 – Zbudil sem se zgodaj. Ker nisem mogel zaspati nazaj, sem vstal, se oblekel in odšel raziskovat bližnji skrivnostni zakladek. Do njega je bilo treba šele priti in ga potem tudi najti. Vse zgolj s hintom, nič več.

Kapela sredi gozda

Kapela sredi gozda

Pot me je pripeljala do kapele sredi gozda, kjer sem pod skalo uspel najti škatlico. Vrnil sem se do samostana, naredil nekaj zanimivih posnetkov zvonika z jutranjim soncem, pokukal na samostansko dvorišče, potem pa z Majo odšel na sprehod do kapele. Je bilo prav luštno, sva prav rabila čas, da sva se malo pogovorila.

Jutro

Upanje

Vendar pa dekleti nista bili najbolj navdušeni. Sprva ne bi šli nikamor, ko sva se midva vrnila, pa bi tudi onidve radi videli čudež sredi gozda. Med tem, ko sem v miru pozajtrkoval, jima je bila Maja vodička. Ko so se dekleta vrnila, smo skupaj odšli do vhoda v samostan. Tam smo dobili audio vodiče in namig, da bomo morali kar pohiteti, če hočemo biti nazaj do pravega vodenja.

Angel

Angel

Le z živo vodičko je namreč mogoč vstop v samostansko knjižnico. Slušalke so nam predvajale glasbo, ki nas je skupaj s pripovedovalcem zamajala nekam v preteklost. Popeljale so nas ven iz samostana, ob reko in nato čez umetelni most nazaj v samostansko klet. Tam smo dobili namig o naseljenosti v času Rimljanov, videli zanimivo postavitev nagrobnih križev, nato pa pristali v križnem hodniku.

Stift Zwettl

Stift Zwettl

Sprehodili smo se naokoli, do kapitlja in rotunde z vodnjakom. To je bilo mesto, kjer so se menihi nekoč umivali. Poleti in brrrrr, pozimi. V enem delu križnega hodnika, edinem, ki je zastekljen, so menih brali. Oziroma eden je bral na glas, drugi pa so med tem v miru dremali. Zanimivo. Ko smo se prebili na dvorišče, se je skupina za vodenje že zbirala.

Zbirka nagrobnih križev

Zbirka nagrobnih križev

Vodička je sprva na dolgo in široko razlagala o zgodovini samostana. Bogsigavedi, če je koga to zanimalo. Bolj zabavno je bilo, ko je razlagala o hrambi knjig. Kako so jim začele plesniti in so jih morali preseliti. Skozi notranje dvorišče smo prišli do samostanske knjižnice. Huh, ena stalaža je bila namenjena zgolj civilnemu pravu. Juhej.

Bralni kotiček križnega hodnika

Bralni kotiček križnega hodnika

Vodička nas je vodila od ene vitrine do druge, razlagala o marsičem. Malo smo jo poslušali, malo lutali po sobani sami. Naredili še fotko ali dve, nato pa se je obisk že zaključeval. Sprehodili smo se še po samostanskem parku, nato pa odpeljali proti Rudmansser Teichu, tam malo brskali okoli spomenika nekemu svetniku in nato z vožnjo nadaljevali do Sprognitza (48.543665 15.234281).

Samostanska knjižnica

Samostanska knjižnica

Po kosilu smo odšli do vhoda v tovarno Sonnentor, kjer pakirajo mešanice čajev in začimb. Malo smo pofirbcali po trgovini, nato pa odšli s skupino na vodenje. Že na vhodu nas je presenetil lastnik družbe Johannes Gutmann in nam pridržal vrata. Na začetku smo poskusili njihove čaje in številne piškote.

Skladovnice zelišč in čajev

Skladovnice zelišč in čajev

Potem pogledali film o uspehu koncepta nekoč nezaposlenega Gutmanna, v roke zajeli kup piškotov in se sprehodili skozi skladišče. Prav noro je dišalo po številnih domačih in eksotičnih biljkah, zapakiranih v vreče in škatle. Vodič je za vsak slučaj omenil, da lahko vsakdo, ki bi mu postalo slabo, prizorišče tudi zapusti.

Sonenntor - trgovina in njen lastnik

Sonenntor - trgovina in njen lastnik

Videli smo, kako pripravljajo mešanice čajev, kakšen je njihov koncept prodaje in pogledali v tipsko prodajalno, kakršne počasi odpirajo po celem svetu. Bio se dobro prodaja. Če je zapakirano v lično embalažo z zanimivimi imeni, še toliko bolj.

Vrtiček sv. Hildegard

Vrtiček sv. Hildegard

Po koncu vodenja smo se vrnili v trgovino, kjer me je lastnik presenetil s vprašanjem, če ga njihov vodič kaj »pihne«. Najprej nisem razumel, potem pa smo se vsi nasmejali. Kasneje med brskanjem po trgovini je prišel še enkrat mimo, me potrepljal in rekel »hvala«. Pri takšnih cenah izdelkov se res lahko zahvaljuje kupcem.

Igrala ob tovarni

Igrala ob tovarni

S polno vrečko smo odšli do avtodoma, potem pa takoj nazaj do vrta sv. Hildegarde, precej žalostnega pozno jeseni. Vendar so poleg igrala. Privlačna in zanimiva. Ko smo obšli vse hiške in gugalnice, smo sedli v avtodom in se odpeljali pod grič (48.529601 15.199626), na katerem stoji razgledni stolp. Zgodnji nismo bili. Zato se je že temnilo, kar pa nas ni prestrašilo.

Zmaji

Zmaji

Vzeli smo baterijske svetilke in odšli po poti, mimo številnih zmajev, navzgor. Zmajev? Ja, ob poti je vrsta zmajev, kovinskih, lesenih, izrezanih, zgolj zloženih skupaj. Res zabavno. Dekleti sta se hoteli slikati prav z vsakim. Na vrhu griča smo zlezli na razgledno točko. Videlo se je lučke pod nami, kaj več pa ne. Z Živo sva našla še zakladek, potem pa smo jo že mahali proti izhodišču.

Na razglednem stolpu

Na razglednem stolpu

Odpeljali smo proti Zwettlu, vmes naredili postanek pri Robotstainu. Pa ne gre za kakšne moderne naprave. Kamen stoji ob Robatwegu, poti, ki je ime dobila po arhaični izvedbi besede Robath ali tlaka po naše. Zanimivo. V Zwettlu smo parkirali nasproti pivovarne (48.600257 15.169331). Ob šestih se nam je začelo vodenje po deželi piva in nismo ga hoteli zamuditi.

Kako izuriti svojega zmaja?

Kako izuriti svojega zmaja?

Hiter sprehod po trgovini nas ni navdušil za nakupe. Sprehod po pivovarni nam je dal osnovno pojasnilo postopka varjenja piva. Varilnica, polnilnica, ogromni tanki, skladišče. Veliko podatkov, še več hvale domačim proizvodom. Ali so res tako dobri, smo morali poskusiti tudi sami. V pivnici ob trgovinici smo lahko poskušali vse vrste piva, radlerjev, pivovarn v Zwettlu in Weitri.

Za nekatere...nebesa

Za nekatere...nebesa

Nefiltrirano, temno, radler z naravno stiskanim sokom, Saphir. Dekleta pa coca colo. In vsi večerjo v obliki dobro obloženih sendvičev. Ko smo imeli vsega dovolj, smo se odkotalili do avtodoma, sklenili, da parkirišče nekam preveč visi in se zato odpeljali borih nekaj deset metrov ob stransko cesto (48.599896 15.168336). Dovolj prostora, mirno, že smo spali…

...ja, nebesa, čisto zares.

...ja, nebesa, čisto zares.

ZWETTL BAD – 1.11.2011 – Zjutraj sem bil prvi pokonci. Mahnil sem jo do bližnje cerkvice, nekaj časa debelo gledal, potem pa ob branju opisa ugotovil, da bo treba malo višje. Ko je bila škatlica v mojih rokah, sem jo mahnil naprej, ob rečici Kamp. Sprehod skozi jesenski gozd je bil prav prijeten. Nič se mi ni mudilo.

Spomenik Francu Jožefu

Spomenik Francu Jožefu

Ko sem prišel do počivališča in spomenika Francu Jožefu, sem po krajšem počitku korak obrnil nazaj. V Zwettlu sem šel mimo pivovarne in nad njo do železniške proge. Spet ena škatlica, seveda. Dekleta so med tem vstala, pa jim nekaj ni bilo prav. Nekaj iskric in že sva jo proti centru mesta mahnila midva z Ajdo sama.

Hundertwasser in Zwettl

Hundertwasser in Zwettl

Pred prečkanjem mostu, sta naju dva policaja nekam pozorno opazovala. Šele kasneje sva ugotovila, da zaradi političnega zbora, ki se je imel zgoditi v bližini. Mimo farne cerkve sva prišla do trga z zanimivo Hundertwasserjevo fontano in senčnico. Nič ni bilo preveč toplo, zato veselja, da bi ležala na hladni podlagi, nisva imela.

Kužno znamenje

Kužno znamenje

Poslušala sva igro zvonov v zvoniku mestne hiše, nato pa naredila krog po centru. V prazničnem jutru čisto izumrlem. Kužno znamenje, stolpi mestnega obzidja, prijazna muca. Ob vračanju proti avtodomu sva ugotovila, da je maša že končana. Zato sva pokukala še v cerkev, potem pa hitela na toplo. Kot bi imeli ogled v izmenah, sta se zdaj v mesto odpravili še Maja in Živa.

Notranjost farne cerkve

Notranjost farne cerkve

Po malo krajšem krogu sta prihiteli nazaj. Prestavili smo se na parkirišče pred bazeni, nekaj sto metrov daleč (48.606695 15.163262). Sklenili smo, da bomo naredili zgodnje kosilo, potem pa odšli na razvajanje. Jaz sem med pripravami odšel na še en jesenski sprehod. Ob rečici sem jo mahal proti manjši luknji, kje naj bi menda nekoč svoj sedež imel lokalni roparski komandant Grasel.

Dlani

Dlani

Prav pomirjujoče, dokaj samotno, samo kakšen dopoldanski tekač je prijazno pozdravil ob sopihanju mimo. Vrnil sem se do avtodoma, kosilo je bilo že pripravljeno. Pojedli smo, nato pa zasedli svoje mesto na ležalnikih. Čisto prijetno je bilo. Jesenski hlad zunaj ni mogel več do nas. Počivanje, branje, možgani na off. Namakanje, plavanje, za vse je bil prostor in čas.

Graselovo skrivališče

Graselovo skrivališče

Dekleta so čofotala, se igrala, všeč nam je bilo. Da smo si vzeli čas za obisk savn, je pa tako jasno. Največ midva z Majo, pa tudi dekleti nekoliko kasneje. Programi, ki so ob tem potekali, pa vrhunski. Brez pretirane gneče, prijetno, domače. In prijazno, imel si občutek, da si res radoviden gost. Celo popoldne razvajanja.

Jesen

Jesen

Dokler se dan ni prevesil v večer. Potem smo še zadnjič skočili v vodo, se spotili in že v avtodomu pripravljali vse za premik. Čeprav nam je bilo tu všeč, smo se odločili, da se še danes odpeljemo v Gmünd. Vožnje ni bilo pretirano, cesta je bila dobra, malo gor in dol. Nedvomno zanimiva pokrajina, ki pa jo je že zagrnila tema.

Zwettlbad

Zwettlbad

Na poti smo naredili krajši postanek pri nečem, kar naj bi bilo glede na naše razumevanje, klimatsko zdravilišče. Tam sem s skokom čez potok prišel do zadnje današnje škatlice, potem pa mokrih nog že peljal naprej. Pred Gmündom sem zapeljal na parkirišče term (48.757586 14.993610). Ker se je današnji dan v njih zaključeval, je bilo okoli nas še nekaj ropotanja, potem pa se je tudi to umirilo in utrujeni smo kmalu zaspali.

Princeske

Princeske

SOLE FELSEN BAD GMÜND – 2.11.2011 – Jutro je bilo spet rezervirano za mojo rekreacijo. Okoli term je bilo še vse mirno, nič se ni dogajalo. Mahnil sem jo proti jezerom, ki na severni strani obdajajo mestece. Zaokrožil sem ob njih, šel mimo poslovnih stavb in hiš skozi zanimiv biotop ob rečici, nato pa že splezal na enega od kamnitih blokov. Ti ležijo razmetani naokoli, kot bi jih velikan natrosil.

Granitni bloki

Blockheide

Lep razgled sem ujel, nato pa že šibal nazaj, šel mimo največjega jezera in zaokrožil po mestu. Ob tem sem iskal škatlice in se srečal z marsikatero zanimivostjo. Mostičkom, ki vodi na Češko, zgodovinskimi vrati, zanimivimi pubi, ozkotirno železnico. Opravil sem še nakupe. Vsega, kar so mi dekleta naročila in vsega, česar sem vedel, da bodo še posebej vesela.

Granitna gmota

Granitna gmota

Ker so se med mojim sprehodom bazeni že odprli, sem poklical in poizvedoval, če je kaj jeze, ker me še ni. Pa so zaspani glasovi odgovorili, da sploh ni panike. Z dobrotami sem prišel na zajtrk, po njem pa smo spakirali potrebščine za čofotanje. Na ležalnikih je bila že kar gneča, pa smo vseeno našli mesto, ki nam je bilo všeč. Bazenov je bilo dovolj, brbotalčkov tudi.

Jezero

Harabruckteich

Celo tobogan se je spuščal iz malo višjega mesta. In to tak, z merilcem časa. Čeprav nam po vrsti spustov še vedno ni bilo jasno, kaj moraš natančno narediti, da se štoparica ustavi. Vedno se je namreč ustavila tako, kot se ji je zazdelo. Čisto samosvoje. V bazenih je bila hitra reka, možno je bilo pogledati, kako hladno je zunaj. Z dekleti smo se lovili, se špricali, tunkali. Zabave kolikor hočeš. Vmes pa počivali, brali, uživali.

Vrata

Zgodovinska vrata

Z Majo sva kupila tudi zapestnice za savne in seveda jih je bilo treba preizkusiti. Že takoj sva ugotovila, da vodena savnanja tukaj ne bodo za naju. Grozljiva gneča, ne vem, če ni kdo komu sedel v naročju. Sva šla raje v sosednjo savno, skoraj prazno, veliko bolje. Dokler se v tisti zraven niso začeli dreti. Kot jesharji. Videti je bilo, da gre za nekakšno notranje sproščanje.

Sole Felsen Bad

Sole Felsen Bad

Na srečo je bilo savn veliko in tako ni bilo težko najti mirnega kotička. Še posebej tista na gričku nad termami nama je bila všeč. Prav sanjska. Hiška z veliko stekleno steno, skozi katero si imel pogled na jezero in jesenski gozd. Ko se je zvečerilo, so dekleta razvajanja imele zadosti, počasi so spakirale in se odpravile do avtodoma. Jaz sem šel še enkrat v savne, tokrat na vodenem savnanju v hiški na griču ni bilo gneče.

Živček

Živček

Povezano je bilo z udarjanjem na razne posode in gonge. Seveda samo s strani voditelja. Včasih je prišel čisto blizu tebe in udarjal po kakšnem loncu. Meditativno. Ko so odzveneli zadnji zvoki, sem odšel tudi sam pod tuš in na večerni zrak. Ker sem že zjutraj ugotovil, da je poleg term dejansko kamp, danes nismo hoteli izzivati.

Ajda in Gumpi

Ajda in Gumpi

Zjutraj sem našel zanimivo parkirišče nedaleč od češke meje. Zato smo se zapeljali do tja in parkirali (48.765659 14.970449). Čisto v redu, mirno, z izjemo pijane druščine, ki je pretirano uživala v poceni in dobrem češkem pivu. Ta je prikolovratila mimo po cesti. V nas se niso vtikali. Ko so glasovi potihnili, sem tudi sam zaspal.

ČEŠKO PIVO, MAK, STEKLO, ROGLJIČKI IN DOMOV – 3.11.2011 – Zjutraj sem odšel čez most na Češko, tam v Českih Velenicah nad železniško progo našel škatlico, raziskal kako je s trgovinami in se vrnil nazaj v Avstrijo.

Parkirišče v bližini meje s Češko

Parkirišče v bližini meje s Češko

Z Živo sva se sprehodila do bližnjega konca železniške proge. Pomagal sem ji najti škatlico, katera se je v mojih rokah znašla že dan poprej. Potem pa smo se odpeljali skozi Gmünd proti češki meji in v Velenicah ugotovili, da se malo večja veleblagovnica, ki jo imajo v lasti Kitajci, odpira šele ob osmih.

Mejni prehod za pešce

Mejni prehod za pešce

Ni se nam dalo čakati, raje smo zapeljali do lokalne trgovinice, tam skoraj pokvarili aparat za odvzem praznih steklenic, potem pa še na blagajni naredili zastoj ob plačevanju. Na koncu se je vse dobro izšlo in že smo navigirali nazaj v Avstrijo in iskali smer proti jugu. Peljali smo po dokaj znani cesti proti Zwettlu, tam nadaljevali proti Ottenschlagu in naredili pri športnem letališču kratek počitek.

Danes so leti odpovedani...

Danes so leti odpovedani...

Do Haidna, kjer je v urejeni kmetiji muzej maka (48.408034 15.197360), ni bilo več daleč. Najprej smo si pogledali film o gojenju rastline in pridobivanju semen, ki jih tako radi vidimo na priljubljenih makovkah. Drugi del filma je govoril o hladnem stiskanju semen in pridobivanju makovega olja. Menda ga imenujejo kar oljčno olje severa. Muzej ima na sredini veliko glavico maka, ki nazorno kaže nastanek in razvoj semen.

Glavica maka

Glavica maka

Vrsta mlinčkov na stenah in pojasnila na način, vse, kar ste hoteli vedeti o maku, pa si niste upali vprašati, sta nas kar pritegnila. Seveda je bil kotiček namenjen tudi bolj črnemu scenariju, torej pridobivanju opija in mamilom na splošno. Poskusili smo različne vrste olja, kupili nekaj modrega in črnega maka ter stekleničko olja, dobili za popoti še makovo pecivo, potem pa že peljali naprej.

Zbirka mlinčkov za mak

Zbirka mlinčkov za mak

Navigirali smo do kraja Pöggstall, tam za cesto našli parkirišče in pohiteli do delavnice, kjer se ob določeni uri prikazuje umetnost steklopihaštva (48.318006 15.200847). Zabavni možic je ob dokaj maloštevilnih gledalcih ustvaril pisano stekleno kroglo. To je možno obesiti na božično drevo ali tudi kam drugam. Kamor kdo hoče. Med pihanjem in ogrevanjem stekla z različnimi temperaturami ognja je tudi razložil, kakšno je njegovo delo.

Umetelno steklopihaštvo

Umetelno steklopihaštvo

Postopek je trajal kar nekaj časa, različni premazi in valjanje v barvnem steklu je ustvarilo končni izdelek. Nič čudnega, da so bile krogle dokaj drage. Sprehodili smo se še po galeriji in se trudili, da ne bi bili kot sloni med porcelanom. Dekleta bi seveda kupila vse. In zdrobila še pred domom. Pa jade. Ogledali smo si še del filma in spregovorili nekaj besed s steklopihačem.

Nastala bo pisana bunka...

Nastala bo pisana bunka...

Pa ne o njegovem delu ali lepih izdelkih. Temveč o tem, kako je z avtodomom že potoval čez Slovenijo. Prima. Vožnja do Persenbeuga je hitro minila, sprehod do centra mimo istoimenskega gradu, pa sem zmogel samo jaz. Na glavnem trgu sem občudoval mogočno lipo, potem pa že šibal nazaj. Zapeljali smo čez Donavo in na drugi strani s krajšim postankom ob Ybbsu na Donavi peljali proti Haubiversumu v kraju Petzenkirchen (48.144522 15.151274).

Haubiversum

Haubiversum

Do vodenega ogleda smo imeli še nekaj časa, zato sem našel škatlico v bližini, potem pa smo tudi nekaj pojedli. Je bil že čas. Tokrat nas je bilo pri vodenju v pekarni nekaj več kot pred časom. Pa zato še ni bilo pretirane gneče. Znova smo zvili vsak svojo pletenko, jo naredili z dodatki sezama, soli, maka ali česar smo hoteli, še bolj okusno.

Nekdo je pričaral pekarno...

Nekdo je pričaral pekarno...

Nato ob poučnem spoznavanju zgodovine pekarstva družine, ki je še sedaj lastnica pekarne Haubis, prišli v proizvodne prostore. Ker smo bili zadnjič tu v nedeljo, je bilo dogajanje tudi za nas novo. Žemlje, kajzerice, kruh, vse se je dokaj avtomatizirano pomikalo pod nami, šlo iz ene faze v drugo. Vse od sestavin do končnega izdelka.

Pletenke

Pletenke

Poskusili smo različne vrste kruha, videli skladišče, delavnico konditorskih izdelkov, poskusili pecivo in si bili edini, da je bilo zadnjič boljše. Pa še več smo ga dobili. Potem pa skozi hladilnik in peč spoznavali postopek pridobivanja testa, njegovo obdelavo in peko končnega izdelka. Že smo bili na koncu, prejeli smo svoje (seveda sedaj pečene) pletenke, kupili v bogato založeni trgovini nekaj malenkosti in že stopali proti avtodomu.

Proizvodnja kajzeric

Proizvodnja pekovskih izdelkov

Živa je šla poiskat zakladek, katerega sem našel že nekoliko prej, potem pa smo zapeljali na glavno cesto. Smer je bila jasna. Meni in otrokom prezgodaj, Maji prepozno. Domov. Ker pa ura vseeno še ni bila pretirano pozna, na poti oziroma ob njej pa kar nekaj zakladkov, je bilo jasno, da se bomo še ustavljali. Zanimivi mostovi, raketometalci, železniški mostovi, celo tuneli.

Sončki pred peko

Sončki pred peko

Nekaj uspešnih najdb, včasih tudi brskanje brez uspeha. Kdo bi si mislil, da smo se pred meseci tu že peljali s Petrom. Gaming, Göstling, Hieflau, Eisenerz, Leoben. Kraji so kar bežali mimo. Dekleti sta utrujeni od napornega potovanja in dneva zaspali, midva z Majo pa sva navigirala proti Knittelfeldu, kjer nas je navigacija malo čudno vijugala, pa na koncu vseeno odpeljala v pravo smer.

Pekovski dan se počasi končuje

Pekovski dan se počasi končuje

Kmalu smo bili spet na avtocesti, peljali proti Celovcu, zavili za Velikovec in sledili cesti do Železne Kaplje in čez Jezersko sedlo proti domu. Sredi noči sva parkirala doma, dekleti pustila spati, midva pa v domači spalnici tudi kmalu utonila v spanec.

Dovolj je bilo...gremo domov!

Dovolj je bilo...gremo domov!

Čez Avstrijo do Poljske in nazaj

PRIČETEK POTEPANJA – 5.8.2011 – Nismo se slepili, da bomo zgodnji in naša predvidevanja so se izkazala za točna. Ko je bilo končno vse pripravljeno, smo pomahali babici, zavili na avtocesto in peljali do Maribora. Tam smo parkirali blizu pokopališča (46. 519374 15. 691766) mesto nam je bilo že znano, še bolj pa avtodom poleg nas.

Jutro na parkirišču

Jutro na parkirišču

Peter je bil že tu, sanjal je svoje sanje. Tudi naju z Majo je kmalu zmanjkalo, dekleti sta zaspali že med vožnjo.

HOHE WAND WIESE, KLOSTERNEUBURG – 6.8.2011 – Ko sem se zbudil, je bilo jutro še kar zgodnje. Počasi smo se kobacali iz postelj, nekateri prej, drugi malo kasneje. Petru in fantoma sem pokazal, kje je v bližini zanimiva škatlica, potem pa smo že peljali v smeri Šentilja.

Pogledi z avtocestnega počivališča

Pogledi z avtocestnega počivališča

Ker sta gospodinji ugotovili, da smo dan poprej nekaj stvari pozabili, je bilo nujno navigacijo nastaviti na bližnje trgovske centre. Toliko jih je bilo na kupu tam na Pobrežju, da si je vsak lahko izbral svojega. Natočili smo še gorivo, nato pa peljali proti Dunaju. Postanki so bili kar pogosti, povezani s počitkom, kakšno kavico kofetaric in pa brskanjem na dokaj nenavadnih krajih. Tako pač je.

Letno sankališče Hohe Wand Wiese

Letno sankališče Hohe Wand Wiese

Peter je včasih ostal malo zadaj, pa ga ni bilo težko počakati. Ko smo pripeljali na Dunaj, smo bili že povsem skupaj, navigirali smo čez mesto, peljali mimo Schönbrunna in skozi predmestja do velike poseke na dokaj strmem pobočju. Pozimi je tu manjše smučišče, poleti pa letno sankališče. Prav oblegano. Parkirali smo na drugi strani ceste (48.229542  16.200870) in se takoj napotili adrenalinu nasproti.

Drvenje

Drvenje

Vsak je dobil karto za štiri vožnje in dobro smo jih izkoristili. Zavirali smo bolj malo, zato nas je na ovinkih premetavalo sem in tja. Toda ravno v tem je zabava. Jaz sem eno vožnjo spustil zgolj zato, da sem naredil nekaj dobrih fotografij deklet, katerima so ob drvenju lasje plapolali v vetru.

Skakalnica

Skakalnica

Po drugi strani pa Martina in Žan nista bila pri volji za takšno zabavo, zato sta nas zgolj opazovala od spodaj. Svoje karte sta odstopila Nejcu in Živi, ki sta zato lahko večkrat vriskala ob spustu v dolino. Fino. Midva z Ajdo sva ob čakanju pobrala še Žana in skupaj smo se peš odpravili ob progi po pobočju navzgor. Že doma rešena uganka je tu dobila svoj epilog.

No, dajmo počasnele...

No, dajmo počasnele...

Naredili smo fotografijo na robu gozda, nato pa med spustom ujeli v objektiv še zadnje spuste članov naše odprave. Med tem, ko sta gospodinji delali kosilo, sem s Petrom in fantoma odšel do meje Dolnje Avstrije. Še malo naprej smo na otroškem igrišču plezali na visoki borovec, seveda zato, ker je bila nekje zgoraj pripeta škatlica z listom, na katerega smo se vpisali.

Bolj star, bolj nor...

Bolj star, bolj nor...

Bolj star, bolj nor, bi lahko kdo rekel. In še kako prav bi imel. Nekaj idej smo imeli o tem, kako naprej. Končno smo se odločili, da si gremo pogledat enega od samostanov v bližini, potem pa skočimo še v bazen. Navigacije smo nastavili na Klosterneuburg in do tja vijugali po precej zaviti cesti.

Hintersdorf

Hintersdorf

Postanek pri cerkvici v vasi Hintersdorf ob poti je bil kratek, zgolj za hiter pogled in fotografijo, potem pa smo že peljali naprej. V Klosterneuburgu smo parkirali na manjšem parkirišču blizu samostana (48.309229 16.326121). Tam je že stal avtodom, torej tudi za naju ne bi smelo biti težav.

Klosterneuburg

Klosterneuburg

Pohiteli smo do samostana, saj me je skrbelo, da ne bi bili prepozni za ogled. Na blagajni so nas potolažili, da smo pravočasni, ponudili celo možnost spremembe »imperialne« ture in nas nato opremljene z audio vodiči poslali v sobane, kjer je nekoč ordiniral celo presvetli kralj. Nič posebnega, marmorna dvorana in nekaj soban.

Samostan

Samostan

Hitro smo bili naokoli, poslušati se nam itak ni dalo vsega, kar bi nam človečki, zaprti v malih škatlicah v naših rokah, radi povedali. Bili smo si enotni, da se je glede na to, da so bile vstopnice za nas brezplačne, splačalo. Drugače pa je vstopnina daleč nad vrednostjo videnega.

Marmorna dvorana

Marmorna dvorana

Mimo poroke, ki se je še vedno odvijala na dvorišču, smo se vračali do samostanske cerkve, pogledali vanjo, nato pa že stopali po pobočju hriba nazaj proti parkirišču. Majo sem malo gnjavil, ker kamere ni vzela s seboj. Pa toliko zanimivih prizorov. Zato se je pri avtodomu jezno obrnila in šla nazaj posnet nekaj prizorov.

Nebeška vrata

Nebeška vrata

Mi smo se med čakanjem sprehodili naokoli, nato pa odpeljali nekaj sto metrov proč, na parkirišče pri Happylandu (48.310691 16.329744). Poleg je tudi kamp, zato smo možnost, da bi tu prespali, povsem črtali iz seznama. V »veseli deželi« smo takoj zasedli ležalnike ob zunanjem bazenu.

Samostanski hodniki

Samostanski hodniki

Voda je bila hladna, kar streslo nas je, ko smo zaplavali. V vročih poletnih dneh prijetna osvežitev. V dokaj oblačnem vremenu pa smo kmalu ugotovili, da bo bolj prijetno namakanje v notranjem bazenu. Tam so vsake toliko z valovi ustvarili vzdušje morja. Ko se je zunaj shladil tudi zrak, sta ženki prenesli naše stvari na ležalnike noter.

Mrzla? Kje pa!

Mrzla? Kje pa!

Otroci so se igrali, lovili, znova lezli eden drugemu na rame in se kot srednjeveški vitezi bojevali. Seveda tudi puberteta tu igra vedno bolj pomembno vlogo, zato kakšna opazka, kdo ima koga rad, ni izostala. Tastari smo med tem gruntali kako naprej, delali načrte, preigravali možne poti.

Notranji bazeni Happylanda

Notranji bazeni Happylanda

Ko se je zapiralni čas začel neusmiljeno približevati, smo tudi mi vodni zabavi dali slovo, na parkirišču ujeli v objektiv veliko luno ob temnem zvoniku samostanske cerkve, nato pa že peljali skozi obrobna naselja Dunaja proti Stettnu.

Nasedla kita...

Nasedla kita...

Nekateri kraji so nam bili zelo znani, še posebej pristanišče, od koder smo pred meseci odpluli na izlet do Bratislave. Parkirišče pred fosilnim svetom je bilo prazno, na samem, nič ni kazalo, da bo kdo tu motil nočni mir (48.366401 16.359091). Malo smo še poklepetali, nato pa si z borovničkami voščili lahko noč.

Še zadnji pogled na zvonike samostanske cerkve

Še zadnji pogled na zvonike samostanske cerkve

FOSSILIENWELT, WOLKERSDORF – 7.8.2011 – Zjutraj sem se odločil za rekreacijo. Ostali so še spali. S skirco sem se poganjal do Leobendorfa, kjer je v krogu skritih vrsta škatlic različnih velikosti. Jutranje razgibavanje je bilo uspešno, do muzeja pa sem se tudi uspel vrniti še pravi čas.

Svet fosilov

Svet fosilov

Vedeli smo, da je prvo vodenje točno ob uri odprtja in res nas vodička ni prav dolgo čakala. Da je (skoraj) naše gore list, bi tako morali že nekako pričakovati. Popeljala nas je po parku, razlagala o zgodovini zemlje, tega območja in nas predvsem presenetila z navedbo, da je bilo tu nekoč morje.

Interaktivna predstavitev

Interaktivna predstavitev

Bolje rečeno njegovi obronki, kjer so v slanih obmorskih bazenih med mangrovami odlično uspevale školjke. Te so se nabrale na morskem dnu in fosilizirale, kar je bilo med multimedijsko razlago in grmenjem videti v največji dvorani. Za njo smo ob zgodovinskem traku nadaljevali do tunela s prikazom plasti izkopavanja in predstavljenimi posameznimi najdbami, šli pod razglednim stolpom in mimo polj za izkopavanje.

Ostanki školjk

Ostanki školjk

Na koncu smo videli še razstavo zanimivih primerkov najdb, med drugim tudi kopijo največjega najdenega bisera. Ob omembi približne cene smo seveda ostali odprtih ust. Največji fosilni biser je bil ob velikanki videti prav drobcen. Čeprav je bil njen pomen za to območje nedvomno vsaj tako velik.

Največja fosilna perla

Največja fosilna perla

Seveda otroci samo z razlago in videnim nikoli niso zadovoljni. Roke si morajo umazati vsaj do komolcev. Zato smo kupili potne liste za kopanje in se zapodili do velikega peskovnika. Dobili smo orodje za sejanje mivke, videli, kaj sploh iščemo in že se je naše pol ure začelo. Na enem koncu so biseri, na drugem fosilni zobje morskih psov. Bomo kaj našli?

Izkopavanje

Izkopavanje

Seveda smo bili podobni rudarjem, med tem, ko smo rili po mivki in ljubosumno pogledovali proti sosedom. Da bi le ne našli kaj več kot mi… Po pol ure smo imeli polne vrečke biserov in zob morskih psov. Da bi se v tem skrivalo kakšno bajno bogastvo, se nismo slepili, vseeno pa se nam je dobro zdelo.

Meni se že nekaj sveti...

Meni se že nekaj sveti...

Otroci so od nadzornika izkopavanj dobili še po enega ali dva bisera, potem pa smo se že ukvarjali z načrti, kako otroke brez prevelikih izgub pretihotapiti mimo trgovinice na izhodu. Bolj ali manj uspešni smo bili, tako pač je. Novopečeni zasvojenec Peter se je odločil, da bo s celo družino ponovil vsaj del moje jutranje rekreacije (itak, da so potem obleteli cel krog).

Korneuburg

Korneuburg

Pri nas otroci ne delijo norosti očeta, zatorej smo mu le pomahali, si obljubili skorajšnje snidenje, potem pa po postanku v Korneuburgu že peljali proti Wolkersdorfu. Tam smo parkirali ob bazenu, ki premore menda najdaljšo široko drčo v Avstriji (48.385231 16.509019).

Bazen v Wolkersdorfu

Bazen v Wolkersdorfu

Na izi smo naredili kosilo in se ravno pripravljali za odhod do bazena, ko je priletel tudi Peter. Izmenjali smo nekaj besed, jim voščili dober tek, potem pa že poiskali najboljša mesta v senci. Danes je bilo kar vroče, sonce je pripekalo in zato se mu ni bilo dobro pretirano razkazovati. Voda je bila še kar topla, drča zanimiva, zato je bilo zabave zadosti.

Vodne igre

Vodne igre

Še posebej, ko sta se nam pridružila tudi Petrova fanta. Potem so otroci pozabili na nas tastare, čisto po svoje so se zabavali v čofotalniku. Smo bili kar zadovoljni, da imajo družbo in da so se tako odlično ujeli. Vreme se je malo spreminjalo. Vsake toliko se je povsem pooblačilo in ko smo v zraku že čutili nevihto, so se oblaki znova raztrgali in od hude ure ni bilo nič.

Otroci si nagajajo...

Otroci si nagajajo...

Ko se je ura že prevešala v večer, je postajalo hladneje. Še nekajkrat sem se spustil po drči, preplaval nekaj dolžin v bazenčku, potem pa tudi sam sledil drugim, ki so že odhajali. Tokrat se oblaki niso razkadili. Ravno, ko sem stopal proti avtodomu so padle prve kaplje. Peter se je prestavil poleg nas, sklenili smo ostati tukaj, nobenega »šundra« ni bilo, torej bo tudi noč mirna.

Tastarim ni do igre

Tastarim ni do igre

Pred njo smo se po plohi odločili za sprehod. Odšli smo skozi Wolkersdorf, do železniške postaje. Tam smo nekaj časa igrali vlogo potnikov, ki čakajo na prvi vlak, potem pa že šibali nazaj. Seveda so otroci glasovali za večerni kino, tastari pa smo ta čas potrpežljivo čakali v drugem avtodomu, klepetali o vsem mogočem in si tako krajšali ure do spanja.

Deževni sprehod

Deževni sprehod

Ko so se odvrteli zadnji metri filma, je bil čas za menjavo. Dan je bil ravno prav naporen, da smo hitro omahnili vsak v svojo posteljo.

MUSEUMSDORF NIEDERSULZ, MUZEJ PRAZGODOVINE – 8.8.2011 – Večerna zabava je terjala svoj davek. Dekletoma se ni dalo pretirano hitro skočiti pokonci, Majo je bilo pa itak treba vsak dan znova buditi. Zaspanka. Tako sem zjutraj s Petrom in Nejcem naredil rekreativni krog s skircami do bližnjega Obersdorfa in nazaj.

Jutro

Jutro v Wolkersdorfu

Po krajšem postanku na železniški postaji smo se odpravili do kolesarske poti, ki so jo poleg informativnih tabel obeležili tudi z velikim železnim kolesom. Da bi tega poganjal, bi potreboval pa že moč Herkula. Vrnili smo se do avtodomov, jaz sem naše seveda moral buditi…halo, dan je zunaj! Po zajtrku smo se odpeljali le kakšen kilometer iz mesta in tam ob cesti parkirali.

Zasvojenci

Zasvojenci

Tu se konča power trail, gre za malce odpuljeno različico geocachinga, kjer je ob cesti na vsakih sto šestdeset metrov (ali kakšnega več) postavljena škatlica. Začeli smo na koncu, pri številki 140, jaz sem po treh imel vsega zadosti, danes nas je čakalo še marsikaj zanimivega. Peter pa…zasvojen, kaj se more.

Muzejska vas Niedersulz

Muzejska vas Niedersulz

Pomahali smo si, nato pa že navigirali proti kraju Niedersulz, kjer stoji pravi muzej na prostem (48.485257 16.675264). Kmečka vasica s svojimi resničnimi zgodbami kmetov, mlinarjev, kovačev, gostilničarjev. Res zanimivo. Le da je že med tem, ko smo stopali skozi prvo hiško, začelo zunaj kapljati. Vedno bolj.

Zgodbe iz preteklosti

Zgodbe iz preteklosti

Na koncu se je ulilo in že sam prehod od hiške do hiške nam je prinašal močo v čevlje. In še kam drugam. Kdo je bil kriv, da so dežniki ostali v avtodomu, se nismo mogli zediniti, kdo bi šel ponje, pa tudi ne. Pred nami so se razkrivale usode preteklosti, ki niti ni bila tako oddaljena. Vzeli smo si čas, predstavitev nas je kar prevzela. Ljudje so bili ponekod predstavljeni z imeni, priimki, slikami, osebnimi izpovedmi.

Navdušenje nad "štacuno"

Navdušenje nad "štacuno"

Čudili smo se življenju nekoč, stopili do kmečkega dvorišča. Ob tem so se budili tudi nekateri spomini in dekletoma sem v trgovini izpred desetletij pripovedoval zgodbe o podobni zadružni trgovinici v Naklem. Tam nam je moja stara mama kupovala žvečilne, znane »cigarete«, z bratrancem in sestričnami pa smo zbirali karte in se potem doma šli neskončne partije »vojne«.

Nakupovalni voziček

Nakupovalni voziček

Tudi oblike in vzorci nekaterih škatlic so nam bili znani. V gostilni smo se čudili, zakaj je bil šank za leseno mrežo. Verjetno so bili pivci tu kar razboriti, gostilniški pretepi pa nekaj običajnega. Mimo cerkvice smo se vzpeli v gornjo muzejsko ulico, kjer je tudi živa kmetija. Tu naokoli letajo goske, prašiči krulijo v ogradi, zajčki skakljajo. Seveda je bilo zato zabave za otroke dovolj.

Kmetija v živo

Kmetija v živo

Pridružil se nam je tudi Peter in skupaj smo raziskovali še hiške s prikazom vinarstva. Potem pa je on že ušel naprej, mi pa smo počasi mimo časov reformacije prišli do novejše zgodovine ob vhodu. Beneševi dekreti, smrtni marš ob pobegu pred komunizmom na Češkem, temne plati bližnje zgodovine.

Prase

Prase

Pogledali smo si razstavo gumbov, jaz sem zakrožil še do vaškega pokopališča in nekaj hišk v srednji vrsti, potem pa smo že stopali proti parkirišču. Dež je počasi ponehal, le velike luže so še spominjale na dopoldansko močo. Čas je bil za kosilo. Po njem smo se odpeljali proti kraju Asparn an der Zaya, tam našli pravo pot do muzeja prazgodovine ob gradu Asparn, parkirali in se odpravili proti vhodu (48.588369 16.491387).

Cerkvica

Cerkvica

Na blagajni sta dekleti dobili vprašalnike, odločili smo se, da si najprej ogledamo notranjost gradu in razstavo v njegovih prostorih, potem pa skočimo še na ogled prazgodovinskih bivališč za gradom. Šli smo skozi veliko vhodno dvorano v nadstropju, reševali kviz in ob tem opazovali ostanke preteklosti.

Grad Asparn an der Zaya

Grad Asparn an der Zaya

Ko smo zavili v del razstavnih prostorov, ki jih je opredeljevala določena barva, je začelo glasno tuliti. Alarm. Toda mi se nismo ničesar dotaknili. Do nas je prišel Peter z družino in skupaj smo se nasmejali prebrisanim idejam o tem, zakaj se je alarm sprožil. Ko sem odšel do blagajne še po vprašalnike za Nejca in Žana, pa sem ostrmel.

Ob reševanju kviza

Ob reševanju kviza

V pritličju je bilo polno gasilcev, pred gradom njihovih avtomobilov. Receptor mi je pojasnil, da se je sprožil požarni alarm in se celo pošalil, če sem morebiti kadil. Pa kaj še? Ogledali smo si razstavo zelišč, ki so nekoč zaradi svojih posebnosti veljale za čarovniške rastline, raznih mask.

Zelena soba

Zelena soba

Šli smo mimo številnih vitrin z ostanki keramičnih posod, orožja. Spoznavali življenje davno pred izumi, ki danes oblikujejo naš vsakdan. Videli smo makete bivališč in rešili kviz do konca. Otroci so zanj dobili živopisne kamenčke, potem pa smo po nasvetu receptorja že odhiteli do kovačije na odprtem delu muzeja.

Vitrine s preteklostjo

Vitrine s preteklostjo

Tam je samo danes potekal prikaz kovaških spretnosti. Opazovali smo žareče oglje in težavno kovanje izdelkov brez katerih si nekoč skoraj niso mogli predstavljati življenja. Ko se je ura že močno približala času zapiranja, smo se mimo recepcije napotili do avtodoma. Večer je vabil na sprehod po mestecu.

Kovačija

Kovačija

Lokalne znamenitosti smo spoznavali s pomočjo namigov ob iskanju stopenj multicacha. Zanimivo. Ko so naša dekleta obupala, smo se preostali odločili, da jo mahnemo čez polje do rdečega križa. Ravno prav smo se premigali. Pri križu smo obrnili in se vrnili tja, kjer naj bi se končal naš multi. Sredi polja? Nekaj ni v redu.

Žerjavica

Žerjavica

Še enkrat smo prebrali tekst in kmalu mi je bilo jasno, da sem tekst prevajal malce površno. Odšli smo do spomenika, nedaleč od parkirišča, in popravili napako. Sedaj smo morali le še zaokrožiti okoli gradu in že smo škatlico držali v svoji roki. Večer je minil tako, kot že kar nekaj njih poprej.

Sprehod skozi kraj Asparn

Sprehod skozi kraj Asparn

Tastari smo klepetali, otroci pa zijali kot začarani v ekran. Vsakomur svoje. Okoli devetih so začeli okoli nas kapljati avtomobili, predstava v bližnji gostilni jih je privabila. Med tem, ko smo njihov prihod še slišali, pa nas pri odhodu skoraj niso več zmotili. Smo že spali…

ČAROVNICE, SCHLOSS WILFERSDORF, NONSEUM, MIKULOV – 9.8.2011 – Zjutraj, tam enkrat po zajtrku, smo se odvlekli do vhoda. Seveda po tem, ko so otroci dodobra preizkusili igrala pred gradom.

Jutranji grad

Jutranji grad

Pričakal nas je isti receptor. Tokrat nismo zavili desno na stopnice, temveč smo odšli naravnost v park. Tam so pripravili rekonstrukcijo bivališč vse od časov, ko so naši davni predniki, oblečeni v kože, na žar vrgli mamutov šnicel, do časov Keltov. Še posebej njihovo svetišče je bilo zanimivo, z rogatim bogom vred.

Kako so živeli nekoč...

Kako so živeli nekoč...

Preproste zemljanke lovcev in indijanski šotori na začetku so nas peljale čez zgodovinska obdobja do koč, pri katerih smo kar izbuljili oči. Otroci so skakali naokoli in se v lovu zabavali po svoje. Loki, pripomočki za kuho, ležišča. Vse je bilo videti, kot bi Brkati som ravnokar vstal z ležišča. Tastari smo poznavalsko občudovali gradbene dosežke izpred tisočletij.

Keltsko svetišče

Keltsko svetišče

V kovačiji je bilo danes vse mirno, kovači so se tu potili zgolj dan poprej. Zlate sončnice so že lovile tople sončne žarke, ko smo se še zadnič ozrli na nenavadno naselbino in jo mahnili do avtodoma. Vožnja do Mistelbacha ni bila dolga, parkirali smo na velikem parkirišču nekoliko nad muzejskim centrom MZM (48.576832 16.574330).

Rogati bog

Rogati bog

Spust do muzeja ni bil pretirano dolg, na vhodu pa nas je pričakala nekoliko mrka gospa. Čisto v skladu s tem, kar nas je čakalo. Najprej smo zavili do osrednje razstave. Čarovnice tako in drugače. Ali vse kar ste hoteli vedeti o preganjanju čarovnic v srednjem veku, pa si niste upali vprašati.

Sončnica

Sončnica

Malo nas je sicer motilo, ker so bili vsi teksti v nemščini, toda z nekaj domiselnosti, smo tudi kakšno jezikovno luknjo preskočili. Obleke čarovnic, njihovi amuleti, knjige, pripomočki za čaranje, zelišča. Čarovniški procesi, izpovedi in pisma ujetih čarovnic in čarovnikov. Mučenje, zasmehovanje, kazni.

Muzej čarovništva

Muzej čarovništva

Kruti srednji vek. Čeprav je verjetno vsak čas grozen, če ga le gledaš z neke zgodovinske distance. Najbolj nas je pretresla predstavitev, kjer na filmu poslušaš izpovedi »čarovnic«, zapisanih v inkvizicijskih knjigah. Ob tem se dejansko postaviš v njihovo kožo in tako sam izbiraš, kako boš odgovoril.

Le kaj ju tako zanimajo uroki in čarovniški pripomočki?

Le kaj ju tako zanimajo uroki in čarovniški pripomočki?

Priznal ali zanikal, norel ali prosil za milost. Saj končno je bilo vseeno. Če nisi podlegel že med mučenjem, si končal na vislicah ali grmadi. Številke o čarovniških procesih in številu čarovnic so bile zastrašujoče. Pentagrami, nagrobniki, posledice »čaranja«. Noro. Toda ko bi vedeli, kaj nas še čaka.

Ne glede na odgovore...vedno se je končalo enako!

Ne glede na odgovore...vedno se je končalo enako!

Pustili smo se namreč zapeljati razstavi Hermanna Nitzscha in njegovih umetnij iz Duerckheim kolekcije. Kako opisati zadevo? Ni priporočljivo za mladino pod 15 let in tiste s slabimi želodci. Umetnost pa podobna »umetniškemu« vrtanju s svedrom v koleno pred leti na slovenski obali. Kri, kri in še enkrat kri.

Bizarna razstava

Bizarna razstava

Okrvavljena platna, stene, oltarji. Slike z njegovih performensov, kjer ljudi obmetavajo z živalsko krvjo, organi, kjer v preddverju eminentne dunajske stavbe v prašiča nad enim od akterjev vedno znova tlačijo in mečkajo živalske organe, dolivajo kri, mešajo in tlačijo ter prenašajo sem in tja. Komu slabo? Kaj bi šele bilo, če bi gledali film.

Random Noise

Random Noise

Veliko bolj umirjena in za okus povprečnega smrtnika sprejemljiva je bila razstava Michaela Kosa Random Noise. Slike, narejene iz prepognjenih zemljevidov, kamniti bloki, »sešiti« skupaj. Zanimivo. Vrnili smo se na parkirišče, kjer so se dekleta začela ukvarjati s kosilom, jaz pa sem sledil Petru in fantoma do razgledišča nad vinogradi.

Muzej MZM

Muzej MZM

Zanimivo, toda tistega, zaradi česar smo prišli, nismo našli. Malo poklapano smo se vrnili na kosilo, po njem pa odpeljali proti severu. Med vožnjo je Peter kar naenkrat zagledal tablo z oznako za avtodom in hkrati ugotovil, da je poleg tudi znamenitost, vključena v našo kartico.

Dvorec Wilfersdorf

Dvorec Wilfersdorf

Seveda smo obrnili in parkirali pred dvorcem Wilfersdorf v istoimenskem kraju (48.585907 16.645970). Hitro smo našli zaklad, skrit v bližini, potem pa že točili vodo v vse možno, kar smo našli. Na hitro smo v bližnjem stranišču še izpraznili stranišča in bili tako preskrbljeni za lep čas. Razstavo v dvorcu o družini Liechtenstein smo si ogledali na hitro, prav veliko zanimivega namreč ni bilo.

Zgodovina plemenitih Liechtensteinov

Zgodovina plemenitih Liechtensteinov

Jaz sem se sprehodil še skozi domovinski muzej, ki pa deklet s svojo dokaj skromno zbirko ni pretirano pritegnil. Je bila pa gospa, ki je o posameznih eksponatih znala povedati marsikaj, toliko bolj zanimiva. In tudi nadvse prijazna. Hvaležno je vzela še kartice in označila, da smo jih obiskali. To jim veliko pomeni, od vsakega obiskovalca verjetno tudi nekaj dobijo.

Najbolj neumni izumi vseh časov

Najbolj neumni izumi vseh časov

Ker se je dan že krepko prevešal v popoldan, se nismo smeli nič obirati. Odpeljali smo naprej do kraja Herrnbaumgarten. Kraj je malce odštekan, kar nakazujejo že ob prihodu v vas vrvi z obešenimi nogavicami. Nas je bolj zanimal muzej Nonseum (48.697261 16.679697).

Največja zbirka lukenj v gumbih

Največja zbirka lukenj v gumbih

Gre za razstavo najbolj nenavadnih in norih izumov. Nekaj jih je bilo domače pameti, nekaj uvoženih. Ob razlagi pri vsakem izmed njih, si je bilo mogoče ogledati tudi film, kjer so igralci demonstrirali uporabo. Trobenta z namerilnikom, da igralec lahko točno zadene ton, rokavice z belimi in črnimi prsti za lažje igranje klavirja.

Ročni tuš

Ročni tuš

Sesalec, ki ga pumpaš ob hoji, največja zbirka lukenj v gumbih, kosilnica z ovco, avtomat za pleskanje ograje, različne izvedbe sank, izjemno uporaben ročni tuš, pisoar, ki ga potegneš nad straniščno školjko, polavtomatski prst za vrtanje po nosu, maslo v stiku, naprava za navijanje nudlov, ni da ni.

Nonseum

Nonseum

Ura je bila že čez čas zapiranja, mi pa smo še kar raziskovali zanimive (beri nore) izume. Nismo hoteli ničesar izpustiti. Do meje ni bilo več daleč, mogočni grad sredi mesta Mikulov pa je kazal, da do našega cilja tudi ne. Parkirali smo pred Billo, potem pa avtodoma raje prestavili na parkirišče pri neke vrste športnem centru in bazenih (48.801493 16.633565).

Mikulov

Mikulov

Odlično izhodišče za raziskovanje mesteca. Pravo smer nam je kazal grad, tako da zgrešiti nismo mogli. Prišli smo do zgodovinskega trga v samem centru, jo mimo kipa Svete Trojice mahnili do informacij, od tam pa na obzidja gradu. Notranjost bo počakala do naslednjega dne, je bilo le malo pozno, da bi bila vrata še odprta.

Kozi Hradek

Kozi Hradek

Ajda je prva našla zakladek na razglednem balkončku, bil sem prav ponosen nanjo. Vreme se je v trenutku poslabšalo, veter in pršenje sta odnašala dežnike in bičala v obraz. Pri sinagogi na drugi strani gradu smo razmišljali kam. Ker se je slabo vreme končalo tako, kot začelo, smo sklenili, da se še danes vzpnemo na Kozi Hradek, komaj omembe vredno vzpetino blizu centra.

Mikulov in Sveti hrib

Mikulov in Sveti hrib

Zato pa toliko bolj razgledno. Vzpon ni bil naporen, le Žan se je nekam zaplezal, ko je iskal čisto samosvojo pot do vrha. Nas je kar malo zaskrbelo. Pa se je le rešil iz mišnice in srečno prišel za nami. Stolp na vrhu je bil zaprt, razgled pa zato nič manj lep. Sveti hrib na drugi strani mesta nas je izzival. Tako zelo, da smo ugotovili, da bo za vzpon še danes dovolj časa.

Igra svetlobe

Igra svetlobe

In smo šli. Mimo židovskega pokopališča smo se spustili znova v center, stopali mimo grobnice Dietrichsteinov in na drugi strani ob križevem potu znova zagrizli v strmino. Da je razgledišče priljubljeno, je kazalo veliko število sprehajalcev. Ravno smo si dobro razmigali noge, ko smo bili že na vrhu.

Grobnica Dietrichsteinov

Grobnica Dietrichsteinov

Sprehodili smo se mimo kapel in šli še naprej do cerkvice, ki so jo obnovili z evropskimi sredstvi. In jo potem gladko pustili osami in propadanju. Neverjetno. Obrnili smo in na griču ugotovili, da je tu skrit tudi zakladek. Toda morali bi že ob vzponu šteti kipe v kapelah križevega pota.

Na Svetem hribu

Na Svetem hribu

Maja in Martina sta s seboj vzeli še Živo in med spustom so izpolnile nalogo. Mi smo med tem sedeli na vrhu, opazovali sončni zahod in že malo brskali naokoli. Dva zaljubljenca sta si na klopco v bližini prinesla celo buteljko vina. Romantično.

Večerno mesto

Večerno mesto

Ko smo dobili podatke, smo izračunali koordinate, v temi lomastili naokoli in potem pod skalo na travniku pod vrhom našli škatlico. Juhej. Prižgali smo baterije in se napotili proti osvetljenemu mestu pod nami. Sprehod po mestnih ulicah pozno zvečer je bil zanimiv, tako zelo, da sva ga s Petrom še malo podaljšala.

Lahko noč...

Lahko noč...

Potem pa odšla nazaj v avtodom na klepet. In spanec. Dan je bil dokaj naporen.

MIKULOV, MORAVSKI KRAS – 10.8.2011 – Pomežikali smo zaspano v jutro in po zajtrku odšli proti centru. Grad nas je vabil že od dneva poprej, sklenili smo si ga ogledati. Plačali smo karte in nato iz razgledne ploščadi opazovali mesto, ki se je prebudilo.

Grad Mikulov

Grad Mikulov

Z vodičko smo odšli v notranje prostore gradu. Ker originalne opreme ni ostalo veliko, so v sobane postavili razstavo posameznih slogov, od gotike, prek renesanse, baroka… Pohištvo in slogovno različni predmeti od časov, ko so Dietrichsteini grad zgradili, so bili vsekakor zanimivi in predvsem tudi poučni.

Galerija Dietrichsteinov

Galerija Dietrichsteinov

Vodičko smo spustili naprej, zato smo lahko hitro naredili še kakšno fotografijo. Za spomin seveda. Naše popotovanje skozi čas se je nadaljevalo v galeriji nekdanjih lastnikov gradu. V temačni vitrini je bila razstavljena mrliška obleka Margarete Francesce Lobkowicz iz tretje generacije mikulovskih Dietrichsteinov.

Sani

Sani

Videli smo strelne tarče, vaze, sanke, mizice in stole. Čez dvorišče smo se sprehodili v knjižnico z vrsto starinskih knjig, globusov. Vsekakor zanimivo. Sledil je ogled razstave vinogradništva. Mikulov namreč leži na Južnem Moravskem, ki je tudi vinorodna pokrajina.

Knjižnica

Knjižnica

Največja znamenitost je poleg velikih preš nedvomno ogromen sod, ki je lahko vseboval kar 1014 hektolitrov vina. Manjše preše, sodi in sodčki, kadice. Vse, kar dober vinogradnik potrebuje. S tem je bilo vodenje zaključeno, karte pa so nam omogočale še ogled razstave v kleti gradu.

Sod velikan...

Sod velikan...

Na poti do vhoda smo se začudili nenavadnemu spomeniku. Lobanji na klečečem človeku. Še bolj smo se začudili Ajdi, ki je v lobanjo zlezla. Ne moreš verjeti. Sem že razmišljal, kako bodo morali razrezati neprecenljivo umetniško delo, da jo dobijo ven, ko se je sama splazila iz bronastega objema.

Zlezla sem mu v glavo...

Zlezla sem mu v glavo...

Po stopnicah smo se spustili do predmetov, ki kažejo na prisotnost Rimljanov in Germanov v tem območju. Polomljeni glavniki, razbiti in celi ostanki keramičnih posod, nakit, okostja, stekleničke, orožje, kovanci. Drugi so bili hitro mimo, midva z Živo pa sva si vzela čas. Naju je zgodovina kar pritegnila.

Kostko

Kostko

Rekonstrukcija germanske koče prikazuje opremo in tipične predmete, ki so jih pred stoletji uporabljali. Znova pod oblačnim nebom smo se čez glavni trg sprehodili do parka pod mestom, tam poiskali angela brez rok…hm, le kako smo vedeli zanj. Nato pa stopali proti avtodomu.

Sledovi preteklosti

Sledovi preteklosti

Peter je raziskal eno izmed trgovin v centru, jaz sem odšel po pivo in nekaj malenkosti v Billo. Potem pa smo po zgodnjem kosilu že mahali Mikulovu v slovo in peljali proti Brnu. Mislil sem, da ga bomo obvozili, pa temu ni bilo tako. Skozi center, tik pod katedralo na griču, smo peljali v največji gneči.

Brno

Brno

Da se ne bomo ustavljali, je bilo sklenjeno že predhodno. Velikih mest si na tem popotovanju res nismo želeli. Ko smo se izvili iz gneče, smo spet lažje zadihali. Peljali smo do mesteca Blansko in pred njim zavili v smer proti Moravskemu krasu. Takoj za zavojem smo se sprehodili do kipa Aresa, nato pa nadaljevali vožnjo do parkirišča za avtobuse pri Skalnem Mlynu (49.361977 16.709866).

Pri spomeniku

Pri spomeniku Fratišku Krenku

Maja je naredila pozno kosilo, jaz sem poklepetal z nemškim avtodomarjem, nato pa smo skupaj s Petrom odšli na sprehod. Najprej nas je čakalo nekaj vzpona, ko smo šli mimo spomenika Fratišku Krenku, pa se je steza začela počasi spuščati. Hoje je bilo kar nekaj, toda ob prijetnem klepetu smo komaj opazili, da smo že pri veliki udornici Macocha.

Tu doli se je pognala zlobna mačeha...

Tu doli se je pognala zlobna mačeha...

Stopili smo na zgornje razgledišče in ob pogledu v globino se nam je kar zavrtelo. Približno 140 metrov pod nami je bilo konec navpičnice. Pofotkali smo globino, sami sebe nad njo, ugotavljali ob pogovoru s starejšim moškim, da si slovanski jeziki res niso tako daleč vsaksebi, nato pa že prepričevali gospodično pri prodajalni sladoleda, da zapira ravno malo prezgodaj.

Pogled s spodnjega na zgornje razgledišče

Pogled s spodnjega na zgornje razgledišče

S sladoledi v rokah smo se po stezi začeli spuščati do spodnjega razgledišča, od koder se je lepo videlo mesto, kjer bomo naslednji dan stopali prav po dnu udornice. Spust smo nadaljevali do ceste, po kateri smo mimo (ali seveda skozi) Hudičeva vrata (Čertova branka) šli do spodnje postaje žičnice in vhoda v jamo Punkevni. Tu bomo šli jutri v podzemlje.

Hudičeva vrata

Hudičeva vrata

Čakalo nas je še dva kilometra hoje do našega avtodoma. Hoja ob vodi, pod visokimi stenami, skoraj že v mraku, je bila skrivnostna. Našli smo zakladek, posvečen enemu izmed speleologov, nato pa nadaljevali s hojo. Utrujenost je otroke minila takoj, ko so skočili v avtodom in začeli pripravljati vse za večerni film.

Luknja

Luknja

Midva s Petrom sva odšla pa še malo naprej. Hodila sva mimo vhoda v jamo Katerinska in višje iskala zaklad. Jaz sem ob tem skozi neverjetno nizko luknjo zlezel v jamo, ki se je po nekaj deset metrih zaključila z zaprtimi vrati. Ob vrnitvi je Peter že našel zakladek in sicer na drugi strani ceste. Vrnila sva se do parkirišča, od tam pa sem sam švignil po poti navzgor.

Skozi to luknjo sem lezel...noro!

Skozi to ožino sem lezel...noro!

Znova sem šel do spomenika Krenku, tam izračunal koordinate škatlice in nadaljeval skoraj do udornice. Navigacija me je malo sprehajala sem in tja, preden sem končno našel pravi štor. Ko sem jo mahal nazaj, je bilo vedno bolj temno, noč je legala na zemljo. Zadnji spust sem v popolni temi pretekel, kot blisk šinil čez parkirišče in že v avtodomu dobil prijetno hladno osvežitev.

Štor

Štor

Klepet se tokrat ni tako zavlekel, utrujenost nas je že zmagovala, naslednji dan pa bo treba zgodaj vstati. Zaradi zasedenosti smo izlet v jamo rezervirali že en teden prej.

JAMA PUNKEVNI, OLOMOUC, VEČERNI LITOMYŠL – 11.8.2011 – Zjutraj smo jo najprej mahnili do turističnih informacij, kjer smo kupili karte, blagajničarka pa nam je po ponovitvi gesla izročila tudi veliko leseno skrinjo. Se ve, zakaj.

Moravski kras

Moravski kras

Po zajtrku smo se kar toplo oblekli in se odpravili peš do vhoda. Že od dneva poprej smo vedeli, koliko nam bo vzela hoja, zamuditi nismo smeli. Tako je bilo nekaj živčnosti, saj se je Živa odločila, da bo ravno danes dan začela s cmerjenjem in počasno hojo. Vseeno sta z Majo prišli pravočasno, volja se je vidno izboljševala.

Romeo in Julija

Romeo in Julija

Že smo se s svojo skupino napotili v podzemlje. Najprej smo prišli v galerijo, kjer smo izvedeli osnovne podatke o sami jami in njenem odkrivanju. Hkrati so se že tu »pokazale« nekatere nenavadne oblike, na katere je kot po navadi v takšnih luknjah, vodička navdušeno opozarjala. Stopali smo naprej mimo zrcalnega jezerca, kapnikov različnih oblik in velikosti je bilo res veliko.

Kamnite zavese

Kamnite zavese

Šli smo skozi veliko dvorano, gledali, do kod je nekoč segla voda. Ob spustu smo videli dva kapnika, stalagmit in stalaktit, ki sta bila tik na tem, da se združita. Toda ne bosta se nikoli, kot je pojasnil vodič, saj vode tu ni več in sta tako prenehala rasti. Romeo in Julija, itak. Velike zavese, katedrala, kapnika, ki sta bila videti kot vazi. Eden je na vrhu imel čisto ravno površino.

Na dnu udornice

Na dnu udornice

Tunel nas je pripeljal na dnevno svetlobo. Kar jo je na dnu udornice Macocha sploh bilo. Izvedeli smo, kako je do udora prišlo, kakšna je globina, kako so pred stoletji prilezli tu doli. In pa seveda zgodbo o imenu. Macocha namreč pomeni mačeha. Ta naj bi hotela svoje pastorke vreči dol. Ko so njeno namero razkrinkali, se je v globino vrgla kar sama. Sledilo ji je še veliko življenja naveličanih posameznikov. Žalostno.

Hlastanje po svetlobi

Hlastanje po svetlobi

Znova smo proniknili v podzemlje in prišli do čolničev. Z enim od njih smo se odpeljali po jamskih rovih. Včasih je bilo treba kar popaziti. Ko sem se enkrat preveč obračal, sem jo dobil malo po glavi. Pa nič zato, kamnu se menda ni nič poznalo. Tudi nekaj kapnikov je zdrselo mimo nas. Na pol poti smo naredili postanek in si ogledali še enega od suhih rovov.

V suhem rovu

V suhem rovu

Tudi ta je bil poln kapniškega okrasja, lepi beli stalagmiti, stebri in zavese, nas niso pustili hladne. Super. Vrnili smo se do čolna in odpeljali po rovih naprej iz jame. Tam smo se še pofotkali, lovili otroke, ki so nam ušli v trgovino in se nato pogajali o tem, kaj je »nujno« treba kupiti. Odnesli smo jo z netopirčkom na rezini kapnika. Huh.

Na koncu vodne poti

Na koncu vodne poti

Čakal nas je še pohod nazaj do Skalnega mlyna, kjer smo znova zavili do turističnih informacij, še enkrat povedali geslo in v leseni zaklad odložili mojega prvega potovalnega hroščka. Pivce za živce. Potem pa že odpeljali s parkirišča. Plačila parkirnine ni zahteval nihče, ponujali pa denarja tudi nismo. Spet na glavni cesti, smo se usmerili proti Olomoucu.

Turistične informacije v Skalnem mlynu

Turistične informacije v Skalnem mlynu

Ceste so bile takšne kot pri nas. Torej dokaj v redu. Dokaj. Je šlo pa zato precej gor in dol, levo in desno, sem in tja. Ker mi je navigacija odpovedala poslušnost, sem sledil Petru in ga le včasih po postaji povprašal, če smo še prav. Maja, ki je vožnji sledila po zemljevidu, je zatrjevala, da je vse v redu. Skozi gozdove in vasi, mimo vojaških območij, radarjev in nepreglednih polj, smo prispeli v Olomouc.

Olomouc

Olomouc

Eno od turistično najbolj podcenjenih mest, ga oglašuje Lonely planet. Bomo videli. Predlagal sem parkiranje ob ulici, kakšen kilometer ven iz centra. Pa smo bili prehitro mimo. V samem centru smo o kakšni luknji, po možnosti še brezplačni, lahko le sanjali. Ko smo se že drugič ali tretjič obrnili naokoli, je Peter zapeljal iz centra.

Fontana

Tritonova fontana

Parkirali smo na makadamskem parkirišču, v bližini cementarne. Ni bilo ravno elitno mesto, za pripravo kosila pa čisto dobro. Po njem smo se premaknili nazaj, torej nekoliko bližje centra mesta, in za cesto parkirali (49.598102 17.269696). Pod katedralo sv. Venčeslava smo šli proti Trgu republike s Tritonovo fontano in ob njem pokukali v cerkev device Marije snežne.

Dinozaver

Dinozaver

Na enem od stranskih dvorišč smo zagledali smešnega dinozavra, narejenega iz odsluženih računalnikov, tipkovnic. Potem pa stopali mimo nekdanje jezuitske univerze in teološke fakultete do kapele sv. Jana Sarkandra. Tu so nekoč stali zapori, v katere so v začetku 17. stoletja, v času lokalnega preganjanja kristjanov, zaprli Jana Sarkandra in ga mučili do smrti.

Kapela Jana Sarkandra

Kapela Jana Sarkandra

Kapela je res pravi biser, v kleti pa so razstavljeni pripomočki, zaradi katerih je nesrečni Jan smrt storil… Ogledali smo si cerkev sv. Mihaela in Dominikanski samostan, zlezli v zvonik, kjer pa razen zvonov nismo videli ničesar. Polkna so bila zaprta, zato z razgledom ni bilo nič. Spustili smo se do Gornjega trga in šli mimo vodnjaka Juliju Cezarju do mestne hiše.

Križni hodnik v dominikanskem samostanu

Križni hodnik v dominikanskem samostanu

Del nje je tudi astronomska ura, znamenita zaradi upodobljenih delavcev. Originalna ura je bila med drugo svetovno vojno uničena, kakšna bo motivika po drugi svetovni vojni, pa je jasno. Spustili smo se do cerkve Svetoho Morica, ogromne gotske zgradbe, jo obkrožili in nič več kot to, potem pa vrnili na trg s Herkulovim vodnjakom in stolpom Svete trojice, ki je tudi del Unescove kulturne dediščine.

Astronomska ura

Astronomska ura

Vanj se je nabasala skupina japončkov in notri so bili tako dolgo, dokler ni končno vodiču kapnilo, da zunaj čaka še veliko ljudi, ki bi radi vstopili. Pod mrkimi pogledi so poševnookci odrajžali naprej, mi pa smo se po hitrem ogledu ločili. Peter se je odločil popoldne zapraviti z zakladolovom, mi pa smo imeli druge želje in načrte.

Stolp svete trojice

Stolp svete trojice

Spustili smo se na Dolnji trg in šli mimo Neptunovega vodnjaka in Marijinega kužnega znamenja. Med ozkimi uličicami bi se skoraj izgubili, nato pa smo le našli pot, ki nam je bila že znana in mimo nekdanjega jezuitskega učiteljišča stopali proti katedrali sv. Venčeslava. Seveda smo si jo ogledali, z relikviarijem vred, nato pa že stopali nazaj proti avtodomu.

Katedrala sv. Venčeslava

Katedrala sv. Venčeslava

Hoteli smo najti tudi zakladek, katerega koordinate smo dobili pri cerkvi. Vendar nam nikakor ni uspelo, tudi nama z Ajdo, ki sva na trgu pod cerkvijo ostala malo dlje, žal ne. Iz Olomouca smo se odpeljali proti mestecu Litomyšl. Iz mesta smo se izvili brez težav, vožnja po vzporedni cesti pa je bila prav prijetna. Nič nismo pogrešali hitrejše sosednje asfaltne kače.

Smetanov trg v Litomyšlu

Smetanov trg v Litomyšlu

V mestu Litomyšl smo zapeljali povsem v središče mesta in parkirali na Smetanovem trgu (49.869633 16.311812). Seveda imena ni dobil po mlečnem izdelku… V večernem soncu smo se sprehodili ob čudovito pisanih hiškah, zavili pri spomeniku skladatelju Smetani do gradu. Sence skulptur ob njem so risale nenavadne sence.

Romeo in Julija, že drugič danes...

Romeo in Julija, že drugič danes...

Čez zanimiv park s skulpturo štirih deklet, ki se igrajo v vodi, smo šli mimo cerkve Proboštsky chram nazaj do Smetanovega trga. Odpeljali smo se proti kraju Nove Hrady, kjer stoji tudi istoimenski dvorec. V večernem mraku smo parkirali ob ribniku z račkami (49.851957 16.143878), z Majo sva se sprehodila tudi do vhoda v dvorec.

Dvorec v Litomyšlu

Dvorec v Litomyšlu

Zaokrožila sva še po kraju, vendar je bilo naše parkirišče videti kar v redu, zato za premik ni bilo niti volje, niti potrebe. Ko se je na začetku drevoreda ustavil avtodom, smo že vedeli, da je Peter. Pokazali smo mu, kje smo mi našli mesto in čisto zadovoljen je parkiral za nami.

Dekleta

Dekleta

NOVE HRADY, LITOMYŠL, HRADEC KRALOVE – 12.8.2011 – Zjutraj sta bili dekleti kar zgodaj pokonci. Ali pa smo bili vsi pozni. Kakor gledaš. Račke so ju zanimale, sprehod pa ne. S Petrom in fantoma smo odšli mimo vhoda v grad in nad kolesarskim muzejem do senčnice nad vodnjakom na zadnji strani griča.

Nove Hrady

Nove Hrady

Ko smo se vrnili do avtodoma, sta bila v hiški ob parkirišču že dva mladinca in pobirala parkirnino. Seveda smo jima brez težav dali tista dva evra. Ko pa sta začela moledovati, da bi avtomobile prestavili na sicer povsem praznem parkirišču, smo hitro ugotovili, da angleško ne znata.

Kdaj se bo že začelo vodenje?

Kdaj se bo že začelo vodenje?

Zato smo se pogovarjali kar tako, vsak po svoje in na koncu nekako sporazumeli, da avtodome pustimo kjer so, po ogledu pa se čim prej odpeljemo. Po zajtrku smo odšli do vhoda v grad, kupili vstopnice in počakali na začetek vodenja. Grad je nekdanji lastnik po razpadu vzhodnega bloka dobil nazaj, menda v dokaj slabem stanju.

Jedilnica

Jedilnica

Z obnovo se je kar potrudil, težje je bilo s pohištvom, saj je to v glavnem izginilo. Zato je danes v sobanah možno videti pohištvo iz češkega muzeja dekorativne umetnosti v Pragi. Po osnovni razlagi o gradu, njegovi zgodovini in lastnikih v pritličju, pod družinskim grbom in obveznim rogovjem številne jelenjadi, smo šli na ogled soban v prvem nadstropju.

Salon

Salon

Mimo spalnice smo prišli do poročne dvorane z zanimivo pečjo in lestencem. Še posebej pa je bil privlačen bar, ki se je odprl v stranski omari. Kar dobro založen, samo postregel nam ni nihče. Mone. Kabinet s knjižnico, jedilnica, lep pogled na park pred vhodom v dvorec z balkona. Zanimive ure, ki so odbijale nek drugi čas. Preprosta grajska kapela, porcelan.

Pogled na grajsko dvorišče

Pogled na grajsko dvorišče

Spustili smo se nazaj v pritličje in si tam pogledali še nekaj soban, opremljenih v različnih slogih, kolikor je moje laično oko lahko ugotovilo. Zanimivo. Ni nam bilo žal kron za ogled. Postali smo še pred vhodom, nato pa stopali proti križevemu poti. Ta vodi na grič nad dvorcem, kjer je dejansko stal prvotni grad, kot smo bili seznanjeni med vodenjem.

Postaja križevega potu

Postaja križevega potu

Ostanki zidov so kazali, da je bilo res tako. Med spuščanjem nazaj proti parkirišču smo nad sabo zagledali mogočnega jelena, ki je poziral kot pravi maneken. Sprehodili smo se še do že znane senčnice in potem ob postajah križevega pota navzdol. Zgornja vrata so bila zaklenjena, zato smo se morali do parkirišča vrniti po že znani poti.

Jelen

Jelen

Vozila so ga že skoraj zapolnila, zato nam je bila skrb otroških parkirnih mojstrov bolj jasna. Prijazno smo si pomahali, potem pa smo mi že peljali proti Litomyšlu. Tam smo najprej pred lokalno trgovino ugotovili, da je čas parkiranja močno omejen. Ker bi najini kravici težko skrili med množico osebnih avtomobilov, smo se postavili v kolono in kar dolgo čakali, da smo končno lahko zapeljali na glavno cesto.

Pozdrav

Pozdrav

Po nekaj sto metrih smo opazili table za parkirišče za avtobuse, jim sledili in ob robu, kjer so bila zarisana tudi mesta za osebna vozila, parkirali (49.871566 16.307058). Napotili smo se čez cesto in skozi mesto do dvorca. Tam smo kupili karte za vodenje po dvorcu, odločili smo se za prvo turo, ki vključuje tudi posebej zanimivo gledališče.

Gremo na ogled!

Gremo na ogled!

Ker smo do začetka imeli še eno uro, smo se sprehodili po mestu. Znova smo šli skozi nam že znani park s skulpturami, mimo cerkve Vzvišenega križa navzdol proti Smetanovemu trgu. Tam smo firbcali po trgovinah, oropali bankomat, nato pa stopali nazaj proti dvorcu.

Grajsko gledališče

Grajsko gledališče

V slabi uri vodenja smo videli zanimivo starinsko gledališče in reprezentančne sobane. Sprejemno dvorano, zeleni, modri in vladarski salon, veliko jedilnico. Vse je bilo urejeno tako, kot da bodo nekdanji lastniki ravnokar stopili skozi vrata, dvorne gospodične še s pordelimi lici in gospodiči zadržano vljudni.

Grajske dvorane

Delovna soba

Slike na stenah so kot po navadi v takšnih zgradbah prikazovale znane bitke, kraje sveta, ki so nekoč veljali za eksotične, danes pa so nam na dosegu roke. Zanimivo je, da so imeli dve glasbeni sobi in sicer ločeno za gospe in gospode. Morebiti so se že takrat okusi razlikovali.

Salon

Salon

Ali pa so zgolj gospodje radi v miru pokadili cigaro in ob bolj poskočnih ritmih razdrli kakšno šalo, nevredno občutljivih ženskih ušes. V zadnji sobi ogleda so bile po stenah velike slike konj. Vodič nam je razložil, da so bile stopnice v prvo nadstropje bolj položne in široke, saj so v to sobano gospodje kar prijezdili. Neverjetno.

Kje pa so lačni gostje?

Kje pa so lačni gostje?

Sprehodili smo se po križnih hodnikih in tako tudi od zgoraj pogledali na dvorišče dvorca. Ali zanimiva sončna ura na zidu nasproti nas kaže prav, nismo preverjali. Po ogledu smo odšli iz dvorca in čez dvorišče do sosednje zgradbe. Nekoč je bila to dvorna pivovarna. Ne vem, če danes tu še varijo pivo, se je pa v zgradbi rodil skladatelj Bedrich Smetana.

Soba v katero je gospoda prijahala

Soba v katero je gospoda prijahala

Pogledali smo si salon, delovno mizo in predvsem tudi spalnico, v kateri je nekoč vekal kasneje tako slavni skladatelj. Spalnica je bila skoraj špartansko preprosta, vendar okusno opremljena, zibelka in postelja za mladinca z varovalno ograjo pa sta kazali na mladost lastnikov.

Tu se je rodil mali Smetana

Tu se je rodil mali Smetana

Bogsigavedi kdaj se je zadnje dete igralo s konjičkoma, ki sta stala ob postelji staršev. Ženski del naše druščine se je odpravil po ogledu nazaj proti avtodomom, moški del pa je šel ob rečici, našel še nekaj skritih škatlic, nato pa zakrožil nazaj na kosilo.

Hradec Kralove

Hradec Kralove

Po njem ura ni bila več prav zgodnja, odpeljali smo se proti severozahodu, naš cilj je bilo mesto Hradec Kralove. Vožnja ni bila kaj posebnega, le na luknje je bilo treba paziti. Ugotovili smo, da je to občasno prav značilnost čeških cest. Lep asfalt, potem pa kar iz nič, gromozanska luknja. Podnevi se jo je že videlo, ponoči je bilo pa treba voziti previdneje.

Katedrala in Črni zvonik

Katedrala in Črni zvonik

V mestu smo navigirali povsem v središče in na glavnem trgu pred katedralo ugotavljali, da je parkirišče plačljivo cel dan. Zato smo sklenili, da parkiramo le malo izven najožjega centra. Vendar smo se brez občutka za smer zapletli v labirint ozkih enosmernih ulic, prekritih s kockami in povrh dokaj zaparkiranih.

Notranjost katedrale

Notranjost katedrale

Pretreseni smo se obračali, kamor je bilo sploh možno in končno seveda pristali znova na osrednjem trgu (50.209290 15.832186). Vsega smo imeli zadosti, parkirali smo in plačali nočno pavšalno tarifo, ki pa vseeno ni bila pretirano visoka. Sprehodili smo se do stolpa ob katedrali, vendar moči za vzpon nismo imeli. Je pa Peter v grmovju ob stolpu zagledal torbico in jo izročil ženski, ki je pobirala vstopnino.

Spomenik Janezu Pavlu ll.

Spomenik Janezu Pavlu ll.

Že čez minuto ali dve je bila na mestu policija, ki jo je prevzela v nadaljnjo obravnavo. Mi smo stopili v katedralo sv. Duha in si jo ogledali, potem pa je Peter sklenil, da skoči naokoli in poišče še kakšen zakladek. Toda tokrat je doživel družinski upor, zato je moral pot pod noge vzeti kar sam. Dekleta so se sprehodila po mestnem trgu, mimo kužnega znamenja, zanimivih pisanih hišk in nazaj.

Pisane hiške

Pisane hiške

Midva z Nejcem pa sva poiskala spomenik papežu Janezu Pavlu ll., nato pa ob spremstvu Žive in Martine odšla za Petrom. Saj ga vendarle nismo mogli pustiti samega. Zaokrožili smo do reke in še malo naokoli nazaj, našli Petra in potem skupaj pot v večernem mraku nadaljevali do avtodoma.

Ob reki

Parnik

Tokrat smo se uspešno izvili iz mestnega središča, nato pa sledili navigaciji po lokalnih cestah do kraja Teplice nad Metuji. Tam smo našli parkirišče pri vhodu za skalno mesto (50.595136 16.148229). Večer je minil tako kot njih večina. Ker so prijatelji naslednji dan odhajali nazaj proti domu, smo si seveda imeli še marsikaj za povedati, med tem, ko so bili otroci seveda povsem okupirani z risankami.

Večerni sprehod po mestu

Večerni sprehod po mestu

SKALNA MESTA – 13.8.2011 -  Zjutraj smo se zbudili v zoprno jutro. Takoj smo vedeli, da bo s seboj treba vzeti tudi dežnike. Parkirišče se je počasi polnilo, parkirni mojster pa nas je gledal malo postrani. Končno si je opogumil, stopil do nas in začel bolj z mahanjem kot jezikom razlagati, da se bomo morali prestaviti. Ni nam bilo jasno, zakaj.

Pohod proti skalnim mestom

Pohod proti skalnim mestom

Toda ker je zagotavljal, da bomo plačali enako, smo se končno vdali in zapeljali na bližnje avtobusno parkirišče. Parkirni mojster je prišel za nami in nam skušal dopovedati, kakšno uslugo nam je naredil, saj bi za tako bogato odmerjeni prostor morali avtobusarji plačati precej več. Mi smo samo zmajali z glavo in si mislili svoje. Kdo pa nas je silil sem?

Koluti sira

Koluti sira

Oborožili smo se z anoraki in dežniki in jo mahnili proti vhodu. Najprej nas je čakal vzpon skozi gozd. Krajši postanek pri nekakšnem zavetišču je bil potreben, da smo ujeli sapo in počakali, da je prenehalo rositi. Ko smo jo mahnili naprej, so se končno začele kazati skalne špice, tablice so nam namignile, katere zanimive oblike se razkrivajo.

Vzpon na grad Strmen

Vzpon na grad Strmen

Stolpi so se dvigali v nebo in izginjali v meglicah. Ogromni skalni bloki so bili naloženi eden na drugega. Desno od nas so se kot v nebo vzpenjale strme stopnice. Seveda smo jo ubrali navzgor, peljale so proti gradu Strmen. Oziroma skalam, kjer naj bi nekoč stal. Ko smo gledali skico gradu, kar nismo mogli verjeti, da je na strmih skalah nekoč stala mogočna utrdba.

Na razglednem stolpu

Na razglednem stolpu

Stopnice so bile sprva dokaj široke, z izogibališči, na koncu ožje, nad sedelcem pa že tako ozke, da bi bilo srečevanje že zelo težavno. Z vrha bi se moralo verjetno videti daleč. Tokrat smo z eno roko lovili dežnike, se z drugo držali za ograjo in razmišljali, če navzdol ne bo preveč spolzko. No ja, nekaj se je že videlo, vendar je pogled izveneval v meglicah, skalne špice pa so kar nekako izginile med drevjem pod nami.

Sekira

Sekira

Previdno smo se spuščali nazaj do poti in se usmerili še višje, proti pravemu naravnemu skalnemu mestu. Ob poti so tablice še vedno usmerjale naše poglede. Naložena skladovnica sirnih kolutov, sova, sekira, skalne oblike so res burile domišljijo. Naša naloga je bila, da smo pogled usmerili tja, kamor je želela tablica in velikokrat smo res lahko razbrali obliko, ki je spominjala na indijanca, psa ali celo državne simbole.

Ozki prehodi

Ozki prehodi

Vreme je bilo še vedno kislo in nič nismo vedeli, kako se bo še sukalo. Vhod v samo skalno mesto so stražila vrata, sicer na široko odprta, pa vseeno. Ozka soteska med visokimi navpičnimi stenami je bila res nekaj, kar ni za zamuditi. Počutili smo se kot palčki v deželi velikanov.

Med skalnimi bloki

Palčki v deželi velikanov

Krožna pot nas je mimo strmih skalnih sten ter novih in novih zanimivih stolpov, votlin in zagozdenih skal pripeljala do vhoda v mesto. Peter se je tu odločil, da bodo počasi odšli proti avtodomu in se začeli vračati v smeri Avstrije. Moja prigovarjanja in moledovanja njegovih otrok niso nič zalegla, tudi vreme, ki je bolje kazalo, ga ni prepričalo.

Jasni se...

Jasni se...

Saj po svoje sem ga pa razumel, pred njim je bila še dolga pot. Jaz sem zadnji krog pretekel še enkrat, saj sem skalne špice skušal ujeti še v nekoliko boljši svetlobi. V najožji del skalnega mesta sem se vrnil z Ajdo, skalne stene, ki so se v ožinah skoraj stikale, so bile ob vpadu sončnih žarkov videti prav čarobno.

Senca

Senca

Vrnila sva se do Maje in Žive. Skupaj smo se vračali do pod gradu Strmen in malo nižje na razcepu poti zavili proti skalnemu mestu pri Adršpachu. Hoje je bilo kar nekaj, toda stopati po gozdu je bilo prijetno. Šli smo mimo izvira in ob velikih balvanih začudeno zmajevali z glavo. Razpasla se je navada, da okoli naložijo veje in vejice, kot da ga želijo podpreti. Čudaško.

Podprti

Podprti

Delno je bil svet okoli nas močvirnat, vendar je bila na teh delih pot narejena iz lesenih desk. Zato mokri nismo bili. Smo pa malo pogledovali v nebo. Znova se je pooblačilo, nič nismo vedeli, kako se bo še vreme sukalo do večera. Znova smo prišli do višjih skalnih špic, začeli smo se vzpenjati in spuščati, v pomoč so nam bile stopnice v obliki lestev.

Pot skozi močvirje

Pot skozi močvirje

Pot je tekla mimo zaliva jezerca, ki leži prav sredi tega skalnega mesta. Po njem se je možno celo popeljati s čolnom. Toda ko smo videli ceno, nas je minilo, mahnili smo jo naprej do slapu in nato skozi skalno mesto dalje. Znova so se pred nami nizale različne zanimive oblike, od znanih zaljubljencev, župana in njegove žene, do glave pume.

Kot nekakšne šape...

Kot nekakšne šape...

Ker je tu mimo hodil tudi Goethe, znani nemški pisatelj, so se mu Čehi poklonili s spomenikom in spominsko ploščo. V skalni kapeli je bil opomin na številne alpiniste, ki so med plezanjem po stolpih strmoglavili v globino. Žalostno. Mi plezati nismo imeli namena, raje smo se sprehajali skozi ožine, široke ravno za širino telesa, opazovali strme špice in skale na njihovem vrhu.

Skalna kapela

Skalna kapela

Čudežno so kljubovale težnosti. Vreme se je znova popravilo, skalne špice, obsijane s svetlobo, so bile res čarobne. Tudi ta pot je bila krožna, počasi smo se obrnili nazaj in hodili proti skalnemu jezeru. Blagajna je bila že zaprta, pot pa še ne. Vzpeli smo se do jezerca, čolnar je sklenil narediti še eno furo, tako, na črno.

Župan in njegova žena

Župan in njegova žena

Cena je bila ista, mene ni prepričala. Pa tudi dekleti sta spoznali, da nima smisla. Vrnili smo se nazaj na stezo in se med vračanjem še enkrat približali jezeru. Čolnar je ravno odrinil, peljal mimo nas, naredil za ovinkom obrat in se čez kakšnih deset minut s svojo skupino vrnil do pristanišča, kjer smo počivali.

Skalno mesto Adršpach

Skalno mesto Adršpach

Med tem je navrgel nekaj podatkov o jezeru in skalnih špicah naokoli. Sedaj sem vedel, da je bila naša odločitev pravilna. Čakalo nas je še nekaj stopnic navzgor in navzdol, pot je bila zvečer veliko bolj samotna. Ko smo hodili čez močvirje, smo se ustavili in napokali borovnic. Brusnice pa še niso bile zrele.

Skalni blok

Skalni blok

Ko smo znova prišli do razcepa poti, so dekleta odkorakala proti avtodomu, jaz pa sem se še enkrat vzpel na grad Strmen. Tokrat je bilo vreme lepše, dežnik bi bil čisto nepotreben. Povrh sem bil sam, zadnja obiskovalca sta se ravno spuščala, ko sem stopil na vrhnjo ploščad. V večernem mraku sem ujel nekaj pogledov naokoli, potem pa se tudi sam vračal po strmem pobočju do steze in skozi gozd do vhoda.

Pot nazaj proti Teplicam

Stma pot do jezera

Ker smo bili cel dan na poti, je bil seveda čas za pozno kosilo ali bolje rečeno večerjo. Na parkirišču smo bili sami. Polnih želodčkov smo odpeljali mimo Adršpacha, mrak se je zgostil, noč je prišla. Peljali smo proti severu, navigirali proti Poljski meji. Naš cilj je bila tokrat Horni Mala Upa, turistično mestece tik pred mejo, ki še posebej oživi v času snežnih radosti.

Jezero

Počiva jezero v tihoti

Za vzpon proti Snežki je morda bolj znan kraj Pec pod Snežkou, saj je od tu do vrha speljana žičnica. Vendar ta nas ni zanimala, parkirnina pa bi bila vsaj še enkrat višja. Po vzponu na sedlo smo parkirali na enem izmed parkirišč, tik pred mejo, cena za en dan ni bila pretirana (50.746203 15.823647).

Med borovnicami in brusnicami

Med borovnicami in brusnicami

Jaz sem se še malo sprehodil po vasi, pokukal na Poljsko stran, nato pa vrnil v avtodom. Stekle so priprave za vzpon, ki nas je čakal naslednji dan, nato pa smo utrujeni od celodnevne hoje in doživetij popadali v posteljo.

Večerni pogled z gradu Strmen

Večerni pogled z gradu Strmen

SNEŽKA – 14.8.2011 – Zjutraj sem sklenil razčistiti z dilemo, ki me je mučila že zvečer. Namreč nisem bil prepričan, če me ni senzor višine na vhodu na parkirišče označil kot avtobus. Cena za slednjega je kar desetkrat višja, kar pa je že omembe vredno.

Pot prijateljstva

Pot prijateljstva

Sprehod po kraju mi je pokazal marsikaj zanimivega, ni pa mi dal odgovora na moje vprašanje. Končno sem v bližini parkirišča srečal pravo osebo. Gospodična me je prijazno poslušala, nato pa še bolj prijazno pojasnila, da ne bi smelo biti težav, če pa že bodo, mi bo posodila svojo kartico. Vseeno je z mano stopila do avtomata in ugotovila sva, da bo cena, ki jo je ob poskusu ta pokazal, kar prava.

Brusnice

Brusnice

Ko so bile priprave končane, smo stopili do meje, jo prestopili in na drugi strani stopili na pot Češko Poljskega prijateljstva. Kam iti nam je kazal smerokaz. Ena od puščic je bila debelejša, na njej je bil znan znak. Smo že vedeli, zakaj. Domiselno. Cesta po kateri smo hodili, je prečila pobočja pod Skalnym stolom, ob njej so rasle borovnice in brusnice.

Možic

Možici

Najprej ujeta v smrekov gozdiček, je kasneje postala razgledna. Na drugi strani doline, tam nad Horni Malo Upo so bila pobočja kar prava za zimske radosti. Pred nami se je dvigoval hrib, nismo vedeli ali bo to že Snežka. Verjetno ne, tako blizu že ne more biti. Ko smo prišli čez Sovi sedlo, sva z Ajdo ušla naprej. Pa ne prav daleč. Le toliko, da sva klepetala po svoje.

Snežka

Snežka

Za kočo Jelenko se je pot začela dokaj strmo vzpenjati po pobočju Svorove Hore. To smo prej tako zavzeto gledali. Ko se je svet zravnal, pa se je pred nami res pokazal vrh Snežke. Uf, prav nič blizu ni bil. Med ruševjem je bila izsekana pot, ravno za enega je bilo prostora. Počasi so se nama začeli odpirati pogledi proti Poljski. Kraj Karpacz je bil kot na dlani.

Na vrhu

Na vrhu

Kje je vrh Czarna kopa, ki sva ga opazila na zemljevidih, sva zgolj ugibala. Več skalnih piramid se je ponujalo. Nisva se preveč spraševala, hodila sva po stezi naprej. Ko se je ruševje razredčilo, se je pot razširila. Ljudi je bilo vedno več. Na vrhu sva stopila v kapelico. Ko sva iskala skrito škatlico, položaja ni bilo težko določiti. Toda gneča…

Najvišji Češki vrh

Najvišji Češki vrh

Takrat pa je eden poleg naju rekel prijatelju…daj že umakni nahrbnik, a ne vidiš, da ne moreta do keška. Smejala sva se skupaj z njim, se vpisala in počakala na Majo in Živo. Skupaj smo se slikali, pomalicali. Dekleti sta šli kupit razglednico in nekaj sladkih dobrot. Potem pa smo že stopali navzdol, na drugo stran, proti koči Slaski dom.

Gneča na poti

Gneča na poti

Vendar tu ni bilo več ne miru, ne samote. Nepretrgana kolona se je vila navzgor, eden za drugim, brez prestanka. Oprava pa takšna kot za špancir čez tromostovje v Ljubljani. Razni natikači, celo salonarje smo opazili na ženskih nožicah. Kar za glavo smo se držali. Komaj smo ob poti dokaj v miru našli še eno škatlico, potem pa se že prerivali navzdol.

Obri dul

Obri dul

Uf, široka pot je bila marsikdaj kar preozka. Pri koči so dekleta odšla na travniček v bližini in tam nadaljevala z malicanjem. Jaz sem odkorakal na razgledišče nekdanjega ledenika v dolini Obri dul, potem pa še na poljski strani navzdol do obeležja umrlim gornikom. Dekleti je že zeblo, zato smo po moji vrnitvi takoj odrinili nazaj.

Nenavadna kapela

Nenavadna kapela

Pod Snežko smo na razcepu zavili levo in se po Poljski strani vračali pod vrhom do že znanega razcepa. Pred nami je hodil par, ki je priboljške stlačil kar v korbo, obut pa je bil tudi povsem neprimerno. Res smo dobili občutek, da na najvišji Češki vrh rine vse, kar leze in gre. Znova smo bili na poti proti koči Jelenka, gneča je bila sedaj precej večja.

Razcep pod Snežko

Razcep pod Snežko

Pri eni od piramid smo zgradili svojega malega možica, potem pa že rinili skozi ozek prehod med ruševjem. Stalna srečevanja s pohodniki, ki so še popoldan jurišali proti vrhu, so bila kar sitna. Z Ajdo sva spet ušla naprej, pri Jelenki počakala, nato pa odšla po že znani poti proti sedlu Sovi. Tam sva zavila na razgledni Skalny Stol in potem čez močvirnati Lesni hreben in neizraziti vršiček Czolo spet navzdol do meje.

Temni oblaki nad Poljsko

Temni oblaki nad Poljsko

Maja in Živa sta raje zavili kar navzdol in prečili pobočja čim bolj naravnost proti kraju Horni Mala Upa, kjer smo imeli parkiran avtodom. Do njega sta prišli le nekaj minut pred nama z Ajdo. Po kratkem oddihu je Maja začela pripravljati nekaj za pod zob, sam pa sem skočil na sprehod ob rečici Mala Upa.

Gradnja možica

Gradnja možica

Ko sem nižje prišel znova do glavne ceste, sem obrnil in se vrnil navzgor. Pojedli smo, potem pa po plačilu parkirnine odpeljali na Poljsko. Čakal nas je kar dolg spust do kraja Kowary. Tam smo navigirali proti parku miniatur. Vendar pa nas navigacija seveda ni peljala po optimalni poti, temveč smo najprej imeli neprostovoljni ogled mesteca.

Kopa

Skalny Stol

Končno smo zapeljali na parkirišče Dolnje Šlezije v malem, se stisnili v kot in ob igranju raznih iger preživeli večer (50.798203 15.833964).

KOWARY, JELENIA GORA – 15.8.2011 – Zjutraj sva bila z Ajdo kar hitro pokonci. Vzela sva skirci in se odpeljala proti glavni cesti, jo prečkala in na drugi strani kmalu prišla do samotne grobnice družine von Reuss.

Grobnica družine Reuss

Grobnica družine Reuss

Videti je bila kar malo strašljivo, tako izgubljena v gozdu. Malo sva stikala naokoli, našla škatlico, nato pa ob glavni cesti poganjala najina dvokolesnika naprej proti Kowarski skali. Imela sva nekaj težav, da sva našla najboljši pristop. Je vse precej zaraščeno. Ajda se je malo mrgodila, no končno sva stala pod velikim balvanom.

Vzpon na balvan

Vzpon na balvan

Seveda sva se vzpela na njegov vrh, strme stopnice so zahtevale nekaj previdnosti. Odprl pa se nama je lep pogled naokoli. Krkonoše je sicer zakrivala debela plast oblakov, toda kaj zato, Kowary je bil pod nama. Vpisala sva se, nato pa že šibala znova navzdol. Do ceste in skirojev sva sedaj ubrala bolj direktno smer.

Pogled proti Kowaryju

Pogled proti Kowaryju

Čakal naju je vzpon po cesti proti spomeniku zmage. Vsaj tako sva prevedla Wzgorze Wiktorii. Kasneje je google translate trdil, da gre za Viktorijin hrib. Midva hriba nisva videla, samo spomenik ob cesti. Pa se nisva prav dolgo zadržala. Ko sem prižgal telefon, sem videl, da me je Maja večkrat klicala.

Wzgorze Wiktorii

Wzgorze Wiktorii

Lastnik parka je zjutraj prišel okoli, jamral, da se moramo prestaviti, da nas bodo zaparkirali in če ne gremo v park, naj se zmigamo proč. Če smo že spali tam, čemur parkirišče ni namenjeno, naj vsaj zdaj ne delamo gneče. Z Ajdo sva na srečo imela do parkirišča bolj ali manj spust. In pred parkom sva imela kaj videti. Gneča je bila res velika, avtomobili so prihajali eden za drugim.

Park miniatur

Park miniatur

Zato sem na hitro avtodom prestavil nasproti glavne ceste, čim dlje od množic. Tu smo v miru pozajtrkovali, potem pa odšli do vhoda. Pred blagajno se je vila dolga vrsta, na srečo se je premikala kar hitro. Park sicer ni velik, ima pa veliko prednost. Osredotočil se je na Dolnjo Šlezijo in tako predstavlja znamenite zgradbe iz tega okolja.

Lepote in zanimivosti Saške

Lepote in zanimivosti Saške

Cerkve, dvorce, gradove, samostane, cela osrčja vasi, vse v miniaturnem merilu 1:25. Vsak ima možnost, da se pridruži brezplačnim vodenjem po parku, v poljskem ali enem od tujih jezikov. Mi smo se raje odločili za samostojni ogled. S tem smo se izognili največji gneči. Hkrati smo lahko vse bistvene podatke prebrali na pojasnilnih tablah.

Poleg posameznih stavb so včasih predstavljena cela mesta

Poleg posameznih stavb so včasih predstavljena cela mesta

Večinoma so zgradbe postavljene v parku, nekaj pa jih je tudi v notranjosti zgradbe, kjer je prodajalna spominkov. Zanimivo je bilo videti vrh Snežke, kjer smo že bili in razmišljati, kaj bomo še videli na svoji poti. Predvsem pa, kam bi se bilo zanimivo vrniti čez čas.

Razstava v notranjih prostorih

Razstava v notranjih prostorih

Videli smo, kako poteka izdelava makete in se slikali pred številnimi svetilniki, ki bodo tvorili srce čisto samosvojega parka svetilnikov, nekje na obali Baltika. Ker se nam hodit ni dalo preveč, smo se odpeljali do centra mesteca, parkirali na parkirišču lokalne trgovine. Okoli nas je bilo polno kolesarjev, danes je v bližini potekalo nekakšno rekreativno tekmovanje.

Izdelava makete

Izdelava makete

Mi koles nismo imeli s seboj, zato smo vzeli pot pod noge, se sprehodili do cerkve in ravno po končani maši pogledali vanjo. Nato pa po glavni mestni ulici zakorakali po lepem tlaku in ob obupnih fasadah. Te bi namreč nujno potrebovale obnovo, dejansko pravo stilsko preobrazbo.

Svetilniki v miniaturi

Svetilniki v miniaturi

Center je bil na praznični dan dokaj zapuščen, nobenega življenja. Spraševali smo se, če je med tednom sploh kaj drugače. Pri mestni hiši smo obrnili in se vrnili do avtodoma. Ker je bila tu še vedno gneča kolesarjev, smo se premaknili na nekoliko oddaljeno parkirišče trgovskega centra.

Center Kowaryja

Center Kowaryja

Maja je naredila kosilo, jaz pa sem med tem odtaval do palače Ciszyca in ostankov lovskega dvorca na griču nad njo. Vrnil sem se ravno v času kosila, potem pa prestavil avtodom bližje palači in z dekleti ponovil vajo. Sama palača ni nič posebnega, malo večja hiša, še danes nastanjena.

Lovski dvorec nad palačo Ciszyca

Lovski dvorec nad palačo Ciszyca

Seveda verjetno s prebivalci malo manj modre krvi. Dvorec je dokaj bolj zanimiv, njegove ruševine v gozdu burijo domišljijo. Spustili smo se nazaj do avtodoma in odpeljali proti mestu Jelenia Gora. Zaokrožili smo naokoli in parkirali v bližini železniške postaje, pred salonom pohištva (50.905401 15.732875). Na praznični dan je bil seveda zaprt in računali smo, da tu ne bomo nikogar motili.

Jelenia Gora

Jelenia Gora

Skozi mestno obzidje smo se povzpeli v center mesta. Za razliko od Kowaryja je bilo to mestece kar prijetno urejeno in tudi življenje je bilo na ulicah. Mimo mestne hiše, trga za njo in pisanih fasad smo stopali do cerkve svetega Erazma in Pankracija. Hiter vpogled, nato pa naprej, mimo kapele sv. Ane proti cerkvi Povzdignjenega svetega križa.

Cerkev sv. Erazma in Pankracija

Cerkev Povzdignjenega svetega križa

Sprehodili smo se naokoli, mimo spomenika papežu Janezu Pavlu ll., ki priporoča, da bodimo močni. Pokukali smo v božji hram in nato ob grobnicah našli malo škatlico. Vreme se je kisalo, med vračanjem je bilo treba tudi odpreti dežnike. Dekletoma se je zaluštalo pice. Seveda sva bila tudi midva z Majo takoj za.

Sveti kič

Sveti kič

V bližini avtodoma smo že prej opazili picerijo, videti je bilo, da je kar priljubljena. Cene pa…napol zastonj. Dva evra in pol ena pica. Toda kaj, ko nismo imeli zlotov. O karticah niso hoteli nič slišati, pri evrih so sicer stokali, vendar na koncu pristali, da jih vzamejo. Le kurs je bil ubijalski. Pa vseeno so bile pice veliko cenejše kot pri nas.

Nebeške troblje

Nebeške troblje

Dobre pa…no ja, kaj pa vem. Pri nas bi zavihal nos. Polnih želodčkov smo se odpeljali proti glavni cesti, ki pelje na Češko in ji sledili. Cesta se je proti mejnemu sedlu kar vzpela. Ravno pred mejo smo še natočili bistveno cenejše poljsko gorivo, nato pa vožnjo nadaljevali proti kraju Harrachow. Prvotno tu niti nismo nameravali narediti postanka, ko pa smo se že peljali mimo…

Spomenik Janezu Pavlu ll. v Jeleni Gori

Bodite močni - spomenik Janezu Pavlu ll. v Jeleni Gori

Zapeljali smo skozi kraj, prišli do velikega parkirišča, ki pa je bilo izven sezone zaprto, in nato parkirali pred opuščenim hotelom v bližini manjših skakalnic (50.770826 15.432376). Živi se ni dalo iz avta pomoliti niti nosu, z Majo in Ajdo pa smo odšli do ceste, ki vodi do velikih skakalnic. Vzpon ni bil prenaporen. Zanimivo.

Harrachow

Harrachow

Toda Planica je le Planica. Dekleti sta se vračali do avtodoma naravnost, jaz pa sem še malo brskal po grmovju. Se ve, zakaj. Odpeljali smo nazaj do glavne ceste, večerni mrak se je zgostil. Peljal sem proti kraju Vrchlabi, tam zavil do kampa Holiday park Lišči farma (50.610311 15.602927).

Velikanke

Velikanke

Tu smo se odločili za prenočitev in obnovitev zalog. Sicer je bil za nas malo hladen tuš, da je bila voda pri parkiriščih, namenjenih prehodnim gostom, plačljiva. In cena kar konkretna. Toda to je bilo vprašanje, ki smo ga sklenili reševati naslednji dan. Ugotovil sem še, da so predhodniki v avtomat za elektriko nametali kar nekaj kron, potem pa ne porabili vsega.

Dan se poslavlja

Dan se poslavlja

Seveda smo jim uslužno sklenili pomagati pri praznjenju in smo se priklopili na eno od vtičnic. Potem pa…spat!

VRCHLABI, KUTNA HORA – 16.8.2011 – Po zajtrku smo vzeli iz boksa skirce in se po klancu spustili navzdol do glavne ceste, jo prečkali in se na drugi strani vzpeli do mesteca. Centra ni prav veliko. Šli smo do dvorca Vrchlabi, na drugi strani pogledali v park in naše raziskovanje nadaljevali do cerkve sv. Ane.

Dvorec Vrchlabi

Dvorec Vrchlabi

Od tam sta se Maja in Živa napotili proti avtodomu, midva z Ajdo pa sva še malo zaokrožila. Do ograde z ranjenimi pticami, zanimive in precej zapuščene kapele in nato po parku za dvorcem nazaj proti kampu. Z Majo sva izpraznila odpadno vodo in kaseto, vodo pa nanosila iz mesta za pomivanje posode v sanitarnem bloku. Super.

Center mesteca

Center mesteca

Za osem evrov plačila smo v miru prespali, hkrati pa imeli tudi kar nekaj skrbi manj, vse do konca našega potovanja. Odpeljali smo iz kampa in po glavni cesti nadaljevali svojo pot proti jugu. Naš naslednji cilj je bila Kutna Hora. Mesto smo želeli obiskati že pred leti, pa se je obisk Češke nesrečno končal na igralih v Pragi.

Katedrala Marijinega vnebovzetja

Katedrala Marijinega vnebovzetja

Kutna Hora je bila dolgo časa zaradi svojega bogastva, nakopanega v rudnikih srebra pod mestom, glavno in vodilno češko mesto. Ker je bil naš prvi cilj kostnica, ki leži v bližnjem Sedlecu, smo navigirali do tja in ob cesti našli ravno pravšnje parkirišče (49.960994 15.290970). Nekaj smo pojedli, nato pa skrbno zaklenili avtodom in odšli do bližnje katedrale Marijinega vnebovzetja.

Kapela z bizarno vsebino

Kapela z bizarno vsebino

Med tem, ko so se dekleta še obirala pred cerkvijo, sem se sam že sprehodil po njej. In šele ob izhodu ugotovil, da gospe pri vhodu ne prodajata samo kartic in nabožnih spominkov, temveč tudi vstopnice. Ups. Skupaj smo odšli do kostnice, ki je bila le nekaj deset metrov proč. Plačali smo vstopnino, nato pa vstopili v bizarni svet smrti.

Svet smrti

Svet smrti

Leta 1278 je Otakar ll. poslal opata iz Sedleca na diplomatsko misijo v Jeruzalem. Od tam je ta prinesel prst z Golgote in jo raztresel po pokopališču. Zato je močno naraslo zanimanje za pokop na tem mestu. Tu so svoj zadnji počitek našli celo umrli iz Bavarske in Belgije. Na pokopališču je bilo v času kuge pokopanih okoli 30.000 ljudi, zato ga je bilo treba širiti.

V lestencu je vsaka koščica človeškega telesa

V lestencu je vsaka koščica človeškega telesa

Veliko število pokopanih je bilo tudi žrtev huskih vojn. Po letu 1400 so na sredini pokopališča zgradili kapelo, kosti iz prekopanih grobov pa preselili v klet kapele. Kosti okoli 40.000 ljudi so bile zložene v šest piramid, brez uporabe kakršnegakoli lepila. Vendar je kasneje mizar František Rint iz dveh od piramid izdelal bizarno okrasje kapele.

Grb Rožemberkov

Grb Rožemberkov

Grbi, svečniki, girlande, vse je izdelano iz kosti. V lestencu je menda prav vsaka koščica človeškega telesa. Dokler gledaš vse skupaj kot noro okrasje, še gre. Ko pa v vsaki od lobanj ugledaš človeka, ki je nekoč na tej naši ljubi zemlji gojil svoje upe, sanje, ljubezni, pa te vse skupaj pretrese. Na hitro smo si pogledali še kapelo nad kostnico, nato pa stopali nazaj do katedrale.

Bizarno

Bizarno

Dekleti sem namreč le prepričal, da sta si jo šli pogledat. Sta bili končno kar navdušeni. Našli sta tudi vhod do kora, od koder sta naredili nekaj fotografij. Časa smo imeli danes še dovolj, zato smo se kar peš odpravili proti centru Kutne Hore.

Tisoče usod...

Tisoče usod...

Med klepetom je čas hitro minil, pokukali smo še v cerkev ob poti, nato pa že stopali čez mestne trge mimo kužnega znamenja in jezuitskega kolegija proti mogočni katedrali svete Barbare. Z obzidja pred cerkvijo se nam je odprl lep pogled na mesto, predvsem cerkev sv. Jakoba in rečico Vrchlice pod nami.

Kužno znamenje v centru Kutne Hore

Kužno znamenje v centru Kutne Hore

Stopili smo v cerkev, se sprehodili med črnimi oltarji ob strani in občudovali pisana stranska okna z biblijskimi motivi. Posebej zanimiv je bil kip nekdanjega rudarja in dokaj enostavne slike nekdanjih rudarjev, njihovega dela in kovanja denarja. Se vidi, da je mesto zraslo na srebru. Prižgali smo svečko, si ogledali freske in nato znova zavili na trg pred cerkvijo.

Katedrala sv. Barbare

Katedrala sv. Barbare

Še enkrat smo se ozrli na mesto, nato pa mimo kipov z nabožnimi motivi nasproti kolegija stopali proti centru. Na trgu smo sedli na klopco, pomalicali in polizali sladoled, potem pa mimo cerkve Matere božje na »nemety« stopali proti rečici Vrchlice. Pot ob rečici je bila prijetna, zatopljenim v svoje misli nam je čas hitro mineval. Jaz sem seveda vmes našel še škatlico. Je bila ravno ob poti.

Mesto je zraslo na srebru

Mesto je zraslo na srebru

Potem pa se že pridružil dekletom v avtodomu. Ta nas je pričakal nedotaknjen, vse smo pripravili za odhod, nato pa odpeljali znova proti jugu. Naš cilj sta bila vas Lipnice nad Sazavou in srednjeveški grad nad njo. Na poti ni bilo posebnosti, le tik pred ciljem me je navigacija čisto brez potrebe zapeljala v ozko uličico.

Dominikanski samostan in pogled na mesto

Pogled na mesto iz razgledišča pred katedralo

Na srečo vseeno ravno še dovolj široko, da sem se izvil na glavni vaški trg. Od tam do parkirišča pod gradom ni bilo več daleč. Parkiral sem in se odšel razgledat (49.613954 15.413957). Še malo smo načrtovali potek prihodnjih dni, nato pa utonili v spanec.

Sladoledni počitek

Sladoledni počitek

LIPNICE NAD SAZAVOU, TELČ, JINDRICHUV HRADEC – 17.8.2011 – Noč je bila mirna, mimo nas se ni nič kotalilo. Grajski duhovi, predvsem črni mož, so danes strašili nekje drugje. Zjutraj sva se z Ajdo odpravila skozi vas in za letoviščem čeških parlamentarcev zlezla na razgledno skalo. Potem pa po vasi iskala grob Jaroslava Haška. Pa sva se vrtela zgolj v krogu.

Pogled v daljavo

Pogled v daljavo

Šele v gradu so mi pojasnili, kako prideš do starega pokopališča. Skupaj smo se sprehodili mimo spomenika do mesta zadnjega počitka avtorja Švejka, med tem pa se je odprl tudi že grad. Kupili smo vstopnice in se potopili v srednji vek. Razstava orožja in grbov takoj ob blagajni je ponudila prvi vpogled.

Spomenik Jaroslavu Hašku

Spomenik Jaroslavu Hašku

Veliki stolp so sicer ravno obnavljali, pa saj je bil že preostanek zanimiv. Velika dvorana je morala nekoč gostiti gala plese in razuzdane zabave. Vsaj tako smo si dogajanje pred stoletji naslikali v naših glavah. Grajske dvorane, kapela, sobice, kamor je šel vsak vitez peš.

Jutro pod gradom

Jutro pod gradom

S Samsonovega stolpa se nam je odprl lep pogled na Lipnice in okolico. Bližnjo in daljno. V enem od nižjih poslopij je bila razstava fotografij iz začetka prejšnjega stoletja. Šolske fotografije. Ljudje, ki jih danes skoraj zagotovo ni več med nami. Takrat pa so bili še mladiči in celo življenje je bilo pred njimi. Čas beži.

Velika dvorana

Velika dvorana

A kako počasi je moral teči Katarini, zaljubljeni ženi lorda Vincenca iz Vartenberga. Njenega ljubimca je namreč ljubosumni soprog dal ubiti, nato pa z lastnimi rokami zazidal skupaj s še živo Katarino. Med obnovitvenimi deli kapele v začetku 18. stoletja, so v zazidani niši res našli dvoje okostij. Torej še kaj več kot legenda…

Grajska kapela

Grajska kapela

V grajski kleti so verjetno nekoč imeli zaprte poredne podložnike. Vsekakor pa je tam še danes globoki vodnjak, ki je preko domiselnega sistema oskrboval grad z vodo. Izpod visokega obzidja smo se po ogledu odpeljali po valoviti pokrajini proti jugu. Naš naslednji cilj je bilo mesto Telč.

Legenda ali resničnost?

Legenda ali resničnost?

Ker nam plačilo parkirnine na glavnem mestnem parkirišču ni bilo ravno pogodu, smo zaokrožili okoli centra in našli primerno parkirišče ob cesti, ne prav daleč od starega dela mesta (49.183823 15.463682). Napolnili smo želodčke, potem pa odšli proti osrednjemu trgu.

Osrednji trg v Telču

Osrednji trg v Telču

Čeprav so si ti v večini čeških mest podobni, pisane hiške okoli osrednjega prostora s kakšnim vodnjakom ali kužnim znamenjem, je Telč vseeno še posebej bleščeč. Počasi smo šli čez trg in občudovali pisane hiše, dvoje fontan ter Marijino znamenje. Nič pretirano se nam ni mudilo.

Pogled proti gradu

Pogled proti gradu

V gradu smo se odločili, da si gremo pogledat renesančne dvorane, seveda s češko skupino, saj je bila tako vstopnina več kot pol nižja. Hkrati smo vedeli, da bomo razumeli tako ali tako enako, kot če bi plačali občutno več. Z ogledom smo začeli v pritličju, kjer so nas pritegnili posebej lepo poslikani oboki. ž

Zdrobila je kačo...

Zdrobila je kačo...

Bogato okrašene dvorane, zakladnica, orožarna, knjižnica, kapele, smo bili kar navdušeni. Velika zlata dvorana ima čudovit strop neprecenljive vrednosti z upodobljenimi antičnimi bogovi in mitološkimi junaki, v viteški dvorani so lovske trofeje iz domačih krajev, v afriški seveda precej bolj eksotične. Videli smo tudi nekaj manjših salonov in slišali češko verzijo Pepelke. Vsekakor zanimivo.

Grajske sobane

Grajske sobane

Podobe različnih slogov iz različnih časovnih obdobij so drsele mimo nas. Znova na mestnih ulicah, smo se usmerili proti turističnim informacijam. Malo smo pofirbcali, potem pa se že ločili. Maja in Živa sta sklenili, da bo počasna vrnitev do avtodoma čisto zadosti za trudne noge. Midva z Ajdo pa sva jo mahnila še malo naokoli.

Najlepša grajska dvorana

Velika zlata dvorana

Šla sva do parnega mlina in na gričku za njim malo brskala po gozdu. Pa nič zanimivega našla. Na koncu sva obupala in se odpravila naprej mimo Certovega kopyta do Oslednic na katerih stoji razgledni stolp. Z vrha se je odprl lep pogled na mesto in pokrajino naokoli. Kar zanimivo.

Pogled na mesto z razdalje

Pogled na mesto z razdalje

Med vrnitvijo v mesto sva z Ajdo našla še zanimivo brezplačno parkirišče (49.180603  15.457672), nato v informacijah poiskala naslov njene sošolke in čez trg stopala nazaj proti avtodomu. Znova smo se peljali, naš naslednji cilj je bil Jindrichuv Hradec. Ker je bilo že pozno, smo vedeli, da ni časa za taktiziranje.

Pogled z razglednega stolpa Osledice

Pogled z razglednega stolpa Oslednice

Zapeljali smo v mesto in parkirali ob cesti blizu centra (49.146667 15.002403). Zvečer seveda zastonj, le za prespati bi bilo kar prehrupno. Zaokrožili smo po mestnih ulicah do gradu, pokukali na njegovo dvorišče. Bilo je še odprto in stopili smo do zanimivo okrašenega vodnjaka. Seveda so bila vsa vrata, ki so vodila v notranjost, ob pozni uri že trdno zapahnjena.

Jindrichuv Hradec

Jindrichuv Hradec

Stopili smo še do vrtne rondele, nato pa ob žarkih zahajajočega sonca nadaljevali sprehod po mestu. Šli smo mimo cerkve Marijinega vnebovzetja, stare mestne hiše in na enem od mestnih trgov opazovali znamenje svete trojice. Mesto nam je bilo kar všeč.

Vodnjak na dvorišču gradu

Vodnjak na dvorišču gradu

Jaz sem še sam odšel do oranžerije pri minoritskem samostanu, nato pa se vrnil k puncam v avtodom. Za cesto v centru nismo imeli volje ostati, odpeljali smo se malo izven centra in parkirali pred trgovino Kaufland (49.143090  15.020441).

Rotunda

Rotunda

Ker je bila tudi še ob pozni uri odprta, sem odšel povprašat, kdaj se naslednje jutro odpre, dobil pa sem tudi najnovejši prospekt. Potem pa že izginil v avtodom. Nič ni kazalo, da nas bo kdo motil ponoči, samo tovornjak v bližini je stalno vklapljal hladilnik. Zato sem avto premaknil za nekaj deset metrov, zlezel v posteljo in kmalu zaspal.

Mestni trg s kužnim znamenjem

Mestni trg s kužnim znamenjem

ŽIVALSKI VRT MESTA HAAG – 18.8.2011 –Zjutraj sem se zbudil pred drugimi in po dobri navadi odkorakal na sprehod. Hodil sem ob jezeru in med hišami do samostana svete trojice. V okolici so ravno potekala dela, mravljice so bile že v službi. Ko sem prišel do mesta, kjer naj bi bil zakladek, se je ravno tam gibal eden od delavcev…ali pa tudi ne.

Jutranji pogled na mesto

Jutranji pogled na mesto

Hitro sva ugotovila, da imava iste misli, poklepetala sva, takšno srečanje je vedno prijetno. Nato je on izginil naprej, jaz pa tudi. Znova sem odšel do cerkve svete Marije, gospe vnebovzete. Imel sem zgolj koordinate in nič več. Tako sem šele doma ugotovil, da bi tudi jaz moral biti malo »v nebo vzet«, da bi ga našel. Pa nič.

Zajc

Zajc

Okoli jezera sem se vračal proti avtodomu, pokukal v Billo, nato pa skupaj z Majo in puncami odšel v Kaufland. Tam smo zapravljali zadnje krone in še marsikaj zraven. Piri so bili namreč smešno poceni, Becherovka pa tudi ni smela manjkati. Zaloge bi sedaj morale zadostovati do doma. Še skok do Bille, pa znova v Kaufland, človek vedno kaj pozabi.

Čuden tič

Čuden tič

Potem pa smo že peljali proti jugu Češke, sprva po stranskih cestah, saj nismo hoteli delati ovinka, nato pa po glavni cesti proti Linzu, mimo njega in naprej proti kraju Haag. Ceste smo bili že kar siti, ko smo končno parkirali v senci pri živalskem vrtu (48.102324 14.558389). Čas je bil za zgodnje kosilo, potem pa smo mimo zajčkov, ki so skakali naokoli po parkirišču, stopili med kletke z živalmi.

Kot igralke v črnobelem filmu

Kot igralke v črnobelem filmu

Šli smo mimo kamel, strmeli v bizone in gledali, kako so otroci sem in tja podili goske. Med flamingi je bil tudi čuden ptič s čupo na glavi, koze z belim telesom in črnimi glavami pa so nas nasmejale. Stopali smo še mimo muflonov, kozorogov in oslov, potem pa v bližnji kavarni stali v vrsti za sladoled. Ribnik v bližini je poln rib, možno si je izposoditi ribiško palico in ujeti kosilo.

Dolgcajt ali utrujenost?

Dolgcajt ali utrujenost?

Le malo stran je ograda z medvedi. Rjavka sta se hladila v vodi in ob tem malicala. Danes so bile na meniju ribe. Ajda je izkoristila vsako priložnost, da je kaj živega prijela v roke. Tako je kar naenkrat z dlanmi grela piščančka. Nobena opozorila niso zalegla. Skok na igrala je bil itak nujen, potem pa smo šli mimo ograde z jelenjadjo in postali pri hiškah, kjer je možno izvedeti veliko o ptičih od tu in tam.

Rjavko

Rjavko

Zeber tokrat nismo prečkali, temveč le opazovali od daleč. Mimo zagrajenega dvorca Salaberg smo se počasi bližali izhodu. Ajda je kar nekam izginila. Čudili smo se še kuštrastim svinjam, nato pa…smo zagledali Ajdo, ki je v rokah držala…podgano. Kožušček je imela res podoben zajčkovemu, kaj drugega pa pod slamo niti ni bilo videti. Oba z Ajdo sva vzkliknila, podgana se je zdramila, Ajdo ugriznila in nato padla na tla.

Pšanc

Pšanc

Tam je obležala, videti je bila res čudna, zadnji del hrom in ves umazan. Tudi, ko sem jo rahlo brcnil z nogo, se je le malo premaknila. Uf. Podgana. Kuga. Groza. Ravnali smo pravilno, pustili tistih nekaj kapljic krvi odteči, nato sprali rano pod tekočo vodo in jo razkužili. Še sreča, da imamo takšne stvari vedno s seboj.

Kje je že moj glavnik?

Kje je že moj glavnik?

Odšli smo do vhoda, kjer je bila le še gospa v trgovini. Prijazno je takoj poizvedela, kje je lokalna zdravnica, napovedala je naš prihod in nam razložila, kako do nje pridemo. Brez težav smo našli pot, parkirali v bližini in se postavili v vrsto. Ni bilo treba dolgo čakati.

Crkljanje

Crkljanje

Ravno prav, da je Maja po telefonu pri šolski zdravnici dobila zagotovilo, da cepivo proti tetanusu še drži. Hkrati pa je izpostavila nevarnost, na katero nismo niti pomislili. Steklina. Toda lokalna zdravnica naj bi že presodila, kaj je prav. Ta je prijazno pogledala rano, jo še enkrat razkužila, dala pod obvezo razkužilo in nas pomirila, da v tem območju že dolgo ni bilo primerov stekline.

Zebrina...hm...hm...

Zebrina...hm...hm...

Oskrbljeni smo se vrnili do avtodoma in odpeljali nazaj na parkirišče pri živalskem vrtu. Z Ajdo sva odšla na sprehod do Salaberškega gozda, po katerem je skritih kar 25 škatlic. V goščavi. Dobesedno. Našla sva tri, potem pa se popraskana in prekrita s semeni visoke trave prebila nazaj do poti.

Čudno prase

Čudno prase

Čakala naju je še nočna vrnitev do avtodoma. Dan se je tako zaključil. Ne tako, kot smo pričakovali. Utrujenost nas je zmagovala…

ADRENALIN IN ŽIVALI V WAIDHOFNU AN DER YBBS – 19.8.2011 – Zjutraj sem jo mahnil znova do gozda, kakšna dva kilometra od parkirišča. Lomastil sem po goščavi in iskal škatlice.

Parkirišče za park Buchenberg

Parkirišče za park Buchenberg

Seveda mi je med trnjem šel stalno po glavi tisti izrek: »Jest uporabljam milijarde dolarjev vredno vojaško opremo za iskanje Tupperware posodic v gozdu. Kaj pa je tvoj hobi?« Med hojo sem se srečal z domačinom. Ni bilo druge, kot da mu razložim, kaj tam počnem. Mi je takoj zaupal, da je pred dnevi našel tri mladce, ki so spali sredi gozda. Dekle se je zbudilo, on pa ji je samo s prstom na ustih pokazal, da jih ne bo motil.

Adrenalinski park

Adrenalinski park

Tudi tokrat je nabiral gobe. Pa bera ni bila pretirano velika. Ko se je ura že približevala tisti, ki smo jo določili za odhod proti Weidhofnu, sem jo ubral nazaj. Pozen seveda, zato je bilo treba nekaj jutranjega jogginga. Preoblekel sem se in že smo med zajčki in prvimi jutranjimi obiskovalci živalskega vrta odpeljali. Vožnje je bilo za trideset kilometrov.

Vrvni mostiček

Vrvni mostiček

V Waidhofnu se je navigaciji sprva povsem strgalo, peljala nas je nekam čudno že v začetku mesta. Na srečo nam je bilo kmalu jasno, da to ne bo prav, vrnili smo se na glavno cesto in prav našli odcepe do parkirišča parka Buchenberg (47.956261 14.768837). Pripravili smo se in se po strmi cesti vzpeli do adrenalinskega parka. Tam je bilo že nekaj obiskovalcev, upali pa smo, da prevelike gneče vseeno ne bo.

Na črni progi

Na črni progi

Morali smo izpolniti izjave o prevzemu odgovornosti, dobili smo varnostno opremo in nato pri prvih dveh, najlažjih sklopih, poslušali potrebna navodila. Pod budnim očesom inštruktorja smo preizkusili kako bo šlo, nato pa, ker je bila na prvem sklopu srednje težavnosti že gneča, še dvakrat prehodili kratki začetniški progi.

Sanke

Sanke

Potem pa se je začelo zares. Najprej ena proga srednje težavnosti, kjer smo imeli še vse povsem pod nadzorom, malo daljše leteče lisice pa so bile prav zabavne. Potem pa kar na črno, najtežjo progo. Inštruktor nam je namignil, da težjega tu v parku ne bomo našli. Prav, pa poskusimo. Uf, nekatere vaje so bile res težke, bingljali smo v zraku, lovili ravnotežje, roke so prav trpele.

Leteča lisica

Leteča lisica

Ko smo končno znova pristali na tleh, smo se zapodili še v druge proge srednje težavnosti. Še posebej tista, kjer so bile zgolj leteče lisice nam je bila všeč. Večkrat smo jo ponovili, gneče ni bilo, zato tudi čakanja skoraj nobenega. Pa tudi druge proge so bile zabavne. Oklepali smo se storžev, sankali na višini, poleteli kot ptice. Juhej.

Visoko nad tlemi

Visoko nad tlemi

Ko smo šli drugič na črno progo, se nam je že kar poznala utrujenost. Uf. Dekleti sta počasi začeli zagotavljati, da bi šli v tak park zagotovo še enkrat, toda za danes bo dovolj. Prav. Še malo smo se zvirali visoko med drevesi, spuščali po žicah, nato pa počasi odšli nazaj do vhoda, vrnili opremo.

Poleteti kot ptica

Poleteti kot ptica

Ker nam je v želodčkih že krulilo, je Maja odšla do avtodoma po nekaj sladkarij, jaz pa sem šel s puncama v bližnjo prodajalno po slush, živobarvno ledeno pijačo. Skupaj smo potem odšli do vhoda v živalski vrt Buchenberg. Seveda sem sedaj bolj panično gledal kaj vse leta naokoli in tako v eni izmed kletk kmalu opazil dolg rep, ki je izginil med slamo. Otroci, roke k sebi!

Živalski vrt Buchenberg

Živalski vrt Buchenberg

Pogledali smo si prašičke, koze, goske, kure, potem pa mimo dokaj enostavnih igral šli v višje dele parka. Pred nami so bile kletke s sovami. Najprej smo se ustavili pri tablah, ki so nam povedale veliko o mravljah, potem pa vstopili. Ja, dejansko smo se znašli v kletkah. Nekatere sove so nas samo firbčno gledale, druge pa so jezno nergale.

S sovo skupaj v kletki

S sovo skupaj v kletki

Različne vrste, celo snežna sova, so nas navdušile. O njih smo izvedeli na pojasnilnih tablah marsikaj. Predvsem tudi, zakaj se za oglašanje sove šteje, da prinaša smrt. Zanimivo. Na vrhu vzpona nas je pričakal dolg tobogan, po katerem smo se spustili precej nižje. Morali pa smo biti pazljivi. Maja se je ob lovljenju ravnotežja s kamero v roki, kar hudo podrsala. Auč!

Snežna sova

Kaj pa ti buljiš?

Volka smo opazili zgolj na kratko, risi pa so nam prišli res blizu. Divje mačke so bile skoraj takšne kot tista, ki jo imamo doma, igrala pa so bila pomanjšan adrenalinski park. Tudi v labirint smo izginili in na koncu pozdravili krokarje in črno lisico. Dan se je počasi zaključeval, za nami so živalski vrt zaprli.

Ris v senci

Ris v senci

Odšli smo po strmem bregu navzdol do avtodoma in pripravili nekaj med poznim kosilom in večerjo. Smo bili kar lačni, zato so nam Majine dobrote še kako teknile. Zunaj se je stemnilo, dekleta so izginila v posteljo. Ugotovil sem, da do nas priplava internetni signal. Zato sem vpisal zadnje najdbe, potem pa še malo pogledal kaj piše o podganah, ugrizih in steklini.

Črna lisica

Črna lisica

Čeprav je bil večer kar hladen, je meni postalo vroče. Našel sem še telefonsko številko antirabične ambulante v Kranju, nato pa se odšel v posteljo nemirno premetavat. Skrb mi ni dala mirno spati.

PET ELEMENTOV, FERRUM, BAZEN V GAMINGU – 20.8.2011 – Zjutraj sem odšel na sprehod do centra Waidhofna. Našel sem lepo stezico ob reki Ybbs, ozko med hiškami je pripeljala pod konglomeratne stene.

Weidhofen an der Ybbs

Weidhofen an der Ybbs

Ko sem se vračal, sem poklical v Kranj, v antirabično ambulanto. Tam sem dobil kar direktorico, ki mi je pojasnila, da bi ugriz divje živali pri njih obravnavali povsem drugače. Svetovala je, da svoje potovanje zaključimo, kot je bilo predvideno, potem pa jo v nedeljo po vrnitvi pokličem. Hkrati sva se dogovorila, da skušam v Haagu poskrbeti, da bi podgano ujeli. Panika, itak.

Muzej petih elementov

Muzej petih elementov

Po vrnitvi sem kontaktiral Haag, kjer so mi obljubili, da gredo takoj v lov. Mi pa smo hitro sprejeli sklep, da čas do odprtja muzeja petih elementov izkoristimo za skok do živalskega vrta. Kar hitro smo se odpeljali. Po slabih tridesetih kilometrih smo bili spet med zajčki. Skozi vhod so naju z Majo spustili brez težav, pri ogradi s svinjami sva se srečala z oskrbnikom.

To je pa težko...

To je pa težko...

Imeli so že pripravljeno kletko, če bi podgano ujeli, malo kasneje je njegov sodelavec pripeljal še veliko past. Podgane namreč v bližini ni bilo, domnevali so, da se je zavlekla v luknjo. Povedali so tudi njihovo mnenje, da je bila skoraj hroma morebiti zaradi starosti ali pa strupa, ki ga je požrla. Tega jim nastavljajo, da se ne bi preveč namnožile.

Vplivi magnetizma

Vplivi magnetizma

Ko smo videli, da ne moremo nič pomagati, smo se zahvalili za pomoč, se poslovili in odpeljali nazaj do Waidhofna. Malo smo pogledali po parkiriščih, nato pa ugotovili, da bo še najbolje parkirati na že znanem mestu. Le tako smo postavili avtodom, da nas ne bi mogel kdo zaparkirati. Danes namreč nismo mislili ostati prav dolgo.

V stolpu groze

V stolpu groze

Sprehod skozi mestece do muzeja petih elementov v dvorcu Rothschield ni bil pretirano dolg. Muzej v več nadstopjih predstavlja pet elementov – kovino, vodo, zemljo, ogenj in les. Delno se razstava navezuje na domači kraj, delno širše. Nekaj je tudi poskusov, ki jih izvedeš sam. Ob tem ugotavljaš, kakšen je zven posameznih vrst lesa, kako je sedeti na fakirskem stolu in podobno.

Le kdo vse je bil tu zaprt?

Le kdo vse je bil tu zaprt?

Dekleti sta si nadeli viteško opravo in ugotovili, da preganjati zmaje ni bilo ravno enostavno. Videli smo, kaj pomeni magnetizem, kako se različne vrste kovin segrevajo, kako so nekoč gasili ogenj, kaj pomeni voda. Kar je bilo še posebej zanimivo, sva z Majo skušala prevesti, pojasniti. Drugje smo si zgolj pogledali razstavljeno in že stopili naprej.

Pogled na mesto in farno cerkev

Pogled na mesto in farno cerkev

Da sta dekleti čisto nove generacije, se je videlo ob tem, da ju je posebej pritegnil ravno televizor. Oziroma kar dva. Predvajala sta filma iz začetkov sedme umetnosti. Polet na luno in še posebej burleska o mladoporočencih z instant hišo sta nas nasmejala skoraj do solz. Čakal nas je še sprehod mimo mladoporočenke, ki se je ravnokar nastavljala fotografskemu objektivu, v stolp. Groze.

Ferrum v Ybsitzu

Ferrum v Ybbsitzu

Znova smo namreč spoznavali krutost srednjega veka. Vse možne oblike mučenja. So obvladali naši praprapradedi. Z vrha se je odprl lep pogled na mesto pod nami, potem pa smo že stopali proti izhodu. Nevesta je že odšla v notranje prostore, nič več zanimivega se ni dogajalo. Čakal nas je še sprehod mimo cerkve do parkirišča.

Razstava emajla

Razstava emajla in umetniških izdelkov

Odpeljali smo proti kraju Ybbsitz, tam po posvetu v muzeju parkirali na majhnem glavnem mestnem trgu pred cerkvijo (47.947334  14.894931). V soboto zgodaj popoldne že zastonj. Še dodatni plus. Na vhodu v muzej sta dekleti dobili vprašalnika, midva z Majo pa zadolžitev, da jima prevajava. Na sprehodu smo iskali znake, ki so nakazovali, da bomo tam našli pravilni odgovor.

Vse o železu in kovaštvu

Vse o železu in kovaštvu

Z nekaj iznajdljivosti res ni bilo težko. Sprehodili smo se skozi zgodovino železa, kovaške obrti. Številni zgodovinski primerki kovaškega orodja, izdelkov. Multimedijska predstavitev, razstava lokalnega podjetja emajla, izpovedi kovačev iz različnih držav in njihovi izdelki. Domišljija mladine, ki se šele uči kovaške obrti. Zanimivo. Preteklost, sedanjost, prihodnost.

Izpovedi kovačev s celega sveta

Izpovedi kovačev s celega sveta

Tokrat se je zgodilo, da sem že malo nergal, da bo čas za odhod, dekleta pa so bila še zaverovana v posamezne predstavitve. Super. Za pravilne odgovore sta dekleti dobili neke vrste potne liste, ob treh žigih pa bi dobili tudi darilo. Ker smo potarnali, da nam podobnih vprašalnikov niso ponudili v muzejih, ki smo jih že obiskali poprej, smo kar od prijazne uslužbenke dobili tri žige in darilce.

Doživljajski most

Doživljajski most

Še več. Res si je vzela čas, se potrudila in nam obširno razlagala, kaj vse se v bližnji in daljnji okolici splača obiskati. To nam je tudi pokazala na zemljevidih in priložila kakšen prospekt. Turistična delavka s srcem. Odlično. Zapeljali smo naprej skozi naselje in parkirali nasproti ene od kovačij (47.937074 14.896557).

Soteska

Soteska

Teh je bilo v teh krajih nekoč veliko. Med tem, ko je Maja pripravljala kosilo, Živa pa kot po navadi zgolj lenarila poleg, sva z Ajdo mimo ene od kovačij odšla do doživljajskega mostu, ki se v nenavadnem loku pne nad rečico. Od tam se nama je odprl lep pogled na slap. Sprehod nama je dal ravno pravi tek in kosilo je hitro končalo v naših želodčkih.

Ena od nekdanjih kovačij v okolici Ybbsitza

Ena od nekdanjih kovačij v okolici Ybbsitza

Navigirali smo nazaj do glavne ceste, se usmerili proti Gamingu. Prepustil sem se navigaciji. Ta nas je šibala na stranske ceste. Spet bližnjica sem si mislil, a ji vseeno sledil. Vožnja po dolini je bila prav prijetna. Seveda smo kakšen kilometer bližnjice na koncu plačali s konkretnim vzponom in spustom. Hm, drugič bo res bolje pot preveriti predhodno še na zemljevidu.

Bazeni v Gamingu

Bazen v Gamingu

Poiskali smo koordinate in parkirali pred bazenom (47.925372 15.089447). Prijetno parkirišče, prijetni bazeni. Skakalnice, tobogan, nobene gneče. Maja je ugotavljala, da imajo odpiralni čas nastavljen kar po soncu. Ob sedmih, ko se bazen zapira, sonce izgine za gorami. Razvajali smo se na širokih lesenih ležalnikih, skakali v vodo, se spuščali po toboganu.

Skok

Skok

Dekleti sta ubrali neko čudno varianto odbojke na praznem igrišču. Zadnji dnevi so bili kar naporni. Zato se je nekaj relaksacije čisto prileglo. Ko so kopalci že bolj ali manj odšli, smo tudi mi pobrali stvari, ugotovili, da so tudi notranji tuši ledeno mrzli in da smo prepozni za mini golf, potem pa že peljali proti Mitterbachu.

Široki ležalniki

Široki ležalniki

Na sedlu v smeri proti Erlaufseeju smo se na kratko ustavili, potem pa še dvakrat ob jezeru. Za lep pogled in sprehod. Pri jezeru se je zvečer dogajalo. Nekakšna veselica, avtomobili povsod, ljudi nebroj. Nas to ni pretirano pritegnilo, odpeljali smo naprej do Mitterbacha, ugotovili, da so na parkirišču pri letnem bazenu že parkirani avtodomi (47.810763  15.290366).

Nenavadna odbojka

Nenavadna odbojka

Smo se jim pridružili, postorili še nekaj malenkosti, nato pa ob zavedanju, da bo naslednji dan treba kmalu vstati, zlezli v posteljo.

BÜRGERALPEN, POVRATEK DOMOV – 21.8.2011 – Zjutraj sem bil kmalu pokonci in zbudil tudi ostale. Želeli smo ujeti prvo jutranjo gondolo, zato smo kar odrinili proti Mariazellu.

V gondoli

V gondoli

Tam smo ugotovili, da je parkirišče, ki ga je priporočal Peter, plačljivo. Kje je on parkiral brezplačno, pa nam ni uspelo ugotoviti. Zato smo jo mahnili kar nazaj in navigirali proti žičnici. Morebiti pa imajo tam kakšno parkirišče, smo se spraševali. Toda ravno, ko smo prišli do ulice, ki pelje proti centru, smo za cesto našli parkirišče. Pravšnje in ravno še za nas je bilo prostora (47.776631 15.314150).

Na vrhu Bürgeralpen

Na vrhu Bürgeralpen

Parkirali smo in naredili zajtrk, ter v nahrbtnik naložili stvari, ki bi jih na hribu utegnili potrebovati. Med tem, ko je bilo ob našem prihodu možno najti parkirišče, se je proti deveti vse zapolnilo. Odšli smo do žičnice. Ker je sredi kraja, smo videli, da so bili naši upi, da bi tu našli kakšno parkirišče, čisto brez osnove. Vzeli smo karte in ob devetih skupaj z delavci že stali v gondoli.

Pogled v daljavo

Pogled v daljavo

Vožnja ni trajala prav dolgo. Ko smo stopili iz stavbe, so se delavci raztepli vsak na svoje delovno mesto, mi pa smo jo mahnili proti zakladku. Šli smo mimo stolpa na vrhu in ga malo nižje v gozdu kmalu našli. Vrnili smo se proti gondoli in šli nižje na lepo razgledišče. Sedli smo na klopco sredi zrelih trav, opazovali vrhove in smučišče, kjer smo še pozimi vijugali.

Pogled v smeri Mitterbacha

Pogled v smeri Mitterbacha

Ker smo danes želeli priti dokaj zgodaj domov, smo se vrnili do gondole, pa je ena ravno odpeljala v dolino. Nekaj minut pred redno uro. Pa vendarle na drugo ni bilo treba čakati prav dolgo. Ker je bila na spodnji postaji gneča, so si vožnje sledile nepretrgano. V gondoli smo bili tokrat poleg upravljalca sami, zato smo se lahko razgledali v vse smeri. Še posebej Mariazell pod nami nas je zanimal.

jljlk

Erlaufsee

Približevali smo se mu in na koncu izginili v spodnjo postajo žičnice. Po obveznem postanku v trgovinici s spominki na izhodu, smo se napotili še do stolnice. Znotraj je ravno potekala maša, zato smo zgolj na hitro pokukali, potem pa že stopali nazaj do avtodoma. Dekleta so imela ogledov za ta dopust več kot dovolj. Odpeljali smo se proti prvemu izmed Jezerskih sedel na naši današnji poti.

Nič se nam ne da...

Nič se nam ne da...

Nekaj kilometrov pod Mariazellom smo se ustavili na manjši bencinski črpalki. Pred nami je bil tovornjaček gozdarskega podjetja. Voznik je točil v večjo cisterno na kesonu. Pogledal me je in izustil: »Ej, baš je lijep. Koliko uopšte košta takav avto?« Ma, kaj bi, zemljo, bosanac. Kar nekaj je trajalo, da je bila njegova cisterna polna. Med tem pa sva klepetala o vsem živem. Kaj pa drugega.

Mariazell

Mariazell

Pot naprej je bila brez vseh zapletov. Splezali smo na Jezersko sedlo, pod katerim je bila na lepo nedeljo divja jodlarska zabava. Po spustu smo peljali naprej proti avtocesti, tam zavijali proti Celovcu, pa že prej preskočili proti Velikovcu in Železni Kapli. Še vzpon čez nam precej bližji Jezerski vrh in spust do doma.

Romarska bazilika

Romarska bazilika

Babica in Gaja sta nas že težko čakali. Pa tudi mi smo bili kar veseli, da smo končno spet doma.

Dolnja Avstrija – začetek poletja

ODHOD V AVSTRIJO – 24.6.2011 – Popoldne je bilo živahno. Minilo je v pripravah na odhod. Šole je bilo konec, začenjale so se nam letos dokaj krajše počitnice. Ajda je imela popoldan še podelitev spričevala v glasbeni šoli. Udeležili smo se ga kar vsi. Potem smo še nakupili potrebno in pripravljali vse potrebno in nepotrebno. Tako se je čas odhoda znova odmikal, ura je bila že okoli desetih, ko smo se končno odpeljali.

Jutro

Jutro

Peljali smo do počivališča Polskava, kjer sva z Majo malo brskala za zakladkom, potem pa nadaljevali do Maribora, tam zavili proti pokopališču Tezno, parkirali (46.519196 15.693646) in že kar krepko čez polnoč sva tudi midva z Majo zaspala.

MÖNICHKIRCHEN, ST. CORONA, SEMMERING – 25.6.2011 – Zjutraj se nismo pretirano obirali. Odpeljali smo znova proti avtocesti, vozili do bencinske črpalke pred mejo, natočili gorivo, jaz pa sem hitro poiskal še majhen zaklad.

Kaj pa fotr spet dela?

Kaj pa fotr spet dela?

Vožnja proti Gradcu je bila na razrukani avtocesti dokaj stresna, naprej v smeri Dunaja pa bolj kot ne dolgočasna. Ustavili smo se še na enem parkirišču. Le na kratko, da sem znova pobrskal po skalah ob cesti, nato pa že navigirali proti Mönichkirchnu.

Temni oblaki nad Mönichkirchnom

Temni oblaki nad Mönichkirchnom

Parkirali smo pri žičnici (47.511798 16.031007), pripravili vse, kar smo potrebovali in odšli po karte. Vožnja navzgor nam je že odkrivala potek proge, po kateri naj bi se peljali z velikimi rolerji oziroma skircami. Na vrhu žičnice smo se sprehodili do gostišča na planini Mönichkirchen.

Juhuhu, igrala!

Juhuhu, igrala!

Dekleti sta skočili na igrala, midva z Majo pa sva pokukala na bližnji ribnik. Potem pa sem si zaželel, da bi šel še malo višje. Živa je takoj odločno rekla, da je hoja niti malo ne zanima, Ajda pa je bila takoj pripravljena na sprehod. Odšla sva po travniku navzgor, pozimi je tu smučišče.

Pogledaš skozi luknjico in zagledaš...

Pogledaš skozi luknjico in zagledaš...

Malo pod vrhom žičnice Schwaigbahn sem ugotovil, da je v bližini skrit zaklad. Zanimivo. Še bolj zanimivo je bilo, kako priti do njega. Ob robu smučišča je bila skala z luknjo. Ko si pogledal skozi njo, si ugledal večji balvan, na katerem je bil izklesan ptič, okoli njega pa nekakšna roža. Blumenvogel.

...Blumenvogel!

...Blumenvogel!

Zaklada ni bilo težko najti, pa obisk ni prav pogost, kot sva ugotovila. Mimo vrha žičnice sva se spuščala navzdol nazaj na planino. Pogledali smo še osličke v ogradi blizu žičnice, ju pobožali, nato pa že izbirali najboljše skirce. Zavoro so imele nožno. Ker je vožnja potekala po makadamski cesti, sploh ni bilo težav.

To pa je skirca, kot se zagre!

To pa je skirca, kot se zagre!

Šibali smo kot za stavo, ustavili smo se le, če je bilo treba narediti posnetek. V zadnjem delu sem bil s fotkanjem tako zaposlen, da so me dekleta prehitela. In drvela tako, da sta se tako Ajda kot Živa na koncu zvrnili. Pa ni bilo hudega, dve ali tri praske, nič več.

Evo, tudi miže znam!

Evo, tudi miže znam!

Vrnili smo rolarje in se odpeljali naprej proti St. Coroni. Tam smo želeli preizkusiti letno sankališče. Oblačno nebo nas je malo skrbelo. V sveti Coroni imajo namreč bob stezo, po kateri se voziš z vozičkom samostojno. Ker ob vlažni progi zavore ne primejo, bi ob dežju vožnja odpadla.

Obvladamo...

Obvladamo...

Parkirišče (47.586255 16.008436) je bilo kar polno, vseeno pa smo še našli prosto mesto. Navzgor smo se odpeljali s počasno enosedežnico. Sankališče se začne pri srednji postaji, mi pa smo z vožnjo nadaljevali do vrha. Tam nam je prijazni žičničar pomagal, da smo skočili s sedežev in se mimo koče napotili do poti navzdol.

St.Corona

St.Corona

Mene je sicer vleklo na hrib, do Kampsteina je tablica obetala le pol ure hoje. Toda kaj, ko je bilo nebo povsem zakrito s težkimi oblaki. Moče si res nismo želeli. Zato sem se pridružil puncam in skupaj smo odšli navzdol. Travniki so bili vsi v cvetju, Živa se je kar ulegla med rožice.

Cvetoči travniki

Cvetoči travniki

Maja je namignila, da je pod žičnico videla lisičke. Ko smo se ob misli na gobovo juho že začeli oblizovati, pa je pripomnila, da v spodnjem delu. Tam bomo samo zdrveli mimo. Kaj se more. Nekdo si je v bližini naredil vikend, okoli bazenčka pa je bilo kup palčkov in drugih pravljičnih bitij. Kičasto.

Kje so bremze?

Kje so bremze?

Že smo bili na vrsti, dežja še ni bilo, torej gremo. Zagrabili smo vsak svoje sanke, sedli in po kanalu oddrveli v dolino. Zavirali smo komaj kaj, letelo je kot strela. Najprej sem v dolino pripeljal jaz, zagrabil fotoaparat in slikal dekleti in Majo, ki so peljale za menoj. Fino. Med kosilom smo razmišljali kam naprej.

Živček

Živček

Odločili smo se, da gremo pogledat do farme bikov. Ob pogledu na uro smo sicer videli, da smo vodenje zamudili, mogoče bo pa danes še kakšno. Ozka, strma in zavita cesta, nas je pripeljala do gostišča na sedlu (47.633466 15.975047). Vendar smo tam izvedeli, da ni najavljena nobena dodatna skupina in da tako vodenj danes ne bo več.

Zauberberg

Zauberberg

Pridite jutri…pa jade, bomo že drugje. Nič zato. Mogoče pa kdaj drugič pridemo pogledat 1800 kil težkega bika. Spustili smo se proti Gloggnitzu in zavili v smeri Semmeringa. Tam smo na sedlu zavili na veliko parkirišče in parkirali (47.631968 15.829446).

Pogled z razglednega stolpa nad Semmeringom

Pogled z razglednega stolpa nad Semmeringom

Takoj je bilo videti, da je tu vse v znamenju gorskega kolesarstva in predvsem spustov s kolesom. Mi koles nismo imeli s seboj, pa nič zato. Čakal nas je spust s skircami. Sedli smo na žičnico in se odpeljali navzgor. Med vožnjo smo opazovali norije fantov na kolesih, postalo pa nam je tudi jasno, kje se bomo peljali mi. Divje.

Presevanje

Presevanje

Ko smo prispeli pod Hirschenkogel, smo najprej zlezli na razgledni stolp in se razgledali naokoli. Tokrat je zakladek, skrit pod vrhom stolpa, našla Maja. Videti je, da postaja specialistka za mikrote. Živa je imela hoje zadosti, zato sva šla zgolj midva z Ajdo do sedla v smeri Erzkogla pogledat za še enim zakladkom.

Mi smo pripravljeni

Mi smo pripravljeni

Uspešno sva ga našla, nato pa odkorakala nazaj do vrha žičnice. Tam smo dobili čelade, prevzeli rolarje, dobili napotke in že drveli proti startu. Družinska proga bo za vas kar prava, je rekel žičničar. Pa še kako prav je imel. Najprej nas je čakal spust po makadamski poti s kar nekaj obvozi mimo jarkov.

Že gremo...

Že gremo...

Nato pa ovinek, pri katerem sva bila maloprej z Ajdo in vrtenje s spuščanjem na lesenem toboganu. Znova na stezi pa smo šibali po deloma kamnitem kanalu, ki je bolj povzročal težave naši psihi, kot pa širokim krampastim kolesom pod nami. Malo je šlo celo navzgor, skozi zmajevo žrelo, pa spet navzdol po makadamski poti.

Ovinek

Ovinek

V zadnjem delu je bilo res razrukano, dekleti sta šli del poti raje peš. Je bil spomin na padec v Mönichkirchnu le še preveč živ. Še zadnji metri mimo fantov, ki so v dolino drveli s kolesi in že smo rolarje oddali na nosilce. Dan se je zaključeval, večerilo se je že. Blizu nas so parkirali še trije avtodomi. Ob miru na sedlu smo se tudi mi zlahka odločili, da ne hodimo dalje.

Pod lesenim stolpom

Pod lesenim stolpom

Med tem, ko je Maja pripravljala večerjo, sem jo mahnil naokoli. Našel sem zasneževalne naprave, razrukano hišo, nekdanje gostišče Schutzhaus Semmering in pa opuščeno pokrito kopališče iz prve polovice prejšnjega stoletja. Vsi kraji so bili seveda povezani z iskanjem. Pa čeprav nekateri precej sesuti in zaraščeni.

Zadnji del spusta

Zadnji del spusta

Ko sem od Maje dobil SMS sporočilo, da se mi en multi cache hladi v avtodomu, je bilo seveda treba nazaj. Po večerji smo z Ajdo in Majo naredili obhod po sedlu, si pogledali, kako je bilo tu videti nekoč, oblezli spomenike in poklepetali z Nemcem iz sosednjega avtodoma. Kar hladno je bilo.

Na sedlu

Na sedlu

Ko smo prišli nazaj v avtodom, sva z Živo po večerji udarila eno igro monopolija, Ajda jo je nadaljevala namesto mene. Ko je utrujenost zmagala, smo zlezli v posteljo. Ponoči je po strehi začelo škrebljati.

KAMELTHEATER, STIFT LILIENFELD, EIBL JET – 26.6.2011 – Ponoči je lilo in tudi zjutraj ni bilo nič bolje. Tako je bila hitro sprejeta odločitev. Hribi itak odpadejo, gremo v živalski vrt.

Weisser Zoo

Weisser Zoo

Čeprav sva še dan prej dekletoma dopovedovala, da se toliko kilometrov zaradi nekaj kamel ne splača narediti, smo bili sedaj vsi čisto srečni in zadovoljni. Z glavne ceste smo pod Semmeringom zavili v smeri Mariazella. Cesta je bila odlična, potekala je po dolini, nobenih vzponov in spustov.

Mucka

Mucka

Le za konec, tik pred Kernhofom, je bilo treba zlesti na sedlo in se na drugi strani spustiti znova v dolino. Nič posebnega. Parkirali smo na travniku (47.818126 15.535414), parkirišče je namenjeno gostom živalskega vrta, v bližini našli en mikro…hm, manija. Potem pa že stopali do vhoda.

Malo sem že zaspan...

Malo sem že zaspan...

V kartico je bil vštet ogled živalskega vrta, čez nekaj minut pa je bil možen tudi ogled belih tigrov s pomenljivima imenoma Siegfried in Roy. Z doplačilom seveda. Dekleti sta bili navdušeni, zato sta dobili vsaka eno karto in odšli na ogled. Jaz sem ju opazoval od daleč, Maja pa je med tem raziskovala kletke naokoli.

Snežni leopardi

Snežni leopardi

Ko sta se dekleti vrnili, polni vtisov, predvsem pa fotografij, smo odšli do snežnih leopardov, kjer je tudi potekala neke vrste predstava. Nič posebnega. Nekaj dima, barv in razlage Don Camila o živalih. Med tem sta leoparda dobila nekaj koščkov mesa, potem pa leno polegla pod ograjo.

Je še kaj malice?

Je še kaj malice?

Nad ogrado s kozorogi smo se vzpeli na razgledišča nad živalskim vrtom in preko zanimivega vršička na drugi strani znova prišli do živali. Nosni medvedi, zajci mara, ovce, koze, kenguruji, med njimi tudi en albino, servali, alpake. Zanimivo, lepo umeščeno na pobočje hriba nad vasjo, toda v bistvu dokaj majhno.

Vzpon proti razglednemu stolpu

Vzpon proti razglednemu stolpu

No ja, dekletoma je bilo všeč in to največ šteje. Ustavili smo se tudi pri mini živalskem vrtu, kjer so kraljevali morski prašički. Seveda je bilo navdušenje veliko, dekleti bi takoj imeli kakšnega doma. Razmišljali smo, kam naprej. Da gremo na letno sankališče Eibl Jet je bilo tako že odločeno.

Še ena mucka

Še ena mucka

Toda časa je bilo dovolj, lahko bi se še vmes kaj ustavili. Pa gremo v Lilienfeld, sva z Majo odločila, dekletoma pa ni preostalo drugega, kot da se strinjata. Peljali smo do vasice in skoznjo navigirali do parkirišča za obiskovalce (48.012012 15.598807). Dosti veliko in skoraj povsem prazno.

Albino kenguru

Albino kenguru

Skozi vrata mogočnega samostanskega poslopja smo se sprehodili do notranjega dvorišča in tam zavili v cerkev. Meni ni bila preveč všeč, je bil le premočan kontrast med belimi stebri in črno barvo prižnice, oltarjev, kora. Da o zlatih angelčkih in svetnikih ne govorimo.

Stift Lilienfeld

Stift Lilienfeld

Vratar nas je spustil do križnega hodnika. Sprehodili smo se po njem, se ustavili v kapitlju in ob vodnjaku. Vrtnice na sredini vrta so odsevale v soncu, ki se je uspelo prebiti skozi oblake. Ven grede smo se v trgovini zadržali bolj na kratko, potem pa že peljali naprej proti Türnitzu.

Notranje dvorišče samostana in križni hodnik

Notranje dvorišče samostana

Tam smo zapeljali do parkirišča pri Eibl Jetu (47.925316 15.473462). Cesta je bila v redu, le zadnji del malo ožji. Tu nas dež ni skrbel, saj sankališče deluje v vsakem vremenu. Ko se je gneča ravno malo razredčila, smo odšli do tračnic tudi mi. Žičnica nas je popeljala na vrh proge, od koder smo zdrveli v dolino.

Križni hodnik

Križni hodnik

Jaz nisem skoraj nič zaviral, za mano je peljala Maja, kmalu za njo je prišla tudi Živa. Le Ajdo smo morali malo čakati. Je čisto preresno vzela napise ob proti, ki so zahtevali zaviranje. Pa nič zato. Z dekletoma sem odšel še do ribnika v bližini parkirišča, nato pa smo odpeljali proti vasi in na parkirišču ob glavni cesti parkirali (47.931379 15.489893).

Živa drvi navzdol

Živa drvi navzdol

Živi se sicer ni preveč dalo z nami, vendar je končno le popustila. Kratek sprehod nam že ne bo škodil. Do centra ni bilo predaleč, pri cerkvi in vodnjaku poleg, smo se malo ustavili, pokukali v cerkev in celo v telefonsko govorilnico, nato pa čez mostiček, ki ga je oblikoval učenec slovitega arhitekta Hundertwasserja, prišli do športnih igrišč in precej opuščene železniške proge.

A je že konec?

A je že konec?

Tam so tudi bazeni. Vendar nas ob današnjem hladnem vremenu v vodo ni nič vleklo. Pa tudi sicer so bili bazeni videti precej zapuščeni, nobenih kopalcev nismo opazili. Odpeljali smo se nazaj v smeri Hochenberga, tam zavili na precej sumljivo ozko cesto, ki se je kasneje izkazala za kar uporabno bližnjico. Še več. Pripeljala nas je do zanimivega slapu, čisto blizu ceste.

Ajda bremza!

Če piše brake, potem jest bremzam!

Parkiral sem (47.887794 15.619338) in z Majo in Ajdo smo se sprehodili do Schleierwasserfalla. Zanimiv pahljačast slap je drsel navzdol. Posedeli smo ob vodi, užili nekaj miru, nato pa odločili, da gresta do velikega slapu najprej Maja in Ajda, jaz pa ostanem z Živo. Pregovoril sem jo, da sva odšla do bližnjega slapu, saj res ni bilo daleč. Potem pa je ni bilo možno več premakniti nikamor. Tudi prav, sem rekel.

Kot je videti, je jezerce ob parkirišču srfarski raj

Kot je videti, je jezerce ob parkirišču srfarski raj

Dal sem ji radijsko postajo in jo še jaz mahnil proti dvajset minut oddaljenemu »velikanu«. Ko sem se vzpel skozi sotesko mimo manjšega slapu, sta mi nasproti prišli Maja in Ajda. Obrali sta nekaj gozdnih dobrot malo višje in poročali, da je slap v soteski »taveliki«. Pa jade, najprej nisem mogel verjeti. Pa se je izkazalo, da imata kar prav. Nič posebnega, smo nekoliko razočarani zavihali nos. Pogledal sem še malo naprej, nato pa za dekletoma šibal proti avtodomu.

Türnitz

Türnitz

Odpeljali smo naprej, se strmo vzpenjali, navigacija se je zgubljala in na koncu čisto zmrznila. Presneto, sem se jezil, ravno v najmanj primernem času. Na prvem razcepu smo zavili narobe, pa kmalu ugotovili napako in obrnili. Vozili smo gor in dol, visoko nad dolino. Ko smo pripeljali do gostišča pri mrzli piški (Kalte Küchl), smo bili spet v dilemi. Obrat in vrnitev do parkirišča, kjer je že stalo nekaj avtodomov (47.887297 15.684815).

Pri mostu

Pri mostu

Prav idilično mestece. Toda mi smo hoteli še naprej. Navigacija pa nič, smerokazi neuporabni. Z Majo sva tuhtala in tuhtala in na koncu prišla do ugotovitve, da smo pred obratom zavili kar prav. Takrat pa je ravno za nami parkiral kombi. Pa dajmo še domačine vprašati, sem si mislil. Na vprašanje sem dobil odgovor v dokaj podobno polomljeni nemščini.

Schleierwasserfall

Schleierwasserfall

Takrat pa je poleg že prišel kolega mojega sogovornika…šta je, šta ‘oče. E, zemljaci…pa Slovenac, zar nisi video registrsku, KR… Vse smo se zmenili, dobili prave napotke, si pomahali in že smo se spuščali v dolino. Živela bivša Juga. Včasih še pride prav. Na naslednjem razcepu smo že vedeli, kako zaviti. Prišli smo v sotesko, vijugali pod visokimi strmimi stenami, ob cesti je tekla reka. Vožnja nas je zelo spominjala na domačo pot na Jezersko.

Gornji slap

Gornji slap

Peljali smo do naselja Hirschwang an der Rax in parkirali pod gondolo (47.714950 15.804322). Naš jutrišnji cilj. Med tem ko je Maja pripravljala večerjo, sem spet skočil na sprehod, šel skozi vas in poiskal potko do Augenbrunnen, izvira menda za oči zelo dobrohotne vode. Tam sem kar lep čas naokoli brskal za zakladom. Našel sem ga šele, ko sem nekajkrat srknil čudodelno vodo.

Augenbrunnl

Augenbrunnl

Pa naj še kdo kaj reče… Vrnil sem se do avtodoma, povečerjal, dekleti sta še malo uživali v monopoliju, nato pa smo izginili v postelje. Jutri bo naporen dan, smo že vedeli.

RAXALPEN – 27.6.2011 – Čeprav se nismo nič prav obirali, smo po zajtrku in vseh pripravah ujeli gondolo, ki te popelje tisoč metrov višje, pol ure po prvi. Nič zato.

Vožnja, tja nekam v oblake...

Vožnja, tja nekam v oblake...

Stopili smo na sveži gorski zrak in razmišljali, kje bi tam nekdo skril zakladek. Pa ga ni. Ko sem malo bolj pogledal vnesene koordinate, mi je bilo jasno, da bo treba še malo naprej. Stopili smo na pot proti Ottoschutzhausu, bližnji planinski koči. Tja je vodila kar široka pot, zato smo lahko oči dali na pašo.

Gatterl kreuz, zadaj Schneeberg

Gatterl kreuz, zadaj Schneeberg

Jutranje meglice so se počasi razkrajale, ko smo prišli do križa Gatterl Kreuz, smo ob prvih pogledih na sosednji Schneeberg že našli prvi škatlico. Malo naprej se nam je odprl pogled na kočo, toda mi smo še pred njo zavili na drobno stezico levo in po robu cvetočega gorskega travnika prišli do skale s križem.

Ottoschutzhaus

Ottoschutzhaus

Ajda bi se takoj vzpela na vrh, vendar je bil prehod videti kar siten, na drugi strani je bila zgolj veriga, zato sem se odločil, da to špičko spustimo. Nismo pa spustili naravnega okna malo nižje. Tega smo premerili, se slikali in ob tem v bližnji špranji povsem naključno odkrili še škatlico. Neverjetno.

Pogled v dolino

Pogled v dolino

Šele kasneje smo ugotovili, da gre za končno stopnjo nekega čisto drugega zaklada. Kdo bi si mislil. Mimo koče sva z Ajdo hitela naprej, Maja in Živa sta ostali malo zadaj. Naš cilj je bil hrib nad kočo, Jakobskogel. Pod njim so ruševine koče, ki je tam nekoč stala.

Spomenik Fritzu Beneschu

Spomenik Fritzu Beneschu

Malo smo brskali tam naokoli, šli do križa, potem pa že stopali naprej. Kam, sta spraševali dekleti? Ja, do koder pridemo, je bil odgovor. Imeli smo cel dan časa, vremenska je bila solidna, zakaj bi torej zgolj posedali ali celo bežali nazaj v dolino. Nad nami so se preganjale temne meglice, vendar smo verjeli, da bo vreme popoldan lepše.

Jakobskogel

Jakobskogel

Hodili smo med dehtečim ruševjem in cvetočimi zaplatami. Z Ajdo sva zavila še na bližnji vrh Weißkogel. Ravno, ko sva bila na vrhu, naju je nizko preletel helikopter. Spustil se je navzdol, tja v bližino Seehütte. Maja in Živa sta se pritoževali, da je splašil gamse, tako da jih nisva mogla videti še midva.

Dekleti na robu

Dekleti na robu

Sva jih pa zato ugledala le malo naprej, takoj za prvim vršičkom, čisto blizu. Prav nič bojazljivi niso bili. Pod vrhom Preiner Wanda smo našli zakladek, ob vpisovanju v knjigo pa kar obsedeli in pomalicali. Ura je bila že prava. Ko se nam je začela približevati kot roj čebel glasna skupina mladine, sva z Ajdo ušla naprej.

Helikopter

Helikopter

Kam pa, je spraševala Maja. Greva še malo naprej pogledat, je bil odgovor. Živa je sklenila, da bo počasi čas za obrat, nama pa se je še hodilo. Mimo manjšega spominskega križa sva se spustila navzdol do Seehütte, kjer me je Ajda presenetila z izjavo, da bi šla pa še naprej. Morebiti celo do najvišjega vrha Raxalp.

Srečanje

Srečanje

Seveda se nisem branil, že sva hodila. Tablice so kazale le čas do koč, vseeno sva računala, da bi znalo biti do vrha dobri dve uri. Hm, če ne bova hitrejša, bo treba obrniti prej. Zadnjo gondolo je namreč treba ujeti. Hodila sva dobro, Ajda mi je odlično sledila, na številna vprašanja, če bo šlo, pa je samo še priganjala.

Prainer wand

Preiner Wand

Dekle ima moč in vztrajnost, da samo gledaš. Izbrala sva pot, ki je pod stenami peljala mimo Predigtstuhla. Čakal naju je spust na sedlo in nato pri koči Karla-Ludwiga spet vzpon navzgor. Sopihala sva proti vrhu Heukuppe, najvišjemu vrhu, le nekaj metrov sega čez dvatisoč.

Z Ajdo sva ušla naprej

Z Ajdo sva ušla naprej

Kar verjeti nisva mogla, ko sva pred sabo zagledala stolpič. Časa je bilo še dovolj, do sem sva hodila komaj dobro uro. Slikala sva se, poiskala bližnji zaklad, malo počila, nato pa že stopala nazaj navzdol. Bila sva previdna, pogledi so nama uhajali tudi proti dolini in bližnji cerkvici Raxkircherl.

Heukuppe

Koča Karla-Ludwiga in Heukuppe

Vedela sva, da naju na drugi strani sedla čaka še vzpon. Prav nič nisva bila navdušena, toda tako pač je. Ko se je svet spet zravnal, sva zavila še proti Predigtstuhlu in se z njegovega roba previdno zazrla v globino. Dolina je ležala pod nama nekaj sto metrov nižje. Divje.

Na vrhu Heukuppe

Na vrhu Heukuppe

Spet sva hodila po gorskih travnikih, rož je bilo veliko, zrak je dehtel. Za vrnitev sva si izbrala pot mimo vremenske postaje v kamniti ladji in koče Raxgmoah. Tam sva znova srečala skupino glasne mladine, oni so prišli do sem. Ajda ni bila navdušena za še kakšen vzpon, zato sva stene Lechnermauern pustila za kdaj drugič. Saj se zagotovo še kdaj vrnemo.

Predigtstuhl

Predigtstuhl

Spustila sva se nazaj do Seehütte in po postaji preverjala kje sta Maja in Živa. Po počitku pri koči sta se po spodnji poti počasi vračali proti Ottoschutzhausu. Tudi prav, se pa tam dobimo, je bil dogovor. Pri koči se nisva ustavljala, zagrizla sva v hrib. Pa vzpona ni bilo prav veliko.

Koča Raxgmoah

Koča Raxgmoa

Zgolj toliko, da sva lahko od blizu opazovala plezalce v stenah Preiner Wanda, nato pa že zavila na spodnjo pot in se po dolini vračala proti izhodišču. Kar nekaj je bilo sprehajalcev, ki so zgolj prišli na gorski zrak. In se ob tem še malo pretegnili s sprehodom do bližnjih koč. No ja, ne ravno bližnjih.

Seehütte, zadaj Preiner Wand

Seehütte, zadaj Preiner Wand

Nama se je pot nazaj kar vlekla, bilo je vroče, z neba je pripekalo sonce, noge so bile utrujene. Končno sva pred seboj zagledala kočo, Maja in Živa sta tam počivali in na lesenih tablah na steni ugotavljali nemška imena tudi nam domačih živali in rastlin. Seveda je tudi nama počitek godil.

Med povratkom

Med povratkom

Jaz sem se odločil, da grem še do razgledišča, ki je bilo le dvajset minut vstran. Seveda deklet nisem prepričal. Je bilo le martinčkanje na topli travi več kot prijetno. Do razgledišča na dolino Höllental sem hodil sicer malo manj. Je bil pa razgled res lep.

Razgledišče na dolino Höllental

Razgledišče na dolino Höllental

Še posebej pa je bilo zanimivo, ko sem v bližini našel zakladek, tam za smrekami. Ko so prišli trije planinci, sem se še vpisoval, ko so se obrnili, pa sem ga skrit za smrekami že vračal nazaj. Sem jih pa prav dobro slišal, ko so se glasno čudili, ali sem se v zemljo vdrl. Kaj so si mislili, ko sem končno stopil spet na plano, ne vem, pa tudi nočem vedeti.

Pogled v smeri Schneeberga

Pogled v smeri Schneeberga

Še enkrat sem se ozrl v dolino in na strme in izpostavljene poti, ki iz nje pripeljejo sem gor, nato pa že šibal nazaj. Dekleta so sporočala, da gredo počasi proti gondoli, zato sem si izgovoril še nekaj minut svobode in skočil na že zjutraj ogledani vršiček s križem (Törlkopf). Vzpon je bil izpostavljen, pa nič težaven.

Törl

Törl

Se je pa z njega lepo videlo na vrata (Törl), ki smo jih obiskali že zjutraj in pa na okno tik pod vrhom. Splezal sem nazaj na travnike, občudoval murke in planike, in že stopal nazaj proti gondoli. Ko sem prišel tja, so dekleta že popila vsaka svojo coca-colo, polizala sladoled in ogledovala spominke.

Törlkopf

Törlkopf

Malo sem si oddahnil, potem pa smo že šli na gondolo. Pa ne zadnjo, do nje je bila še ena ura. Torej je bil strah, da bi nam časa zmanjkalo, čisto odveč. V dolini smo najprej naredili pozno kosilo, saj so želodčki že kar malo protestirali. Potem pa odpeljali v Reichenau an der Rax, tam naredili postanek v trgovini, in nato peljali proti Gloggnitzu.

Naravno okno

Naravno okno

Navigaciji se je po soglasni ugotovitvi naju z Majo bledlo. Ni nas namreč hotela za nič na svetu peljati po bližnji poti do Puchberga, trmarila je nekam daleč okoli. Pa se ji nismo pustili. Peljali smo do Neunkirchna, tam bredli nazaj proti Ternitzu in sledili tablam.

Planike

Planike

Navigaciji sem čez usta nalepil selotejp in potem se za obračanje nismo več zmenili. Ko smo za krajem Sieding zapeljali skozi štiri metre visoka vrata, si je tudi bejba v škatlici oddahnila in sedaj nas je lepo peljala naprej v pravi smeri. Skozi Puchberg pod Schneebergom smo navigirali do parkirišča pri železniški postaji (47.790614 15.912344).

Murka

Murka

Nobene table in dvoje avtodomov je dajalo slutiti, da ne bo težav. Z enim od avstrijskih avtodomarjev in njegovo boljšo polovico sva prijetno pokramljala, čudil se je, od kod meni koordinate vseh teh krajev. Po večerni neskončni partiji monopolija, ki se po delih vleče že čez ves naš dopust, smo izginili v posteljo.

Dolina nad Hirschwangom

Dolina nad Hirschwangom

Vedeli smo, da naslednji dan ne bo tako zgodnjega odhoda, ker pa smo imeli že natisnjene karte, zamude ni smelo biti.

SCHNEEBERG – 28.6.2011 – Pravočasni smo bili. Skozi okno smo opazovali ljudi, predvsem starejše, kako so počasi polnili parkirišče okoli nas, nato pa odhajali proti železniški postaji. Še pravočasno smo jim sledili, na blagajno nam ni bilo treba, saj smo karte natisnili že predhodno, preko interneta.

Zobati Salamander

Zobati Salamander

Razvrstili smo se v dve koloni, prvi vlak je odpeljal dve minuti pred našim. Ker smo bili zgodnji, smo dobili prostor na štirih, dokaj ozkih, stolih skupaj. Salamander oziroma močerad se je premaknil. Naša pot na hrib se je začela. Peljali smo se skozi naselje in nato dokaj strmo navzgor.

Postanek za en buhtelj

Postanek za en buhtelj

Na ekranih smo lahko gledali kako poteka naša pot. Prva postaja je bila pri galeriji Voka, nato še nekajkrat navzgor. Na zadnji postaji pri koči Baumgartner je bil zapovedan petminutni postanek, mogoče je bilo kupiti buhteljne. Nas niso zanimali, Avstrijci pa so kar v vrsti stali.

Igrala, juhuhu!

Igrala, juhuhu!

Pripeljali smo na zgornjo postajo, v bližini Elizabetine cerkvice. Končna postaja. Vzeli smo si minuto za razmislek kam in kako, dekleti sta skočili na igrala. Nato pa smo že zagrizli v breg. Hišni vrh je Waxriegel, enka in same osmice. Vzpona ni prav veliko, široka pot poteka tako levo kot desno okoli njega, če hočeš prav do križa, je zadnji del sprehod po gorskem travniku.

Waxriegel

Waxriegel

Da je v bližini škatlica, je bilo tako jasno, krajši počitek pa tudi ni nič škodil. Ker smo imeli karte za zadnjo vožnjo navzdol, torej ob pol petih, je bilo časa vsekakor dovolj in hitenje čisto odveč. Z Ajdo sva se vzpela še na sosednji vršiček, morebiti je to Schwarzriegel, vsaj glede na zemljevid bi lahko bil.

Schneeberg

Schneeberg - levo Klosterwappen, desno Keiserstein

Nad kočo Damböck sva našla lep prehod skozi ruševje in tako stopila na pot, ki vodi proti vrhovoma, ki zapirata plato. Kot val se dvigujeta levo najvišji Klosterwappen in desno nekoliko nižji Keiserstein. Na razpotju sva se z Ajdo odločila, da greva najprej na najvišjega, Maja in Živa sta hodili nekoliko zadaj.

Travniki so bili v cvetju

Travniki so bili v cvetju

Proti vrhu teče jasno vidna pot ob lesenih stebrih, pohodnikov je bilo kar veliko. Miru in samote danes torej ne bo prav veliko. Na vrhu Klosterwappna stoji hiša z vrsto anten, torej oddajnik in pa križ. Prav hitro sva bila na vrhu, zašibala mimo in se spustila navzdol.

Vzpon proti najvišjemu vrhu Dolnje Avstrije

Vzpon proti najvišjemu vrhu Dolnje Avstrije

Travnato pobočje je zahtevalo nekaj previdnosti, še več pa hoja v bližini luknje, ki je na dnu imela vhod v brezno. Vedela sva, da je v bližini zakladek, navigacija naju je pripeljala do kupa kamenja, na sredi je stal možic. Pa saj ga nihče ni postavil spodaj, sem na glas izrekel misel med brskanjem naokoli.

Višje se ne da...

Višje se ne da...

Ajda je kar pokala od smeha, ko ga je opazila točno tam, kjer bi najmanj pričakoval. Ni nama preostalo drugega, kot da možica podreva, škatlico potegneva ven in nato po vračilu na pravo mesto zgradiva novega. Vzpela sva se nazaj do vrha, Maja in Živa sta tudi že prispeli.

Raxalpen

Raxalpen

Razgledali smo se, pogledi so nam uhajali na sosednjega Raxa, ki nas je gostil včeraj. Stopili smo do križa in v njegovem zavetju pomalicali. Je kar pihalo. Odločili smo, da se še skupaj slikamo na vrhu, jaz sem nastavil samosprožilec, nato pa…

Drugi poskus

Drugi poskus

Ajdi je med plezanjem do križa odneslo kapo, Živi je uspelo zlesti gor šele v drugem poskusu. Kapo je ujela druga planinka, slika pa je še kar uspela. Za vsak slučaj smo naredili še eno, potem pa že stopali po grebenu v smeri Fischerhütte. Jaz sem šel kar mimo do vrha Keiserstaina.

Pogled na Waxriegel z vrha Keisersteina

Pogled na Waxriegel z vrha Keisersteina

Ker pa deklet za mano ni bilo, sem se vrnil navzdol. Jah, stranišče je bila zanje tu prva zanimivost. Skupaj smo se še enkrat vzpeli do vrha, z Ajdo sva v bližini našla še eno škatlico, potem pa smo že stopali mimo koče navzdol. Na enem od ovinkov je bila še krpa snega. Seveda so bile kepe takoj pripravljene in letele so na vse strani. Pa nismo nič zamerili, so bile na vroč dan prav osvežilne.

Kepanje sredi poletja

Kepanje sredi poletja

Na mestu, kjer naj bi bil še posebej lep pogled v dolino, smo brskali med kamenjem toliko časa, da smo našli majhno škatlico, nato pa že stopali naprej navzdol. Na travnikih pod manjšim vršičkom (na katerega sva z Ajdo seveda tudi zlezla) smo se ulegli na toplo preprogo in martinčkali. Med cvetjem je bila to prava eterična kopel.

Martinčkanje

Martinčkanje

Z Ajdo sva spet ušla naprej, pod Waxrieglom prišla na rob stene in tam ugotovila, da bo zakladek nekaj deset metrov nižje, kjer teče ena izmed poti. Na kuclju v bližini Elizabetine cerkvice sva našla še en zakladek, nato pa po ogledu kapelice v bližini še eno mikro škatlico. Cerkvica je bila postavljena v spomin in opomin po atentatu na priljubljeno Sisi.

Elizabetina kapela in gornja postaja železnice

Gornja postaja železnice in Elizabetina kapela

Dekleti sta legli na zid in uživali. Martinčkanje über alles. Hkrati sta tudi čakali, da se izpraznijo igrala. Jaz pa sem kot po navadi kmalu postal nemiren. Najprej sem šel mimo koče na stezico, ki teče preko pobočja in našel škatlico, do katere me je prej navigacija skušala peljati nekaj deset metrov višje.

Notranjost kapele

Notranjost kapele

Potem pa sem jo ubral navzdol, v smeri koče Baumgartner. Na razgledišču, tik ob progi železnice, sem našel zakladek, nato pa malo tehtal, kaj sedaj. Na koncu sem se odločil in jo ubral še naprej navzdol. Nad kočo je bil namreč še eden. Me je navigacija kar malo sprehajala sem in tja, potem pa sem ga končno našel.

Salamander na poti navzdol

Salamander na poti navzdol

Ravno ko je en salamander s postaje potegnil v breg. Najprej sem se kar ustrašil, pogled na uro pa me je pomiril, do odhoda z gornje postaje je bila še ura časa. Zagrizel sem v breg, sonce je pripekalo, vročina taka, da je kar močno dol teklo. Na razgledišče sem prišel ravno, ko se je vlak, ki sem ga prej gledal na spodnji postaji, vračal. Vmesna vožnja.

Planike

Planike

Naredil sem posnetek, tik preden je zapeljal v tunel, nato pa hitel naprej navzgor. Dekleta so med mojim sprehodom raziskala igrala, na mizah s kamenčki oblikovala napise in slikice in počivala. Saj so si zaslužila. Pred odhodom vlaka v dolino smo pofirbcali še po prodajalni na postaji, Maja in Ajda pa sta skočili še po rožico za babico. Na koncu sta jih prinesli cel šop. Mislim!

Pogled na Elizabetino kapelo ob povratku

Pogled na Elizabetino kapelo ob povratku od koče Baumgartner

Našli smo dobro mesto, tako da se nam ni bilo treba prav veliko stiskati. Vlak se je začel spuščati, dolina je bila vedno bližje. Postanek pri buhteljnih je bil tudi dolgrede obvezen, potem pa smo že peljali naprej. Na končni postaji smo naredili postanek v prodajalni, kupili še zvonček za babico, nato pa že cmarili kosilo v avtodomu.

Vožnja navzdol

Vožnja navzdol

Med tem sva z Živo odšla do jezerca pod postajo in tam pri tehtnici našla nekaj zanimivega. Sicer pa so naju najbolj zanimale race in pisane skulpture na jezeru. Vrnila sva se do avtodoma, Živa je šla počivat, jaz pa hitro še do bližnje starinske lokomotive.

V Salamandru

V Salamandru

Sem kar nekaj časa brskal okoli, pa se nič pametnega ni hotelo prikazati. Zato sem odšel raje na pozno kosilo, potem pa smo po pripravah pred startom, odpeljali v smeri Neunkirchna, tam zavili na avtocesto in na razcepu iskali smer Gradec.

Mestni park v Puchbergu

Mestni park v Puchbergu

Pa smo že po nekaj deset kilometrih in po obveznem postanku za praznjenje kasete na enem od počivališč, zavili proti Kirchschlagu in der Buckligen Welt. V samem centru najprej ni kazalo najbolje za parkiranje, na koncu pa smo brez težav avtodom postavili na enega od parkirišč pred Sparom (47.501591 16.292747), čisto nasproti kopališča, katerega smo želeli obiskati naslednji dan.

Zakaj se moram stehtati?

Zakaj se moram stehtati?

Z Majo sva šla malo raziskat naokoli in ugotovila, da bo ta možnost res še najboljša. Jaz sem se zvečer odpravil tudi do kipa Neptuna sredi vasi, ob potoku, kjer pa je bilo naokoli vse zrito, saj okolico urejajo. Dan je bil dolg in naporen, zato se je večer za nas kmalu zaključil…

KIRCHSCHLAG – 29.6.2011 – Zjutraj sem bil prvi pokonci. Odpravil sem se nad kraj, na izpostavljen pomol, kjer je predvsem farma gosi.

Jutro nad Kirschlagom

Jutro nad Kirchschlagom

Tam sem našel zakladek, naredil nekaj fotografij gradu na drugi strani, nato pa jo mahnil navzdol. Ko sem prišel do avtodoma, sem zbudil Majo. Šla sva v nakupe, nato pa prestavila avtodom na drugo stran ceste (47.500799 16.292378). Nisva namreč hotela, da bi nas kdo pri Sparu postrani gledal.

Sončna plaža

Sončna plaža

Ko je bil bazen končno odprt, smo se napotili do vhoda. Nobene gneče še ni bilo, brez težav smo dobili mesto v senci pod drevesi. Tisti, ki so že bili ob bazenu, so bolj iskali sonce. Martinčki. Bazen bližje nam je bil bolj za relaksacijo, večji plavalni seveda namenjen prav temu. Poleg je bila tudi skakalnica in pa krajši tobogan.

Burgbad Kirschlag

Burgbad Kirchschlag

Dopoldan so bile v bazenih še šolske skupine, zato je nekaj gneče bilo. Učili so se plavanja pod nadzorom učiteljev. Mi smo bili sprva kar dolgo raje v senci, čtivo je bilo še kako zanimivo. Potem pa smo šli raziskat tudi bazene, plavali, skakali v vodo in se spustili po toboganu. Nič posebnega, pa vseeno čisto dobro za sprostitev in zaključek naših počitnic.

Igra

Igra

Ko se je ura nagnila čez poldan, se je okolica bazenov začela polniti. Vedno več je bilo otrok, mamic z dojenčki, mladine. Tudi bazeni so bili vedno bolj polni. V plavalnem se je še dalo narediti nekaj zamahov, drugje je bila pa gneča kar prevelika. Tega smo počasi imeli zadosti, zato smo se počasi odšli stuširat, pospravili smo stvari in odšli do avtodoma.

Skok

Skok

Odpeljali smo, sledeč navigaciji, do avtoceste, zavili proti Gradcu. Seveda se je vožnja vlekla kot vedno, kilometri na števcu so se le počasi spreminjali. Ustavili smo se na enem izmed počivališč, zgolj tako, na hitro, za zakladek. Potem pa smo že peljali dalje, zdrveli mimo Gradca in poiskali pravo pot do prodajalne z zadevami za zakladolov.

Bazen z gobico

Bazen z gobico

Tistega, kar sem želel, niso imeli, zato sem kupil le enega potovalnega hrošča in že smo peljali nekaj kilometrov nazaj do parkirišča pri Ikei (47.032528 15.423597). Sprehodili smo se skozi trgovino, kupili nekaj malenkosti in nato seveda za konec zavili še po hot doge. Klasika. Od tam smo se odpeljali do meje, na naši strani natočili gorivo in našli še en kešek, potem pa z vožnjo nadaljevali proti domu. Še en lep sončen dan je bil za nami, še en lep dopust.

Mi se mamo radi!

Mi se mamo radi!

Dolnja Avstrija – pomladna ljubezen

ZAČELE SO SE PRVOMAJSKE POČITNICE – 22.4.2011 – Da bi bili zgodnji nisem niti mislil. Saj se nam končno ni nič mudilo. Vseeno me je Maja okarala, ko sva z babico dopoldan letela v Tržič iskat nove zaklade. Pa kaj zato, saj sem imel vendar rojstni dan. Ura je bila blizu devete, ko smo se odpeljali proti Jezerskemu.

Srečanje pri Planšarskem jezeru

Srečanje pri Planšarskem jezeru

Peter je javljal, da je tudi že na poti tja, torej ni bilo več časa za odlašanje. Ko smo pripeljali, smo parkirali poleg njega, v neposredni bližini jezera (46.404142 14.515843). Dekleti sta šli v posteljo, Maja jima je sledila, midva s Petrom pa sva malo poklepetala, nato pa odšla poiskat zaklad v bližini jezera.

Jutro na Jezerskem

Jutro na Jezerskem

Hitro sva ga našla, Peter se je vpisal, potem pa sva se vrnila do avtodoma in si zaželela lahko noč. Naslednji dan se je naše potepanje začenjalo zares.

PIBER, BÄRNBACH – 23.4.2011 – Zjutraj smo se dokaj zgodaj odpeljali do Jezerskega vrha in ob nekdanji meji parkirali. Med tem, ko sta Maja in Martina pripravljali zajtrk, sva s Petrom odšla poiskat zaklad.

Nad Jezerskim vrhom

Nad Jezerskim vrhom

Ni ga bilo težko najti. Peter je bil vesel svoje druge najdbe, jaz pa tudi, saj je bila to moja prva najdba izven Slovenije. Ko sva se vrnila, je bil čas za zajtrk, potem pa smo se odpeljali proti dolini. Kratek postanek smo še naredili pri steni, na katero je nekdo naslikal sv. Krištofa.

Sv. Krištof

Sv. Krištof

Tudi tam se je skrival zaklad, hitro sem ga našel in vpisali smo se. Potem pa že peljali navzdol. Povsem smo se prepustili navigaciji in ji zaupali, da nas pelje po najhitrejši poti. Pridružili smo se avtocesti in peljali do sedla, potem pa se po lokalnih cestah spuščali proti Pibru.

Vodnjak znanega arhitekta v Bärnbachu

Vodnjak znanega arhitekta v Bärnbachu

Vmes je Peter skočil na bencinsko črpalko in nas nato ujel na parkirišču nasproti cerkve v Bärnbachu (47.069891 15.126706). Priprave na velikonočno žegnanje so potekale hitro. Jaz sem se odločil, da v tem času poiščem zakladek pod mostom, ne prav daleč od mesta, kjer smo parkirali.

Hundertwasserjeva cerkev

Hundertwasserjeva cerkev

Res sem ga našel, obešen je bil pod strop mostu. To je zahtevalo kar nekaj priprav in akrobacij, da sem ga končno ujel in nato obesil nazaj. Pohitel sem nazaj do farne cerkve. Komaj kaj žegna sem zamudil. S košaricami, polnimi požegnanih dobrot, smo se ozrli še okoli cerkve, nato pa vrnili do avtodoma.

Blagoslov jedi

Blagoslov jedi

Odpeljali smo se proti Pibru in parkirali na parkirišču pod gradom (47.078280 15.100984). Tam smo naredili kosilo, nato pa odšli na ogled kobilarne. Prišli smo ravno prav, vodenje se je začenjalo. Vodička, katere poteze so kazale na azijsko poreklo, nam je razložila osnove same kobilarne, skrbi za konje in seveda marsikaj o lipicancih.

Piber

Piber

Z zanimanjem smo si ogledovali konje, žrebičke, tudi enega, zgolj štiri dni starega, poslušali pa bolj malo. Prvič zato, ker nismo verjeli, da nam lahko pove kaj novega, drugič pa so nam bili marsikateri izrazi še vedno tuji. Ustavili smo se pri kovačiji, na kratko pri plemenskih žrebcih in nato že zavili proti kočijam.

Kobile in žrebički

Kobile in žrebički

Nas niso pretirano zanimale, zato smo si jih ogledali na hitro. Otroci bi najraje obtičali v trgovini, ki je seveda postavljena ravno prav, da ujame še vse tiste evre, ki so po nakupu kart ostali. Ven smo jih lahko spravili le z obljubo igral, kjer so se potem izdatno znoreli.

Pridi malo bliže...

Pridi malo bliže...

Tastari smo med tem reševali zagonetna vprašanja večstopenjskega zaklada, skritega v bližini. Ker nam ravno glede Lipice ni bilo vse jasno, sem šel še enkrat proti stajam s konji in vprašanje diskretno postavil vodički. Seveda jasnega odgovora ni vedela. Se je pa kmalu razvila debata o tem, kaj se je dogajalo z Lipico.

Lipicanci...čigavi ste?

Lipicanci...čigavi ste?

Eden od obiskovalcev je takoj vehementno zatrdil, da spora sploh ne bi smelo biti, saj je jasno, da je Slovenija lipicance ukradla. Vodička ga je takoj popravila, da jih je v resnici le zadržala, kar pa ga ni najbolj prepričalo. Jaz sem bil raje tiho, mi že vemo, kako je prav, sem si mislil. Konji so svoja bitja, lastna samo sama sebi, v njih tiči duh daljnih prerij in igrivega dirjanja v sončni zahod. Tako!

Kočije

Kočije

Ko smo z malo ugibanja in računanja dobili koordinate končne točke, se je začel lov. Peljal nas je navzdol, pa v breg na drugi strani. Sredi goščave smo pod drevesom našli kozarec za kumarice z dokaj zarjavelim pokrovom. Izračun je bil torej pravilen. Večjega dela posadke norenje po deželi klopov ni pritegnilo, zato so raje odšle do avtodoma in tam počakale na našo zmagoslavno vrnitev.

Gremo iskati zaklad...

Gremo iskati zaklad...

Odpeljali smo nazaj proti Bärnbachu, sledili smeri proti Gradcu in nato avtocesti proti Dunaju. Pravega načrta nismo imeli, ustvarjali smo ga sproti. Kilometri na števcu so tekli, cesta je bila dolgočasna kot po navadi. Pod Dunajem smo sledili odcepu proti kraju Hinterbrühl. Peter je ušel malo naprej in tako ob našem prihodu že našel parkirno mesto malo naprej od jame (48.084650 16.259658).

Kešek

Kešek

Mirno, brez kakšnih strašečih prometnih znakov. Odlično. Malo sem kompliciral, kam bi parkiral, potem pa končno ugasnil motor in v roke prijel zasluženi radler. Otroci so si takoj našli zabavo ob gledanju pustolovskih filmov pri sosedu, tastari pa smo se odločili za sprehod. Mahali smo jo proti Mödlingu, misleč, da je za prvim ovinkom. Pa smo se kar nahodili, delno ob cesti, nekaj pa tudi po zanimivi potki pod hribom.

Parkirišče v Hinterbrühlu

Parkirišče v Hinterbrühlu

V Mödlingu smo zavili do prve cerkve, saj je Martino zanimalo, kdaj bodo na praznični dan maše. Pa smo prave ure ugotovili le na pol, kar se je pokazalo naslednje jutro. Skrbelo nas je že za otroke, le kaj ga lomijo med našim pohodom, zato smo kar hitro zastavili korak nazaj. Pa so se čisto lepo zabavali po svoje, dokler jih nismo pregnali, vsakega v svojo posteljo. Jutri nas čaka seveda…nov dan.

SEEGROTTE, NATURPARK SPARBACH, BAZEN V PERCHTOLDSDORFU 24.4.2011 – Zjutraj sem bil zgoden.

Grad Liechtenstein

Grad Liechtenstein

Vsi so še spali, ko sem jo mahnil na hrib in sledeč navigaciji iskal pot do gradu Liechtenstein, ki pa je bil ob zgodnji uri seveda krepko zaprt za morebitne osvajalce, nato pa kolovratil še proti Römerwandu, ostankom gradu, ki ga je pred davnimi leti zgradil Johann l. von Liechtenstein.

Römerwand

Römerwand

Ko sem našel, kar sem iskal, sem jo jadrno ubral navzdol proti avtodomu, Maja je določila uro, ko se moramo zbrati na zajtrku velikonočnih dobrot. In bil sem pravočasen. Po zajtrku je Peter znova odpeljal proti Mödlingu, prvo mašo ob petih zjutraj je zamudil, sedaj je lovil tisto, ki naj bi bila ob devetih. Izkazalo se je, da je bila v resnici uro kasneje. Kaj se more.

Velikonočne dobrote

Velikonočne dobrote

Tako smo po zajtrku sami odšli do vhoda v Seegrotte. To je dejansko nekdanji rudnik, ki ga je v začetku prejšnjega stoletja zalila voda. Sedaj ga oglašujejo kot največje podzemno jezero v Evropi. Ustrašili smo se, da nas bodo priključili veliki skupini japončkov, ki so se gnetli pred vhodom.

Vhodni stolp

Vhodni stolp

Pa na srečo temu ni bilo tako, pristali smo v manjši skupini in se po vhodnem rovu napotili v rudnik. Vodič je bil kar posrečen, povedal nam je marsikaj zanimivega o rudniku gipsa, vdoru vode in sestavljanju letal med drugo svetovno vojno.

Barbarina kapela

Barbarina kapela

Šli smo po vhodnem rovu, kjer je bilo nekajkrat treba popaziti na glavo, mimo vhodnega jaška, kjer so z deli v 19. stoletju sploh začeli in naprej mimo modrega jezera, dvorane, kjer so med drugo svetovno vojno sestavljali dele za reaktivno letalo He 162.

Ostanki delov He 162

Ostanki delov He 162

Ostanki preteklosti so odkrivali življenje rudarjev in delavcev, videli smo orodje in pripomočke, ki so jih potrebovali in uporabljali pri svojem delu. Deli letala so kazali na vojno norijo in beg pred napadi v globino hriba. Vodič je govoril kot navit, midva z Majo pa sva skušala povedano prevajati dekletoma.

Rudarska je bila težka...

Rudarska je bila težka...

Barbarino kapelo so nekoč postavili rudarji, v spomin umrlim in ponesrečenim kameradom in v priprošnjo svoji zaščitnici, večjo dvorano, posvečeno isti svetnici, pa še danes uporabljajo občasno za slovesnosti. Sedaj nas je čakalo tisto, zaradi česar smo sploh prišli. Spustili smo se po stopnicah v spodnje nadstropje in tam sedli v čoln, bolje rečeno veliko modro kad.

Plovba po tunelih pod zemljo

Plovba po tunelih pod zemljo

Vodič je pognal elektro motor in odpeljali smo se po jezeru, križarili po umetno narejenih hodnikih in dvoranah. Videli smo odsev, vodič je skušal potegniti povezavo s švicarskimi jezeri. Pajade, čeprav je bilo zanimivo in lepo. Ko se je naš krog zaključeval, smo že slišali ropotanje poševnookih.

Del največjega podvodnega jezera v Evropi

Del največjega podvodnega jezera v Evropi

Sedaj smo bili prepuščeni sami sebi, lahko smo se sprehajali še koder smo hoteli.Pa nam podzemlje ni več pretirano dišalo, ubrali smo jo do vhodnega jaška, tam pogledali v veliko dvorano za njim, potem pa po rovu stopali proti izhodu.

Kičasti vodomet

Kičasti vodomet

Kar prijetno je bilo znova stati na soncu, naredili smo še fotko ali dve pred jamo, nato pa se že basali v avtodom. Petra še ni bilo, zatorej ga ni bilo smiselno čakati, dogovor kje se znova snidemo, je bil tako sprejet že prej.Odpeljali smo se mimo jame in vijugali v smeri Sparbacha.

Dvorana

Dvorana

Komaj nekaj kilometrov je do parkirišča pred naravnim parkom, prvim v Avstriji (48.076225 16.187034). Znan je predvsem po divjih svinjah, ki se menda prosto sprehajajo med obiskovalci. Stopali smo po potki proti živalskemu vrtu za otroke, ki pa nas je kar malo razočaral.

Zajček, ki kaj videl prašičke?

Zajček, si kaj videl prašičke?

Do živali dejansko nisi mogel priti. Beda. No ja, vsaj osla smo lahko pobožali. V hiški malo naprej smo tipali, brali in se učili o gozdu in njegovih prebivalcih, še malo naprej pa si pogledali mlin. Dekleti sta seveda takoj opazili igrala in potem ni bilo zanimivega nič več drugega. Vrteli sta se in gugali ter uganjali norčije.

Osliček

Osliček

Komaj sva ju prepričala, da bi bilo zanimivo stopiti še na leseno razgledišče in si ogledati jelenjad in muflone, ki so se pasli ob robu gozda. Ko so začeli iskati senco, smo se mi napotili po poti naprej. Z Ajdo sva osvojila ostanke gradu Johannstein ali Janezove skale, ki ga je v 12. stoletju postavila tedanja gospoda teh krajev.

Smisel življenja je...

Smisel življenja je...

Maja in Živa sta obležali malo nižje na lesenih ležalnikih, pa tudi Ajdo je premamil vonj sladkobe nedela. Tako sem sam grizel kolena še naprej do Dianinega izvira in ostankov njenega templja. Na velikem travniku je nekaj družin posedalo in uživalo na sončku.

Jelenjad in mufloni

Jelenjad in mufloni

Seveda sem se povzpel nato še višje, do ostankov Köhlerhausa, postavljenega leta 1812 zgolj zaradi lepšega…razgleda. Tudi prav, če že niso imeli drugega za početi. Malo sem še bluzil po gozdu, nato pa že stopal nazaj proti igralom. Tam so seveda obsedela naša dekleta.

Johannstein

Johannstein

Pa niso bila prav pri volji, ozračje je bilo naelektreno kot pred nevihto. Seveda je razelektritev nujna in prav dobro je treščilo. Maja in Ajda sta užaljeno odkorakali kuhati. Tudi mulo. Midva z Živo pa sva šla kaj kmalu poklapano za njima. Pobožala sva še osle, nato pa že stopala skozi izhod.

Graščak

Graščak

Ko se je med kosilom pripeljal Peter, so bile strasti že dokaj umirjene. Dogovorili smo se, da gredo oni seveda še v park, mi pa naprej do bližnjega bazena, kjer se dobimo. Z Živo sva šla pred odhodom kupit še plišasto divjo svinjo. Da smo tako videli vsaj eno.

Dianin izvir

Dianin izvir

Druge se v teh sončnih in vročih dneh pokažejo bolj ali manj zgolj zjutraj in zvečer, ko jim natresejo hrano. Drugače pa je siesta nekje po gozdovih. Vožnja do Perchtoldsdorfa ni bila pretirano dolga, tudi navigacija nas je pripeljala čisto prav. Le s parkingom smo potem malo čarali, saj jih je okoli nekaj, pa nam prvi niso bili ravno všeč, zato smo z nekaj sumljivimi manevri končno parkirali na primernem (48.122689 16.266643).

Köhlerhaus

Köhlerhaus

Do bazena sedaj ni bilo daleč, kaj hitro smo zaplavali. Zunanji del je bil še zaprt, toda nam so bili veliki bazen, majčken z brbotalčki in pa tobogan čisto zadosti. Ajda in Maja sta se zatopili v knjige, midva z Živo pa sva šla takoj poskusit, kakšna je voda. Ko so prišli še Peter in njegovi, pa je bilo zabave zadosti.

Slovenska plavalna reprezentanca

Slovenska plavalna reprezentanca

Včasih smo kar malo pogledovali proti bademaistru, če ne bo kakšno rekel. Pa je ni. Kasneje smo ugotovili, da so bile bojazni tako ali tako odveč, saj je bil skoraj naše gore list. Kot še marsikdo na naši poti. Zabavno. Še bolj je bilo, ko sem se na vzponu na tobogan malo porezal na koščku stekla.

Johnny Weismüller

Johnny Weismüller

Mi je bademaister sicer dal obliž, a skoraj skrivoma. Menda morajo v vseh takšnih primerih napisati ne vem kakšna zapisnike, saj imajo iz preteklosti že slabe izkušnje s tožbami. Ko se je ura že bližala zaprtju smo skočili pod tuš in se oblekli. Potem pa še enkrat pod tuš. Čisto zares. Zunaj je namreč lilo.

Neznani leteči predmet

Neznani leteči predmet

Že prej smo se odločili, da prespimo kar tukaj, saj je bila cesta videti mirna, prometa pa komaj kaj. In tako smo tudi storili.

PRVI DAN NA DUNAJU – 25.4.2011 – Zjutraj sem jo mahnil na potep do Campusa 21, novega tehnološkega centra na obrobju kraja. Razlog je bil seveda v novi zabavi, ki me vedno bolj navdušuje. Ko sem prikorakal nazaj, smo bili že vsi pokonci in odpeljali smo se proti Dunaju.

P.,

Perchtoldsdorf

Ker je bil velikonočni ponedeljek pretirane gneče nismo pričakovali in res so bile ceste skoraj prazne. Peljali smo se mimo Schönbrunna in nato dejansko »okoli riti v varžet« do parkirišča pri pokopališču. Pa nič zato, vmes sem na bencinski črpali dotočil gorivo. Tako poceni ga nisem videl na naši poti ne prej in ne potem.

Jutranje trimčkanje po Schönbrunnu

Jutranje trimčkanje po Schönbrunnu

Ko smo parkirali, je poleg nas ustavil še en z nam zelo podobno registracijo (48.175490 16.302129). Takoj smo stopili skupaj in klepetali ter si ob tem izmenjali še nekaj uporabnih informacij. Razgovor je ravno stekel, ko je poleg ustavil starejši moški na skuterčku.

Dvorec in Dunaj za njim

Dvorec in Dunaj za njim

Na njem je imel napisano nekaj, kar bi lahko prevedli skoraj kot vaška straža. Nas je takoj poučil, da tukaj lahko parkiramo, smo čisto dobrodošli. Če pa bi hoteli prespati, pa nas čakajo kazni. Visoke. Takoj smo razumeli 700 evrov. In da je po celem Dunaju tako, je zagotovil.

Gloriette

Gloriette

Ko pa je ugotovil, da znamo nemško, smo bili že kolegi. Malo je potožil kakšne imajo težave, predvsem s Slovaki in Italijani. Ki ne šmirglajo nikogar. In tudi kazni so bile sedaj kar naenkrat v osnovi dokaj bolj prijazne in le v najbolj črnem scenariju se lahko povzpnejo na sprva zagrožene zneske.

Pozerka

Pozer

Prijazno smo se poslovili, jaz sem hitro skočil še na zajtrk, potem pa smo že mimo Gloriette in Neptunovega vodnjaka stopali navzdol proti dvorcu Schönbrunn. Tako zgodnji so bili zgolj številni Japončki. Ko smo se prerinili skozi gnečo na vhodu v dvorec, smo že iskali vstopno postajo vlakca, ki vozi okoli dvorca in parka.

Neptunov vodnjak

Neptunov vodnjak

Do Wüstenhausa smo ugotovili, da je salamensko počasen, gneča na njem pa se je močno povečala. Tako smo bili kar zadovoljni, ko je končno prisopihal na pravo postajo in smo se lahko izkrcali. Puščavska hiša je otroke kar navdušila, mene malo manj.

Kdo so že dunajski kočijaži?

Kdo so že dunajski kočijaži?

Nekaj kuščarjev in kač, več kaktusov in rastlin, ki so sposobne preživeti v suhem puščavskem podnebju in seveda nekaj ptičev, ki je letalo sem in tja. To pa je že skoraj vse. No ja, svizci in želve so bili tudi zabavni. Malo smo škljocali, iskali otroke, gledali kje se skriva kakšna živalca, potem pa že korakali skozi vrt.

Tudi v puščavski hiši rastejo vodne rožice

Tudi v puščavski hiši rastejo vodne rožice

Precej bolj živahno je bilo v parku, kjer nam je pot prekrižala veverica. Nagajivka je skakljala ravno pred nami, hkrati pa nas ni pustila preblizu. Mimo cvetočih rododendronov smo stopali proti Wagenburgu, kjer imajo razstavljeno vrsto kočij. Celotna razstava je bila posvečena Sisi.

Tič

Tič

Videli smo njeno obleko, zlato in konkretno načičkano poročno kočijo, pa slike njenih konj, sedlo, biče. Seveda niso manjkali niti prvi avtomobili in pa pogrebna kočija. Takšen, malo morbiden konec, nas ni pretirano potrl, že smo hiteli na prikaz priprave in pečenja jabolčnega zavitka. Sladko.

Wagenburg

Wagenburg

Vsak je za začetek dobil mini košček štrudla, mi s kartico pa še eno toplo pijačo. Maja je naročila kavo, midva z Živo vročo čokolado, Ajda pa čaj. Posedli smo v prvo vrsto in kmalu se je predstavitev začela. Seveda nismo bili presenečeni, ko je za kuhalni pult stopila povsem tradicionalna Avstrijka, malce temne polti. Pa se je kar dobro odrezala.

Kako tipična Dunajčanka pripravlja štrudl...

Kako tipična Dunajčanka pripravlja štrudl...

Sestavine je imela delno že pripravljene, pred nami je po zraku metala testo, pojasnila, da se mora videti skozenj in kako se ga lahko zaflika. Potem je vanj še bogato natresla filo, ga zvila in pripravljen je bil za peko. Pričakovali so, da nam bodo mini koščki, ki smo jih dobili na začetku, dali apetit in bomo ravnokar spečeni štrudel razgrabili, vendar zasoljene cene niso pritegnile ravno pretiranega zanimanja.

Kar dobro ga razvleče!

Kar dobro ga razvleče!

Na poti ven smo obiskali še njihova stranišča, potem pa že sedli znova na vlakec. Peljali smo se do Gloriette, potem pa siti počasnega vozakanja izstopili. Ko smo izvedeli še, da ima vlakec tu deset minut odmora, pa smo že stopali peš nazaj navzdol. Maja je šla kuhat kosilo, otroke in Martino kot varuško smo oddali v labirint.

Z vlakcem po parku

Z vlakcem po parku

Tam so se otroci zabavali na igralih, se smejali svojim podobam v izkrivljenih zrcalih in lovili po labirintu. Na koncu so bili kar malo utrujeni, malo mokri, a predvsem zadovoljni. Midva s Petrom pa sva v Hadiparku in pa sosednjem Auer Welsbach Parku brskala po grmovju. Kasneje se je izkazalo, da precej zaman. Zabavno je pa bilo.

Rododendromi

Rododendroni

Vrnila sva se proti labirintu, tam pobrala otroke in že smo skupaj stopali proti avtodomom. Mi smo imeli kosilo že pripravljeno, sosedovi niso kaj dosti zaostajali. Ko so se nam še želodčki malo umirili, smo že stopali znova navzdol skozi park. Skočili smo na podzemno železnico in se odpeljali do postaje v bližini Opere, tam pa nekaj časa dokaj neuspešno iskali nadaljevanje proti Belvederu.

Dvorec Belvedere

Dvorec Belvedere

Končno je prisopihal tramvaj, prostora za nas je bilo še dovolj, in že smo se peljali. Next stop – Belveder. Ko sem stopil do blagajne, pa nas je presenetila novica, da v našo kartico ni vključen ogled gornjega, temveč dolnjega Belvedera. Nič zato, smo si mislili, tako ali tako smo se želeli sprehoditi skozi park.

Pogled proti dolnjemu dvorcu

Pogled proti dolnjemu dvorcu

Žal so bile fontane še prazne, tako da tistega pravega občutka ni bilo. Čeprav je spodnja palača namenjena predvsem razstavam, so tudi prostori vseeno zanimivi. Nekatere sobane s svojimi poslikanimi stropi in kipi so videti prav impresivno. Tako se sodobna umetnost kar nekam zgubi.

Notranjost spodnjega Belvedera

Notranjost spodnjega Belvedera

Ogledali smo si razstavi Dynamic: Kubismus/Futurismus/Kinetismus. Razstava je prikazovala abstraktno umetnost na Dunaju med leti 1919 in 1929 z vidika evropske moderne. Razstavo so dopolnjevala dela slavnih umetnikov cele Evrope. V drugem delu pa smo si ogledali razstavo samoportretov in portretov Egona Shieleja.

Razstava Dynamic

Razstava Dynamic

Nekatere slike so se nam zdele kot malo boljše čačke kakšnega osnovnošolca, toda mi s svojim nepoznavanjem zanesljivo nismo bili zmožni zajeti poglobljenega pogleda na umetnikovo delo. Jah, taklemamo.

Egon Schiele

Egon Shiele in njegovi portreti

Med budnim motrenjem številnih varnostnikov smo se prebili čez razstavo, nato pa na ulici že razglabljali kako naprej do Pratra. S Petrom sva se odločila za večerni sprehod po mestnih ulicah, drugim ni kazalo drugega, kot da so nama sledili. Navigacija je ažurno javljala koliko je še do cilja, med klepetom nam je čas kar hitro minil.

A tale krogla je naš svet?

Tamle dol smo doma!

Koliko so utrujeni se je pokazalo, ko smo prišli do parka in so kot naviti šibali okoli. Ustavili smo se pri velikem globusu, nato pa se napotili do Riesenrada, velikega kolesa. Ogledali smo si razstavo o Pratru skozi čas, nato pa že stali v vrsti za vstop v lesene gondole.

Riesenrad

Riesenrad

Za nami se je usula kopica otrok, tako da smo imeli kar srečo, saj bi ob malo kasnejšem prihodu čakali neprimerno dlje. Vožnja je bila seveda zanimiva, pogled na mesto, kjer so se v večernem mraku že prižigale prve lučke pa kar čaroben. Pod nami je bil seveda Prater, ves v lučkah, mnogo tega se je dogajalo, vrtelo, prevračalo. Zabavišče kot takšno.

Pogled na Dunaj

Pogled na Dunaj

Že smo se spuščali, pogled na tej strani ni bil več tako zanimiv, zato smo v miru pomalicali čokoladne bombone in ostale dobrote iz nahrbtnika, potem pa že iskali Sky ride. Ujeli smo eno zadnjih voženj, vsaj tako smo lahko razumeli. Precej manj pa zmedo z odpiralnimi časi, saj naj bi te »vožnje« skozi Dunaj potekale vse do enajste ure zvečer.

Pogled z vrha

Pogled z vrha

Potem ko smo na police odložili vso na tresljaje občutljivo kramo in razne torbe in nahrbtnike, smo stopili za krmila 5D letala. Z njim smo odleteli po Dunajskih ulicah, preskakovali nebotičnike, leteli pod mostovi. Med tem se je treslo, pihalo, špricalo. Kar zanimivo, čeprav dokaj kratko. Otroci so bili kar navdušeni, čeprav prav velikega navdušenja za kakšno ponovitev ni bilo.

Prater

Prater

Smo raje stopili nazaj do bara, kjer so dekoraterji želeli narediti malo strašljiv kraj, pa jim ni najbolj uspelo. Ajda je sedla za barski klavir in nam naredila pravi koncert. Kar dobro ji je šlo. Na koncu sta zaigrali še skupaj z Majo, potem pa smo po obveznem slikanju in sladoledu že iskali pot do podzemne železnice.

Sky ride

Sky ride

Ta nas je pripeljala do Schönbrunna, od tam pa je bilo treba še nekoliko v breg, do parkirišča, kjer sta nas čakala avtodoma. Sklenili smo, da gremo danes zvečer v kamp Dunaj zahod, zato se nismo nič obirali. Križarili smo skozi Dunaj, dokler nismo pristali pred še zaprtim kampom Dunaj jug.

Grozljivi koncert

Grozljivi koncert

Martina je izbrala napačne koordinate. Kaj se je dogajalo v kabini sosednjega avtodoma, nismo hoteli niti vedeti, pohlevno smo sledili Petru naprej ali nazaj, pač po ulicah Dunaja, do kampa (48.211600 16.253757). Parkirali smo na delu, ki ni povsem ob recepciji, natočili vodo in izpraznili wc, potem pa že utonili v spanec. Ura ni bila več prav zgodnja.

V kaj so se spremenili naši otroci?

V kaj so se spremenili naši otroci?

PO DONAVI DO BRATISLAVE – 26.4.2011 – Zjutraj sem bil pokonci že okoli šeste ure, saj je bil zgodnji premik nujen. Imeli smo rezervirano ladjico, ki po Donavi odpluje do Bratislave. Toda vrata kampa so bila zaprta, recepcija pa sem vedel, da se odpre šele ob osmih. Malo mi je postalo vroče, dokler nisem ugotovil, da niso zaklenjena.

Obcestno parkirišče

Obcestno parkirišče

Tako sva okoli pol sedmih pač po francosko odpeljala v smeri izhodišča za ladjico. Nisva še vedela, kjer bova parkirala, toda ko sva ob cesti, ravno nasproti pristana, našla dvoje prostih mest, sva ju takoj zasedla (48.262617 16.366739). Ravno za spanje bi ne bilo, toda upala sva, da nas bosta avtodoma tu počakala cela in nedotaknjena.

Elizabeta druga

Elizabeta druga

Pozajtrkovali smo, pripravili vse za seboj, potem pa že stopali proti ladjici. Tam so nas obkljukali in nam v nekoliko polomljeni nemščini pokazali, za katero mizo naj sedemo. Seveda smo se takoj dogovorili, da smo s Petrom sedeli pri isti mizi. Vkrcali so se še zadnji potniki, nato pa smo malo pred osmo uro že odpluli s tokom v smeri Slovaške.

Plovba po Donavi skozi Dunaj

Plovba po Donavi skozi Dunaj

Vožnja mimo Dunaja je bila kar zanimiva. Čeprav so glavne znamenitosti ostajale nekje v daljavi, smo vseeno prepoznali nekaj znanih obrisov. Vreme je bilo bolj kislo, težki oblaki so viseli nad reko, občasno je tudi kaj poškropilo. Ko smo se naveličali mrzle palube in nas je začelo zebsti, smo odšli za mizo. Časa za branje, igranje raznih iger in klepet je bilo več kot dovolj.

Zapornice

Zapornice

Ko smo pripeljali do zapornic, je bilo zanimanja za dogajanje več, tudi mi smo firbcali kako so se vrata za nami zaprla, vodna gladina z ladjico vred znižala in že smo znova pluli dalje. Čeprav nam je glas iz zvočnika z nezgrešljivo polomljeno nemščino pojasnil, da plujemo mimo narodnega parka, nam to ni pomenilo kaj veliko.

Vsak se zabava po svoje

Vsak se zabava po svoje

Mesto Hainburg je bilo zadnje pred mejo, komaj nam je izginilo iz pogleda, že se je na drugi strani pokazal grad Devin. Pogled nanj z reke je bil lep, vsekakor pa ga bo treba priti pogledat tudi od bližje. Ura je bila malo čez dvanajst, ko smo pripluli do Bratislave, pred Novim mostom obrnili in pristali ob obali.

Grad Devin

Grad Devin...tisti na hribu...

Tisti, ki so si želeli ogledati mesto z vodičem, so se razdelili v dve skupini. Nam ni bilo kaj dosti do tega, mi bi tako ali tako razumeli zgolj polovico, otrokom bi uspeli prevesti še manj. Torej smo se zrinili mimo čakajočih in se na potep po starem mestnem jedru odpravili kar po svoje.

Bratislava

Bratislava

Šli smo mimo Novega mostu z božjastnim neznanim letečim krožnikom na drugi strani, prečkali cesto in mimo kužnega znamenja sv. trojice zavili na Hviezdoslavnove namestie. Da si jezik polomiš. Prvi del je bil v znamenju znanega pravljičarja Andersena, v srednjem je prevladovala policija, saj je v bližini ameriško veleposlaništvo, v zadnjem pa so dekleta najbolj navdušile stojnice s spominki.

Naš čolnič in Novi most

Naš čolnič in Novi most

Tako zelo, da so enega pomotoma kupile kar dvakrat. Jaz sem raje naredil zgolj fotko Slovenskega narodnega gledališča, se nasmejal kipom hokejistov različnih držav in še bolj bližnjemu kipu Man ad work. Dekleta so nas ujela in skupaj smo šli naprej po ulicah starega dela mesta.

Narodno gledališče

Narodno gledališče

Ustavili smo se na Glavnem trgu, slikali z zabavnim bakrenim vojakom pred staro mestno hišo, nato pa stopali po ozkih ulicah mimo Michalske veže v smeri gradu. Spustili smo se na Klarisko ulico in tam naenkrat opazili, da Maje in punc ni za nami. Tekel sem kot rahlo jetični maratonec nazaj in ugotovil, da jo dekleta mahajo navzgor.

Man at work

Man at work

Ves prešvican sem jih ujel. Iskrenje je bilo neizbežno. Znova skupaj s Petrom smo šli do stolnice sv. Martina in iskali prehod preko ceste proti gradu. Pa ga ni bilo. Tisti, ki smo ga opazili na zemljevidu, pa je menda že dolgo zaprt. Tako da nam ni ostalo drugega, kot da med pomenljivim negodovanjem Maje, da so s puncami tukaj že hodile, uberemo prav to smer. No, ja.

Hlavne Namestie

Hlavne namestie

Ob gradu smo srečali Slovence, ki so tako kot mi, iskali vhod. Ko smo ga končno našli, smo si grad ogledali v nekaj minutah. Nič pretresljivega. Še najbolj zanimiv je bil pogled na mesto pod težkim oblačnim pokrovom. Vsaj nekaj. Dekleta so glasovala za Mc-a in večji del Petrove ekipe se jim je pridružil. Zgolj Žan je šel z menoj, malo pogledati za zakladi.

Ozke ulice starega dela mesta

Ozke ulice starega dela mesta

Kmalu sva enega našla, skrival se je v deblu drevesa v grajskem parku. Hurej. Spustila sva se po stopnicah, našla pravo pot na Novi most, kjer pa naju je navigacija vodila malo po svoje. Tako sva se zgolj sprehodila na drugo stran in se vrnila proti ladjici. Skočila sva še do cerkvice pod gradom.

Bratislavsky hrad

Bratislavsky hrad

Zabavno je bilo, ko sem prebral hint in mi ni bilo jasno, kaj pomeni v slovaščini. Žan je ponovil za mano in kar malo naveličan iskanja sem zamahnil z roko, da se res tako glasi. On pa je ponovil in pokazal na steno. Hm, potem je bilo lahko. Vrnila sva se do trga pred stolnico, kjer smo se dobili z drugimi.

Pogled z gradu

Pogled z gradu

Ogledali smo si še stolnico s številnimi zakladi, monštrancami, cerkvenimi plašči in drugimi dragocenostmi, pokukali v podzemlje in nato že hiteli nazaj do ladjice. Malo nerodno bi bilo ostati v tujem mestu, kar nekaj kilometrov daleč od naših hišk.

Zuckermandel

Zuckermandel

Čeprav je bilo do odhoda še nekaj minut, smo bili med zadnjimi. Ko me je gospa na vhodu v svoji polomljeni nemščini pozdravila, sem poskusil srečo in ji odvrnil z »dobar dan«. Seveda ni več skrivala svojih korenin. Ko sem omenil, da sem slišal, da je kapitan Srb, mi je takoj odgovorila: »pa cela posada je srbska«. U redu, onda.

Bogastvo zakladnice v stolnici

Bogastvo zakladnice v stolnici

Malo smo še »popričali«, pošimfali čez Hrvate, kaj pa drugega, rekli sem in tja kakšno tudi o Slovencih in seveda Srbiji. Nato pa sem ju z enim izmed članov posadke, ki se nama je pridružil, pustil, da pripravita še zadnje malenkosti pred odhodom. Pomahali smo Bratislavi. Čeprav pod težkimi oblaki, je bil obisk kar prijeten. Na srečo dežja ravno med našim obiskom skoraj ni bilo. Plovba nazaj je bila precej duhamorna.

Pod stolnico

Pod stolnico

Proti toku gre namreč počasi, čakalo nas je več kot šest ur na Donavi. Znova nam je čas mineval ob igrah, klepetu. Nejc je mojstrsko postavljal stolpe iz kart in ob tem preizkušal potrpljenje staršev, saj so karte ob kakšnem večjem tresljaju letele vse naokoli. Na kratko smo se ustavili v Hainburgu, nato pa pluli naprej.

Tudi na poti domov nam ni bilo dolgčas

Tudi na poti domov nam ni bilo dolgčas

V bližini dunajskega letališča so letala vzletala in pristajala v večernem mraku. Ko se je že povsem stemnilo, smo pripluli do zapornice in znova je trajalo kar nekaj časa, da smo se dvignili za potrebno število metrov. Naveličani vožnje smo komaj čakali, da so se pred nami pojavile znane oblike in smo končno pristali.

Sonce gre spat

Sonce gre spat

Do avtodomov na srečo ni bilo daleč, počakali so nas tako, kot smo jih pustili. Vedeli smo, da je v bližini parkirišče P+R in z nekoliko sreče smo ga po nekaj obratih našli (48.248181 16.367129). Parkirali smo in ravno, ko sva s Petrom odšla plačat dnevno karto, ki znaša bore tri evre, je na parkirišče zapeljal policijski avto.

Nočne zapornice

Nočne zapornice

Z močno lučjo je osvetlil parkirišče, peljal vse naokoli, zavil tudi v malo bolj skriti del parkinga, potem pa odpeljal. Nam ni posvetil nobene pozornosti. Torej težav ne bo, moja teorija o tem, da se takšna parkirišča še bolje varuje, pa se je izkazala za točno. Utrujeni od napornega dneva smo si zgolj še zaželeli lahko noč, nato pa izginili vsak v svojo posteljo.

DRUGI DAN NA DUNAJU – 27.4.2011 – Pozen odhod v posteljo se nam je zjutraj kar malo poznal.

Proti Hofburgu

Proti Hofburgu

Zaspano smo pozajtrkovali, kupili karte in se odpeljali proti centru. Odločili smo se, da gremo najprej pogledat špansko jahalno šolo. Nismo namreč vedeli, koliko obiskovalcev si nastop lipicancev lahko dnevno sploh pogleda. In res nas je v Hofburgu pričakala dolga vrsta pred vhodom. Ni nam preostalo drugega, kot da se postavimo na konec kače in med klepetanjem počasi pomikamo proti blagajni.

Španska jahalna šola

Španska jahalna šola

Na srečo smo brez težav dobili karte in se napotili na balkon. Gneča je bila velika. Najprej smo v prvo vrsto prerinili otroke, nato pa je tudi nam uspelo dobiti nekoliko boljši pogled. Samo dogajanje pa…razočaranje. Nekaj jahačev je pod nami dresiralo konje, nekaterim je šlo bolje, drugim slabše.

No, lepo se obnašaj...

No, lepo se obnašaj...

Enega je konj nič kaj ugledno vztrajno butal ob steno, drugi ga je pripravil, da se je za trenutek postavil na zadnje noge. Saj je razumljivo, da je pred gala predstavo potrebno vrsto ur vadbe in treninga. Toda, da ljudje plačujejo kar visoko vstopnino za to, da se gnetejo na balkonu, po možnosti v drugi ali tretji vrsti in gledajo ta trening. Človek ne more verjeti.

Dresura

Dresura

Znova na ulici pred Hofburgom, smo zavili proti zakladnici. Ni bila daleč, zgolj skozi podhod je bilo treba in na drugi strani dvorišča je bil vhod. Naj bi šlo za eno največjih in najbogatejših zbirk raznih dragocenosti, praviloma povezanimi z dragimi kamni in zlatom. Čeprav se Dunajčani že prislovično pretirano hvalijo, pa se je tokrat hvala izkazala za točno.

Bogatija v kraljevi zakladnici

Bogatija v kraljevi zakladnici

Številne krone, žezla, ogrinjala so kazala na moč nekdanje Avstroogrske. V zlati zibelki so se seveda gugali kraljevi otroci, kje so našli samoroga, katerega rog je tudi razstavljen, pa tudi ne vem. Monštrance, sklede iz žada, odlikovanja, okoli nas se je vse bleščalo.

Odlikovanja

Odlikovanja

Če je bil že moški del druščine navdušen, kako so se šele svetile oči ženskemu delu. No ja, naj gledajo… Znova na sončni svetlobi smo jo mahnili proti narodni knjižnici. Nismo si imeli namena izposoditi kakšne knjige, bolj nas je zanimala Prunksaal.

Narodna knjižnica

Narodna knjižnica

Čudovito poslikana nekdanja kraljeva knjižnica, dejansko del Hofburga, še danes na policah hrani več tisoč knjig. Nekatere police se odprejo kot vrata in tako omogočajo prehod v skrite hodnike. Ob knjižnih policah stojijo visoke lestve, ki omogočijo dostop. Knjige čuvajo skulpture, umetelno izdelane s strani Lorenza Mattiellija, notranjo opremo dopolnjujejo globusi.

Prunksaal

Prunksaal

Ker je bila Avguštinska cerkev povsem blizu, smo pogledali še vanjo in se čudili mogočni grobnici nadvojvodinje Marie Christine, delu Antonia Canove. V muzeju papirusa smo videli številne primerke pisanja in risanja raznih umetnikov v časovnem razponu med 15 stoletjem pred našim štetjem in 16. stoletjem našega štetja.

f

Grobnica nadvojvodinje Marie Christine

V muzeju je seveda možno videti zgolj delček obsežne zbirke več kot 180.000 primerkov. Na vhodu v Hofburg smo pri vratih Burgtor našli zakladek, nato pa odpeketali proti muzeju globusov. To je edini svetovni muzej globusov, ki je prosto dostopen, vsebuje pa preko 380 globusov, ki so nastajali od 16. stoletja naprej.

Muzej zapisov na papirus

Muzej zapisov na papirus

Pri prvih so bile celine bolj približno označene, kasnejši pa so vedno bolj natančni. Nekateri so čisto običajni, skoraj šolski, drugi pa prikazujejo še kaj drugega, npr. gibanje planetov, pa položaj lune in podobno. Res zanimivo, otroci so bili navdušeni.

Globusi, takšni in drugačni

Globusi, takšni in drugačni

Na hitro smo preleteli še muzej Esperanta, zgolj toliko, da sem razložil kaj to sploh je. Potem pa smo že stopali skozi center mesta, po Grabnu in mimo kužnega znamenja do Stephansplatza. Pred Štefanovo cerkvijo je bila seveda gneča, notri komaj kaj manjša.

Graben

Graben

Nismo se odločili za katerega od ponujenih vodenj, sprehodili smo se po mogočni stranski ladji, do glavne se brez plačila vstopnine ne da več. Jaz sem obujal spomine na pretekle obiske, za dekleti je bilo vse novo. Ko smo pred cerkvijo ugotavljali, kje bo najbolje zastaviti korak proti Schwedenplatzu, sta do nas stopila dva Slovenca.

Štefanova cerkev

Štefanova cerkev

Iskala sta skupino turistične agencije Palma, povsem izgubljena. Žal jima nismo mogli prav veliko pomagati. Ko sta se izgubila v množici, smo stopili do kočijažev, tam dobili najbolj natančne napotke kam in kako, nato pa hiteli proti Ring tramu. Gre za tramvaj, ki čisto redno vozi po notranjem Ringu – nekakšni obvoznici okoli srčike Dunaja.

Stranska cerkvena ladja

Stranska cerkvena ladja

Mi smo dobili vsak svoje slušalke in med poslušanjem razlage o mestu in znamenitostih, opazovali mogočne, svetovno znane stavbe. Noge so nam komaj dobro počile, že smo bili naokoli. Kam pa sedaj? Želodčki so jasno zvonili alarm, zato je bilo jasno.

Na Ringtramu

Na Ring-tramu

Otroci so navijali za preverjenega Mc-a, toda na koncu smo naročili vsak svojo porcijo pri poliglotskem prodajalcu kebaba. Za povrh so otroci dobili še sladoled v Starbrucksu, potem pa smo se že prerivali skozi množico pred Štefanovo cerkvijo. Tam itak vedno dogaja.

Kosilo v tipični dunajski restavraciji

Kosilo v tipični dunajski restavraciji

Opazovali smo tipa, ki se je tlačil skozi teniški lopar, nato pa med čakanjem na Petra, ki je Martini iskal kavo, še umetnika, ki je s spreji packal fantazijske pokrajine. Otrokom so bile všeč, nam tastarim pa malo manj. Do Hiše glasbe ni bilo več daleč.

Nekateri pojejo...

Nekateri pojejo...

Interaktivni muzej je zelo zanimiv tako tistim, ki se na zvok in glasbo kaj spoznajo, kot tudi totalnim aberveznikom, med katere se nedvomno lahko prištevam sam. Razni zvoki so prodirali iz nenavadnih slušalk, s premikanjem smo jih ustvarjali tudi sami.

...drugi se tlačijo v teniški lopar...

...drugi se tlačijo v teniški lopar...

Za računalniki smo se prelevili v Dj-je in v tematskih sobah spoznavali življenje znanih skladateljev. Vrhunec je bilo seveda virtualno dirigiranje dunajskim filharmonikom. Navodila je dal sloviti Lorin Maazel, potem pa smo lahko začeli. Vsem je šlo kar dobro, le Peter je nekam hitel.

...tretji ravno neslavno zaključujejo svojo dirigentsko kariero!

...tretji ravno neslavno zaključujejo svojo dirigentsko kariero!

Kar naenkrat so filharmoniki prenehali igrati, prva violina je vstal in ga okaral, da ne morejo oni igrati valčka, če dirigent maha kot za polko. Seveda smo se dobro nasmejali. Tudi v nadaljevanju smo odkrivali skrivnosti zvoka in ga sami ustvarjali.

Violin'ce

Violin

Ko smo se znova spustili v pritličje, kjer je vhod v muzej, je mladenič na klavirju izvajal pravo mojstrovino. Ko je odšel, smo komaj prepričali Ajdo, da nam kaj zaigra. Nekaj je bilo treme, vseeno pa ji je kar dobro šlo. Nekaj malega vadbe torej tudi na poti. Lahko tovarišici za klavir pove…

Mlada virtuozinja že drugič nastopa na Dunaju!

Mlada virtuozinja že drugič nastopa na Dunaju!

Med hojo proti Karlovi cerkvi je nebo nad nami postajalo vedno bolj črno. Nič kaj obetavno. Pokukali smo v cerkev, katere del notranjosti je prepreden z gradbenimi odri, nato pa stopali mimo znamenite stavbe Secesije proti parlamentu.

Karlova cerkev

Karlova cerkev

Začelo je deževati, na srečo ne premočno. Kar naenkrat je okoli nas vse zavijalo, bližnji dostop do podzemne železnice je bil obkrožen s policisti, v notranjost so tekli bolničarji, mimo zavijala gasilska vozila. Nismo vedeli kaj se dogaja, izvedeli smo le, da je ta linija podzemne železnice zaprta.

Skulptura v notranjosti cerkve

Skulptura v notranjosti cerkve

Med našim firbcanjem sem na cesti, ki pelje mimo zagledal poznan avtodom. Še bolje sem pogledal in res je bil Beno. Poklical sem ga po telefonu in kar nekaj časa je rabil, da mu je kapnilo, da mu mahamo z bližnjega pločnika. Stekli smo čez cesto, ga pozdravili, spregovorili smo nekaj besed, potem pa je že moral peljati naprej.

Pet'r

Pet'r

Mimo kipa Marije Terezije in stavbe Naravoslovnega muzeja smo stopali do Parlamenta. Prav blizu nismo mogli. Ni nam bilo sicer jasno ali so razlog nekakšne dokaj izzvenele demonstracije, glasbeni koncert ali obisk tuje delegacije.

Znani avtodomi na drugi strani ceste

Znani avtodomi na drugi strani ceste

Pa se nismo sekirali, šli smo še naprej, pred mestno hišo obrnili in se s kratkim skokom v park pred Hofburgom vračali proti podzemni železnici. Odpeljali smo se do znane postaje, sedli v avtodome in odpeljali proti Tullnu. Tam smo navigirali do parkirišč (48.328412 16.034896) pred vrtom Tulln (Garten Tulln).

Mestna hiša

Mestna hiša

Forumaš Jež je sicer javljal, da je v bližini, vendar se mu ni dalo na sprehod iz kampa do nas. Tudi prav. Smo tako kar sami klepetali, dokler nas ni utrujenost premagala.

TULLN, MAISSAU – 28.4.2011 – Zjutraj sem bil spet zgodaj pokonci. Nekaj me je dajala časovna razlika ali kaj. Mahnil sem jo v Tulln, ga s skirco prekrižaril gor in dol, sem in tja in odkrival zanimivosti. Lepo malo mestece.

Brez kiklce si še ven ne upam!

Brez kiklce si še ven ne upam!

Najprej sem mimo sejmišča zavil ob Donavo, se ustavil pri spomeniku Nibelungom, šel do enega od mestnih stolpov, Karnerja in železniške postaje. Da sem vmes iskal tisto, kar naj bi bilo dostopno samo izbranim, verjetno ni treba posebej poudarjati. Ob vrnitvi so punce ravno dobro zlezle iz postelje.

Garten Tulln

Garten Tulln

Pozajtrkovali smo, nato pa s Petrom odšli poiskat še en zaklad, ki je bil skrit v bližini. Hitro smo ga našli v bližini steklene reke. Ko sem se že vrnil do avtodoma, so otroci pritekli za mano. V sosednjem deblu so našli še enega. Bravo otroci, hitro se učite. Šli smo se vpisat, čeprav ga potem nismo našli v nobeni bazi. Je bil le preblizu prvega. Škoda.

Fitnes

Fitnes

Ura je bila čas, odšli smo do vhoda v Die Garten Tulln. Lepo urejena zunanjost je nakazovala, da tudi notri ne bomo razočarani. Res nismo bili. Čeprav smo pričakovali arboretum, dejansko pa gre za nekaj drugega. Predstavitev raznoraznih možnosti zasaditev in postavitev vrtov, domišljeno postavljenih v veliki večini primerov s strani raznoraznih ponudnikov. Vrtnih sedežnih garnitur in podobno.

Pogled na vrtove z malo višjega mesta...

Pogled na vrtove z malo višjega mesta...

Čudili smo se domišljiji postavljavcev in posedeli na sedežni garnituri. Senca, šumenje vode, relaksacija. Samo natakar s kakšnim koktajlom se ni hotel od nikjer pokazati. Le to nam je bilo malo žal, da se dosti cvetja še ni prav razcvetelo. Ogled na začetku poletja bi dal vrtovom zanesljivo še večji čar.

...in z razglednega stolpa

...in z razglednega stolpa

Rdeča pot nas je vodila mimo bazena in po razstavišču naokoli. Številni bazenčki in potočki so imeli napise, da je kopanje prepovedano. Za žabe zanesljivo ne, te so se namakale v skoraj vsaki mlakuži. Tudi nas je voda malo vabila, pa smo se ji ob reganju in opozorilih raje odpovedali.

Les, železo, kamen

Les, železo, kamen

Še precej bolj pa je zanesljivo vabljiva za otroke v vročem poletju, smo si kar predstavljali, kako namakajo podplate. Naši otroci so se med našim raziskovanjem lovili po potkah naokoli in na koncu tekli do igral. Njim so bili seveda estetski užitki, ki so nam tastarim včasih tako pomembni, deveta vas. Tudi prav.

A si ti tud not padu?

A si ti tud not padu?

Povzpeli smo se na razgledni stolp in se razgledali. Videlo se je daleč, predvsem pa je vrt ležal pod našimi nogami. Šele od tu je bilo možno dobiti občutek za celoto. Po spustu na realna tla smo ugotavljali, da je tudi povsem zarjavelo železo lahko zanimivo. Kamni, les, kovina.

Pirhi

Pirhi

Ponudnik lokalnega vina nas tako zgodaj ni uspel zvabiti v svoj hram, polovili smo še otroke na igralih, nato pa že peljali proti centru mesta. Ker sem si ga zjutraj kar dobro ogledal, sem nas brez težav vodil do lokalnega Lidla (48.326785 16.058294). Zadosti dobro za obnovitev zalog in pripravo kosila.

Župnijska cerkev sv. Štefana

Župnijska cerkev sv. Štefana

Med tem, ko sta ženki kuhali, na naši strani pa je bila dobrodošla okrepitev tudi Živa, ki se jih hodit ni dalo, smo drugi odšli na sprehod. Peter s sinovoma iskat skrite zaklade, midva z Ajdo pa malo po mestu. Pot naju je peljala mimo Karnerja in župnijske cerkve sv. Štefana proti obrežju Donave, pogledala sva si zanimiv vodnjak Nibelungom in skušala prevesti pesnitev.

Spomenik Nibelungom

Spomenik Nibelungom

Nato pa sva mimo nekdanjega minoritskega samostana in cerkve prišla do turističnih informacij. Nabrala sva zanimive zloženke, ideje za prihodnje obiske so se kar kresale. Proti dobrotam na domači mizi sva se vračala čez glavni trg in mimo mestne hiše. Kosilo je bilo res že pripravljeno in lačnim želodčkom je vsekakor teknilo.

Glavni trg

Glavni trg

Siti smo pokukali k sosedom in ugotovili, da se tam stvari odvijajo nekoliko počasneje. Ker nismo bili ravno navdušeni nad siesto, smo jim le pomahali in odpeljali proti Heldenbergu (48.499955 15.949541). Navigacija nas je vodila prav, vožnja je bila prijetna. Heldenberg dejansko sestavljajo štiri zanimivosti, to smo že vedeli.

Svet ametistov

Svet ametistov

Na vhodu pa so nam povedali, da ena izmed njih, lipicanci, danes odpade. Smo bili prepozni. Ogled naj bi bil namreč možen zgolj z vodenjem, dvakrat dnevno. Pa ravno konji so bili največji magnet. Hitro je padla odločitev, da se vrnemo dan kasneje, sedaj pa pohitimo do Sveta ametistov pri kraju Maissau.

Nabiranje pozitivne energije

Nabiranje pozitivne energije

Vožnje ni bilo pretirano, parkirali smo in pohiteli do blagajne (48.579725 15.812485). Prijazna gospa nam je pojasnila, da smo tudi tu prepozni, da bi si ogledali park, se udeležili vodenja in hkrati še izkopali svoj ametist. Toda znanje nemščine je bilo znova koristno, hitro smo namreč rešili nastalo zagato.

Počitek in razmislek kako naprej

Počitek in razmislek kako naprej

Določeno je bilo, da si bomo danes ogledali park in ujeli vodenje, naslednji dan pa bomo rili in iskali zanimive vijolično obarvane kamne. Poleg tega ni nič kazalo, da bi bila lahko kakšna težava s spanjem na parkirišču pred parkom, torej dogovorjeno. Med tem je tekla hitra komunikacija s Petrom, zasipali smo ga z informacijami.

Za na prstan bo malo prevelik

Za na prstan bo malo prevelik

Sporočal je, da si je v Heldenbergu ogledal muzej starodobnikov in da prihaja za nami. Ugotovil je namreč, da si lahko posamezne sklope ogledaš tudi ločeno. Hm, ko bi tudi nam to razložili… Vedno ne more iti vse povsem gladko. Med čakanjem na začetek vodenja smo se sprehodili po parku.

Vsak kamen ima svojo energijo

Vsak kamen ima svojo energijo

V njem so različne postavitve, ki naj bi bile koristne za polnjenje z energijo. Energetske točke torej, povezane s posameznimi kameninami. V ta del je možen vstop katerikoli del dneva, tudi brez vstopnice. Prosta življenjska energija za vsakogar torej. Pohvalno. Mi sicer nismo mogli ugotoviti boljšega počutja, zna biti, da smo ob velikem belem ametistu sedeli premalo časa.

Žila

Žila

Vsekakor pa si ne more vsakdo ogledati ametistove žile. Ko je prišel Peter, je blagajničarka že vedela, da so njegove želje na las podobne našim. Brez težav torej. Vodenje se je ravno začenjalo, gneče ni bilo, praktično sami smo z vodičko vstopili v stavbo. Ob interaktivni predstavi smo izvedeli marsikaj zanimivega o ametistu in njegovem pomenu v zgodovini.

Ametist

Ametist

Predvsem pa videli del ametistove žile, do sedaj raziskane v dolžini kakšnega kilometra. V steklenih vitrinah je bila razstava ametistov iz drugih koncev sveta. Ob tako lepo spoliranih, se je ženskam v očeh kar zabliskalo. Nekje globoko v njih se je prebujala ametistova mrzlica. Po vodenju smo odšli do avtodoma, pripravljali večerjo in se dogovarjali, kako bomo preživeli večer.

Muzej

Muzej

S Petrom sva si ga organizirala kar sama, mahnila sva jo do Maissaua, tam iskala točke zanimivega multija in se nato ob približnih koordinatah vrnila v gozd v bližini parkirišča. Sama in s pomočjo otrok sva ga prečesala po dolgem in počez. Brez uspeha. Začelo se je temniti, rositi, zato smo se vrnili na parkirišče.

Godrnjavko

Godrnjavko

Otroci so v enem avtodomu imeli svojo zabavo, tastari smo do onemoglosti klepetali v drugem. Prijeten večer v nadvse prijetni družbi. Juhej.

HELDENBERG, LOISIUM, AQUACITY – 29.4.2011 – Jutro je minilo v brskanju po grmovju. Znova brez uspeha. Tudi prav, je pač včasih tudi tako, da nič ne najdeš. Takoj ob odprtju smo bili že na robu polja za izkopavanje ametistov. Seveda smo sedaj že vedeli, da je to zgolj zabava za obiskovalce.

Rudarjenje

Rudarjenje

Ametisti so nastali v skalni žili. Med kopanjem v bližini, pa so jih dokaj zdrobljene pomešali med prst in natresli sredi parka. Dobili smo vsak svojo kanglico, lopatko in nekaj, kar je bilo še najbolj podobno mešanici med kladivom in kopulo. Zapodili smo se v pobočje in rili in kopali kot pravi krti.

Če bova dovolj dolgo rili, prideva na Kitajsko...

Če bova dovolj dolgo rili, prideva na Kitajsko...

Na vsake toliko se je zaslišal vesel vzklik katerega izmed nas, ki je našel posebno lep ali pa velik primerek. Iskanje nam je šlo dobro od rok, kanglice so se polnile. Tastari smo bili seveda še bolj zagreti kot otroci, pred nami so nastajale prave jame, za nami pa kupi premetane prsti. Ko je čas za naše ritje potekel, smo odšli do lesenega kanala po katerem je tekla voda in sprali naše najdbe.

Novopečeni milijonarji

Novopečeni milijonarji

V silni ihti smo poleg ametistov v kanglico vrgli tudi kakšen navaden kamen zanimive barve ali oblike. Nič hudega. Vsak je nabral za malo vrečo kamenja, ki je romalo z nami. Ni bilo sicer tako lepo kot tisto v trgovini, toda z brušenjem in poliranjem se bomo ukvarjali doma.

Mladost je norost

Mladost je norost

Dekleti sta dobili škatlico pisanih kamenčkov, potem pa smo ametistom že mahali v slovo in se peljali proti Heldenbergu. Za dopoldansko vodenje po hlevih z lipicanci smo bili znova prepozni, toda to nas ni pretirano motilo. Sprehodili smo se po angleškem vrtu, kjer so se otroci na praznem podstavku spremenili v mlade imperatorje, vojskovodje in jezične dohtarje.

Tole napišem, potem pa tečem, kar me noge neso...

Tole napišem, potem pa tečem, kar me noge neso...

Draženje drugega, predvsem seveda z namišljenimi zaljubljenostmi, je dalo povod za besno lovljenje in jezo. Mladost je norost, kaj se more. Ko smo prišli do odcepa proti hlevom lipicancev, ni bilo nikjer prepovedi vstopa. Zato smo si ogledali zunanje ograde, sedli na Krpanovo kobilico in v veliki hali opazovali z balkona trening konj.

Krpan in kobilica

Krpan in kobilica

Precej bolj mirno je bilo kot na Dunaju, pa nič bolj elegantno. Trening pač, ne pa prava predstava. Vrnili smo se nazaj na pot in se vzpeli do spominskega parka. Panteon in spomeniki številnim posestnikom, generalom in vojakom iz prve polovice 19. stoletja, so bili sicer zanimivi, pa nič več kot to.

Trening na Heldenbergu

Trening na Heldenbergu

Poznali tako ali tako nismo skoraj nikogar. Le grof Radetzky, ki ima tukaj svoj grob, nam je bil znan. Bolj kot po svojem življenju in morebitnih dosežkih, po maršu, ob katerem vsako leto številni ploskajo in topotajo na novoletnem koncertu. Odkrili smo tudi cesarsko kolono, kjer so nekatera imena zvenela veliko bolj znano.

Heldenberg

Heldenberg

Nekaj smo torej odnesli od ur zgodovine. Marija Terezija ni bila videti prav nič mogočno, bolj kot navadna mamka. Kako lahko videz vara! Mimo spomenika padlim vojakom smo prišli do vstopa v območje gomil in rekonstrukcije neolitske vasi. Nenavadni totemi iz lesa in keramike so bili preprosto hecni.

Začetek, sredina in konec

Konec, sredina in začetek...

V kočah je bilo možno videti, kako so nekoč drobili pšenico in strojili usnje. Otrokom je šlo kar dobro, igra jih je zabavala. V koči čarovnice so lobanje in drugi ostanki živali delovali kar malo grozljivo. Zanimiva dekoracija pa je bila na fasadi ene od stavb. Joške so štrlele iz stene. Izvirno.

Mimo totemov proti gomilam

Mimo totemov proti gomilam

Poslovili smo se od pisanih vzorcev in se vrnili v muzej. Sprehodili smo se mimo izvirnih predmetov in prikaza bojišča bitke pri Aspernu. Številne svinčene figurice so si jezno stale nasproti. Mimo kostka smo prišli nazaj do muzejske trgovine, se na kratko ustavili, potem pa…ločili.

Rekonstrukcija neolitske vasi

Rekonstrukcija neolitske vasi

Z Nejcem in Žanom smo šli malo višje poiskati zakladek. Našli smo ga na vrhu hriba, ob zidanem stolpiču. Wallhala. Po povratku do avtodoma, je Maja izjavila, da je avtomobili ne zanimajo. Zamenjavo smo našli pri sosedih in se v muzeju oldtimerjev sprehodili mimo številnih zanimivih primerkov.

V brlogu čarovnice

V brlogu čarovnice

Jaz bolj podrobno, otroci pa zgolj na hitro. So bile veliko bolj kot zloščena pločevina zanimive video igrice. Hm, vsak ima svoje veselje. Jaz sem se sprehodil od najstarejših primerkov, do impresivne zbirke avtomobilov znamke Porsche. Hecen je bil ultra kičasti avto, ves odet v kristalčke, motor pa, kot bi bil zlat.

Kič na kubik

Kič na kubik

Kaj vse si bodo ljudje še izmislili? Med avtomobili je stal nagačen slon, motorji so vabili. Ker nisem ravno tehnični tip, sem se sprehodil, bil navdušen in nič več. S težavo sem odtrgal otroke z dirkalne steze in odšli smo na kosilo. Po njem je sledil premik proti Loisiumu, sodobni vinski kleti.

Porschi

Porschi

Do mesteca Langenlois, kjer pa smo po nekaj čudnih obratih ugotovili, da je dosti bolje slediti tablam kot navigaciji. Končno smo pred sabo zagledali stavbo Loisiuma (48.476171 15.675455). Nenavadno sivo kovinsko kocko, za katero bi si mislil vse drugo prej, kot da gre za vinsko klet.

Loisium

Loisium

Mimo hotela smo privijugali do parkirišča, počakali na Petra, ki se je v vasici še bolj zaplezal in nato odšli do vhoda. Iz glavne stavbe smo končno prišli do vinskih trsov, šli do vrat, ki so nas po nekaj čakanja spustila v multimedijski prostor. Tu pa se je dogajalo.

Multimedijska predstava o vinu

Multimedijska predstava o vinu

Menjavanje barv, vodomet, zgodba vina, projekcija na stene in na koncu še Bakhus, ki me je prav grdo pošprical. Z vodo. Pacek, ko bi bilo vsaj vino. Spet je vse teklo, glasba je dajala ritem, huh, tako se prodaja vino. In tu ne gre zgolj zanj, gre za doživetje.

Bakhus

Bakhus

Mimo starih lesenih sodov smo stopali skozi podzemlje, letniki, ki so dozoreli daleč pred nami, so nam cedili sline.Vstopili smo v prostore stare domačije, ki pa je bila poleg prave etnološke zbirke tudi neizmerno zabavna. Slika, na kateri je zborček pravih dedcev z odpiranjem ust prepeval neko čudno pesem, kopita čevljev, ki so udarjala v taktu, čudne tinkture v velikih steklenicah.

Hrastovi sodovi so polni

Hrastovi sodovi so polni

Mimo velike preše smo znova prišli v svet vina, hrastovi sodovi so stali v vrsti, kaj je znotraj so namigovali napisi na njih.Seveda pa gre čas naprej in na koncu so bili že sodovi iz nerjavne pločevine. Stojala s šampanjci in sod z več kot 16.700 litri vina.

Na teh se je pa že nabralo prahu...

Na teh se je pa že nabralo prahu...

Huh, v celem življenju ga ne bi toliko popil, še Frakelj bi imel rahle težave. Sodobna umetnost, skoraj prava galerija, še vedno s pridihom vina in že smo mimo neskončnih podob v ogledalih prikorakali do izhoda. Pokušina vina oziroma sokov za otroke je zaključila naš obisk.

Le kakšne zvarke je nekdanji gospodar tu varil?

Le kakšne zvarke je nekdanji gospodar tu varil?

Vina se nam niso zdela nič posebnega. Še najboljši je bil dejansko sok. Mogoče smo razvajeni od domače kapljice, kaj pa vem. Znova smo križarili naprej, pot ni bila pretirano dolga, koordinate so bile znane. Šli smo do St. Pöltna, glavnega mesta Dolnje Avstrije.

Na zdravje!

Na zdravje!

Tam smo parkirali za zapori, kolega avtodomar je sporočal, da tu ni nobenih težav (48.205100 15.615120). Pa še blizu je bilo do Aquacityja, bazenov, primernih ravno za večerno namakanje. V večjem bazenu so imeli ravno trening, kar pa nas sploh ni motilo. Mi smo si želeli le ležernega razvajanja in to je manjši, bolj ali manj masažni bazen z bližnjimi brbotalčki več kot omogočal.

Razvajanje do onemoglosti

Razvajanje do onemoglosti

Razvajanje do onemoglosti. Otroci so bili seveda precej bolj za akcijo. Zato so se lovili po bazenu, zlezli eden drugemu na ramena in se nato prerivali. Prave gladiatorske igre. Smeha je bilo seveda veliko. Ko se je veliki bazen izpraznil, so takoj odšli na skakalnice in tam uganjali norčije.

Prerivanje

Prerivanje

Skoki na glavo, noge, ploh, bombico, obrati v zraku, špricanje, juhuhu. Še Majo je zajelo veselje do norenja in hitro se jim je pridružila. Šele ko so nas že malo postrani gledali, da zapirajo, smo se posvaljkali do garderob in nato znova na svežem zraku odpeketali do avtodomov.

Na glavo...

Na glavo...

Še hitri načrt za zgodnje jutranje potepanje dela druščine, nato pa smo že utrujeno popadali vsak v svojo posteljo.

SANKT PÖLTEN, MELK, SCHALLABURG – 30.4.2011 – Zjutraj sem vstal že okoli šestih in začuda so bili tudi Peter in fanta že pripravljeni na našo rekreacijo. Vzeli smo skirce in odrinili nad mesto. Z roba travnika se nam je odpiral kar lep pogled, najdeni zakladek pa je bil še dodatna vrednost.

Parkirišče za zapori

Parkirišče za zapori

Sledil je strm spust v center mesta, neuspešno brskanje okoli železniške postaje in odkrivanje skrivnosti prestolnice. Šli smo mimo Frančiškine cerkve, zavili do tržnice, ki se je ravno razbohotila na trgu pred stolnico, nato pa že poganjali nazaj proti avtodomu.

Triperesna deteljica

Triperesna deteljica

Po zajtrku je bila hitro sprejeta odločitev, da gremo čez center še vsi skupaj, vse do deželnega muzeja. Otroci so dobili skirce, tastari smo morali pa kar peš. Mimo mestne hiše smo po ozkih mestnih ulicah stopali do klepetulj, ki sta tržni dan izkoristili za izmenjavo vseh novosti. Danes so okoli njiju naložili sveže cvetje.

Klepetulje

Klepetulje

Tržnica je bila v polnem razcvetu, prodajalo in kupovalo se je marsikaj. Stopili smo v stolnico in se sprehodili po notranjosti. Lepota bi rekli nekateri, drugi pa bi zgolj zamahnili z roko. Kič. No ja, okusi so različni, meni je bila kar všeč. Ljudje med mašo vsaj lahko kam pogledajo, da drugi ne opazijo takoj njihovega zehanja.

Stolnica

Stolnica

Tako je, kaj se more. Do muzeja sedaj ni bilo več daleč. Muzej sodobnih oblik in interaktivne notranjosti ni ravno obsežen. Pa to ni nič slabega, saj ga je bilo ravno prav, da se otroci niso začeli dolgočasiti. Izvedeli smo nekaj o ekologiji, videli vse mogoče čilije, se slikali s korenčkom in kolerabo, stekli skozi galerijo, se srečali s preteklostjo, minerali, podzemljem, življem.

Deželni muzej

Deželni muzej

Nekatere nagačene živali so bile tudi iz bolj severnih dežel, nismo bili prepričani, če so po zadnji ledeni dobi kaj tlačile tla v teh krajih. Razen v kakšnem živalskem vrtu seveda. Torej vsem kar ima Dolnja Avstrija za ponuditi. Med odkrivanjem muzejskih eksponatov smo se izgubljali in znova našli, pa znova šli vsak po svoje.

Zelje in korenček

Zelje in korenček

Na koncu kar nismo mogli verjeti, da smo videli že vse. Pa kljub temu je bilo zanimivega veliko. Priporočljivo. Na izhodu smo narabutali še semena redkvic, se počakali ob bazenčku in nato odrivali znova proti centru mesta. Časa in volje za postanek ni bilo, mimo pisanih hiš smo klepetali proti avtodomom.

Kako pa to deluje?

Kako pa to deluje?

Ti so nas kljub soseščini dokaj sumljive sorte pričakali takšni, kot smo jih pustili. Odpeljali smo se iz mesta in sledili smerokazom za Melk. Daleč ni bilo, že smo se spuščali in tako z viška opazovali svoj cilj – znameniti samostan. Parkirišče je bilo veliko in dokaj prazno (48.229206 15.338405).

Dolnja Avstrija v sliki in besedi...

Dolnja Avstrija v sliki in besedi...

Med pripravami kosila in mlaskanjem dobrot nas tako ni nihče motil. Le oblaki so nekam čudno potemneli. Pa saj bo, smo si rekli. Ko smo pomlaskali dobrote, so bili pri sosedovih še vedno na polovici. Naj jim tekne. Čez parkirišče in po dvojnem stopnišču smo prišli pred vhod v samostanska poslopja.

Mogočnost samostana se vidi že s ceste

Mogočnost samostana se vidi že s ceste

Na dvorišču z vodnjakom smo dobili karte, nato pa sedli in počakali na sopotnike. Vzpeli smo se do muzeja. Verske zadeve, predstavljene na dokaj sodoben način. Pisane barve so poživile sicer značilne zadeve iz cerkvenih zakladnic. Monštrance, mašni plašči, knjige, kelihi, dragocene slike, relikviariji, kipi. In seveda predstavitev nastajanja samostana.

Samostansko dvorišče

Samostansko dvorišče

Marmornata dvorana je bila veličastna. V vsej njeni lepoti smo jo uspeli doživeti še preden so se noter zgrnili številni, ki so kot ovce sledili vodički. Razgled na mesto Melk z balkona je bil zanimiv, pogled v nebo pa precej bolj grozljiv. Oblaki so se gostili, videli smo, da čakajo samo še na iglo, ki jih bo preluknjala. V daljavi je tako ali tako že lilo.

Moderna predstavitev klerikalnega

Moderna predstavitev klerikalnega

V samostanski knjižnici smo podoživljali podobno, vendar večjo, dvorano narodne knjižnice. Starinske knjige na visokih policah, globusi, posebej pomembni primerki pod steklom. Zavito stopnišče nas je spuščalo v neskončnost. Res? Kje pa, zgolj do samostanske cerkve.

Marmorna dvorana

Marmorna dvorana

Velika, pisana, kičasta. Takšna, kot mora biti. Sv. Benedikt je nad nami doživljal triumf, sv. Mihael se je moral zadovoljiti z enim izmed oltarjev. Vse načičkano, zlato, marmornato, prebogato. Kaj pa ubožnost, odrekanje, popotnica za posmrtno življenje? Kdo bi vedel…

Temno nebo nad Melkom

Temno nebo nad Melkom

Nebo je bilo še vedno črno, rumene stene samostana so žarele na temni podlagi. Toda ulilo se ni. Ugotovili smo še, da se samostanski vrt odpre dan kasneje, nato pa stopali nazaj do avtodoma. Suh sem sedel za volan, le kako, da se ni ulilo?

Samostanska knjižnica

Samostanska knjižnica

Ker se je dan že nagibal v pozno popoldne smo pogledali na zemljevid in ugotovili, da je v bližini le grad Schallaburg. Zakaj pa ne, gremo si ga pogledat. Vožnje ni bilo veliko, zadnjih nekaj sto metrov pa smo se kar strmo vzpeli. Saj je prav, grad mora biti vendar na točki visoko nad ravnino.

Triumf svetega Benedikta

Triumf svetega Benedikta

Parkirali smo (48.185432 15.354877) in skozi grajski park pohiteli do vhoda. Nismo namreč vedeli, do kdaj je v grad sploh možno vstopiti. Tudi otrokom smo igrala obljubili za kasneje. Pa ni bilo težav, časa je bilo še dovolj. Na grajskem dvorišču nas je presenetila beneška gondola.

Samostanski vrt pred nalivom

Samostanski vrt pred nalivom

Sploh nismo vedeli, da grad gosti eno pomembnejših letošnjih razstav. Benetke v vsem svojem sijaju. Pa smo jih še za trenutek pustili vnemar in si ogledali sam grad. Jaz sem prevajal napise o posameznih prostorih, sami zgodovini gradu in gospodi, ki je nekoč od tu gor vladala številnim podložnikom.

Grad Schallaburg

Grad Schallaburg

Kapela, stolpi, obzidje, vodnjak. Pogled na grajski vrt. Zanimivo. Tastari so z zanimanjem poslušali moje prevode, otroci pa so se kmalu začeli dolgočasiti in so si izbrali svojo zabavo. Zakaj pa ne? Ostal nam je še ogled beneške razstave. V njej so zbrali vse, kar je možno v Avstriji najti o Benetkah.

Notranje dvorišče z beneško gondolo

Notranje dvorišče z beneško gondolo

Postrgali so arhive narodne knjižnice, muzejev na Dunaju in tako ustvarili enkratno predstavitev tega severno italijanskega mesta. Knjige, nakit, slike, modeli ladij, pomembni Benečani, karneval. Živa in Ajda sta se oblekli v Benečanki in prestrašili vsakogar, ki je prišel mimo.

Tu noter so nekdaj metali poredne otroke...

Tu noter so nekdaj metali poredne otroke...

Predstavljajte si, da se kip v poltemni dvorani kar naenkrat premakne. He, he, he. Tudi grajska trgovina je bila polna izdelkov, značilnih za Benetke. Ko smo v zadnjih minutah pred zaprtjem prišli iz gradu, je bilo treba še otrokom izpolniti obljubljeno. Igrala.

Vse kar ste hoteli vedeti o Benetkah...

Vse kar ste hoteli vedeti o Benetkah...

Leseni zmaj in še marsikaj zanimivega okoli njega. Seveda je bila zabava takoj na vrhuncu, norenje, stikanje, igranje. Tastari smo samo gledali od daleč. Skozi park smo se vračali proti avtodomu. Jaz sem jo mahnil še malo naokoli, šel do vasi na ravnini nad gradom in se mimo ostankov manjšega izkopa vrnil do avtodoma.

Če se kip premakne...

Če se kip premakne...

Premaknili smo se na višje parkirišče, kjer je bil poleg Petra še en avtodom (48.183883 15.353057). Meni premikanje ni bilo nič po volji, pa tudi sicer je vreme danes ustvarilo nekam nizek pritisk. Obsedeli smo vsak v svojem avtodomu, kot bi bili skregani. Sicer pa nič narobe, počitek nam je čisto dobro del. Jutri bo namreč še kar naporen dan.

Koga bo pohrustal zmaj?

Koga bo pohrustal zmaj?

HAUBIVERSUM, ERLEBNISWELT MENDLINGTAL – 1.5.2011 – Zjutraj nismo preveč poležavali. Odpeljali smo se čez hribe in doline, po razgibani pokrajini, med vasicami in travniki. Naš cilj je bil Petzenkirchen, kjer stoji ena od velikih pekarn, ki kruh in druge pekovske izdelke razvaža po celi Evropi in tudi širše.

Svet peke

Svet peke

Poleg pekarne so ustvarili Haubiversum, svet peke (48.144655 15.151490). Najti jih niti ni bilo pretežko, čeprav se je vasica izkazala s svojimi ozkimi ulicami. Ki smo jih seveda obrali, namesto, da bi se pripeljali malo naokoli kot gospodje. Jah, taki smo. Da pa Haubiversum zagledaš že od daleč, je zaslužen stolp, ki ga obdajajo pšenični klasi. Zanimivo.

Kaj pa naj zdaj?

Kaj pa naj s tem?

Pristali smo v prodajalni, kjer se vodenje tudi začne. Mize so bile kar polne, ljudje sem pridejo na zajtrk, kavo ali pa se posladkajo s kakšno od tortic. Predvsem slednje se nam sploh niso zdele drage. Toda časa ni bilo, že nas je dekle odpeljalo v prostor, kjer smo si umili roke in si v naslednjem, kot pravi peki, začeli zvijati svoje pecivo.

Kot pravi peki...

Kot pravi peki...

Ko smo gledali navodila na steni, se nam je zdelo enostavno. Še toliko bolj, ko je vodička zgolj nekajkrat prevrgla testo in pletenka je bila končana. Seveda se je na koncu pokazalo, da le ne gre tako zlahka. Je bilo pa zato toliko več smeha. Ko nam je nekako uspelo, s pomočjo ali brez, smo testo pomočili v vodo in nato v sol, sezam, mak, semena, po želji.

Naše umetnine

Naše umetnine

Vsak je dobil zastavico in odšel na peko, mi pa naprej na ogled. Sprehodili smo se ob razlagi zgodovine, vse od začetkov v mali pekarni, razvoza kruha do bližnjih sosedov in današnje tovarne s številnimi tovornjaki, ki pekovske izdelke razvažajo tudi do Dubaja. Ker smo bili v tovarni v nedeljo, se žal ni nič kaj veliko dogajalo.

Zgodovina podjetja

Zgodovina podjetja

Videli smo prostore, kjer izdelujejo žemlje, vse od začetka do končne peke oziroma zmrzovanja, izvedeli, da se naše pletenke še vedno delajo ročno, pokušali različne vrste kruha, bili v laboratoriju, se greli v peči in hladili v zamrzovalniku. Ni, da ni. Na koncu smo se nabasali z odličnim tiramisujem in jagodno kremo, se predvsem nasmejali vodički, ki je ob omembi Slovenije skoraj omedlela.

Proizvodnja žemelj v nedeljo stoji...

Proizvodnja žemelj v nedeljo stoji...

Vraga, saj smo sosedje, ona pa je oči izbuljila, kot da prihajamo z Marsa. Po vodenju so nas že čakale naše pletenke, vzeli smo vsak svojo in jo prihranili za malico. Pofirbcali smo po trgovini, nakupili nekaj malenkosti in se odpravili proti avtodomu.

Katera bo pa tega pohrustala?

Katera bo pa tega pohrustala?

Naš naslednji cilj je bil Scheibbs, kjer smo si obetali popoldansko zabavo v bazenu. Malo nas je sicer skrbelo, ker je v vodničku pisalo, da je te dni zaprt. A na internetu podatka o tem nismo našli. Ko smo zapeljali na povsem prazno parkirišče (47.998900 15.163362), smo takoj vedeli, koliko je ura.

Peč

Pečka

Še sreča, da smo se tu ustavili spotoma. Če bi vozili nekaj deset kilometrov daleč gledat zaprto stavbo, bi se že po glavi tolkel. Ni nam preostalo drugega, kot da se odpeljemo dalje. Naslednji cilj – doživljajski svet Mendlingtala. Vožnja ni bila dolga, te kraje smo nekoliko poznali že od svojih zimskih doživetij.

Naši izdelki so bili dobra malica

Naši izdelki so bili dobra malica

Parkirali smo (47.743673 14.892859) in že sva delala bojni načrt za naprej. Dedca. Ženki sta kuhali okusno kosilo. Oblaki nad nami so se gostili, občasno se je ulilo. Nič kaj primerno vreme za sprehod po soteski. Ali pač? Po kosilu smo se odpravili mimo jezerca, čez cesto in navzdol proti vhodu.

Jezerce pri parkirišču

Jezerce pri parkirišču

Za začetek smo si pogledali domovanje tipične holcarske družine, na kratko prisluhnili pripovedovanjem starejših o življenju v in ob tej soteski, otroci pa so odkrili celo tobogan. Do žage venecijanke ni bilo daleč. Ker smo ubodli ogled ravno na pravi dan, smo si lahko ogledali, kako deluje v živo.

Muzej

Muzej

Prav zanimivo je bilo videti, kako so rezali hlode na deske in plohe različnih debelin. Tako narezani les verjetno porabijo za vzdrževanje poti v soteski. Kot bi vedel, kdaj mora začeti, se je ob vstopu v sotesko ulil dež. Voda je bila povsod, pod nami je bučala, nad nami pršela, v čevljih čofotala. Hurej.

Žaga venecijanka

Žaga venecijanka

Trdno držeč marele smo šli mimo grabelj, kjer se je nekoč ustavil les, ki so ga splavili višje gori. Soteska je bila nekje dokaj široka, spet drugje pa smo hodili stisnjeni po leseni brvi povsem ob steni. Postanki na mestih, kamor dež ni segel, so bili seveda obvezni. Bodisi pod steno, v kožarici ali na prostoru za malico.

Rake in grablje

Rake in grablje

Soteska se je znova zožila, brvi so preskakovale z ene strani na drugo. Ker je bil les spolzek, nekaj previdnosti ni bilo odveč. Prišli smo do izvira Grasseger, se sprehodili nekaj korakov do njega, potem pa v mlinu ob potočku že pocukali za rokav mlinarja.

Voda spodaj, voda zgoraj, voda vsepovsod...

Voda spodaj, voda zgoraj, voda vsepovsod...

Resda je že pospravljal stvari, prav zgodnji namreč nismo bili. Toda dovolil nam je, da smo si mlin pogledali, moko pa nam je kljub ceniku na steni hotel na vsak način podariti. Pa smo mu vseeno v roko stisnili nekaj kovancev, da bo imel vsaj za kakšen pir. Ker nam je dal res dobro mero, pa smo mu še odnesli namleto moko do avtomobila.

V mlinu

V mlinu

Zgolj malo naprej smo prišli do konca poti, v gostilno, ki je tam vabila, se nam ni dalo, zato smo kar obrnili. Stopili smo še do ribogojnice, nato pa med kapljicami vijugali proti izhodišču. Hoja po spolzkem lesu je še vedno zahtevala nekaj previdnosti. Na blagajni ni bilo nikogar več, ogled torej bolj pozno prost.

Povratek čez deročo vodo

Povratek čez deročo vodo

Odpeljali smo v deževni večer, vijugali gor in dol v smeri Leobna. Ob vzponu nad Eisenerzom smo z razgledom na povsem pobrano pobočje dnevnega kopa ustavili na počivališču ob cesti (47.538267 14.926456), izpraznili stranišča in se po nekaj počitka odločili, da sploh ne gremo naprej.

Škratek vedri

Škratek vedri

Čisto v redu je bilo, cesta zadosti proč, prometa tako ali tako ne preveč. Torej bomo lahko v miru prespali. Otroci so po večerji spet imeli svojo zabavo, tastari pa smo klepetali, kaj pa bi drugega. Večer je minil kot bi mignil, načrti za naslednji dan so bili narejeni, gremo spat!

Slovo od Mendlingtala

Slovo od Mendlingtala

IKEA, LJUBELJ – 2.5.2011 – Zjutraj smo se pretegnili, nato pa odpeljali naprej. Čez sedlo smo odvijugali navzdol proti dolini, zapeljali pri Leobnu na avtocesto in ji sledili proti Celovcu. Tam je avtodom že skoraj sam znal proti Ikeji (46.639426 14.367515).

Od hriba je ostalo bore malo

Od hriba je ostalo bore malo

Hitro smo jo obredli, nakupili nekaj nepotrebnih malenkosti, pohrustali hrenovke, počakali na Petra, nato pa odrajžali naprej proti Borovljam. Sosedje so imeli načrt še za napad na bližnje trgovine, ki pa nas niso zadosti pritegnile. Pot nam je bila znana še iz nekdanjih nakupovalnih izletov, v tistih »dobrih starih časih«.

Itak, hrenovke za pol evra...

Itak, hrenovke za pol evra...

Vzpon na Ljubelj je minil kar hitro, zapeljali smo mimo prodajalne Kompasa in pod hotelom parkirali (46.430891 14.260880). Otrokom se ni dalo nikamor, jaz pa sem stekel po Bornovi poti, šel skozi tunel in nato poiskal zanimiv zaklad med skalami, na dosegu rok.

Pogled z Bornove poti na Rjavo peč

Pogled z Bornove poti na Rjavo peč

Vrnil sem se do avtodoma in skupaj z Ajdo odšel do cerkvice. Ko sva se vrnila do avtodoma, je poleg nas že stal Peter. Dala sva mu napotke za raziskovanje, nato pa smo le še pomahali v pozdrav, odpeljali v dolino in naprej proti domu. Naše počitnice so se iztekale…

Cerkvica sv. Ane

Cerkvica sv. Ane

Dolnja Avstrija – zimski poljub

ODHOD PROTI ŠTAJERSKI – 18.2.2011 – Pred nami so bile šolske počitnice. Ker smo se odločili, da jih aktivno izkoristimo, je bilo potrebnih kar nekaj priprav. Dekleti sta imeli popoldan še tabornike, potreben je bil po mojem razumevanju povsem predolg obisk trgovine in knjižnice. Seveda je bilo moje razumevanje povsem nasprotno z Majinim. Da se je spet malo zaiskrilo, je itak jasno. Postavil sem končni rok za odhod – ob deveti uri. Seveda smo babici pomahali in odpeljali proti Štajerski šele pol ure kasneje.

Zimski poljub

Zimski poljub

Peljali smo mimo Domžal in po avtocesti do Celja, tam zašibali proti Vojniku in naprej do Zreč. Parkirali smo pred termami (46.370940 15.387280), se po telefonu javili Benu, potem pa kmalu izginili v posteljo. Jaz sem sicer v roke vzel PSP, pa potem pri drugem Tom in Jerryju že konkretno kinkal.

PIBER, MARIAZELL – 19.2.2011 – Zjutraj smo bili ob osmih pokonci. Pripravljeni na odhod smo poklicali Bena, ki nas  je prišel pozdravit. Takoj je pojasnil, da bodo krenili na pot malo kasneje, obiskali še trgovino v bližini Gradca in nas ujeli nekje po poti. Tudi prav, smo mu ob devetih pomahali in mimo Slovenskih Konjic peljali proti avtocesti.

Pogled na dvorec s parkirišča

Na parkirišču pod kobilarno v Pibru

Štiripasovnici smo sledili do Gradca, tam zavili v smer Celovca, pa kmalu preskočili na lokalne ceste, ki so nas peljale do kraja Piber. Da smo prav, so nam kazale številne obcestne table in napisi, da je to dežela lipicancev. V Pibru namreč stoji državna konjušnica.

Baročni dvorec

Baročni dvorec

Živi se je med vožnjo utrnilo vprašanje, čigavi so sedaj lipicanci. Sem ji zvito odgovoril, da teh lepih živali politične zdrahe nedvomno ne zanimajo in nas konec koncev tudi ne. Parkirali smo na velikem parkirišču ob vznožju vzpetine (47.078280 15.100984), na kateri stoji dvorec, nad njim so hlevi s konji.

Notranjost dvorca

Notranjost dvorca

Dekleti sta bili sprva nekoliko brez volje, potem pa sta najprej navdušeno skakali po trgovini in malo kasneje na igralih. Razpoloženje se je že boljšalo. Ob pol dvanajstih je prišel naš vodič. Sredi zimske sezone smo bili edini gostje. Z Majo sva se javila za prevajalca dekletoma in krenili smo na ogled.

Igrala pred trgovino s spominki

Igrala pred trgovino s spominki

Najprej smo zavili v hleve s konji, videli različne opreme, hrvaško, madžarsko in seveda domačo, iz Piberja. Izvedeli smo, kateri so rodovi lipicancev in kako se označujejo, opazovali plemenske žrebce, med njimi tudi enega iz Lipice. Videti je, da so žrebci španske jahalne šole letos preleni za randi s kobilami iz Piberja, zato morajo (znova) na pomoč priskočiti krepki podalpski lepotci.

Na vodenem ogledu po kobilarni

Na vodenem ogledu po kobilarni

V kovačiji pozimi konj ne podkujejo, smo pa videli številne vrste podkev in izvedeli, za kaj se posamezna uporablja. Pri konjih v izpustu in kobilah z žrebički nam je vodič dokaj obširno razložil, kako ravnajo s kobilami, ki so breje in tistimi, ki so že povrgle.

Plemenite živali je možno tudi pobožati

Pristni stik

Seveda je bil za razumevanje vseh izrazov potreben hitri šnelkurs nemščine. Med tem, ko sva z Majo švicala ob prevajanju, je Ajda skušala z dobrikanjem privabiti najbližjega žrebička. Pa ni nič maral za njene namige. Opazil pa jih je drugi, ki je nenadoma prav firbčno prišel pogledat obiskovalce.

Kobile in žrebički

Kobile in žrebički

Dekleti sta bili seveda navdušeni. Božali sta ga, on pa se je smukal okoli njiju, ju včasih boksnil ali celo nežno ugriznil. Sedaj so bila še malo prej povsem kisla usta deklet razpotegnjena v širok nasmeh. Dobra volja ni popustila niti med ogledom kočij in sani, s katerim se je naš sprehod po kobilarni zaključil.

Firbčni žrebiček

Firbčni žrebiček

Čez trgovino smo seveda firbcali, pa z obljubo, da še pridemo, dano tako trgovki kot otrokom, ušli na igrala. Postanek je bil obvezen, čeprav sem malo tudi že priganjal. Smo imeli za danes še nekaj načrtov. Med spustom proti avtodomu je Živa zlezla še v hiško na drevesu, jaz pa sem šele sedaj opazil napis, da je  parkirišče zasebno in da kampiranje odpade. Dobro, da vemo za drugič.

Razstava kočij

Razstava kočij

Odpeljali smo se do bližnje vasice Bärnbach, kjer smo parkirali nasproti cerkve (47.069891 15.126706). Ta nam je poglede privlačila že ob vožnji proti kobilarni. Nič čudnega, saj je izdelek dokaj ekstravagantnega arhitekta Hundertwasserja, česar na zunaj ne more skriti.

Sveta Barbara

Sveta Barbara

Okoli cerkve vrsta nekakšnih vrat predstavlja različne svetovne religije, to jasno kažejo tudi oznake na njihovih obokih. Vsekakor zanimivo, tako zaradi oblike, kot predvsem tudi same ideje. Pa saj je bil arhitekt znan po takšnih domislicah. Zato pa notranjost ni bila tako pisana, kot smo pričakovali.

Notranjost cerkve

Notranjost cerkve

Sem kar imel pred očmi župnika, ki arhitektu grozi z večnim ognjem, če bo tudi notranjost na svoj način »oskrunil«. Malo smo se igrali z navigacijo, ugotavljali, katera pot bo bližja in brez dodatnih cestnin. Še bolj pa razmišljali, kaj bi se nam časovno najbolj izšlo.

Krstilnica

Krstilnica

Še vedno poln računic, sem v mestecu Thörl samo debelo pogledal, ko je pred menoj začel policist mahati z liziko. Ups. S kolegico sta stopila do mene in skoraj v zadregi je vprašal, ali znam kaj nemško. Itak, da bi se kakšna beseda znala najti. Hvala bogu je bil njegov odgovor.

Molitev

Molitev

Na vprašanje, kaj sem naredil narobe, je pomignil, da sem malo prehitro vozil. Njegov dokaj bolj zajeten kolega je res stal v bližini z laserskim merilnikom pod pazduho. Prehitro? Halo! Kaj pa kolona za mano? Preveril je, če je z dokumenti vse v redu, se pustil poučiti, da sta dekleti seveda privezani, vendar le dvotočkovno, kolegica pa mi je namignila, da nisem ravno podiral rekordov.

Ena izmed vrat

Ena izmed vrat

Po tem, ko smo poklepetali še o naši nadaljnji poti, mi je  vrnil dokumente. O kakšni kazni raje nisem spraševal. Morebiti pa pride naknadno po pošti. Bomo videli. Do Mariazella ob cesti ni bilo nobenega kifeljca več, le Jezersko sedlo smo morali prečkati in že smo parkirali na P3 (47.770383 15.318480).

Park pred cerkvijo

Park pred cerkvijo v Bärnbachu

Po četrti uri popoldan zastonj. Kot pravi Gorenjci smo seveda čisto brez načrta pripeljali ravno nekaj minut za tem, ko ni bilo več treba plačati nič. Med tem, ko je Maja cmarila kosilo, sva z Ajdo odšla do bazilike. Marijino svetišče, nekakšne Štajerske Brezje.

Bazilika v Mariazellu

Bazilika v Mariazellu

Leta 2007 jih je obiskal papež. Pa zanimanje verjetno ni bilo ravno preveliko, glede na to, da še štiri leta kasneje (raz)prodajajo pakete, namenjene romarjem, ki so pred leti prišli mahat Benediktu. Tokrat skontu nismo podlegli, vrečke so ostale v polnem številu. Še sprehod po trgu pred cerkvijo, iskanje poti skozi samostan nazaj proti parkirišču in okusna večerja.

Vhodni portal

Vhodni portal

Po njej si je Ajda privoščila počitek v alkovnu, jaz pa sem s kuharicama odšel pomolit, da bi bile tudi ostale večerje podobne. Da bi bolj držalo, smo kupili še svetinjico, potem pa mimo Marije v zlatu odšli proti izhodu iz cerkve. Na trgu smo zavili desno in se malo naokoli vračali proti parkirišču.

Oltar

Mogočna notranjost

Poleg nas je bil že parkiran Beno. Nekje v mestu smo se zgrešili. Nič hudega. Počakali smo, da se je vrnil in mu izrekli dobrodošlico. Potem pa odpeljali proti Lunzu. Malo nas je skrbelo, ker je policist v Thörlu zavijal z očmi, da ceste sicer ne pozna, da pa ne more biti prida glede na oznako na zemljevidu. Pa ni imel prav. Cesta je bila odlična, vzpon na sedlo in potem spust z njega pa nič posebnega.

Marijin oltar

Marijin oltar

V Lunzu smo vijugali do jezera in iskali drsališče, o katerem sem našel informacijo na internetu. Pa je bilo jezero brez ledu in tudi v centru kraja ledene ploskve nismo našli. Pa nič. Peljali smo naprej proti kraju Hollenstein an der Ybbs, se strmo vzpeli nadenj in se znašli pred dilemo. Levo ali desno? Ugotovili smo, da desno ni ravno pravega parkirišča, zgolj nekaj mest za žičničarje.

Arthur-Krupp-Platz

Arthur-Krupp-Platz

Zato smo se vrnili do razpotja in poskusili levo. Prostora je bilo dovolj, parkirišče ob cesti je le nekoliko viselo (47.792657 14.794738). Pa nas ni pretirano motilo. Ko je pripeljal še Beno, je ravno tako zavil najprej desno, potem pa prišel do nas. Poskusili smo dobro domačo kapljico, nato pa šli na sprehod do smučišča.

Večerni sprehod po Mariazellu

Večerni sprehod po Mariazellu

Ugotovili smo, da  je tekmovanje s pležuhi že mimo, zabava pa se je nadaljevala v lokalnem disku. Nas ni toliko pritegnila, da bi se ji pridružili. Še posebej, ko so nas vsi gledali, kot da smo padli z Marsa. Zato smo pobrali šila in kopita in se vrnili v avtodome. Vožnja čez dan nas je kar utrudila, zato je bila ura za odhod v posteljo več kot prava.

KÖNIGSBERG, GAMING – 20.2.2011 – Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mogoče zato, ker so me ponoči budili veseljaki, ki so svoj uspešen pležuharski nastop bogato zalili.

Smučišče Königsberg

Smučišče Königsberg

Opazil sem, da deluje poleg dveh vlečnic, ki ob umetnem zasneževanju uspeta prebroditi tudi nekaj odjuge, še skrajno leva. Žičničar mi je vlil upanja, da bi znala do otoplitve omogočiti nekaj zavojev. Pa je bilo veselja kmalu konec. Komaj smo pri blagajni dobili dopoldanske karte, že je leva žičnica obstala.

Pogled od zgoraj

Pogled od zgoraj

Da tudi gornji dve ne delata, smo pa tako že vedeli. Ni nam preostalo drugega, kot da smučamo ob sidru. Progi, na vsaki strani žičnice ena, sta bili dokaj kratki, vendar solidno strmi. Tako sta omogočili nekaj lepih zavojev. Krožniček nižje pa je bil res namenjen zgolj začetnikom. Dekleti sprva nista bili ravno pri volji, malo sta ponergali, da je smučanje dolgočasno. Puberteta, kaj se more.

Krožniček

Krožniček

Pa sva jima z Majo z nekaj truda skušala vožnje narediti bolj zanimive. Tudi Beno z Jašo in Oskarjem je bil dodatna motivacija. Ob enih smo s smuko zaključili, vrnil sem karte, potem pa odšel gledat, kaj se kuha. Seveda so bile na meniju dobrote in seveda sta dekleti spet vihali nos. Izbirčne Mete.

Polni smo navdušenja

Polni smo navdušenja

Po kosilu smo se odpeljali proti Hollensteinu, kjer sem natočil gorivo, nato pa vožnjo nadaljevali do Göstlinga, kjer smo v termah Ybbstaler Solebad poiskali nekaj informacij. Z Benom sva pomahala prijazni receptorki in pomežiknila, da se naslednji dan vrnemo, potem pa navigirala proti kraju Gaming. Za Luzom se je cesta vzpela, pa znova spustila, mimo kartuzije smo iskali pravi odcep do bazena.

Parkirišče pod smučiščem

Parkirišče pod smučiščem

Presenečeno smo ugotovili, da gre v resnici za šolski bazen, pod katerim so tudi savne. Sledili smo tablici, ki je obetala parkirišče za obiskovalce bazena in našli miren prostor za šolo (47.924652 15.094044). Tako miren, da ima tudi nočne obiskovalce. Benu sem z nogo pokazal, kaj mislim. On je sicer kimal, a videl le na tleh narisano tanculo in polja za igro Človek ne jezi se.

Osamljeno drevo

Osamljeno drevo

Šele ko sem kondoma brcnil pod sneg se mu je izvil presenečen: »Ooooooo«. Na hitro sva raziskala pot do bazena in z Bademeistrom spregovorila par prijaznih besed. Čez nekaj minut smo se vrnili v polni zasedbi, dobili nekaj osnovnih napotkov, nato pa zasedli prosta mesta ob manjšem bazenu.

Na zaprti progi se kaže pomanjkanje snega

Na zaprti progi se kaže pomanjkanje snega

Na eni strani bi se dalo celo plavati, na drugi pa je bilo vode komaj do kolen. V njej so že špricali domači otroci, mi smo se jim le pridružili. Beno je takoj strokovno ugotovil, kakšne vrste je bazen in pokomentiral rešetke ob njem. Poklicna deformacija. V kleti so bile turška, finska in bio savna. Slednja je imela temperaturo okoli 60 stopinj in nekoliko višjo vlažnost.

Parkirišče za šolo v Gamingu

Parkirišče za šolo v Gamingu

Prostora za počitek je bilo dovolj, celo manjši bazen za ohladitev je bil ob tuših. Dopoldan nas je na smučišču nekoliko zeblo, zato je pregrevanje prav prijalo. Tastari smo toploto seveda iskali v kleti, otroci so si raje na bazenu izposojali rekvizite, žoge, vodne koše, zabave je bilo zadosti.

Šolski bazen

Bazen se je zvečer umiril

Če sta naši pubertetnici fanta iz sosednjega avtodoma prej gledali še malo od strani, so se sedaj že povsem ujeli. Zabava je bila na višku. Dokler ni bila Mila preveč zaspana in so Beno in njegovi pomahali in se odpravili spat. Mi nismo bili v vodi skoraj nič dlje. Da pa smo se uredili, nam je pri dekletih vzelo precej več časa.

Hodniki šole v Gamingu

Hodniki šole v Gamingu

Ko smo prišli do avtodoma, je bilo pri sosedih že vse tiho. Nismo hoteli motiti ali celo koga buditi, zato smo tiho skočili kar domov, na toplo. Utrujeni smo kmalu zaspali, noč je bila povsem mirna.

YBBSTALER SOLEBAD – 21.2.2011 – Zbudil sem se že pred sedmo in opazil, da se je malo parkirišče začelo počasi polniti. Čas začetka pouka je bil vedno bližje, učitelji so prihajali. Potrkal sem pri Benu in, še preden bi naju kdo grdo pogledal ali celo zaparkiral, sva mimo presenečenih otrok odpeljala do glavne ceste in zavila proti Lunzu. Vračala sva se do Göstlinga in pred bazeni parkirala (47.810330 14.934744).

Ybbstaler Solebad

Ybbstaler Solebad

Prijazna mladenka, ki je ravno prihajala v službo, nama je pomignila, da lahko avtodome pustiva tudi na tlakovcih, ki so omogočali parkiranje daljših vozil. Jaz sem ga parkiral ob cesti, Beno pa ob bazenih. Ker je bilo časa do odprtja še dovolj, sva odšla v vas do trgovine. Čeprav sva imela točno navodilo, kaj kupiti, sva brskala po policah, se seveda najdlje zadržala pri policah s pivskimi flašami in nato polnih rok prišla do blagajne. Ta prave babe, sva se smejala sama sebi.

Otroci med igro

Otroci med igro

Malo pred deset smo bili že v termah, presenečeni, saj so bile kljub ponedeljku nabito polne. Počitnice sosednje Štajerske so se krepko poznale. Vseeno nam je v zadnjem trenutku nekako uspelo zbrati dovolj ležalnikov na balkonu. Najprej sem bazene preizkusil kar sam, zavil pa sem tudi v savne. Zanje je bilo potrebno manjše doplačilo. Papirnata zapestnica je po eni strani omogočala, da se je bilo možno sprehajati v savne neomejeno, po drugi strani pa preprečevala, da bi jo bilo možno menjati.

Kaj pa se gremo sedaj?

Kaj pa se gremo sedaj?

Ajda se je udobno namestila na ležalniku in zatopila v napeto zgodbo, Živi pa je počasi postalo dolgčas. Zato sem obe navdušil za tobogan. Ni kaj posebnega, bolje kot nič pa že. Ko se nam je pridružil Beno, časa za zehanje ni bilo več. Dekleti sta dobili družbo, otroci so se zabavali v slanem bazenu, ki je bil tudi najtoplejši. Potapljali so se in preganjali čas z raznimi igricami. Beno je v vodnem toku našel zapestnico za vstop v svet savn. Očitno se je nekomu odlepila in z Mojco sta šla skupaj na toplo.

Ko smo vsi otroci

Ko smo vsi otroci

Dan je hitro mineval. Otroci so na ležalnikih kartali, Enka je bila zakon, pa tudi ugotavljanje oseb v igri  detektiv jih je pritegnilo. Lakota je zahtevala malico, prebrali smo vsak kakšno revijo ali kar celo knjigo. Dan za uživanje in relaksacijo. Tastari smo se menjavali v savni. Dve finski, turška in bio savna, so nas kar navdušile. Malo manj pa gneča. Še posebej ob obredih vodenega savnanja.

Knjiga me briga...

Knjiga mene briga...

Ko sem prvič zakorakal v solno savno, sem bil navdušen, ker je bila skoraj prazna. Čez minuto so se vrata odprla in kolona ostarelih nagcev je zasedla vsa kolikor toliko prosta mesta. Med tem, ko so bili že tako nagneteni, da se jim je švic skoraj prelival, so si za piko na i začeli praviti že tisočkrat prežvečene vice. Tiste o Janezku (Franceljnu v holcerski varianti) in trdem zunaj in mehkem znotraj – žvečilcu. Iz savne sem sit vsega skupaj pobegnil ravno, ko bi se program moral začeti. Hvala lepa, to ni zame.

Zunanji bazen

Zunanji bazen

Ker Mila ni hotela zaspati na bazenu, sta z Mojco odšli v avtodom. Beno in fanta pa so nam še lep čas delali družbo. Z njim in Oskarjem smo šli v savne, otroci pa so postali pravi kvartopirci. Beno in fanta so se ob petih poslovili, mi pa smo vztrajali do večera. Gneča v bazenih se je zmanjšala, v savnah pa se je bilo zgolj treba izogibati vodenih savnanj.

Evo, pa gre moja plača...

Evo, pa gre moja plača...

Čeprav tudi to ni vedno pomagalo, saj so bili programi izmenično v finskih savnah. Program je namreč trajal skoraj pol ure, nato je čistilka še pet do deset minut savno čistila. Ko je z metlo odšla, si lahko hitro skočil na pregrevanje, vendar se po navadi še niti ogrel nisi, so že pričeli prihajati kandidati za naslednji program. Bljak. Z Majo sva raje zavila v bio savno, prijetna, lahko bi kar zaspal.

Ni me...

Ni me...

Z dekletoma sem šel zaplavat v zunanji bazen, uganjali smo vragolije v toku. Za konec sem odplaval še nekaj dolžin v malo hladnejšem bazenu pod balkonom. Potem pa je bil res že čas za odhod, treba se je bilo še stuširati in posušiti lase. To je pri nas kar podvig, ki zahteva svoj čas. Ob prihodu v avtodom smo si tako le še skuhali juhico, potem pa že pripravili avtodom za odhod proti smučišču Annaberg. Peljali smo do Lunza, tam zavili proti Mariazellu, pa še pred njim mimo Erlaufseeja presekali do Mitterbacha.

Polna vreča smeha

Polna vreča smeha

Cesta je bila praktično prazna, na celi poti smo srečali morebiti tri avtomobile.Spet je šlo gor in dol do parkirišča pod Annabergom, kjer bi kmalu zgrešil pravi uvoz. Pa ga nisem. Parkiral sem poleg Bena, ki je bil tu že nekaj časa (47.875370 15.365068). Povabljen v goste, sem odšel k sosedovim na večerni klepet. Razpredali smo o kartici, načrtih, marsičem. Malo pred polnočjo je bil čas za spanje. Ležernega uživanja je bilo konec, naslednji dan nas je čakalo smučanje.

Smučišče Annaberg

Smučišče Annaberg

ANNABERG – 22.2.2011 – Vremenske napovedi, ki smo jih spremljali pred odhodom, so bile povsem zmedene. Tik pred odhodom pa so se dokaj poenotile, že v začetku tedna, vsaj s torkom, izboljšanje. Pa jade. Vreme je bilo oblačno, vrhovi v megli. Kaj se more. Z Benom sva bila ob devetih na blagajni, doplačala nekaj malega za dnevne karte, nato pa finiširala priprave za smuko.

Smuka s Hennestecka

Smuka s Hennestecka

Pri nas je bila danes zjutraj na vrsti za smuko Ajda, Maja in Živa sta se odločili, da se nam pridružita malo kasneje. Najprej sva šla na vlečnico Reidl 4, potem pa na štirisedežnico Hennesteck. Ta je bila ob spustu čisto razočaranje. Proga bi bila sicer zanimiva, toda topovi so delali že celo noč s polno močjo. Zato so bili sredi nje ogromni kupi, nisi vedel, kje se končuje poteptani del, kje pa vedno globlji napihani umetni sneg.

Tekoči trak v bližini parkirišča

Tekoči trak v bližini parkirišča

Da proge na najbolj ozkih delih niso bile zavarovane, nas pa sploh ni presenetilo. Vlečnica na zadnji strani, Almlift, je bila bolje pripravljena, pa tudi spodnja, krajša štirisedežnica je ponujala nekaj malega uživaške smuke. Bilo pa je mrzlo, tako da je ob enajstih sledila prva menjava. Obupno počasni trak nas je potegnil na vrh klanca pod katerim smo bili parkirani.

Na vrhu sedežnice Pfarrboden

Na vrhu sedežnice Pfarrboden

Ajda se je šla pogret, Živa pa na smuči. Skupaj z Majo smo odšli pod Annaberg. Tudi sidro Reidl 5 je imelo kupe, kaj takšnega že dolgo nisem videl. Ko smo se spuščali v Pfarrbodenstüberl, je Oskar pomotoma zavil nazaj na sidro. Maja, ki je smučala zadnja, ga je klicala, potem pa zavila za njim. Kmalu smo se našli, smučišče vendarle ni bilo tako veliko, da bi se bilo treba pretirano iskati.

Ravnina pod vrhom Hennestecka

Ravnina pod vrhom Hennestecka

Proge ob dvosedi Pfarrboden so bile bolje urejene, toda kaj, ko ti je na vrhu žičnice, tik ob vasici, sneg iz topa neslo naravnost v glavo. Se pa vsaj obirali nismo, spuščali smo se navzdol in uživali v lepih zavojih. Ob dvanajstih se nam je znova pridružila Ajda, eno uro smo smučali vsi skupaj. Mraz je nekoliko popustil, vreme pa se ni izboljšalo.

Živa prevzema štafeto

Živa prevzema štafeto

Ob enih je šla počivat Živa, z Ajdo pa smo največ smučali pod Annabergom. Progi, na vsaki strani ena, sta bili dokaj strmi, nič kaj dolgočasni. Še najbolj sta nam odgovarjali, le med vožnjo proti vrhu je bil vedno nekdo sam na dvosedi. Čas za meditacijo. Ob pol treh je sledila nova menjava, Živa je smučala do konca, z njo pa kmalu še Maja, saj sem jaz odšel na kosilo.

Reidl-Lift 4

Reidl-Lift 4

Po njem so iz sosednjega avtodoma sporočili, da je utrujenost za sprehod prevelika. Tudi Živa je potožila, da jo je smuka utrudila in bo tako ostala kar na toplem. Z Majo in Ajdo pa nismo obupali, korak smo zastavili proti Annabergu. Na robu parkirišča smo zavili na gozdno učno pot, sneg je prijetno škripal pod nogami.

Zgornje parkirišče pri blagajnah

Zgornje parkirišče pri blagajnah

Zložno smo se vzpenjali in se ob pojasnilnih tablah pustili poučiti o lokalnih živalih, rudarstvu, nevarnosti plazov. Pot se je iztekla na travnik, za njim pa smo tik pred vasjo zavili v kratko sotesko. Na vrhu griča. Prav nenavadno. Sledil je še spust do trga, dejansko na vrhu smučišča.

Učna pot - rudnik

Učna pot - rudnik

Pozdravili smo policista, ugotovili, da je cerkev zaprta in da so ob glavni ulici prijetne hiške, v gostišču na drugi strani ceste pa kar živahno. Ker se je med tem stemnilo, smo jo navzdol mahnili po glavni cesti. Prometa ni bilo veliko, zatorej je bila tudi hoja dokaj prijetna.

Sneg je škripal pod nogami...

Sneg je škripal pod nogami...

Na parkirišču smo izvedeli, da se je Beno izgubil. Čez čas je le našel pot domov, pojasnil, da je ob iskanju vode naletel na prijetno lokalno gostilnico, kjer so ga domačini vzeli za svojega. Ura je bila že dokaj pozna, zato smo pripravili vse za odhod, pognala sva svoji mašini in peljala proti Mitterbachu. Cesta je bila kljub temu, da je rahlo naletaval sneg, povsem v redu.

Na izhodu iz nenavadne soteske

Na izhodu iz nenavadne soteske

Parkirali smo nasproti žičnice in tudi po hitrem obhodu drugih parkirišč pri nižje ležečih bazenih, tam ostali (47.810402 15.289617). Otroci so se naselili v naš avtodom, tam gledali film in igrali računalniške igrice, tastari pa smo pri Benu klepetali. Večer je kar hitro mineval, ob enajstih je bil zadnji čas za spanje.

Večerni Annaberg

Večerni Annaberg

Otroci so morali prekiniti z zabavo, čakal nas je še en smučarski dan. Ob pol enih ponoči sem zaslišal, da je pripeljal še en avtodom in parkiral poleg nas. Peter je prišel, juhej.

GEMEINDEALPE – 23.2.2011 – Jutro je bilo oblačno, naletaval je sneg. Ponoči ga je naneslo nekaj centimetrov, celo cesta je bila bela. Pozdravili smo se s Petrom. Oba z Benom sta sumničavo gledala v nebo in sklenila, da bo popoldne bolj primerno za smuko. Jaz pa sem bil zagnan, doplačal sem razliko do dnevne karte in se odpeljal s štirisedežnico navzgor.

Na štirisedežnici Bodenbauer Express

Na štirisedežnici Bodenbauer Express

Smučišče ima dejansko poleg kratkega krožnička za začetnike le dve žičnici. Štirisedežnico spodaj in počasno dvosedežnico do vrha Gemeindealpe. Slednjo so zagnali šele ko sem pripeljal do nje. In jo na vrhu tudi takoj ustavili. Hm, žičnica samo zame, odlično. Žičničarja sem na vrhu povprašal o prospektu prog. Ga je neuspešno iskal, potem pa le pokazal na tablo z letno silhueto hriba. Pa nič.

Užitek v pršiču

Pod dvosedežnico Gipfelbahn

Dolga flanka je pač vabila, gremo po njej, pa bomo videli, kam pripelje. Prva strmina je bila uradno zaprta, vendar me je premamila. Na vrhnji strmini se je sneg celo malo plazil. Pa ni bilo hudega. Tudi nižje spodaj ga je bilo ravno prav za uživaško uvijanje. Vriskal sem in po postajici prijateljem sporočal, da se je najbolje spraviti na smuči.

Užitek v pršiču

Užitek v pršiču

Pridružila se mi je zgolj Živa, ki je skupaj z mano uživala v pršiču. Spustila sva se prav z vrha in presmučala celo dolgo flanko. Skoraj nedotaknjeno. Večkrat. Vse naokoli je pršelo, na bolj ravnih delih pod flanko, pa si lahko smuči zgolj slutil pod snežno odejo. Zvijali sta se sem in tja kot kači.

Greva še enkrat!

Greva še enkrat!

Ob enajstih sta se nama pridružili še Maja in Ajda. Še vedno smo lovili nezvožene dele, vendar jih je bilo ob vsaki vožnji manj. Manj užitka in več rodea. Na ravnih delih pa je zvoženi pršič neprijetno zaviral, na nekaterih delih je bilo treba obvoziti kamen ali dva. Na oblačnem nebu se je občasno skozi oblake posvetilo, vendar sonce ni zmagalo. Povrh so ves dan izpod neba plesale snežinke. Pa vseeno smuka ni bila neprijetna.

Pršenje

Pršenje

Zavili smo tudi na krožniček, zgolj toliko, da smo lahko rekli, da smo bili tudi na tej žičnici. Potem pa s sedežnico spet navzgor. Po navadi do vrha, občasno, za spremembo, zgolj do vrha štirisede. Spet je šla uvijat z nami Živa, nekaj časa smo vozili skupaj, potem pa sta se dekleti znova menjali. Živa je včasih zašibala tako, da sem jo komaj lovil.

Ajda in Maja iščeta zadnje nedotaknjene krpice

Maja in Ajda iščeta zadnje nedotaknjene krpice

Ob dveh je bilo treba narediti pavzo, Beno je pod smučiščem čakal z Edelweissom. Itak, da se je prilegel. Zadnjo vožnjo sva lovila z Ajdo, vozila po položni progi z vrha, potem pa verjetno kot zadnja sedla na štirisedežnico. Blagajničarko sva še ujela in vrnila karte, potem pa že pospravljala opremo v »trugo«.

Kristal Klar

Edelweiss

Dekleti sta bili složni, da je smučarije zadosti. Ker je Maja morala naslednji dan v službo, smo se poslovili od Petra, počakali Bena, potem pa odpeljali proti Mariazellu. Pot smo nadaljevali proti Jezerskemu sedlu in naprej navzdol v smeri Kapfenberga. V kraju Thörl policistov tokrat ni bilo na spregled. Benson pa se je čudil, kje se vozimo, saj je on gor grede ubral čisto drugo pot.

Flanka je vedno bolj rodeo

Flanka je vedno bolj rodeo

Komaj smo dobro zapeljali na avtocesto, že smo se ločili. Beno je šibal proti Gradcu in naprej proti domu, mi pa smo ubrali smer proti Celovcu. Avtocesti smo sledili, dokler nas navigacija ni usmerila na lokalno cesto. Peljali smo čez dobrih 900 metrov visoko sedlo Obdacher Sattel, pa smo zanj izvedeli le po oznakah ob cesti in izogibališčih za natikanje verig na vsaki strani.

Sonce se prebija skozi oblake

Sonce se prebija skozi oblake

Ker smo bili že tako ali tako visoko, praktično ni bilo nobenega vzpona ali spusta. Pripeljali smo na avtocesto, ki do koroške prestolnice pelje iz smeri Gradca in ji sledili do odcepa za Velikovec. Od tam smo peljali proti Železni Kapli in na naše drugo današnje Jezersko sedlo.

Zadnja vožnja

Zadnja vožnja

Lučka za gorivo mi je seveda začela svetiti ravno, ko smo dobro odpeljali iz Velikovca, bencinska črpalka v Železni Kapli je bila že zaprta. Da je na Jezerskem tudi, smo pa itak vedeli. Toda brez težav smo se še spustili do Planšarskega jezera in tam natočili gorivo iz kantice. Do doma ga je bilo sedaj dovolj.

Parkirišče ob cesti

Parkirišče ob cesti

Malo so se kresale iskrice, saj sem si jaz predstavljal romantično noč ob jezeru, pod zvezdami, Maja pa je videla zgolj domačo posteljo in službo naslednje jutro. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da popustim. Pot proti domu nam je bila več kot znana, vijugali smo po dolini Kokre in pozno zvečer parkirali na domačem dvorišču.

Slovo

Slovo

Severovzhodna Italija…na izi…

DO SEŽANE – 25.10.2010 – Popoldne bi morali imeti dovolj časa za pripravo vsega potrebnega. Toda dobri nameni se po navadi sfižijo, pripravljenega je itak premalo, štacuna pa pritegne bolj kot mehiška limonada ob sedmih na kanalu A. Tako nas je čas znova basal, scenic, ki je še sanjal o tem, da se dobimo v Ljubljani, je ob našem prihodu na parkirišče pred Tušem v Sežani že trdno spal.

Tako nekako smo kolovratili...

Tako nekako smo kolovratili...

Veter, ki se na srečo ni mogel primerjati z vipavsko burjo, je občasno zatulil okoli vogalov avta in doma. Nekaj časa smo ga poslušali, potem pa je kuštral le še dlako ovac, ki smo jih pred spanjem preštevali v mislih.

Parkirišče v Padovi

Parkirišče v Padovi

PADOVA – 26.10.2010 – Zjutraj smo zastavili tako, kot je bilo že vnaprej odločeno. Torej na izi. Ko sva bila z Bojanom pokonci, sem zapeljal na bencinsko in natočil gorivo, potem pa smo zavili na avtocesto.

Klasika in plastik fantastik

Klasika in plastik fantastik

Vetra skoraj ni bilo, vsekakor pa vožnje ni motil. Vozila sva počasi pod z rujem posejanim kraškim robom. Mudilo se nam ni. Prilepil sem se za tovornjak in mu za petami sledil mimo Benetk. Ko je Bojan skočil naprej, je ritem postal tako, ležerno živahen. Skozi Padovo je šlo kar hitro, le na krožiščih se je bilo občasno treba narediti malo Italijana.

Atomski s leva...

Atomski s leva...

Saj končno smo prišli zaradi spoznavanja domače folklore, zakaj se je ne bi torej hitro navzeli. Na vhodu na parkirišče je bila višinska omejitev, pa smo kmalu pogruntali, da bo treba vse naokoli. Okoli riti v varžet. Itak. Z druge strani smo zavili na parkirišče na Piazzi Y. Rabin in parkirali na mestih za avtodome (45.395709 11.876545; 10 evrov/24 ur, max. 48 ur, v času obiska je bila oskrbna postaja zaprta).

Prato della Valle in San Giustina

Prato della Valle in San Giustina

Pozajtrkovali smo, potem pa nadeli pravi turistični skin. Fotoaparati okoli vratu, majhni nahrbtniki z vsem nepotrebnim na ramenih, gremo v napad. Med odhodom s parkirišča smo najprej opazovali prihode turistov v avtobusih in vrsto črno zapečenih podjetnikov, ki so za drobiž prodajali marele, potem pa plastik fantastik žensko, ki bi zlahka delala reklamo za Michelin, kako se postavlja ob fička.

Prato della Valle

Prato della Valle

Ravno ko smo prišli čez cesto in stopili na Prato della Valle, pa je v pravem maratonskem slogu prigalopirala mimo nas. Nepozaben pogled. Šli smo čez park, kjer je v času Rimljanov stalo gledališče. Danes je dejansko otoček, ki ga obdaja voda, nanj pripeljejo štirje mostiči in križajo štiri avenije. Zaljšajo ga kipi, postavljeni ob kanal. Številni papeži in drugi cerkveni pomembneži so tu našli svoje mesto.

Ulice Padove

Ulice Padove

Ker je bilo nekaj bojazni, da bi se vreme skisalo, smo se odločili, da dopoldne obidemo slovite Piazze, ki tvorijo center starega dela mesta. Prvi cilj naj bi bile turistične informacije, pa smo se ustavili že pred stavbo univerze. Novopečeni diplomiranci imajo tu namreč kaj hecno navado, da na fasado slovite ustanove nalepijo svojo karikaturo z dolgimi traktati zraven, sami pa se iz sebe res izvirno delajo norca.

Diplomiral sem!

Diplomiral sem!

Stojijo tam zunaj, obdani s prijatelji in sorodniki, oblečeni, kot bi želeli odnesti prvo nagrado za najbolj izvirno masko. Ob tem seveda nazdravljajo in se zabavajo. Če bi jih videl kakšen profesor, bi se zanesljivo prijel za glavo in uvidel, da je bil nekajletni trud povsem zaman.

Ves trud profesorjev...zaman...

Ves trud profesorjev...zaman...

V bližini kavarne Pedrocchi smo našli vse potrebne informacije in vrsto prospektov, potem pa po mestnih ulicah naprej krožili do Piazze dei Signori, kjer je na Palazzo del Capitanio, točneje nad njenimi vrati Torre dell’ Orologio, astronomska ura iz leta 1344.

Astronomska ura na Piazzi dei Signori

Astronomska ura na Piazzi dei Signori

Sam trg je bil v dopoldanskih urah poln kramarjev. Pa nas je bolj kot roba pritegnila zanimiva izvedba tende pri enem izmed krošnjarjev. To bi bilo nekaj za na avtodom. Pot smo nadaljevali do stolnice, ki pa se je že zazibala v opoldansko siesto. Zato smo se ob trgu pred njo ustavili le toliko, da smo kupili beljakove španske vetrce.

Naša skupinica

Naša skupinica

Pa niso bili takšni, kot jih poznamo od doma. Bili so ogromni in po nekaj grižljajih smo se strinjali, da bi človek, če bi pojedel celega, zanesljivo dobil sladkorno. Vrnili smo se do Palazzo della Regione, pa še prej na Piazzi delle Erbe kupili nekaj mandarin. Medtem, ko je bil na drugi strani krošnjarski sejem, je bil tukaj zelenjadarski. Pisano, ni kaj.

Noč čarovnic je blizu

Noč čarovnic je blizu

V palači smo si ogledali le pisane oboke nad vhodnim balkonom, potem pa že zastavili korak v smeri Prato della Valle. Da pa bi kar šli mimo Piazze del Santo in bazilike svetega Antona Padovanskega, seveda ne gre. Sprehodili smo se po mogočni cerkvi, ob grobu svetnika opazovali, kako verniki zamaknjeno na njegov grob pod črnimi angeli polagajo roke, se ozrli v relikviarij in ustavili ob stranskih kapelah.

Palazzo del Regione

Palazzo della Regione

Utrujeni od dopoldanskega sprehoda, smo se spočili na vrtovih, obdanih s križnimi hodniki in skušali ujeti nekaj tiste duhovnosti, ki naj bi ta kraj prevevala. Da nam je zanesljivo uspelo, smo videli, ko nam je ob enem izmed vrtov z dotikom roke kipa svetnika uspelo vzpostavili vezo med nebesi in zemljo.

Bazilika sv. Antona

Bazilika sv. Antona

Ajda pa je precej bolj zemeljsko zagrabila spečega goloba, ki pa ni bil čisto nič navdušen, da bi postal domači ljubljenček. Zatorej je bil končno, med prhutajočim protestiranjem, spuščen na prostost. Vsekakor smo bili odločeni, da se popoldne znova vrnemo v baziliko, saj je tudi ta uživala siesto.

Grob svetnika

Grob svetnika

In zakaj bi je nekaj ne užili tudi sami? Vrnili smo se čez Prato della Valle na parkirišče, pogledovali za plastik fantastik maratonko, ki pa je že odtekla svoj častni krog, nato pa ugotavljali, da so klinkerji na trgu okoli avtobusov skakali z razširjeno ponudbo.

Relikviarij

Relikviarij

Marele so bile še aktualne, sedaj pa so imeli na rokah tudi nekaj deset ur. Nas niso prepričali, odšli smo domov in po Majinem trudu pomlaskali dobrote. Pri sosedu so siesto vzeli smrtno resno in po kosilu zalegli, zato smo sami odšli do bazilike svete Justine (S. Giustina) v neposredni bližini parkirišča. Ni nam bilo žal.

Stik z nebesi

Stik z nebesi

Dve baziliki, tako blizu skupaj, pa različni kot noč in dan. Pri Justini ni nobenega odvečnega kiča, pa tudi potreben ni. Bazilika namreč prepriča s svojo mogočnostjo. Velik kor je nad oltarjem zaključen s sliko slikarja Veroneseja o mučeništvu sv. Justine.

Golob

Golob

Posebej zanimiva so tla, kjer srednjeveški mojstri kamnoseštva dajejo lekcijo o 3D učinku. Ustavili smo se ob relikviji in izvedeli, da tu leži okostje sv. Luke. Sicer brez glave in nekaj reber, pa vendarle. Mimo nenavadnega izvira smo prišli do rešetk kovinskega kovčka, v katerem so ostanke domnevnega sv. Luke našli in zanimive kapele.

Sveta Justina

Sveta Justina

Čas srečanja z Bojanom se je približeval, zato smo se napotili proti baziliki sv. Antona. Vmes mi je v prodajalni spominkov Maja nazorno pokazala, kako se mi je življenje zasukalo že pred leti, s poroko. Game over. Pri Donatellovem konjeniku Gattamelata smo se s prijatelji uspešno dobili in si znotraj bazilike ogledali multimedijsko predstavo o Antonu Padovanskem.

3D učinek

3D učinek

Ker nas je bilo več kot Italijanov, so slušalke dobili oni. Razlaga je bila v angleščini, sam koncept pa izjemno zanimiv. Slike se projecirajo izmenično na tri stene, pomikaš se iz prostora v prostor. Vredno ogleda, povrh pa na koncu za spomin dobiš še podobico s sliko svetnika.

Kletka v kateri so našli ostanke sv. Luka

Kletka v kateri so našli ostanke sv. Luka

Znova na trgu pred cerkvijo, smo zavili proti botaničnemu vrtu. Ta je bil zasajen že davnega leta 1545 ob medicinski fakulteti z namenom predstavitve zdravilnih zelišč. Njegovo podobo je oblikoval arhitekt A. Moroni in je tako poseben, da ga je Unesco vpisal v seznam svetovne kulturne dediščine.

Game over

Game over

V večerni svetlobi je bil sprehod med rastlinami zanimiv, že kar čaroben. Čeprav je pozna jesen iz nekaterih gredic že pregnala zelenje, so drugje plodovi ravno dozorevali. V bazenčkih so cvetele vodne rastline, videli smo palmo, najstarejšo prebivalko vrta.

Donatello

Konjenik Gattamelata

Okoli osrednjega dela, obdanega z zidom, rasto drevesa, znotraj pa je nižje rastlinje. Ko se je tema gostila, smo si šli pogledat še rastlinjake z mesojedkami in drugimi bolj ali manj eksotičnimi rastlinami. Ugotovili smo, kje se prižgejo luči in tako iz prostorov pregnali temo.

V botaničnem vrtu

V botaničnem vrtu

Notranjost je prav nabasana, tako da imaš včasih občutek, da se prebijaš skozi džunglo. Vrnili smo se do Piazze del Santo in se tam dobili s scenici, ki so med tem vneto pisali pozdrave domačim. Skupaj smo šli na večerni sprehod, vmes seveda zaradi nepazljivosti malo nenapovedano zaokrožili po mestu, nato pa mimo dopoldan tako živahne tržnice na Piazza della Erbe, končno prišli do trga pred stolnico.

Cvet

Cvet

Tudi vanjo so nas še spustili, pa komaj. Hitro smo si jo ogledali, potem pa je že en Quazimodo hodil okoli in razlagal, da je čas za zaprtje. Petnajst minut prezgodaj. Halo. Naj si uro nastavi. Ker nismo hoteli noči preživeti v molitvi, smo raje res pobrali šila in kopita in se tako znova znašli na prijetno osvetljenih mestnih ulicah.

Stolnica

Stolnica

Še posebej tista z imenom S. Rosa nas je nasmejala. Se že ve, zakaj. Mimo stolpa ob muzeju La Specola in ogroooomne namizne svetilke v izložbi smo se vračali proti Prato della Valle. Avtodoma sta nas pričakala takšna, kot smo ju pustili. Fino. Zvečer so dekleta želela kino, pa jih je Bojan kmalu spustil na trdna tla. Gremo spat, jutri je nov dan!

Stolp ob muzeju La Specola

Stolp ob muzeju La Specola

MESOLA – 27.10.2010 – In res je bil! Po zajtrku sva z Bojanom poravnala parkirnino. Zanimiv sistem. Ko odtipkaš svojo registrsko, ti pokaže sliko tvoje tablice in ceno. Pri čemer je meni pisalo 10 evrov, kot je prav. Bojanu pa 22. Nekam nezadovoljen je bil videti.

Vožnja proti delti reke Pad

Vožnja proti delti reke Pad

Po intervenciji možica iz hiške, so mu ceno znižali. Sistem je njegovega prepoznal kot osebni avto. Svašta. Preboj iz mesta je uspel brez zapletov, ker se je obetal lep dan, pa smo načrt malo zamaknili. Obrnili smo se namreč proti delti reke Pad. Križarili smo po stranskih cestah, skozi dolge drevorede, dokler nismo v kraju Adria zavili na parkirišče lokalnega Lidla.

Reka Pad

Reka Pad

Oskrbljeni, smo že po nekaj deset metrih spet zavili desno, tokrat na počivališče za avtodome (45.050306 12.069657, brezplačno, vsa oskrba, elektrika). Lepo urejeno, zraven pa še otroška igrišča in izhodišče za potepanja ob reki Pad. Pa se nismo zadržali, nekaj nas je gnalo dalje. Sledili smo tablicam za krajinski park delte reke Pad ali Po po italijansko in tako prikrižarili do Mesole.

Počivališče v Mesoli

Počivališče v Mesoli

Ko smo iskali primerno parkirišče, smo zavili povsem slučajno do nogometnega igrišča in poleg odkrili počivališče (44.923325 12.234536, brezplačno, vsa oskrba, elektrika na zahtevo). Smo takoj parkirali in bili po zajtrku pripravljeni na sprehod do centra kraja. Daleč ni bilo, smer je bila tudi jasna.

Grad

Grad

Nasproti gradu smo izvedeli marsikaj zanimivega v informacijskem centru in določili traso današnjega izleta ob Padu. Sprva smo res hoteli v Gran Bosco della Mesola (Veliki gozd ob Mesoli), pa je zaprt, chiuso. Iz angloitalijanščine smo uspeli razbrati, da nekaj sekajo. Menda. Tako nam je ostala rezervna možnost – Oasi Bosco di Santa Giustina. Še lepši, nam je zagotovila informatorka. Da vidimo…

Ko Italijani reklamo delajo s praznimi vrečkami...

Ko Italijani reklamo delajo s praznimi vrečkami...

Iz stavbe smo stopili s polnimi rokami prospektov in se smejali promocijskim vrečkam. Videti so bile kot male vrečke čipsa, le da smo ugotovili, da so v resnici prazne. Italijani kot Italijani. Prodajajo zrak. Šli smo okoli gradu in opazovali priprave na zabavo za noč čarovnic. Še najbolj pa nas je pritegnil smetar. Je nalagal smeti od strani, kakšna znamenitost!

Je to največja krajevna znamenitost?

Je to največja krajevna znamenitost?

Vračali smo se mimo cerkve do gradu in v ozki ulici ugotavljali, da ima vsako stanovanje satelitsko anteno in klimo. V gradu so mi pojasnili, da je drugo nadstropje zaradi obnovitvenih del zaprto, v prvem je nekaj takšnega kot poročna dvorana in razstava grbov, le v pritličju naj bi se nekaj videlo o nekdanjem življenju. Takoj so nam na misel prišle prazne vrečke in le zamahnili smo z roko.

Satelitska antene in klimatske naprave

Satelitske antene in klimatske naprave

Vrnili smo se do avtodomov in pripravili skiroje. Koles nismo imeli s seboj, torej bodo morali ti dvokolesniki zadostovati. Mimo gradu smo se napotili do nasipa, po katerem teče kolesarska pot. Asfaltirana, tako da je primerna tudi za manjša kolesca. Mi smo bili skirojev vajeni, Bojan in Marjana pa sta se z njimi šele dobro spoznavala.

Pot po nasipu

Pot po nasipu

Seveda je bilo dokaj smeha, menjav in poskušanja, če gre s kakšnim drugim hitreje. Vožnja ob reki Po di Goro, enem od kanalov reke Pad, je bila na lep dan prav uživaška. Vsaj v mislih smo že delali načrte, kako bo treba sem priti znova, s kolesi. Ko smo zavili v gozd, smo bili pa razočarani.

Saj bo šlo...saj bo šlo...

Saj bo šlo...saj bo šlo...

Vsaka domača gmajna bi bila bolj zanimiva, smo se pridušali. Postali smo ob kičasti kapelici in skušali iz očitno pokvarjene štirne potegniti vodo. Uspelo nam je privabiti le smeh na usta gledalcev. Nič več. Skozi gozd smo šli do glavne ceste, potem pa je bila večinska odločitev, da gremo nazaj. Demokracija in to, kaj se more…

Po di Goro

Po di Goro

Utrujene noge in lačni želodčki so sklenili, naravnost proti Mesoli. Ja pa jade. S pravo slalomsko virtuoznostjo junakov belih strmin sva z Bojanom, pa ne Križajem, štrikala po cestah malo sem in malo tja in tako pot vsaj še enkrat podaljšala. Dekletom ni ostalo drugega, kot da nama sledijo.

Bosco

Oasi Bosco di Santa Giustina

Je bilo pa vredno, saj so ob enem zadnjih obratov nebo prekrili golobi. Ogromna jata bi z lahkoto odigrala glavno vlogo v filmu Ptiči. Ne glede na žanr. Še vzpon nazaj na nasip in povratek mimo črpalne postaje do Mesole. Kosilo smo imeli narejeno skoraj tako hitro, kot sta punci hitro nad njim začeli vihati nos.

Ptiči

Ptiči

Na koncu sta vseeno pokazali toliko veselja do hrane, da sta si prislužili izlet do bližnje kavarne in nakup sladoleda z igračko. Glede na zanimanje, dejansko obratno. Pa naj imajo otroci veselje. Bojan je javljal, da se pri njih gurmanske specialitete pripravljajo malo dlje, hkrati pa že napovedal siesto.

Bojan že obvlada...

Bojan že obvlada...

Zato smo se dogovorili, da mi potegnemo malo dlje in se ob sedmih dobimo tik ob cesti proti Ravenni, pri nekdanjem samostanu Abbazia di Pomposa. Z Majo sva jo obiskala že pred leti, čas je bil, da se znova najavimo v goste (44.833886 12.175496, brezplačno, brez oskrbe, na spodnjem parkingu wc, spanje ni dovoljeno).

Pomposa

Abbazia di Pomposa

Vstopnica omogoča ogled več prostorov. V refektoriju oziroma obednici danes razen ostankov nekaj fresk na zidovih ni več veliko za videti. V muzeju so razstavljeni fragmenti kamnoseških mojstrovin, ki so bile nekoč del cerkve ali samostanskih poslopij, lončevina in nekaj malega železja. Pri večini eksponatov je bil tudi prevod pojasnil v angleščino.

Dvorišče nekdanjega samostana

Dvorišče nekdanjega samostana

V kapitlju so stene prekrite z antičnimi freskami iz 14. stoletja, nekatere so barvne, druge pa so videti, kot bi ustvarjalcem zmanjkalo barve. Ali pa so hoteli samo doseči večji kontrast, kdo ve. Osrednje mesto seveda zajema križani z angelčki in številnimi objokovalci.

Refektorij

Refektorij

Cerkev je najbolj vredna ogleda in kaže na nekdanji center moči in kulturnega razvoja, duhovna oaza. Freske so čudovite in prekrivajo večino sten pod leseno streho. Če se hočeš poglobiti v detajle, ti vzame kar nekaj časa. Pa tudi, če nisi ravno strokovnjak, te pritegnejo krvavi prizori pekla, ko prav nič sramežljivo kažejo raztelešenje človeka tako duševno kot telesno.

Muzej

Muzej

Osrednjo vlogo igra seveda Jezus, upodobljen tako na oltarni apsidi kot na steni pri vratih, razpet med nebesi in peklom. V cerkvi smo bili edini opazovalci, le varnostnica nam je delala družbo. Fotografiranje ni ravno zaželeno, pa smo vseeno uspeli narediti, pod okriljem kašlja, nekaj spominov. Še več je bilo na ta račun smeha. Že vemo, zakaj.

Kapitelj

Kapitelj

Še sprehod po dvorišču z vodnjakom, potem pa smo se mimo nežno osvetljene cerkve vrnili do avtodoma ravno, ko je pripeljal Bojan. Pot smo, znova skupaj, nadaljevali do Ravenne, tam na predlog navigacije raziskali nekaj ozkih stranskih ulic, potem pa le našli parkirišče, ki smo ga iskali (44.414235 12.188388, brezplačno, vsa oskrba na parkirišču za avtobuse).

Samostanska cerkev

Samostanska cerkev

Vsa mesta za avtodome so bila polna, tudi drugje jih je stalo že nekaj. Smo vseeno našli dva prostora skupaj, potem pa ob obhodu ugotavljali, da so to v resnici avtodomi stanovalcev. Pod nekaterimi je že krepko pognala trava, druge pa so bolj pozorni lastniki večkrat peljali na sprehod. Zvečer smo nameravali sprva narediti menjavo, otroci k Bojanu, tastari k nam.

Nebesa in pekel

Nebesa in pekel

Pa se Bojanu ni dalo nikamor, zato smo se končno vsi zbasali k njemu, gledali film o kradljivcu strele, degustirali francosko vino in grickali. Dokler ni gostitelj mrknil in nam tako dal vedeti, da bo čas za spanje. Saj ima prav, smo si rekli in odpujsali domov.

RAVENNA – 28.10.2010 – Petra, ki je prejšnji večer obetal, da morebiti le pripelje do Ravenne, še ni bilo. Zato smo po zajtrku kar sami odrajžali proti centru mesta, točneje v smeri bazilike s. Vitae.

Fontana Ardea Purpurea

Fontana Ardea Purpurea

A prvi postanek je bil nujen že ob fontani Ardea Purpurea na robu Piazze della Resistenca. Dobrodošlo pove, kje smo. Ravenna – mesto mozaikov. Sprehod skozi mesto nam je ob klepetu hitro minil. V bližini bazilike smo ugotovili, da prodajajo premeteni Italijani dve kombinirani karti, pri čemer vsaka omogoča vstop v več (različnih) znamenitosti.

Bazilika San Vitae

Kupola bazilike San Vitae

Ker je bila prva bolj vezana na muzeje in baziliko malo zunaj mesta, smo se skupaj s scenici odločili za drugo. Mimo lapidarija smo vstopili v baziliko s. Vitae in s tem v svet mozaikov. Bazilika iz šestega stoletja našega štetja je eden od najlepših pomnikov bizantinske umetnosti in je zgrajena v šesterokotni obliki.

Jezus odrešitelj

Jezus odrešitelj

Čeprav takoj ob vstopu navduši kupola s freskami, pa je pravi čar v čudovitih mozaikih v prezbiteriju. Jezus odrešitelj v apsidi in sveti Vito ob njem, cesar Justinijan in cesarica Teodora na drugi strani stene apside, Abel in njegova daritev, Jezus in apostoli, nad vsem pa jagnje božje.

Sv. duh

Jagnje božje

Barve v sončni svetlobi kar žarijo, patina let se jim nič ne pozna. Čas za tišino in uživanje. Če ga skupine turistov, ki stalno prihajajo, sploh pustijo. Čeprav so se sedaj že zelo posodobili. Vsakdo ima v ušesu slušalko, vodnik pa le zmerno glasno govori v mikrofon. Nobenega glasnega razlaganja več. Hvala bogu.

Kajnova daritev

Ablova daritev

V zadnjem delu cerkve je zanimiva krstilnica, vsaj z Bojanom sva domnevala, da je bila to prava funkcija bazenčka. Čez dvorišče smo šli do mavzoleja di Galla Placidia. Na srečo smo prišli ravno, ko je vstopala manjša skupina. S tem smo imeli zagotovljeno vodenje v angleščini, hkrati pa nam ni bilo treba čakati. Zaradi majhnega prostora je namreč vstop omejen in zunaj lahko nastanejo tudi daljše vrste čakajočih.

Mavzolej di Galla Placidia

Mavzolej di Galla Placidia

Galla Placidia je živela v prvi polovici petega stoletja našega štetja in je bila tesno povezana s cesarsko družino. Bila je hčerka cesarja Teodozija prvega, sestra cesarja Flaviusa Honoriusa, žena Konstantina tretjega in mati Valentiniana tretjega. Trije sarkofagi v mavzoleju naj bi tako pripadali ravno članom te družine.

Bizantinski mozaiki in okna iz alabastra

Bizantinski mozaiki in okna iz alabastra

Stene in strop mavzoleja so pokrite z bizantinskimi mozaiki, na katere preseva svetloba sonca skozi okna iz alabastra. Osrednji del nad vhodom je pokrit z mozaikom Jezusa, dobrega pastirja, na drugi strani je prizor mučeništva svetega Lovrenca, osem apostolov ob straneh pa ima pri nogah bele golobice ob fontanah.

Mučeništvo sv. Lovrenca

Mučeništvo sv. Lovrenca

Čas za posamezno skupino je odmerjen ravno prav, tako da ga je dovolj za ogled vseh detajlov. Pred mavzolejem smo se ustavili ob veliki zlati bali, moderna umetnost prodira tudi v tradicionalno bizantinsko okolje. Skozi baziliko smo znova prišli na mestno ulico in se po njej napotili proti baziliki di s. Apollinare nuovo.

Zlata bala

Zlata bala

Še prej pa smo naredili kratek postanek v baptisteriju degli Ariani. Zgrajen je bil poleg bazilike Svetega duha (Spirito Santo) konec petega stoletja, ko je Ravenni vladal got Teodor. Vstop vanj je prost, prvi pogled na prazne stene pa kar malo razočara. Toda ozreti se je treba proti nebesom, saj na stropu razveseli čudovit mozaik Jezusovega krsta v reki Jordan, obdanega z dvanajst apostoli.

Strop krstilnice degli Ariani

Strop krstilnice degli Ariani

Ob tem še ena žgečkljiva podrobnost. Voda ne skrije vedno vsega, kopalk pa še niso poznali… Ko smo stopili iz krstilnice, je mimo nas prikorakal maček, na las podoben Garfieldu. Jah, logično, da je revež iz dežele hitre prehrane pobegnil v domovino pic in lazanje.

Garfield

Garfield

Pomahali smo mu in nato naš sprehod po mestnih ulicah nadaljevali proti Piazzi del Popolo, pokukali v cerkev s. Maria del Suffragio, zavili na Piazzo Garibaldi in nato končno zavili proti baziliki di s. Apollinare nuovo. Cerkev je bila zgrajena v šestem stoletju in poimenovana po prvem ravennskem škofu.

Bazilika di s. Apollinare nuovo

Bazilika di s. Apollinare nuovo

Bazilika ima ob straneh 24 bizantinskih stebrov nad katerimi so na obeh straneh mozaiki, nad njimi pa impresiven leseni strop. Osrednje mesto mozaikov zavzema sprevod prerokov in svetnikov, na skrajnih točkah pa so različni prizori. Sveti trije kralji se klanjajo Jezusu, Teodorjeva palača, zadnja večerja, Jezus obdan z angeli, pristanišče v kraju Classe…

Notranjost bazilike z mozaiki ob straneh

Notranjost bazilike z mozaiki ob straneh

Na poti proti stolnici smo se ustavili v Frančiškovi cerkvi in si pogledali kripto pod oltarjem. Tisti, ki jo je želel videti pred nami, jo je s pol evra osvetlil za toliko časa, da smo jo videli vsi. Ostanki mozaikov ležijo pod vodo, nad njimi pa plavajo zlate ribice. Zanimivo.

Ostanki mozaikov v Frančiškovi cerkvi

Ostanki mozaikov v Frančiškovi cerkvi

Komaj smo dobro spet stopili v cerkev, nas je župnik že začel naganjati ven. Čas za čiščenje. Šli smo okoli, mimo vrta s sarkofagi do grobnice pesnika Danteja, pokukali vanjo, nato pa že hiteli do trga pred stolnico. Tam smo bili ob dvanajstih dogovorjeni s Petrom.

Grobnica pesnika Danteja

Grobnica pesnika Danteja

In res nas je že čakal, z družino so sedeli pod kipom Marije in martinčkali na jesenskem soncu. Pojasnili smo jim, kako je z vstopnicami, nato pa prepričani, da bodo prišli za nami, stopili v ortodoksno krstilnico (Battistero degli Ortodossi, tudi Neoniano). Spet smo bili v cesarstvu mozaikov.

Srečanje pred stolnico

Srečanje pred stolnico

Krstilnica je bila zgrajena v poznem četrtem oziroma zgodnjem petem stoletju. Osrednji del je seveda znova krst Jezusa (ob čemer je voda še vedno skoraj prozorna), naokoli pa na krst čakajo tudi aspostoli. Dekleti sta se bolj kot z vzdihovanjem ob dih jemajočih prizorih zabavali ob misli, kako bi s kakšnim magnetom nalovili kovančke iz krstilnice. Nič ne bo, sem se jima smejal.

Strop krstilnice

Battistero degli Ortodossi

Stolnica je bila zaprta, zato pa smo za njo stopili v Museo Arcivescovile. Tam smo mimo lapidarija prišli do kapele sv. Andreja, ki slavi Jezusa zmagovalca, videli prestol Maximiana, izrezljan iz slonovine, stoletni koledar, cerkveno zakladnico in številne zanimive slike.

Krstilnica

Krstilnica

Dekletoma sem s prevajanjem skušal razvozlati pomen posameznih izmed njih. Znova na sončni svetlobi smo jo mahnili proti avtodomu. Želodčki so tulili alarm, treba je bilo razmišljati o kosilu. Med tem, ko ga je Maja pripravljala, je Peter, ki smo ga pogrešili, ko ni prišel za nami v krstilnico, sporočil, da jo mahajo proti San Marinu.

a

Kapela sv. Andreja

Poklical sem ga, če bi šli skupaj, pa sem izvedel, da dejansko že iščejo parkirišče. V redu, pridemo pa vseeno za vami. Po kosilu smo se s puncama in Marjano odpravili pofirbcat na sejem domačih dobrot, ki je zrasel na delu parkirišča, potem pa odkorakali nazaj do stolnice.

Prestol

Prestol Maximiana

Ta je bila sedaj že odprta. Kar nekako neskladna z mestom mozaikov je na prvi pogled delovala nekoliko pusto. Pa na koncu vseeno navdušila z oltarno apsido, s svojimi kupolami, prizori Jezusovega vnebohoda in Marijinega vnebovzetja, kapelami. Nad eno izmed njih so se odpirala nebesa. Zanimivo.

Stolnica in krstilnica

Stolnica in krstilnica

Vrnili smo se do avtodoma, tam izvedeli, da ima Bojan čisto drugačne načrte. Odločil se je za siesto, otrokom pa pred nos položil šolske knjige. Škoda, se bomo videli pa čez kakšen dan, smo pomahali v slovo in odpeljali proti jugu. Navigacija nas je sprva vozila kar lepo, bližje kot smo bili San Marinu, bolj pa je hotela bloditi po nekih stranskih cestah in bližnjicah.

Oltar

Stranski oltar

Nekaj časa sem ji sledil, potem pa se na enem od odcepov kmalu obrnil in vrnil na glavno cesto. Spet je obveljalo, da se splača pogledati še na zemljevid. Sledeč navigaciji bi namreč vozil po ozki cesti gor in dol vzporedno z magistralko. Pa jade. Ko smo se že vzpenjali proti San Marinu, smo mimo odcepa za parkirišče P 13 seveda gladko zleteli, pa se malo višje na krožišču obrnili in se šli igrico ponovi vajo.

Ko odpira se nebo...

Ko odpira se nebo...

Tokrat smo le zavili na neugledno cesto, ki pa nas je pripeljala na lepo in ravno parkirišče (43.940814 12.442258, brezplačno, wc na zgornjem parkirišču, oskrbna postaja na parkirišču nižje – ob izvozni cesti – levo). Povrh nas je Peter še čakal. So si po kosilu pač vzeli malo daljšo siesto. Odlično.

Sejem na parkirišču v Ravenni

Sejem na parkirišču v Ravenni

Seveda je bilo potem na nas, da pohitimo. Takoj smo bili v klasični vlogi. Jaz kot priganjač zunaj, Maja znotraj, punci pa ležerno nekje vmes. Končno smo bili pripravljeni in mahnili smo jo proti gondoli. Ko smo videli cene, smo ocenili, da so naše noge še zadosti mlade, da bodo zmogle vzpon.

Vzpon proti San Marinu

Vzpon proti San Marinu

Nismo pa bili prepričani kam. Pot skozi tunel desno se nam je zdela simpatična in smo ji sledili. Sprehajalec s psom nam je sicer malo zmešal orientacijo in razlagal, da bi morali nazaj, toda zakaj le? Saj smo na sprehodu. Prišli smo do glavne ceste, pa nato sledili tablicam za pešpot.

Ognjeno obzorje

Ognjeno obzorje

Ko smo prispeli do Frančiškovih vrat (Porta San Francesco) je sonce ravno skočilo spat in pričaralo ognjeno obzorje. Lep pogled je bil. Mesto je tako kot dan, počasi ugašalo. Trgovinice so se zapirale, turistov je bilo vedno manj. Hoja po ulicah je postajala simpatična. Na Piazzi della Liberta se je sonce dokončno poslovilo, postajalo je hladneje.

Porta San Francesco

Porta San Francesco

Zato smo zavili v prodajalno likerjev, ki je bila še odprta in mlaskali ob degustaciji. Zaprmej smo obljubili, da naslednji dan pridemo znova. Mimo cerkve smo šli proti La Rocca o Guaita, prvemu stolpu, in ob tem našli razgledišče, od koder so številne lučke v dolini dajale vedeti, da še ni čas za spanje.

P

Palazzo Pubblico

Pri stolpu smo obrnili in se spustili do gondole. Tam smo raziskovali, kje bi se dalo navzdol priti bolj naravnost. Končno smo le odkrili pravo pot. Ko smo na oboku vrat, ki so prepuščala skozi obzidje, opazili še tablico, da pot pelje prav proti parkirišču 13, smo bili pa sploh navdušeni.

Dan se poslavlja

Dan se poslavlja

V kraju Borgo Maggiore smo prijazno prodajalko ene izmed trgovinic vprašali za pot, potem pa mimo spodnje postaje gondole prišli nazaj do avtodomov. Malo smo še klepetali zunaj, potem pa nas je začelo zebsti in izginili smo vsak v svoj avtodom.

Lučke

Lučke

SAN MARINO, SAN LEO – 29.10,2010 – Sonce je komaj dobro obliznilo Borgo Maggiore, ko smo že stopali mimo gondole skozi vas proti poti, ki vodi do San Marina. Odpirali so se nam lepi pogledi na kraje pod nami, čudili pa smo se črnemu mrču na severu. Je to le umazani zrak ali že napoved vremenske motnje?

f

Borgo Maggiore in črni mrč

Prisopihali smo do mestnega obzidja in v mesto vstopili skozi Porta della Rupe. Mimo Palazze Begni in zanimivega vodometa smo se vzpeli do zgornje postaje gondole, saj je od tam lep pogled na spodnji del mesta in pokrajino pod njim. Postali smo ob spomeniku žrtvam bombardiranja leta 1944, nato pa zašli v ozko ulico, ki nas je odložila tik pod Basilico del Santo.

Spomenik žrtvam bombardiranja

Spomenik žrtvam bombardiranja

Seveda smo pokukali tudi v cerkev, ki nam je bila prav všeč. Nobene našarjenosti, korintski stebri glavne cerkvene ladje so se zaključili v apsidi nad oltarnim delom, kjer leži žara z ostanki svetega Marina. Stranski ladji imata po tri oltarje, posvečene različnim svetnikom in mučenikom.

Bazilika svetega Marina

Bazilika svetega Marina

V cerkvi bi kar ostali, pa ne zaradi goreče pobožnosti, temveč toplote, tako drugačne od jutranjega mraza zunaj. Notranjost je bila namreč kar pretirano ogrevana. Nobene askeze, nobenega mučeništva vernikov več. Kam gre ta svet? S trga pred cerkvijo smo se napotili navzgor, proti La Rocca o Guaita oziroma prvemu stolpu.

Notranjost cerkve

Notranjost cerkve

Ustavili smo se pri manjšem vodometu, potem pa odločno napadli prvo trdnjavo. Že pod njo je bil lep pogled na žepno državico in širše, z obzidja pa še toliko lepši. Seveda nam je možak na vhodu, ki je lepo pospravil vstopnino v blagajno, čisto po italijansko pozabil povedati, da je samo danes stolp zaprt.

La Rocca o Guaita

La Rocca o Guaita

Takih mini nategov smo bili itak že vajeni. Ko bi vedel, da so bili topovi, na katera so sedla dekleta, usmerjeni ravno vanj… Pogledali smo si še nekdanje zapore in nekaj malega srednjeveškega orožja, pokukali v preprosto cerkvico, nato pa že stopali proti La Cesta o Fratta oziroma drugemu stolpu.

Denar nazaj, ali pa streljava...

Denar nazaj, ali pa streljava...

Razstava orožja je bila tu neprimerno bogatejša, videli smo vse od srednjeveških helebard, možnarjev, kremenjač, takšnih in drugačnih mečev in celo ponaredkov orožja, do precej bolj sodobnega orožja iz časov okoli svetovnih vojn. Tu smo se lahko brez ovir potikali po grajskih stolpih in obzidju, pogledi na prvi stolp in mesto s te oddaljene točke so bili morebiti še bolj zanimivi.

Ko umetnik riše tako slabo, da ga kar zaprejo...

Ko umetnik riše tako slabo, da ga kar zaprejo...

Tako zelo, da smo se odločili, da jo mahnemo še do tretjega stolpa, Il Montale imenovanega. Sprehod je bil prijeten, za trenutek smo ušli mestni gneči in nato na stolpu preizkusili svoje moči. Kot Gulliverjem nam ga je uspelo malo premakniti, vsaj zdelo se nam je tako. Nanj se ni dalo, pa saj je bil razgled že izpod njega zadosti zanimiv.

Pogled na drugi stolp

Pogled na drugi stolp

Vrnili smo se do drugega stolpa, kjer sva z Žanom zavila na obzidje in hodila nad tlakovano ulico navzdol. Dekleta so bolj zanimali mački in kramarija nekaj nižje. Te je seveda San Marino poln. To smo še bolj lahko spoznavali, ko smo se spuščali po ozkih ulicah proti Piazzi della Liberta.

Orožarski muzej

Orožarski muzej

In se zabavali, ko je tudi kombi hotel po tej ulici. Branjevke so hitele zvijat tende nad svojimi trgovinicami, saj bi jih sicer odnesel s seboj. Dogodek dopoldneva. Ni nam bilo dolgčas. Otroci so pasli velike oči na raznem orožju, nožih, neprecenljivih japonskih mečih po deset evrov komad, kičastih igračah z znanim poreklom. Tastari pa denarnice držali v žepih, trikrat zaklenjene.

Branilci gradu

Branilci gradu

Na trgu svobode smo zavili v že znano prodajalno likerjev. Prodajalec je bil drugi, pa zato nič manj zgovoren. Zavohal je zaslužek in začel rokohitrsko iz škatle vleči razne likerje. Nalival je krepko merico, vsakič znova vsaki družini po poln plastični štamperle. Liquirizia, limonce, Amaro, Amaretto, absintova krema, kostanjev liker.

Zvonček

Zvonček

Ob tem pa regljal v vseh možnih jezikih. Italijanski, angleški, ruski, nekaj slovenskih besed. Ni da ni. Izvedeli smo vse o razlikah med posameznimi likerji in predvsem, zakaj je neprimerno bolje kupiti običajne steklenice in ne bolj ali manj kičaste spominke z razredčeno brozgo.

Če tale tatretji stolp malo nagliham...

Če tale tatretji stolp malo nagliham...

Peter je zavijal z očmi in spraševal, če se mi še danes premikamo, jaz na pol prazne kozarčke šibal Maji in dopovedoval, da bo dosti. Škoda, ker včeraj ni bilo pripravljenosti na tako obsežno degustacijo. Danes pa moramo res dalje. Ej, ustavi se, smo mu prigovarjali, ko bi on še kar nalival razne zvarke.

Ej, daj že nehaj, no...

Ej, daj že nehaj, no...

Zagrabili smo nakupljeno in pomahali v slovo. Malo nižje smo odkrili običajno trgovino, še vedno firbcali po raznih izložbah z orožjem in drugim kičem in se končno mimo Palazze Begni znova znašli na mirni in tihi sprehajalni poti, ki vodi navzdol proti Borgo Maggiore. Ko smo stopali skozi ulice tega mesteca, je pred manjšo restavracijo stal Ferrari. Dekleti, da vaju slikam.

Rdeča zverina

Rdeča zverina

Seveda sta bili takoj za, naslonili sta se nanj, kot da je fičo. Škljoc in beži. Pa ni nič tulilo, iz restavracije ni pritekel nihče, mirno smo se spustili mimo spodnje postaje gondole do parkirišča. Čas je bil za kosilo, po njem pa odhod proti San Leu. Spust s parkirišča do glavne ceste je tekel po strmi enosmerni cesti pod votlino sv. Marina.

Parkirišče pod San Leom

Parkirišče pod San Leom

Končno na glavni cesti sem si mislil, le sledimo tablicam za naš cilj. Pa jade. Mene je navigacija kmalu začela šibati levo, ko je že nekam obupala, pa je Peter, ki je vozil spredaj, zavil nekam strmo navzgor. Po postaji sem mu dopovedoval, da ni bilo nobene tablice, a navigacija je kazala, da bo prav. Pa je bila cesta res v redu, normalna dvopasovnica.

Sončne košenine

Sončne košenine

Seveda nas je po nekaj sto metrih zašibala desno na bistveno ožjo cesto, prepovedano za tovornjake, sem in tja je bila tudi kakšna luknja, ki pa se ji je zaradi počasne vožnje dalo brez težav ogniti. Šlo je strmo gor, pa spet dol in tako naprej. Kot v perfect stormu. Na srečo nam je na celi poti pripeljal nasproti le en avto.

Mestna vrata

Mestna vrata

Na enem izmed klancev se je Petrov avtodom tik pod vrhom ustavil, stal, nato pa ga je ovil oblak dima. Ja, pred strmino je dobro prestaviti v nižjo prestavo. Baci u prvu je nekoč, sicer za pot navzdol, pisalo na Korenskem sedlu. Malo sem zapeljal nazaj in se umaknil na travnik, da je Peter v drugem poskusu uspešno prilezel čez strmino. Jaz pa brez težav za njim.

Trdnjava

Trdnjava

Ma ja, je bila pa pot neprimerno bolj zanimiva, kot tista ravninska naokoli, smo se pridušali. Končno na širši cesti sva srečala avtodom z oznakami Murske Sobote. Seveda smo veselo mahali, potem pa je že zginil za ovinkom višje. Parkirali smo na velikem parkirišču pod mestom (43.896147 12.350642, brezplačno, wc na spodnjem robu parkirišča), prepoved vožnje za avtodome v staro mestno jedro San Lea je bila jasna.

Monte San Severin in San Marino

Monte San Severin in San Marino

Smo se pa ob tem znova srečali z domiselnostjo Italijanov. Sredi mesteca postavijo parkirišče za avtodome, dostop pa prepovejo. Pa, saj imamo mlade okončine, bo že šlo. Tako smo vzeli pot pod noge. Da zna biti res kar štala z dostopom, smo videli, ko je pod vrhom klanca mimo nas priletel kombi, ravno pred obokom zabremzal in začel lesti nazaj. Jah, dva se res ne moreta srečati, je preozko.

Glavni stolp

Glavni stolp

Mi nismo nič zavirali, za obokom smo zavili desno in zagrizli v breg proti gradu. Ubirali smo bližnjice kot pravi osvajalci in pridrli do vhodnih vrat, kjer pa bi še tako divje barbare ustavila mitnica. Pa so nas slike mučilnih naprav pred vhodom razorožile, odvezali smo mošnjiček in že vstopili v mogočno trdnjavo, ki v osnovi izvira še iz vojn med Goti in Bizantinci.

Ozki prehodi

Ozki prehodi

Kasneje so si jo izmenjavale številne družine, dokler ni postala predvsem strog zapor, kjer so zapornike razvajali s kruhom, vodo in različnimi oblikami akupunkture vse do leta 1916. Z obzidja je bil lep pogled na nežne ravnice naokoli, mestece pod nami in San Marino tam za San Severinom.

Razstava v glavnem stolpu

Razstava v glavnem stolpu

Za začetek smo si ogledali stolpa, glavnega in stranskega. V prvem je bilo nekaj helebard in orožja, drugi pa je bil prazen. Nekoliko razočarani, vsaj tastari, otrokom je bilo med lovljenjem tako ali tako vseeno, smo se premaknili do glavnih prostorov gradu.

Razstava človeške iznajdljivosti

Razstava človeške iznajdljivosti

Tu je bilo pa že nekaj za nas. Prikaz pripomočkov za mučenje, deviških pasov, sramotilnih mask, koga to ne bi pritegnilo. Otroci so zaprmej obljubili, da bodo pridni, ko smo jih zaprli v ječo. Pa so seveda obljubo kmalu prelomili. Kdo bi jim zameril. Mladost je le norost.

Če ga hočeš vtakniti tja, kjer mu ni mesta...

Če ga hočeš vtakniti tja, kjer mu ni mesta...

Še posebej impresivne mučilne naprave so bile v kleti, kjer je bila že v prvem prostoru kletka za enega človeka in v steno pritrjeni obročki za pritrditev verige. Na stol s špicami si nihče ni upal sesti, tudi na natezalnico nismo nikogar zvezali.

Mučilnica

Mučilnica

So pa otroci toliko več veselja našli nad napravo, kjer so ujetnike v temnem srednjem veku skušali spremeniti v liliputance. Morebiti so zato azuri še danes bolj majhni. Pogledali smo si zdravniško ordinacijo, ki je s posušenim vesoljčkom bolj spominjala na sobo čarovnikovega vajenca, razstavo strelnega orožja in temačne umetniške fotografije.

Razstava orožja

Razstava orožja

Otroci niso poznali utrujenosti, podili so se naokrog kot vrtavke, tudi ko smo bili znova na grajskem dvorišču. Med spustom proti vasi so nam ušli naprej. Nismo jih imeli namena loviti. V vasi smo šli do cerkve Santa Maria Assunta, se spustili pod njo do kipa Marije, zavili do katedrale in po ogledu skočili še do Belvedera.

Kot vrtavke!

Kot vrtavke!

Tam smo nekaj minut uživali v razgledu, potem pa smo se mimo spomenika padlim v svetovnih vojnah vrnili na mestne ulice. Čez Piazzo Dante smo se vračali proti vratom v mesto, zavili v cerkvico ob Via Montefeltro in firbcali po trgovinah z lokalnimi proizvodi. Siri in salame vseh vrst, vina in spominki, vse pomešano.

Duomo

Duomo

Med povratkom do avtodoma smo razmišljali, da je časa za vzpon na Monte San Severino dovolj. Pa so se priprave znova zavlekle, tako da smo proti vršičku stopali že v mraku. Na sedlu smo nadaljevali do prvega križa, zavili desno in do drugega križa na vrhu stopili že v temi. Pa nam ni bilo žal.

Spomenik žrtvam vojn

Spomenik žrtvam vojn

Trdnjava nad skalo je bila lepo osvetljena, pogled na drugo stran pa je razkril lučke San Marina. Živa je nabirala bodeče rožice in jih polagala h križu in razcapani zastavi nižje. Nekaj jih je prinesla tudi v avtodom, skupaj z rojem mušic. Smo jih potem preganjali še nekaj dni.

Dobrote

Dobrote

Z vrha smo se spuščali naravnost navzdol, previdno nadaljevali po poti proti pokopališču in naprej parkirišču. Tam so otroci najprej uprizorili nogometno tekmo, potem pa odhiteli v kino. Tastari pa smo obsedeli ob narezku in vinu iz San Marina. Klepetali smo, dokler nas utrujenost in mraz noči le nista pregnala v posteljo.

Na nočnem vrhu

Na nočnem vrhu

FERRARA – 30.10.2010 – Jutro me je zbudilo malo prej kot druge. Ko sem pogledal skozi okno, mi je pogled obvisel na Monte San Severinu. Sonce še ni vzšlo, sedaj bi bil pravi čas za vzpon. Kaj hitro sem bil pripravljen, otroci so iz postelj mežikali, da še ni čas za vstajanje. Zatorej sem se na pot odpravil sam.

Monte San Severin

Monte San Severin

Med vzponom je sonce že obliznilo vrh, tudi trdnjava je vrh mrke skale nad San Leom žarela. Do križa sem se vzpel mimo zastave, popravil Živine šopke, ki jih je veter skuštral in se na drugi strani spustil do nižjega križa, pustil še tam šopek, potem pa nadaljeval po grebenu. Ko je bila ura že pol devetih, je bil čas za obrat.

San Leo

San Leo

Skale v grebenu, kamor je pot verjetno peljala, so bile še predaleč naprej. Na parkirišču so bili že vsi pokonci, kmalu smo bili pripravljeni za odhod in odpeljali smo pod trdnjavo navzdol. Pot proti Ferrari, ki nam jo je zarisala nevigacija, nas je sprva peljala navzdol, pa gor, pa dol, vmes pa po razglednih slemenih.

Na vrhu

Na vrhu

Ne prav hitro, zato pa s toliko večjim užitkom. Pred nami se je kazalo markantno mesto na vrhu grička. Kdo bi si mislil, da se bomo peljali čisto blizu. Pravi greh bi bil, če se ne bi ustavili. Sogliano al Rubicone. Parkirali smo ob cesti, na makadamskem parkirišču (44.000238 12.295657, nagnjeno parkirišče ob cesti, brez oskrbe) in jo peš mahnili proti centru.

Sogliano al Rubicone

Sogliano al Rubicone

Pod mestom so se poti cepile, levo je tablica obetala počivališče za avtodome. Nas tokrat ni zanimalo, toda mogoče se kdaj še vrnemo. Je dobro vedeti. Skozi mestna vrata smo se vzpenjali do trga, ugotovili, da so informacije zaprte. Pogledali smo v cerkev del Suffragio, nato pa odšli do največje mestne cerkve, San Lorenzo.

San Lorenzo

San Lorenzo

Vračali smo se po ozki ulici pisanih mestnih hiš, zavili na glavni trg in bili kar malo razočarani, ker vodomet z metuljčkom ni deloval. Pa toliko bolj presenečeni, ko smo na drugi strani našli brezplačno, lepo in čisto kopalnico, namenjeno tistemu, ki jo rabi. Visoko razviti socialni čut, ni kaj. Smo pa ob iskanju prehoda nazaj na spodnji trg, zašli na dvorišče doma starejših. Malo čudno smo se gledali.

Mestne ulice

Mestne ulice

Končno na pravi poti, smo bili kaj hitro znova pri avtodomih. Odpeljali smo se navzdol proti hitri cesti, po njej proti Ravenni in Ferrari. Vmes smo našli Lidl, kupili nekaj nujnih potrebščin, nato pa nadaljevali do koordinat, ki jih je sporočil Bojan. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču Ex mof v neposredni bližini PZA-ja (44.834929 11.608597, brezplačno, oskrba na bližnjem PZA).

Via Capo della Volte

Ferrara - Via Capo della Volte

Tako kot še nekaj deset drugih avtodomov. Po kosilu je bil čas za obisk mesta. Bojan si ga je ogledal že dopoldan, zato smo dobili le nekaj dobrih napotkov in zemljevid, ki nam je začrtal pot. Najprej nas je malo zavedla orientacija in smo zavili proti Padu, pa kmalu ugotovili napako in ubrali pravo smer.

Bovšjak na dvorišču ob cerkvi svetega Pavla

Bovšjak na dvorišču ob cerkvi svetega Pavla

Ulica Via Capo della Volte je bila ravno prava za razigrane otroke. Skoraj nobenega avta, tastari pa smo tudi lahko vzdihovali nad kamnitim tlakom in opečnatimi stenami stavb na obeh straneh. Zavili smo okoli cerkve svetega Pavla, ki pa je zaradi restavriranja zaprta. Smo pa na dvorišču za njo, znotraj križnega hodnika, našli pravi bolšji sejem. Firbcali smo naokoli, otroci so bili navdušeni.

Katedrala sv. Jurija

Katedrala sv. Jurija

Sprehod smo nadaljevali pod obokom na Piazzo Cattedrale, ob kateri stoji stolnica, ki je povezana z nadškofovsko palačo. Vhodni del podpirata stebra na levih, nad njima je balkonček z Marijo in detetom. Seveda smo šli pogledat tudi notranjost. Ker je posvečena sv. Juriju, ni treba posebej poudarjati, da je cerkev mogočna.

Balkonček nad vhodom

Balkonček nad vhodom

Graditi so jo začeli v 12. stoletju, ko se je mesto začelo širiti na levem bregu reke Pad. Po požaru v 18. stoletju so jo povsem prenovili v baročnem slogu. Čeprav bi to lahko pomenilo maksimalno načičkanost, je osrednja cerkvena ladja daleč od tega. Se pa slogu povsem oddolžijo nekateri stranski oltarji.

Osrednja cerkvena ladja

Osrednja cerkvena ladja

Sprehodili smo se po cerkvi do oltarja in apside nad njo, se čudili križanju Jezusa mojstra Niccola Baroncellija, si ogledali oltarje v stranskih ladjah, potem pa že stopali proti Palazzo del Municipio, šli skoznjo in na drugi strani malo naokoli do Piazze Castello.

Castello Estense

Castello Estense

V gradu smo našli vse potrebne informacije in si ogledali slona iz razstave The Faunal Countdown. Na slonu je številka, ki naj bi prikazovala koliko teh živali še tlači ta bogi svet. Dobrih 560 tisoč. Danes verjetno že kakšen manj. Ko smo izstopali iz gradu na drugi strani, smo na splavu opazili tudi nosoroga. Številni kovčki pod in nad njim so nakazovali, zakaj se ta žival največ ubija. Žalostno.

The Funeal Countdown

The Faunal Countdown

Med potjo po mestu smo pokukali še v cerkev del Gesu. Zanimiva vsekakor. Pa vendarle za nas, ki nismo izvedeni niti v teoloških, niti bolj pisanih vedah, nič prav posebnega. Pot smo nadaljevali do Palače Diamanti, kjer smo si ogledali dvorišče, potem pa preizkušali svoje fotografske sposobnosti na zunanji fasadi, prekriti s piramidami.

Sami diamanti

Sami diamanti

Lovili smo sence in skušali posneti fotografijo, ki bo navdušila. Morebiti nam je celo uspelo. Mimo Palazzo Prosperi-Sacrati smo šli naprej do mestnega pokopališča. Cerkev di San Cristoforo e Certosa je bila že zaprta, zato pa smo se sprehodili med številnimi grobnicami bolj ali manj premožnih meščanov tega mesta.

Portal nad vhodnimi vrati palače Prosperi-Sacrati

Portal nad vhodnimi vrati palače Prosperi-Sacrati

Nekoč so sooblikovali njegovo podobo, tvorili zgodovino, sedaj pa je od njih ostal zgolj napis na bolj ali manj posrečenem spomeniku. Ljudje, ki so pred prvim novembrom hoteli še malo polepšati grobove so nas kar malo nezaupljivo gledali. Sploh otroke, ki so v radoživosti na ta resen kraj prinesli kar preveč življenja.

Na pokopališču

Na pokopališču

Raje smo odšli nazaj na Corso Ercole I D’Este in pot nadaljevali do Porta della Angeli. Nekoč mestna vrata v obzidju, so danes le spomin preteklosti. Obzidje pa priljubljen kraj za trimčkarje. Otroke smo mirili, saj bi kakšnega azura še kap, če bi eden od pubertetnikov švignil mimo njega kot raketa.

Cerkev di San Cristoforo e Certosa

Cerkev di San Cristoforo e Certosa

Posedeli smo, potem pa se vračali po korzu do parka Massari. Zavili smo skozenj, mimo fontane in znova proti diamantni palači. Na robu botaničnega vrta smo se čudili slonu, presekanemu na pol, seveda iz že omenjene razstave, potem pa ugotovili, da je Nejc izgubil mobitel.

Angelska vrata

Angelska vrata

Peter in njegovi so ga odhiteli iskati, mi smo jih najprej čakali pri diamantni palači in lovili nočne sence na piramidah, potem pa ravno hiteli pomagat pri iskanju, ko smo izvedeli, da se je na telefon oglasila Italijanka in gredo že ponj. Prav. Z Žanom smo počakali, da so prišli tudi Peter, Martina in Nejc, potem pa skupaj šli proti gradu Estense.

Fontana v parku Massari

Fontana v parku Massari

Zavili smo do Camera di Commercio, kjer je gorila žalostno odštevala svoje primerke, potem pa mimo lepo osvetljenega gradu in stolnice stopali nazaj proti avtodomu. Tokrat smo parkirišče udeli brez težav. Po večerji sem šel po vodo, da je Maja lahko pomila posodo, potem pa smo znova izvedli menjavo.

Diamanti by Night

Palazzo dei Diamanti

Otroci, naši dve, Nejc in Žan, pa tudi Neža in Ajda, so v našem avtodomu imeli kino, midva z Majo pa sva pri Petru klepetala, dokler ura ni bila res že tako pozna, da je bil zadnji čas, da otroci skočijo v posteljo. Kmalu smo jim seveda sledili tudi »tastari«.

Diamanti by Night

Diamanti by Night

FERRARA – 31.10.2010 – Zjutraj se je Bojan odločil, da imajo oni Ferrare zadosti in da gredo naprej. Škoda, toda zakaj pa ne. Pomahali smo jim, ko so zapeljali s parkirišča. Mi še nismo imeli namena hiteti naprej, smo želeli bolj podrobno raziskati nekatere kotičke mesta. Zatorej smo se po zajtrku odpravili po poti, ki sledi mestnemu obzidju.

Deževno jutro na poti proti gradu

Deževno jutro na poti proti gradu, levo Padimeter

Dan je bil deževen, napoved je bila torej točna. Pa se nismo vznemirjali. Šli smo do cerkvenega muzeja, kateri naj bi bil po podatkih iz vodnička zastonj, oziroma odvisen od donacij. Pa so Italijani pogruntali, da je donacij bolj malo. Verjetno zgolj kakšna stara lira in knof. Zato so uvedli vstopnino. Toliko nas pa muzej spet ni zanimal.

Izhod iz ječe za pomembne arestante je bil tokrat odprt

Izhod iz ječe za pomembne arestante v gradu Estense je bil tokrat odprt

Zato smo odšli proti Piazzi Castello, še prej pa na robu občinske palače začudeno gledali lestvico Padimeter. Če so to oznake višine poplavljanja Pada, uf, 14. novembra 1951 ne bi želel biti tu. V gradu smo na informacijah dobili še manjkajoče kupončke za popust, potem pa kupili vstopnico za grad. V prvih prostorih je bil prikaz izgradnje gradu.

Skret v podzemnih ječah

Skret v podzemnih ječah

Malo smo že zabavljali čez Italijane, kako drago prodajo prazen zrak, potem pa se je začelo dogajati. Ječa za pomembne zapornike z večkratnim zamreženjem in železnimi vrati, imenovana tudi zapor Don Giulia, precej klavstrofobične podzemne ječe za bolj plebejske arestante, znane po žalostni zgodbi Uga in Parisine, balkon z agrumi in lepim razgledom na trge in palače okoli gradu, številne sobane s čudovito poslikanimi stropi.

Čudoviti stropi v grajskih sobanah

Čudoviti stropi v grajskih sobanah

Vzpon na levji stolp sicer ni bil na našem repertoarju. Ker pa možakar s ščipalnikom v rokah na vhodu ni zdržal prav dolgo in se je stalno sprehajal sem in tja, smo si rekli tudi prav in se povzpeli do razgledne ploščadi. Najprej Martina z Nejcem, potem pa še jaz s puncama. Mesto in deževne strehe so ležale pod nami.

Pogled z levjega stolpa

Pogled z levjega stolpa

Čisto drugačen pogled. Znova smo hodili skozi sobane v palači. Pohištva v njih ni, zanimive strope pa si je bilo možno ogledati tako, da si si lomil vrat ali pa bolj elegantno, s pogledom v eno od številnih ogledal. Ogledalo smo izkoristili tudi za našo, prav posebno sliko.

To smo pa mi...

To smo pa mi...

Celo stranišče je bilo čisto v slogu celotnega gradu. Ogled torej obvezen. Ogledali smo si razstavo fotografij krajev, stavb, parkov v Italiji, ki so pod posebno zaščito Unesca in ob tem ugotavljali, katere vse smo si uspeli ogledati tudi že v živo. Nekaj jih je že bilo odkljukanih, še več jih čaka na naš obisk.

Italija in Unesco

Italija in Unesco

Skozi veliko dvorano smo se vrnili na dvorišče gradu. Z otroci sem si v kleti gradu ogledal še razstavo sodobne umetnosti Creative Energy 45 umetnikov iz celega sveta. Zelo različne tehnike, zelo različne slike in nekaj kipov. Nekatere povsem nerazumljive, druge kar nekam domače.

Creative Energy

Creative Energy

Dekleti sta predvsem zbirali vizitke in druge podatke o posameznih umetnikih. Kaj bosta z njimi, nista znali povedati. Iz gradu smo odšli mimo stolnice, presenečeno lomili italijanščino v razgovoru s firbčnim domačinom. Za stolnico smo našli tigra iz zbirke ogroženih živali. Otroci so zlezli nanj, kot bi ga hoteli zaščititi. Hm, meni je bolj v misli prišla tista »mislim, da sam vidio cicu macu«.

Vidio sam cicu macu...

Vidio sam cicu macu...

Mimo številnih stojnic na Piazza Trento Triesto smo se vračali proti Porta Paola, tam zavili do avtodomov in po kosilu odpeljali. Prav presenečene nas je navigacija peljala skozi center, mimo gradu Estense. Pa vendarle nobene gneče, čisto brez zastojev smo prišli iz mesta in nato pot nadaljevali po neskončnih drevoredih proti Mesoli. Dokaj močan veter je bil, zato je bila previdnost pri vožnji še kako na mestu.

Piazza

Piazza Trento Triesto

V Mesoli smo parkirali na počivališču, natočili vodo in odtočili odpadno. Potem pa odšli do gradu, kjer smo spet najprej zavili do informacij. Izvedeli smo, da se poleg stojnic z domačimi izdelki danes ne bo pretirano veliko dogajalo. Tudi prav. Pokukali smo v cerkev, potem pa firbcali med številnimi stojnicami.

Vožnja proti Mesoli

Vožnja proti Mesoli

Jih je bilo neprimerno več, kot pa firbcev in kupcev. Vina, siri, salame iz bližnje in širše okolice. Celo s Sardinije so nekateri pripeljali svoje izdelke. Poskušali smo odlične sire, oblezli vse stojnice in se nato vračali proti avtodomu. Ker je dogajanje počasi zamiralo, smo se odločili, da se premaknemo bližje domu.

Znova v Mesoli...tokrat deževni!

Znova v Mesoli...tokrat deževni!

Med pripravami na odhod se je znočilo. Sem bil kar malo slabe volje, saj sem mislil, da Peter ne bo več navdušen nad izletom do bližnjega Torre Abate. Pa ni imel nič proti. Peljali smo do vasice San Giustina in tam našli pravo pot do mostu s hiško na vrhu. Dvomi so se razkadili, nič več nam ni bilo žal, da smo sem prišli v temi.

Notranjost cerkve

Notranjost župnijske cerkve

Most je bil čudovito razsvetljen in je prav odseval na temni podlagi. Parkirali smo ob njem in se sprehodili do vhoda na most. Da se čezenj ne da, so nam pojasnili že na informacijah. Pa nič zato. Je bil že tako trenutek čaroben. Vrnili smo se do avtodoma, odpeljali do magistralke in pomahali Mesoli.

Sejem domačih proizvodov

Sejem domačih proizvodov

Peljali smo mimo Chioggie in Benetk. Bojan, ki je sprva javljal, da bo potegnil do doma, se je oglašal izpred Tuša v Sežani. Ker pa je Peter rekel, da bo prespal pod Benetkami, sem vseeno sklenil, da mu delam družbo. V kraju San Dona di Piave smo zapeljali najprej do nakupovalnega centra, pa so nas tablice o prepovedi pakiranja za avtodome odgnale.

Torre Abate

Torre Abate

Peter je imel koordinate parkirišča sredi kraja in sledili smo jim. Parkirišče je bilo mirno, še dva avtodoma sta stala ob robu (45.632384 12.567220, brezplačno, v temi nisem opazil nobene oskrbe). Otroci so spet pristali v kinu, tastari pa smo ob domačem italijanskem siru in drugih dobrotah klepetali in hkrati sklenili, da se zjutraj ne čakamo.

Igra svetlobe in senc

Igra svetlobe in senc

Naše poti bi se tako kmalu ločile, saj smo mi šibali proti Trstu, prijatelji pa proti Gorici. Ko je bila ura pozna, so veke postale težke in čas je bil za spanje.

DOMOV – 1.11.2010 – Menjava ure me je res zbegala. Zato sem se zbudil petnajst do petih, zaspati pa nisem več mogel. Pogledal sem k sosedom, pa so še spali. Vseeno sem jim pomahal in počasi odpeljal s parkirišča. Navigacija me je brez težav peljala do ceste proti Trstu.

San Dona di Piave

San Dona di Piave

Ker je bilo zgodaj, časa pa smo imeli še dovolj, sem se odločil, da ne grem po avtocesti. Vsaj dokler je plačljiva. Gorenc pač. In odločitev ni bila slaba. Cesta je dobra, zjutraj je bila čisto prazna, hitrosti okoli sedemdeset na uro. Razen enega obvoza nič posebnega. Ko se je zdanilo, je sem in tja pripeljal tudi kakšen avto, pa nič posebnega.

Jutro

Jutro

Pod krajem Monfalcone ali Tržič po naše, sem zapeljal na avtocesto, zadaj se je začelo nekaj dogajati. Dekleta so se zbudila. V Sežani sem navigiral do parkirišča pri Tušu, scenic je bil še tam. Parkiral sem poleg, pozajtrkovali smo, potem pa je skozi okno pogledal Bojan. Kmalu so bili pripravljeni na odhod, skupaj smo odpeljali proti Ljubljani, klepetali in pot je hitro minila.

Pred Tušem v Sežani smo dokončno zašpilili klobaso

Pred Tušem v Sežani smo dokončno zašpilili klobaso

Čakal nas je še kos avtoceste do Kranja in nekaj kilometrov do doma. Ko smo parkirali, sem Petru sporočil, da smo srečno prispeli domov. Zaspan odgovor smo dobili iz – San Done di Piave.

“Night is Magic” in Vicenza

DO SEŽANE – 5.8.2010 – Popoldne je minilo v pripravah na podaljšani vikend. Kartice Merlin so nam veljale le še do ponedeljka, dekleti sta navijali za zabavo. Ker je Maja slovesno izjavila, da ima zabavišč v tem letu že več kot dovolj, smo ji družbo našli v babici. Naložili smo torej njuni kolesi, popokali še Gajo in že smo se peljali proti Primorski.

Gardaland

Gardaland

Pet minut pred deseto sem zapeljal na bencinsko črpalko sredi Sežane, vtaknil cev v luknjo in čakal, kdaj bo začelo teči gorivo. Pa so se v odgovor le še ugasnile luči okoli nas in znašli smo se v temi. Seveda sem bentil čez črpalkarje, če že zapirajo pred uro, naj to urbi et orbi dajo vsaj vsem jasno vedeti. Kakšen trak na uvozu ali prijazen namig, da danes ne bo šlo več, bosta čisto dovolj.

Mamut

Mammut

Odpeljal sem do parkirišča pred Tušem in kot bi mignil štel ovce. Jutri bo treba vstati zgodaj.

GARDALAND – 6.8.2010 – Čeprav sem budilko imel nastavljeno malo pred šesto, sem se zbudil uro prezgodaj. Nekaj časa sem meditiral, nato pa ob pol šestih vstal, pripravil vse za odhod in odpeljal do bencinske črpalke pred mejo. Po znanem scenariju je bilo vse zabasano, v glavnem z RO, delno tudi z BG in UA. Preseljevanje narodov.

Z vseh vetrov zbrani

Z vseh vetrov zbrani

Lep čas sem razmišljal ali je tisti pred menoj zaspal v avtu. Videl sem ga, ko je po plačilu prišel nazaj do avta, se zbasal noter in…potem se ni zgodilo nič. Po kakšnih petih minutah ga je končno nekaj zbudilo in odpeljal je. Črpalkar za blagajno je samo razumevajoče odkimaval z glavo. Vožnja je bila dolgočasna, kot vedno. Tako zelo, da sem se avtoceste pri Veroni naveličal in zapeljal v mesto.

Jungle Rapids

Jungle Rapids

Gneče ni bilo, le malo počasneje je šlo. Nekaj vijuganja in ustavljanja pred semaforji, vedno se je spredaj našel kak mečkač ali tovornjak. Kako bolj razburljivo, kot tisti dolgčas na avtocesti. Ura je bila zaradi moje nespečnosti še zgodnja, torej nobene panike. Približno ob devetih smo bili že na parkirišču pred parkom (45.453081 10.716148, parkirišče brez oskrbe, spanje ni možno, 5 evrov na dan).

Colorado Boat

Colorado Boat

Dekleti sta navdušenje pokazali s tem, da sta se v primerjavi s kakšno drugo priložnostjo oblekli s svetlobno hitrostjo. Jaz sem med tem pripravil kolesa za biciklistični del odprave. Malo za tem, ko smo jo mi mahnili v park, sta se Maja in babica odpeljali proti Veroni. Cesta je dokaj ozka, prometna in torej za kolesarjenje ne najbolj primerna.

Pristanek

Pristanek

Vseeno sta vztrajali do mesta, se ustavili pri gradu Castelvecchio in si reko in mesto ob njej ogledali iz znamenitega srednjeveškega mostu Scaligeri. Potem pa križarili do trga pred Areno, tokrat povsem v znamenju Egipta s faraoni ter vitezov. Med tem smo mi v parku ugotovili, da zna biti nekaj gužve.

Magic Mountain

Magic Mountain

Ko smo se namreč prvič zapeljali z Mammutom, smo bili skoraj sami. Ko smo hoteli repete, je bilo že kar nekaj vrste, ki se je iz minute v minuto daljšala. Nam se ni dalo čakati, na vodnem raftu je bilo manj gneče. Malo mokri, smo hiteli gledat na uro, kdaj se odpre preostali del parka. Šibali smo do sekvoje in na glavo obviseli prvi, pa tudi na Magic Mountain jih ni bilo veliko pred nami.

Vožnja z gosenico

Vožnja z gosenico

Na Ramzesu nam je manjkalo nekaj vaje, Colorado boat je bil ravno za osvežitev, da smo zmogli še dvoje strelskih obračunov z nenavadno faraonsko energijo. Spužva Bob v 4D tehniki je bila hitro mimo, od tam smo šli z gusarji na podzemno vožnjo, potem pa spet k Ramzesu. Sedaj smo zbrali že kar zavidljivo število točk. Vaja dela mojstra. Gneče pa v tem delu parka nobene. Odlično.

Lago di Garda

Lago di Garda

Z Monorotaio smo naredili krog okoli zadnjega dela parka in šele od tu opazili, da park dejansko leži čisto ob jezeru. Dekleti sta šli na vrtiljak Superbaby, so jima bile pisane živalce tako všeč. Mene sta hoteli spraviti na kravo, pa se nisem pustil prepričati. Z gosenico smo naredili nekaj krogov, si pogledali zabavljaški western show, se dvignili z letečim krožnikom in za konec zajahali konjičke na starinskem karuzelu.

Pogled na zabavišče iz letečega krožnika

Pogled na zabavišče iz letečega krožnika

Lakoto so alarmirali želodčki, zato je Majino sporočilo, da je kosilo pripravljeno, prišlo kot naročeno. Po kosilu sva z Ajdo ušla naprej in začudeno ugotovila, da na Blue Tornadu ni gneče. Super. Prva vrsta itak. Bila sva navdušena, toda želodci so javljali, da bo po kosilu ena vožnja povsem dovolj.

Karuzel

Karuzel

Z Majo smo šli uničevat energijo na Ramzesa, dekleta so se vrtela na Top spinu in v kavnih skodelicah, potem pa smo si pogledali predstavo Legende z veliko plesa in bleščečih kostumov. Še posebej smejoči kvazi škotski še bolj kvazi čarovnik nas je nasmejal. Ni bil spodaj brez, kar je z dvignjenim kiltom in spodnjicami s srčki, jasno pokazal.

Top spin

Top spin

Ker smo videli, da se je zvečer gneča na glavnih atrakcijah zgostila, smo zavili v otroško kraljestvo. Dekleta so šla v čarobno hišo, jaz pa sem med tem splezal na drevo in jih potem ležerno počakal na izhodu. Z aviončki smo poleteli nad otroškim delom, se popeljali po farmi in z vlakcem po pravljični deželi.

Pravljično kraljestvo

Pravljično kraljestvo

Preden smo si pogledali predstavo čarovnika v gledališču, smo se ustavili pri fantih na vhodu, ki sta izdelovala zabavne figure iz balonov. Živo je eden vprašal, kaj bi rada. Psa, laboda, meč. Ona pa…ribo. Malo je pogledal, pa se znašel in naredil nekaj ribi podobnega. Tako…bolj stilizirano. Za Ajdo je meč že imel pripravljen.

Do-Re-Mi farma

Do-Re-Mi farma

Z Živo sva šla še na Jungle Rapids, na Atlantido, Maja in Ajda pa na Blue Tornado. Pogledali smo si sprevod z lučkami in hiteli do Ramzesa, kjer se je malo pred zaprtjem parka odvijala predstava z laserji, vodometi in pisano napravljenimi plesalci. Prava paša za oči.

Oči Ramzesa

Oči Ramzesa

Na parkirišču sem pospravil kolesa, nato pa smo se zgužvali na cesto in odpeljali do parkirišča nad apartmajskim naseljem. Že ko smo peljali tja, se nam je čudno zdelo, kako, da ni videti nobenega avtodoma, višinska omejitev pa je bila pravi odgovor.

Nagovor faraona

Nagovor faraona

Vrnili smo se na glavno cesto in peljali do Lazisa, sledeč navigaciji zapeljali narobe in na parkirišču za policijsko postajo zagledali en avtodom. Ker bi poleg lahko stisnil še mojega, sem stopil do policistov in vprašal, če se da parkirati. Eden, ki je čudežno znal angleško, je pojasnil, da ne, da pa lahko parkiram za cesto.

Paša za oči

Paša za oči

Pa je bil že uvoz na ozko parkirišče videti siten, zato sem raje odpeljal proti pravim koordinatam. Parkirišče je še delovalo, rampa je bila spuščena, plačevali ravno ne bi, gremo torej pogledat malo višje. Pokopališče smo zgrešili, višje obrnili in se vrnili na parkirišče za cesto, kjer je bilo že parkiranih nekaj avtodomov (45.507483 10.742156, manjše parkirišče, brezplačno, brez oskrbe).

Igra svetlobe in vode

Igra svetlobe in vode

Prepovedano le na mestu za invalide, torej ni problema. Pozna ura nas je praktično takoj zazibala v spanec.

GARDALAND, LAZISE, KOPANJE – 7.8.2010 – Zjutraj sva šla najprej na sprehod z Gajo, potem pa še z Majo. S prvo le na bližnji travnik, z drugo pa do centra Lazisa. Ajda je še spala, Živa pa je le odkimavala, ko sem jo vabil poleg.

Lazise

Lazise

Spust ob cesti sva izkoristila za ugotavljanje, kje bi se še dalo parkirati, potem pa že stopala skozi mestno obzidje v stari del mesta. Mimo cerkve sva šla proti obali. Mestece se je ravno prebujalo, pred kavarnami so zaspani natakarji ravnali prte, dostava je bila točna, v mandraču nobenega življenja.

Mestno obzidje

Mestno obzidje

Midva sva zavila nazaj, šla čez Corso Cangrande in se malo manj zaspano vrnila do avtodoma. Premaknili smo se do parkirišča pred Gardalandom in pozajtrkovali. Snel sem kolesa, saj sta Maja in babica imeli spet namen kolesariti. Odbiciklirali sta mimo mestec Lazise, Bartolino do Garde in nazaj.

Zgodaj je še...

Zgodaj je še...

Ter čas izkoristili tudi za namakanje v jezeru. Z dekleti pa sem seveda ob desetih že stopal v park. Najprej smo pohiteli do Atlantide, kjer je bilo že nekaj čakalne vrste. Pa se nam nekaj minut čakanja sploh ni zdelo več veliko, ko smo se pripeljali nazaj. Vrsta je bila sedaj namreč že po vseh vijugah, dolga nedvomno okoli pol ure.

Mandrač

Mandrač

Ker smo bili že malo mokri, smo šli še na Jungle Rapids, potem pa odhiteli počakat, da odprejo drugi del parka. Sekvoja in Magic Mountains sta bili že itak stalnica, Ramzes ravno tako. Popeljali smo se s kanujem, na Ramzesu dosegali neverjetne rezultate, se zapeljali s črvom in Monorotajo, potem pa ponovno hiteli podirat rekorde.

Jezero

Na obali jezera

Na divjem zahodu smo skočili na konja ter gledali kavboje in kavbojke, kako so v zrak metali svoje noge in še kaj drugega. Čas je bil za kosilo, Maja in babica sta se že vrnili in skuhali dobrote. Ajda je izjavila, da ima zabave že kar zadosti, zato smo sklenili po kosilu narediti premor, da se hrana malo poleže.

Skrivnosti Atlantide

Skrivnosti Atlantide

Maja in Ajda sta odbiciklirali do Lazisa, si pogledali mestece in pred vrnitvijo polizali še sladoled. Midva z Živo pa sva šla do jezera pod parkom in si malo oddahnila. Jaz sem zaplaval najprej sam, potem pa sva še z Živo. Ker je Maja sporočala, da ju še nekaj časa ne bo, sva z Živo odšla nazaj do avtodoma in pohitela v park, da sva ujela predstavo Legend.

Vulkan

Vulkan

Prav zabavno je bilo spet videti hecnega čarovnika. Ko sva prišla iz gledališča, sta se nama že pridružili Maja in Ajda. Šli smo na Ramzesa, potem pa sta dekleti komaj čakali, da se vrnemo v Fantasy Kingdom, kjer imajo v tleh špricalnike, ki so izmenično metali vodo v zrak.

Na obali

Na obali

Pomešali sta se z drugimi otroki in skušali ugotoviti, katera šprica, bo špricnila naslednja. Naloga je bila torej ravno obratna, kot bi pričakoval. Tu se je tekmovalo, kdo bo bolj moker. Ko se je začelo večeriti in vročina ni več tako pritiskala, smo z zabavo zaključili in odšli proti gledališču.

Osvežitev

Osvežitev

Z Živo sva še enkrat počakala na gozdarska opravila ob podiranju sekvoje, potem pa je bil na vrsti adrenalin s čarovnikom. Šli smo na leteči krožnik, dekleta so se vrtela na Ikarusu, potem pa smo si pogledali sprevod z lučkami. Z Ajdo sva odšla še enkrat na Blue Tornada, potem pa ravno še ujela predstavo pred Ramzesom.

Mokra zabava

Mokra zabava

Po njej smo se vsi štirje spet našli, pomahali parku nasvidenje in na parkirišču pripravili stvari za odhod. Gneča na izvozu je bila velika, neprimerno bolj kot dan prej. Zato smo počakali, da se je gneča na izvozih iz parkirišča zmanjšala, potem pa le odpeljali v smeri Verone.

Sprevod z lučkami

Sprevod z lučkami

Seveda pa ni šlo tako hitro, kot bi želel. Komaj sem zavil iz krožišča, že je vse stalo. Ko sem po kakšnih treh kilometrih na krožišču zavil za avtocesto, pa sem spregledal, da grem dejansko po obvoznici proti Peschieri. Torej še dodatni ovinek brez potrebe.

Ples faraonov

Ples faraonov

V Vincenzi smo zapeljali iz avtoceste in brez težav našli parkirišče, kjer je tudi počivališče za avtodome (45.543049 11.558896, mesta za avtodome so desno od vhoda na robu parkirišča, tam sta tudi dve oskrbni postaji, cena je bila ob našem obisku 8,40 evra za 24 ur).

Spektakel

Spektakel

Malo pred drugo uro zjutraj sva z Majo končno parkirala in seveda kmalu kot ubita zaspala.

VICENZA – 8.8.2010 - Jutro nas je malo prehitelo. Kar niti ni bilo čudno, glede na pozen odhod v posteljo. Po zajtrku smo se peš odpravili mimo stadiona, zavili na Contra San Pietro in v krožišču proti trgu Matteotti pred palačo Chiericati.

Na dvorišču Castello del Territorio

Na dvorišču Castello del Territorio

Babica se ni počutila najbolje, sedla je v senco na dvorišču pred Teatro Olimpico, mi pa smo si šli pogledat to zadnjo mojstrovino renesančnega arhitekta Andrea Palladia. Možno je kupiti le kombinirano vstopnico, ki za družino znaša 12 evrov in omogoča vstop v več mestnih muzejev in galerij.

Odsev

Odsev

Šli smo skozi prvo dvorano, z zastavo Accademia Olimpica na steni, mimo muzejske trgovine in razstavljenih oljenk, ki so v 16. stoletju razsvetljevale navidezne ulice gledališča. Preden smo vstopili v samo gledališče, so nas pojasnilne table poučile o nekaterih kipih v gledališki dvorani.

Teatro Olimpico

Teatro Olimpico

Samo gledališče je res nekaj posebnega. Prednjo steno na sredini krasi kraljevi obok, ki je podaljšan v glavno ulico in dve stranski ulici. Na obeh straneh je še dvoje vrat, vsaka se podaljšujejo v posebno ulico. Podobna vhoda sta tudi v stranskih stenah. Krasna scena za gledališke predstave.

Porta Reggia

Porta Reggia

Tribune so strme in lesene, številke na »sedežih« kažejo, da je gledališče še danes, več kot petsto let po dograditvi, v uporabi. Številni kipi, tako na steni nad odrom, kot za tribuno, dajejo gledališču poseben pečat. Ko je prišla skupina francozov, je regljanje pregnalo mir in slovesnost trenutka.

Tribune

Tribune

Smo tako pobrali šila in kopita in odšli proti izhodu. Babica nas je počakala le toliko, da je izjavila, da jo lahko ozdravi le dober italijanski kapučino v bližnji kavarni. Mi pa smo se napotili čez trg in v Palazzo Chiericati, kjer je Pinacoteca Civica.

Palazzo Chiericati

Palazzo Chiericati

Že v vhodni dvorani, nas je presenetil pogled na strop. Na sredi se odpira nebo, čez njega pa jahata dve vpregi, pri čemer je prvi jezdec, ravno nad gledalcem, spodaj brez. Tako njegovo premoženje prosto binglja v zraku. Zanimiva perspektiva. Slike v galeriji so razdeljene po avtorjih, vsakemu pripada ena soba.

Pomenljivi pogled od spodaj

Pomenljivi pogled od spodaj

Nas so ponovno pritegnile bolj ali manj le tiste umetnine, ki so se nam zdele nekaj posebnega. Ob tem slavi avtorja nismo dajali posebne teže. V prvi sobi smo se tako zadržali ob globusih, si v naslednjih ogledovali angelčka, ki piha milne mehurčke, pa starca s kačami v laseh, Heroda z glavo Janeza Krstnika.

Pinacoteca Civica

Pinacoteca Civica

Dekleti je od vseh eksponatov v resnici še najbolj pritegnil – ventilator. Je bil pač vroč dan, kaj se more. Mimo cerkve s. Corona, ki je zaradi restavriranja zaprta, smo se napotili v Museo Naturalistico Archeologico. Prirodoslovni muzej skriva na eni strani prikaz živalstva v določenem času na tem območju.

Hlajenje

Hlajenje

Torej pregled vse od fosilov do nagačenih predstavnikov najbolj značilnih živalskih vrst v okolici. Seveda sta se dekleti tu zadržali najdlje. Živali, žive ali ne, namreč vedno pritegnejo. V drugem delu stavbe je v prvem nadstropju zgodovinski prikaz poselitve pokrajine z vrsto izkopanin.

Museo Naturalistico Archeologico

Museo Naturalistico Archeologico

V pritličju je zanimiv mozaik s trga Biade in lapidarij z ostanki rimljanskih nagrobnikov in delov stavb. Samo čez cesto smo stopili in se znašli v palači Leoni Montanari. Čudovite sobane, lestenci iz muranskega stekla, vrsta umetniških del in razstava pravoslavnih ikon.

Lapidarij

Lapidarij

Predvsem slednja nas je pritegnila, saj je med drugim prikazovala postopek izdelave ikone. Vsekakor zanimivo. Da bi se sprehodili do parka Querini, nisem mogel prepričati nikogar, da bi lizale sladoled, pa so bile takoj za. Sicer pa, zakaj pa ne. Tako ali tako, je bil dan prekratek, da bi si pogledali prav vse, kar mesto ponuja zanimivega.

Palazzo Leoni Montanari

Palazzo Leoni Montanari

Napotili smo se do Piazze dei Signori, šli mimo beneškega leva do bazilike Palladiane. Ta je ravno tako zaradi restavriranja zaprta. Zato smo se lahko le sprehodili naokoli in občudovali stolp Bissara, ki visoko kraljuje nad trgom. Starinski napisi nad trgovinicami, v nedeljo žal zaprtimi, so dajali kraju pridih preteklosti.

Piazze dei Signori

Piazze dei Signori

Ali pa morebiti celo brezčasnosti. Kaj pa vem, mora vsak sam presoditi. Šli smo mimo Loggia di Capitaniato, na stopnicah pred baziliko do konca polizali sladoled, potem pa skozi arkade prišli do rečice in pred njo po ozkih ulicah zavili proti stolnici. Na robu Piazze Duomo stoji tudi Museo Diocesano.

Loggia di Capitaniato

Loggia di Capitaniato

Škofovski muzej preseneti že na začetku obiska, v kleti. Bogata zbirka krogel iz različnih kamenin je dejansko mineraloška zbirka iz celega sveta, pri čemer so različne kamenine obdelane v kroglo, ki naj bi bila najbolj popolna oblika.

Arkade

Arkade bazilike Palladiane

Mašni plašči, monštrance, škofovska pokrivala in drugo okrasje, potrebno za cerkvene obrede, je seveda v takšnem muzeju obvezno. Dopolnjuje jih zbirka sakralne umetnosti, v posebni sobi pa so posebej razstavljene slike iz cerkve s. Corona. Maja, Živa in babica so odšle proti avtodomu.

Museo

Museo Diocesano

Sploh prva je že rahlo nergala, da bo treba proti domu. Sva jih z Ajdo poslala naprej, da naredijo kosilo. Midva pa sva jo mahnila do Torre del Castello in od tam zaokrožila mimo spomenika Garibaldiju na Piazza del Castello proti stolnici.

Škofovski muzej

Škofovski muzej

Časa do popoldanskega odprtja sva imela še dovolj, zato sva šla po Contra Giuseppe Garibaldi do zanimivega kipa z dečkom in deklico, ki lovi ravnotežje na gugalnici, posedela, potem pa se počasi vračala do vhoda. Malo pred pol četrto, so se vrata v stolnico počasi odprla in vstopila sva.

Slike iz cerkve s. Corona

Slike iz cerkve s. Corona

Sprehodila sva se po cerkvi, pokukala v grobnico pod glavnim oltarjem, nato pa čez reko Ritrone, z lepim pogledom na most San Michele, hitela do avtodoma. Po kosilu smo zapeljali še do oskrbne postaje, nato pa sprva malo zbegano, potem pa brez težav, iskali pot do avtoceste.

Gugalnica

Gugalnica

Vožnja je bila po avtocesti dolgočasna, saj je vedno po svoje tako. Ko smo pripeljali čez mejo, sem na prvi črpalki videl kopico RO in BG druščine, zato sem raje zapeljal v Sežano, kjer gneče na črpalkah ni bilo. Bolj kot smo se bližali Ljubljani, bolj je bilo vreme tja proti Gorenjski kislo.

Stolnica

Stolnica

Ko smo prišli čez Torovo pa je začelo liti. Kar naenkrat so vsi pred nami zavirali in vozili na odstavni pas. Najprej sem počakal, potem pa zavil na prehitevalnega. Nekaj izstrelkov toče je ustavilo promet in ustvarilo zelo nevaren položaj. Ko bi čakajoči vedeli, da le nekaj sto metrov naprej ni več deževalo, oblaki so se začeli trgati. Do doma smo imeli le še nekaj kilometrov.

Most San Michele

Most San Michele

Z Merlinom po Nemčiji

ODHOD – 24.6.2010 – Imel sem povsem prav, ko sem napovedoval, da bo ura devet, ko bomo odrinili. Ajda je imela ob petih podelitev spričeval v glasbeni šoli, potem so šla dekleta še v knjižnico in to se vedno zavleče. Ginko, ki se je tik pred zdajci oglasil, se mi je kar smejal. Sicer pa, zakaj bi se mi mudilo. Za danes odmerjeni kos vožnje ni bil pretiran. Končno smo pomahali babici in zapustili Milje. Lep sončni zahod nam je bil za popotnico.

Odhod je bil dokaj pozen

Odhod je bil dokaj pozen

Postanek na Hrušici je bil kratek, tako zelo, da je Maja že med vožnjo na vetrobransko steklo lepila vinjeto. Karavanški tunel je bil zakajen, kot bi v njem priredili letno srečanje verižnih kadilcev. Začuda bolj ali manj samo na naši strani. Vožnja proti Salzburgu je minila na pol v spanju. Seveda preostalega dela posadke, kapitan sem bil buden. Sploh potem, ko smo bili na Salzburškem, saj so za Tauern tuneli začeli generalno obnavljati avtocesto. Gradbišče za gradbiščem. Malo levo, malo desno, zmanjšaj hitrost, pa pospeši. Človek še zaspan ne more postati.

Počivališče v Freilassingu

Počivališče v Freilassingu

V Salzburgu smo se potopili pod letališčem, na črpalki na drugi strani dobili tri Shreke in nato vijugali proti Freilassingu. Kar nekaj je bilo že avtodomov na znanem počivališču, prostora pa ravno še za našega (N47.841199 E12.984507, brezplačno, brez oskrbe). Super.

BAMBERG – 25.6.2010 – Noč je minila mirno, zbudili smo se praznično razpoloženi. Itak. Ustaj vojsko, se je glasilo povelje, gremo naprej, do Bamberga je navigacija kazala okoli 350 kilometrov. Sicer nas je hotela voziti nekam čudno, kar je terjalo obrat pred Salzburgom in sledenje tablam. Smo jo hitro ukrotili z nastavitvijo najhitreje.

Chiemsee

Chiemsee

Na avtocesti smo seveda zavili proti Münchnu, med potjo pozajtrkovali in nato navigirali proti Nürnbergu in naprej Bambergu. Avtocesta je bila ravno tako dolgočasna kot pokrajina okoli nas. Ravnina, polja polna pšenice in pa vrsta sončnih celic po hišah, kmetijah, celo poljih. Nemci so projekt pridobivanja sončne energije s pomočjo celic vzeli presneto resno.

Počivališče v Bambergu

Počivališče v Bambergu

V Bambergu smo peljali do počivališča za avtodome pri P+R parkirišču (N49.886131 E10.903081, en evro na dan, brez oskrbe). Mesta, namenjena prav avtodomom so bila zasedena, zato pa je bilo še nekaj prostora na mestih za avtobuse. Poleg Celjana, ki je glede na prtljažnik za kolesa v mesto odbicikliral.

Detajl s poštne stavbe na Wilhelmplatzu

Detajl s poštne stavbe na Wilhelmplatzu

Nemec, do katerega sem stopil, potem ko sem v parkirni avtomat vrgel en evro, kar zadošča za en dan, me je potolažil, da so parkirišče za avtobuse tako ali tako ukinili. Torej je vse naše, sem si mislil. Med klepetom o tem, kako hodi dopustovat na Hrvaško, je Maja dokončala kosilo.

Schönleinsplatz

Schönleinsplatz

Ravno sem ga dobro pojedel, ko je mimo nas odpeljal avtodom. Uf, ta je bil zagotovo parkiran na mestih za avtodome. Gremo! Maja in dekleti so držale, kar bi lahko katapultiralo naokoli, jaz pa sem nas prestavil na prosto mesto. Pojedli smo do konca, potem pa sem pripravil skirce, Maja pa ostalo in že smo se ob kanalu Maina-Donava poganjali proti centru.

Ker nismo imeli dobrega zemljevida, smo šli bolj po občutku. V bližini Zelenega trga (Grüner Markt) smo zavili v prijetno ozko uličico, tja je kazala tudi puščica, ki je obetala turistične informacije. Preden smo do njih precej okoli riti v varžet prišli, smo se ustavili pred zanimivo poslikano staro mestno hišo in se z gornjega mostu (Obere Brücke) ozrli na Male Benetke (Kleine Venedig).

Križani

Križani

Tu so nad Benetkami tako navdušeni, da po kanalu vozi celo beneška gondola s pristnim gondoljerjem in veliko beneško zastavo. Samo O sole mio nismo slišali, pa tudi cene so verjetno vseeno malo manj zasoljene kot pri naših sosedih. Mimo dvorca Geyerswörth smo odštevali metre.

Stara mestna hiša

Stara mestna hiša

Dobili smo brošuro z opisom glavnih mestnih znamenitosti in zemljevidom, izvedeli, da se bo v mestu proti večeru začelo marsikaj dogajati, potem pa naše skirce že poganjali proti stolnici. Ta se mi je na zunaj s svojimi mogočnimi štirimi stolpi zdela precej večja kot znotraj. Morebiti ji delam krivico, kaj pa vem.

Stolnica

Stolnica

Sprehod in ogled kora, oltarja, groba cesarja in sv. Kunegunde, Bamberškega jezdeca in vrste stranskih oltarjev, nam je vzel nekaj časa. V cerkvi prostora za mir in zbrano molitev ni bilo. Skupine turistov so se premikale sem in tja, vodiči pa so jih zabavali z bolj ali manj resničnimi zgodbicami iz preteklosti. Pritajeno hihitanje je kazalo, da so bili uspešni.

Peterschor

Peterschor

Še enkrat smo šli naokoli, potem pa čez trg ropotali po tlakovcih do Nove palače (Neue Residenz) z državno galerijo. Karte niso bile predrage, za otroke do 18 leta je vstop brezplačen. Najprej smo si sami pogledali galerijo. Ta je v prvem delu namenjena predvsem posvetnim motivom.

Keisergrab

Keisergrab - grob Heinricha ll in Kunigunde

Dekletoma sem bral naslove slik. Veliko tihožitij, cvetličnih, zelenjavnih, sadnih, kuharskih, kmetov ob delu, pri puntu, počitku, ladje na nemirnem morju in podobno. Drugi del nas je pritegnil bolj. Verski motivi so poleg klasičnih slikarij Jezusa v vseh obdobjih njegovega življenja, prikazovali tudi motive različnih svetnikov in mučencev.

Sv. Kunigunda hodi po žarečil lemežih

Sv. Kunigunda hodi po žarečil lemežih

Hm, pred sliko, ki je prikazovala slačenje kože se nismo pretirano zadrževali, preizkus sv. Kunegunde, bičanja, križanja in podobne zabave srednjega veka, ki niso bile ravno pretirano krvave, so nas pritegnile bolj. Nismo še prišli do konca, ko nas je varnostnik opozoril, da se začenja vodenje.

Kaisersaal

Kaisersaal

Vodička nas je v dobro uro trajajočem obhodu popeljala skozi sobane nekdanjih nadškofov. Razlaga je bila odlična, nismo izvedeli veliko le o stavbi in samih sobanah, temveč tudi o zgodovini mesta in države. Predvsem o tem, da so palačo imeli nadškofi predvsem za svojo rezidenco in protokolarne prostore, ne pa za bivanje. In za zabavo, tako je bila ena sobica namenjena predvsem biljardu in kartanju.

Detajl iz cesarjeve dvorane

Detajl iz cesarjeve dvorane

So pa v tej hiši stalno pričakovali cesarja, ki pa ga ni bilo. A kot je pomežiknila vodička, nič zato, saj so nam pustili zato lepo zapuščino, tudi s cesarjevo dvorano. Je pa tu bival tisti Habsburg, ki se je šel grškega kralja, dokler ga vrli Grki niso nagnali domov. Ker v Münchnu z njim niso imeli kaj početi, so ga poslali v Bamberg.

Soba za zabavo

Soba za zabavo

Zanimiv je bil tudi podatek, kako so Bamberg hoteli narediti baročni. Tistemu, ki bi hišo prezidal je bila obljubljena desetletna oprostitev davkov. Ker to ni obrodilo zadosti sadov, so tistemu, ki sezida vsaj manjšo hišo, obljubili petletno oprostitev. Res pravi učinek pa so dosegli šele s triletno oprostitvijo za tiste, ki spremenijo zgolj vidno fasado.

Rožni vrt

Rožni vrt

Da je torej Bamberg le baročna Potemkinova vas, se danes vidi le ob pogledu iz višje ležečih razgledišč. Ko je bilo ogleda konec, smo si šli pogledat še slike v galerijo, ki smo jih prej zaradi odhoda na vodenje spustili, potem pa zavili v rožni vrt (Rosengarten).

Rosna krasotica

Rosna krasotica

Sprehod med vrtnicami raznih barv in pogled na mesto pod nami, smo začinili na klopci ob vodometu in opazovali kipe, žive in kamnite, ki so bili razstavljeni po vrtu. Za rezidenco smo se po zgornji Karolinski cesti napotili do Jakobove cerkve.

Počitek

Trenutek, da se srce umiri...

Pa sem imel voljo vanjo pogledati le sam, pa še to komaj, saj se je mežnar s kupom praznih steklenic ravno majal zaklenit vhodna vrata. Spust in vzpon sta nas pripeljala do Mihaelovega hriba, kjer stoji samostan sv. Mihaela z impozantno cerkvijo. Do nje smo prišli mimo nasada bibličnih rastlin, torej tistih, ki so omenjene v svetem pismu.

Cerkev sv. Mihaela

Cerkev sv. Mihaela

Cerkev je bila tudi znotraj mogočna, kaj pa drugega. Sarkofag in relikvija sv. Otta nas nista tako navdušila, kot kostko v stranski kapeli, ki je pihal milne mehurčke. Še Živo, ki sprva sploh ni bila navdušena, da bi šla notri, je premamil.

Sarkofag sv. Otta

Sarkofag sv. Otta

Ob samostanu smo odšli do razgledišča, čudovit je bil pogled na mesto, visoko nad njim pa smo uzrli grad Altenburg. Vračali smo se mimo Jakobove cerkve in se po strmem klancu s skircami previdno spuščali navzdol. Zavore so se kar pregrevale.

Kostko in milni mehurčki

Kostko in milni mehurčki

Ustavili smo se v cerkvi pri Karmeličanskem samostanu in si pogledali križni hodnik samostana, se malo nižje ustavili še pri cerkvi Zgornje fare, posvečeni Naši ljubi gospe, vendar sva voljo za vstop našla le še midva z Ajdo. Cerkva je bilo za danes res že preveč.

Križni hodnik v karmeličanskem samostanu

Križni hodnik v karmeličanskem samostanu

Vrnili smo se do stolnice in ob njej pogledali še na dvorišče Alte Hofhaltung, stavbe, ki je bila nekoč edina povezana s stolnico. Predvsem zato, ker imajo na dvorišču tudi stranišče. Jah, včasih mora tudi cesar kam peš. Spet nas je čakal strm spust, naslednji postanek je bil nasproti Malih Benetk.

Naša ljuba gospa

Naša ljuba gospa

Hiške na drugi strani so povezane skupaj, tik nad vodo kanala in imajo tako za opazovalce, kot še posebej za stanovalce, izjemen čar. Mimo nas je peljal biciklbar, ko smo iskali pot proti staremu kanalu. Zavili smo še na Grüner Markt, bolj iz vhoda pokukali v cerkev sv. Martina, potem pa obrnili na Maximilianovem trgu pri mestni hiši.

Male Benetke

Male Benetke

Punci sta lizali sladoled, ko smo končno našli pravo pot do obale nad starim kanalom. Tam je ta vikend potekal Canalissimo, festival nad kanalom. Danes je lokalni bend preigraval Bitle. Pred njim prostora ni bilo prav veliko, klopi najbližje začasne točilnice pa povsem polne.

Ob robu GrünerMarkta

Ob robu Grüner Markta

Zato smo šli čez most in si nastop ogledali z drugega brega. Vsaj do odmora je bilo prav zabavno, sedeli smo na robu obale, poslušali največje uspešnice skupine The Beatles in počivali. Popolni odklop. Ko se je glasba začasno končala, smo pobrali skirce in se odpeljali nazaj proti avtodomu. Še dobro, da smo imeli zemljevid, med mestnimi ulicami smo bili kar malo zgubljeni.

Best Beatles Cover Band

Best Beatles Cover Band

Avtodom nas je pridno počakal, v zahvalo smo mu šli takoj delat družbo. Z večerjo in nato skokom v posteljo. Le jaz sem še delal gnečo na klopi, dokler se nisem prav tečen zbudil, malo maltretiral računalnik v alkovnu, potem pa sprevidel, da bo res bolje, da zaspim.

ERFURT, BUCHENWALD – 26.6.2010 – Seveda je bilo zbujanje, čeprav okoli pol osmih, prezgodnje. Celo zame, čeprav tega za živo glavo ne bi priznal. Toda ni kaj, danes nas je čakala pot naprej.

Hiške ob cesti skozi Thüringer wald

Hiške ob cesti skozi Thüringer wald

Zatorej se ni bilo za obirati. Oblekli smo se, potem pa sem med tem, ko so otroci in Maja zajtrkovali, peljali iz Bamberga. Ni bilo težko, hitro sem našel smer proti avtocesti. Ta je bila videti precej nova, vožnja proti Erfurtu pa prav ležerna.

Erfurt - Haus zum Stockfisch

Erfurt - Haus zum Stockfisch

Ker smo hoteli videti še malo gozda, točneje Thüringer walda, smo si pot sklenili skrajšati z bližnjico po cesti številka 4 do mesta Ilmenau. Cesta je bila dobra, gozd in okolica pravo zeleno srce Nemčije, PSP pa vsaj za dekleti neprimerno bolj zanimiv. Jah, kaj se more.

Detajl

Detajl

Ob poti je bilo več parkirišč, kjer bi se dalo ustaviti in verjetno tudi prespati. Gratis. No, mi smo bili tokrat že na poti proti severu. Peljali smo ob mestu Ilmenau, zavili ponovno na avtocesto proti Erfurtu in ji sledili do mesta. Koordinate, ki sem jih povzel po dveh vodilnih nemških revijah za avtodom in vse, kar je z njim povezano, so se pokazale za napačne.

Ulica na Krämerbrücke

Ulica na Krämerbrücke

Na srečo sem doma že malo naštudiral okolico in vedel, da je naprej še eno parkirišče. To je bilo pravo, tudi table so usmerjale tja (N50.981126 E11.034816, brezplačno, brez oskrbe). Vendar pa so bila štiri mesta za avtodome polna, delno zaparkirana z osebnimi avtomobili.

Krämerbrücke

Krämerbrücke

Prav, tako kot že dva avtodoma in vrsta tovornjakov, smo tudi mi sedaj parkirali na mestih za avtobuse. Od tu do centra mesta ni daleč in tja smo tako, vseeno z nekoliko slabimi občutki (kot se je kasneje izkazalo seveda povsem neupravičenimi), odšli.

Stara sinagoga

Stara sinagoga

Takoj za ozko ulico, ki nas je pripeljala na Johannovo cesto, smo na desni zagledali njegov stolp, levo pa mestni muzej v pisani hiši Stockfisch. Pa se nismo ustavljali, pot smo nadaljevali do ulice, ki nas je pripeljala na Benediktsplatz. Turistične informacije so nam ponudile načrt mesta, tako da smo se lažje znašli.

Fischmarkt

Fischmarkt

Ugotovili smo, da je ozka in pisana ulica po kateri smo prišli, polna zanimivih prodajaln, dejansko na mostu Krämerbrücke, eni večjih mestnih znamenitosti. Zavili smo še okoli in si ga pogledali tudi od strani, poiskali staro sinagogo, v katero pa potem, ko smo videli, da je spremenjena v muzej nismo vstopili.

Tramvaj

Tramvaj

Zavili smo proti Ribiškemu trgu (Fischmarkt), se nasmehnili staremu tramvaju, ujeli pokušino pralin in se nato napotili proti Domplatzu, trgu pod stolnico. Trg bil je živ, ravno je potekal sejem in marsikaj se je dogajalo. Kramarija, klobase na žaru, cvetje. Se bomo ustavili nazaj grede, smo si obljubili in se po širokih stopnicah vzpeli pred stolnico.

Lajnar

Lajnar

Tam smo izvedeli, da je vzpon do znamenitega zvona Gloriosa, največjega srednjeveškega prostovisečega zvona na svetu, možen le vsako polno uro, število obiskovalcev pa močno omejeno. Ko je čez nekaj minut eden od cerkvenih zvonov odbil poldne, smo bili mi že v skupini za ogled.

Sejem bil je živ...

Mariendom in Severikirche kramarjev ne zanimata

Dobro uro smo se sprehajali po cerkvenem zvoniku, si mesto pogledali iz visokega razgledišča. Posebej zanimivo je bilo hoditi nad cerkvenimi oboki in se skozi line v tleh zazreti v cerkvene klopi nekje globoko pod nami. Seveda smo si pogledali tudi vse cerkvene zvonove od najmanjšega do največje Gloriose.

Pogled na mesto iz cerkvenega zvonika

Pogled na mesto iz cerkvenega zvonika

Otroci so zlezli skoraj v vsak zvon, tolkli po njem in tako slišali njegov enkratni zven. Posebno uganko jim je postavil vodič ob Gloriosi, ki je težka dobrih osem ton, torej toliko kot turistični avtobus. Le kako so ga spravili v srednjem veku v zvonik in to v borih dveh dneh? Bogsigavedi.

Nad cerkvenimi oboki

Nad cerkvenimi oboki

V Glorioso smo stopili tudi starejši in z roko na zvonu začutili njegovo drhtenje, slišali ob udarcih po zvonu različne tone in izvedeli marsikaj o njegovi obnovi. Ko smo se spet spustili do cerkve, je bilo treba plačati vodenje. Dva odrasla in dva otroka, sem točno povedal. Hm, je rekel vodič. Ena odrasla.

Znotraj Gloriose

Znotraj Gloriose

Kako? Saj dekleta niso nič razumela, ne morem nič računati. Tudi prav. Še napitnine ni hotel. Zanimivo. Izhod je bil v cerkvi, ki ima visoka stranska okna, bogat oltar in lepo izrezljan kor. Seveda smo skušali ugotoviti tudi, skozi kateri luknji smo gledali v globino, pa se ni prav dobro videlo.

Stolnica

Stolnica

Cerkva v teh nemških mestih res ne zmanjka. Prva je bila že takoj čez dvorišče, le nekaj korakov stran. Čeprav je vodniček obetal, da je zaprta, je bilo drugače. Severinova cerkev ni tako mogočna in bogato okrašena kot sosednja stolnica, je pa v njej postavljen sarkofag sv. Severina, lep oltar in še lepše orgle.

Orgle v Severikirche

Orgle v Severikirche

Punce so si jo pogledale, ali jim je bila všeč ali ne, pa niso izdale. Mimo cerkve smo se spustili do ceste in na drugi strani vzpeli na trdnjavo Petersberg. Takoj ob vhodu je muzej vojaškega življenja, v spomin na mušketirje, ki so nekoč od tu stražili mesto.

Le kaj se zrcali v tvojih očeh?

Le kaj se zrcali v tvojih očeh?

Kako uspešno ne vem, nedvomno pa so bili topovi in možnarji videti prav zanimivo. Nam, osvajalcem pa verjetno ne. Sprehodili smo se po trdnjavi in njenih obzidjih, pogled nam je seveda ušel tudi na mesto pod nami. Na grad se hodijo slikat mladoporočenci, danes je bila sončna sobota, zato jih ni manjkalo.

Trdnjava Petersberg

Trdnjava Petersberg

Seveda nam je to dalo možnost, da smo skrivoma ocenjevali neveste, potem pa že strumno korakali proti izhodu in se spustili do trga pod cerkvijo. Kot smo videli, je bila tržnica v zadnjih zdihljajih, vsi so že bolj ali manj pospravljali svojo kramo, klobasice se niso več pekle.

Predstavitev življenja v trdnjavi

Predstavitev življenja v trdnjavi

Ko smo že mislili, da bomo ostali brez slovitih Thürinških klobasic, nam je nekdo pomahal, da jih na robu trga še pečejo. In to še ceneje, komad klobasice v mali štručki, en evro. Pečejo jo seveda domačini. Spasiba. Senf in kečap smo si dozirali sami. Naši želodčki so bili vsaj začasno siti.

Thürinške klobasice

Thürinške klobasice

Po široki ulici smo odšli do Predigerkirche, kjer bi za kakšno fotko hoteli cel evro. Ja pa jade. Eno sem ukradel z vhoda, tako zanalašč, potem pa smo že ubrali smer do trga Anger in se mimo spomenika Martinu Luthru vračali nazaj proti avtodomu.

Trg Anger

Anger

Nič nismo čakali, obrnil sem ključ in navigiral ven iz mesta. Smer: Buchenwald. Kilometrov ni bilo prav veliko, vožnja skozi vasi pa je terjala svoj čas. Ko sem parkiral pred spominskim centrom (N51.019270 E11.248219, brezplačno, brez oskrbe, v bližini stranišče), kjer je med drugo svetovno vojno stalo največje koncentracijsko taborišče na nemških tleh, se je tudi Maja zbudila.

Jedem das Seine

Jedem das Seine

Na informacijah sem dobil potrebne informacije, med tem pa so bile tudi punce pripravljene. Za začetek smo si pogledali film o taborišču in življenju v njem. Pripovedovali so ljudje, ki so ga preživeli. Čeprav je bil tudi tu hud režim SS enot in so bile kazni stroge, smo dobili občutek, da je bilo to vsaj sprva res predvsem delovno taborišče.

Koncentracijsko taborišče Buchenwald

Koncentracijsko taborišče Buchenwald

Šele proti koncu vojne, ko so sem prihajali številni transporti iz drugih taborišč, ki so jih že zavzeli zavezniki, je bil večji poudarek na množični moriji. Čez 50.000 ljudi je tako v tem taborišču umrlo med drugo svetovno vojno. Med njimi so bili tudi Slovenci. Žalostno.

Krematoriji

Krematoriji

Po poti, po kateri so nekoč prihajali ujetniki (Caracho weg), smo šli skozi vhod z znamenitim napisom Jedem das Seine – »Vsakomur, kar mu gre« mimo zaporov do krematorija. Grozljivo se je bilo sprehajati po kleti v katero so skozi odprtino metali umrle in mimo šestih peči v katerih so jih upepeljevali.

Usode brez imen

Usode brez imen

Človeka kar zmrazi ob številnih pretresljivih usodah, ki so se tu odvijale in zaznamovale cele generacije. V sosednji stavbi, konjušnici, so naredili priložnostno strelišče. Kdo je bil tarča, se ve. Razstava o dnevih taborišča, je prepredena s številnimi predmeti taboriščnikov.

Opomin preteklosti

Opomin preteklosti

Od njihovih uniform z značilnimi trikotnimi obeležji, ki so razkrivala kakšen »greh« se skriva v posamezniku, do preprostih iger, osebnega pribora, ščetk, gumbov. Pred nami so vzniknile usode posameznikov, predstavljenih z imenom in priimkom ter seveda življenjsko zgodbo s tragičnim koncem v taborišču. Pretresljivo, vredno spomina in opomina.

Bili so...ljudje!

Bili so...ljudje!

Razstava se začne s snovanjem taborišča in prikazuje njegov čas vse do osvoboditve s strani ameriške vojske. Taborišče je bilo razdeljeno na veliki tabor, kjer so bili predvsem tisti, ki so bili sposobni delati, njihove razmere so bile relativno dobre in pa mali tabor, kjer je bila resnična beda.

Prostori za dezinfekcijo

Komore za "dezinfekcijo"

Slišali smo zgodbo, kako so taboriščniki iz tega dela napadli tiste, ki so nesli pomije prašičem in se potem še med seboj stepli za koščke krompirja. Čisto razčlovečenje. V zgornjem nadstropju so bile fotografije, ki so jih naredili SS-ovci v taborišču in izven njega, v sosednji stavbi pa so prostori za dezinfekcijo (bogsigavedi kako »dokončno«) in razstava umetnikov na temo taborišča.

Spomenik Romom

Spomenik romom

Mimo spomenika judom smo hiteli proti vhodu, pa so nam prostore nekdanje kantine pred nosom zaprli. Je bila že toliko ura. Se je pa notri vse videlo skozi okna. Nič zanimivega, predvsem na modelih predstavljeno taborišče. Ob prostorih, kjer so stale barake, smo se mimo spomenika Sintom in Romom spustili do bolniškega dela, šli mimo mest, kjer je bilo malo taborišče, spomenik žrtvam in slovita baraka 66.

Še je upanje...

Še je upanje...

Tja so taboriščniki sami »premestili« otroke in jih skušali rešiti. Večini je uspelo preživeti, nekatere pa so vseeno vojaki nagnali na marše smrti. Izolacije so bile namenjene izvajanju medicinskih poskusov in ubijanju šibkih in bolnih z injekcijami strupa.

Spomenik na mestu malega taborišča

Spomenik na mestu malega taborišča

Mimo sanitarij smo šli proti izhodu, ponovno skozi vrata s pomenljivim napisom, mimo prostorov za sprejem nazaj do avtodoma. Odpeljali smo se kakšen kilometer v smeri Weimarja in parkirali v bližini spomenika umrlim v taborišču (N51.013539 E11.255283, brezplačno, brez oskrbe).

Spomenik židom

Spomenik židom

Spomenik je milo rečeno, ogromen. Ali je bil narejen iz želje po opominu, slabe vesti naroda, ki je to zakrivil ali samo prestiža novih oblastnikov, ni jasno. Vsekakor se zadevo splača videti. Mi smo šli najprej ob grobišču taboriščnikov do spominskega zvona, bolje rečeno stolpa na vrhu katerega je zvon.

Grobovi žrtev

Grobovi žrtev

Od tam smo se spustili mimo spomenika taboriščnikom do prve velike luknje in šli mimo blokov z imeni 18 držav iz katerih so prihajali taboriščniki. Pred Jugoslovanskim je bil venec, ki so ga prinesli člani združenja borcev iz Nove Gorice. Mimo tretje luknje in blokov s prizori iz taborišča, smo se vračali proti parkirišču.

Spomenik in stolp z zvonom

Spomenik in spominski stolp

Spustili smo se v Weimar, natočili gorivo in na črpalki tudi izvedeli, kam moramo. Je navigacija ravno v pravem trenutku sklenila, da je preveč prazna, da bi se ji dalo najti kakšen satelit. Tako smo s prejetimi napotki navigirali do parkirišča, ki ima vrsto bogato odmerjenih parkirišč za avtodome (N50.984686 E11.316784, štiri evre na dan, ponoči zastonj, brez oskrbe).

Plamenice 18 držav iz katerih so prihajali taboriščniki

Plamenice 18. držav iz katerih so prihajali taboriščniki

Ko sem ugotavljal, kakšen je parkirni režim, sem stopil še do skupinice, ki je klepetala pred avtodomi. En par je bil prav tisti, za katerim smo noč poprej spali v Bambergu. Pridružil sem se klepetu in rekli smo marsikatero o avtodomih, nogometu in potovanjih v daljne dežele.

Spomin še živi

Spomin še živi

Bi še kar klepetali, če me dekleti ne bi poklicali k večerji. Med tem, ko sem jedel, sta se šli žogat, potem pa je bil čas za spanje. Prenesel sem slike, nakar je tudi mene premagala utrujenost.

WEIMAR – 27.6.2010 – Jutro se je začelo pozno. Pa nič zato, premiki niso bili potrebni, do centra pa so nam že včeraj novi znanci obetali borih petnajst minut peš hoje. Pozajtrkovali smo, na željo punc sem pripravil skirce in odrinili smo novim dogodivščinam nasproti.

Počivališče v Weimarju

Počivališče v Weimarju

Pa se dan ni začel ravno najbolje. Ugotovili smo, da je večina poti v mestu tlakovanih s kockami. Po njih se s skirco sicer da peljati, si pa potem ves prerukan. Povrh se je Ajdi krmilo začelo obračati, imbus za utrditev pa je seveda ostal v avtodomu. Nekaj slabe volje, kaj se more. Na Gledališkem trgu (Teater platz) je najbolj zanimiva stavba seveda gledališče.

Teater Platz

Teater Platz

Pa ne zaradi kakšnih komedijantov ali metanja jajc v igralce po slabi predstavi, temveč zato, ker je bila tam notri podpisana Weimarska ustava. Pred gledališčem stoji sloviti kip Goetheja in Schillerja. S skircami smo ropotali dalje do Markta, kjer je poleg impozantne mestne hiše s pojočimi zvončki tudi hiša Stadthaus v kateri so danes turistične informacije.

Mestna hiša

Mestna hiša

Nakup mestne kartice so mi odsvetovali, smo pa po temeljitem premisleku kupili kartico za mestne muzeje. Le eno, ker je Maja odločno poudarila, da bo to glede na njen interes več kot dovolj. Tudi prav, za otroke je pa itak gratis. Še nekaj odgovorov sem dobil na informacijah taborišča Buchenwald, saj ima tudi ustanova, ki upravlja s tem spomenikom, tu svojo informacijsko točko.

Velikan

Velikan

Da smo potem uskladili mestno karto z dejanskim stanjem ulic in hiš, je malo trajalo. Mimo knjižnice Anne Amalie smo zaokrožili do Frauenplana, kjer stoji Goethejeva hiša in pisateljev narodni muzej. Maja je sedla v park poleg čudnega velikana, ki se je zakopal v pesek, z dekletoma pa smo se sprehodili po hiši.

Goethejeva hiša

Goethejeva hiša

V njej je Goethe živel potem, ko se je preselil iz hiše v parku an der Ilm. V sobah je razstavljena vrsta osebnih predmetov znanega literata, vključno s knjižnico, delovno sobo, spalnico, kuhinjo, prostori žene Christiane in številnimi predmeti, ki jih je tokom življenja kot strasten zbiralec umetnosti nabral.

Pisateljeva delovna soba

Pisateljeva delovna soba

Ne manjkajo niti slike njega, njegovih otrok, vnukov. Pogledali smo na vrt, potem pa, ker je bilo do naslednjega filma še nekaj minut, odšli v sosednje prostore, kjer je bila postavljena zanimiva razstava 200 Jahre Goethes Farbenlehre. Goethe se namreč ni ukvarjal samo z leposlovjem, temveč tudi s povsem naravoslovnimi vedami. Proučeval je svetlobo, njen lom v različnih okoliščinah in posledice loma.

Farbenlehre

Farbenlehre

Predstavljeno popestri vrsta eksperimentov, kjer lahko vsakdo poskusi ugotoviti potek katere izmed njegovih raziskav. Film o Goetheju je predstavil njegovo življenje, strast do zbiranja, prijateljstvo s Schillerjem in življenje po smrti žene.

Grad

Residenzschloss

Maja je zagotovila, da ji ni bilo čisto nič hudega počakati in ko sva midva z Ajdo odkorakala v prostore gradu, se ji je tako v senci na travniku nad reko Ilm pridružila tudi Živa. V gradu, ki je bil več kot petsto let vojvodska rezidenca, je sedaj muzej. Bolje rečeno, galerija.

Sakralna umetnost iz Thüringena

Sakralna umetnost iz Thüringena

Številne slike in kipi v treh nadstropjih kažejo umetnost v treh obdobjih – od srednjega veka do baroka, v času Goetheja in od Weimarske slikarske šole do umetnosti okoli leta 1900. Seveda z Ajdo nisva nikakršna poznavalca. Ustavila sva se pri tistih eksponatih, ki so se nama zdeli zanimivi.

Sobane nekdanje rezidence

Sobane nekdanje rezidence

Ni naju zanimalo kakšno zgodbo je pletel umetnik, sva jo tokrat napisala kar sama. Posebej zanimive so sobane, danes bolj ali manj prazne, nekoč pa, impozantne in razkošne, verjetno polne življenja plemenite gospode. Ko sva prišla iz gradu, sva posedela v prijetni senci, potem pa so nam začeli želodčki tuliti alarm.

Domače je, domače...

Domače je, domače...

Ker je bilo do kakšne otrokom tako zaželjene restavracije, ki se začne z Mc predaleč, so bile spet na sporedu klobasice. Resda skoraj še enkrat dražje, kot dan poprej, a tokrat sta prodajalca tudi med seboj govorila kleno nemščino. In to se seveda plača. Garantirano made in Germany.

Cerkev sv. Petra in Pavla

Cerkev sv. Petra in Pavla

Ajda je raje poskusila pomfri, potem pa smo šli mimo cerkve Sv. Petra in Pavla, ki je bila na naše skupno zadovoljstvo še pol ure zaprta, pod gradom, mimo mestnega arhiva in čez mostiček. V izviru, ki je bil videti kot malo večji bazenček, so čofotali otroci in dekleti sta bili takoj zraven.

Izvir

Izvir

Pa tudi midva z Majo sva si shladila noge in počivala, dokler dekleti nista prijurišali povedat, da sta v sosednjem grmovju opazili kačo. Ker imajo morebiti v Nemčiji za razliko od domačih krajev kakšne grozno stupene kače klopotače, je šla Maja pogledat to čudo. Malo večja vezalka, šnirnca po domače, se je skrivala nekje ob robu vode, nedvomno daleč bolj prestrašena kot mi.

Goethejeva hiša v parku Ill

Goethejeva hiša v Park an der Ilm

Ubrali smo pot do Goethejeve hiše v parku, si na hitro pogledali nekaj predmetov, ki spominjajo na pesnika ter vrt ob hiši, potem pa zavili čez park nazaj proti mestu. Na robu smo se na kratko spustili še v podzemlje. Rove so v nekakšen konglomerat izkopali sprva zaradi vode za izdelavo piva, med drugo svetovno vojno pa je bilo to predvsem zaklonišče. Danes je bolj geološki muzej.

Podzemlje Weimarja

Podzemlje Weimarja

Samostojno si je možno ogledati manjši del rovov, daljša tura pa je možna le z vodičem. Nas je krepko zeblo že po nekaj minutah v jami, zato je kakšen daljši izlet pod park Ilm seveda odpadel. Sprehodili smo se do starega pokopališča, kjer so v grobnici Fürstengruft pokopani številni pomembneži Weimarske vojvodske hiše. Poleg njih sta v grobnici še dva lesena sarkofaga.

Krsti

Krsti

V enem ležijo posmrtni ostanki pisatelja Goetheja. Drugi, ki naj bil Schillerjev, pa je prazen. Nihče namreč ne ve, kje ležijo ostanki tega pesnika. Zakaj torej sarkofag? Morebiti tako zelo verjamejo, da ga bodo nekoč našli. Mimo grobov Goethejeve družine smo se vračali proti izhodu, zavili do Frauneplana in nazaj proti avtodomu.

Pogled iz grobnice

Pogled iz grobnice

V bližini Shillerjeve hiše smo se ločili. Maja in Živa sta imeli pohajkovanja po mestu dovolj in sklenili sta, da odrineta kuhat. Midva z Ajdo sva si ogledala pisateljevo hišo z vrsto njegovih osebnih predmetov, predmetov njegove družine, tako žene kot otrok. Posebej zanimiva je bila interaktivna predstavitev življenja v času pesnikovega bivanja. Bolj od daleč sva pokukala proti razstavi Leise Superlative, potem pa spet pogledala na sončno svetlobo.

Kuhinja v Schillerjevi hiši

Kuhinja v Schillerjevi hiši

Med najinim sprehodom po muzeju se je začela nogometna tekma na svetovnem prvenstvu. Ulice so bile dokaj prazne, le ko je bil gol, se je to slišalo po celem mestu. In glede na vpitje, je šlo Nemčiji kar dobro. Zavila sva do Wittumspalais, soban, kjer je nekoč okoli svoje okrogle mize v zeleni sobi goste iz umetniškega in intelektualnega sveta sprejemala kneginja Anna Amalia.

Mali zeleni salon

Zeleni salon

Skoraj vsaka soba je bila drugačne barve in večinoma so se po barvah svojih sten tudi imenovale. Zeleni salon, modri salon, prvi in drugi rdeči salon. Poleg tega je možno videti delovni kabinet, spalnico s posteljo v kateri je kneginja leta 1807 zapustila ta svet, jedilnico, malo glasbeno sobo.

Banketna dvorana

Banketna dvorana

Na poti nazaj proti avtodomu, sva se ustavila še v muzeju Bauhaus, toliko, da sva izvedela, da Nemčija vodi že z 2 proti 0 in da torej Angležem res slabo kaže. Film o tej oblikovalski smeri, ki si jo Weimar ljubosumno lasti kot svojo, naju ni posebej pritegnil.

Muzej Bauhaus

Muzej Bauhaus

Le toliko sva videla, da so študenti tu živeli skoraj bosi in bolj lačni kot siti. Hm, mačehovski odnos se torej Weimarju danes maščuje. Eksponati so razstavljeni v le eni, malo večji sobi, tako da sva bila hitro naokoli. Zanimiv šah, igrače, posoda, zibka, stoli, nekaj čudnih skulptur.

Rote Ampel

Rote Ampel

Tudi prav, midva sva bila že lačna, zato sva zašibala proti kosilu, ki naju je čakalo. Ko sva pojedla, so sledile še hitre zadnje priprave in že smo navigirali proti avtocesti. Ta nas je mimo Jene vozila najprej v smeri Dresdna, potem pa smo preskočili na 9-ko in ji sledili mimo Leipziga skoraj do Potsdama.

Trabi

Trabi

Nekaj lokalne ceste nas je pripeljalo do mesta, kjer gneče sicer ni bilo, zato pa potrebna previdnost, da na križiščih zaviješ prav. Nam je uspelo, čisto prav smo pripeljali do parkirišča in avtodom postavili v družbo še treh drugih (N52.407340 E13.045674, ponoči zastonj, čez dan do pet evrov, brez oskrbe).

Pod dvorcem Sanssouci

Pod dvorcem Sanssouci

Med tem, ko se je Maja odločila, da malo počije, Živa pa je skakala pred avtodomom, sva midva z Ajdo odšla na sprehod. Šla sva proti dvorcu Sanssouci, ki je bil od parkirišča oddaljen le nekaj minut hoje. Spustila sva se ob terasah do fontane.

Nova palača

Nova palača

Ugledala sva Novo palačo in ker je bilo dneva še dovolj, zavila proti njej. Med hojo, ki jo je kar za dober kilometer, sva na levi zagledala Kitajski paviljon in na desni Oranžerijo. Bila sva že malo utrujena, pa se nisva dala. Poti je bilo namreč z vsakim korakom manj.

Pod Oranžerijo

Pod Oranžerijo

Ker smo park po dolgem in počez prehodili že pred petimi leti, sva tako bolj ali manj obujala spomine. Ajda je sicer že marsikaj pozabila. Bo potrebno doma ponovno pogledati slike in film o našem obisku Berlina in Potsdama pred leti.

Oranžerija

Oranžerija

Pri Novi palači sva zaslišala zvoke glasbe. Na dvorišču je ravno potekal koncert, pripravljali so se tudi pirotehniki, da kasneje, ko se bo znočilo, zvokom dodajo še barvo. Malo sva poslušala, potem pa sta naju pozna ura in roj komarjev pregnala nazaj.

Mlin

Mlin

Zavila sva proti Oranžeriji, se vzpela do nje in se nato mimo mlina in dvorca vračala proti avtodomu. Kar lep sprehod je bil. Utrujenost dneva je po toplem čaju iz bližnje lipe in nekaj presticah zahtevala svoj davek. Dekleti sta zaspali, midva pa sva še malo vegetirala ob računalniku in knjigi, potem pa tudi izginila v posteljo.

Dvorec Sanssouci ob igri svetlobe in senc

Dvorec Sanssouci ob igri svetlobe in senc

BERLIN – 28.6.2010 – Jutro ni bilo več mlado, ko smo se končno spravili iz postelj in bili pripravljeni na vožnjo v Berlin. Navigacija je pomagala, da smo se iz Potsdama izvili brez večjih težav, ravna in prazna cesta pa nas je nato vodila proti glavnemu mestu. Spet smo sledili navigaciji, težav ni bilo, promet je bil kljub jutranji konici povsem tekoč, le pri kakšnem semaforju se je malo ustavilo.

PZA Steinbock in sin

PZA Steinbock in sin

Pa nič pretresljivega, še v Ljubljani je po navadi večja gneča. Koordinate so bile točne, brez težav smo našli počivališče za avtodome in parkirali (N52.499240 E13.399388, 16 evrov na noč, če ostaneš zadnji dan do večera 8 evrov, vsa oskrba).

Reka Spree

Reka Spree

Prijavil sem se in izvedel, da so cene, predvsem za popoldan naslednjega dne, res takšne, kot so mi povedali. Nič kaj poceni, a to je le glavno mesto in povsem v bližini centra drugače ne gre. Pozajtrkovali smo, potem pa vzeli vsak svojo skirco in se odganjali v smeri Alexandrovega trga.

Berlinski medvedek pred Nikolajevo cerkvijo

Berlinski medvedek pred Nikolajevo cerkvijo

Še pred njim smo zavili v Nikolajevo četrt, si iz vhoda pogledali Nikolajevo cerkev in slikali kip medveda. Mimo mestne hiše smo zavili do Neptunove fontane, posedeli pred njo in se ozirali po televizijskem stolpu, nato pa sva se z Ajdo sprehodila po Marijini cerkvi.

Neptunova fontana na Alexanderplatzu

Neptunova fontana na Alexanderplatzu

Prečkali smo cesto in vstopili v Sea Life center. Šli smo mimo akvarijev, s predstavljenim življem iz več nemških rek in jezer, iz pristanišča v Hamburgu, severnega morja. Ob tem smo izpolnjevali kviza, punci otroškega, midva z Majo pa za eksperte. Kaj pa drugega…

Pfeilschwanzkrebs

Pfeilschwanzkrebs

Seveda ne sme manjkati bazenček, kjer se je živali možno dotikati. Predvsem morske zvezde, vetrnic, celo nekaj rakov se je skrivalo v svojih lupinah. Ob tem je navedenih vrsta podatkov, ki nedvomno presenetijo. Takšna je že ugotovitev, da so hobotnice poleg tega, da imajo tri srca, osem »rok« in celo modro kri, tudi ravno tako pametne kot človekov najboljši prijatelj.

Dotik morske zvezde

Dotik morske zvezde

Nov je paradiž morskih konjičkov, ena glavnih zvezd pa so tudi tukaj skati in morski listi. Seveda se je v prehodu skozi podvodni tunel nad nami zapeljal tudi kakšen morski pes, manjkati pa ne smejo niti Nemo in njegovi prijatelji. Ko smo bili rib že kar malo siti, pa nas je čakal še vrhunec, Aquadom.

Listnati morski zmaj

Listnati morski zmaj

To je petindvajset metrov visok vodni valj, kjer v milijon litrih vode živi preko 1500 morskih rib. Vzpon skozi notranjost valja poteka z razglednim dvigalom, ki je menda najpočasnejše na svetu. Če ne bi skozi steklene stene videl notranjih oken hotelskih sob, bi si lahko celo predstavljal, da si v podmornici sredi oceana.

Aquadom

Riba in skoraj milijon litrov vode

Ob vzponu in spustu slišiš marsikaj zanimivega o posameznih ribah, izveš, kakšna je njihova povprečna starostna doba, katera je najbolj inteligentna in katera najbolj zabita. Verjetno bolj tako, za štos. Spet na dnevni svetlobi smo odšli proti stolnici, si jo ogledali od zunaj.

Aquadom

Aquadom

Noter nismo hodili, saj smo si jo dobro predstavljali še izpred nekaj let. Mimo nas so prav tečno hodile beračice in s kakšnim listkom v roki prosile marsikaj. Niso nas prepričale. Po aveniji Unter den Linden smo šli mimo spomenika Frideriku velikemu in opomina na vse vrste terorja in nasilja Neue Wache proti Brandenburškim vratom.

Stolnica in televizijski stolp na Alexanderplatzu

Stolnica in televizijski stolp na Alexanderplatzu

Malo smo že pogledovali, kje bi nasitili želodčke. Pa otrokom ljubega dvojnega zlatega loka ni bilo videti, je bil pa pred nami vhod v muzej Madame Tussauds. Sprehod med zvezdniki in slikanje z njimi sta bila prav zabavna.

Liza v kabareju

Liza v kabareju

Seveda je to nemška verzija muzeja, zato je upodobljenih kar nekaj zvezdnikov iz Nemčije. Pa nas to ni motilo. Hodili smo mimo zgodovinskih osebnosti, politikov, glasbenikov in pevcev. Ajda je nastopila na tiskovni konferenci z Angelo Merkel, se slikala z Barackom Obamo, Majo pa smo postavili poleg papeža.

Na obisku v Vatikanu

Na obisku v Vatikanu

Kako se nad Ajdinim igranjem klavirja mršči celo Beethowen, bo treba pokazati učiteljici klavirja, očiju pa je psihoanalizo naredil sam Freud. Marlene Dietrich žal danes ni bilo na spregled, pa saj je svoje čare razkrivala v kabareju že Liza Minelli. Slikanje ob Merlin Monroe, ko piha pod kiklo, je bilo pa še posebej zabavno.

Punca, takoj domov, pa vadit!

Punca, takoj domov, pa vadit!

Seveda sem se jaz hotel slikati z Romy Schneider, ki je bila v obleki iz filma o Sisi. Videli smo, kako kipi nastajajo in se nato potopili v svet športa, kjer je bilo možno streljati na gol in poskusiti, kako hitre reflekse imaš. Dekleti sta kar obvladali.

Psihoanaliza je pokazala presenetljive stvari...

Psihoanaliza je pokazala presenetljive stvari...

Tu sta bila tudi svet televizije in popa, kjer smo dokazali, da je bilo v skupini The Beatles v resnici pet članov. Zakaj najpomembnejšega vedno zamolčijo, nam ni znano. Morebiti, ker ni bila pravega spola. Za vrhunec poskrbijo zvezde iz Hollywooda.

Kdo je pravi in kdo lutka?

Kdo je pravi in kdo lutka?

Maja je sicer pogledovala proti Will Smithu, toda končno se ji je srce najbolj ogrelo za Robija Williamsa in stisnila se je k njemu. Če bi bil le malo toplejši, si je zagotovo mislila. Iz muzeja smo šli do Brandenburških vrat in na klopci malo počili.

Adijo, jest ostanem tukaj...

Adijo, jest ostanem tukaj...

Ob za sever Nemčije vsekakor pretirani vročini smo se odločili, da ne hodimo gledat do parlamenta, kakšna je gneča za vstop. Sploh pa smo bili v stekleni kupoli že ob našem prejšnjem obisku. Mimo židovskega spomenika smo šli do Potsdamer Platza, kjer sem kar pred hotelom Carlton vprašal, kje je McDonalds.

Kvadrilja na Brandenburških vratih

Kvadrilja na Brandenburških vratih

Z napotki smo ga našli brez težav in lakote ni bilo več. Več kot polni želodci sta dekletoma seveda pomenili igrački iz sveta grdobca Shreka. In pa zabava, ki nas je ravnokar čakala. Do Sony centra ni bilo več daleč, tam pa je Legoland Discovery Centre.

Spomenik umorjenim židom Evrope

Spomenik umorjenim židom Evrope

Sestavljali smo avtomobilčke in se z njimi pomerili na hitrostni progi in skakalnici, v Fabriki videli, kako se delajo Lego kocke in dobili vsak svojo, šli na ekspedicijo v džunglo in si ogledali oba filma v 4D tehniki. Zmaj je res bolj počasne sorte, ladjice, ki jih voziš po bazenu kot pravi kapitan, pa še kako zanimive.

Sony center

Sony center

Ura je bila kar prehitro sedem, ko zapirajo in že smo šibali nazaj proti avtodomu. Med tem, ko sta dekleti pogledali risanko, sva šla z Majo do trgovine. Ko sva se vrnila, sem napolnil čisto vodo in s pomočjo deklet izpraznil odpadno. Pri večerji nismo bili kar nič prave volje in tudi nadaljevanje je bilo bolj kisle sorte. Stuširali smo se, potem pa izginili v posteljo.

Legoland Discovery Centre

Legoland Discovery Centre

TEHNIČNI MUZEJ – 29.6.2010 – Jutro je za nekatere od nas spet prišlo prezgodaj. Ker prejšnji večer ni bilo časa, smo se morali odločiti, kako zastaviti dan. Dekleti sta bili navdušeni nad odhodom v tehnični muzej, zatorej je bila odločitev jasna. Zajtrk in s skircami proti muzeju.

Bi ta šel na naš gumenjak?

Bi ta šel na naš gumenjak?

Še prej sem preveril, do kdaj moramo zvečer oditi. Pa me je uslužbenec potolažil, da moram itak plačati še pol dneva, potem pa je vseeno ali gremo ob osmih ali devetih. Prima. Ko smo prišli do muzeja, je bilo okoli vhoda polno mladine. Blagajničarka me je opozorila, da zna biti v science centru zjutraj gneča, zato smo šli najprej v muzej.

Legenda

Legenda

Oddali smo skirce in se podali med ladje, ladijske stroje, jadrnice, torej bolj ali manj vse, kar plava na vodi. Med drugim se mi je mali izvenkrmni motor zdel nekam znan. König, toda čisti legendarni Tomos 4. Pojasnilo na tabli in pogled na tablico na motorju sta povedala vse. Tomosov izvozni model.

Ein Mann U-Boat

Ein Mann U-Boot

V naslednjem nadstropju smo izvedeli vse o legendah, povezanih z morjem in marsikaj o navigaciji. Celo delovanje sekstanta je zelo nazorno predstavljeno. Muzej je poln interaktivnih predstavitev, prilagojenih otrokom, tako da je predvsem zanje to res pravi dogodek.

Igra in uk

Igra in uk

Ustavili smo se še v igralnici, potem pa odšli raziskovat letalstvo. Od njegovih začetkov, bolj balonarskih in zmajarskih, do Nemške Luftwaffe z vrsto letal in raket, pa do začetkov civilnega prometa. Da vse ni bilo vedno tako, kot so si Nemci zamislili, kaže precej zmahana Stuka (Junkers Ju 87).

Junkers Ju 87

Junkers Ju 87

Za konec pa seveda vesolje in kamen iz Lune. V starejši stavbi smo si pogledali zgodovino tekstilstva, tiskarstva, radia in televizije. Potem pa mimo zgodovine železnic, vse od lesenih rudniških vozičkov do silnih parnih kolosov prišli v del muzeja, ki predstavlja izdelavo nakita, kovčkov in zgodovino fotografije in filma. Zelo zanimivo, poučno in včasih tudi…krvavo.

Zgodovina televizije

Zgodovina televizije

Možno si je namreč ogledati tudi kopijo originalnega posnetka obglavljenja Marije Stuart. Še trenutek prej lepa dama, potem pa rabelj že maha z njeno glavo. So že bolje burleske, prve so prikazovali tako, da so bile posamezne scene na stotinah listkov, vezanih naokoli in stroj jih je ob vrtenju ročice listal.

Od camere obscure do digitalnih dni

Od camere obscure do digitalnih dni

Med fotoaparati z obvezno camero obscuro in nato celotno paleto do današnjih digitalnih čudes je bil posebej zanimiv primerek, ki so ga golobom pritrdili na prsi. Stvar je delovala in na posnetku so poleg mesta na trdnih tleh vidna tudi golobova krila. Mimo lokomotiv smo zavili na dvorišče, kjer je tudi prostor za piknik.

Zgodovina železnic

Zgodovina železnic

Pivovarna je bila sprva videti zaprta, ko pa smo na piknik prostoru pred njo pomalicali, je Živa že ugotovila, da se da po polžastih stopnicah priti na njeno streho. Vrata v zgornjem nadstropju so bila odprta, tako da smo si šli pogledat, kako se vari pivo. Pa še sami nismo bili.

V pivovarni je vse, samo piva ne!

V pivovarni je vse, samo piva ne!

Ob predstavitvi vseh faz proizvodnje piva smo ugotavljali, da Nemci niso ravno podjetni. Če bi bili, bi povsem na koncu nekdo prodajal kriglo dobrega piva. Pa ni bilo z osvežitvijo nič. Zatorej smo se odpravili proti izhodu, pobrali skirce v garderobi in zavili proti Science centru. Po naše bi rekli hiša eksperimentov. V več nadstropjih.

Science Center Spectrum

Science Center Spectrum

Eksperimenti so nas navdušili, malo manj pa tabla, ki prikazuje podobne ustanove po Evropi. Naše hiše eksperimentov namreč na zemljevidu ni bilo. Ob različnih poskusih smo se srečevali s svetom barv, svetlobe, tonov in zvoka, elektrike, radioaktivnosti, mehanike.

Različni vzvodi

Različni vzvodi

Dekleti sta v svetu zabavne znanosti seveda neizmerno uživali, midva z Majo pa komaj kaj manj. Eksperimenti so si sledili en za drugim, gujsali smo se, merili, tekmovali, poskušali in se ob tem seveda tudi učili. Ustvarili smo strelo, vrtinec v vodi, dvignili balon v zrak in se pogovarjali po več kot trideset metrov dolgi cevi. Takoj so padle pripombe o dobrih in slabih straneh napeljave takšnega telefona doma.

Le koga poskusi bolj zanimajo?

Le koga poskusi bolj zanimajo?

Zvoki, ki so prihajali iz različnih elektronskih naprav so nam šli skozi ušesa. In kdo bi si mislil, da imajo tudi hiško, kjer se – navidezno seveda – vrtiš kot v centrifugi. Huje kot v Gardalandu je bil komentar deklet. Ko je ura odbila štiri, je bil čas za odhod. Danes smo namreč imeli še načrte.

Črna luknja

Črna luknja

Spet smo začeli priganjati skirce, tokrat proti Potsdamer Platzu. Tam smo zavili do Legoland Discovery centra, saj so nam od včeraj ostali še neporavnani računi. Fabrika nas je videla kar dvakrat, punci sta dobili dobropisa za graviranje kock in s tem spominček na obisk, pogledali smo si Miniland, šli v kino.

Spopad piratov

Spopad piratov

Ob tem se je Živi pripetila nezgoda, saj se ji je med tekom proti dvorani zasukala japonka in nataknila se je na žebelj, ki je držal trakce. Made in China, nedvomno. Ko je prišla do sedeža, je kri že lila. Z Majo sta takoj odšli ven in z dvema zgroženima uslužbenkama čez rano nalepili obliž. Konec dober, vse dobro.

Miniland

Miniland

Dekleti sta sestavljali avtomobile in z njimi tekmovali, šli smo v delavnico, kjer smo izdelali skrinjo za spravilo zakladov. Bilo je kar zabavno, dekleti sta si prislužili tudi diplomo. Midva z Majo pa nič. Krivica pa taka. Malo pred sedmo smo že poganjali skiroje nazaj proti avtodomu. A malo okoli riti. Šli smo namreč proti Fiedrichstrasse in po njej mimo Check Point Charlija.

Vsak moški lahko da gol!

Vsak moški lahko da gol!

Na počivališču smo se še oskrbeli z vodo, naredili večerjo in poravnali zahtevano ceno, potem pa peljali našemu naslednjemu cilju nasproti. Gneče v mestu ni bilo, brez težav smo peljali prav skozi center proti severu, smer Federow. Cesta je bila tudi naprej prazna, dva obvoza zaradi del na cesti in pa predvsem potrebna previdnost zaradi številne divjadi ob cesti.

Check Point Charlie

Check Point Charlie

Kadar Maja ni spala, je na vsake toliko pomignila, da je bila spet kakšna srna za cesto. V vasici Federow smo parkirali in ugotovili, da je parking plačljiv le podnevi (N53.483900 E12.759333, tri evre na dan, ponoči zastonj, brez oskrbe, poleg plačljivo stranišče). Tudi prav, kdo bi se razburjal. Ura je bila že blizu polnoči. Kaj je torej sledilo, se ve.

NARODNI PARK MÜRITZ – 30.6.2010 – Zjutraj sem najprej sam, potem pa še z Majo, ko je končno sprejela dejstvo, da bo potrebno vstati, proučil pregledno karto parka in pohodniških poti.

800 letna lipa

800 letna lipa

Ker se nama je zdelo, da bi znalo biti v bližini vasice Speck več zanimivega, smo se odpeljali po dokaj ozki cesti nekaj kilometrov naprej do tja. Najprej nisem vedel, kje je obljubljeno parkirišče, potem pa mi je domačin pokazal pravo smer.

Staro in mlado

Staro in mlado

Za cesto smo parkirali (N53.438264 E12.839878, brezplačno, brez oskrbe, poleg plačljivo stranišče), malo gruntali, da preveč visimo, potem pa prestavili avtodom še malo naprej. Povsem naravnost, senca, kaj bi še želel več. Z dekletoma sem šel pogledat 800 letno lipo. Presneto, leta so se ji že kar poznala. Malce več anti-age kremic bi bilo treba v preteklosti. Sedaj je pa prepozno.

Jelenčkova pot

Jelenčkova pot

Današnji dan je bil namenjen sprehodom. Za prvo pot smo si izbrali rdečo jelenovo pot, dolgo štiri kilometre in pol. Iz vasi smo se vračali do parkirišča pred vasjo, ki sem ga ob prihodu povsem spregledal. Pa mi ni bilo žal, je bilo na soncu, sence komaj za vzorec.

Osamelec na jelenčkovi poti

Minevanje

Ob travnikih, mimo bivše prekajevalnice rib smo stopali po precej mivkasti cesti. Mivka je tu sploh precej običajna, za pešce ni težav, kolesarji pa se po njej precej bolj lovijo. Na odcepu za razgledišče smo šli do Hofseeja, na njem se je pozibavalo nekaj ptičev, na drugi strani so se celo kopali. Mogoče bi pa mi tudi…ko pridemo nazaj.

Ob Hofseeju

Ob Hofseeju

Vrnili smo se do razpotja, pobrali nekaj nenavadnega stopljenega stekla čudnih oblik in šli po gozdu ob potoku proti Mühlenseeju. Potoke so naredili ljudje pred leti, da bi voda iz više ležečih jezer poganjala mlinska kolesa.

Mühlensee

Mühlensee

Ko so pretok pred leti ustavili, se je vodna gladina v nekaterih jezerih močno dvignila, kar je imelo za posledico izumrtje dreves, ki so prej rasla na obali. Njihova mrtva debla štrlijo iz jezera in so videti prav žalostno. Dekleti sta bili sprva zelo veseli, ko sta opazili klopco, ko pa so se okoli začeli preganjati komarji, niti prevajanja podatkov na pojasnilni tabli nista več hoteli poslušati. Razumljivo.

Cvet

Cvet

Nietingsee smo komaj opazili, saj je močno zaraščeno, sem pa ob hoji po stezi prestrašil kačo. Kdo se je koga bolj ustrašil, po pravici povedano, ne vem. Zadnji del poti do parkirišča teče po gozdni cesti, polni kremena, borovci so dajali le malo sence.

Klopotača

Klopotača

Bil je čas za kosilo. Med pripravo sem odšel do Hofseeja pogledat, če bi bilo res primerno za kopanje. Čez travnik sem prišel do obale, vendar na lesenem pomolu in okoli njega tokrat ni bilo nikogar. Jezero zanesljivo ne bi dobilo modre zastave, voda je bila še najbolj podobna kakavu. Ko sem o tem poročal damam, so samo zavihale nos in kopanje črtale s seznama današnjih aktivnosti.

Valovanje

Valovanje

Pojedli smo in bili tako skoraj pripravljeni za nadaljnje raziskovanje okolice. Skoraj pa zato, ker je vedno treba pripraviti še to in ono, za Majo nujno potrebno, zame vedno prepočasi. Merjasec je bil znamenje te poti. Nekje je pisalo, da je dolga kilometer in pol, drugje so zagotavljali, da jo je še za kilometer več.

Pristerbäker See

Pristerbäker See

Mi smo podobno kot Mojster Miha sami sebi zagotovili, da bomo zmogli, in vzeli pot pod noge. Šli smo skozi vas in na njenem robu zavili v gozd. Nismo še dolgo hodili, ko smo bili že pri odcepu poti za Pristerbäker See. Seveda bi ga ne hoteli zamuditi, do razgledišča tudi ni bilo pretirano daleč.

Leseni pomol ob robu jezera

Leseni pomol ob robu jezera

Leseni pomol in klopi so bili kot nalašč za pogled na jezero in popoldanski počitek. Na soncu je bilo tako prijetno, da me je kmalu zmanjkalo. Ko sem spet prišel k sebi, se je takoj razvila burna debata o tem ali sem smrčal ali ne in koliko je to motilo živelj v naravnem parku.

Lepota

Lepota

Vrnili smo se na merjaščevo pot in sledili oznakam proti Käflingsbergu in stolpu, ki stoji na njem. Ob poti so bile stalno table, ki so opozarjale, da je hoja izven poti nevarna zaradi ostankov eksplozivnih sredstev. Na drugi strani hriba je bilo pred leti namreč vojaško vadbišče.

Zillmannsee - veliko in malo jezero

Zillmannsee - veliko in malo jezero

Stolp iz višine okoli trideset metrov ponuja pogled na narodni park in okolico. Seveda se temu zadovoljstvu nismo hoteli odpovedati, potem pa smo se že po poti, po kateri smo prišli, tudi vračali do avtodoma. Odpeljali smo se spet do Federowa in parkirali poleg avtodoma, ki ga zjutraj še ni bilo.

Na razglednem stolpu

Na razglednem stolpu

Ker hoje še nismo imeli zadosti, smo se odločili za še eno pot. Tokrat veveričino. Vendar smo vedeli, da bo deset kilometrov preveč, zato smo jo sklenili skrajšati. Šli smo skozi vas, zavili na poljsko pot, ki nas je pripeljala do gozda. Pogumno smo zakorakali vanj, potem pa hitro spoznali, da nismo sami.

Rederangsee

Rederangsee

Okoli nas je bil namreč cel roj komarjev. Autan je pomagal kot blažev žegen, različne veje s katerimi smo mahali naokoli mogoče malo bolj. Še najboljša je bila hoja, saj je takrat roj ostajal za nami. Na razgledišču ob jezeru Rederang smo presenečeno ugotovili, da komarji v razgledno hiško nimajo vstopa. Super.

Jankersee

Jankersee

Komarji si iz gozda niso upali, tako da smo tudi mi lažje zadihali in odvrgli veje, s katerimi smo še malo prej mahali naokoli. Po vrnitvi sta se dekleti spravili na igrala in si dali duška. Jaz sem med tem prenesel slike na disk. Čakalo nas je še umivanje naših črnih nog, nato pa odhod v posteljo.

Le kaj je v vodi?

Le kaj je v vodi?

Pogled čez jezero, zlato trstje v večernem soncu, mir. Dokler nismo zapustili varnega zavetišča in spet bežali pred tropom. Bližnjico sem imel naštudirano in moj čut za orientacijo se je izkazal za brezhibnega. Mimo jezera Janker smo se vračali do poljske poti, ki vodi do vasi.

Federow

Federow

Vedeli smo, da nas naslednji dan čaka zgodnji odhod, zato nismo preveč odlašali.

PRORA – 1.7.2010 – Malo čez osmo uro zjutraj smo se odpeljali v smeri otoka Rügen. Navigacijo smo imeli nastavljeno na ekonomično pot, zato nas je peljala naravnost in ni tišasto iskala obvozov do najbližje avtoceste. To se nam je zdelo prav fino, saj je bila vožnja po prazni cesti mimo polj prijetna.

Vožnja čez most na otok Rügen

Vožnja čez most na otok Rügen

A le do mesta Demmin, kjer se je vse ustavilo. So se pač vrli gradbinci odločili, da je cesto treba asfaltirati sredi jutranje gneče. Ob tem jih nastavitev na semaforju ni zanimala. To nam je jasno pokazala na eni strani naša kolona in na drugi sem in tja kakšen avto, ki je pripeljal nasproti.

Obala pred Proro

Obala pred Proro

Seveda sem bil penast, kdo pa bi ne bil. Ko smo se končno izvili iz objema klasičnega zastoja, sem samo še rekel hvala zemlji, hvala nebu, da sem se te končno znebu. Težav naprej ni bilo več, nekaj deset kilometrov avtoceste nas je izstrelilo mimo Stralsunda čez most na otok Rügen.

Nekdanji KdF Seebad Rügen

Nekdanji KdF Seebad Rügen

Navigacija nas je peljala proti kraju Prora pod mestecem Sassnitz. Vizo nam je skoraj zabičal, da si moramo to zadevo pogledati, mi pa smo si rekli, zakaj pa ne. Prora ima čudovito plažo, eno najlepših na celem Rügnu. In kot takšno, so si jo za svoje načrte omislili tudi nacisti pred drugo svetovno vojno.

Megalomanski kompleks

Megalomanski kompleks

Tam so med letoma 1936 in 1939 načrtovali in gradili za KdF oziroma Kraft durch Freude, ki je bila del Deutsche Arbeits Front (DAF) kompleks, v katerega bi bilo možno namestiti okoli 20.000 delavcev. Ideja je bila, da si vsak delavec zasluži počitnice na morju.

Razbita notranjost

Razbita notranjost

Vse sobe so imele pogled na morje, velike pa so bile dobrih deset kvadratnih metrov in naj bi imele dve postelji, garderobno omaro in umivalnik. Stranišča in tuši naj bi bili skupni. Hitler si je vse skupaj predstavljal še precej bolj ambiciozno, hkrati pa je imel načrt, da bi bil kompleks na voljo kot vojaška bolnišnica v primeru vojne.

Trakt 9

Trakt 9

Megalomanski projekt je gradilo 9000 delavcev, ki pa so bili po izbruhu vojne preusmerjeni v Peenemünde, ki je bil center raketnega programa tretjega rajha. V zgrajene bloke so se že med vojno nastanili številni begunci, predvsem iz Hamburga, po vojni pa je bila delno namenjena odmoru vojakov DDR.

Galerija na prostem

Galerija na prostem

Po združitvi Nemčij je bila deležna precejšnega vandalizma, danes pa se kompleks ponovno skuša oživiti. Ko smo pripeljali do parkirišča pred stavbami, nas je parkirnina obrnila, pa tudi na drugem, precej zapuščenem parkirišču malo nazaj je stal parkirni avtomat. Smo šli pač še nekaj deset metrov do brezplačnega parkirišča (N54.442217 E13.566267, brezplačno, brez oskrbe). Gorenjci, itak.

Kje je konec?

Kje je konec?

Nekaj smo pojedli, potem pa odšli proti plaži. Prvi obrisi kompleksa, predvsem stavbe, ki naj bi stala na njegovi sredini, so se nam že kazali. Zadnji del te stavbe je v najslabšem stanju in ga bo verjetno prej ali slej pohrustal zob časa. Mimo ostankov nekdanjega urejenega obrežja, smo prišli do plaže za pse, malo naprej pa je bila nudistična plaža.

Gneča

Gneča

Mi smo se umestili nekje vmes in ob borovcih, ki danes skrivajo pogled na kompleks, našli nekaj sence. Jaz sem šel v raziskovanje, obšel sem kompleks in ob tem našel tudi ena vrata, ki jih je nekdo vlomil. Pred njimi je bilo veliko razbitega stekla, takšna pa je bila tudi notranjost. Razbita, raztrgana, uničena. Kar niso storili vandali, je dokončal čas.

Nasmejana

Nasmejana

Sobice so bile majhne, restavracija pa na sredini, ostanki zaves še kažejo blišč, ki so ga hoteli vdihniti skupnim prostorom. Vračal sem se po zadnji strani in se še kar čudil megalomanskim stavbam, ki razdeljene v nekaj kompleksov, tečejo ob obali, skoraj kot brez konca. Ko sem se vrnil do plaže, je bil zadnji čas, da grem pogledat, če je voda kaj mrzla. In res je bila.

Mivka povsod

Mivka povsod

Še dobro, da smo šele naslednji dan izvedeli, da ima nekje okoli osemnajst stopinj. Prava osvežitev, bolje kot sladoled. Sicer pa se je nizka obala nekaj časa nadaljevala v morje in je bila voda le do kolen, sledil je pas globlje vode, potem pa si, že kar daleč od obale, lahko ponovno vstal, voda je segala komaj kaj nad gležnje.

Kollywood

Kollywood

Majo sem navdušil in z dekleti je šla vodo preizkusit še sama. Maja je kmalu pridrgetala iz vode, dekleti pa sta z igro nadaljevali. Tako sta se razživeli, da sta pozabili na prostor in čas. Sva ju morala z Majo kar malo opozoriti, naj se ne oddaljita pretirano. Ko sta končno prišli ven, ju je sonce v hipu posušilo.

Sledi minevanja

Sledi minevanja

Živo smo zakopali v pesek, se še enkrat namočili, potem pa pripravili na skupni sprehod do kompleksa. Čeprav sem menil, da se bo vsaj Maja kmalu odločila za obrat, je bilo ravno obratno. Šli smo vse do konca kompleksa. Pred tem pa ponovno pokukali v notranjost odprtega dela trakta številka sedem tretjega kompleksa.

Restaurant

Restaurant

Previdno smo vstopili, pogledali kako vse že propada in si pred očmi slikali, kako je bilo tu nekoč, v času socialističnega delovnega ljudstva. Mimo velike razstave na prostem smo se vračali proti izhodišču. Sladoledar, od katerega smo si po sprehodu obetali sladoled, je že zaprl svoja vrata, tudi v sosednjem kiosku so pospravljali. Malo razočarani smo šli mimo sprejemnega centra in vse naokoli.

Osrednja stavba

Osrednja stavba

Med tem, ko sta Maja in Živa odšli do avtodoma, sva se z Ajdo odpravila do nekdanje pozidane obale. Pa se nisva veliko zadrževala. Zlezla sva na zid, naredila nekaj fotk in potem po mivki brodila nazaj proti avtodomu. Odpeljali smo se le nekaj kilometrov naprej in na levi strani ceste opazili napis Feuersteinfelder.

Obala

Obala

Sprehod po teh nenavadnih »poljih« smo imeli že prej v mislih, saj smo opis našli v knjigi o pohodnih poteh po Nemčiji (N54.477051 E13.571342, en evro na uro, plačilo je možno najmanj za dve uri, oskrbe ni). Torej gremo. Kmalu po tem, ko smo zakorakali v gozd, so nas začeli obletavati komarji. Stalnica naših večernih sprehodov. Hitro smo se pošpricali z Autanom in našli primerne veje.

Vrnitev v sedanjost

Vrnitev v sedanjost

Pot je zavila čez železniško progo in se kmalu spet razcepila. Mi smo šli desno, pa tudi, če bi šli levo, bi prišli enako, le z druge strani. To sva kasneje raziskala z Ajdo, tako prav na hitro, v begu pred komarji. Šele ko smo stopili na iskana »polja« mi je postalo jasno, kaj to sploh je.

Feuersteinfelder

Feuersteinfelder

Pred približno 3500 leti je morje v neurjih zmetalo velike količine proda precej od obale. Ta približno 200 metrov široka in dva kilometra dolga peščina je v največji meri sestavljena iz kremena, od tod tej posebnosti tudi ime. Maja in Živa sta se odločili, da se bosta obrnili, saj sta po njunem mnenju videli vse.

Vrtnica

Vrtnica

Midva z Ajdo sva šla po produ še malo naprej in ob tem presenečeno ugotovila, da tu ni komarjev. Juhej. Med prodom raste grmičevje, vrtnice in brin, tudi nekaj malega trave. Kamni so bili različnih, tudi zelo nenavadnih oblik. Za Majo sva našla srček. Ob vrnitvi sva se vzpela še na opazovalnico, potem pa šibala po gozdni poti pred komarji.

Nenavadna polja

Nenavadna polja

Na kratko sva raziskala drugo smer poti in čez železniško progo med klepetom korakala proti avtodomu. Le malo naprej, v vasi Neu Mukran, je brezplačno parkirišče, dovoljeno je ostati do dve uri (N54.480173 E13.577220). Ravno prav, bomo vedeli za drugič. Šibali smo proti Putgartnu, vasici pod Kap Arkono, najbolj severno točko otoka.

Dan se poslavlja

Dan se poslavlja

Pred vasjo je veliko parkirišče (N54.671203 E 13.407936, pet evrov na dan, oskrbe ni, v bližini plačljivo stranišče), precejšen del je odmerjen tudi za avtodome. Hitel sem, tako da smo še ujeli sončni zahod. Danes ni bilo nikogar več na blagajni, avtomat pa pokvarjen, zatorej smo se spravili v avtodom in ob kovanju načrtov za naslednji dan, zaspali.

KAP ARKONA, KÖNIGSSTUHL, STRALSUND – 2.7.2010 – Zjutraj sem šel do hiške pred vhodom na parkirišče za avtomobile plačat parkirnino, nabasali smo nahrbtnik s pijačo in drugo potrebno kramo in šli na pot.

Počivališče pred Putgartnom

Počivališče pred Putgartnom

Kap Arkono oglašujejo kot nemški Nordkap, pa si ga gremo pogledat. Mestece Putgarten je bilo še precej zaspano, predvsem pa se mu vidi eno. Je kot sito, skozi katerega ne spustijo skoraj nobenega izmed množice turistov, ki hodi proti Arkoni. Gostilnice, prodajalne različne krame, spominkov, umetniških del. In prava doživljajska kmetija, kjer ponujajo skoraj res za vsakogar nekaj.

Putgarten

Putgarten

Cesta iz Putgartna do Arkone se kar vleče, sploh če je vroč, sončen dan. Zato se turisti lahko tja odpeljejo tudi z vlakcem ali kočijo. Kako smo šli mi, se ve. Kap Akrona je druga past za turiste. Možno se je povzpeti na Schinklov svetilnik, višji novi svetilnik, si pogledati prostore bunkerja vodstva mornarice, zgrajenega po drugi svetovni vojni, razstavo o reševanju na morju.

Kap Arkona

Kap Arkona

Kdor ima voljo in čas, si lahko omisli posebno kartico s katero ima potem prost vstop v te zanimivosti. Pri nas so dekleta le zamahnila z roko, vročina je bila prehuda za muzealne podvige. Raje smo se po kraljevih stopnicah spustili do morja. Lep pogled na klife, modro morje in peščena plaža. Le nos je bilo potrebno zamašiti. Alge, ki se sušijo ob obali namreč ne dišijo ravno prijetno.

Pod kraljevimi stopnicami

Pod kraljevimi stopnicami

Sprehodili smo se do drugih stopnic, ki ležijo nad najbolj severno točko otoka, Gellort in zanimivim kamnom Siebenschneider ter se vzpeli nazaj nad klife. Šli smo mimo razstavljenih nekdanjih pripomočkov za opozarjanje ladij pred nevarnimi plitvinami in čermi in vhodov v bunkerje.

Siebenschneiderstein

Siebenschneiderstein

Pred svetilnikoma sta stali dve dolgi limuzini, ravno je bila tu poroka. Na petek. Halo! Sem moral kar preveriti, če nismo kakšnega dneva prespali. Pred starejšim svetilnikom je ploščad, na katero pari potem napopajo plošče s svojima imenoma. Nagrobnike njihovi prostosti. He, he, he…

Razstava tehnike za opozarjanje na morju

Razstava tehnike za opozarjanje na morju

Tudi Peliturm, svetilnik, ki leži v smeri Vitta, nas ni pritegnil. Hoteli smo si pogledati sicer ostanke slovanske trdnjave in templja, pa so dekleta nad vstopnino, ki se meni ni zdela visoka, zavihale nos. Dobro, gremo naprej, mogoče se do druge strani premislijo. Saj je zemljevid obetal, da se da tudi tam gor.

Vhod v nekdanje bunkerje mornariškega poveljstva

Vhod v nekdanje bunkerje mornariškega poveljstva

Jah, mogoče se je nekoč res dalo, danes je pot zaraščena s koprivami in visoko travo. Vseeno sem rinil do vrha in se tolažil, da so koprive dobre za revmo. Punci sta šli malo nazaj, kjer je bila med travo speljana steza. Dobili smo se na vrhu in videli…nič.

Zaliv pred vasico Vitt

Zaliv pred vasico Vitt

Trdnjava in tempelj sta stala na travniku nad klifom, do katerega se ne da, saj je ograjen z bodečo žico. Edino razgledišče v smeri Vitta je bilo vredno obiska. Presneto, kaj vse tukaj ne skušajo prodati lahkovernim turistom.

Nad nekdanjo slovansko utrdbo

Nad nekdanjo slovansko utrdbo

Po stopnicah Veilchen smo se spustili pod klife, se po mivki počasi sprehajali proti Vittu in ob tem opazovali ptice, ki so si v klifu naredile dom in različne rože, ki so sedaj tam svoje cvetove nastavljale soncu. Pred Vittom smo polegli na mivkasto plažo, se pognali shladit v morje, punci pa sta sezidali pravo trdnjavo.

Možici

Možici

Valovi, ki so bili vedno višji, so jima mivko vedno bolj odnašali, zato je bilo treba zidove utrditi, nasuti kamenje. Pravi gradbenici. V srednjem veku bi ju bodisi slavili bodisi sežgali kot čarovnici. A danes so drugi časi.

Valovi so v užitek

Valovi so v užitek

Morje je bilo res osvežilno, na Kapu je tabla oznanjala, da ima danes spodobnih 17 stopinj. Čez dan se sicer segreje na 18, torej še vedno prijetno osveži. Le do globine, ko se da zaplavati, je treba malo dlje. Potem pa se lahko prekopicuješ na valovih, kolikor ti duša da. Nič se nam ni mudilo, uživali smo na soncu. Prave počitnice.

Utrdba

Utrdba

Ko je senca iz dreves nad plažo stegnila svoje dolge prste po nas, veter pa je potegnil iz morske strani, je postalo kar hladno. Zato smo se oblekli in odšli do Vitta. Vasica je sicer zanimiva, pa vendarle kar malo preveč polna raznih prodajalnic. Pristnost je zamenjala komerciala.

Oči, evo ti solata...

Oči, evo ti solata...

Vzpeli smo se na travnike nad vasjo, šli mimo kapele in naprej ob žitu, polnem maka in drugih cvetic proti Putgartnu. Maja je naredila kosilo, jaz pa sem iskal informacije. Pirati v obliki peščenih skulptur so zanimali predvsem Živo, ki je prespala podobno vikinško izkušnjo pred leti na Danskem.

Valobran

Valobran

Ker je bila v manjšini, smo po kosilu odpeljali proti Königsstuhlu, velikim belim klifom. Ko smo peljali skozi Hagen, je bilo do parkirišča še nekaj sto metrov. Na naši desni pa parkirišče in dva avtodoma (N54.563566 E13.618839, plačljivo, oskrbe ni, ta je – plačljiva – na velikem plačljivem parkirišču na koncu vasi – N54.562222 E13.626389).

Vitt

Vitt

Parkirali smo poleg, ko pa sem Maji omenil kombinacijo z obiskom peščenih figur, je le zamahnila z roko, naj že dam mir. Živi sem tako obljubil, da bomo na poti proti zahodu, povprašali, če je kje še kakšen podoben festival.

Nad belimi klifi

Nad belimi klifi

Prijazna prodajalka v trgovinici poleg parkirišča mi je, ne da bi kaj vprašal, svetovala, naj plačam parkirnino, saj je menda redar prav reden gost. Ali pa naj parkiram na njihovem parkirišču poleg. Sem pokazal na avtodom in sva se strinjala, da je morebiti res malo velik. Pa se nisem sekiral. En evro za eno uro, od šestih pa je itak zastonj. Za obisk torej precej ceneje, kot parkirišče pod vasjo.

Königstuhl

Königsstuhl

Dekleti sta dobili lizike, mi pa smo sledeč nasvetom odšli kakšnih sto metrov nazaj in po pohodni poti hodili proti Königsstuhlu. Hoje je kar nekaj, a nič več, kot iz drugega parkirišča. Zatorej res dobra izbira. Šli smo čez travnik in v gozdu podvomili ali naj gremo po sprehajalni poti ali kolesarski. Izbrali smo drugo in na koncu videli, da nobena ni bistveno daljša.

Na obali

Stopnice

Ko smo prišli pred center narodnega parka Jasmund, smo zavili desno proti Viktorijinemu razgledišču. Od tam se kraljevi stol ali Königsstuhl vidi verjetno najlepše. Potem pa smo se seveda odločili še za spust pod klife. Čez štiristo stopnic vodi navzdol.

Obala pod klifi

Obala pod klifi

Posedeli smo ob morju, ležeče deblo pa je postalo igralo. Sprehod pod klifi in nabiranje nekaj kosov bele krede, potem pa je bilo že treba nazaj navzgor. Dekleti sta s kredo označevali vsakih deset stopnic in na vrhu, ko se rezultat ni izšel s tistim na tabli, ugotavljali od kod razlika.

Narava plete zgodbe

Narava plete zgodbe

Vračali smo se mimo močvirnatega jezerca po učni poti proti velikemu parkirišču. Jaz sem skočil pogledat še dva kamna z imenoma Opferstein in Sagenstein, vzpel sem se tudi na Herthaburg, kjer naj bi nekoč bilo slovansko obzidje. Dokaj verjetno, tam ob jezercu Hertha.

Jezero Hertha

Jezero Hertha

Od parkirišča do avtodoma v vasi ni bilo daleč. Odpeljali smo se po otoku, v kraju Sagard naredili postanek za nujne nakupe, po poti še natočili gorivo, potem pa peljali čez most iz otoka. Že na prvem izvozu smo zapustili hitro cesto in peljali v center mesta Stralsund. Parkirali smo ob cesti Frankenwall, v petek zvečer ni bilo niti gneče, niti potrebnega plačila.

Sonce zahaja v zaliv ob Stralsundu

Sonce zahaja v zaliv ob Stralsundu

Marijina cerkev ob novem trgu (Neuer Markt) je bila seveda zaprta, saj je bila ura že pozna. Ulice so bile precej prazne, saj jih je večina čepela v lokalih in na večjih ali manjših televizijah spremljala nogomet. Napotili smo se proti Alter Marktu, kjer dominirata mestna hiša in poleg ležeča Nikolajeva cerkev.

Marijina cerkev

Marijina cerkev

Povsem v maniri, sta obe zgradbi zgrajeni iz rdeče opeke. Cerkev je bila odprta, vanjo smo vstopili toliko, da sem naredil fotko. Pa smo bili takoj opozorjeni, da bo cerkev spet odprta naslednje jutro, da pa bo v kratkem v Marijini cerkvi koncert. Pevcem, ki so ravno odhajali, sem pridržal vrata, potem pa smo se počasi vračali proti izhodišču.

Mestna hiša

Mestna hiša

Med zanimivimi srednjeveškimi hiškami, se je našlo tudi nekaj Hundertwasserja. Nenavadno. Na Neuer Markt smo povečerjali klasiko – klobaso v kruhku in pomfri, potem pa pokukali v Marijino cerkev. Res je bila odprta, koncert je že potekal. Pa je bil plačljiv, na kar so nas takoj opozorili. V redu, saj že gremo, ura je bila že pol enajstih, torej prepozno za prepevanje.

Ulice Stralsunda in dih Hundertwasserja

Ulice Stralsunda in dih Hundertwasserja

Vrnili smo se do avtodoma, punci sta zaspali, jaz pa sem peljal do Wustrowa. Na počivališču je bilo mesta ravno še za naš avtodom, iskanje kovancev za pitanje parkirnega avtomata pa smo odložili do zjutraj (N54.343619 E12.400543, oskrbe ni, v bližini pristanišča je stranišče). Sicer je parkirišče plačljivo cel dan, ura pa pride borih 25 centov. Prijazno, ni kaj. Pozna ura ni dajala kaj misliti. V posteljo in spat.

Pozni koncert v Marijini cerkvi

Pozni koncert v Marijini cerkvi

WUSTROW, ROSTOCK, LÜBECK – 3.7.2010 – Zjutraj sem po plačilu parkirnine in menjavi žarnice smerokaza odšel pogledat, kam vodi stezica za avtodomom. Prišel sem do pristanišča, malo proučil mestni načrt in se vrnil po Ajdo, ki je bila tudi že pokonci.

Wustrow

Wustrow

Skupaj sva odšla mimo cerkve proti plaži ob Baltiku. Ni bila ravno blizu, pa se je splačalo. Dolga plaža, mivka do koder so segle oči, vmes pa količki. Čemu točno so namenjeni ne vem. Plaža je bila skoraj prazna, le sem in tja kakšen starejši par, ki ga daje nespečnost, je bil že tu. Na nekaj kilometrih plaže smo se komaj videli, kaj šele motili.

Jutranja osvežitev

Jutranja osvežitev

Sledil sem njihovemu zgledu, se slekel in zašibal v vodo. Ajda o čem podobnem ni hotela nič slišati. Puberteta, kaj se more. Raje je hodila po lesenih stebrih in preganjala galebe, ki so se vreščeče razburjali, kaj jih moti ob zgodnji uri.

Kdo ima prednost?

Kdo ima prednost?

Osvežitev je bila prava, kot prerojen sem prišel nazaj na obalo, malo počakal, da so se kapljice odtekle, si nadel oblačila in slikal Ajdo, ko je ravno s težavo obračala na koncu vrste stebrov, daleč od obale. Na dolgem pomolu sva zakorakala do njegovega konca, zatem pa se po ulici, seveda Strandstrasse imenovani, vračala proti avtodomu.

Obrat

Obrat

Informacij še ni bilo možno dobiti, cerkev pa je bila že odprta. Sicer bi ne bila nič posebnega, le več pod oboke obešenih modelov ladij kaže na pomorski značaj vasice. Zbudila sva Majo in Živo, ki sta brez pravega navdušenja pristali, da si gresta pogledat pristanišče in cerkev.

Strandkorben

Strandkorben

Ker je bila ura že blizu odpiranju turističnih informacij, sem predlagal, da gremo še do tja. Živa je najprej zavihala nos, ko pa je videla, da je Haus des Gastes res blizu, se je vdala. In bingo. Prijazna gospa mi je takoj servirala podatek, da je festival peščenih skulptur res v bližini in sicer v Rostocku, obisk celo zastonj.

Cerkvena ladja

Cerkvena ladja

Poiskala mi je prospekte in s tem našo današnjo pot malo zasukala iz začrtane smeri. Mimo kramarskega sejma, ki je ravno potekal pred pristaniščem, smo se vrnili do avtodoma in odpeljali proti Rostocku. Sprva sem se poigraval z mislijo, da bi parkirali na Hohe Düne in se do Warnemünde, kjer stoje skulpture, odpeljali s trajektom.

Zabava v zraku

Zabava v zraku

Ker pa smo tako ali tako nadaljevali pot proti zahodu, smo se odločili, da gremo do cilja kar z avtodomom in ob tem naredimo kratek postanek še v Rostocku. Pred mestom je bil na cesti krajši zastoj, delno tudi zaradi doživljajske kmetije, kjer je bilo v tem času vse v znamenju jagod. Cele množice so drvele tja.

Zlata ulica in Petrikirche v Rostocku

Zlata ulica in Petrikirche v Rostocku

Nemci res znajo poskrbeti, da dogaja. Če bi imeli čas… V Rostocku smo parkirali tik ob starem mestnem jedru na velikem parkirišču ob Osthafen (N54.092586 E12.143773). Cena ni bila pretirana, pa tudi sicer smo računali, da bomo v kakšni uri že naokoli.

Mestno obzidje

Mestno obzidje

S skircami smo se odganjali do Petrikirche, pokukali vanjo in presenetili žensko na vhodu, ki kar ni mogla razumeti, da hočemo videti cerkev, ne pa kupiti kart za vzpon na zvonik. Cerkev je bila stoletja s svojim visokim zvonikom smerokaz mornarjem, dokler je v drugi svetovni vojni niso porušili in šele leta 1994 obnovili.

Steintor

Steintor

Lepe hiške trgovskega mesta so nas popeljale mimo Nikolajeve cerkve, ki danes ne služi več svojemu prvotnemu namenu, do mestnega obzidja. Maja je malo prhala, ko sem se napotil ob njem, vročina je pač že pritiskala. Toda kot vedno se je tudi tokrat vdala in se potem skupaj z mano čudila, kako dobro znajo v tem mestu poskrbeti za različne organizacije in hkrati izkoristiti vsak prosti kotiček.

Mestna hiša

Mestna hiša

Nastanili so jih tudi v stolpe obzidja. Ob nekdanjem vhodu v mesto – Steintor smo zavili proti novemu trgu – Neue Markt, kjer stoji mestna hiša. Na sredi trga je fontana, hecni možaki ob njej naj bi predstavljali Neptuna in njegove sinove.

Neptun in sinovi

Neptun in sinovi

Na obrobju trga stoji Marijina cerkev. V njej je ravno potekal koncert, zato smo še raje vstopili in malo prisluhnili petju, malo pa sledeč drugim, krožili po cerkvi in odkrivali njene zanimivosti. In teh je kar nekaj. Zanimivi oltarji, prižnica, baročne orgle in predvsem astrološka ura, ki jo nekateri celo samozavestno primerjajo s tisto v Pragi.

Koncert v Marijini cerkvi

Koncert v Marijini cerkvi

Ravno smo obšli vse posebnosti cerkve, ko se je koncert zaključil. Počasi pa se je iztekal tudi čas, za katerega smo plačali parkirnino. Zato smo skočili na skirce in se vrnili do parkirišča. Naš naslednji cilj je bil Warnemünde. Na zemljevidu smo si pogledali, kje bi parkirali.

Astrološki koledar

Astrološki koledar

Malo dlje od prizorišča, a vsaj ne bo težav. Ja, pa jade. Parkirišče je ob plaži in Nemci so seveda na tak sončen in vroč dan potrebovali nekaj ohladitve pred večerno nogometno tekmo. Krcato polna so bila vsa parkirna mesta. V enega je Maja sicer navijala, da bi zavil, pa jasnoda ni šlo.

Astrološka ura

Astrološka ura

Ko je to sprevidela, je malo poparjena šla naokoli iskati drugega. Zanjo nisem dovolj hitro pripeljal do mesta, ki se je ravno praznilo, potem se je družina še nekam počasi basala v avto. Ko sem kravco končno potisnil v štalco, smo seveda ugotovili, da je Maja gledala napačno parkirnino in da za avtodom sploh ni drobiž, hkrati pa smo od prizorišča oddaljeni ohoho.

Krstilnica

Krstilnica

Avto je kar poskakoval, ko sem se spet prebil do ceste, odpeljal na drugi konec, daleč od plaže. Tudi tu je bila posebna cena za avtodome, od prizorišča pa smo bili oddaljeni ravno tako kot prej. Živčki so cvrčali, ko smo peljali proti parkirišču, ki je na obali pristanišča.

Hobotnica in njena malica

Hobotnica in njena malica

Malo smo zašli, obračali, potem je bila cesta zaradi vlaka zaprta po moji oceni daleč predolgo. Uf, vročina nam je stopila v glavo, skozi ušesa pa sikala para. Ko smo zapeljali na prazno parkirišče, smo seveda ugotovili, da je ena ura skoraj zastonj, skulpture pa čisto zraven (N54.174183 E12.093998).

Ko spregovori bog morja

Ko spregovori bog morja

Grrrr, ko bi to prej vedeli…bi verjetno zavili v prvi kiosk, kjer prodajajo loto listke in se vračali domov kot milijonarji. Šest peščenih skulptur je ustvarilo več umetnikov, med njimi tudi rus Pavel Mylnikov, ki je šestkratni svetovni prvak v tovrstnem kiparjenju. Seveda so skulpture prikazovale morske motive.

Morska deklica in biser

Morska deklica in biser

Od hobotnice, ki malica ladjo, do starih piratov in prelestnih morskih deklic, nevarnosti onesnaženja morja in Neptuna s svojimi vilami. Že pri prvi skulpturi smo dobili kviz kartice, na katere je bilo treba zapisati le imena skulptur in na koncu nas je čakala mala nagrada. Prisrčno in predvsem izvirno.

Nenavadne sanje otrok morja

Nenavadne sanje otrok morja

Še posebej je bila nad skulpturami seveda navdušena Živa, saj je nekaj takšnega videla prvič. Iz Warnemündeja smo se odpeljali do avtoceste in vozili proti Lübecku. Bilo je vroče, avtu je občasno kar zmanjkalo moči. Ali zaradi vročine ali čudne nafte, nisem mogel ugotoviti. Na vsake nekaj kilometrov sem moral popustiti gas, pa je bilo spet v redu.

Passagierkai Warnemünde

Passagierkai Warnemünde

Z Majo sva malo spremenila načrt. Odločila sva se, da gremo danes v Lübeck, tako da nam bi za Timmendorfer Strand ostal cel naslednji dan. Res smo si zaslužili razvajanje na plaži, zakaj torej ne. V Lübecku smo zapeljali na počivališče za avtodome, plačali en evro in ker je bil vikend s tem imeli plačano parkirnino do ponedeljka dopoldan (N53.871578 E10.678746, oskrbe ni).

Lübeck

Lübeck

Zagrabili smo skirce in zašibali v mesto. Prvi cilj je bila Marijina cerkev, menda tretja največja v Nemčiji, s svojim 125 metrskim zvonikom nekaj posebnega. Posebej impresivni so skoraj štirideset metrov visoki oboki iz zidakov.

Visoki oboki Marijine cerkve v Lübecku

Visoki oboki Marijine cerkve v Lübecku

Sicer pa cerkev danes deluje skoraj bolj kot galerija in na vsakem koraku predvsem opozarja na vojno trpljenje in gorje, ki ga je povzročila druga svetovna norija. Ja, kdo pa je začel… Posebej nazorni so zvonovi, ki so jih pustili tam, kamor so padli po bombardiranju cerkve.

Spomin na vojno vihro

Spomin na vojno vihro

Ko sva z Ajdo ravno zaključevala z ogledom, sta Maja in Živa odhiteli iskati stranišče. Seveda ju predolgo ni bilo nazaj, ura pa je bila že toliko, da se stvari počasi zapirajo. Zato je v parnem loncu ponovno nastal nevarno visok pritisk, para pa je iz vseh možnih odprtin šibala ven. Divje.

Stolnica

Stolnica

Ko sta (končno) prišli, smo šibali proti stolnici, jaz še vedno malo jezno naprej, ostali za menoj. V stolnici je bil danes dan za otroke in ravno so se pripravljali na otroško mašo. Sprehodili smo se po cerkvi, pa se nam ni zdela nič posebnega. Da se kotel dokončno ohladi, smo se ustavili na bližnjem otroškem igrišču.

Križani

Križani

Punci sta se naigrali, jaz pa skuliral. Seveda je bil sedaj čas, da gre na stranišče še Ajda. Ko je Maja sredi mesta zbegano gledala, kam bi zavili, ji je starejša gospa prišepnila, da je čisto blizu C&Ö, ki ima v drugem nadstropju tudi stranišče. Jah, izkušnje, ni kaj.

Na igralih

Na igralih

Med našim počivanjem na igralih je Nemčija sesula Argentino s štiri proti nič. Seveda je to imelo za posledico, da je mesto eksplodiralo. Vuvuzele, zastave, šali, vse je bilo v nacionalnih barvah. Na vsakem vogalu je bila policija, ki je poskrbela tudi za tistih nekaj navijačev, ki jih je zvil pritisk pomembne tekme in jim je na vročini pretirana količina alkohola zavrela nekje v trebuhu.

0

Nemčija:Argentina - 4:0

Vračali smo se proti Marktu, pa zavili navzdol do Holstentora, nekdanjih mestnih vrat. Tam se je res marsikaj dogajalo, gneča navijačev je bila največja. Šli smo pod vrati, obrnili, pa potem iz varnostnih razlogov raje zavili proti eni od stranskih ulic.

Holstentor

Holstentor

Do Maje se je primajal eden od navijačev in jo ogovoril: »Isdataki«. Debelo ga je pogledala, dokler ji malo bolj trezna gospa v bližini ni prevedla, da jo ob kazanju na skirco sprašuje, če je to taksi. Žal ne. Tudi nekdo, ki je parkiral v bližini vrat, jo ni prav dobro odnesel, razgreta navijačica, ga je kar v avtu pošpricala z vodo. Vroče, ni kaj.

Mestna hiša

Mestna hiša

Mi smo že poganjali skirce nazaj navzgor do Markta, kjer stoji impozantna mestna hiša. Mimo Katarinine in Jakobove cerkve smo prišli do trga, kjer so Italijani ponujali svoje dobrote. Nekatere cene so izgledale močno zasoljene, menda pa so imeli tudi čisto poceni limoncelo. Jaz pa kar rinil naprej. Sem se kasneje, ko me je Maja kregala, tolažil, da je bil sigurno kakšna fake varianta.

Široka ulica in cerkev St. Jakobi

Široka cesta in cerkev St. Jakobi

Čez druga mestna vrata, ravno tako impozantna, pa ne tako znana kot Holstentor smo spet prišli izven mestnih zidov in se vrnili do avtodoma. Odpeljali smo se do Buntekuh, mestnega predela s trgovinami, kjer stoji tudi oskrbna postaja (53.853989 E10.632621). Potrebovali smo namreč vodo. Natočili smo jo za en evro, potem pa odpeljali nazaj.

Italijanske dobrote in bolnišnica Svetega duha

Italijanske dobrote in bolnišnica Svetega duha

Danes res ni bil pravi dan za tehniko. Smerokaz je začel kljub novi žarnici spet štrajkati, pričela je svetiti lučka, ki naj bi oznanjala težave z varnostno blazino, tudi radiu in navigaciji se je nekaj fentljalo. Okrivili smo vročino, se vrnili na počivališče in parkirali malo dlje od Španca, ki je čisto neuvidevno skoraj do polnoči žgal svoj agregat, da mu je klima hladila avtodom. Ob tem pa je sedel zunaj. Misl’m!

Burgtor

Burgtor

Maja je jezno pripomnila, da bi isti učinek dosegel, če bi odprl okna, saj se je že prijetno shladilo. Sicer pa popolnega miru tudi sicer ni bilo. Na vsake toliko so se v bližini zaslišale vuvuzele, Nemci so še dolgo v noč proslavljali. Ko bi le vedeli…jah, bi bili vsi milijonarji, loterija pa bi propadla.

TIMMENDORFER STRAND – 4.7.2010 – Zjutraj smo zaspali, kar je priznala celo Maja. Pa saj veliko nismo imeli za pripraviti, pa tudi dan je bil namenjen bolj ležernemu uživanju nekje na plaži.

Igrišče v Timmendorfer Strandu

Igrišče v Timmendorfer Strandu

Avto ni zopral nič bolj kot dan prej, lučka za blazino je nekaj sekund po tem, ko sem štartal mašino, ugasnila. Vsaj nekaj. Na izvozu iz mesta smo se ustavili na Avia črpalki, dizel je bil približno toliko kot pri nas. Juhej. Le pri žarnici za žmigovc s prodajalko nekaj nisva prišla skupaj z oznakami.

Azijska kratkokrempljasta vidra

Azijska kratkokrempljasta vidra

Napetost, moč, izgled, vse je klapalo, le pri oznaki je nekaj falilo. Ker je bila cena kar konkretna, sva si bila na koncu enotna, da bo bolje, da vzamem žarnico ven in potem kupujem. Odpeljali smo se do Timmendorfer Stranda in parkirali na P2 (N53.993811 E10.779564, brez oskrbe). Brezplačno, to sem že vedel, poleg je Aldi, odprt tudi v nedeljo. Kaj bi še hotel več.

Svet morskih konjičkov

Svet morskih konjičkov

Pozajtrkovali smo, nabasali vse potrebno v nahrbtnika in jo mahnili na plažo. Ja, pa jade. Za tiste nekaj mivke so hoteli konkretne tri evre na osebo. Če bi mi dovolili, da za ta denar na plažo zapeljem še avtodom, ga parkiram nekam med pletene korbe in ostanem vsaj čez noč, bi se pa še zmenili.

Murene

Murene

Punci sta takoj našli igrala, Maja pa informacijo, da je dva kilometra proč plaža zastonj. Balzam za Gorenjska ušesa. Ker pa smo bili že tu, smo sprva zavili v Sea Life center. Punci sta posebej navdušili vidri, ki so ju le malo po našem prihodu nakrmili. Dvigali sta se in s tačkami čakali, da kaj pade iz neba. Dekleti kar nista mogli naprej, seveda sta obe vzdihovali, da bi take žvalce imeli doma. Pa kaj še.

Nemo in prijatelji

Nemo in prijatelji

Pogledali smo si film, ki se je v Berlinu zataknil, videli morske konjičke, želvo in morske pse, povsem ploščate ribe in seveda Nema s prijatelji. Murene so izgledale bolj smešno kot strašljivo, napihovalka pa se kljub našim poskusom ni hotela napihniti. Seveda smo tudi tokrat reševali kviz, na koncu narisali morskega konjička in pustili naslov, da nam pošljejo slike teh nenavadnih živali.

Rdečemorska plamenka

Rdečemorska plamenka

Spet pod danes oblačnim nebom, smo se vrnili do avtodoma, naredili kosilo in nakupili, kar se nam je zdelo, da bi znali v naslednjih dneh še potrebovati. Predvsem pijačo, saj so bili obeti v časopisu, ki so ga delili ob cesti, sončno še cel teden in kar visoke temperature. Po kosilu smo bili pripravljeni za plažo.

Košare

Košare

Iz boksa smo potegnili skirce in se pognali proti obali. Nekaj časa smo vozili ob cesti, potem pa zavili ob obalo in ugotavljali, da zastonj plaže nekam dolgo ni. Da imajo v informacijah močno popačen občutek za razdalje ali pa je le Maja narobe razumela dani podatek, smo spoznali, ko smo že precej za pristaniščem v Niendorfu švignili mimo table, ki je do izhodišča obetala štiri kilometre.

To so počitnice...

To so počitnice...

Pa na srečo sedaj res ni bilo več daleč, po stranski ulici smo zapeljali do plaže in se sparkirali na mivko. S puncama sem šel do pomola in v vodo, ob obali smo plavali v smeri dolgega pomola in nazaj na obalo. Malo je bilo še oblačno, se je pa kazalo tudi kar nekaj sonca. Ravno prav.

Naš festival skulptur v mivki

Naš festival skulptur v mivki

Časa za počitek, smrčanje in ležerno branje je bilo dovolj. Celo za ustvarjanje skulptur v mivki. Videti je bilo, da nas je obisk skulptur dan prej v Rostocku prav navdihnil. Ajda je izdelala brodolomca, ki se oklepa rešilnega obroča, Živa pa hobotnico z vsemi osmimi lovkami.

Brodolomec

Brodolomec

Iskali smo skrite čokoladke, kar je povzročilo salve smeha. Tako pri tistem, ki jih je skril, kot pri tistih, ki smo jih iskali. Še Majo sem prepričal, da sva zaplavala, dekleti pa za morje nista hoteli več slišati. Kaj takšnega!?

Hobotnica

Hobotnica

Iz mivke smo izbrskali naše stvari, jih strpali v nahrbtnik in se s skircami zapodili po cesti nazaj proti parkirišču. Tokrat smo šli ob cesti, kar se je izkazalo za boljšo možnost. Ali je bilo res krajše ali pa smo le imeli občutek, da smo do centra Timmendorfer Stranda prišli precej hitreje, ne vem.

Kje so čokolade?

Kje so čokolade?

Parkirišče, ki je bilo ob našem odhodu še povsem polno, je bilo sedaj dosti bolj prazno. Odpeljali smo se nazaj proti Lübecku in zapeljali na znano parkirišče. Po večerji je bilo seveda potrebno še marsikaj postoriti, potem pa smo izginili v posteljo.

Pristanišče v Niendorfu

Pristanišče v Niendorfu

HAMBURG – 5.7.2010 – Noč je bila precej bolj mirna, nova nogometna tekma, pomembna za domačine, je šele v sredo. Nismo hiteli, obirali pa se tudi nismo. Po zajtrku smo peljali proti avtocesti, smer Hamburg. Na radiu so ravno poročali o pet kilometrskem zastoju, ko so pred nami začeli vsi zavirati. Pa ni bilo panike, malo smo vozili počasi, potem sedem kilometrov zoženja in spet je promet stekel normalno.

Hamburg

Hamburg

Navigaciji sem ukazal, naj nas vodi hitro. To nam je prineslo pet dodatnih kilometrov, pa zato izvoz le nekaj kilometrov pred počivališčem, ki smo si ga izbrali (N53.543304 E10.026832, 17 evrov na noč, vsa oskrba, stranišče, tuši). Še tu je šlo počasi, kaj šele, če bi vozili čez celo mesto. A kaj bi se sekiral. Parkirali smo, plačali sedemnajst evrov za eno noč in nato že razmišljali, da bi bilo dobro narediti kosilo.

Hamburg

Am Sandtorkai

Maja se je strinjala, naredila super solato in tako smo bili čisto fit za grozote, ki so nas čakale. Sprva smo malo kolebali ali vzeti skirce ali ne in se končno vrnili ponje. Dobra odločitev. Peš bi šlo veliko počasneje, razdalje so bile v živo večje, kot na zemljevidu.

Speicherstadt

Speicherstadt

Iskali smo pot proti Dungeonu, nekakšni hiši strahov, vezani na Hamburg in dogajanje v tem mestu v preteklosti. Z ustreznimi pretiravanji seveda. Navigatorka je bila tokrat Maja in čeprav sem malo podvomil v njene sposobnosti, nas je peljala kar prav. Seveda pa sem na koncu smer do prave hiše le pokazal jaz.

Hamburg Dungeon

Hamburg Dungeon

Maja se je odločila, da je raznorazne spake ne zanimajo in bo raje počakala zunaj. Ajda in Živa sta se malo bali, pa je radovednost vseeno prevagala. Do blagajne se je vila vrsta in pridno smo se postavili vanjo. Potem pa sem opazil, da je pri blagajni za skupine, možen tudi vstop za tiste, ki karte že imajo. Prerinili smo se naprej in bili takoj na vrsti.

Le kaj nas tu notri čaka?

Le kaj nas tu notri čaka?

Možakar na vhodu je puncama uresničil željo, ki sta jo nedvomno gojili še iz časov kakšnih besednih spopadov o tem kako je treba vaditi klavir in pospraviti sobo. Moja glava je šla namreč na tnalo, onidve pa sta zgrabili sekiri in bi me nedvomno gladko obglavili, če bi bili sekiri pravi. Slikali so nas, potem pa smo se pridružili skupini.

Lava?

Lava?

Meni je bila celotna zadeva precej dolgočasna, puncama pa se ni zdelo ravno tako. Oklepali sta se me kot klopa, hoteli, da sem jima ob zgodbah prevedel vsako besedo in poskočili, ko je iz kakšne luknje kaj zavreščalo. Padec z dvigalom je malo tresenja, knjižnica temne preteklosti prej hecna kot strašljiva, ravno tako mučilnica, kjer se vse osredotoči na to, kako se bo enemu izmed obiskovalcev odsekalo tiča.

Obsodba...

Obsodba...

Požar v Hamburgu burkaška pripoved z nekaj dima, inkvizicije itak nihče ne more vzeti resno, če sodi ženska, povrh pa se ob tem še smeje. Labirint in sojenje piratu Störtebeherju sta šla hitro mimo, obdukcija za kugo umrle osebe ravno tako. Vožnja z ladjico je kratka, da smo stopili v močvirje smo komaj vedeli. Extremis, prosti pad, pa je visok le nekaj metrov, torej nič posebnega.

Hamburg je predvsem pristanišče

Hamburg je predvsem pristanišče

Verjetno sem, da bi v zadevah res užival, prestar in napačnega spola. Vsaj glede na vreščanje žensk v naši skupini, so te res uživale. Maja nas je vdano počakala pred opečnato zgradbo. Ker punci nista pokazali pretiranega interesa za menda največjo miniaturno železnico na svetu, smo jo mahnili proti pristanišču.

St. Michaelis

St. Michaelis

Tam se meša staro in novo. Ob doku so zasidrane velike jadrnice, kot bi jih potegnil iz časa pred izumom parnega stroja. Poleg se bašejo številne turistične ladjice, ki ponujajo vožnje po mestnih kanalih, zadaj pa po severni Elbi plujejo ogromne tovorne ladje za prevoz kontejnerjev. Hamburg je pač predvsem pristanišče.

Barok

Barok

Mi smo jo mahnili do sv. Mihaela (St. Michaelis) in pokukali v to protestantsko baročno cerkev. Siti baročnega kiča, smo zavili do bližnje ulice Kravenkamp, kjer so nekoč živele vdove premožnih trgovcev. Danes so tam predvsem trgovinice z raznorazno kramo, tudi spominek imenovano, in kavarna. Muzej, ki prikazuje tipično hišo vdove, je bil v ponedeljek zaprt.

Kravenkramp

Kravenkamp

Hoteli smo že naprej v smeri mestne hiše, ko je Maja presenetljivo omenila Reeperbahn. Če Maja hoče, pač grem, tu ni kaj razpravljati. Kot bik na rdečo cunjo. Hamburška rdeča četrt je danes le še bleda senca nekdanjega razvrata. Med restavracijami in kavarnami je še ostalo nekaj trgovin z erotičnimi pripomočki, reklame so obljubljale pip show, table dance.

Repersban

Reeperbahn

V dvorane sumljivega slovesa, predvsem kar se kakovosti tiče, pa so vabili ati in matrone v poznih zrelih letih, kot bi jih potegnil iz kakšnega nizkoproračunskega filma. Ali celo doma upokojencev. Toda moški s svojimi potrebami tega verjetno niti ne opazijo. Oziroma kot pravi kartica, ki smo jo videli malo prej, ni grdih žensk, je le premalo alkohola.

Še grafiti so v pravem stilu

Še grafiti so v pravem stilu

Ob povratku smo v Elb parku stopili do spomenika Ottu von Bismarcku. Opiral se je na meč, čelado pa so mu, kot smo se smejali, najverjetneje ukradli. Staremu debelinku nihče več ne izkazuje pretiranega spoštovanja, okolica spomenika je nasmetena in polna črepinj.

Otto von Bismarck

Otto von Bismarck

Skirce smo poganjali ponovno mimo Mihaelove cerkve proti cerkvi sv. Nikolaja. Ker ta leži precej nižje, je letelo kot za stavo. Hamburg je bil med drugo svetovno vojno kot veliko pristanišče seveda deležen bogate bere zavezniških bomb. Tako tudi od cerkve sv. Nikolaja ni ostalo prav veliko.

Le kdo mi je porušil cerkev?

Le kdo mi je porušil cerkev?

Bolj ali manj le zvonik, v katerega sedaj vozi dvigalo. Med ostanki cerkvenih zidov pa je postavljenih nekaj zanimivih kipov. Do Rathaus Markta, trga pred mestno hišo, nismo imeli daleč. Nedvomno je velika baročna mestna hiša zanimiva tako zunaj, kot tudi znotraj.

Mestna hiša

Mestna hiša

Pa smo bili za ogled dvoran v notranjosti že prepozni, zato sva si z Ajdo pogledala le preddverje, vhodno halo in notranje dvorišče s fontano. Maja in Živa sta naju naveličano počakali na robu trga, potem pa smo skupaj skirce pognali proti jezercu Binnenalster, zavili proti cerkvi sv. Petrija, na hitro pogledali v njeno notranjost, nato pa šibali nazaj proti počivališču za avtodome.

Preddverje mestne hiše

Preddverje mestne hiše

Vreme se je že ves čas našega raziskovanja Hamburga nekam kisalo, pa se iz temnih oblakov ni nič ulilo. Ko smo ravno zavijali na črpalko, za katero je počivališče, so padle prve kaplje dežja. Skirce smo samo vrgli pod avtodom in plohi ušli v notranjost. Ravno pravi čas, sem pripomnil.

Fontana

Fontana Hygieia

Ajda je seveda morala še nekaj dodati – če bi bili minuto prej, bi bilo še bolje. Jah, mlada pamet. Večer je bil še mlad, zato smo se v miru stuširali, punci pa sta študirali prospekt o Heide parku. Njegove atrakcije so nas čakale naslednji dan.

Jezero Binnenalster

Jezero Binnenalster

ODHOD V SOLTAU IN HEIDE PARK – 6.7.2010 – Zjutraj sva bila z Majo pokonci, še preden sta se punci dobro zbudili. Zapeljala sva na oskrbno postajo, iztočila odpadno vodo in natočila čisto vodo. Pipi sta imeli večji navoj, jaz pa nastavka nisem našel. Oskrbnik, ki je ravno zalival zelenjavo okoli parkirišča, mi je seveda omogočil, da sem se priklopil na njegov nastavek, ko sem še potožil, da ne vem, kje sem ga izgubil, pa mi je enega prinesel. Prijaznost, ki si jo zapomniš!

Heide park

Heide park

Odpeljali smo se proti kraju Soltau in računali, da bomo tam še pred deveto, ko se zabaviščni park odpre. Seveda smo delali račune brez krčmarja oziroma nemških avtocest. En odsek so enostavno zaprli, kar je povzročilo pet kilometrski zastoj in potem obvezni obvoz skozi vasi.

Ladja Bounty

Ladja Bounty

Ob tem se je testiranje živčkov pregretih voznikov nadaljevalo, saj je obvozna cesta na nekaj kilometrih kar trikrat zavila na prednostno. To je seveda pred vsakim križiščem povzročilo kilometer ali dva slovitega »stau«. Na koncu smo za nekaj kilometrov, ki bi jih po avtocesti prevozili kot bi mignil, potrebovali dve uri.

Eden je že ostal brez glave...

Eden je že ostal brez glave...

Jasno, da sem do parkirišča pred zabaviščem Heide park pripeljal kot Schumacher, stoično poslušal razlago parkirnega mojstra in mu naštel štiri evre za prvi dan, nato pa odplužil na parkirno mesto (N53.021585 E9.873618, štiri evre na dan, stranišče, voda).

Flossfahrt in Monorail

Flossfahrt in Panoramabahn

Priganjal sem otroke in Majo, da je zabava v parku že v polnem teku. Z Merlin karticami smo bili hitro čez križe in hiteli proti prvi atrakciji. Za prvi dan je bil načrt bolj umirjen in kar dobro smo se ga držali. Ker je bila na Heide Park Expressu gneča, smo se popeljali z oldtimerji, se zagugali na ladji Bounty, odpluli s splavi in brez zastojev dirkali po Monzi.

Zabavna igrala

Zabavna igrala

Mimo nas je hodil zabaven možak brez glave in vsake toliko koga celo prestrašil. Bolj pa nasmejal. Kapt’ns Törn so počasne ladjice, nekaterim bi se morebiti celo zdele romantične. Šli smo na Panoramabahn, se ustavili pri igralih, kjer je največja zabava na zaprtih kovinskih toboganih, si park pogledali zviška iz Panoramaturma.

Pogled na park iz Panoramaturma

Pogled na park iz Panoramaturma

Indy Blitz je bil prvi vlakec s katerim smo se popeljali, potem pa z ladjico pluli mimo pravljičnih prizorišč. Predstava »Jeza bogov Majev« je bila predvsem zabavna, z vrsto pretepanja, afnanja, pokanja in smeha. Šli smo na rafting in se popeljali z Big Loopom, prvim pravim achterbahnom.

Jeza bogov Majev

Jeza bogov Majev

Zabavali smo se ob iskanju zlata iz Port Royala, predstavo, ki postreže z zabavo ob spopadu med gusarji, ki so tu seveda »jeeee« in Francozi, ki pa so »buuuu«. Veliko eksplozij, ognja, mečevanja. Ker so predstavo zaradi plohe prekinili, smo šli na Big Loopa, divjega vlakca z več lupingi.

Rafting

Rafting

Spust s kanuji bi nas bolj navdušil, če bi današnji dan ne bil tako hladen. Povrh se je dvakrat celo ulilo. Sicer le za nekaj minut, nas je pa še dodatno osvežilo. Punci sta šli na screamija, mali prosti pad v senci velikega brata, dvakrat smo se spustili po bob stezi in se nato mirno odpeljali s parnikom po jezeru.

Big Loop

Big Loop

Za zaključek smo šli na Grotenblitz, vlakec, ki nas je kar malo razočaral. Pirate smo zamudili za mišji repek, zato smo si obljubili, da bomo naslednji dan bolj zgodnji. Zvečer smo se odpeljali v Soltau, tam našli trgovino in se oskrbeli z vsem potrebnim. Potem pa pripeljali nazaj, naredili večerjo in razmišljali, kam vse bi naslednji dan še šli.

Vožnja z bobom

Vožnja z bobom

HEIDE PARK – 7.7.2010 – Jutro je kazalo, da bo lep dan. In predvsem bistveno bolj topel kot včerajšnji. Ob osmih je na vrata pobutal parkirni mojster, dal sem mu štiri evre, on pa meni novo nalepko. S tem smo dobili dovolilnico, da na parkirišču ostanemo še en dan.

Jutro na parkirišču

Jutro na parkirišču

Seveda danes nismo želeli zamuditi jutranjih ur, saj je takrat gneča najmanjša. Malo po deveti smo bili že na vhodu. Puncama je bila še posebej všeč ladjica Bounty, zato smo se najprej ustavili pri njej. Potem pa smo si mislili, zakaj bi čakali, gremo. Živa je namreč že prejšnji dan navijala za Scream, najvišji prosti pad na svetu.

Scream

Scream

Ajda se je odločila, da nas bo raje samo slikala z varnih tal, Maja pa je zadnji trenutek sklenila, da gre zraven. Ko so nas zapeli, smo morali nekoliko počakati, da se je napolnilo vsaj nekaj sedežev. Med tem smo klepetali z uslužbenko in med seboj in tako preganjali črvičke v želodcu.

Padec z višine 71 metrov

Padec z višine 71 metrov

Končno je bilo vse pripravljeno in začeli smo se vzpenjati na višino 71 metrov. Ob tem smo se vrteli naokoli. Še na pol nismo bili, ko bi najraje izstopil. Presneto, ljudje spodaj so bili že mravljice. Ko smo se nehali vzpenjati in malo zatem tudi vrteti, smo vedeli, da so do padca še dobre tri sekunde.

Pogled na park in Colossos

Pogled na park in Colossos

Potem pa ups…padanje pa kar traja. Ko gledaš padec spodaj je takoj konec, če padaš sam, pa let kar traja in traja, sedež te tišči navzdol, noge se dvignejo. Neprimerno bolje kot tista mini zadeva v Gardi. Ajdi smo navdušeni razlagali, kako je bilo, a ona je bila z mislimi že pri Limitu. Pa smo šli tja.

Zlato Port Royala

Zlato Port Royala

Podobni vlakec kot Blue Tornado v Gardi, zarolali smo se dvakrat, vsi. Prvič nekje na sredini, saj je bilo spredaj polno, drugič pa smo počakali in z Majo sva bila na prvih sedežih. Neprimerno bolje, vsaj kaj vidiš. Za umiritev je bil ravno pravi Heide Park Express, ki popelje okoli večjega dela parka.

Pirat akrobat

Pirat akrobat

Ko smo izstopili sta šli dekleti na Western Riesenrad, spustili smo se s hlodi po vodni drči in si iz razglednega stolpa ogledali, kam še moramo iti. Med tem, ko so dekleta uživala v predstavi na jezerski obali, sem šel dvakrat na Desert race, vlakec z dobrim pospeškom in enkrat na Colossosa, lesenega vlakca z največjim naklonom na svetu. 61 stopinj!

Colossos

Colossos

Dekleta so se vrtela na različnih vrtiljakih, potem pa sta Maja in Ajda odšli preizkusit Colossosa in Desert Race. Živa bi že rada šla, toda če smo jo nekje še lahko »postarali« za pol leta, bi jo za dve leti in pol težko. Dekletom so bili Majevski bogovi tako všeč, da so se pri njih ustavile še enkrat, jaz pa sem med tem skočil na Colossosa. Pogledali smo si predstavo s Spencerjem, šli na vrtiljak in rafting, potem pa še na bob stezo.

Adrenalin

Adrenalin

Sam sem šel še do vodnih kanujev, potem pa smo ujeli zadnji dve vožnji z gusarskimi čolni v bitki pri ToPiLauLa. Seveda smo bili kot gusarji divji in smo špricali druge, ti pa seveda nas. Bili smo povsem mokri, toda užitek ob zaključku tega vročega dne je bil ravno pravi.

Spopad piratov

Spopad piratov

Slikali smo se s ptičem, ki je hodil naokoli. Črnka, ki je prišla mimo se je ob tem na smrt prestrašila, saj je mislila, da je ptič kip, ki je nadnaravno oživel. Punci sta sedli še na karuzela, nato pa smo se tekli v avtodom preobleči. Ob avtodom smo postavili stole in mizo in tam povečerjali.

Osvežitev

Osvežitev

Malo dlje sta Nemec in Šved gledala nogomet. Glede na kisle obraze smo domnevali, da gre Špancem neprimerno bolje. Nas nogomet ni prav pretirano zanimal, imeli pa smo nekaj miselne kombinatorike, kako potovati na naši poti naprej. Ko smo plane okvirno dorekli, je bil čas za posteljo.

Na konjičku

Na konjičku

HEIDE PARK IN HANNOVER – 8.7.2010 – Zjutraj sem že zgodaj zapeljal po cesti kakšne pol kilometra nazaj proti mestecu Soltau in parkiral na makadamskem parkirišču ob cesti (N53.017072 E9.880936). Maja se je odločila, da bo ostala v avtodomu, s puncama pa sem hotel izkoristiti še urico ali dve v parku.

Z Ajdo sva na Colossosu

Z Ajdo sva na Colossosu

Načrt smo naredili že prejšnji dan in ob devetih smo bili na vhodu. Živa je šla na vrtiljak Riesenkrake, midva z Ajdo pa med tem na Desert race. Ko je bila vožnja zaključena, sva zagledala Živo, ki nama je mahala. Skupaj smo šli do Colossosa, kjer je Živa vzela fotoaparat. Slikala naju je, ko sva se popeljala z lesenim vlakcem naokoli.

El Sol

El Sol

Vrtiljakoma El Sol in Huracan sem se odpovedal, šel pa sem enkrat poskusit na Aqua Spin. Ni bilo nič groznega, še vrtelo se mi ni nič. Na Limitu sta bili dekleti tokrat v prvi vrsti, spustili smo se po bob stezi in šli do vrtiljaka Koggenfahrt. Jaz sem seveda samo gledal, pa tudi ladjo Bounty sem spustil.

Koggenfahrt

Koggenfahrt

Sem pa dirkal v Monzi in se peljal z oldtajmerji. Dekleti sta se še dvakrat zapeljali s starinskim karuzelom, potem pa smo imeli vsi trije parka dovolj. Maja je imela vse pripravljeno in komaj sem s puncama prišel do avtodoma, že smo pot nadaljevali proti avtocesti in Hannovru.

Sea Life Hannover

Sea Life Hannover

Navigacija nas je peljala pravilno, le zaprta cesta na obrobju Hannovra jo je malo zmedla. Pa smo hitro ugotovili, kako obiti oviro in parkirali na brezplačnih parkiriščih v bližini vrtov Herrenhäuser (N52.389735 E9.692739, brez oskrbe). Nismo bili sami, družbo smo delali več avtodomom. Vsi brez zelene nalepke, čeprav smo bili znotraj grozeče Umwelt cone.

Tropske ribice

Veliki koralni greben

Mahnili smo jo do Sea Life centra in se sprehodili ob akvarijih z ribami iz gozda mangrov, mimo lagune s skati in listi, videli ribe v ladijski razbitini, ribe, značilne za koralni greben in karibsko morje. Seveda ni smel manjkati Nemo s prijatelji, morski psi in želve, hit pa so nedvomno piranje.

Piranje

Piranje

Ujeli smo čas hranjenja, vendar za kos ribe, ki so ga obesili v akvarij, niso pokazale prav nobenega zanimanja. In to naj bi bile divje mesojedke, ki vse kar je mesnatega napadejo tako, da voda zavre? Center je v zgornjem delu namenjen prikazu življenja v in ob Amazonki, z bujnim rastjem in akvariji z ribami iz njenega porečja.

Palmenhaus

Porečje Amazonke

Spet na sončni svetlobi, smo le prečili cesto in že stali pred vrtovi Herrenhäuser. Veliki vrt se danes šteje za enega najpomembnejših evropskih baročnih vrtov. Mimo velike fontane smo šli do jame, ki jo je okrasila Niki de Sain Phalle, Francozinja, ki je tudi avtorica slovitih Nanas, ki so pred leti v Hannovru sprožile pravi vihar.

Großes Garten

Vrtovi Herrenhäuser - Großer Garten

Jama je razdeljena v tri sobe – Dan in življenje, Duhovnost in Noč in vesolje. Slednja je še posebej zabavna s plešočimi ženskami v njenem nezgrešljivem slogu. Spet na soncu, smo se zgubili v labirintu in na baročni parter pogledali iz dvignjenega razgledišča.

Umetnine Niki de Sain Phalle

Umetnine Niki de Sain Phalle

Šli smo mimo otoškega vrta, renesančnega in spodnjenemškega cvetličnega vrta. Ura se je bližala tretji, ko ponovno vodometi začno svojo igro. Sedli smo v bližino velikega vodometa in počakali, da je voda začela brizgati v višino. Ob brezvetrju lahko curek doseže tudi višino do 80 metrov.

Springwassergarten

Springwassergarten

Šli smo do konca vrtov, prav nasproti vhoda, potem pa se ob vračanju približali veliki fontani. Ob vročem dnevu je bil njen prh prav osvežilen. Med hojo proti velikemu parterju smo izbirali pot, ki je najbolj v senci. Tudi v stranskih delih vrta so manjši vodometi pršili vodo v zrak, prav sredi velikega parterja pa je Glockenfontäne, katere zvon tvori 164 curkov.

Velika Fontana

Velika fontana

Na sončen dan je lom svetlobe pričaral mavrico. Snežno bele skulpture, posejane po parterju, niso delovale ravno pristno. Zavili smo mimo letnega gledališča, kjer je bilo tako, kot v celem vrtu, vse v pripravah na večerni gledališki dogodek, in prišli do parterja pred Oranžerijo.

Glockenfontane

Glockenfontäne

Punci sta na tleh našli že precej ubogo limono in jo posvojili za žogico. Med njuno igro sva z Majo odšla še enkrat do fontane ob jami, jaz sem se vrnil tudi na rob velikega parterja, kjer stoji spomenik Sofiji, volilni kneginji in si pogledal še manjše vrtove na tej strani. Baročni, rokoko in vrt, poln vrtnic so se do sedaj še izmikali našim pogledom.

Orangenparterre

Orangenparterre in Neptunov vodnjak

Odšli smo čez cesto do Gorskega vrta (Berggarten). Sprehodili smo se do razstave Afriških orhidej in poleg pisanih cvetic opazili tudi žabo. Šli smo skozi arboretum in ob opazovanju in prepoznavanju raznih drevesnih vrst, hodili proti mavzoleju.

Afriške orhideje

Afriške orhideje

Seveda smo videli tudi Ginka, na koga smo ob tem pomislili, se pa tako ali tako ve. Malo smo se spočili, potem pa od mavzoleja hodili skozi močvirje proti rastlinjakom. Pa smo se morali še prej ustaviti ob gredicah s pisanimi rožami. Prava eksplozija barv.

Berggarten

Berggarten

Postali smo pred Smuckhofom, potem pa v rastlinjakih uživali v številnih vrstah orhidej, ptičev, kaktusov. Ajdo sem prepričal, da si gre z mano pogledat še center mesta. Saj vendar ne more biti tako daleč. Vzela sva skirce, pomahala Maji in Živi in se odganjala mimo vhoda v Grosser Garten in nato ob cesti Nienburger proti centru.

Rastlinjak s kaktusi

Rastlinjak s kaktusi

Stavba univerze je kmalu ostala za nama, umetniške skulpture ob Brühlstrasse ravno tako. Pred seboj sva zagledala tri Nanas, znane kipe Niki de Saint Phalle. Njihova imena so Sophie, Caroline in Charlotte. Pisane in bogato obdarjene, sva zaključila in pot nadaljevala proti ribniku Masch, ob katerem stoji mogočna mestna hiša.

Nanas

Nanas

Nekateri so s slabo prikritim nasmehom opazovali mojo malenkost na skirci. Sem se že navadil. Mimo zanimivega spomenika Die Göttinger Sieben sva najin obhod nadaljevala do mestnega trga (Markt), kjer stoji stara mestna hiša in ob tej pozni uri že zaprta cerkev.

Nova mestna hiša in Maschsee

Nova mestna hiša

Smo z ostalimi enookimi turisti poskusili večkrat, saj se je od znotraj slišalo igranje orgel. Pa nič. Z Ajdo sva šla po Kramerstrasse in ob tem navigacijo spraševala, kje je najbližji McDonalds. Obljuba seveda dela dolg. Ko sem hotel pot do njega malo skrajšati, mi je to sicer uspelo, sva se pa podila čez predel Hannovra, ki ima nedvomno precej sumljivi sloves.

Maschsee

Maschsee

No, Mc je bil tak, kot se zagre, žal pa sva v nahrbtnik lahko stlačila le eno škatlo Happy Meala. Ajda je takoj določila, kako si jo bosta z Živo razdelili. Itak hrana ni bila tako pomembna, igračka je tista, ki pritegne. Kmalu sva skirce spet prignala do križišča na obrobju Georgengartna.

Stara mestna hiša

Stara mestna hiša

Že prej sva opazila, da ob robu parka teče asfaltna cesta, ki je bila za naju ravno prava. Mimo Georgenpalais v kateri je danes muzej, sva bila res hitro pri Velikem vrtu, od tam do avtodoma je bilo pa sploh blizu. Maja je bila presenečena, da sva že nazaj, Živa pa se je seveda razveselila igračke.

Kramerstraße in Marktkirche

Kramerstraße in Marktkirche

Povečerjala sva še midva z Ajdo, potem pa smo bili pripravljeni na odhod. Med vožnjo po obvoznici, so nas številne table za Umweltzone opozarjale, da v smeri mesta nimamo kaj za početi. Natočili smo gorivo, potem pa zavili na avtocesto. Čakalo nas je nekaj sto kilometrov dokaj prazne ceste.

Zgodovinski muzej

Zgodovinski muzej

Dekleti sta še malo vegetirali, potem pa zaspali. Ko se je ura bližala polnoči, sva z Majo nos vozila usmerila proti kraju Bad Bruckenau. Brez težav sva našla prvo parkirišče za avtodome (N50.311994 E9.797339, plačljivo, polna oskrba) šla pogledat še drugega, ki pa je bilo povsem prazno.

Georgenpalais

Georgenpalais

Zato sva se vrnila v družbo ostalih avtodomov, parkirala, napolnila vodo in spraznila stranišče, potem pa med razmišljanjem, da bo jutri treba zgodaj vstati, štela ovce dokler naju ni zmanjkalo.

ROTHENBURG OB DER TAUBER, LEGOLAND – 9.7.2010 – Vse so še spale, ko sem avtodom porinil iz parkirišča in navigiral nazaj do avtoceste. Vozil sem dobrih sto kilometrov do odcepa za Rothenburg ob der Tauber.

Spitalbastei

Spitalbastei

No ja, mislil sem parkirati na počivališču ob avtocesti, zbuditi ostale in nadaljevati pot po zajtrku. Toda hotel sem ustaviti čim bližje cilju, potem pa seveda ravno do izvoza ni bilo več nobenega počivališča. Tako sem zavil proti mestecu in parkiral na mestu, dovoljenem za tiste, ki zijajo v zemljevid kraja ali izbirajo hotel. Jaz sem malo zijal, torej smo verjetno izpolnjevali kriterij.

Pogled na Spitalgasse iz mestnega obzidja

Pogled na Spitalgasse iz mestnega obzidja

Pozajtrkovali smo, potem pa odpeljali proti parkirišču, kjer je dovoljeno parkiranje avtodomom (N49.370303 E10.183361, plačljivo, plačljiva oskrba). Odšel sem do avtomata za parkirnino. Ta je tu kar visoka, dva evra na uro ali enajst za cel dan. Nameravali smo ostati le uro ali dve, zatorej mi je primeren znesek drobiža žvenkljal v žepu.

Rothenburg ob der Tauber

Rothenburg ob der Tauber

Potem pa sem na avtomatu zagledal nalepljen parkirni listek. Nekdo je prišel zvečer, plačal parkirnino za 24 ur in odpeljal zjutraj. Hvala!!! Odšli smo do Spitalbastion, trdnjave, ki je bila nekoč neosvojljivi del mestnega obzidja. Tokrat je bilo drugače, brez težav smo prišli v samo trdnjavo in se vzpeli na obzidje.

Rödergasse

Rödergasse in Röderbogen

Po njem smo hodili ob robu mesta proti Rödertor. Tam smo sestopili iz obzidja in se po očarljivih mestnih ulicah mimo Markusturma in skozi Röderbogen napotili proti mestnemu trgu – Markt. Temu trgu dominira nedvomno mestna hiša, poleg nje stoji Ratstrinkstube, ena bolj znanih hiš v mestu.

Mestna hiša in Ratstrinkstube

Mestna hiša in Ratstrinkstube

Mene je pritegnila fontana – sv. Juriju posvečena. Malo smo še firbcali po številnih prodajalnah spominkov, potem pa zavili proti cerkvi sv. Jakoba. Ta protestantska cerkev ima več zanimivih oltarjev, posebej pa je znamenit oltar Svete krvi.

Sv. Jurij

Sv. Jurij

Maja in Živa sta zmotno menili, da vidita že vse in sta ostali pri vhodu, z Ajdo pa sva plačala vstopnino in si cerkev ogledala od bližje. Sprehodila sva se po cerkveni ladji in se ustavila pri zanimivih oltarjih in slikah, še posebej zanimiv se nama je zdel oltar Louis de Toulouse.

Cerkev sv. Jakoba

Cerkev sv. Jakoba

Nato sva pogruntala, da je največja znamenitost, ki je že v srednjem veku pritegnila številne vernike, skrita za orglami nad vhodnim delom cerkve. Oltar Svete krvi je izdelal Tilman Riemenschneider in na njem v lesu upodobil zadnjo večerjo, prihod Jezusa v Jeruzalem in prizor iz Oljske gore.

Zadnja večerja na oltarju Svete krvi

Zadnja večerja na oltarju Svete krvi

Oltar je številne romarje privabljal predvsem zato, ker ima v vršnem delu stekleno bunko s kapljico Jezusove krvi. Ja, itak. Iz cerkve smo se po mestnih ulicah vračali proti Marktu, kupili malo nemško zastavico za našo zbirko in firbcali po izložbah.

Sveta kri

Sveta kri

Spustili smo se do srednjeveškega kriminalističnega muzeja, saj tega v mestu, ki kar diši po srednjem veku, seveda nismo smeli spustiti. Ko smo se izvili iz gneče šolskega razreda, smo občasno prisluhnili razlagi vodičke, v glavnem pa samostojno raziskovali temni srednji vek.

Temačni srednji vek

Temačni srednji vek

Okoli 80 odstotkov eksponatov je originalnih, kar da vsemu skupaj še posebej strašljiv prizvok. Izvedeli smo marsikaj o inkviziciji in njenih metodah sojenja, predvsem pa mučilnih pripravah za tiste, ki niso že sami prostovoljno priznali krivde.

Mučilne priprave

Mučilne priprave

Natezalnice, bodeči stoli za čarovnice, stiskalnice za prste, okončine, so bile videti grozljivo. Sramotilne maske, stebri in številčni načini kaznovanja za raznorazne pregrehe so bili ravno tako domiselni. Goljufi takšne ali drugačne vrste, prepirljivci, vsakega so kaznovali na svoj način.

Deviški pas

Deviški pas

Poseben oddelek je namenjen kaznovanju v šoli, drugi kaznim za radoživa dekleta, celo kazni za preslabo poznavanje veronauka in izostanek pri nedeljski maši so bile nekoč pogoste. Seveda niso manjkali niti primerki deviških pasov. Hm, le kako so…bljak.

Maska rablja in meč za usmrtitve

Maska rablja in meč za usmrtitve

Največji grešniki in kakšne čarovnice so seveda ponavadi slabo končali. Predstavljenih je vrsta načinov za usmrtitev, meči za obglavljenje, tnala, železna devica. Človeška iznajdljivost, ko gre za zadajanje bolečine sočloveku, res ne pozna meja.

Vitrine s sramotilnimi maskami

Vitrine s sramotilnimi maskami

Na stenah in v vitrinah je ob tem vrsta dokumentov srednjeveškega prava, napotkov za mučenje, mestnih predpisov. Za pravnika sicer zanimiva zadeva, toda kdo bi imel čas vse to brati. Zato smo zapustili srednji vek in se spravili na sonce. Živo smo za konec, zaradi bogsigavedi kakšnega zločina vtaknili še v pranger. Ker greh ni bil velik, tudi kazen ni bila dolga.

Le kakšen je bil greh?

Le kakšen je bil greh, da je kazen tako huda?

V Johanniskirche smo samo pokukali, potem pa šli mimo Plönlain, simpatičnega trga sredi spodnjega dela mesta, skozi mestna vrata Kobolzeller proti dvojnemu mostu (Doppelbrücke). Spust je bil kar precejšen, saj reka Tauber leži dokaj nižje kot mestno obzidje.

Plönlain

Plönlain

Most je bil sicer zanimiv, vode pod njim pa komaj za vzorec. Jo je suša vso popila, tako kot je vročina popila vso voljo iz nas. Na srečo smo za vzpon nazaj do mesta izbrali potko, ki teče po gozdu in sončni žarki skoraj niso mogli do nas.

Dopelbrücke

Doppelbrücke

Mimo utrdbe, kjer se je začelo naše raziskovanje mesta, smo se vračali proti avtodomu. Parkirni listek smo ponovno pustili pri avtomatu, naj le služi še komu. Potem pa odpeljali iz parkirišča, se na hitro ustavili v trgovini in šibali dalje proti Günzburgu.

Kitajski nacionalni cirkus

Kitajski nacionalni cirkus

Ker je ekonomična pot obetala bistveno manj kilometrov, smo ji sledili. In res tudi lokalna cesta ni bila slaba, pa tudi ne pretirano počasna. Zapeljali smo do Legolanda in na znanem parkirišču potisnili avtodom tako, da je bil čim bolj v senci (N48.424796 E10.296901, 5 evrov na dan, 2 evra z nachsteckkarte, 20 evrov čez noč, brez oskrbe).

Končni spust pri ekspediciji po džungli

Končni spust pri ekspediciji po džungli

Maja je naredila nekaj malega za kosilo, potem pa smo že šibali proti vhodu. Nič se nismo pretirano obirali, Arena je bila naš prvi cilj. Tam nastopa letos največja atrakcija, akrobati iz Kitajskega nacionalnega cirkusa. Skakali so čez obroče, se zvirali na eni roki, poskakovali z glavo in uganjali norčije s keramičnimi lonci.

Vrtenje z medvedom

Vrtenje z medvedom

Že samo balansiranje z velikim loncem na čelu je prava umetnost. Toda to zanje ni bilo dovolj. Vrteli so jih, jih metali v zrak in lovili z vratom. Lonec so celo balansirali na glavi le na robu in ga za vrhunec vrgli v zrak in po obratu na robu ponovno ujeli. Uau. Ko je bilo predstave s kitajskim Aufiderzen konec, smo odšli na vožnjo z ladjico po džungli. Za tako vroč dan ravno prav osvežilno.

Tekmovanje z ladjicami

Tekmovanje z ladjicami

Šli smo na mali vlakec, pa na zmaja, se zavrteli pri medvedu, naredili postanek v tovarni in skušali ukrotiti robote Bionicle. Ob vožnji z ladjico smo tekmovali kdo bo prej, na Lego racerjih pa spet dobili lep pogled na park. Jaz sem na koncu pohitel naprej in se šel vozit s pirati, dekleta so prišla za mano. Po nekaj vožnjah sem bil prav osvežilno moker.

Na igralih

Na igralih

Za zaključek, ko so se atrakcije že ustavile, sta šli dekleti še na igrala. Z Majo sva ju potrpežljivo počakala, potem pa smo se vrnili na parkirišče. Časa smo imeli dovolj, naredili smo večerjo in do parkirišča pri Baumarktu nasproti parka odpeljali šele, ko se je že nočilo.

LEGOLAND – 10.7.2010 – Zjutraj smo se v miru zbudili in malo čez deveto dopoldan zapeljali na parkirišče pred parkom.

Punce

Punce

Ob desetih sem z dekletoma pohitel v park, Maja je obetala priti malo za nami. Najprej smo šli v Fabriko, kjer smo ugotovili, da danes ne delijo več kock tako radodarno kot dan poprej. Pohiteli smo se zavrtet na Bionicle, nato pa sta vajo dekleti ponovili sami.

Miniland

Miniland

Pridružila se nam je Maja in skupaj smo šli še enkrat v tovarno, potem pa na Legoland express. Ker se je na večini vlakcev nabrala gneča, smo šli sestavljat kocke. Nastali so vrtiljak, dva mozaika in mehanični zmaj. Ravno prav smo bili gotovi, da smo pohiteli gledat predstavo z baloni.

Človek balon

Človek balon

Tobi van Deisner nas je vse navdušil s humorjem, predvsem pa s končno točko, ko je izginil v balonu in se tako povsem zlil z njim. Tej predstavi je takoj sledila druga in sicer nastop zvezd Kitajskega nacionalnega cirkusa. Seveda smo si šli njihovo spretnost pogledat tudi danes.

Spretnost

Spretnost

S panoramskega stolpa se Legoland vidi najlepše, sestavljanje kock pa je tudi še vedno zabavno. Tako je Živa sestavila avtomobilček in vetrnico, Ajda pa štirikolesnika, menda najtežjega med modeli. Pravilno razporejanje kock ji je vzelo toliko časa, da sva z Živo vmes skočila na Lego racerje in vodne skuterje. Kar prava osvežitev.

Legoland

Legoland

Še enkrat smo šibali v tovarno, kjer sta punci na koncu nabrali šest lego figuric. Za konec smo si pogledali film o čarovniku. S tem se je naša zabava v Legolandu za nekaj časa zaključila, pomahali smo mu v slovo in se odpeljali proti Günzburgu. Sklenili smo poiskati Aldi in natočiti gorivo.

Avtomobilček

Avtomobilček

Seveda se je navigacija povsem obesila ravno v nepravem trenutku in kot bi mignil smo bili povsem izgubljeni nekje na obrobju naselja. Tišasto sem rinil nekam, kjer se mi je zdelo, da bi znala biti želena trgovina. Na mestnem trgu je Maja stopila vprašat Nemce, ki so se ravno basali v avto. Prijazno so pred nami peljali skoraj do trgovine.

Štirikolesnik

Štirikolesnik

Hitro sva z Majo nakupila, kar je bilo treba, natočili smo gorivo, potem pa peljali proti Sulzemoosu. Vožnje po avtocesti ni bilo veliko, počivališče naj bi bilo kmalu za izvozom. Na dvorišče, polno rabljenih avtodomov si nismo upali zapeljati, raje smo levo parkirali na makadamskem parkirišču (N48.281588, E11.261054, brezplačno, oskrba je na dvorišču trgovine na drugi strani ceste).

Slovo

Slovo

Nismo bili sami in tako smo tam ostali, čeprav sem kmalu spoznal, da je pravo počivališče res na dvorišču. Pa naj bo. Povečerjali smo, potem še malo vegetirali in končno zaspali.

SEA LIFE MÜNCHEN – 11.7.2010 – Začel se je naš zadnji dan potovanja. Vstali smo kar zgodaj in se po zajtrku odpeljali proti Münchnu.

Birnauer Straße

München - Birnauer Straße

Navigacija nas je peljala prav in kot bi mignil smo se znašli pred Olympiaparkom. Parkirali smo v stranski ulici, kot sem tudi računal, v nedeljo brez parkirnine (N48.174812 E11.562479). Do Sea Life centra ni bilo daleč, ker pa je bilo do odprtja še pol ure, smo šli na sprehod do prizorišč, kjer so potekale olimpijske igre leta 1972 (Nemci si želijo, da bi ponovno leta 2018).

Olimpijski stolp

Olimpijski stolp

Šli smo mimo olimpijskega stolpa in plavalne hale do Coubertinplatza. Maja in Živa sta tam imeli sprehoda dovolj, opozarjali sta, da je ura že čas. Nama z Ajdo pa je v oko padel Olimpijski grič na drugi strani Olimpijskega jezera, zato sva mimo stadiona šibala čez mostiček in naravnost navzgor.

Olimpijski grič

Olimpijski grič

Vrh je odlično razgledišče tako na München kot na Olimpijski park, ki ti tu res leži prav pod nogami. Navzdol sva se spustila ravno tako precej naravnost, kar v japonkah niti ni bilo tako enostavno, in ubrala poti tako, da sva prišla naravnost pred Sea Life center.

Olympiahalle

Olympiahalle

Maja in Živa sta bili presenečeni, od kje sva midva priletela. V Sea Life centru smo šli mimo akvarijev z življem iz reke Isar. Donava je bila predstavljena zelo zanimivo. V prvem delu so bile ribe iz gornjega toka, potem pa se po stopnicah spustiš v klet in na steni je narisan cel tok reke, ki se v spodnjem delu nekako smiselno zaključi z akvariji, v katerih so ribe iz Donavine delte in Črnega morja.

Olimpijski park

Olimpijski park

Mimo bazenčka z raznimi morskimi vetrnicami, kjer je dovoljeno tudi kaj prijeti v roko in koralnega grebena, smo prišli do kina. V vseh SeaLife centrih vrtijo isti film, toda dekleti so bolj kot podvodni svet zanimale risanke, ki so v premorih opozarjale na gospodarno ravnanje z viri.

Pogled na München iz Olimpijskega griča

Pogled na München iz Olimpijskega griča

Ko je bila ura ravno prav, smo se vrnili do bazenčkov za dotikanje in opazovali hranjenje morske zvezde. Po ponovnem krajšem postanku v kinu, smo odšli proti sredozemskemu morju. Seveda ne dejansko, temveč le do akvarija s skati in listi.

Nautilus

Nautilus

Ob tem smo s presenečenjem opazovali skupino muslimanov, pri katerih je ena od žensk nosila burko. Za seboj so vlekli tudi kovček in se rinili v napačno smer. V velikem akvariju s tropskim morjem so bili ob našem obisku ne le morski psi, želva in vrsta drugih rib, temveč tudi potapljača.

Če se murena zagozdi...

Če se murena zagozdi...

Čistila sta steklo z notranje strani in hranila želvo, morske pse ter ribe. Po vzponu nazaj v pritličje, smo šli mimo akvarijev z meduzami, nato pa ponovno ven na svetlobo. Vrnili smo se do avtodoma in ker je bilo že vse pripravljeno, odpeljali po obvoznici proti avtocesti za Salzburg.

Hranjenje morske zvezde

Hranjenje morske zvezde

Avto je spet malo trmoglavil, pa je vendarle šlo. Kupili smo še vinjeto, nato pa pot nadaljevali proti Salzburgu. Avtu se je vedno bolj bledlo, tako da sem bil skoraj prepričan, da je v zadnjih zdihljajih. Še posebej, ko smo peljali po Alpenstrasse proti bencinski črpalki, je tako kazalo.

Potapljač in želva

Potapljač in želva

Natočil sem gorivo in sklenil, da še malo peljem, potem bomo pa videli. In presenečenje, nobenih težav več. Bogsigavedi, kaj ga je sedaj pičilo. Pot smo nadaljevali po avtocesti proti Beljaku, med tuneloma dodobra izpraznili avtodom in nato šibali proti Sloveniji.

Vožnja mimo Chiemseeja proti domu

Vožnja mimo Chiemseeja proti domu

Skozi karavanški tunel nam je že po tradiciji prepevala Regina svojo Naj ljubezen združi vse ljudi. In seveda spet po tradiciji dvakrat zapovrstjo. Na Peračici hujšega zastoja ni bilo, pod kolesi avtodoma so tekli še zadnji kilometri in do doma sedaj res ni bilo več prav daleč.

Provansa

ODHOD V ITALIJO – 22.4.2010 – Ko smo zgodaj popoldan prispeli iz Portoroža, so se takoj začele priprave na prvomajsko pohajanje. Mislil sem, da bomo kar kmalu gotovi, pa sem se seveda zmotil. Je bilo za desetdnevno potepanje le treba pripraviti marsikaj. Zatorej je bila ura deset, ko sem končno odpiskal odhod. Punci sta že med potjo zaspali, jaz pa sem peljal po avtocesti proti Sežani.

Ikarus

Ikarus

Ustavili smo se le na Lomu, toliko, da sem natočil gorivo, potem pa smo s potjo nadaljevali in noč iskali pred trgovino Tuš (N45.704829 E13.861006). Ker smo vedeli, da bo naslednji dan potrebno zgodaj vstati, se nismo z odhodom v posteljo nič obirali.

Šerif, a lahko tu parkiram?

Šerif, a lahko tu parkiram?

GARDALAND – 23.4.2010 – Vsa dekleta so še spala, ko sem jaz že štartal motor in odpeljal do bencinske črpalke tik pred mejo. Bila je kar gneča, sami Ukrajinski in Romunski kombiji. Postavil sem se za enega od slednjih in čakal. Vedno manj sem verjel, da prav vidim. Človek je stal pred kombijem in meditiral. Potem so se vrata odprla in del njegove nedvomno velike družine si je prišel pretegnil noge.

Rekord

Rekord

Romun je potem tako, na izi, očistil prvo šipo in se končno odločil, da bo pa že čas, da še natoči gorivo. Pa mi še vedno ni bilo čisto nič jasno. Še najbolj je bilo vse skupaj podobno temu, da ima že itak poln tank, pa hoče filigransko dopolniti še tista dva štamprla. Stalno je pritiskal na pištolo za polnjenje in takoj spuščal, guncal svoj kombi in ob vsem povsem spregledal, da na tleh nastaja lužica.

Centrifuga

Centrifuga

Ni se mi dalo več čakati. Zapeljal sem k sosednjemu stebričku, ki se je ravno spraznil, napolnil tank in odpeljal čez mejo. Naprej pa…avtocesta. V glavnem po desnem pasu, ob tovornjakih pa poskok mimo na levo. Za Verono smo zavili na lokalno cesto, saj sem domneval, da je tu krajša pot. Da je temu res tako, me je prepričevala tudi navigacija.

Narobe svet

Narobe svet

Toda ob tem ni upoštevala, da se bo pred nami znašel kakšen ultra počasni tovornjak, prehitevanje pa ne bo možno. Da o bolj zaviti cesti in semaforjih ter krožiščih, sploh ne govorimo. Vseeno smo na znano parkirišče pred Gardalandom (N45.453082 E10.716310) prišli ravno pred uradnim odpiranjem. Imel sem še toliko časa, da sem babici pripravil kolo in ji dal vsaj osnovne napotke, kako do Sirmioneja.

Sekvoja in čarobna gora

Sekvoja in čarobna gora

Potem ko je slišala, da je ena od možnosti našega potepanja tudi Provansa, se je drugič, od kar imamo avtodom, odločila, da gre z nami na malo daljši izlet. Ob tem pa se je Gardaland, prvi cilj naše poti, odločila izpustiti, saj ni bil ravno visoko na seznamu njenih želja. Razumljivo. Da pa ne bi cel dan čepela v avtodomu, je šla malo raziskovat okolico.

A bo kaj špricnilo?

A bo kaj špricnilo?

Med tem, ko smo mi vreščali na vlakcih smrti, je odbiciklirala do Pesciere, si jo ogledala, pot nadaljevala do Sirmioneja in se nato vračala proti avtodomu. Mi pa smo imeli čisto svoj program. Med tem, ko je Maja še sprehajala Gajo, smo se s puncami trikrat pustili zapeljati Mammutu.

Itak!

Itak!

Tudi na Ikarusu sta se zavrteli, kar pa sem jaz, še vedno z malce slabim želodcem, raje spustil. Odjahali sta en krog na karuzelu, skupaj smo se zgražali nad italijansko mladino na vlakcu okoli parka, si ogledali novo 4D predstavo o spužvi Bobu, dosegali rekorde pri Ramzesu, šli na čarobno goro. Ker je Živa končno presegla magično mejo 140 centimetrov, smo šli žagat sekvojo. In to kar dvakrat.

Delfin

Delfin

Je bilo fino, da so nam šli kar lasje pokonci. Moč težnosti pač. Zmočili smo se ob vožnji s kanujem, potem pa so se šla dekleta šejkat na veliko gugalnico. Prosti pad je danes štrajkal, nova hiša groze Infernis pa je le za starejše od 14 let. Ker nihče ni izpolnjeval tega pogoja, smo šli kar naprej. Tudi z raftingom danes ni bilo nič, skrivnosti Atlantide pa smo le raziskali.

Načrt

Načrt

Sicer pa je bil prihod v petek zadetek v polno. Park sicer ni bil prazen, čakalnih vrst pa nikjer. Le dež je popoldan začel rositi. Zato smo temu tudi prilagodili program. Pogledati smo si šli delfine, ki so pod vodo uganjali norčije, obe predstavi v gledališče. Eno bolj plesno in drugo čarobno. Dobesedno. Zavili smo še v kino, pa na podzemno ladjo Corsari.

Skrivnosti Atlantide

Skrivnosti Atlantide

Pa to še ni vse, smo se ustavili tudi v vrteči hiši, šli na otroški vlakec, dovolili, da so puncama narisali delfinčka na lice in za konec šli še dvakrat na čarobno goro. Ura je odbila šest, Maja je vriskala, da je konec, punci pa…no, nista ravno jokali, saj jima je bil obljubljen še en dan zabave. Preveril sem še vremensko in ta je bila obetavna. Hura.

Pravljična dežela za malčke

Pravljična dežela za malčke

Na parkirišču smo komaj zbasali vase večerjo, ko se je temnopolti Luigi že pripeljal mimo z golfcarom, kot ponavadi trobil in skušal ugotoviti, če smo ga opazili. Pomolil sem glavo skozi vrata in pokazal, da bi mi še pojedli. Z roko je pokazal štiri minute. Presneto, tako hitri pa tudi nismo.

To je torej deževni gozd...

To je torej deževni gozd...

Ko pa je skoraj zajokal, da bi šel tudi on rad domov, smo se ga usmilili in odropotali čez cesto na znano parkirišče nad apartmajskim naseljem (N45.453429 E10.703563). Presenetilo nas je, da je bilo tam parkiranih že več kot deset avtodomov. Italijanskih. Kasneje je pripeljal še Mariborčan in spregovorila sva nekaj besed.

V Gardalandu je že vse zeleno

V Gardalandu je že vse zeleno

Pa se mu je kar nekam mudilo, verjetno na pizzo v gostilnico na robu naselja. Punci sta pogledali kratko risanko, potem pa je bil čas za spanje. Jaz sem še malo klofal na računalnik in med tem opazoval, kako se je parkirišče povsem napolnilo. To je kazalo, da bo naslednji dan v Gardalandu običajna vikend gneča.

Delfinčka

Delfinčka

GARDALAND, CREMONA – 24.4.2010 – Zjutraj smo ugotovili, da so blizu nas parkirali tudi Silver in druščina njegovih prijateljev. Po zajtrku smo spregovorili nekaj besed o naših načrtih. Potem pa odpeljali do parkirišča pred Gardalandom. S puncama sem spet pohitel naprej v park, Maja pa je imela še toliko za pripraviti. Saj smo bili že navajeni.

Pogled strojevodje

Pogled strojevodje

Dva spusta z razjarjenim Mammutom smo ohladili na brzicah Jungle Rapids, potem pa poiskali Majo. Skupaj smo šli še enkrat pogledat, kako se je voziti pod slapom, obiskali čarobno goro in sekali sekvojo. Park smo si ogledali iz letečega krožnika, si pogledali obe predstavi v gledališču in se šli popeljat po podvodnih skrivnostih Corsairja.

Jungle Rapids

Jungle Rapids

Dekleta so se zarolale na velikem nihalu, pri Ramzesu je mladina postavljala rekorde, tastara pa sva bila že malo iz vaje. Seveda je bilo potrebno iti tudi na vožnjo s kanujem, pa na sladoled. Ko so šla dekleta pogledat predstavo z delfini, sem se jaz izmuznil nadzoru in šel pogledat hudiča.

Izbruh vulkana

Izbruh vulkana

Infernis je hiša groze, mladina do 14 let, ki o terorju še ne sme nič izvedeti, je vstop prepovedan. Pa ni nič posebnega. Nekaj teme, ki je bolj kot grozljiva, neprijetna, saj se stalno zaletavaš v debelorite Hrvatice, ki hodijo pred teboj. In vreščijo kot bi jim kdo drl kožo. Tako da človek ne ve, ali bi se smejal njim ali medlim poskusom pričarati grozo. Pa nekaj ropotanja, bliskanja, megle in to je to. Dolgčas.

Pogled na Gardaland iz letečega krožnika

Pogled na Gardaland iz letečega krožnika

Skoraj bolj zanimiv je bil nespreten čarovnik v sobanah srednjeveškega Merlina, ki smo si ga ogledali, preden smo šli dvakrat na spust med skrivnostmi Atlantide. Še posebej smo se nasmejali martinčku, ki si je zavetje našel ravno na svojem neprimerno večjem zmajskem sorodniku.

V rožicah

V rožicah

Potem pa za konec pohiteli na Mammuta. Živa je k sebi stiskala svojega delfinčka, ko smo se zadnjič spustili po deželi stalnega mraza in ledu. Čeprav je bilo še pet minut do zapiranja, so na vhodu k vsem atrakcijam že stali varnostniki in neusmiljeno kazali, da bo za danes dovolj.

PalaBlu

PalaBlu

Pa saj je bilo kar nekaj zabave. Predvsem pa kljub soboti nobene gneče in čakanja. Kaj bi si človek še lahko želel več. Na parkirišču smo hitro naredili večerjo, po njej pomahali Silverju in se odpeljali proti Cremoni. Ker ura še ni bila pretirano pozna, smo se odločili, da gremo namesto po avtocesti, po stranskih cestah.

Za nekaj časa bo dosti...

Za nekaj časa bo dosti...

Ob sodelovanju Maje in navigacije smo uspešno krmarili po najkrajši možni poti, vijugali med nepreglednimi polji in vozili skozi vasice Lombardije. Cesta je bila večinoma odlična, nekaj odsekov pa je bilo vseeno komaj kaj boljših kot makadam. V Cremoni smo zapeljali na znano parkirišče (N45.138279 E10.036045), navigacija nas je vodila brez težav.

Vožnja proti Cremoni

Vožnja proti Cremoni

Malo smo se vozili gor in dol in potem parkirali ob večji skupini avtodomov. Brez težav sem ugotovil, da je oskrbna postaja ob stranski steni stavbe Rdečega križa, potem pa sva šla z Ajdo na sprehod po večernih ulicah Cremone. Živa in babica sta bili že v postelji, Maja pa se je odločila, da bo po sprehodu z Gajo pomila posodo.

Ulice Cremone

Ulice Cremone

Za smerokaz nama je bil zvonik stolnice, menda najvišji v Italiji. Vidi se ga že iz parkirišča, tako da vsaj veš, kam. Ko sva se potopila v ulice starega dela mesta, šla mimo druščine pred priljubljeno gostilno, je bil čas za vprašanje, kam naprej. Zvonika se ob tu ni več videlo.

Il Barbacco

Il Barbacco

Pa je dilemo razrešila tablica, ki je pokazala pravo smer. Stolnica naju je navdušila, že ponoči je izgledala res impozantno, bo pa treba na ogled priti še podnevi. Šla sva čez trg pred njo in jo obšla vse naokrog. Potem pa po najinih sledeh iskala pot nazaj.

Torazzo

Torazzo

Ni je bilo težko najti, kot ponavadi se nama je ob povratku zdela krajša in hitrejša. Ob pripravah na spanec je še malo motil hrup s ceste, katerega pa je okoli enajste preglasil hrup iz bližnjega lokala. No dobro, recimo, da je šlo za glasbo. Meni sicer nekakšne moderne jazz predelave niso ravno sedle, gostje pa so imeli nedvomno rafiniran okus, saj je bilo na vsake toliko slišati tudi back vokale navdušene množice.

Piazza del Comune

Piazza del Comune

Naslednjič bo protihrupni zaščiti potrebno dati zadosten poudarek. Še malo sem klofal po računalniku, potem pa ob polnoči tudi sam zlezel v alkoven.

VONJ PO AZURNI OBALI, EZE – 25.4.2010 – Zjutraj bi seveda ponovno raje, da bi vstali prej. In se napravili. Pozajtrkovali. Odšli. A kot ponavadi, temu ni bilo tako, pripravljeni smo bili šele okoli devetih. Stranišče spraznjeno, voda tudi, napolnjena. Gremo.

Vožnja ob italijanski obali

Vožnja ob italijanski obali

Navigirali smo proti avtocesti, ugotovili, da je Lidl ob poti v nedeljo zaprt in ob pomoči dveh domačinov in nekaj mahanja z rokami, natočili gorivo. Komaj kaj dražje kot doma. Odlično. Avtocesta nas je peljala proti Alessandriji in Sanremu. Dekleta so složno ugotavljale, da ni čisto nič bolj nezanimiva, kot je bila včerajšnja vožnja proti Cremoni. Le kaj so pričakovale?

Čas za kosilo

Čas za kosilo

Ko je bila ura že kar primerna za postanek, smo se pri kraju Savona odločili, da poskusimo srečo ob obali. Avtocestni davek se mi do sem ni zdel pretirano visok, tako da mi je bilo pri gorenjski duši že kar malo žal, da ne gremo naprej. Obalna cesta je bila, kot smo kmalu ugotovili, precej slaba izbira.

Hribi nad počivališčem

Hribi nad počivališčem

Potem, ko smo videli veliko, a polno parkirišče za avtodome, kakšne druge možnosti za postanek ni bilo. Pločevine povsod dovolj, vsa možna in nemožna parkirna mesta zaparkirana. Sama cesta pa polna raznih mečkačev, ki niso vedeli, kaj naj naredijo s seboj. Ob tem je vsaka misel na počitek, zgodnje kosilo in morebiti celo kakšno kopanje odpadla.

Ventimiglia

Ventimiglia

Ko je bilo po približno 30 kilometrih jasno, da premikanje s polževo hitrostjo res odgovarja zatrjevanju navigacije, da bomo na cilj, v vas Eze, prispeli šele čez nekaj ur, smo se odločili za spremembo načrta. Pri kraju Pietra Ligure smo zavili nazaj na avtocesto in po njej vozili do kraja Ventimiglia, tik pred francosko mejo.

Parfumerija Fragonard

Parfumerija Fragonard

Višina cestnine me je pošteno presenetila, saj je bila skoraj tolikšna, kot za precej daljšo razdaljo zjutraj. Izgleda, da se s približevanjem dragim francoskim avtocestam, tudi Italijani učijo ekonomije. V kraju Menton, takoj za mejo, smo ugotovili, da je dizel celo cenejši kot v Italiji. Dober obet za nadaljevanje poti.

Izdelovanje mila

Izdelovanje mila

Nad kraljevino Monaco smo se vzpenjali proti vasici Eze. Odpiral se nam je lep pogled na mondeni Monte Carlo in jahte bogatašev v zalivu. Prestiž in za nekatere paradiž. Ko smo pripeljali na sedlo, je višinska omejitev na parkirišču za avtomobile kazala, da bo s čim večjim parkirati križ.

Kremce za vse težave

Kremce za vse težave

Pa nam je parkirni mojster na mestu, odmerjenem avtobusom, prijazno svetoval, da sledimo rumenim oznakam na tri kilometre oddaljeno parkirišče. Ker je obetal tudi brezplačen prevoz nazaj do sedla, smo pognali avtodom v breg in sledili tablam. Brezglavo smo leteli tudi mimo parkirišča in šele kakšna dva kilometra nižje, ob spustu proti Nici, začeli ugotavljati, da nekaj ne štima.

Sestavine za mešanje čarobnih žaub

Sestavine za mešanje čarobnih žaub

Uf. Ni nam preostalo drugega, kot da spust nadaljujemo do mesta, kjer se je dalo obrniti in nato…ponovi vajo. Na vrhu smo sedaj zavili na pravo parkirišče (N43.731428 E7.342741), plačali pet evrov, kar vključuje dnevno parkiranje, prevoz s kombijem v obe smeri, popuste v parfumerijah in pa vstopnino za eno osebo v eksotični vrt pod vrhom Ezeja. Že s to vstopnino, je parkirnina plačana. Odlično.

Izdelki g. Nosa

Izdelki g. Nosa

Ob tem sem prestal še prvi preizkus sporazumevanja med Slovencem, ki obvlada vse drugo, samo francosko ne in Francozinjo, ki seveda obvlada francosko in ničesar drugega. Zmenila sva se vse, tudi to, da parking zaprejo ob šestih in da spanje tu odpade. Ni problema, mi dormire tako ali tako drugje.

Kot v zlatarni...

Kot v zlatarni...

Voznik šatla je začuda odlično govoril angleško, le pri dogovarjanju, kdaj je zadnja vožnja do parkirišča, so spet govorile roke, svinčniki in listki. Ni problema. Prvi postanek je bil v parfumeriji. Pri Galimardu so nam takoj dali vedeti, da lahko kupimo marsikaj, proizvodnja pa je le v vasi Grasse.

Vasica Eze

Vasica Eze

Pri Fragonardu pa je tu tudi del proizvodnje, sicer predvsem mila, toda bistvo je tako ali tako postopek in zgodba o g. Nosu. Najprej sem se sicer jezil, ker je avtobusar praktično zaparkiral stopnišče do vhoda. Ko sem videl, da je avtobus hrvaški, mi je bilo vse že precej bolj jasno. In ugotovil, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Brez da bi nas kaj vprašali, so nas porinili zraven in tako smo imeli dvojezično razlago.

Cerkev

Cerkev

Slišali smo torej zgodbo o g. Nosu, videli sestavine za pripravo parfumov in opazovali mično delavko, ki je za zabavo obiskovalcev celo v nedeljo obrezovala male rumene račke. Mimo oddelka s proizvodnjo raznoraznih krem, ki obljubljajo odpravo (skoraj) vseh ženskih kompleksov in škatel z malimi parfumčki, smo bili hitro v trgovini.

Ozke mestne ulice

Ozke ulice

Časa za ogled vasice ni bilo na pretek, zato sem se z neranjeno denarnico prebil do izhoda in tudi preostanek odprave priganjal v breg. In vasica nas je seveda navdušila. Ozke ulice, kamnite hiše, čudovit pogled na Azurno obalo. Kaj bi še hotel več za začetek našega popotovanja.

Jardin Exotique

Jardin Exotique

S puncama sem si ogledal tudi eksotični vrt (Jardin Exotique) na vrhu vasice, poln najrazličnejših kaktusov. S francoskimi imeni se nismo ukvarjali, imena nekaterih kaktusov so mi bila znana, predvsem seveda znamenitega taščinega sedeža, druge smo poimenovali kar sami.

Pogled deklice na Azurno obalo

Pogled deklice na Azurno obalo

Povsem na vrhu so ostanki gradu iz 14. stoletja, danes predvsem čudovito razgledišče, menda se vidi celo do Korzike. Mi tako daleč nismo gledali, je bilo že bližje preveč zanimivega. Ob spustu smo ugotovili, da je pod vasjo vrt s kipi različnih živali, vendar za javnost zaprt. In da je sladoled v Franciji pregrešno drag.

Ostanki gradu iz 14. stoletja

Ostanki gradu iz 14. stoletja

Odšli smo še do cerkve, na kratko posedeli v njenem hladu, nato pa že mimo prodajalca vseh mogočnih začimb pred vhodom v vasico, hiteli do mesta, kjer nas je čakal kombi. Maja je imela le še toliko časa, da je kupila kruh v bližnji trgovini.

Pogled na Eze od zgoraj

Pogled na Eze od zgoraj

Na vrhu smo se muzali vozniku, ki je najprej zapeljal povsem do avtomobila dveh Francozov, potem pa brez možnosti ugovora, še nas do nekaj metrov oddaljenega avtodoma. Res dostava do vrat. Svetoval nam je, da se do Nice spustimo mimo Ezeja in ne naravnost navzdol, saj naj bi bile tam ulice precej ozke.

Naši dekleti

Naši dekleti

Ta nasvet smo upoštevali. Tistega, naj Nico raje obvozimo po avtocesti, saj se ravno ob nedeljah popoldan v to, peto največje francosko mesto, vrača množica domačinov, pa ne. Seveda nam je bilo že sredi klanca, ki se spušča proti morju, jasno, da smo ga pihnili.

Taščin sedež

Taščin sedež

Cijazili smo se navzdol, tam trmasto tiščali do pristanišča in se mimo ogromnih jaht čez gradbišče prebijali med promenado in staro Nico (Vieux Nice) do Promenade des Anglais. Ta je dandanes osempasovnica, pri čemer pasovi niso bili risani ravno za krave velikosti konkretnega avtodoma.

Pljuvalnik

Pljuvalnik

Zato kaj preveč vijuganja ni priporočljivo. Postanek pa itak povsem nemogoč. Ko smo se končno izvili iz mesta, smo malo nihali med samovoljo navigacije in še bolj samovoljnimi tablami. Kočno smo le ubodli pravo smer proti vasi Grasse.

Streha

Streha

Vedeli smo, da smo za obisk parfumerij že prepozni, ker pa smo eno danes že videli, to niti ni bil naš glavni cilj. Bolj kratek postanek in sprehod po centru, nato pa še za dneva vožnja proti vasi Castellane. Seveda pa je bil to račun brez krčmarja.

Vas je skoraj galerija

Vas je skoraj galerija

Grasse smo trikrat prekrižarili po dolgem in počez in iskali primerno parkirišče, a ga enostavno ni bilo. Parkiranje dlje od centra ni prišlo v poštev, znano parkirišče pred parfumerijo Fragonard je bilo zaprto z rampo, vse ostalo pa bodisi prepovedano ali pa povsem zaparkirano.

Pokopališče

Pokopališče v Ezeju

Na koncu sem že precej jezno zamahnil z roko, kraj smo si tako že dobro ogledali in se zagnal v smeri Castellana. Prepoved za tovornjake in prikolice me ni motila, dokler cesta ni postala presneto strma in ozka. Uf, to pa ne bi. Na srečo se je dalo obrniti, v drugem poskusu sem si izbral pot, ki je bila primerna tudi za naše proporce.

Raznovrstne začimbe

Raznovrstne začimbe

Ko smo se vzpenjali nad vas, nam ni bilo jasno, kje pride na to cesto prva možnost. Ob vsem, kar smo videli, smo le zmajevali z glavo. Na srečo smo bili še dovolj zgodnji, da smo večji del vožnje doživeli ob zahajajoči svetlobi dneva. Pot gre namreč gor in dol, preko treh prelazov. Zato je temu primerno razgledna in razgibana.

Luksus v Nici

Luksus v Nici

Ob poti je vrsta počivališč, kjer bi se dalo ustaviti in tudi (verjetno mirno) prespati.Toda mi smo tiščali proti Castellanu, kamor smo prispeli že v mraku in parkirali pod visoko steno, na vrhu katere je razsvetljena cerkvica (N43.846022 E6.515772).

Promenade des Anglais

Promenade des Anglais

Ravno sem se čudil, zakaj je eno platišče bolj vroče kot drugo, ko sem opazil avtodoma z domačima tablicama. Robi (Spaček ali Vagabund) in Andrej (Pidalcdrejc) sta ob piru delala načrte za naprej. Začudil sem se, saj naj bi šel Robi ravno v nasprotni smeri. Pa se je premislil in tako smo se ujeli. Super.

Vožnja iz Grasseja proti Castellanu

Vožnja iz Grasseja proti Castellanu

Sprehodila sva se do Pont du Roc in pogledovala, kje gre pot do cerkvice. Da gremo naslednji dan tja gor, je bilo že tako ali tako v trenutku odločeno. Z Majo sva naredila tudi krajši večerni sprehod po vasici in ob tem ugotavljala, da je prav očarljiva.

Dan počasi ugaša

Dan počasi ugaša

Še malo klepeta, potem pa sta hladno pivo in utrujenost celodnevne vožnje naredila svoje.

CASTELLANE, VERDON, MOUSTIERS SAINTE MARIE, RIEZ – 26.4.2010 – Res zjutraj nismo bili pretirano pozni. Odšel sem v vas do najbližje pekarne in pričel se je tečaj francoščine, drugi del.

Skala

Skala

Seveda sem vedel, da bom dobil širok nasmeh, če začnem francosko, zato sem vprašal, če bo ‘n žur in seveda sem takoj pokasiral nasmeh in odgovor, da bo ‘n žur. Seveda se je pokazalo, da prodajalka obvlada nekaj besed nam bolj domačega jezika in tako sva se o žuru v obliki dveh štruc, dveh baget, treh rogljičkov in ene velike hiper štručke z nekaj pantomime zlahka dogovorila.

Parkirišče pri Castellanu

Parkirišče pri Castellanu

Ko sem na koncu še s solzo v očeh opozoril, kakšna nesreča me je zadela, ker ne govorim tekoče francosko in se mora sedaj tudi ona lomiti v neki tuji govorici, se je tudi njej kaj milo storilo in zajamrala je au reva. Ja, itak. Seveda je bil zajtrk s tem zagotovljen, po njem pa vsi kmalu tudi pohodniško napravljeni.

Ozke mestne ulice

Ozke mestne ulice

Mimo župnijske cerkve (Eglise Paroissiale) smo prišli na pot, ki se vzpenja proti skali nad parkiriščem. Pogled na mestece, Verdon in okolico, je bil vedno lepši. Med tem smo ob kapelicah s križevim potom ugotavljali, da France Passion nedvomno res pomeni francoski pasijon in da se tudi mi (ne sicer krvavo) kar konkretno potimo.

Stolp je del mestnega obzidja

Stolp je del mestnega obzidja

Ostanki vasi na sedelcu so postavljali vprašanje ali je bil to stari Castellan ali samostan, kot si je pred očmi nekdanje čase slikal Andrej. Prisopihali smo do kapele Notre Dame du Roc, prav na vrhu skale, ki je metala veliko senco na kraj pod seboj.

Notre Dame du Roc

Notre Dame du Roc

Avtodomi na parkirišču, 180 metrov nižje, so bili miniaturni, še Verdon je od tu izgledal kot malo večji potok. Pogledali smo v kapelico in odšli do ostankov spomenika na izpostavljenem pomolu ob njej. Otroci so ga proglasili za meniha. Toplota pomladi je rožam že odpirala cvetove.

Notranjost kapele

Notranjost kapele

Z vrha smo opazovali potko, ki bi nas pripeljala do obzidja in stolpa nad mestom. Zato smo na sedlu sedaj sledili drugi smeri in vedno bolj ugotavljali, da to ni smer, ki smo si jo zamislili. Sklenili smo se držati levo, da bi ne zašli preveč iz smeri. Malo po komaj vidnih sledeh, malo po poti.

Senca nad mestom

Senca nad mestom

Smer je bila le ena, če smo hoteli zaviti proti z vrha vidni stezici, smo kmalu prišli do table »Prive« in raje obrnili. Nikoli ne veš, kakšen hud pes čuva to privatno zemljišče. V vas smo prišli iz druge strani, se ustavili v turističnih informacijah in dobili vrsto uporabnih podatkov o kanjonu Verdona.

Pogled na kapelo iz sosednjega griča

Pogled na kapelo iz sosednjega griča

Čez stari del mesteca smo se, še vedno v senci skale, vrnili do avtodoma. Opravili smo tisto, kar mora še cesar, če ima avtodom, počakali, da so prijatelji natočili gorivo v svoje mašince, nato pa odpeljali ob Verdonu.

Most na Napoleonovi poti

Most na Napoleonovi poti

Cesta se je počasi zožila, speljana na eni strani reke je bila vsekana v pobočje, ožine in previsi nad njo so nas navdajale z občudovanjem. Strmine na obeh straneh so se potegnile tja do neba. Ko smo zapeljali v tunel, sem le upal, da koga ne bo nasproti.

Prihajamo v sotesko Verdona

Prihajamo v sotesko Verdona

Ravno je v kabino spet posvetila dnevna svetloba, ko se je Robi ustavil. Levo se je namreč odcepila strmo navzdol cesta proti Couloir Samson, tabla je kazala, da gre za slepo ulico. Švicarja za nami je dajala klavstrofobija, saj je začel živčno trobiti. Nekaj logistike, da smo se mu umaknili in že je oddrvel naprej.

Vožnja skozi kanjon

Vožnja skozi sotesko

Seveda smo se še večino dneva z njim prehitevali, saj ob številnih razglediščih ni nikamor prilezel. Ljubljančan, ki je pripeljal navzdol, je povedal, da je Point Sublime, ki so nam ga v turističnih informacijah označili kot izhodišče, višje. Izhodišče poti po soteski pa spodaj, tudi parkirati naj bi se dalo.

Soteske in sredi pobočja cesta do Colouir Samsom

Sredi pobočja vodi cesta do Couloir Samson

Strm spust se je zaključil na obračališču (N43.789614 E6.395624), kjer je bilo parkiranje uradno prepovedano. Ob cesti je bilo že polno avtomobilov, zato smo parkirali kar ob obračališču. Eden od ribičev, ki sta prišla nazaj, je zatrdil, da znamo imeti probleme, če pride policija. V isti sapi pa je povedal, da sedaj izven sezone ti nebodisigatreba niso ravno pogosti.

V tunelu smo si svetili z lučkami

V tunelu smo si svetili z lučkami

Na Point Sublime ali tukaj, pol ure nižje, se je možno priključiti pohodniški poti GR4. Za uživanje globoko v kanjonu je potrebno rezervirati šest ur, s seboj pa je potrebno imeti tudi baterijo, saj je na začetku več tunelov. Če lastna logistika odpove, je najbolje na pot oditi med vikendom, ko začetno in končno točko povezuje avtobus.

Povratek iz soteske

Povratek iz soteske pri koluarju Samson

Mi smo se tokrat le sprehodili do reke, šli čez prvi tunel in že tu namočili noge. V drugem mi je svetilka, edina, ki sem jo na hitro našel v avtodomu, le še brlela. Vseeno se je dalo ugotoviti, da se veliki luži ne da izogniti. Ker smo bili vsi v premočljivi obutvi, ki je že iz prvega tunela čmokala, smo se odločili obrniti.

Stranska soteska

Stranska soteska

Seveda mi je izjava domnevno boljše polovice, da je moja čelna lampa v avtodomu pač točno tam, kjer je, rahlo dvignila pritisk. Odpeljali smo se proti La Paludu in pred njim zavili na Route des Cretes. Panoramska pot vodi v prvem delu po robu kanjona, nekaj sto metrov nad reko Verdon.

Pogled iz

Pogled na kanjon iz Route des Cretes

Stene so gladke in navpične, razgledi iz številnih postajališč pa enostavno čudoviti. Tega res ni za zamuditi. V daljavi so se videl povsem zasnežene gore in ustvarjale kontrast na modrem nebu. Ob pogledu v globino z roba kanjona pa bi človek kaj hitro lahko dobil vrtoglavico.

Verdon

Verdon

Na enem izmed postajališč se je reševalna služba ravno pripravljala na vajo, plezalec pa se je spustil z roba stene in se pripravil na vzpon. Punca ga je pod vrhom, obešena na vrvi, varovala. Nadaljevali smo s potjo, večino časa je z nami vozil tudi Ljubljančan. Nič se nismo branili dodatne družbe.

Plezalec v steni kanjona

Plezalec v steni kanjona

Cesta se je začela spuščati, na zanimivih razglediščih smo se še vedno ustavljali. Pod nami smo videli pot GR4, na drugi strani pa tudi južno cesto ob kanjonu. Spuščali smo se navzdol, cesta je bila ovinkasta in strma. Na srečo je večji del Route des Cretes enosmeren in se šele ob spustu proti La Paludu spet spremeni v dvosmerno cesto.

Pogled preko kanjona na južno stran

Pogled preko kanjona na južno stran

Peljali smo skozi vas in zavili proti Lac de la ste Croix. Med spustom sem na levi strani ceste zagledal parkiranih več avtomobilov, poleg belgijskega avtodoma pa je bil prostor tudi za našega. Preostanku naše odprave sem po telefonu sporočil, da bomo kosilo naredili tukaj in da se dobimo pri jezeru.

Sentier des Pecheurs

Sentier des Pecheurs

Na hitro sem proučil tablice na Col de l’Olivier (N43.784271 E6.267740), kot se sedelce imenuje, dobil vse potrebne informacije pri francozu, ki je že prišel nazaj, potem pa sva z Ajdo krenila na Sentier des Pecheurs, Pot ribičev. Pot je dolga pet kilometrov in pol in naj bi pohodniku vzela med dve uri in pol do tri ure.

Slediti je potrebno rumenim markacijam

Slediti je potrebno rumenim markacijam

Poteka po regionalnem naravnem rezervatu Saint Maurin. Bilo je vroče, pot se je v glavnem spuščala, a tako položno, da sva čez slabe pol ure spet prišla pod cesto. Tu se je začel bolj konkreten spust. Belgijca, ki sva ju srečala malo nad slapom, sta povedala, da sta hodila do sem eno uro. Torej greva kar naokrog.

Slap

Slap

Zaželeli smo si srečno, midva sva si šla pogledat še slap malo nižje. Voda je mezela po z mahom poraščenem pobočju, Ajda pa je ob tem zlezla v zanimivo votlino. V nadaljevanju sva se še spuščala, pod nama so se oglašali ljudje, ki so iz jezera do sem pribrcali s pedolini in kanuji.

Verdon se nad jezerom umiri

Verdon se nad jezerom umiri

Pot se je sedaj dotaknila reke in pogledala sva, če je voda kaj mrzla. Tudi na blatno sipino sva šla, toliko, da je Ajda naredila svoj odtis in se podpisala v minljivo podlago. Pot se je kar vlekla, počasi sva se pričela vzpenjati. Poznalo se je nekaj utrujenosti.

Podpis

Podpis

Nasmejala sva se družini, ki je prišla nasproti in ob omembi, koliko časa jim bo vzel le spust do reke, zmajevala z glavo. Končno sva prišla do zadnjega vzpona in že sva bila pri ostankih avtomobila na Col de l’Olivier.

Vzpon nazaj proti sedlu

Vzpon nazaj proti sedlu

Ravno takrat sta prišla tudi Belgijca z druge strani. Poklepetali smo in mu nabrali celo kolekcijo slovenskih evro kovancev. To je bil vesel. Po kosilu smo se spuščali naprej proti jezeru, zapeljali čez most in za njim navzdol (N43.801043, E6.247596). Spanje tu glede na tablo ni dovoljeno, na drugi strani jezera naj bi se menda dalo.

Razgledišče nad sotesko

Razgledišče nad sotesko

Prijatelji so tu naredili kosilo. Kar verjeti niso mogli, ko smo se hitro preoblekli v kopalke in zaplavali. Voda je bila ravno pravšnja, nam se je zdela prav osvežujoča. Še Gaja je bila tako navdušena, da bi najraje plavala na drugi breg. Še nekaj zamahov in že smo bili zunaj.

Jezero

Lac de la ste Croix

Obleki smo se in se hitro pripravili na odhod. Nismo hoteli biti cokle, če so nas ostali že počakali. Skupaj smo se odpeljali do mesteca Moustiers Sainte Marie. Saj ni bil daleč. Peljali smo skozi kraj, dejansko okoli riti v varžet. Robi in Andrej sta našla parkirišče za cesto, jaz pa sem šel še malo naprej.

Gorenjsko tuširanje

Ko si nekaj časa notri...

Maja je že hotela, da bi zavil na manjše parkirišče, potem pa sem ugledal pod seboj veliko parkirišče in nekaj avtodomov (N43.843532 E6.220977). Seveda, o tem mi je pravil Belgijec. Veliko, mirno, tik pod centrom vasi, tudi prespati bi se dalo. Integrirci so bili vsi z oznako KR. Sami znanci.

Zvezda

Zvezda

Pozdravili smo se, na kratko poklepetali, potem pa odhiteli vsak v svojo smer. Mi smo se skozi vas pričenjali vzpenjati proti cerkvici Notre Dame de Beauvoir iz 12. stoletja. Nad njo je na 227 metrov dolgi verigi zlata zvezda. Originalna naj bi bila menda iz 13. stoletja, dvignil pa jo je vitez Blacas v zahvalo, ker se je po sedmi križarski vojni srečno rešil iz ujetništva.

Pod zvezdo je cerkvica Notre Dame de Beauvoir

Pod zvezdo je cerkvica Notre Dame de Beauvoir

Pokukali smo v cerkvico in uživali v razgledu na mestece pod nami ter okolico. Ob spustu so otroci držala sredi stopnic uporabili za tobogan. Izvirno. Mimo prodajaln s pregrešno drago keramiko, po kateri je sicer kraj znan (moustierska fajansa), smo prišli do župnijske cerkve, ki pa nas ni tako zelo navdušila.

Vhod v kapelo

Vhod v cerkvico

Vrnili smo se do avtodomov in pot nadaljevali do mesteca Riaz. Ko smo se basali na parkirišče sredi kraja, nam je mlada Francozinja v odlični angleščini predlagala, da gremo malo naokoli, kjer je prostora zadosti tudi za avtodome. Jaz sem res sledil njenim nasvetom in parkiral na mestih, rezerviranih za naše zverine, ob šoli (N43.816346 E6.091961).

Mostiers

Moustiers Sainte Marie

Večer smo zaključili s sprehodom po mestnih ulicah, ogledom zanimive pralnice in vzponom do stolpa, ki je bil včasih del mestnega obzidja. Otroci so bili prav razigrani in kar težko jih je bilo miriti. Ko sta se Robi in Andrej prestavila poleg mene, smo rešili težave s Trumo slednjega.

Tobogan

Tobogan

Po pravi ekspertizi in iskanju varovalk, je zadeva pričela delovati po izklopu in ponovnem vklopu elektro bloka. Andrej je bil navdušen in na vsak način je hotel, da gremo v mesto na pivo. Ko smo hoteli naročiti, nam je zadeva postala rahlo sumljiva.

Pralnica v Riezu

Pralnica v Riezu

En natakar je potreboval kar nekaj razlage, da je odšel po drugega, ki je prinesel mali in veliki kozarec. Valjda velikega, kaj pa je pol litra piva. Bolj kot pivo, nas je zadela cena. Tri piva precej medlega okusa, v katere so vtaknili dve rezini limone, šestnajst evrov in pol. Uf, dovolj dogodivščin za en dan, gremo spat!

Stolp nad mestecem

Stolp in del nekdanjega obzidja nad mestecem

ROUSSILLON, GORDES – 27.4.2010 – Jutro je prineslo…nov dan. Kot že tolikokrat dosedaj. Po zajtrku smo ga začinili s sprehodom do ostankov katedrale in baptisterija iz 5. stoletja. Čez mostiček, kjer je namesto reke Colostre tekel potoček smo prišli do stebrov rimskega Apolonovega templja iz 1. stoletja našega štetja.

Ostanki Apolonovega templja

Ostanki Apolonovega templja

Otrokom so ostanki postali igrišče in spet jih je bilo potrebno kar malo miriti. Iz Riaza smo se odpeljali čez pisano Provanso. Intenzivne barve so sončnemu dnevu posodili modro nebo, zeleni grmički sivke, rumena polja oljne repice in rdečkasta prst.

Polja sivke

Polja sivke

Sledili smo poti proti osamljenemu mlinu pri kraju Montfuron (N43.839509 E5.692680). Sprehodili smo se do njega, pa ni nič mlel, je bilo premalo vetra. Postali smo, naredili tudi nekaj slik vasice, nato pa že odrinili naprej. Spet so bila ob poti neskončna polja oljne repice.

Mlin pri kraju Montfuron

Mlin pri kraju Montfuron

Peljali smo skozi Manosque in naprej do vasice Roussillon. Parkirali smo na parkirišču pod vasjo (N43.896190 E5.296424), dva evra je bila cena za cel dan. Iz boksa smo potegnili tri skiroje za otroke in ob cesti odšli nazaj do »le Conservatoire des ocres«.

Polja oljne repice

Polja oljne repice

Tam bi bilo možno parkirati tudi zastonj (N43.895211 E5.305163). Ma, ne bomo sedaj gledali na drobiž. Ostali so si ogledali le vhodni del, potem pa odšli nazaj kuhati kosilo. Jaz sem kupil kombinirano vstopnico, ki daje dostop tudi do pečin z okro in se s puncama in Matevžem napotil do obratov stare tovarne.

Stara tovarna okre

Stara tovarna okre

Videli smo, kje so nekoč okro ločili od peska, jo namakali in razrezali, osušili na soncu in na koncu v tovarni počasi drobili, dokler ni ostal samo prah. Če so hoteli dobiti drugačne odtenke, pa so jo žgali nad veliko pečjo. Posebej nas je navdušilo, ker smo na eni od tablic ob številnih drugih jezikih zagledali domač napis – rdeč.

Korito za ločevanje peska iz okre

Korito za ločevanje peska iz okre

Otroci so našli strgano vrečo z okro in kmalu so bili vsi popackani. Dovolj, gremo nazaj do avtodoma. Kosilo je bilo že pripravljeno, pa tudi prepozni nismo bili. Celo Matevž ga je ujel, čeprav mu je Alenka grozila, da bo lačen, če ne bo pravočasno nazaj.

Eden od obratov za drobljenje okre

Obrat za drobljenje in pakiranje okre

Po kosilu smo se odpravili proti vasici, pa pred njo zavili do pešpoti okre (le Sentier des ocres). Na veliki sončni uri smo pogledali kako mineva čas, kupili vstopnice, ki so nam še manjkale in se napotili na daljšo pot.

Koliko je ura?

Koliko je ura?

Barve pečin so bile izjemne, osvetljene s soncem so prav žarele v beli, rumeni, rdeči. Fotoaparat se je kar pregreval. Nekaj vzorčkov smo nabrali tudi za spomin. Otroci pa so že vedeli, da je okra zabavna. Tako so si začeli nagajati, se obmetavati in kmalu so bili takšni kot Indijanci v divjih bojnih barvah.

Nore barve

Nore barve

Nedvomno bi se jih prestrašil še tako utrjen junak, kaj šele rahločutni starši. Še posebej, ko so ob povratku v trenutku naše nepazljivosti že mahali visoko sredi strmine. Takoj nazaj! Pot nam ni vzela veliko časa, pustila pa je toliko bolj močan vtis. Takoj za izhodom je bila pipa z vodo.

Rdeča

Rdeča

Postanek je bil obvezen, saj je bilo bojne barve potrebno izprati. Po svoje dokaj jalovo početje, saj bi se otroci barvno zlahka zlili s katero izmed pečin. Barvo je s kože voda še nekam sprala, z obleke pa precej težje. Zavili smo še v vasico, ki je vsa v toplih barvah okre.

Stolpi okre

Stolpi okre

Ulice so seveda polne trgovinic z raznoraznimi spominki, razglednicami in drugo kramo. Toda to niti ne moti, saj nekako spada zraven. Vzpeli smo se do terase nad mestom, od koder je lep razgled na okolico in pečine, se na kratko ustavili v cerkvi in na trgu sredi vasi opazovali na steno nabit poziv generala De Gaulla k odporu. Ni se nam zdel ravno star dobrih petinšestdeset let.

Indijanci

Indijanci

Ob spustu nazaj po ozkih ulicah je Robi odkril trgovinico, kjer so prodajali razglednice z raznoraznimi motivi spačkov. Seveda se je moral ustaviti. Otroci pa so bili kregani, saj so s skircami skakali in kar predivje vozili navzdol. Zato so ostali brez sladoleda.

Umivanje

Umivanje

To je povzročilo eksplozijo naše pubertetnice in lokalna policajka je le debelo gledala razvneto iskrenje, do katerega je prišlo ravno pred njo. Vožnjo smo nadaljevali do vasice Gordes. Meni je Garmin, s katerim nas je Robi zvesto vodil po Provansi, postajal vedno bolj sumljiv.

Roussillion

Roussillon

V vas nas je peljal po precej ozki cesti, lokalni gostilničar, mimo katerega smo lezli, se je kar držal za glavo. Še boljša je bila ženska, ki je na ovinku stala sredi ceste in Andrej je enostavno ni mogel obiti. Pa je kar stala, pogledovala proti gradu mimo katerega smo vozili in se ni zmenila, da zaradi nje ves promet stoji. Svašta.

Zid

Okrin zid

Ko je končno lenobno stopila s poti, smo peljali naprej v breg, mimo parkirišča za avtodome. Ker nismo nameravali ostati čez noč, nanj nismo zavili, temveč parkirali za cesto (N43.914388 E5.200537). Maja, ki je šla v izvidnico do parkirnega avtomata, se ga ni mogla nagledati.

Gordes

Gordes

Ugotovili smo, da je pol ure zastonj, le neko številko bi morali odtipkati. Malo smo tuhtali, potem pa poskusili z 1234. Aparat je gladko izpljunil listek. Sledili sta še številki 4321 in 9876. Odlično. Malo smo sicer sumili, da so to številke, ki krajanom omogočajo krajše brezplačno parkiranje, a kdo bi to francoščino dobro razumel.

Cerkev sv. Firmina

Cerkev sv. Firmina

Odšli smo po ulici navzdol do glavnega trga pri gradu. Ravno smo še ujeli turistične informacije pred zaprtjem, nabrali nekaj prospektov in bili presenečeni, saj naj bi ogled gradu v nasprotju s podatki v vodniku ne bil možen. Francozinja je jedrnato pojasnila, da je grad itak prazen in ni kaj za videti, razen galerije na robu, ki pa se tudi ravnokar zapira. V redu.

Podivjani pes

Podivjani pes

Spustili smo se do cerkve sv. Firmina, pokukali vanjo in odšli proti razgledišču. V ulici sem opazil psa in ga slikal. Pa mu ni bilo pretirano prav in je renčeč zašibal proti meni. Uf. Na razgledišču se nam je odprl pogled na ravnico pod mestom, votline sv. Firmina s staro prešo za olive pa nismo niti pretirano iskali, niti našli.

Pogled na Provanso iz razgledišča v Gordesu

Pogled na Provanso iz razgledišča v Gordesu

Vrnili smo se do avtodomov, jaz sem malo višje še obrnil in že smo peljali po strmini na drugo stran navzdol. Le nekaj kilometrov naprej smo parkirali pod cesto na velikem parkirišču, kjer je bilo že nekaj avtodomov (N43.901148 E5.192624). Do vasi z boriji je bilo z avtodomom prepovedano, kilometer in pol pa se je slišalo kot prijeten večerni sprehod. Torej gremo.

Borij ob cesti

Borij ob cesti

Boriji so starodobna bivališča, izdelana v tehniki suhega zidu iz apnenčastih plošč. Zidovi so debeli do meter in pol, izvirajo pa iz drugega tisočletja pred našim štetjem. Do prejšnjega stoletja so jih še redno prezidavali po starih metodah. Danes naj bi jih stalo še okoli 3000 in res smo si enega ogledali že ob poti. To je bil tudi razlog, da sem v muzej Le village des Bories, kjer so obnovili celo vasico, odšel sam z otroci.

Notranjost pastirske hiške

Notranjost pastirske hiške

Časa za ogled ni bilo pretirano, zato smo film o restavratorskih delih izpustili in prebrskali raje same borije. Napisi pred hiškami so pojasnili, kaj je bilo v kakšni izmed njih. Nekatere, predvsem namenjene bivanju, so bile tudi opremljene. Druge so bile hlevi za različne domače živali, ovce, prašiče, koze, celo sviloprejke so gojili.

Boriji, ki so še danes v uporabi

Boriji, ki so še danes v uporabi

Čemu so služile shrambe in skednji, nam je bilo jasno, posebej zanimiva pa je bila vinska cisterna, ki je imela na zunanji strani hiše pipo. Morebiti si je vsak, ki je bil žejen, lahko kar sam postregel. Še dobro, da so bile hiše grajene tesno skupaj in se je potem do postelje nekako že zvalil.

Le village des Bories

Le village des Bories

Med povratkom so se otroci zabavali, lovili in pot jim je hitro minila. Odpeljali smo se naprej proti Fontaine-de-Vaucluse. Robi je iz široke ceste kar naenkrat zavil na ozko enopasovnico, ki je mimo travnika peljala nekam v goščavo. Nasproti nam je pripeljal terenec, kar ni dajalo ravno dobrih obetov.

Cisterna za vino

Cisterna za vino

Robi je trdil, da tudi ta pot pripelje prav. Ja, itak. Garmin. Obrnili smo in se vrnili na glavno cesto. Tudi sedaj je bila pot skozi vasico na poti malo bolj ozka, spust proti sami vasi pa strm in zavit. Toda vseeno je šlo brez težav. Peljali smo skozi vas, čez reko Sorgue in zapeljali na počivališče za avtodome (N43.920059 E5.119863).

Pogled iz borija

Pogled skozi režo

Bilo je kar polno, le ob cesti je bilo še dovolj prostora. Pa tudi nam ni dišalo, da bi celo noč poslušali mimo vozeče avtomobile. Zato smo malo kombinirali, slišali nekaj dobronamernih pripomb francozov in nato parkirali v bližini izhoda. Čas je že bil, da smo spraznili kasete in napolnili vodo.

Drugi zid

Zid borija

Ob naših aktivnostih je luč dneva počasi ugasnila. Robi je bil navdušen, da bo v vasi lahko gledal nogomet, pa se je vrnil z dolgim nosom, saj francozov v tej vasici žogobrc ni ravno zanimal. Le v enem lokalu je gorela televizija s pravim programom, pa še ta je bila zaprt.

Racak

Racak

Tako je bil obsojen na večerni klepet z nami in dokaj zgodnji odhod v posteljo.

FONTAINE-DE-VAUCLUSE, ORANGE, CHATEAUNEUF DU PAPE, AVIGNON – 28.4.2010 – Zjutraj smo še malo okupirali oskrbno postajo in ob tem opazovali, kako so se nekateri odpeljali skozi dvignjeno zapornico.

Grad nad Fontaine-de-Vaucluse

Grad nad Fontaine-de-Vaucluse

Pa nas niti gorenjsko srce ni preveč bolelo, ko so jo končno spustili. Tri evre pač ni pretiran znesek. Postali smo ob reki, opazovali race in ribiča, potem pa odšli do mostu čez reko Sorgue in se ob njej napotili mimo številnih prodajaln spominkov proti izviru.

Francosko divje jezero

Francosko divje jezero

Hoje je le za nekaj minut, fontana pa je, kot je ugotovil pred leti že Dave, dejansko francosko Divje jezero. Voda namreč iz globin privre v jezerce pod visoko steno in od tam teče že kot prava reka navzdol. Posedeli smo ob jezeru, opazovali ptice, ki imajo gnezda sredi stene in uživali v miru.

Otroci nad jezerom

Otroci nad jezerom

Do sem se res izplača priti zjutraj, preden se usujejo na razgledišče hrupne množice. Ljubljančan, naš stari znanec, nam je kasneje povedal, da je bila čez dan takšna gneča, da do jezera sploh niso šli. Ob povratku smo šli do tovarne papirja Moulin a Papier Vallis Clausa.

Reka

Reka Sorgue

Prvi del prikazuje izdelovanje papirja na enak ročni način, kot so ga izdelovali v 15. stoletju. Drugi je seveda trgovina z vsem mogočim, natisnjenim na bolj ali manj ročno izdelanem papirju in nekatere druge pisarniške potrebščine.

Papir

Moulin a Papier Vallis Clausa

V vasi sem na hitro skočil še do cerkvice, glede na kip pred njo in tudi v njej, verjetno posvečeno sv. Juriju. Torej se ne spodobi, da bi šel kar mimo. Na izhodu iz parkirišča smo denar stisnili v roke Francozu, ki ga je namesto nas porinil v režo avtomata in odpeljali pod visokim mostom proti mestu Orange.

Višina ne bo problem...

Višina ne bo problem...

Peljali smo proti centru mesta, mimo vojašnice tujske legije in parkirali na trgu v neposredni bližini antičnega gledališča (N44.135339 E4.811003). Pogled na parkirni avtomat nas je spomnil na Gordes. Odtipkali smo iste številke in že smo imeli v rokah listke za parkiranje. Smo se pač naredili…Francoze.

Orange

Orange

Mimo gledališča (Theatre Antique) smo šli skozi mesto čez trg republike in mimo katedrale Notre Dame de Nazareth proti slavoloku zmage (Arc de Triomphe). Nas je kar navdušil, ohranjenost podob na njem pa presenetila. Posvečen je bil veteranom, ki so osnovali rimljansko kolonijo v sedanjem mestu Orange.

Arc de Triomphe

Arc de Triomphe

Ko so se otroci naletali, smo se hecali, da pojedo preveč žgancev in so ravno oni strgali debelo železno verigo, potem pa šli počasi nazaj proti gledališču. Ostali so sklenili, da gredo naprej, mi z Majo in puncama pa smo zavili v gledališče. Je eno najbolje ohranjenih v Evropi.

Imperator nad odrom antičnega gledališča

Imperator nad odrom antičnega gledališča

Zgradili so ga v začetku krščanskega obdobja na naravni vzpetini Colline-St-Europe. Sprejel je do 7000 gledalcev, ki so sedeli glede na družbeni položaj. Nad gledališčem je bil razpet baldahin, ki je gledalce ščitil pred dežjem in soncem. Nad odrom je kip imperatorja cesarja Avgusta.

Gledalci prihajajo

Gledalci prihajajo

Na odru so igrali tragedije, komedije in pantomimo. Zgodovino gledališča skozi čas pokaže film. Nas je predvsem presenetilo, da je znotraj njega v 16. stoletju zrasla prava naselbina, kjer so živeli revni prebivalci. Šele v 19. stoletju so hiške počasi začeli rušiti in odstranjevati eno za drugo.

Tribune

Tribune

Hkrati se je tudi začela obnova gledališča, ki danes spet kaže svojo nekdanjo mogočnost. Ob gledališču ležijo ostanki templja. Punci sta že na vhodu dobili knjižici in barvice in z Majo so med sprehodom po preteklosti reševale naloge.

Musee Municipial

Musee Municipial

Ogledali smo si še novo multimedijsko predstavo, ki tudi s hologrami prikaže zgodovino gledališča od časa Rimljanov do danes, ko na odru večkrat nastopijo tudi sodobne glasbene skupine. Iz gledališča smo odšli čez cesto v muzej (Musee Municipial).

Antični fragmenti dajo misliti

Antični fragmenti dajo misliti

V njem je predstavljena zgodovina mesta Orange v umetnosti, v eni izmed sob je možno tudi videti, kako so nekoč tiskali na blago, v oddaljeni sobi pa so kamniti fragmenti in ostanki mozaika. Mimo gledališča smo se vrnili na parkirišče in odpeljali proti vasici Chateauneuf-du-Pape.

Vinorodna dežela

Vinorodna dežela

Ob vožnji mimo številnih vinogradov smo najprej mislili, da so francoski vinogradniki pač leni, potem pa ugotovili, da imajo kamni, ki povsem prekrivajo tla pod vinskimi trtami svoj pomen. Odbijajo namreč sončno svetlobo.

Chateauneuf-du-Pape

Chateauneuf-du-Pape

Preden smo prišli do vasice, smo zavili do Chateau des Papes, ruševine papeške palače, katera je v največji meri zgorela v 16. stoletju v verskih vojnah. Dostop je mimo obokanega vhoda in po ozki cesti (N44.058330 E4.829039). Preostanek naše odprave je tu ravno mlaskal svoje kosilo.

Chateau des Papes

Chateau des Papes

Mi smo se ustavili le za pogled na ostanke palače, vas in ravnino naokoli. Vzpetina je namreč prvovrstno razgledišče. Potem pa odpeljali navzdol in parkirali na brezplačnem parkirišču pri mestni hali, nad bazenom (N44.055689 E4.833707).

Pogled na ostanke palače iz kraja

Pogled na ostanke palače iz vasi

Ko smo pojedli, smo se začeli usklajevati. Robi in Andrej sta malo krožila po vasi in na koncu zatrjevala, da sta itak mislila priti ravno na to parkirišče, da pa sem ju jaz zmedel. Ja, pa jade. Vas je središče vinarstva in skoraj vsaka hiša ima vinsko klet in ponuja degustacije.

Koliko, da stane najcenejše vino? A se hecate...

Koliko, da stane najcenejše vino? A se hecate...

Robi je tu prišel na svoj račun. V Lidlu je zatrdil, da se vino po dva evra tam ne kupuje. V redu. Tako smo otmeno uleteli v eno od vinskih kleti in kot pravi poznavalci nakazali, da bi radi degustirali. Ženska se je nasmehnila in nam pod nos porinila seznam vin s cenikom.

Muzej vina

Muzej vina

Cene so se začele tam nekje okoli 30 evrov za buteljko. Nas je kar izstrelilo ven. Mimo parkirišča smo odšli do muzeja vina. Najprej smo mislili, da je vse skupaj samo komercialni nateg, potem pa ugotovili, da je v hiši res predstavitev pridelave žlahtne pijače in oprema za gojenje, obiranje in predelavo vina.

Sodčki

Sodčki

Na steni je bil zemljevid vinorodnih dežel. Na našem območju sta bili dve. Yugoslavie in Croatie. Kam spadamo, se lahko vsak odloči sam. Seveda se tudi muzej izteče pri zloženih buteljkah, le da so bile cene nekaterih precej bolj razumne. Malo smo degustirali, nekaj malega kupili in se vrnili do avtodoma.

Iz sodov gre v litre, lavindi undi litre, litri, litrula vindijo, oj, litri, živijo...

Iz sodov gre v litre, lavindi undi litre, litri, litrula vindijo, oj, litri, živijo...

Naš naslednji cilj je bil Avignon. Pot ni bila dolga. Peljali smo proti znanim koordinatam, ob mestnem obzidju in mimo mostu Pont St-Benezet ter zavili čez Rono na otoček Piot. Takoj ko je bilo možno, smo zavili desno in na majhnem parkirišču parkirali (N43.953206 E4.797207).

Degustacija

Degustacija