(8.1.2011)
Topli, skoraj pomladni veter je odpihnil ledeno mrzla jutra, omehčal sneg, kjer ga je sploh še kaj bilo in tako prinesel odločitev. Smuči romajo za kakšen teden v kot, mi pa bomo vzeli pot pod noge. Nekam, kjer so obetali sonce. Obeti so se izkazali za zmotne, ga je bilo tudi na vzhodu bolj malo.

Pri pokopališču
Zato pa je veter vlekel na slemenih tako silovito, da je upogibal smreke, divje trgal meglice in predvsem prevetril glave. Na usta se je prikradel vrisk, odlična družba je bila kot že tolikokrat zgolj pika na i. Izhodišče za pohajanje so bile Slovenske Konjice.

Zamrznjena lepota Gospodične
Parkirali smo nad srednjo šolo, pa so nam naslednji večer namignili, da bi bilo drugič bolj prav, da bi malo nižje (46.337940 15.418210, 340 m). Tudi prav, bomo vedeli. Kakorkoli, na cesti zavijemo v breg, gremo do pokopališča in zavijemo… Poti je tu veliko, odločitev zatorej ravno tako. Vsak si lahko izbere svojo kombinacijo.

Pršenje
Mi smo šli desno, saj nas je pritegnila gozdna učna pot, grad smo sklenili pustiti za povratek. Pri prvi tabli učne poti izvemo nekaj osnovnih podatkov, nato pa skoraj takoj makadamsko cesto zapustimo na desni strani. Vzpnemo se mimo potoka, ki ga menda precej višje napaja izvir Gospodična.

Most nad slapovi
Da ima čudežne moči, verjetno ni treba nič pojasnjevati. So pač mlada dekleta, večno nezadovoljna s svojim izgledom, iskala neke nadnaravne sile. Te bi jih spremenile v krasotice, vredne princa na belem konju. Delno še vedno v ledeni oklep odeti slapič je sicer razburil naše čute, smo se mu pa premalo približali, da bi lahko opazili tudi kakšen učinek na zemeljsko lepoto. Pa drugič…

Grad
Vzpnemo se po stopnicah, slapič pogledamo iz mostička in gremo po makadamski poti mimo novejše hiše. Ko pridemo do ceste, jo prečkamo in na naši levi opazimo grad. Pa smo pred novo dilemo. Desno se odcepi pot za Stolpnik, nekako se zdi bolj logična izbira. A kaj se more, mi po navadi na naših pohodih na logiko ne damo prav veliko.

Gozdna učna pot
Tudi tokrat so nas pojasnilne table ravno dobro navdušile, zato smo sledili stezi, ki je prečila pobočje. Med tem, ko nam opisi razkrivajo zanimivosti o rastju in živalih v teh koncih, prispemo na travnik, ravno nad gradom. Kljub morebitnim predhodnim načrtom, smo tako blizu, da bi bilo brez pomena, da obisk srednjega veka odlagamo.

Grad Konjice
Vzpnemo se do grajskih zidov (515 m, slaba ura). Hoja je morala biti previdna, saj so mokri zidovi drseli. Pretaknili smo notranjost, ugotavljali, čemu je bil kakšen prostor namenjen in na mestu prehoda v grajske ječe naleteli na rešetke.

Srednji vek
Stopili smo pred obnovljeni visoki stolp, nato pa šli po obodu obrambnega zidu do razgledišča nad Konjicami. Pod nami je bilo mesto, nad nami pa meglice, veter je visoko v vrhovih majal smreke. Dež, ki je znova začel pršeti, nas ni prestrašil.

Slovenske Konjice
Smo bili pa pred novo dilemo. Oditi nazaj do poti za Stolpnik ali kar riniti navzgor proti Skali. Seveda smo se odločili za slednjo možnost. Saj nikoli ne znam naravnost do cilja. Hm, vsak ima kakšno pomanjkljivost, zakaj je ne bi imel tudi sam. Pa je to res pomanjkljivost? Kakor kdaj…

Grajska gospoda
Če je pred nami še dobršen del dneva, ni da bi že iskal pot nazaj. Vrnemo se pod grad, zavijemo malce levo in sledeč smerokazu in markacijam nadaljujemo kar strmo navzgor skozi gozd. Ko pridemo do ceste, zavijemo takoj levo, se vzpenjamo in malo višje na ovinku znova prečkamo makadamsko cesto.

Pot proti Skali
Zlagoma se vzpenjamo skozi gozd, potem pa hodimo po pobočju Tolstega vrha. Ko pridemo do odcepa poti je pred nami znova dilema. Lahko gremo naravnost, prečimo pobočja proti razgledni Skali. Toda previdno. Čeprav je to najlažji dostop, vseeno ni brez pasti.

Sneg na lažji poti
Pobočja nad potjo so strma in po njih hitro prileti kamenje, ob hoji po ostankih snega nad strmo grapo, pa jeklenica še kako pride prav. Toda ne misliti, da je druga pot, označena kot zelo zahtevna, lažja. Daleč od tega. Krajšemu spustu sledi hoja pod strmino, vse do pod skale.

Meglena Skala
Toda te je za približno dvajset metrov navpičnice. Nekaj metrom hoje po spolzki strmini ob jeklenici, sledi vzpon izključno po skobah čez steno. Gre za odsek ferate visoke težavnosti, zato je samovarovanje vsekakor priporočljivo. In včasih se usoda prav prijazno poigra z nami.

Skobe čez steno
Redko srečanje je namreč ob jezi zaradi stvari, ki so brez pomena obležale doma, prineslo nenadejano pomoč in tako olajšalo vzpon. In hkrati ponudilo odlično družbo ter klepet na delu povratka. Pot se ob jeklenici izteče prav na razgledni Skali (750 m, slaba ura od Gradu, po zahtevni poti nekaj več).

Živček v navpičnici
Kdor bo pričakoval razgled, bo navdušen. Kdor pa se bo že videl na vrhu, bo razočaran, saj vrha tu ni. Spust proti uro oddaljeni kartuziji Žiče nam zaradi ponovnega vzpona, ki bi bil potreben, ni ležal. Raje smo korak zastavili nazaj proti Stolpniku, najvišji točki Konjiške gore.

Pogled z vrha na prepadno pot
Spuščamo se po položni poti, prečkamo makadamsko pot in ko znova pridemo do nje, zavijemo levo. Vzpnemo se do ovinka in tam nadaljujemo po markirani poti, smerokaz obeta prehod proti kartuziji. Ko znova pridemo na cesto, zavijemo desno in že smo pri treh križih.

Pogled v dolino
Prej so stali vsak posebej, zapuščeni nekje v gozdu, sedaj pa ob zvončku pozdravijo popotnika na križišču poti. Sledimo tablici za Stolpnik naravnost in kmalu pridemo do razcepa. Levo obeta tablica eno uro do vrha čez vas Kamna gora. Toda mi zavijemo desno.

Trije križi
Korakamo po makadamski poti, sem in tja je tudi kakšna markacija. Ne vzpnemo in ne spustimo se skoraj nič, zato je hoja prijetna. Ko pa se cesta odločno spusti, smo že blizu Grofovega štanta, križišča poti. Prestopimo na stezo, tablica obeta še pol ure do vrha.

Grofov štant
Sprva grizemo kolena naravnost navzgor, v bolj močnatih časih, je steza spolzka in sitna. Ko se svet zravna, se sprva malce spustimo, potem pa postopno začnemo vzpenjati proti vrhu. Ni več daleč, najprej zagledamo hiško na vrhu (1012 m, dobro uro in pol hoje s Skale), potem pa med drevjem tudi razgledni stolp.

Strma iz spolzka pot
Z njega se daleč vidi. Če le ni megleno vse naokoli. Nam je vetrovna roka prav izbirčno odkrivala razglede, jih osvetlila in znova zagrnila. Počutili smo se kot med gledališko predstavo, posamezna dejanja so si sledila eno za drugim.

Razgledni stolp na vrhu
Gledalcem je kuštrala lase in nas na vrhu stolpa včasih skoraj prestavila. Zato so ostali kaj hitro pohiteli v zavetje na trdnih tleh, le jaz sem navdušeno škljocal na prepihu. Do Grofovega štanta se vračamo po isti poti, tam pa nadaljujemo naravnost navzdol po makadamski cesti.

Prepišni vrh stolpa
Tej sledimo do levega ovinka, kjer se odcepi steza desno. Sprva prečimo strma pobočja, nato pa se spuščamo do ceste, katero prečimo in se po spolzki poti in čez mestoma kar siten svet spustimo do razcepa z gozdno učno potjo.

Ko vetrovna roka zastor odgrne...
Sedaj že vemo, kje smo. Pa večerni mrak ni dajal nobenega veselja, da bi šli iskat lepoto h Gospodični. Raje smo šli navzdol kar po cesti, torej desno. Mrak je legel nad zemljo, mir se je naselil vse okoli nas. Dan seje poslavljal.

Na odcepu poti
Pri pokopališču smo opazovali zasanjano luno nad pravljičnim gradom, nato pa že precej bolj zemeljsko sanjali o dobrotah domače kuhinje, ki smo jih sklenili pripraviti na znanem ognjišču, dobro uro in pol pod vrhom prepišnega Stolpnika.

Zasanjana luna