Arhiv kategorij: Štajerska

Brinjeva gora

(9.1.2010)

Takšni dnevi so pravi. Ko je nebo nad nami jasno, vročine nobene, mraza pa tudi ne. Veter, ki še vedno buči visoko na robovih, prežene še tiste zadnje meglice iz glave in jo zbistri. Tako zelo, da vidimo daleč. In globoko. Vase.

Jutro v Zrečah

Jutro v Zrečah

Zatorej ni potrebe, da bi kdo hitel. Pa tudi, če bi želel korak zastaviti pretirano hitro, ti prijatelji kmalu rečejo: Postoj! Da bi jih ne poslušal, se ne spodobi, zatorej hitenja ne bo. Prijazen sprejem, popotnica, da se je prav vsem smejalo, kaj bi si želel še več.

Brinjeva gora

Brinjeva gora

Parkiramo v Zrečah, najbolje bo kar pri termah. Tam smo še vedno dobrodošli gostje (46.370783 15.387185; 405 m). Mimo hotela se napotimo proti glavni cesti in jo skozi podhod prečkamo. Po cesti se spustimo levo navzdol, čez most preskočimo Dravinjo in nadaljujemo mimo tovarniških obratov po glavni cesti.

Sprva sledimo poti številka ena

Sprva sledimo poti številka ena

Tik za njimi bi bilo verjetno prav zaviti navzgor. A tablico, če sploh je, smo spregledali. Nič zato, nas je potolažil domačin na ovinku pred Radano vasjo. Tablica s komaj vidnim napisom nas je usmerila po cesti navzgor. Na vrhu klancev, pri znamenju, smo je imeli dovolj.

Pri znamenju smo zavili v gozd

Pri znamenju smo zavili v gozd

Zavili smo proti gozdu, tam ujeli komaj vidno stezo in se po njej, malo pa tudi kar po svoje, vzpenjali v smeri Sv. Neže. Zaiti kaj veliko tako nismo mogli in nič nismo bili presenečeni, ko smo na robu makadamske poti nad seboj ugledali cerkev. Po poti smo se malo naokoli sprehodili do nje.

Steza proti sv. Neži

Steza proti sv. Neži

Veter je bril okoli vogalov in nismo si mogli kaj, da se ne bi nasmejali ob zapisu, da podružnična cerkev sv. Neže stoji na vetrovnem hribu Golika (608 m, slaba ura hoje). Pa še kako res je. Spustimo se nazaj do manjšega sedla in nadaljujemo naravnost v smeri najvišje točke.

Hrib Golika

Hrib Golika

Markacije nas usmerijo na stezico, ki pripelje prav na vrh (630 m, dobrih pet minut). Z vrha gremo komaj kaj korakov naprej do romarske cerkve Matere Božje, in nato, če se nam ne da navzdol hoditi po kolovozu ali celo makadamski poti, desno za hišo ob cerkvi.

Na Brinjevi gori

Na Brinjevi gori

Kažipot obeta, da pot pripelje v Oplotnico, ki je prav na drugi strani hriba. Toda skrb je odveč, steza namreč pelje tudi v našo smer. Spuščamo se nad zračnim robom, gremo mimo odcepa zahtevne in zelo zahtevne poti in na sedlu uberemo smer naravnost, po stezici mimo oznake za Freudenberg, prijateljski hrib.

gdhd

Romarska cerkev Matere Božje

Da je tu gori nekoč stal grad, se zavemo šele, ko se na drugi strani grička že spuščamo navzdol in ostanki obzidja burijo domišljijo. Ob spustu se držimo bolj desno in mimo kmetije pridemo na asfaltno cesto. Ker je Sv. Martin že skoraj ves čas dobro viden pred nami, je smer povsem jasna.

Sedlo pod Freudenbergom

Sedlo pod Brinjevo goro

Na križišču pri gostilni sledimo oznakam za Martinovo pot, čez dvorišče in po stezici za hišo navzgor. Včasih je veter potegnil tako sunkovito, da smo mislili, da nas bo odneslo. Pa nas ni, počasi se nam je zdel že kar zabaven, smo ga bili že navajeni.

Pod Freudenbergom

Pod Freudenbergom

Čez suhe zimske travnike smo se vzpeli še do zadnje postaje naše današnje poti (578 m, pol ure z Brinove gore). Z Ajdo sva posedela pred sv. Martinom, dokler niso do naju prišli še drugi. Če se sprehodimo okoli cerkve, bomo našli opis z navedbo osnovnih podatkov.

Pogled na Sv. Nežo in Brinjevo goro

Pogled na Sv. Nežo in Brinjevo goro

Potem pa jo čez travnike uberemo nazaj do gostilne na razcepu in od nje po strmi asfaltni cesti navzdol v smeri Zreč. Mimo hiš in vinogradov hodimo strmo navzdol, dokler pri tovarni Unior in sv. Egidiju, zadnji cerkvici na naši poti, (skoraj) ne zaključimo naše odisejade (397 m, slabe pol ure s Sv. Martina).

Sv. Martin

Sv. Martin

Gremo le še malo levo, nato pa navzgor do glavne ceste, čez njo in na drugi strani do parkirišča. Tudi mi? Kje pa. Nas je bolj privabil obljubljeni bombardino in nato prav ležerni prevoz do izhodišča. Saj sem že rekel. Domačini so prijazni, da bolj skoraj ne bi mogli biti. Tudi zato, se sem prav radi vračamo…

Zreče in sv. Egidij

Zreče in sv. Egidij

Skala in Stolpnik

(8.1.2011)

Topli, skoraj pomladni veter je odpihnil ledeno mrzla jutra, omehčal sneg, kjer ga je sploh še kaj bilo in tako prinesel odločitev. Smuči romajo za kakšen teden v kot, mi pa bomo vzeli pot pod noge. Nekam, kjer so obetali sonce. Obeti so se izkazali za zmotne, ga je bilo tudi na vzhodu bolj malo.

Pri pokopališču

Pri pokopališču

Zato pa je veter vlekel na slemenih tako silovito, da je upogibal smreke, divje trgal meglice in predvsem prevetril glave. Na usta se je prikradel vrisk, odlična družba je bila kot že tolikokrat zgolj pika na i. Izhodišče za pohajanje so bile Slovenske Konjice.

Zamrznjena lepota Gospodične

Zamrznjena lepota Gospodične

Parkirali smo nad srednjo šolo, pa so nam naslednji večer namignili, da bi bilo drugič bolj prav, da bi malo nižje (46.337940 15.418210, 340 m). Tudi prav, bomo vedeli. Kakorkoli, na cesti zavijemo v breg, gremo do pokopališča in zavijemo… Poti je tu veliko, odločitev zatorej ravno tako. Vsak si lahko izbere svojo kombinacijo.

Pršenje

Pršenje

Mi smo šli desno, saj nas je pritegnila gozdna učna pot, grad smo sklenili pustiti za povratek. Pri prvi tabli učne poti izvemo nekaj osnovnih podatkov, nato pa skoraj takoj makadamsko cesto zapustimo na desni strani. Vzpnemo se mimo potoka, ki ga menda precej višje napaja izvir Gospodična.

Most nad slapovi

Most nad slapovi

Da ima čudežne moči, verjetno ni treba nič pojasnjevati. So pač mlada dekleta, večno nezadovoljna s svojim izgledom, iskala neke nadnaravne sile. Te bi jih spremenile v krasotice, vredne princa na belem konju. Delno še vedno v ledeni oklep odeti slapič je sicer razburil naše čute, smo se mu pa premalo približali, da bi lahko opazili tudi kakšen učinek na zemeljsko lepoto. Pa drugič…

Grad

Grad

Vzpnemo se po stopnicah, slapič pogledamo iz mostička in gremo po makadamski poti mimo novejše hiše. Ko pridemo do ceste, jo prečkamo in na naši levi opazimo grad. Pa smo pred novo dilemo. Desno se odcepi pot za Stolpnik, nekako se zdi bolj logična izbira. A kaj se more, mi po navadi na naših pohodih na logiko ne damo prav veliko.

Gozdna učna pot

Gozdna učna pot

Tudi tokrat so nas pojasnilne table ravno dobro navdušile, zato smo sledili stezi, ki je prečila pobočje. Med tem, ko nam opisi razkrivajo zanimivosti o rastju in živalih v teh koncih, prispemo na travnik, ravno nad gradom. Kljub morebitnim predhodnim načrtom, smo tako blizu, da bi bilo brez pomena, da obisk srednjega veka odlagamo.

Grad Konjice

Grad Konjice

Vzpnemo se do grajskih zidov (515 m, slaba ura). Hoja je morala biti previdna, saj so mokri zidovi drseli. Pretaknili smo notranjost, ugotavljali, čemu je bil kakšen prostor namenjen in na mestu prehoda v grajske ječe naleteli na rešetke.

Srednji vek

Srednji vek

Stopili smo pred obnovljeni visoki stolp, nato pa šli po obodu obrambnega zidu do razgledišča nad Konjicami. Pod nami je bilo mesto, nad nami pa meglice, veter je visoko v vrhovih majal smreke. Dež, ki je znova začel pršeti, nas ni prestrašil.

Slovenske Konjice

Slovenske Konjice

Smo bili pa pred novo dilemo. Oditi nazaj do poti za Stolpnik ali kar riniti navzgor proti Skali. Seveda smo se odločili za slednjo možnost. Saj nikoli ne znam naravnost do cilja. Hm, vsak ima kakšno pomanjkljivost, zakaj je ne bi imel tudi sam. Pa je to res pomanjkljivost? Kakor kdaj…

Grajska gospoda

Grajska gospoda

Če je pred nami še dobršen del dneva, ni da bi že iskal pot nazaj. Vrnemo se pod grad, zavijemo malce levo in sledeč smerokazu in markacijam nadaljujemo kar strmo navzgor skozi gozd. Ko pridemo do ceste, zavijemo takoj levo, se vzpenjamo in malo višje na ovinku znova prečkamo makadamsko cesto.

Pot proti Skali

Pot proti Skali

Zlagoma se vzpenjamo skozi gozd, potem pa hodimo po pobočju Tolstega vrha. Ko pridemo do odcepa poti je pred nami znova dilema. Lahko gremo naravnost, prečimo pobočja proti razgledni Skali. Toda previdno. Čeprav je to najlažji dostop, vseeno ni brez pasti.

Sneg na lažji poti

Sneg na lažji poti

Pobočja nad potjo so strma in po njih hitro prileti kamenje, ob hoji po ostankih snega nad strmo grapo, pa jeklenica še kako pride prav. Toda ne misliti, da je druga pot, označena kot zelo zahtevna, lažja. Daleč od tega. Krajšemu spustu sledi hoja pod strmino, vse do pod skale.

Meglena Skala

Meglena Skala

Toda te je za približno dvajset metrov navpičnice. Nekaj metrom hoje po spolzki strmini ob jeklenici, sledi vzpon izključno po skobah čez steno. Gre za odsek ferate visoke težavnosti, zato je samovarovanje vsekakor priporočljivo. In včasih se usoda prav prijazno poigra z nami.

Skobe čez steno

Skobe čez steno

Redko srečanje je namreč ob jezi zaradi stvari, ki so brez pomena obležale doma, prineslo nenadejano pomoč in tako olajšalo vzpon. In hkrati ponudilo odlično družbo ter klepet na delu povratka. Pot se ob jeklenici izteče prav na razgledni Skali (750 m, slaba ura od Gradu, po zahtevni poti nekaj več).

Živček v navpičnici

Živček v navpičnici

Kdor bo pričakoval razgled, bo navdušen. Kdor pa se bo že videl na vrhu, bo razočaran, saj vrha tu ni. Spust proti uro oddaljeni kartuziji Žiče nam zaradi ponovnega vzpona, ki bi bil potreben, ni ležal. Raje smo korak zastavili nazaj proti Stolpniku, najvišji točki Konjiške gore.

Pogled z vrha na prepadno pot

Pogled z vrha na prepadno pot

Spuščamo se po položni poti, prečkamo makadamsko pot in ko znova pridemo do nje, zavijemo levo. Vzpnemo se do ovinka in tam nadaljujemo po markirani poti, smerokaz obeta prehod proti kartuziji. Ko znova pridemo na cesto, zavijemo desno in že smo pri treh križih.

Pogled v dolino

Pogled v dolino

Prej so stali vsak posebej, zapuščeni nekje v gozdu, sedaj pa ob zvončku pozdravijo popotnika na križišču poti. Sledimo tablici za Stolpnik naravnost in kmalu pridemo do razcepa. Levo obeta tablica eno uro do vrha čez vas Kamna gora. Toda mi zavijemo desno.

Trije križi

Trije križi

Korakamo po makadamski poti, sem in tja je tudi kakšna markacija. Ne vzpnemo in ne spustimo se skoraj nič, zato je hoja prijetna. Ko pa se cesta odločno spusti, smo že blizu Grofovega štanta, križišča poti. Prestopimo na stezo, tablica obeta še pol ure do vrha.

Grofov štant

Grofov štant

Sprva grizemo kolena naravnost navzgor, v bolj močnatih časih, je steza spolzka in sitna. Ko se svet zravna, se sprva malce spustimo, potem pa postopno začnemo vzpenjati proti vrhu. Ni več daleč, najprej zagledamo hiško na vrhu (1012 m, dobro uro in pol hoje s Skale), potem pa med drevjem tudi razgledni stolp.

Strma iz spolzka pot

Strma iz spolzka pot

Z njega se daleč vidi. Če le ni megleno vse naokoli. Nam je vetrovna roka prav izbirčno odkrivala razglede, jih osvetlila in znova zagrnila. Počutili smo se kot med gledališko predstavo, posamezna dejanja so si sledila eno za drugim.

Razgledni stolp na vrhu

Razgledni stolp na vrhu

Gledalcem je kuštrala lase in nas na vrhu stolpa včasih skoraj prestavila. Zato so ostali kaj hitro pohiteli v zavetje na trdnih tleh, le jaz sem navdušeno škljocal na prepihu. Do Grofovega štanta se vračamo po isti poti, tam pa nadaljujemo naravnost navzdol po makadamski cesti.

Prepišni vrh stolpa

Prepišni vrh stolpa

Tej sledimo do levega ovinka, kjer se odcepi steza desno. Sprva prečimo strma pobočja, nato pa se spuščamo do ceste, katero prečimo in se po spolzki poti in čez mestoma kar siten svet spustimo do razcepa z gozdno učno potjo.

Ko vetrovna roka zastor odgrne...

Ko vetrovna roka zastor odgrne...

Sedaj že vemo, kje smo. Pa večerni mrak ni dajal nobenega veselja, da bi šli iskat lepoto h Gospodični. Raje smo šli navzdol kar po cesti, torej desno. Mrak je legel nad zemljo, mir se je naselil vse okoli nas. Dan seje poslavljal.

Na odcepu poti

Na odcepu poti

Pri pokopališču smo opazovali zasanjano luno nad pravljičnim gradom, nato pa že precej bolj zemeljsko sanjali o dobrotah domače kuhinje, ki smo jih sklenili pripraviti na znanem ognjišču, dobro uro in pol pod vrhom prepišnega Stolpnika.

Zasanjana luna

Zasanjana luna

Gora Oljka

(14.11.2010)

Prav nenavadno je njeno ime. Ali je sploh možno, da bi kdaj oljka, to sredozemsko drevesce, raslo tako daleč od milega primorskega podnebja? Verjetno ne. Toda od kod potem ime osamelca, ki markantno izstopa med Polzelo in Šoštanjem?

Parkirišče v Šmartnem ob Paki

Parkirišče v Šmartnem ob Paki

Kot je razvidno iz prve omembe gore (ali pač s svojimi 733 m zgolj – hriba?), so ji davnega leta 1234 pravili Križna gora, saj je na njenem vrhu menda stal križ. Zagotovo pa je stal, in to prav velik, od sredine 17. stoletja, ob njem pa tudi kapela sv. Jošta in sv. Neže. Kasneje se je imenoval Dobrič, po kraju, ki leži na njegovem pobočju.

Pot ob železniški progi

Pot ob železniški progi

Ko pa je bila v času razmaha romanj sredi osemnajstega stoletja zgrajena na vrhu baročna cerkev sv. Križa, je gora dobila ime po sliki Fortunata Berganta iz glavnega oltarja, kjer je upodobljen Jezus na Oljski gori. Ker je gora osamelec, so izhodišča seveda lahko na vseh štirih straneh neba.

Tu so doma veseli ljudje...

Tu so doma veseli ljudje...

Mi smo si izbrali eno krajših poti, korak smo zastavili v Šmartnu ob Paki. Parkirati se da ob igrišču (46.330680 15.035352; 310 m). Če ravno ni v bližini hrupno martinovanje, bo noč verjetno mirna. S parkirišča gremo levo ob progi. Čez tristo metrov zavijemo levo v smeri zaselka Vrtače. Če odcep zgrešimo, ni nič pretirano narobe. Tudi mi smo ga.

Pogled proti izhodišču

Pogled proti izhodišču

Gremo naprej ob progi še dobre pol kilometra in na ovinku, zaščitenem z odbojno ograjo, zavijemo levo. Čeprav se nam bo druga pot morebiti zdela daljša, je v resnici komaj kaj. Ko pridemo do razpotja pod hišami na robu gozda, zavijemo naravnost navzgor in sledimo cesti do zaselka Vrtače. Sedaj nas že vodijo markacije, zaupajmo jim.

Makadam nad zaselkom Vrtače

Makadam nad zaselkom Vrtače

Gremo mimo vodnega zajetja, po makadamski poti. Ko preskočimo na stezo, se strmina zažene navzgor. Tu že malo globlje zadihamo, vendar prehudega napora vseeno ni. Srečali smo lovca, počilo je in zaslišale so se troblje. Začel se je lov. Uf, nič kaj dober občutek. Na srečo nismo bili gnana divjad, pokalo je nekje bolj desno, na strmem pobočju pod vrhom.

Kapelica na sedlu

Kapelica na sedlu

Na sedlu pri kapelici zavijemo desno in nadaljujemo v smeri vrha. Poti se cepijo, vendar sedaj že vemo, da vse pripeljejo do vrha. Mi smo šli po levi, mimo dveh kapelic in hiške na robu uravnave. Od tu je do vrha le še nekaj korakov (733m; slaba ura in četrt hoje).

Cerkev sv. Križa

Cerkev sv. Križa

Tik pod vrhom je planinska koča, na vrhu pa seveda mogočna romarska cerkev sv. Križa. Pozno jeseni in pozimi po navadi zaprta, ali imajo v koči ključ, nismo preverjali. Kaj bi gledali človeške umetnije v hiški z dvema zvonikoma, če oko naokoli vidi toliko lepšega, s človeških ustvarjanjem povsem neprimerljivega.

Malica na sončku pred kočo

Malica na sončku pred kočo

Dovolj spočiti se odločimo. Nazaj ali naprej. Obe možnosti sta odprti. Ker mi radi klobasamo, nas grožnja, da je pot mimo Juga po drugi strani hriba petnajst minut daljša, ni prestrašila. Navzdol krenemo torej v smeri Polzele, sledimo tablicam za Martinovo pot in napisu proti Jugu.

Odločitev je naša...

Odločitev je naša...

Malo nižje v gozdu pridemo do razcepa. Dober nasvet prihajajočih planincev nas je usmeril levo, po stezi in nato makadamski cesti do gostilne pri Jugu. Desna pot sicer pride do istega cilja. Vendar je tokrat ravno tam potekal lov, občasno je tudi še počilo. Seveda je bila tabla z opozorilom le na spodnjem delu poti.

Na levi poti proti Jugu

Na levi poti proti Jugu

Raubšicerji, sem zagodel. Prav vsi pa smo se nasmejali ob misli, kako se lovci na koncu preštejejo. Saj so se nam le srne smilile. Pod Jugom sledimo desno oznakam Martinove poti in zavijemo navzdol čez travnik. Ko pridemo v gozd, se pot sprva spušča v okljukah, dokler se ne zoži na širino steze.

Soj

Soj

Prečimo pobočja gore v smeri izhodišča. Pred zaselkom Tajna lahko posedimo na klopci, tudi od tu se daleč vidi. Nato pa gremo bodisi naprej proti zaselku Vrtače ali pa jo uberemo navzdol po poti mimo kapelice. Je zanimiva, zakaj bi jo torej zgrešili. Ko pridemo do ceste ob železniški progi zavijemo desno.

Pot mimo kapelice pod zaselkom Tajna

Pot mimo kapelice pod zaselkom Tajna

Držimo se proge in čez kilometer smo znova na parkirišču pri našem domu. Naj nas pot, ko se do vrha in nazaj komaj zadihamo, ne odvrne od tega žlahtnega cilja. Če si vzamemo čas in pasemo oči na lepotah vse naokoli tega osamelca, bomo še predolgo hodili.

Regrat

Regrat

Šturmovci

(3.10.2010)

Ko danes gledamo naravo, se nam, če le imamo kaj srca, kar zasmili. Človek, menda misleče bitje, z njo dela kot bi bila zgolj njegova last. Spreminja jo, kot se mu zdi najbolj prav, posega vanjo, če se mu to zdi potrebno, jo uniči, zgolj, da dokaže svojo moč.

Parkirišče v Markovcih

Parkirišče v Markovcih

Velikokrat se igramo boga. Smola za živali in rastline, ki so naši mejaši. Zelo verjetno se bo zanje slabo končalo. Ob tem vsakodnevno prirejamo stari rek, da človek obrača, bog pa obrne. Sedaj imamo mi zadnjo besedo. Vsaj tako se nam zdi.

Sv. Marko

Sv. Marko

Da ga lomimo, se zavemo šele, ko nas udarijo razne vremenske ujme ali zlomi nadloga, blizu biblijski apokalipsi. In potem mediji povzemajo takšne ali drugačne znanstvenike, preroke in vrače, ki nam v kratkem obetajo konec sveta. Pa še prav imajo. Dejansko je konec sveta, kot so ga poznali naši predniki, že prišel.

Markovci

Markovci

Brezglavo norenje skozi čas, nam ne prinaša nič dobrega. Drava je bila pred sto in več leti rečica, ki jo je človek ujel med brane elektrarn in jo s tem ogoljufal za iskrivo, poskočno veselje. Tudi pri Ptuju je tako. Po izgradnji akumulacijskega jezera in kanala do elektrarne je veliko rečnih korit ostalo suhih, reka se je spremenila v potok.

Ptujsko jezero

Ptujsko jezero

Od nekdanjega poplavnega gozda je v prvotni funkciji ostalo le nekaj hektarjev loke. To so zaščitili kot krajinski park Šturmovec, po njem pa so pred več kot desetimi leti speljali naravoslovno učno pot. Pa je od nje bore malo ostalo. Dejansko le tabla na njenem začetku.

Drava

Drava

V samem parku nismo našli niti ene markacije, smerokaza ali razlagalne table. Zato je dobro biti na številna radovedna otroška vprašanja, že prej malo pripravljen. O Šturmovcih obstaja kar nekaj zapisov, le pobrskati je treba. Na internetu ali v najbližji knjižnici.

Čez jez pelje cesta

Čez jez pelje cesta

Do izhodišča poti lahko pridemo iz Vidma ali Markovcev. Parkiranje ob ali v krajinskem parku ni zaželeno, poti okoli nasipa imajo zapornice, pa tudi na platojih brane jezu, resda dokaj obledeli listek o človeškem in video nadzoru, ne navduši, da bi se kam stisnili.

Jez pri Markovcih

Jez pri Markovcih

Saj, zakaj pa bi se? Le dober kilometer in pol oziroma pol ure hoje je med velikim parkiriščem v Markovcih in izhodiščem poti. Mi smo že menili, da je to boljša možnost (46.394882 15.933186; 217 m). S parkirišča gremo proti dobro vidni cerkvi sv. Marka, kjer ob pojasnilni tabli o pohodniških možnostih v okolici, zavijemo levo.

Tabla na izhodišču

Tabla na izhodišču

Hodimo skozi vas in se ob razcepu še vedno držimo leve poti, ki nas pripelje na nasip Ptujskega jezera. Sedaj moramo čez kanal in na drugi strani desno čez brano jezu. Po cesti nadaljujemo še pol kilometra do začetka naravoslovne učne poti. Tabla z osnovnimi podatki in skico obeta marsikaj.

Drevesna goba

Drevesna goba

Vidi se res veliko, toda smer bomo morali izbirati kar sami. S policistom, ki je stavkal na začetku poti, smo spregovorili nekaj besed, potem pa že hodili naravnost po makadamski poti. Gremo mimo polja, kjer je letos rahlo kimala že precej suha koruza, jesenski podlesek nam maha v slovo.

Park

Park

Pridemo na travnike, kjer dokaj osamljena drevesa na lepo pokošeni trati delujejo, kot bi jih nekdo nametal sem in tja, kamor je pač padlo. Pravi angleški park. Makadamska pot postane kolovoz, kremenovi prodniki ob sončnih žarkih, ki posvetijo skozi oblake, zažarijo kot najžlahtnejše drago kamenje.

Zaklad

Zaklad

Med stebli koruze in v gostem grmovju včasih kaj zašumi, zasliši se rahel žvižg. Ptice, ki še niso odšle v toplejše kraje, skrivaj opazujejo čudne prišleke. Kolovoz preraste trava, vendar je še vedno dobro vidno, kam moramo usmeriti korak. Približamo se reki, Dravinja hiti na obisk k Dravi, dolga bo še njuna skupna pot.

V gosteh

V gosteh

Prav do brega bo treba nekaj korakov po kakšni ribiški stezici ali kar počez. Ob tem pa le ne lomastimo naokoli kot kakšen medved. Smo tu vendar zgolj gostje. Ko pot zavije levo, gremo čez ožji gozdni pas in pridemo na njivo. Da je letos tam rasla koruza, je bilo tako ali tako jasno.

Dravinja hiti na zmenek

Dravinja hiti na zmenek

Sedaj se lahko podamo v gozd, iščemo najboljše prehode proti sotočju. Če se nam da. Pa, zakaj pa ne. Je zanimivo. Pa tudi žalostno. Ko zagledaš ostanke človeške neumnosti, skrite pod rastjem. Salonitke, vreče v katerih je bilo umetno gnojilo. Fuj in fej.

Na strnišču

Na strnišču

Ko se vrnemo na njivo, zavijemo proti njenemu drugemu koncu, previdno splezamo na lovsko opazovalnico in se ozremo, do koder se vidi. Predvsem pa navzdol, kjer za pasom grmovja leži mrtvica. Potem pa sledimo poti ob robu njiv in gozda, dokler ne pridemo znova na makadamsko cesto, po kateri smo hodili že sem grede. Lahko se vrnemo po njej, ali pa raziskujemo kakšnega od odcepov.

Mrtvica

Mrtvica

Pohajanje nam bo pet do šest kilometrov obrabljalo čevlje. Časa pa bomo potrebovali, kot si sami želimo. Če bomo posedeli v travi, opazovali reko, velike ptice nad njo, malo žabico na listu ali šiško pod drevesom, bo dan kar hitro mineval. Vsaj nekje dve do tri ure, si pa za tak obisk že spodobi vzeti.

Razgledišče

Razgledišče

Vsekakor se vrnemo čez jez, tam pa se poti razcepijo. Lahko gremo po že znani, torej čez kanal in skozi Markovce. Ali pa samo naravnost navzdol v Novo vas. Skoznjo sledimo glavni cesti, pridemo na polja in prečkamo kanal preko mostu. Hodimo do pokopališča, kjer levo zavijemo na parkirišče. Enostavno, ni kaj. In enostavne stvari so ponavadi še posebej zanimive…

Žabica

Žabica

Klobasanje na Lisci

(14.8.2010)

Prvi korak je nekam zapleten. Je namreč tesno povezan z voljo. Te po navadi primanjkuje. Tako se nam kaj lahko zgodi, da naš biološki stroj zaradi nje zarjavelo obstane na mestu. In grozi, da se ne premakne nikoli več.

Parkirišče nad Bregom

Parkirišče nad Bregom

Pa je v resnici potrebujemo tako malo. Volje namreč. Samo za prvi korak. Potem gre kar samo. Kam? To že določi kasneje glava, kaj bi se obremenjevali s tem že na začetku. Če imamo le našpičena vsa čutila, bomo že ubodli pravo.

Jurkova pot

Jurkova pot

Ko oči zaznajo sončne žarke, ki se med redkim drevjem prebijejo skozi sušečo se meglo, nos zavoha jutranje dehteči cvetoči travnik, ušesa napolni zaspano žgolenje ptic, jezik posladka zapoznela borovnica in lase skuštra nagajivi veter, vemo, kam bo treba. Na pot!

Nad samotno kmetijo

Nad samotno kmetijo

Izhodišč je neskončno. Mi smo si ga tokrat izbrali nad vasico Breg, malo nad Sevnico. Parkirišče na začetku Jurkove poti ni ravno veliko, za avtodom ali dva pa se ga že najde (46.051388 15.243728, 230 m). Hoje je kar nekaj, tako da se le podvizajmo, če obljublja napoved popoldansko močo.

Soimenjaka

Soimenjaka

Markacije nas na drugi strani ceste, prav nasproti parkirišča, povabijo v gozd. Pot se zlagoma vzpenja, niti zadihamo se še ne, ko pridemo na travnik. Gremo ob njegovem robu, ga prečimo in nad osamljeno in vsaj na prvi pogled precej zapuščeno domačijo zavijemo ponovno v gozd. Pot je prijetna, ne prestrma.

Pod vasjo Razbor

Pod vasjo Razbor

Če je ne bo že pretirano obliznil slinar, znamo ob poti najti kakšno lepo gobo zvenečega imena. Ko pa zadiši po jeseni, nas bodo na robu gozda, kjer se že vidijo prve hiše in zvonik cerkve sv. Janeza Krstnika na Razborju, presenetili bogato obloženi kostanji.

Cerkev Janeza Krstnika in Razbornik

Cerkev Janeza Krstnika in Razbornik

»Meglice so še pokrivale vas, toda jasnina, ki se je občasno pokazala, je napovedovala lep dan. Postali smo pri sv. Janezu Krstniku, prebrali Razbornik, nekakšno vaško kroniko in se sprehodili okoli cerkve. Potem pa že z domačini barantali za pritepenega mucka. Najraje bi nam ga podtaknili. Pa se nismo dali, naj kar ostane tu, na kmetih, mu ne bo hudega. Pomahali smo v slovo, potem pa že stopali po asfaltni poti naprej.«

Nad vasjo

Nad vasjo

V vasici Lisce nam markacije pomignejo, da bo treba v breg, čez travnik in nato v gozd. »Na njegovem robu so nas presenetile velike pajčevine, na katerih so bile neštete kapljice. Malo višje v gozdu, pa smo se počasi prebijali na sonce. Njegovi žarki so med drevjem prodirali skozi meglice in ustvarili neverjeten prizor.

Pajčevine

Pajčevine

Na izpostavljenem razgledišču smo lahko opazovali, kako sonce suši jutranjo meglo, belo morje pod nami pa se razblinja.« Pot je prijetna in tudi v sončnem dnevu ne prevroča. Vzpenja se zlagoma, če je kje treba malo zagristi v kolena, se kmalu strmina unese. Pri sv. Joštu se poti združujejo in ločujejo. Smerokaz proti našemu cilju je jasen, torej ni nikakršnega dvoma, kam.

Sončna pot

Sončna pot

Po prijetni gozdni poti se vzpnemo do travnikov pod vrhom. Gremo mimo vzletišča za zmajarje, ki je hkrati tudi čudovito razgledišče, do Tinčkovega doma in se nato mimo Jurkove koče napotimo še do razglednika na vrhu Lisce (948 m; dve uri, če nas zamikajo gobe, raje računajmo tri).

Kot bi nam svet ležal pod nogami

Kot bi nam svet ležal pod nogami

»Punce so legle v travo, sezule gojzarje in uživale. Jaz sem se jim sicer pridružil, po drugi strani pa tudi že malo priganjal. Napoved slabega vremena mi namreč ni dala miru. Meteorološki radar poleg nas je vsake toliko časa pomirjujoče zagodrnjal. Kaj hudega pa morda res ne bo.

Tam smo doma...

Tam smo doma...

Mimo jadralnega padalca, ki se je pripravljal na polet, smo se odpravili navzdol. Dekleti seveda povsem po svoje. Nagnjeni travniki so namreč odlični za kotaljenje.« Kmalu pod vrhom se lahko pustimo prepričati poti do vasice Cerje.

Ljubezen

Ljubezen

Ali pa se vrnemo do sv. Jošta, skozi ključavnico pokukamo v cerkvico in na zidu opazujemo martinčka, ki vpija toploto sončnih žarkov. Če hitimo nazaj do izhodišča, bo to najboljša možnost. Kolikor pa hočemo malo klobasati in potem klobaso tudi uspešno zašpiliti, jo lahko mahnemo proti Sevnici.

Kotaljenje

Kotaljenje

Pot se sprva strmo spušča, dokler v vasici Polje ne pridemo na cesto. Odpirajo se nam lepi pogledi na vas Razbor, Savo in ravnino ob njej, mi pa se sledeč markacijam levo spustimo po kolovozu navzdol. Ponovno pridemo v gozd in iz njega nižje na cesto. Tu se levo pridruži pot iz Cerja.

Martinčkanje

Martinčkanje

Gremo čez cesto in navzdol proti vikendu, ravno pred njim pot zavije desno in se nižje doli ponovno priključi sivi cesti. Kažipoti nas usmerjajo proti Zajčji gori in prav je tako. Večino časa hodimo po samotnem asfaltu, občasno pa pot zavije tudi v gozd.

Sv. Jošt

Sv. Jošt

Za seboj pustimo vasi Zlateče in Ledina, gremo mimo Zajčje gore in se nato začnemo odločno spuščati proti Sevnici. Če markacijam sledimo skozi naselje, nas bodo pripeljale do železniške postaje (185 m; dve uri in pol do tri ure hoje z vrha Lisce). S tem pa smo dobili tudi že odgovor, kako nazaj.

Pot navzdol je razgledna

Pot navzdol je razgledna

Za drobiž nas vlak popelje tistih nekaj kilometrov. Le bolj poredko vozi ob vikendih, zato se prej pozanimajmo o voznem redu, da ne bomo predolgo čakali. Do parkirišča je iz železniške postaje še slab kilometer in pol.

Pogled na številne korake

Pogled na številne korake

Dejansko hodimo po začetku Jurkove poti in tako, več kot primerno, zašpilimo našo klobaso. Z zadnjim korakom. Ki pa je, dokler le migamo, v resnici spet prvi. Saj konec enega obrata v zobovju življenjske ure vedno predstavlja le začetek novega. Pa srečno!

Vozi me vlak v daljave...

Vozi me vlak v daljave...

Boč

(23.5.2010)

Boč je zanimiv osamelec nekje med Rogaško Slatino in Poljčanami. In kot vsak osamelec je seveda nadvse razgleden. Z vrha ti pogled poboža gričevnate ravnice vse naokoli in se ustavi šele tam nekje daleč, za obzorjem, kjer k nebu šine hrepenenje.

Živi

Parkirišče v Zgornjih Poljčanah

In prav malo truda je potrebno do vrha. Ravno prav se zadihamo, če ne bi bilo treba zlesti na razgledni stolp, nam še pot ne bi stopil na čelo. Zato je med Štajerci, čeprav ne seže čez višine, kjer greha menda ni več, vseeno priljubljen.

Cerkev sv. Križa

Cerkev sv. Križa

Izhodišče je lahko v Zgornjih Poljčanah, med prijaznimi ljudmi. Pozdrav in nasmeh jim namenimo, tako živim kot mrtvim in morebitno nelagodje na obeh straneh bo izginilo. Če se ravno ni komu preveč mudilo na oni svet, parkirajmo v bližini pokopališča, kjer je lep razgled na Boč na eni in valovita žitna polja na drugi strani (N46.304593, E15.583871, 263 m).

Štorklja

Štorklja

Od tu do prvih markacij ni daleč. Odpravimo se v center vasi in pojdimo ob glavni cesti v smeri Rogaške Slatine. Že po nekaj deset metrih bomo opazili smerokaz, ki bo do Boča obetal dve uri in deset minut hoje. Tu se tudi začno markacije. Po nekaj metrih zavijemo levo in kmalu spet desno.

Zgornje Poljčane

Zgornje Poljčane

Ko se proti koncu ulice praskamo po glavi, če obstaja prehod, ga že zagledamo. Trava na poti je bila pokošena, tako da nas jutranje mokra ni nič zmočila. Na cesti zavijemo levo in hodimo do parkirišča, nad katerim se razcepi dvoje poti. Mi smo za vzpon izbrali desno, čez Babo.

V iskanju Babe

V iskanju Babe

Mogoče sva bila odločilni jeziček na tehtnici midva z Gregorjem. Bogsigavedi kaj sva pričakovala, toda ime je bilo res obetavno. Pa naju je na trdna tla najprej postavila Mojca in pojasnila, da je baba tista, ki ima le še en zob in eno joško, potem pa še pohodnica, ki je ob poizvedovanju hitro razložila, da je to le skala in prhnila, če sva res pričakovala kakšno 18-letnico. Le pri sebi sva v brado mrmrala odgovor.

Vršiček Baba

Vršiček Baba

Pot je sprva strma in kar dobro grizemo kolena. Prečimo cesto in se še naprej strmo vzpenjamo skozi gozd. Ko dosežemo slovito Babo (napis na skali (535 m) ne prepriča, morebiti je dilema le vršiček (589 m) malo naprej), pot zavije desno in se vzpenja po gozdnem pobočju.

Sv. Miklavž

Sv. Miklavž

Markacij je več kot dovolj, steza pa tudi razločna, odcepi dobro vidni. Torej z orientacijo ne bi smelo biti težav. Ko se spet približamo asfaltni cesti, so pred nami že travniki, koča in cerkvica sv. Miklavža (658 m, dobra ura hoda iz izhodišča).

Planinski dom na Boču

Planinski dom na Boču

Ali bomo postali ali pa kar zastavili korak naprej, je seveda čisto naša odločitev. Za kočo gremo čez travnik navzgor, planinska pot se ves čas prepleta z gozdnimi učnimi potmi. Tako si lahko izgovor za oddih, najdemo v pojasnilnih tablicah, ki povedo, kaj raste ob poti.

Ko oko prvič poboža gričevje...

Ko oko prvič poboža gričevje...

Ko se poti ločita, bo najbolje iti desno, na senčno pot. Po drugi strani bomo malo kasneje namreč drli navzdol. Vzpenjamo se čez gozd, pot ni prestrma. Ko zavije levo, je le še minuta ali dve do vrha (975 m). Vrha? Pa naj bo, čeprav je najvišja točka menda bolj naprej, nekje tam, kjer skuša nebo prešpikniti telekomunikacijska igla.

Senčna pot

Senčna pot

Na vrhu, namenjenem množici, stoji razgledni stolp. Le z vzponom nanj se dvignemo nad drevje, zato se bo za odličen razgled potrebno povzpeti še teh nekaj metrov po železni konstrukciji (tri četrt ure od koče). Me prav zanima ali so Štajerci s stolpom želeli pohodniku pričarati lepote pokrajine naokoli ali le preseči magično mejo.

Telekomunikacijska igla

Telekomunikacijska igla

Navzdol gremo po drugi poti, torej od stolpa na drugo stran, proti vojašnici. Malo pred njo zavijemo levo, pod njo prečimo do makadamske poti in ji mimo vhodov v podzemne rove sledimo do dobro vidnega odcepa. Kar strmo se pot spušča, na odcepu zavijemo proti jami Balunjači.

Lakota

Lakota

Pot se spusti desno mimo skal in pod njimi pridemo do vhoda v jamo, le nekaj korakov levo od poti (petnajst minut z vrha). Dolga naj bi bila 50 metrov, najdejo se celo zapisi, da je najdaljša na Štajerskem. Sama pretiravanja. Dolžino so vrli Štajerci verjetno zamešali z obsegom.

Zaspane

Zaspanec

Pa vseeno je temno ravno toliko, da bomo, če hočemo posvetiti v vsak njen kot, potrebovali svetilko. Ima pa dokaj zanimivo zgodovino. V njej se je namreč menda nekoč skrivala razbojniška poglavarka Špelka s svojimi pajdaši. Zaradi ugrabitve sina grofa Attemsa so jo leta 1740 na Štatembergu obglavili.

Kaj se naprej ne da?

Kaj se naprej ne da?

Kakšna zgodba za otroke! Z nekaj domišljije jim bomo pred oči pričarali slovensko različico Jacka Sparrowa. Pod jamo je ob poti nekaj jeklenic, če je pot suha, bolj za dober občutek. Ločimo se od skalnega sveta in se spuščamo skozi gozd do naslednjega razcepa. Ponovno bi nas tablica levo hotela zapeljati do koče.

Kje je Špelca?

Kje je Špelka?

Mi gremo raje kar navzdol, mimo Finžgarjevega križa, ki stoji na dokaj razglednem mestu. Kmalu spet prečkamo makadamsko pot, takoj pod njo stoji desno velika skala (slabe pol ure od jame). Včasih je bila Titova, sedaj je šlo njeno poimenovanje nekomu v nos.

Finžgarjev križ

Finžgarjev križ

Z nekaj bele in črne barve, jo je povsem mimo njene volje, spremenil v Maistrovo. Spopad ideologij nič ne paše tu gor, le kaj je ljudem? Ko pot odločno zavije desno, v grapo Skodovec, imamo dve možnosti. Lahko sledimo markacijam. Lahko pa tudi ne. Svet se mi je zazdel zelo znan in takrat mi je kapnilo.

Skala mnogih imen

Skala mnogih imen

Le malo naprej sem ob vzponu zavil v maline s samotnega vršička nad skalo s pomenljivim imenom, enim zobom in eno joško. Grega, Mojca in Maja so zavili v grapo, jaz pa z otroci čez vršiček še enkrat iskat Babo. Seveda je ni bilo težko najti. Upam samo, da ima dobro vsaj eno – oko.

Škrbasti pogled na Zgornje Poljčane

Škrbasti pogled na Zgornje Poljčane

Ker razgled je res lep, Zgornje Poljčane so tu kot na dlani. Čaka nas še spust po dokaj strmi poti do asfaltne ceste. Lahko jo prečimo in se spustimo do parkirišča naravnost navzdol ali pa gremo po cesti desno, do prvega ovinka. Tu iz Skodovca pripelje pot, ki smo jo malo višje zapustili.

Ploha

Ploha

Zavijemo levo in že smo nad vasjo (slabe pol ure od skale, uro petnajst z vrha, vse skupaj štiri ure). Tu so na nas padle prve kaplje. Ko smo prišli do hiš, pa je že lilo. Prava poletna nevihta. Pa saj nismo iz sladkorja. In anorake smo imeli s seboj. Teh nekaj korakov do izhodišča, se res nismo stopili.

Njami...

Njami...

Pot treh cerkva

(3.1.2010)

Po dežju menda vedno posije sonce. Vsaj do sedaj je bilo še tako. In tudi tokrat se je po nekaj deževnih dneh prebudil dan, ko je treba zajeti sapo in zlesti nekam, kjer se kaj vidi. Saj ni treba visoko. Včasih je dovolj, da stopiš na stol. Drugič moraš pač višje.

Travnik

Travnik

Mi smo šli tokrat nekam vmes. Na dobro razgledišče. Kaj dobro, odlično. Eno? Kar tri. Izhodišče je Laško (228 m), parkirati se še vedno da najbolje na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Gremo po parkirišču proti hotelom, prečkamo cesto pri prehodu za pešce in poniknemo skozi le nekaj metrov oddaljeni podhod pod železniško progo.

Poljub pod belo omelo

Poljub pod belo omelo

Zavijemo levo in takoj spet desno na cesto, ki se požene kar strmo v breg. Cesti sledimo vse do konca, gremo mimo zadnje hiše na travnik. Vzpenjamo se levo po kolovozu do gozda, od tu nas proti prvemu cilju usmerjajo na drevje narisane puščice in stilizirane oznake cerkve.

Sv. Mihael

Sv. Mihael

Ko se nad nami že bočita dva visoka zvonika, lahko uberemo bližnjico naravnost navzgor ali pa sledimo stezi do hiš in se po cesti mimo kipa angela vzpnemo do cerkve sv. Mihaela (442 m, pol ure). Oko takoj ujame razgibane kuclje naokoli. Razgled na Laško in Hum nad njim pa ni edino, kar je za videti.

Angel

Angel

Skozi ključavnico lahko pokukamo v cerkev. Še prej pa si oglejmo vrata, že ta so nadvse zanimiva. In malo nižje kapelico istega svetnika. Če pozvonite na zvonček, to menda prinaša srečo. Ali izpolni željo. Ali nekaj takšnega. Vsekakor pa se ga sliši. Spustimo se po cesti navzdol.

Ponižni pogled

Ponižni pogled

Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo desno. Gremo mimo zanimivega znamenja in še bolj zanimive »pušce«, torej kamnitega nabiralnika za prostovoljne prispevke. Cesta nas pripelje v vas Kuretno. Gremo skozi vas, dokler na levi ne zagledamo cerkev sv. Katarine (405 m, dvajset minut iz Šmihela).

Zvonček želja

Zvonček želja

Mimo zbirke nečesa, kar se je včasih imenovalo avto, imamo le nekaj korakov do našega drugega cilja. Če hočemo videti, kako izgleda od znotraj, pa bomo spet morali biti ponižni in se pobožno skloniti do…ključavnice. Se žal le tam vidi, kar je pač za videti. Vrata so trdno zaklenjena.

Znamenje in pušca

Znamenje in pušca

Previdnost je mati modrosti, pravi stari pregovor. In res ni za dopustiti, da bi katerega od svetnikov, angela ali bognedaj kar samega Boga, Cefizelj pobasal pod pazduho. Za cerkvijo je klopca, zato je posedeti vedno možno. In ob tem razmišljati o bolj ali manj pobožnih stvareh. Nam do tega ni bilo, smo jo kar hitro mahnili nazaj.

Sv. Katarina

Sv. Katarina

Gremo po isti poti. Ko pridemo mimo odcepa za sv. Mihaela, pa bo potrebne malce več pozornosti. Čez dobrih sto metrov se desno odcepi cesta. Če se nam ne mudi navzdol v Laško, ji kar sledimo. Takoj se spet razcepi, od treh krakov izberemo spodnjega, najbolj levega, pripeljal nas bo v vas Strmca.

Ponovno snidenje

Ponovno snidenje

Na razpotju pred vasjo zavijemo levo in gremo levo ob kmetiji proti travniku. Mimo tablice, da imajo prijaznega psa s slabimi živci. Res bo nekaj na tem. Po obronku travnika pridemo na stezo, ki preide v kolovoz. Z roba se nam odpira čudovit razgled na Hum in Laško pod njim. Pravi orlovski pogled.

Šmihel

Šmihel

Cerkvico zagledamo desno, kolovoz pa se prične spuščati. Pa nič strahu, mu kar sledimo, pripeljal nas bo prav. Cerkvica sv. Krištofa (318 m, pol ure od Katarine) izgleda precej skromno, v notranjost pa se spet da pokukati predvsem – skozi ključavnico.

Hum in Laško

Hum in Laško

Resda pa so tudi okna dokaj prosojna in dovolj nizka, da se skoznje kaj vidi. Nazaj gremo do hiše pod klancem (Strmca 47), kjer zavijemo na dobro vidno stezico desno. Prečimo travnik in se skozi gozd spustimo do hiše nad Laškim. Zavijemo desno na makadamsko cesto, ki nas pripelje mimo podjetij Komunala in Elektro Laško do ceste.

Sv. Krištof

Sv. Krištof

Zavijemo levo in gremo do prehoda čez železniško progo, od tam pa naravnost do glavne ceste in križišča pred mostom čez Savinjo. Semafor in zebra omogočata varen prehod, zavijemo levo in se vrnemo do parkirišča (dvajset minut od Krištofa).

Spet doma...

Spet doma...

Krog je s tem sklenjen, posvetne in pobožne skomine odpravljene, sonce pa še vedno sije…

Malič in Šmohor

(1.1.2010)

Dih jeseni je le še bledeč spomin. Kljub milim temperaturam in deževnim dnem, zima ne pusti, da bi se predolgo zadrževal v naših mislih. Čas je bil, a ni ga več. Končno, le zakaj bi jokali za njim. Saj imajo tudi blede poteze dni ob začetku novega leta svoj čar. Le odkriti ga je treba.

Ujeto sonce

Ujeto sonce

Če smo dovolj odprti za lepoto, jo znamo najti tudi v meglicah, ki se vlečejo skozi gozd, dežju, ki nam spolzi po laseh in blatnem odtisu, ki smo ga naredili na razmočenih tleh. Le ven je treba, tja pod gole veje krošnje mogočne lipe, na preprogo razmočenega gnijočega listja, loveč blede sončne žarke. Izhodišče naj bo tokrat Laško (229 m).

Markacije se začno ob gasilskem domu

Markacije se začno ob gasilskem domu

Nihče nas ne bo preganjal ob zelenčku na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Korak zastavimo po parkirišču do prehoda za pešce, prečkamo glavno cesto in po pločniku ob njej hodimo v smeri Celja. Pred potokom Rečica podhodimo železniško progo, po nekaj deset metrih pa vodo prečkamo preko mostiča.

Travnik nad Spodnjo Rečico

Pot nad Laškim

Gremo levo in ko pridemo do glavne ceste, na desni zagledamo gasilski dom. Takoj za njim ugledamo prve markacije, ki kažejo smer Šmohor in verno jim sledimo. Nič si ne pomišljajmo, tudi ko se nam zdi, da nas tablica hoče zapeljati k eni od hiš. Pot pelje mimo nje.

Malič se skriva v meglicah

Malič se skriva v meglicah

Iz vasi se izvijemo na travnik, pot krajši čas pelje skozi gozd, potem pa nas kolovoz odloži na asfaltni cesti. Pa ne topotamo po njej prav dolgo. Mimo manjše kmetije, kjer si pod napuščem lahko najdemo zavetišče pred nenapovedanim nalivom, spet zavijemo v gozd. Še eno uro, obeta tablica.

Vedrenje

Vedrenje

Kolovratimo naprej, gremo mimo naslednje kmetije in za njo izginemo v samoto zimskega gozda. Markacij je dovolj, križišč pa ne, tako da tudi zaiti ne moremo. Ko nas pot spet odloži na asfaltni cesti, jo kmalu na desni strani zapustimo. Sedaj pa malo previdneje.

Gozdna pot

Odlična družba...

Ko po razhojenem svetu pridemo do izrazite skale na levi strani, na njej opazimo zabrisan napis Malič in puščico, ki napotuje desno. Takoj za skalo vidimo, kam bo treba. Ozka stezica teče po strmem pobočju in nas odloži na grebenu. Če hočemo na Malič, bi potrebno zaviti desno. Imamo pa dve možnosti.

Odcep poti proti Maliču

Odcep poti proti Maliču

Lahko gremo po stezici, ki valovi gor in dol in je mestoma tudi malo izpostavljena. Pobočja na desni so strma. Če nam ne diši preveč, gremo lahko tudi po makadamski cesti. Ali pa si za vzpon izberemo stezo, za povratek pa cesto. Mi smo že naredili tako.

Obris

Obris

Gremo mimo razglednega vzletišča za jadralne padalce z žalostnim obeležjem in veliko tablo z napisom Malič. Pa to še ni vrh. Od tu najbolje, da sledimo stezi, ki nas po grebenu v nekaj minutah pripelje do oddajnika na vrhu Maliča (936 m, dve uri in pol hoje). Tam sta tudi klopca in miza, če so noge trudne in želodec kruli.

Grebenska pot

Grebenska pot

Malo naprej od oddajnika je dovolj prostora celo za igro, če imamo čas in otroci voljo. Vpisna knjiga je bolj zaradi varnosti kot naše hvale, zato se le vpišimo. Potem pa navzdol. Kot rečeno, smo šli po stezici do vzletišča, od tam naprej pa po cesti. Je korak bolj zanesljiv, pa tudi pogovor nekako lažje steče.

Malič

Malič

Ko pribremzamo do mesta, kjer smo prišli na greben, pot nadaljujemo naravnost. Lahko še naprej po cesti ali pa se prepustimo stezici, ki teče skozi gozd. Tudi tu bosta obe možnosti dobre in prideta prav. Cesta se spusti na asfaltno, nekaj deset metrov višje pa jo, tik pod kočo na Šmohorju, zapustimo in se vzpnemo do planinske postojanke (781 m, pol ure iz Maliča).

Vzletišče

Vzletišče

Pred njo so igrala, zato bo pravo mesto za počitek. Mi pa si lahko privoščimo…karkoli želimo. Le čaj je bolj…voden. Pa tudi domače arcnije, namenjene njegovemu sladkanju, prej preverimo. Kajti skisane substance njegovega okusa čisto nič ne popravijo. Preverjeno. Gremo nazaj? Zakaj le!

Koča na Šmohorju

Koča na Šmohorju

Komaj štiristo metrov naprej se nam obetajo lipe, drevesa leta 2008. Torej nekakšne misice. Seveda gre za lepoto v drevesnem smislu. Zato nikar ne mislimo, da bomo tam ob cerkvi sv. Mohorja (787 m, dobrih pet minut) ugledali vitka drevesa, polna mladosti. Gre za prave starine, katerim je čas odtisnil pečat, jih razklal in razbrazdal.

Vremena se jasnijo

Vremena se jasnijo

Človeku dajo misliti… In kako do teh posebnežev? Od koče jo mahnemo čez travnik, zavijemo na makadamsko pot in po nekaj deset metrih zagledamo cerkev. Do nje bomo pa potem že znali priti. Nazaj tudi ne bo težko. Vrnemo se do koče, razlogov za postanek ni več.

Sv. Mohor in lipe

Sv. Mohor in lipe

Ko pridemo do asfaltne ceste, lahko topotamo po njej, dokler se levo ne priključi in kmalu spet odcepi že znana steza. Ali pa zavijemo po znani makadamski poti in sledimo stezi za Laško. Kakor komu drago, od koče bomo do našega doma potrebovali dobro uro.

Sv. Mihael in Laško

Sv. Mihael in Laško

Spust je po poti, kjer smo se vzpenjali, zato skrivnosti ni več. Pa vseeno se nam sedaj prej odpre kakšen pogled na dolino. Smo obrnjeni v pravo smer. Dan je izpolnjen. Leto pa…to bomo pa še videli.

Večeri se...

Večeri se...

Sv. Miklavž in Anski vrh

(29.11.2009)

Spomini vlečejo. Obisk kakšnega kraja jih budi, da kar verjeti ne moreš. Sedanjost in preteklost se prelivata kot v kakšnem dobrem filmu. Komaj še veš, kje je meja. Celje je bilo tako že dolgo nekje na seznamu. Tako blizu, velikokrat spotoma, pa nikoli časa. Po svoje nedvomno škoda.

Sv. Miklavž nad Mestnim parkom

Sv. Miklavž nad Mestnim parkom

Sploh, ko bi lahko dragocenosti iz preteklosti pokazal tudi mladičem. Bolje bi te spoznali. Mogoče bolj cenili, vsekakor pa bolje razumeli. Ko se približuje Miklavž, je prav in spodobi se, da poromamo k njemu. In verjeli ali ne, dobri mož ima nad Celjem ne le svojo cerkvico. Kar cel hrib z njegovim imenom stoji tam.

Savinja in Celjski grad

Savinja in Celjski grad

Parkirati se da na manjšem parkirišču ob športni dvorani v Mestnem parku (N 46.225508 E 15.261790). Če seveda ni ravno nedelja dopoldan, ko vsa prosta mesta zasedejo avtomobili, vmes pa se zgužvajo tudi avtobusi. In ko ob dvorani ugotoviš, da naprej ne gre več, ti ne preostane drugega, kot da četrt kilometra na cesto gledaš z ritjo.

Mestni gozd je prepreden s potmi

Mestni gozd je prepreden s potmi

Raziskovanje proti Petričku in Laškemu je bilo nekako neuspešno, torej smo parkirali nasproti nakupovalnega centra (N 46.230710 E 15.267194). Dokaj blizu izhodišča, plačljivo le med tednom od 6. do 15. ure. Torej zastonj. Tudi spati bi se tu verjetno dalo. Morebiti celo bolj mirno kot med nemirno mladino v Mestnem parku.

Smerokazov je dovolj

Smerokazov je dovolj

Proti sv. Miklavžu vodi vrsta poti, cel Mestni gozd je prepleten z njimi. Na izhodiščih (okoli 240 m) so pojasnilne table. Priporočam, da gremo iz izhodišča naravnost proti Savinji, čez most, nato pa proti cerkvi sv. Cecilije in naprej na Miklavški hrib. Ali pa gremo v Mestni park in jo od tam mahnemo proti istemu cilju. No, mi seveda nismo šli tako.

Jesen

Jesen

Malo desno od omenjene poti v Mestnem parku je še ena – Srčna pot. Zakaj smo izbrali to smer? Uvod pove vse… Če nam bo kdo sledil, pa kar. Gremo iz parkirišča mimo železniške postaje v smeri Laškega. Pred Savinjo zavijemo desno. Reke se držimo do mostu, namenjenega pešcem. Na drugi strani Savinje prečkamo cesto in stopimo v Mestni park. Gremo naravnost in že smo na izhodišču leve poti.

Srčna pot

Srčna pot

Le malo desno in že so tu pojasnilne table Srčne poti. Vzpenjamo se navzgor, med jesenskim drevjem se odpirajo prvi razgledi. Ob poti so klopce, tako da lahko počijemo, če bo srce bilo premočno. Pri zapornici na koncu poti sledimo tablici za sv. Miklavža, stopimo na asfalt, se malo spustimo, pa ponovno vzpnemo.

Najina klopca

Najina klopca

Ne pustimo se zapeljati cesti, ki zavije levo navzdol, saj bi nas pripeljala zelo blizu izhodišča. Pa tudi dovozom do hiš ne. Pri marsikateri bi nam lahko kakšen radoživ kuža vzel mero. Pred zadnjo hišo pod cerkvijo zavijemo desno, makadam nas pripelje prav do sv. Miklavža (pol ure iz Mestnega parka). Odprejo se prvi razgledi, čas je za počitek.

Sv. Miklavž

Sv. Miklavž

Za hišo z bazenom, vidimo razgledišče. Toda čez dvorišče ne bo šlo, bo žal potrebno precej naokoli. Pod cerkvijo so tablice, ki vabijo (tudi) k razgledišču (396 m, deset minut od cerkvice). Jim sledimo navzdol. Kmalu pa bo treba spet navzgor in okoli hriba. Uf, takšen podvig, namesto nekaj korakov.

Celje

Celje

Pa kaj za to, pogled na Celje in grad na sosednjem griču odtehtata nekaj malega napora. Z razgledišča se vrnemo do cerkve in tolčemo isti asfalt do Srčne poti. Tu lahko zavijemo nižje in sledimo stezi proti Anskemu vrhu. Ali gremo v isto smer po cesti.

Miklavška gora

Miklavška gora

Nam nekaj spusta ni dišalo, popoldanske obveznosti so dale vedeti, da bo najbolje, če ne ovinkarimo preveč. Šli smo skozi Gornje Lisce, potem pa se vendarle tablicam pustili zapeljati desno na široko, z listjem prekrito makadamsko pot. Ubirali smo smer proti Anskemu vrhu, cesta je postala steza in se pod vrhom počasi vzpenjala.

Srečanje

Srečanje

Iztekla se je na cesti ob robu preorane njive, klop in lesena skulptura sta kazali, da smo tam, kamor smo želeli. Ob njivi se da tudi do najvišje točke (462 m, tričetrt ure iz Miklavškega vrha). Ali gremo ali ne, je pač… Po dohodni poti smo se spustili navzdol in zavili proti Petričku.

Na Anskem vrhu

Na Anskem vrhu

Pot nas pripelje do zanimivega razgledišča. Pa ni bilo časa za daljši postanek. Le toliko, da smo videli, kje je… In se potem ponovno spuščali navzdol, vse do ceste (slabe pol ure iz vrha). Odcepa sta dva, prvi levi in drugi desni. Mi jima nismo zaupali, držali smo se smeri navzdol.

Skulptura

Skulpture

Cesto prekoračimo in se ob Savinji vračamo do mostu. Lahko gremo čezenj in najdemo pravi prehod do Ljubljanske ceste. Skozi center mesta najbolje, da stopimo po Prešernovi cesti, sedaj do izhodišča res ni več, kot le nekaj korakov.

Nekoč...

Nekoč...

Lahko pa gremo kar ob Savinji naprej in se na drugo stran zavihtimo preko mostu za pešce nasproti Mestnega parka. Gremo naravnost in že smo v centru. Le še pravo smer moramo najti do parkirišča. Pa sem prepričan, da ne bo pretežko.

Sprehod po mestnih ulicah

Sprehod po mestnih ulicah

Šmihel

(8.11.2009)

Popolno jutro. Ko se zbudiš, a oči obdržiš zaprte. In loviš zvoke, ki prodirajo do zavesti od tam nekje…zunaj. Rahlo ropotanje po strehi je v pomembnosti tako glasno, da zlahka preglasi vse druge, v decibelih nedvomno precej bolj izrazite krike. Res. Popolno jutro.

Pot mimo predilnice

Pot mimo predilnice

Ni treba skočiti pokonci, hiteti, kot da dan prehitro nekam beži. Ali pač? Ko tista milozvočna melodija rahlega udarjanja dežnih kapelj po beli strehi skoraj zamre, veš, da bo treba iti. Saj si pretiravanja v lenobnem brezdelju ne bi odpustil. Mišice dobijo ukaz in skušajo premakniti še kosti. Nekako jim, kot vsako jutro, uspe.

Zajtrk naj bo bolj lahak

Zajtrk naj bo bolj lahak

Nekaj poskokov, predklonov in ugrizov in že je pripravljenost na vrhuncu. Gremo. Šmihel bo glede na grozeče resno omejenost s časom, moral biti zadosti. Izhodišče je, po celodnevnem pregrevanju, pred zdraviliščem v Laškem (N 46.1579177 E15.2319747, približno 229 m). Od tam jo mahnemo proti mostu, ki pelje v center kraja, a zavijemo desno, mimo TIC-a in čez progo.

Zima je blizu

Zima je blizu

Jutranji zrak vlečemo vase skozi nosnice mimo predilnice, tablice nas usmerijo po cesti navzgor. Uvijamo levo in desno, avtomobili so bolj redki, tako da sploh ni panike. Ko se desno odcepi makadamska pot, stopimo nanjo. Tudi lesena tabla pokaže, da bo treba zapustiti asfalt. Torej prav.

Odcep proti Sv. Mihaelu

Odcep proti Sv. Mihaelu

Gremo po poti in pred nami se kot privid pokaže znana romarska cerkev sv. Mihaela, dvoje velikih zvonikov je zanesljiv kažipot na zadnjih nekaj metrih. In kapelice ob poti, ostanek nekdanjega križevega potu. Presenetijo zanimive hiše. Ljudje? Se ne ve… Jih je megla prestrašila za štiri zidove.

Megleni dan

Dan se izgublja v belini

Griček na katerem stoji cerkev je razgleden (442 m; dobre pol ure od zdravilišča). Če seveda ni okoli nas vse belo in se vasi pod gričem kažejo kot packe na ekstravagantni sliki rahlo premaknjenega slikarja. Navzdol seveda ni, da bi človek lovil svoje stopinje. Torej nekaj deset metrov pod cerkvijo sledimo jasni tabli, ki obeta desno Laško in toplice.

Sv. Mihael

Sv. Mihael

Poti in steze se sekajo, cepijo in begajo. V pomoč so bele puščice na drevju, kar sledimo jim, peljejo prav. Če smo vseeno v dvomu, gremo kar po najbolj shojeni poti in se držimo desno. Na robu travnika, lahko stopimo na parobek, tako, zaradi razgleda. Potem pa gremo naravnost navzdol po kolovozu.

Lepotec na cerkvenih vratih

Lepotec na cerkvenih vratih

Ko ravno razmišljamo, kako čudno levo zavije pot, ugotovimo, da ima tudi desni krak. Bo precej bolj pravi. Sledimo mu do hiš, stopimo na asfalt in zaviramo po njem navzdol vse do zdravilišča (dvajset minut iz vrha). Železniško progo podhodimo, na drugi strani previdno prečkamo cesto in že smo spet na izhodišču.

Pot navzdol

Pot navzdol

Ravno prav je poti, da se predihamo. In ravno prav, da si rečemo, da še pridemo…ker daljave obljubljajo veliko. A tokrat zaman. Ker časa včasih žal ni. Jutro se je namreč prevesilo…v dan.

Megleni Hum

Megleni Hum