Arhiv kategorij: Gorenjska

Šmarna gora

(20.12.2009)

Ko pade pred Božičem puhec in pobeli pokrajino, je pravi čas za sprehod. Takrat namreč dih postane viden, pod nogami škripa, zverižene veje se spremenijo v rahle čipke. Da bi sam hodil do teh prelesti se kar nekako ne spodobi. Z roko v roki je že bolje. S prijatelji še toliko bolj.

Spodnje Pirniče

Spodnje Pirniče

Pa sploh ni treba prav daleč. Že za prvim ovinkom je lepote, da jo komaj dojemaš. Torej zapečkarske izgovore zatlačimo v vrečo, jo dobro zavežimo in pustimo ležati nekje, kjer bomo nanjo zlahka pozabili. Mi pa pot pod noge. Da bi razlagal, kje je Šmarna gora, se skoraj ne spodobi.

Pot čez peske

Pot čez peske

Hišni hrib Ljubljane, ki vsak dan, pa naj bo lep ali grd, petek ali svetek, pritegne trume pohodnikov. Na Šmarno goro, za zdravo telo, bi lahko ukradel izrek dvokolesnikom. Konec koncev, zakaj pa ne. Važno je gibanje, da kosti prenehajo škripati in telo steče kot dobro podmazan stroj.

Spomenik neki svetovni noriji

Spomenik neki svetovni noriji

Poti na Šmarno goro je veliko, iz vseh smeri se bolj ali manj naravnost vzpenjajo do najvišje točke s cerkvijo Sv. Matere božje. Od kje jo mahnemo gor, kjer se po nebu tako blizu kotali tista velika pomaranča, se bomo seveda odločili sami. Če smo z avtodomom, bo morebiti najbolje, da parkiramo na parkirišču takoj za savskim mostom v Tacnu (N 46.118209 E 14.461663) in gremo navzgor po poti čez Spodnjo kuhinjo.

Kapelica

Kapelica

Lahko pa se zapeljemo v Šmartno in poiščemo primerno mesto pri šoli, cerkvi ali pokopališču (pobrskajmo tam nekje okoli N 46.124578 E 14.479653). Ali pa premično hiško pustimo pri razvpitem klubu Lipa v Spodnjih Pirničah, kjer je parkirnina en evro na uro (N 46.135746 E 14.445094).

Šmarna gora

Šmarna gora

Avtodom ima pač to slabost, da ga težje porineš kam ob cesto, na rob travnika. Mi smo bili tokrat z osebnim avtom, zato nam to ni bilo težko. Ob klancu, ki od Kovača pelje v Spodnje Pirniče je možno parkirati (330 m, N 46.131231 E 14.444783). Le prosto mesto je skoraj težko dobiti. Sploh na lepo nedeljo.

Beli prsti

Beli prsti

Pod vrhom klanca je potrebno zaviti v prvo ulico desno. Ko ta zavije levo, naravnost opazimo prvo markacijo. To je začetek poti Čez peske. Pot se zlagoma vzpenja, ni prenaporna, niti izpostavljena. Komaj dobro vdihnemo, že smo na makadamski poti, ki proti vrhu pelje iz Zavrha. Sledimo ji, markacije niso več potrebne.

Čipke

Čipke

Gremo mimo spomenika vojni noriji, Turškega (kužnega) znamenja, kmetije Gorjanc do sedla med Grmado in Šmarno goro (573 m). Pot postane malo bolj strma, pa ni hudega. Če smo siti stalnega regljanja okoli nas, bomo tu gor še bolj nesrečni. Na sedlo pripelje več poti in množica pohodnikov se zgosti.

Pot nad Sv. Soboto

Pot nad Sv. Soboto

Več miru bo, če malce nad sedlom sledimo desno tablici, ki vabi na vrh mimo Sv. Sobote. Steza je tudi bolj razgledna, zato bo kar prava izbira. Na vrhu (669 m, tričetr ure zložne hoje) pa…prostora je zadosti, ljudi pa tudi veliko. Gostišče Ledinek ponuja marsikaj, cerkev Sv. Matere božje pa mašo vsako nedeljo ob enajstih. Malo pod vrhom so otroška igrala, torej res za vsakogar nekaj.

Ledinek in cerkev

Ledinek in cerkev

Čeprav nas gneča moti, si vzemimo čas in se razglejmo naokoli. Ker je naš cilj osamelec, se seveda veliko vidi. Zakaj bi to zamudil? Navzdol pa…lahko po isti poti ali pa malo po svoje. Če smo šli navzgor mimo Sv. Sobote, pojdimo navzdol mimo Sv. Antona. Lahko pozvonimo na zvonček, če kaj damo na čudežno izpolnjevanje skritih želja.

Prihod

Prihod

Hoja po strmi cesti zahteva nekaj previdnosti, pa naj bo zasnežena ali ne. Gremo spet mimo Gorjanca pod sedlom in naprej v gozd. Ko cesta zavije desno, se levo odcepi kolovoz, tudi markacije kažejo, da je to možna izbira. Kovačeva steza je ob tem kar primerna, da ujamemo nekaj samote.

Grintavci

Grintavci

Le pazimo, da po nekaj deset metrih zavijemo desno navzdol. Naravnost namreč Pot svobode pripelje pod Grmado (676 m), steza, ki se od nje odcepi naravnost proti gostilni Kovač, pa je strma in pozimi v zglajenem snegu za spust povsem neprimerna (Westrova pot). Zložno se spuščamo in prečimo pobočja.

Druščina

Druščina

Čeprav je steza nezahtevna, pa bodo tudi tu, v primeru zglajenega snega, palice še kako prav prišle. Pa pazimo na korenine. Pod jesenskim listjem in novim snegom, noga na njih zdrsne, kot bi bile iz čistega ledu. Za pomoč so nam lahko tudi drevca ob poti. Če jih zagrabimo zadosti trdno, se zna iz njih na tistega pod nami usuti mrzli poljub.

Pri Sv. Antonu je zvonček

Pri Sv. Antonu je zvonček

Pa zamere seveda ni, smeha pa dosti. Malo nad cesto se desno odcepi kolovoz, po katerem lahko pridemo do ulice v Spodnjih Pirničah, kjer smo pot začeli. Ali pa se levo spustimo prav do nad gostilne in se nato po pločniku desno odpravimo do avtomobila (dobre pol ure hoje iz vrha).

Vesele praznike in vse dobro v novem letu!

Vesele praznike in vse dobro v novem letu!

Velika Špica, Stari grad

(15.11.2009)

Megle so se razkadile, celo sonce se je sramežljivo kazalo izza oblakov. Lep dan se je napovedoval. In če časa primanjkuje, se ni za obirati. Vedno je možno ujeti zanimivo doživetje. Sprehod navzgor ali navzdol, levo ali desno. Tudi naprej ali nazaj se da brez težav. V preteklost ali prihodnost. Zlahka, kaj ne.

Na skali grad stoji...

Na skali grad stoji...

Torej gremo…v preteklost. V čas, ko so se na skalah mogočno šopirili gradovi, pod njimi pa parodirali vitezi v bleščečih oklepih. Zmaji so ugrabljali čudovite princese in reševali so jih seveda – princi na belih konjih. Cedila sta se mleko in med. Seveda se je sem in tja kakšna zgodba za koga tudi malce slabo končala.

Počasi jo prerašča čas

Počasi jo prerašča čas

Nekomu je odletela glava, drugi se je pogrel na grmadi, tretji so naredili test za čarovništvo. Glavno, da se je veliko dogajalo. V Kamniku, vsaj med vikendom, ni težko parkirati, tudi prespati bi se nedvomno dalo brez težav. Mi smo avtodom pustili na makadamskem parkirišču takoj za odcepom ceste (N 46.226648 E 14.615334; 380 m) proti Kamniški Bistrici in Gornjemu Gradu.

Pravljični svet

Pravljični svet

Prečkamo most nad Nevljico in sledimo cesti proti Tuhinjski dolini nekaj deset metrov. Ko je na naši strani asfaltno igrišče za košarko, na drugi strani ceste opazimo stezico. Markirana pot pelje sprva prav položno navzgor. Vse, dokler ne pridemo pod skale, kjer se zanesljivo skrivajo pravljična bitja.

Strmi vzpon

Strmi vzpon

Tudi če nobenega ne opazimo, čutimo, da so prav tu. Svet je pač tak, da prav drami domišljijo. Pot strmo zaštrika navzgor, nekaj malega previdnosti ni odveč, pobočja po katerih teče steza, so kar strma. Nad skalami hodimo po gozdu, pot postane nezahtevna.

Podrtija

Podrtija

Če seveda gozdarji niso ravno tu podrli vse, kar štrli v višino več kot meter. V tem primeru se pač plezanju čez drevje, iskanju najboljših prehodov in vsaj malo nerganju, ne moremo izogniti. Pri tablici, ki vabi do gradu v desetih minutah, se lahko pustimo zapeljati. Še lepše pa bo, če gremo kar naravnost, mimo tablice Naravoslovne učne poti.

Velika Špica

Velika Špica

Markacij ni več, steza pa je dobro vidna. Dvakrat prečimo kolovoz, pa smo že pri poteh, ki na Veliko Špico vodijo iz sedla pod gradom. Katerikoli poti sledimo, vse pridejo prav. Mogoče je še najbolje navzgor po najbolj direktni. Tako, da se na vrhu (660 m, štirideset minut) pofočkamo, malo nižje vpišemo v knjigo.

Vpisna knjiga

Vpisna knjiga

Potem pa stopimo previdno ob robu levo do razgledišča. Da je kaj videti, verjetno ni treba posebej razlagati. Levo je Stari grad, pod nami Kamnik, malo naprej na gričku sv. Ana, pa Šenturška gora. Če le ni preveč mrča, se lepo vidijo Julijci. Klopce kar kličejo po oddihu. Koliko časa si bomo vzeli, je povsem odvisno od nas.

Kamnik

Kamnik

Toda roko na srce. Največkrat moramo naprej ravno zato, ker se nam nekam mudi. Čas nas že v otroštvu zapre v svojo ječo in ne spusti več. S tem se nekako sprijaznimo. Kar je še posebej žalostno. Za spust je konec koncev prav vseeno katero pot izberemo. Le toliko pazimo, da se ne ponavljamo. Ni nobene potrebe za to.

Stari grad

Stari grad

Ko pridemo na cesto, ji sledimo do Starega gradu (585 m, iz Velike Špice deset minut). Spet se ponovijo pogledi, ki smo jih uživali že malo prej. Pa ne le to. Sedaj vidimo tudi Veliko Planino in Kamniške Alpe. Torej razlog, da se spet vsaj na kratko ustavimo. Na kratko? Jah, čas smo že malo obirali, se ne bomo ponavljali.

Velika Špica

Velika Špica

Navzdol gremo skozi grajska vrata. Steza je odlično vidna. Bolje rečeno steze. Grad je res priljubljen cilj in marsikatera noga je zavila malo po svoje. Tako sedaj po pobočju teče vrsta uhojenih zapeljivk, ki se ločujejo in združujejo. In pridejo – prav. Tako, da naj nas ne skrbi. Nekaj minut pod vrhom gremo čez nenavaden park.

Na grajskem obzidju

Na grajskem obzidju

Na začetku je bilo tu na manjšem potočku nekaj mlinčkov. Ravno prav, da so navdušili otroke. Potem pa si je nekdo to vzel za svoj vrtiček in danes je vse že, milo rečeno, kičasto. Sneguljčica in skoraj dvakrat sedem palčkov, sladki napisi, listje pometeno, kot bi bil v dnevni sobi.

Mlinčki

Mlinčki

Saj veste, kako smo včasih rekli – vsako tele… Štrikamo, dokler nas steza ne odloži na cesti. Gremo levo do križišča, prečimo cesto in se po pločniku vrnemo do avtodoma (pol ure iz Starega gradu). Ali pač zavijemo v Kamnik in se sprehodimo po mestu. Marsikaj je za videti, tako da nam zaradi podaljšanja sprehoda zagotovo ne bo žal.

Gumpi

Gumpi

Le kdo bo torej odločil kam usmeriti naš korak? Se ve…

Menina planina

(14.11.2009)

Sprva krmežljave oči, so postajale vedno večje in večje. Na vzhodu pretežno jasno, se je smehljal vremenski vedeževalec dan prej in kot mlin na veter mahal pred zemljevidom. Ob tem je vse kazalo, da bo sonce na zemljo metalo svoje žarke že takoj za robom Ljubljane.

Da se ve...kam!

Da se ve...kam!

Toda zjutraj se je v Tuhinjski dolini komaj vedelo, da je sonce sploh vstalo. Kovinsko sivo nebo, hladen veter in megleni obet so nas pospremili na pot. Izhodišča ni težko najti. Peljemo se skozi Tuhinjsko dolino. Pod sedlom Kozjak, na Gorenjski strani seveda, je za črpalko makadamsko parkirišče (N 46.2193355 E 14.7907375; 573 m).

Vas Golice

Vas Golice

Dokaj mirno in tiho ponoči, če avta le ne prislonimo preblizu glavne ceste. Zjutraj krenemo le nekaj korakov v smeri Češnjic in že se levo odcepi cesta proti vasi Golice. Lesena tablica obeta tri ure hoje in nič se ne slepimo, podatek je kar pravšnji. Čeprav je cesta speljana položno in zato malo okoli, do vasi ni daleč.

Tuhinjska dolina

Tuhinjska dolina

Za drugo hišo je potrebno zaviti desno, tja nas usmerijo markacije. Pes, ki je ob našem mimohodu lajal na dvorišču, je bil na srečo privezan. Nad vasjo hodimo ob pašnikih, odpirajo se razgledi v dolino. Markacij in smerokazov je dovolj, tako da zaiti praktično ne moremo. Pot se vzpenja zložno, nič prestrmo.

Volje nam ne manjka!

Volje nam ne manjka!

Na mestih, kjer smo prekoračili ograjo, so bile nekje še žice električnega pastirja. Pa je šel pozno jeseni tudi ta pastir že v dolino. Prečimo makadamsko cesto in se še naprej vzpenjamo po kolovozu. Tudi, če je dan bolj kisel in meglen, naj nam to ne vzame volje. Tudi nam je ni. Ko cesto prekoračimo drugič, je malo višje raven travnat prostor.

Jesenska goba

Jesenska goba

Ajda je takoj ugotovila, da bi bil spomladi odličen piknik prostor. Pot se počasi vzpenja proti desni, dokler se levo ne pokaže graben. Vzpon skozenj je kar strm, malo nad njim pa cesto prečkamo še tretjič. Kolovoz naprej je prijeten, levo in desno se cepijo traktorske vlake, toda pravi smeri ob množici markacij ni težko slediti.

Nad grabnom

Nad grabnom

Je pa, v teh jesenskih dneh, pot lahko bolj spolzka, zato opora pri hoji ni odveč. Ko se svet zravna, gremo po poseki med smrekami, spet malo po gozdu, nato pa pred seboj zagledamo travnik – planina Oseki Gremo po desni strani pašnika, prekoračimo ograjo in ob spomeniku iz druge svetovne vojne ugotovimo, da smo prav.

Planina Oseka

Planina Oseki

Nadaljujemo vzpon po kolovozu, kot nas usmerijo tablice. Pridemo do dobre makadamske ceste. Ta kaže, da se gre na eno stran proti Tuhinju in na drugo proti planini Biba. Cesto prečimo in nadaljujemo po kolovozu, sledeč markacijam. Na poti je bilo vedno več snega, drselo je. Gamaše so nam še kako prav prišle.

Spomenik

Spomenik

Živi pa so omogočile njenih pet minut slabe volje. Bolje rečeno deset… Včasih je bilo na poti res malo žoftno, pa spolzko, toda vztrajali smo naprej. Malo hodimo po gozdu in malo čez travnike. Oznak, da je smer prava, je zadosti, zato tudi morebitna megla ne moti. Če pa je pot zasnežena, pred nami pa je tu hodil že kdo, je smer še lažje slediti.

Gaz

Gaz

Ko smo se že čisto približali vrhu, je markacij zmanjkovalo. Kot, da bi markacistom zmanjkalo barve. Stopinje so se odcepile levo, na pot, ki vodi pod vrhom. Mi smo šli bolj desno, saj smo hoteli čez vrh Vivodnik (1508 m, tri ure iz izhodišča). Z Ajdo, s katero sva ušla malo naprej, sva presenečeno opazila leseno opazovalnico.

Vivodnik

Vivodnik

Ne, saj to je razgledni stolp. Torej sva na vrhu. Mrzel veter, megla, sneg vse naokoli. Čisto poseben dan. Vrh prečimo in se spustimo na drugo stran. Ko pridemo do travnika, se usmerimo levo navzdol, kar tako, bolj po sredini. Sredi travnika stoji smerokaz, ki kaže, da smo še vedno – prav.

Punce na vrhu

Punce na vrhu

Še čez gozdiček, spust po strmem pobočju in že smo…pred kočo (1453 m, petnajst minut iz vrha). Kar pojavila se je iz megle. Bila je še hladna, a odprta. Naročili smo čaj, pojedli sendviče, potem pa že pomahali “srečno” in se odpravili nazaj. Pri smerokazu sredi travnika, gremo lahko ponovno čez vrh, ali pač desno in pod vrhom.

Počitek

Počitek

Čisto naša odločitev. Nadaljujemo po znani poti, sedaj praktično ni več možno, da bi zašli. Čas je pravi. Za misel, pogovor. Tako bo pot hitro minila. Le na spolzkih delih je potrebno nekaj previdnosti. Končno smo pod seboj zagledali vas. Pes je bil še vedno privezan, tako da smo celih hlač prišli mimo.

Gremo...pa ne na WC...

Gremo...pa ne na WC...

Pod vasjo smo si pot do izhodišča skrajšali preko travnika. V avtodomu (dobri dve uri od koče) smo se slekli, naša oblačila so bila kar mokra. Punci sta zlezli v alkoven, topel čaj in juha sta nas pogreli…

Na vrhu razglednega stolpa

Na vrhu razglednega stolpa

Petelinjek in Peč

(6.9.2009)

Petelinjek bi se pač lahko petelinil. Je pač najvišji tam naokoli, ponuja kar lepe razglede, povrh pa vzpon nanj ni ne vem kako zahteven.

Zakaj me budite sredni noči?

Saj je še prezgodaj za kikirikanje!

Toda usoda mu ni bila naklonjena. Vrtinci zgodovine so se pač dokončno odvrteli tako, da se tri sosednje države dotikajo na sosednjem griču. Zato je Peč bolj obiskana. In ima vrsto imen. Pri nas ji popularno rečemo tudi Tromeja, Italijani Monte Forno in Avstrijci Ofen.

Meje ni več...

Meje ni več...

Izhodišče? Že dolgo zamišljeno, Korensko sedlo (N 46.516974 E 13.751836; 1072 m). Od kar na meji ni več nikogar, je prostora za parkiranje več kot dovolj, mir in tišina sta zagotovljena. Če se ravno ne razbesni neurje in prične med odmevanje gromov po strehi ropotati.

...a dobri vojak Švejk jo še vedno straži!

...a dobri vojak Švejk jo še vedno straži!

Zjutraj pa, kot bi padel sneg. Ledeni. Ko posije sonce in se jutranji hlad ogreje, pa je dan spet lep. Kaj bi ne bil. Zato le pot pod noge, da bo še lepši. Potrebno je čez mejo, tam, kjer so nekoč mrko gledali cariniki. Sedaj jih ni več in to prav nič ne moti.

Pot je dobro označena

Pot je dobro označena

Takoj za mejo je na levi strani gostilna, za njo pa ni mogoče spregledati markacij. Pot je široka, pa že po nekaj korakih nekam čudno zaide. Tja med polomljeno smrečje. Pripelje do potoka, katerega preskočimo, če je slučajno brv odnesla voda. Po kolovozu gremo malo levo in potem desno ob poseki navzgor.

Čisto zlato...

Čisto zlato...

Štrikamo med gozdom in zlatimi tratami in tako kar hitro pridobivamo višino. Jerebikovec nam na drugi strani sedla krade pogled. Prav prijetna pot vodi nanj. A jo je treba najti. Je res dobro skrita. No, to je že zgodba za kdaj drugič. Mi smo iz gozda sedaj stopili na sončno pot, kar pravo cesto. Sledili smo ji, markacije so kazale, da smo prav.

Cesta

Cesta

Če nismo prepričani, se držimo desno. Še posebej razcep po nekaj minutah hoje nam vzbudi dvom. Kateri krak je pravi? Na skali, ravno na sredini, je markacija. In šele ko res dobro pogledamo, opazimo tudi belo puščico. Torej kar naravnost. Ko pridemo do ograde, smo že na robu travnika, kjer pozimi vijugajo smučarji.

Megleno morje pod visokimi košeninami

Megleno morje pod visokimi košeninami

Pred seboj zagledamo kočo in še malo naprej, poraščeno z oddajniki, Peč. Toda na Petelinjek bo treba iti levo. Ja, prav v najhujšo strmino je potrebno zagristi, ne gre drugače. Če smo pozorni, bomo ob poti zagledali tudi kakšno borovnico ali brusnico. Še več jih je na vrhu vlečnice, od koder je do najvišje točke le še nekaj metrov (1556 m, slabo uro in pol iz izhodišča).

Peč

Peč

In kaj je tam, točno na meji med Avstrijo in Slovenijo? Seveda tekmovanje, glavni sodnik pa smo ravno mi. Kdo ima boljše borovnice in brusnice, treba je poskusiti. Vrh je povsem poraščen z njimi. Ker sem ne zaide prav veliko pohodnikov, se temno modre in rdeče kroglice prav dolgo bleščijo na soncu.

Dobrač

Dobrač

Ko smo že vsi plavi okoli ust, se je možno spustiti nazaj navzdol ali pač na drugo stran, če nas mika precej bolj obljudena Peč. Zakaj pa ne, saj končno ni prav daleč. Tudi spust na to stran je strm. Najbolje, da se navzdol začnemo spuščati po desni strani ograje. Tam lahko ujamemo pot, ki štrika navzdol.

Pod vrhom Petelinjka

Dotik neba

Tako bo korak bolj zanesljiv in možnost zdrsa manjša. Ko pridemo pod sedlo, je smer že povsem jasna, cilj pa skoraj ves čas pred očmi. Le sami nismo več tako. Trosedežnica iz doline pač mnogim olajša pristop. Tudi prav, vsak po svoje. Gremo mimo koče na vrhu žičnice (Dreiländerhütte), čez Sovško planino ob žičnicah.

Petelinjek

Petelinjek

Tudi tu je pot markirana, a ni nujno, da se je ravno držimo. Gremo pač po smučišču ali makadamski cesti, kjer nam bolj odgovarja. Vse do najvišje točke, kjer se stikajo meje treh držav. Na vrhu (1508 m, dobre pol ure iz Petelinjka) je kar nekaj obeležij, ki poudarjajo prijateljstvo med narodi.

Tale Tromeja meni čisto dol visi...

Tale Tromeja meni čisto dol visi...

Pa so potrebna? Morebiti kakšnemu politiku. Pohodnikom, ki iz vseh treh smeri prihajajo do stične točke, je zadosti prijazen pozdrav. V kateremkoli jeziku že. Nazaj se vračamo po isti poti do sedla pod Petelinjkom. Od tam do poti 603 vodi širok kolovoz, ki preseka pobočje. Ne moremo ga zgrešiti.

Pogled iz Peči na venec gora nad Tamarjem

Pogled iz Peči na venec gora nad Tamarjem

Ko smo spet pri ograji, ki razmejuje travnik od gozda, smo že zašpilili klobaso. Navzdol gremo sedaj po že znanih stopinjah. Čeprav je pogled usmerjen v drugo smer. Mogoče tudi drugo pustolovščino, kdo bi vedel… Bodimo pazljivi, da ne zgrešimo odcepa iz makadamske poti nazaj v gozd.

Joco se spet heca!

Joco se spet heca!

Je dobro označen, toda vseeno. Čaka nas še nekaj strmega cikcakanja navzdol, izhodišče je že pod našimi nogami. Iz vrha Peči do izhodišča potrebujemo slabo uro in pol, vse skupaj nam bo izlet torej vzel približno štiri ure.

Jerebikovec

Jerebikovec

Ko ponovno preskočimo potok in pridemo do ceste, se podajmo na našo stran. V trgovini, kjer so včasih stvari prodajali brez davka, imajo tudi sladoled. Nam bo nedvomno teknil, otrokom pa še bolj. Zakaj pa ne…

Mmmmmm...

Mmmmmm...

Kamnita miza

(8.8.2009)

Včasih narava igra prav čudno igro. Nam ljudem, vsaj tistim z brezmejno domišljijo, se nedvomno tako zdi. Ko v skalnih tvorbah najdemo Ajde in njihove deklice, v drevesnih krošnjah pravljična bitja, v razdrapanih kraških oblikah pa čisto nov svet. Pa včasih niti prav veliko domišljije ni potrebno.

Začetek poti pri vasici Ravne nad Žirmi

Začetek poti pri vasici Ravne nad Žirmi

So stvari pač takšne kot so, vsak bo njihovo obliko hitro povezal z znanim pojmom. In tako je tudi kamnita miza pri vasici Ravne nad Žirmi pač…miza. Katera moč jo je odložila na tistem mestu – bogsigavedi. Morebiti je bil to velikan, morebiti ledena doba. Ali pa je priletela iz vesolja. Saj niti ni važno. Tam pač je, nam na voljo v ogled in čudenje.

Ko zavijemo na kolovoz...

Ko zavijemo na kolovoz...

Izhodišče je bilo že omenjeno (N 46.011058 E 14.117336), do njega vodi asfaltna cesta, ne pretirano široka, pa tudi ne pretirano prometna. Parkirati bi se dalo, toda preden se nekomu vgnezdimo na dvorišče, se bo že spodobilo, če vprašamo. Seveda pa lahko do sem pridemo tudi s kolesom, iz Žirov bo lepa tura. Tam pa je pač zadosti parkirišč, kjer nas tudi ponoči ne bo nihče motil, kaj bi pisal, sem že dostikrat.

Smer bo prava

Smer bo prava

V Ravnah gremo mimo prvih hiš na levi, pri drugi skupini je asfalta konec. Tu je že prva oznaka za mizo. Če je ne najdemo, pa vprašajmo, saj so ljudje prijazni. Za prvo hišo zavijemo desno (naravnost bi šli proti vasi Dole) in čez nekaj metrov, ko se poti razcepita levo. Malo se spustimo mimo manjše kmetije in nadaljujemo čez travnik.

Miza

Miza

Preden pridemo do gozda in koče na njenem robu, se levo odcepi kolovoz, sedaj bi že težko zgrešili smerokaz. Sledimo poti in ko ta zavije levo v breg, gremo skozi preduh med dvema skalama. Skoraj kot vrata. In res nas popeljejo v čisto drug svet. Če imamo nekaj domišljije, smo zašli v pravljico. Brezna, kamnite oblike in le malo naprej pred nami – miza. Borih 15 minut hoje, komaj kaj višinske razlike in že smo na cilju.

Miza se pa gunca...

Miza se pa gunca...

Toda, da jo oblezemo in nanjo zlezemo, da se v knjigo vpišemo, zraven še kaj narišemo in čez rob pogledamo, palčke ugledamo, da ugotovimo ali iz brezen kaj piha ali za drevesom zmaj diha…pa bomo potrebovali več časa. Veliko več… Ko ves pravljični prah posujemo, se lahko vrnemo na izhodišče, ali pa raziskujemo naprej, na Kovku ali tam okoli, brez mej…

Kovk

Kovk

Nad Soriško planino

(2.8.2009)

Soriška planina (N 46.240507 E 14.011094) je nedvomno zanimiva v vsakem letnem času. Poleti nudi prijetno ohladitev, ko se iz pregrete doline dvignemo na 1280 metrov nadmorske višine. Konec julija ali v začetku julija pa nas na pobočjih od Dravha do Slatnika pričaka še sladko presenečenje – borovnice.

Triglav

Triglav

In še eno veliko prednost ima Soriška planina. Dostopa sta dva – preko Bohinjske Bistrice na eni in Selce na drugi strani. To nam jo približa, od koderkoli pač že prihajamo, hkrati pa omogoča izogibanje nedeljskim zastojem. Povsem neproblematična je Soriška planina tudi za parkiranje in spanje. Prostora je toliko, da smo včasih kar v zadregi, kje ustaviti avtodom.

Jutro na Soriški planini

Jutro na Soriški planini

Če smo seveda zahtevni in nam noben konec velikega parkirišča ni dovolj raven, senčen ali pač samo nima pravega fija kamenčkov po tleh. Ponoči je načeloma mir. Da pa kakšen zagreti mladič pridrvi iz vaške veselice, ki je ravno na višku v eni izmed dolin, naredi krog po parkingu in ob tem vse razveseljuje z blagodejnim zvokom svoje troblje, je pač treba vzeti v zakup. Ali da se ob avtodom podrgnejo krave in ob tem veselo zvončkljajoč pozdravljajo jutro. Sploh ni panike.

Ajda in jurček

Ajda in jurček

In tudi čas tu gori teče počasneje. Zato se nikamor ne mudi. Lahko gremo zjutraj najprej malo po gobe. Pa ne dobesedno. Včasih prav rad izza kakšne smreke, ko najmanj pričakuješ, skoči kakšen jurček. Za vršičke nad Soriško planino je namreč čas kadarkoli. Saj nam ni treba obrati prav vseh. Če pa že, pot tudi ni predolga. In le prvi vzpon nas bo malo zadihal. Potem pa gre tako ali tako samo še gor in dol.

Chef in kosilo

Chef Joco in kosilo

Mi smo korak proti Dravhu zastavili po opoldanskem pikniku in krepčilnem spancu. Enostavno po sankaški stezi smo šli, vse do vrha. Na startu smo nadaljevali v borovnice. Jocu je kar sapo vzelo, tako strmo se mu je zdelo. Pa smo zmogli, kaj ne bi. Najbolje je riniti kar navzgor in malo desno. Po svoje ali pač iščemo, če je kje že kaj shojeno.

Slatnik

Slatnik

Ker imamo vrh nad seboj, zaiti tako ali tako ne moremo. Po robu, kjer travniki padejo na Primorsko stran, teče steza. Ujamemo jo najkasneje takrat, ko pod izrazito skalo v grebenu prične švrkati sem in tja. Le še nekajkrat bomo vdihnili in po približno 40 minutah že stali na vrhu (1547 m). Če nas seveda ne bodo borovnice preveč zadržale.

Borovnice

Borovnice

Dravhu morebiti lahko očitamo marsikaj, toda da ni razgleden pa res ne moremo reči. Najbolje, da se dvignemo pokonci in se vrtimo. Vsrkamo Lajnar, Slatnik, Julijce v daljavi, Soriško planino, Ratitovec, Selce pod nogami in Cerkljansko hribovje tam naprej. Toda ne vrtimo se pretirano. Se nam lahko zavrti. Navzdol stopimo po isti poti, toda naj nas borovnice tokrat ne zapeljejo.

Joco pod vrhom

Joco pod vrhom

Vmesni cilj je pod nami, sedlo med Dravhom in Lajnarjem. Tam je Joco sklenil, da bo za prvi hribovski podvig po treh letih dovolj in zavil navzdol proti Soriški planini. Z Majo in Ajdo smo vztrajali. Gremo na Lajnarja, potem bomo pa videli… S sedla se vzpenjamo po smučišču, ob vrhu dvosedežnice pa ne moremo zgrešiti stezice, ki se levo vzpne na široko reber.

Selca

Selca

Sledimo ji do vrha, petnajst minut nad sedlom smo le dva metra višje, kot smo bili na Dravhu. Presenetilo nas je nenavadno žvižganje v zraku. Modelarji so uganjali norčije z jadralnimi letali. Ena skupina je bila pod vrhom Lajnarja, druga pod Slatnikom. Nas so bolj zanimali ostanki človeške neumnosti.

Prihod na Lajnar, v ozadju Dravh

Prihod na Lajnar, v ozadju Dravh

Zato smo po minuti ali dveh sestopa zavili levo in po krajšem spustu prišli do nekdanje vojaške postojanke, dela Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki so ga Italijani gradili od leta 1920 dalje. Strah pred Slovani je imel velike oči. Pretaknili smo prostore, kjer je bila nekoč nastanjena vojaška posadka, potem pa razmišljali, kje je že vhod v podzemni kompleks.

Vojaška postojanka pod Lajnarjem

Vojaška postojanka pod Lajnarjem

Pozabljivost je pač nekako prišla s starostjo. Vsaj tako mislim. Zlezli smo nazaj na vrh in se po stezi v smeri Baške grape spustili do prvega vhoda. S pomočjo baterije smo šli najprej naravnost do mitralješkega položaja v pobočju pod vrhom. Ob povratku smo zavili levo in se po stopnicah vzpeli do kugle na vrhu Lajnarja.

Znotraj bunke

Znotraj bunke

Pa se ven ne da pogledati, lestve namreč ni več. So pa zato stopnice, ki vodijo do te postojanke nasute s kamenjem in odpadki, ki jih »planinci« mečejo skozi odprtine na bunki. Ni nam bilo jasno, ali so bili notranji, vlažni in temni prostori nekoč namenjeni nastanitvi vojakov ali le skladišču. Maja si je kar oddahnila, ko se je spet pokazala dnevna svetloba.

Spust po zasmetenih stopnicah

Spust po zasmetenih stopnicah

Pa nismo šli ven skozi prvi vhod. Smo šli raje desno po hodniku skozi večji prostor in na svetlobo stopili skozi drugi vhod. Čisto blizu postojanke. Mimo nje smo spet zlezli na greben in se spustili na sedlo pod Slatnikom. Maja in Ajda sta se odločili za sestop, meni pa je bil dan ultimat. Pri avtodomu moraš biti čez 50 minut, torej pet do šestih. Tako ali drugače, živ ali mrtev. Fajn. Toliko časa. Kot bi spustil mladega bikca.

Podzemna dvorana

Podzemna dvorana

Slatnik bo ostal za kasneje, najprej sem se izstrelil na mulatjero, ki preseka njegovo levo pobočje. Široka in udobna teče visoko nad Baško grapo. Kot bi bil pripet nekje na nebu. Priporočljivo, a vseeno previdno. Strma, travnata pobočja namreč ne odpuščajo napak. Ko sem se na drugi strani Slatnika prevalil na poznano stezo, sta dve punci z dojenčkom ravno cincali kam…

Mulatjera pod Slatnikom

Mulatjera pod Slatnikom

Seveda sem jima bolj kot prečenje Slatnika svetoval to italijansko traverzo. In sta šli. Srečno… Proti Možicu gremo nad italijansko vojašnico GAF (Guardia alla Frontiera), zavijemo po široki stezi navzdol in nato naravnost, za markacijami. Zaiti praktično ni možno, le eno pravo križišče je, toda tam smerokazi jasno povedo kam.

Vojašnica GAF

Vojašnica GAF

Če nimamo časa, da bi pogledali proti Šavniku ali celo dlje v smeri Črne prsti, potem je smer jasna. Jaz pa…ultimat je pač ultimat. Možic je izrazit vrh z železno bunko (1603 m), do katerega sem pribezljal v dvajsetih minutah. Zna biti, da bo kdo drugi porabil minuto ali dve več. Vhod v rove, ki vodijo do stopnic v bunko je na desni strani, gledano iz smeri prihoda, le malo pod vrhom.

Možic

Možic

Te rove smo že preiskali, bolj me je pritegnila stezica, ki se iz vrha spušča v smeri Soriške planine. Videti je bilo, da zavije nazaj proti sedelcu nad vojašnico in nisem se motil. Ko se je po krajšem spustu pot spet začela vzpenjati, je bilo na levi mitralješko gnezdo, vhod v rove pa na desni. Na hitro sem pogledal, ugotovil, da bo luč lahko ostala v žepu in že sem se povzpel do bunkerja.

Bunker pod Možicem

Bunker pod Možicem

Tam pa presenečenje. Zavitki s plastenkami z vodo. Najverjetneje so ostali po kakšni množični prireditvi in da jih ne bi bilo treba nositi v dolino… S plastenko hladne vode sem zavil še v drugi rov, pa je kmalu postalo temno, pod nogami sem sčebral vodo, svetilka je le še brlela. Nič, bo ostalo za drugič.

Turški nagelj

Turški nagelj

Ko se na drugi strani spet začnemo spuščati, na levi opazimo še drugo mitralješko mesto. Vojaška norija je vse kuclje v okolici navrtala, prevrtala, zavrtala in jih spremenila v nesmiselne vojaške utrdbe. Ko se pot spet začne vzpenjati, je na levi plastična oranžna zaščitna ograja. Kamenček v brezno kar dolgo leti. Čeprav je odprtina ozka, ni, da bi hodil preblizu, zato je kar prav, da je okoli na pogled sicer prav nič čedna ograja.

Bece

Bece

Pot zavije nazaj nad vojašnico, deset minut je iz vrha do sedelca, kjer smo se prej odcepili proti Možicu. Steza je sedaj poznana, po njej je potrebno do mesta, kjer se odcepi dobro vidna stezica na Slatnik, 1609 m visoki vrh (manj kot deset minut iznad vojašnice). Prečimo ga in se…oj, počasi…za kakšen trenutek se le ustavimo. To je najvišja točka naše poti s čudovitim razgledom na Soriško planino in sploh celotno prehojeno pot.

Vrh Slatnika

Vrh Slatnika

Pa tudi če smo kratkovidni, bomo imeli kaj videti. Ne le, da so malo nazaj na levi spet prehodi do podzemnih bunkerjev, na vrhu so Italijani izkopali jarke. Ti se zaraščajo, a so še dobro vidni. Smo videli vse? Potem pa le previdno proti sedlu. Tam so spet borovnice. Če imamo le čas. Drugače pa sledimo odcepu poti navzdol, tam, kjer je tudi prehod skozi ograjo.

Soriška planina

Soriška planina

Pot skozi goščavo je sprva mestoma kar strma in zdrsljiva. Dokler nas ne odloži tja na travnike, med krave. Poleti pašniki, so pozimi smučišča. Srečal sem punci z dojenčkom. Pot jima ni bila pretežka, hvaležni sta bili za dober nasvet. Uf, sedaj mi je šlo pa že malo za nohte. Živ ali mrtev, je bilo rečeno. Pospešil sem, se nekajkrat odgnal in pet minut do šeste, petnajst minut po tem, ko sem stal na vrhu Slatnika, že mahal Ajdi, ki je s svojo vejico hodila okoli avtodoma.

Misel

Misel

Vršički nad Mlinom

(26.7.2009)

Tam v okolici Bleda res lahko najdeš marsikaj zanimivega. Bogsigavedi ali so Blejci nekoč stvari s takim navdušenjem metali proč ali pa je razlog kje drugje. Med drugim so skozi okno za plot odleteli obroč, kozarca, pa tudi dobra volja. Zato so velikokrat bolj čemerni. Vsaj meni se tako zdi.

Izhodišče med Dobro goro in Homcem

Izhodišče med Dobro goro in Homcem

Da se ti ničvredni odpadki ne bi slučajno pomotoma prikradli nazaj, pa so postavili še stražo. In potem počasi pozabili, kakšne zaklade imajo za plotom. Saj veste, tam, v koprivah. Jaz pa sem vedno rad stikal. Pa čeprav po pekočem…plevelu ali zelenjavi. Zanimivo kajneda, kako različen je lahko pogled na eno stvar, pa naj bo zel ali kaj drugega.

Selo, Kupljenik in Babji zob

Selo, Kupljenik in Jelovica

Tokrat sem imel tudi sopotnika. Ajda ima prav tako nemirno žilico kot jaz. In sva pohajala. Po gričkih, ki so komaj vredni, da bi obral samo enega. Za izhodišče sva si izbrala sedlo med Homcem in Dobro goro. Če smo z avtodomom, bo prostora za parkirati komaj dovolj. Zato je bolje, da ga potisnemo na parkirišče pod Stražo (N 46.363262 E 14.106419; 510 m), od tam gremo nazaj do ceste, ki iz Bleda pelje proti Selu.

Babji zob

Babji zob

Nekaj korakov bo že potrebno narediti, tako za ogrevanje. Spanje? Se ve. Dva kampa sta v okolici, vse ostalo je odvisno od tega ali se skrijemo dovolj, da nas kakšen jeznoriti blejski redar ne odkrije. Ko pridemo do mesta, kjer se cesta odločno požene navzdol (N 46.353810 E 14.112388), imamo na levi izhodišče za Homc, malo nazaj pa na desni tudi za Dobro goro.

Zakaj bi hitel, če ni treba?

Zakaj bi hitel, če ni treba?

Homc je bil najina prva izbira. Pot je kratka, kvečjemu pet minut nam bo vzelo, da pridemo do klopce na vrhu. Teče po gozdu in preseneti s svojo strmino. V smeri Sela je celo prepadna, zato nekaj previdnosti ni odveč, sploh, če je steza spolzka. Na vrhu pa…čas za oddih. Ni, da bi hiteli. Baba še vedno kaže svoj zob, Selo se le previdno odstira, sonce pa razliva svoje tipalke po Gorenjski.

Ob Homcu proti Dobri gori

Ob Homcu proti Dobri gori

In ko si duša končno oddahne? Ja, dol bo treba. Tudi če je pot še tako kratka, se vedno začne s prvim korakom. Kam pa ga usmeriti? Lahko po isti poti nazaj, lahko po stezi naprej. Toda slednja zavije preveč proti Selu, zakaj bi se spuščali, če ni potrebe. Midva sva šla kar po svoje, stezice ni bilo, komaj kakšna sled koraka. Malo levo po nekdanji strmi čistini, ki se že počasi zarašča.

Da vemo kam...

Da vemo kam...

Ko se ta izteče na travnik, pa je treba zaviti levo in obiti vršiček nazaj do izhodišča. Le nekaj korakov nazaj proti Bledu in že se na nasprotni strani ceste sramežljivo razkrije tablica, ki nas usmeri prav. Steza je dobro vidna, ni kam zaiti. Razgledišče je poleti preveč zaraščeno, zato sva šla kar mimo. Kaj bi hodil gledat zelenje, ko ga je tako ali tako vse naokoli zadosti.

Sonček se vzpenja

Sonček se vzpenja

Ko se svet položi, pa le glejmo, da zavijemo levo, saj ni, da bi vrh spustili. Vrh in klopca na njem sta na robu stene (620 m). Zato previdno. Tudi če bomo stali meter ali dva od roba, bomo imeli občutek, da smo ptica, ki kroži nad vasjo. Divje. Kakorkoli pogledamo, Jelovica je ravno nasproti nas, koča na Taležu se dobro vidi, tudi baba in njen zob. Pod njo je na uravnavi Kupljenik, pod njim lahko skušamo zaslediti slap.

Selo

Selo

Levo od Sela je Ribenska gora, desno pa se že vidita Kozarca in Obroč. Uf, da vse to pogledaš, ti vzame skoraj več časa kot sam vzpon. Iz izhodišča kakšnih petnajst minut, nič več. Pa se po isti poti, če je le možno, ne hodi nazaj. Zato jo mahnemo na drugo stran, vrh torej samo prečimo. Na razcepu poti se držimo desne, pod daljnovodom zavijemo navzdol in na razcepu poti pod Stražo zavijemo levo proti Mlinu.

Gorenjska

Gorenjska

Če seveda nimamo kakšnih drugačnih načrtov. Če nam zmanjkuje časa se lahko čez Megre vrnemo do izhodišča. Če pa nam ta ni gospodar, potem ni, da bi hitel nazaj. Pot je prijetno senčna in se spusti v center Mlina. Gremo do gasilskega doma in…ja, mogoče jezero vabi premočno. Če ne, in če se ne bojimo kakšnega klopa, pa le zavijmo levo, po Prežihovi cesti. Po kakšni minuti se cesta razcepi, mi gremo levo.

Kozarca že dolgo nista videla pijače...

Kozarca že dolgo nista videla pijače...

Za hišami v goščavi mogoče celo opazimo smerokaz. Da nam vedeti, da je pot precej opuščena. In res je tako. Najbolje je, da sledimo stezi ob gozdu, pod vikendom zavijemo desno in v breg. Stezica se tu hoče malo zgubiti, pa jo vsaj na rebri, ki vodi na vrh, spet najdemo. Na vrhu (558 m) nas pričakata oddajnik in klopca, s pogledom na Dobro goro.

Dobra gora iz prvega Kozarca

Dobra gora iz prvega Kozarca

Zavzdihnemo – »a tam gor smo bili?!«. Ja, dobre pol ure daleč. Od oddajnika gremo še minuto naprej, na drugi vrh, potem pa navzdol. Še najbolje, če gremo kar po svojih sledeh. Midva sva na mestu, kjer se iz rebri pot odcepi desno, zavila levo. Tu je v času, ko so Blejci označevali in urejali poti v svoji okolici, tekla steza.

Srečanje

Srečanje

Tudi sedaj jo še čutiš pod stopali. Toda nihče več ne hodi po njej, za vzdrževanje je nekaj zmanjkalo. Volje ali denarja. Zato je povsem zaraščena. Prava klopova stalaža. Na cesti je treba spet zaviti levo. Makadamski poti sledimo pod Kozarcema, gremo pod daljnovodom in ko cesta zavije levo navzdol proti čistilni napravi, naravnost. Pot se drži bolj desno, čeprav jo na robu zaraščenega travnička skrije drevo.

Ostanki klopce pod Obročem

Ostanki klopce pod Obročem

Vrh je gručast in povsem poraščen, tako da, prebijajoč se skozi goščavo komaj določimo, kateri grič bo pravi Obroč (519 m). Če se, sledeč stezici, na drugi strani spustimo malo navzdol, najdemo celo ostanke klopce. Take, prvinske, domače. Toda sedaj le še redkokdo zaide sem gor. Ker tudi razgleda ni, se ni čuditi, da je Obroč še bolj zapuščen kot sosednja Kozarca. Pa sta le dobrih petnajst minut narazen.

Ohladitev

Ohladitev

In kaj sedaj? Nazaj do Mlina, od tam do jezera in če je pravi čas leta, v vodo. Kaj pa drugega… Pa nazaj? Če imamo avtodom pač na drugi strani Straže? Lahko naokoli ob jezeru. Ali pa ne. Gremo rajši čez Stražo, saj ni prenaporno. Začetek je enostavno najti. Gremo mimo Mercatorjeve trgovine in se ob sosednji hiši zagrizemo v breg. Kam pa drugam. Pa se ne ustrašit. Pot čisto položno štrika navzgor.

Začetek poti na Stražo

Začetek poti na Stražo

Ko zavije v gozd in se svet zravna, smo na razcepu. Naravnost pridemo na smučišče in po njem prav hitro do parkirišč. Seveda pa se ne bomo pustili zapeljati ležerni možnosti, desna pot gre vendar proti vrhu. Še malo štrikamo, pa prečimo pobočja levo. Ko pridemo po dobrih dvajsetih minutah na vrh (642 m), smo spet na razpotju.

Prvo križišče

Prvo križišče

Lahko gremo do vrha dvosedežnice in po smučišču navzdol. Ali pač zakrožimo po vršnem delu in si s tem prislužimo lepi razgledišči na jezero in Gorenjsko, Riklijev spomenik ter predvsem zabavno gugalnico. Samo sledimo poti, ni kam za zaiti. Ko pridemo do smučišča, skrbno gledamo, kje se na desni strani prevali potka na kar strma pobočja nad zaselek Dindol. Saj ni tako težko najti.

Kozarca in Jelovica v ozadju

Kozarca in Jelovica v ozadju

Če zgrešimo, še vedno lahko sestopimo po smučišču. Na stezi se držimo desno, naj nas ne zapeljejo odcepi, ki se spuščajo prehitro. Ko pridemo do skale, kjer se odcepi pot Fitnes, smo že čisto blizu izhodišča, pod nami zagledamo hiše. Sedaj pa – morebiti bo dovolj ali pač ne. Lahko gremo na sprehod po promenadi in iščemo najboljši sladoled. S pokušanjem seveda. Njami.

Dan se počasi poslavlja...

Dan se počasi poslavlja...

Krnica

(24.5.2009)

Sprehod ob Veliki Pišnici je lep v vseh letnih časih. Še posebej pa je prijeten v vročih poznopomladanskih ali poletnih dneh. Ko je hoja po senčni poti ob hladni vodi osvežilna kot dober sadni sladoled.

Parkirišče pred Jasno

Parkirišče pred Jasno

Izhodišče je lahko Kranjska gora (N46.486172 E13.778274), kjer parkiramo pod smučiščem in jo čez kraj mahnemo v smeri Vršiča. Dovolj veliko parkirišče pa je tudi pred jezercem Jasna, malo za mostom čez Pišnico (N46.475226 E13.782323). Tudi mi smo se tokrat odločili, da avtodom naslonimo na jumbo plakat, ki vabi v zaprto gostišče ob jezeru (približno 840 m).

Razor in Prisojnik

Razor in Prisojnik

Po jutranjem skoku na Vršič in nekaj zadnjih letošnjih zavojih iz Velike Mojstrovke, je bil čas, da se malo pretegnemo tudi s puncami. Korak je potrebno zastaviti iz parkirišča po nasipu med Veliko Pišnico in jezercem Jasna. Ko pridemo do ceste, ki vodi proti Vršiču, ob njej previdno nadaljujemo do mostu. Pred njim zavijemo iz ceste na makadamsko pot, smerokazi kažejo v Krnico. Smrdeče avtomobile pustimo za seboj, okoli nas in tudi v nas, se naseli mir.

Ko priteče mir...

Ko priteče mir...

Voda radoživo skaklja preko skal, veter njeno svežino prinaša tudi do nas. Hoja po makadamski poti ni naporna, vzpon komaj čutimo. Čeprav tako ali tako ne moremo nikamor zaiti, so ob poti markacije in občasno oznake, da smo na sprehajalni poti št. 8. Ker ni potrebno toliko paziti, kam stopiti in kam zaviti, je več časa za klepet ali besedno igro z otroci. Kaj je vredno več?

Čas za besedne igre...

Čas za besedne igre

Če smo utrujeni, je občasno ob poti klopca, pa tudi če sedemo na gozdni mah ali prod ob vodi, ne bomo nič zgrešili. Če je dan le prevroč in začnemo pregorevati, pa ohladitev tudi ni daleč. Hodimo mimo odcepa za Špik, čez Kačji graben je kar zahtevne poti 4 ure do vrha. Ko pot zavije proti Pišnici in se že sprašujemo, kje je most čez vodo, ugotovimo, da te ni. Malo nižje namreč priteče Suha Pišnica, ki soncu pošilja zajčke vse izpod Vršiča.

Ko voda sončku pošilja zajčke;)

Ko voda sončku pošilja zajčke

Mi pa dejansko prečkamo suho hudourniško strugo Velike Suhe Pišnice. Na drugi strani sledimo poti naprej. Na križišču nadaljujemo naravnost, pač proti Krnici. Pred nami je Kriška stena, do pozne pomladi je pod njo sneg. Pozimi pa odlična smuka, velikokrat sem že delal zavoje tam navzdol. Celo Maja je ravno tu prvič preizkusila radosti turnega smučanja. Spomini drdrajo skozi glavo kot ekspresni vlak.

Ujetnik vodnih vil

Ujetnik vodnih vil

Vzpon skozi gozd, strmina je komaj opazno večja in že smo pri koči (1113 m, od Jasne uro in pol). Blazine ob poti in majhen teptalni stroj pred kočo kažejo na vriskanje sankačev v zimskih mesecih. Na sladoled ne računajmo, elektrike v Krnici ni. Pivo in sokove pa zadosti shladi hladna studenčnica. Pred kočo se cepijo poti, možnosti za celodnevno potepanje je zadosti.

Dekle in možic

Dekle in možic

Toda pozor, v vse smeri naprej gre za resne visokogorske ture, mestoma tudi brezpotje. Torej je nujno zadosti izkušenj in vsa potrebna oprema. Ker smo z otroci, pa bo kar zadosti. Po počitku, ko nam gre verižna kadilka pri sosednji mizi že preveč na živce (kajenje na čistem gorskem zraku res »pribije« povsem drugače), gremo navzdol. Pa ne po cesti, nekaj metrov pod kočo sledimo smerokazu za Kranjsko goro.

Koča v Krnici

Koča v Krnici

Že po nekaj metrih se nam na levi odpre pogled skozi podrto drevje na posledice velikega podora. Ogromna lisa v steni spominja na krvavečo rano. Ko smo bili v Krnici pred letom dni, nam je oskrbnik pripovedoval, kako grozljivo je bilo, ko so se le malo nad kočo odtrgale tone in tone skalne stene in zgrmele v dolino v blokih, komaj kaj manjših kot koča.

Posledice podora

Posledice podora

Navzdol nas pelje gozdna steza, prav prijetno je hoditi po njej. Le drevje, ki je klonilo pod težo snega, je včasih treba prestopiti. Ali pač zlesti pod njim. Steza se zlije v pot malo pod križiščem. Lahko gremo nazaj tam, kjer smo šli navzgor. Toda precej bolj zanimivo je klobasati navzdol po drugi strani. In jo zašpiliti le malo nad izhodiščem. Torej na križišču zavijemo levo na pot št. 7.

Rana

Rana

Takoj tam je spomenik planincem, umrlim v gorah naokoli. Sveče kažejo, da jih še niso vsi pozabili. Nekateri priimki tudi nam zazvenijo znano. Punci sta bili navdušeni nad velikim klinom in vponko. Čez travnik smo šli v smeri Vršiške ceste. Regrat je bil ravno pravi za nabiranje, pa nismo imeli ne volje, ne časa. Potok bi lahko prebredli, pa smo še pravočasno opazili most malo nižje.

Spomenik umrlim v gorah

Spomenik umrlim v gorah

Na parkirišču smo zavili desno, ko je cesta šinila navzgor proti Mihovemu domu, pa smo nadaljevali naravnost. Pot so zrili težki tovornjaki, pa se da hoditi tudi poleg. Na travniku naj nam bo smerokaz hiška spodaj levo. Ko pridemo do nje, ujamemo stezico, ki izgine v gozd. Kar sledimo ji, bo prava. Če smo v dvomu, pa poglejmo, kje teče električni vodnik.

Postava betežna, a mlado srce

Postava betežna, a mlado srce

Nekaj časa hodimo pod njim, desno od nas šumi Pišnica. Ko steza zavije levo v gozd, ji sledimo in čez minuto ali dve pridemo do ceste. Ovinek ali dva nižje, ob tablici, ki označuje potek poti št. 7, zavijemo ponovno navzdol proti Pišnici. Gremo mimo vikenda in naprej do travnika. Hodimo med cesto nad nami in Pišnico nižje doli. Mlade smrekice hitijo k soncu med propadlimi ali propadajočimi stanovi.

Iz zelenih travnikov se odpira pogled na snežišča pod Kriško steno

Iz zelenih travnikov se odpira pogled na snežišča pod Kriško steno

Če se nam le ne mudi preveč, posedimo malo in uživajmo na soncu. Opazujmo metulje, pikapolonice in žužke, ki lezejo po travah, rožah in letajo vse naokoli. In se igrajmo. Pred čudovito gorsko kuliso. Enkratno. Prehod skozi gozd nas pripelje na travnik ob cesti, gremo kar naravnost in se spustimo do gostišča Erika. Nekdanjega. Saj tam notri sedaj pijejo in plešejo le še duhovi. Škoda.

Trobentica

Trobentica

Bi se pa poleg dalo nedvomno tudi parkirati, morebiti celo prespati. Po zapuščeni potki se spustimo na cesto pred mostom, ga prečimo in tako zašpilimo klobaso. Le še nekaj korakov ob cesti in nato hlajenje nog v Pišnici ali Jasni, obe vodi sta ravno pravi, da nam jih zadosti shladita. Mi smo za povratek porabili skoraj dve uri, seveda z obveznimi uživaškimi postanki… Zakaj pa bi tekel, ko pa je dan tako lep?

Hiša duhov

Hiša duhov

Zaklančarjev Kovk in Bičkarjev vrh

(14.3.2009)

Tam nekje za Železniki, se svet konča. Če pač verjamete, da svet ni okrogel in ga je nekje konec. Potem verjetno čez rob padeš ravno tam, v grapi. A kot ima kovanec dvoje plati, je ob vedno bolj nerazumnem sukanju znanega sveta morebiti še dobro, da vsaj kdaj pogledamo na drugo stran. Presenečeni bomo. Ne verjamem, da tam ostanemo. Grapa je za nas le preveč nenavadna. Se bomo pa vračali. Vedno znova…

Zaklančarjev Kovk

Zaklančarjev Kovk

Dnevi so vedno daljši in toplejši, tako da popoldanski gnilec ne daje prave volje, da bi smučal še daleč v popoldan. Tudi prav. Toda kaj potem početi, ko smuči pospraviš, otroci pa imajo snega zadosti in o sankah nočejo niti slišati? Hm, gremo pa na sprehod, da zajamemo malo večernega svežega zraka in vidimo, če bo sonce zašlo za obzorje. Bogsigavedi, če ne bo ravno danes raje obviselo na nebu.

Parkirišče Brdo

Parkirišče Brdo

Toda, oči, sprehod? Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je to počasna, umirjena hoja za razgibanje, oddih, navadno na prostem. Človek bi rekel, da bolj po ravnem, saj v hrib je vendar že planinarjenje. In kje naj sredi graparskega sveta sploh najdeš zadosti ravnine. Je pač ni, otroci… Torej v breg, saj ni ne visoko, ne daleč. Najprej na bližnji Zaklančarjev Kovk, da se razgledamo.

Na primernem mestu zavijemo na travnik

Na primernem mestu zavijemo na travnik

Iz parkirišča Brdo pri smučišču Cerkno (N46.1744000 E14.0460488, približno 950 m) pogledamo v smeri Železnikov in tam je. Na prvi pogled kucelj, pa vseeno kar primerno razgledišče. Če nas ne bolijo kolena, gremo čez spodnje parkirišče in kar naravnost v breg, mimo dveh smrek navzgor do ceste. Lahko pa se spustimo kakšnih sto metrov po cesti proti Davči in zavijemo desno po stranski cesti proti trem davškim kmetijam.

Na vrhu nas je drevje stisnilo medse

Na vrhu nas je drevje stisnilo medse

Vsekakor bo treba stopiti nad prvo, pravim kanarčkom. Ko bomo tam, bomo že vedeli, zakaj. Na levi nas začudi skala, ko prisopihamo mimo nje, pa se že ozrimo po travnikih na isti strani ceste. Ko se nam bodo zdeli zadosti položni, se ne ustrašimo brega. Vse do vrha, ga je komaj kaj. In kje je vrh? Tam, kjer se nam zdi najbolj prav. Tako kot na vseh tovrstnih kucljih, ki se ne zdijo vredni označene poti ali kar pravega Aljaževega stolpa.

Lun'ca

Lun'ca

Višje se zdi bolj levo, navigacija trdi, da je vrh malo bolj desno. A saj sploh ni važno, meter gor ali dol (do vrha, 1024 m, borih 15 minut). Toda, kaj je to? Tisti lepi, zasneženi kucelj v smeri Porezna, pravi razglednik. Po karti Bičkarjev vrh, komaj kaj višji od našega razgledišča. Dan se še ni poslovil, Kovk pa je kar premalo, da bi prav zadihali. Gremo pogledat! Spustili smo se po travniku navzdol in se proti parkirišču vrnili po cesti.

Bičkarjev vrh

Bičkarjev vrh

Mimo njega smo korakali po cesti do parkirišča Tuškov grič. Klopce ob cesti nas niso premamile, mimo njih smo zavili po cesti desno. Ko smo na desni za seboj pustili kamnolom in na levi zadnji vikend, je bil cilj naravnost pred nami. Do nas je stopil možak in potrdil ne le, da je kmetija, od katere se pod gričem vidijo le rdeče strehe, Bičkar, temveč tudi, da je vrh nad njim Bičkarjev grič. No, vrh ali grič, kot da je to kaj važno.

Kar visoko nad Davčo

Kar visoko nad Davčo

Ko je želel razlagati tudi kaj vse se vidi naokoli, pa sem pojasnil, da ni potrebe. Vrhove desno in levo od Soriške planine poznam še predobro. Bolj zanimivo je bilo poslušati, kako je s cesto pod Hočem in da je šola v Davči še živa.  Kdo bi si mislil. A zakaj bi se konec koncev čudil. Saj življenje v grapi ne more biti slabo. Po eni strani si daleč proč, po drugi pa vseeno dokaj blizu.

Davča

Davča

Če le ceste ne odnese. Pa še takrat se da priti do “civilizacije”. Če ne drugače, tako kot pred davnimi leti. Torej peš, kar čez hrib in v dolino. In spet na hrib in v dolino. In tako vedno znova, kot da ne bo konca. Tako pač je, v grapi. Naša pot ni bila več dolga, ker pa je dan ugašal, smo le še pomahali v slovo, nato pa kar precej naravnost zlezli na vrh (1105 m, iz parkirišča slabe pol ure hoje).

Dan ugaša za Cimprovko

Dan ugaša za Cimprovko

Razgled je bil, kljub večernemu mraku, čudovit. Davča je ležala pod nami, Cimprovka je zakrivala Porezen, teptalni stroj je osvetljeval progo na smučišču Cerkno. Kar vrteli smo se naokoli in vpijali ugašajoči dan. Kako veliko nam je dal. Spustili smo se na cesto in regljajoč kot kakšne žabe stopali nazaj po cesti. Tema, ki je lezla čez grape, nas ni več motila, na parkirišču nas je čakal topel avtodom.

Cesta proti Tuškovemu griču in smučišče Cerkno

Cesta proti Tuškovemu griču, smučišče Cerkno in Blegoš

Sv. Primož na Gabrški gori

(22.2.2009)

Skoraj kamorkoli se v tej naši deželici obrneš, vidiš gričevnat svet. Nekje so griči višji, drugje nekoliko nižji. In veliko jih je, na katere so naši predniki postavili cerkvice. Kot bi se hoteli tako bolj približati Bogu. Saj so nebesa pač nekje tam, na nebu. Ali pač? Jim je trud kaj pomagal, da so živeli lažje? Kdo ve?

Trgovski center Poljane in odcep ceste proti vasi Smoldno

Trgovski center Poljane in odcep ceste proti vasi Smoldno

Vsekakor pa so nam pustili zapuščino, ki ni za odmet. Saj nam predstavlja vsaj smerokaz, če že ne sam cilj. Do nekaterih cerkva je komaj kakšen korak, do drugih že pravi pohod. Sv. Primož na Gabrški gori spada bolj k prvim. Pot ni zahtevna, smerokazov je dovolj, večinoma je pot tudi markirana. Ime naj nas pa le ne zmede. Na obcestni tablici pri pokopališču v Poljanah, so namreč Primožu v pomoč poslali še Felicijana.

Parkirišče pod pokopališčem je trenutno precej zasedeno, zadaj tovarna, kjer izdelujejo "kape" avtodomov

Parkirišče pod pokopališčem je trenutno precej zasedeno, zadaj tovarna, kjer izdelujejo "kape" avtodomov

Na poti po Poljanski dolini zavijemo v Poljane in peljemo skoznje v smeri vasi Javorje. Tik pred koncem vasi lahko parkiramo ob Trgovskem centru Poljane (N 46.122980 E 14.184650). Lahko tudi malo naprej, nasproti pokopališča. Če je le kaj mesta, saj je prostor trenutno zaseden z gradbeno mehanizacijo. Spali bomo mirno, kolikor se ob cesti pač da.

Pot nad pokopališčem, pod njim parkirišče, zadaj tovarna, kjer izdelujejo "kape" avtodomov

Pot nad pokopališčem

Le jutranji ropot naj nas ne prestraši. Pred trgovino namreč v tovornjak prečrpajo mleko, kar je povezano s čenčanjem lokalnih kmetov. Kdo bi vedel kaj se jim plete v glavi. Še posebno, ko se dvigne zavesa na pogradu in skozi okno pogleda skuštrana otroška glava. Nasmeha pa vseeno ne morejo skriti. Pot ni težko najti.

Tabla, ki veliko obeta...

Tabla, ki veliko obeta...

Iz izhodišča (približno 400 m) jo mahnemo mimo pokopališča, navzgor, kamor nas usmeri tudi tablica. Že takoj na začetku nas nasmeje obcestna tabla, po dveh ovinkih smo že visoko nad Poljanami. Bukov vrh s cerkvico sv. Sobote je prav nasproti nas. Kmalu na levi ugledamo tablico, ki vabi na Gabrški vrh. Odzovemo se povabilu in zagrizemo v breg.

Hotovlja in grički nad njo

Hotovlja, Predmost in pisani grički

Ko prikolovratimo na makadamsko cesto, so tu spet markacije. Poti ni težko slediti, čeprav se občasno steze cepijo, pa ponovno družijo. Ko stopimo na košenine nad Podborštom, se spet odpirajo pogledi na Hotavljo na drugi strani ceste. Po slabi uri hoje nas začara travnati grič pred nami.

Pozimi se spodobi, če pod nogami zaškripa tudi sneg

Pozimi se spodobi, če pod nogami zaškripa tudi sneg

Če trava še ne raste in tako ne delamo škode, jo mahnimo kar naravnost proti njegovemu vrhu. Od tam se nam bo na levo odprl prvi pogled na sv. Primoža, v isto smer usmerimo korak. Ko spet utonemo v gozd, se po nekaj deset metrih na levo odcepi dobro vidna pot. Nič se ne ustrašimo zapustiti markacij in ji sledimo.

Visoki vrh

Visoki vrh

Peljala nas bo čez Visoki vrh (736 m), le nekaj višinskih metrov nad markirano potjo, ki ga obide po njenem boku. Na drugi strani se ponovno spustimo navzdol in mimo znamenja ter cest, ki iščejo svoj začetek v vaseh na obeh straneh hriba, ubiramo smer za Gabrško goro. Ko se nam že čudno zdi, kdaj bomo šinili navzgor, na levi ugledamo stezico.

Sv. Primož

Sv. Primož

Zagrizemo kolena in že smo pri cerkvici (830 m, ura in pol hoje). Nekaterim se bo od tu mudilo dalje proti sv. Tomažu nad Selško dolino ali pa kar do Lubnika. Drugi pa bomo raje posedeli na klopcah ob cerkvenem zidu, si vzeli trenutek za sebe in nato že, po isti poti, odjadrali navzdol. Za kaj pa ne. Dan je izpolnjen.

Smeško

Smeško