(24.5.2009)

Sprehod ob Veliki Pišnici je lep v vseh letnih časih. Še posebej pa je prijeten v vročih poznopomladanskih ali poletnih dneh. Ko je hoja po senčni poti ob hladni vodi osvežilna kot dober sadni sladoled.

Izhodišče je lahko Kranjska gora (N46.486172 E13.778274), kjer parkiramo pod smučiščem in jo čez kraj mahnemo v smeri Vršiča. Dovolj veliko parkirišče pa je tudi pred jezercem Jasna, malo za mostom čez Pišnico (N46.475226 E13.782323). Tudi mi smo se tokrat odločili, da avtodom naslonimo na jumbo plakat, ki vabi v zaprto gostišče ob jezeru (približno 840 m).

Po jutranjem skoku na Vršič in nekaj zadnjih letošnjih zavojih iz Velike Mojstrovke, je bil čas, da se malo pretegnemo tudi s puncami. Korak je potrebno zastaviti iz parkirišča po nasipu med Veliko Pišnico in jezercem Jasna. Ko pridemo do ceste, ki vodi proti Vršiču, ob njej previdno nadaljujemo do mostu. Pred njim zavijemo iz ceste na makadamsko pot, smerokazi kažejo v Krnico. Smrdeče avtomobile pustimo za seboj, okoli nas in tudi v nas, se naseli mir.

Voda radoživo skaklja preko skal, veter njeno svežino prinaša tudi do nas. Hoja po makadamski poti ni naporna, vzpon komaj čutimo. Čeprav tako ali tako ne moremo nikamor zaiti, so ob poti markacije in občasno oznake, da smo na sprehajalni poti št. 8. Ker ni potrebno toliko paziti, kam stopiti in kam zaviti, je več časa za klepet ali besedno igro z otroci. Kaj je vredno več?

Če smo utrujeni, je občasno ob poti klopca, pa tudi če sedemo na gozdni mah ali prod ob vodi, ne bomo nič zgrešili. Če je dan le prevroč in začnemo pregorevati, pa ohladitev tudi ni daleč. Hodimo mimo odcepa za Špik, čez Kačji graben je kar zahtevne poti 4 ure do vrha. Ko pot zavije proti Pišnici in se že sprašujemo, kje je most čez vodo, ugotovimo, da te ni. Malo nižje namreč priteče Suha Pišnica, ki soncu pošilja zajčke vse izpod Vršiča.

Mi pa dejansko prečkamo suho hudourniško strugo Velike Suhe Pišnice. Na drugi strani sledimo poti naprej. Na križišču nadaljujemo naravnost, pač proti Krnici. Pred nami je Kriška stena, do pozne pomladi je pod njo sneg. Pozimi pa odlična smuka, velikokrat sem že delal zavoje tam navzdol. Celo Maja je ravno tu prvič preizkusila radosti turnega smučanja. Spomini drdrajo skozi glavo kot ekspresni vlak.

Vzpon skozi gozd, strmina je komaj opazno večja in že smo pri koči (1113 m, od Jasne uro in pol). Blazine ob poti in majhen teptalni stroj pred kočo kažejo na vriskanje sankačev v zimskih mesecih. Na sladoled ne računajmo, elektrike v Krnici ni. Pivo in sokove pa zadosti shladi hladna studenčnica. Pred kočo se cepijo poti, možnosti za celodnevno potepanje je zadosti.

Toda pozor, v vse smeri naprej gre za resne visokogorske ture, mestoma tudi brezpotje. Torej je nujno zadosti izkušenj in vsa potrebna oprema. Ker smo z otroci, pa bo kar zadosti. Po počitku, ko nam gre verižna kadilka pri sosednji mizi že preveč na živce (kajenje na čistem gorskem zraku res »pribije« povsem drugače), gremo navzdol. Pa ne po cesti, nekaj metrov pod kočo sledimo smerokazu za Kranjsko goro.

Že po nekaj metrih se nam na levi odpre pogled skozi podrto drevje na posledice velikega podora. Ogromna lisa v steni spominja na krvavečo rano. Ko smo bili v Krnici pred letom dni, nam je oskrbnik pripovedoval, kako grozljivo je bilo, ko so se le malo nad kočo odtrgale tone in tone skalne stene in zgrmele v dolino v blokih, komaj kaj manjših kot koča.

Navzdol nas pelje gozdna steza, prav prijetno je hoditi po njej. Le drevje, ki je klonilo pod težo snega, je včasih treba prestopiti. Ali pač zlesti pod njim. Steza se zlije v pot malo pod križiščem. Lahko gremo nazaj tam, kjer smo šli navzgor. Toda precej bolj zanimivo je klobasati navzdol po drugi strani. In jo zašpiliti le malo nad izhodiščem. Torej na križišču zavijemo levo na pot št. 7.

Takoj tam je spomenik planincem, umrlim v gorah naokoli. Sveče kažejo, da jih še niso vsi pozabili. Nekateri priimki tudi nam zazvenijo znano. Punci sta bili navdušeni nad velikim klinom in vponko. Čez travnik smo šli v smeri Vršiške ceste. Regrat je bil ravno pravi za nabiranje, pa nismo imeli ne volje, ne časa. Potok bi lahko prebredli, pa smo še pravočasno opazili most malo nižje.

Na parkirišču smo zavili desno, ko je cesta šinila navzgor proti Mihovemu domu, pa smo nadaljevali naravnost. Pot so zrili težki tovornjaki, pa se da hoditi tudi poleg. Na travniku naj nam bo smerokaz hiška spodaj levo. Ko pridemo do nje, ujamemo stezico, ki izgine v gozd. Kar sledimo ji, bo prava. Če smo v dvomu, pa poglejmo, kje teče električni vodnik.

Nekaj časa hodimo pod njim, desno od nas šumi Pišnica. Ko steza zavije levo v gozd, ji sledimo in čez minuto ali dve pridemo do ceste. Ovinek ali dva nižje, ob tablici, ki označuje potek poti št. 7, zavijemo ponovno navzdol proti Pišnici. Gremo mimo vikenda in naprej do travnika. Hodimo med cesto nad nami in Pišnico nižje doli. Mlade smrekice hitijo k soncu med propadlimi ali propadajočimi stanovi.

Če se nam le ne mudi preveč, posedimo malo in uživajmo na soncu. Opazujmo metulje, pikapolonice in žužke, ki lezejo po travah, rožah in letajo vse naokoli. In se igrajmo. Pred čudovito gorsko kuliso. Enkratno. Prehod skozi gozd nas pripelje na travnik ob cesti, gremo kar naravnost in se spustimo do gostišča Erika. Nekdanjega. Saj tam notri sedaj pijejo in plešejo le še duhovi. Škoda.

Bi se pa poleg dalo nedvomno tudi parkirati, morebiti celo prespati. Po zapuščeni potki se spustimo na cesto pred mostom, ga prečimo in tako zašpilimo klobaso. Le še nekaj korakov ob cesti in nato hlajenje nog v Pišnici ali Jasni, obe vodi sta ravno pravi, da nam jih zadosti shladita. Mi smo za povratek porabili skoraj dve uri, seveda z obveznimi uživaškimi postanki… Zakaj pa bi tekel, ko pa je dan tako lep?