(6.9.2009)

Petelinjek bi se pač lahko petelinil. Je pač najvišji tam naokoli, ponuja kar lepe razglede, povrh pa vzpon nanj ni ne vem kako zahteven.

Toda usoda mu ni bila naklonjena. Vrtinci zgodovine so se pač dokončno odvrteli tako, da se tri sosednje države dotikajo na sosednjem griču. Zato je Peč bolj obiskana. In ima vrsto imen. Pri nas ji popularno rečemo tudi Tromeja, Italijani Monte Forno in Avstrijci Ofen.

Izhodišče? Že dolgo zamišljeno, Korensko sedlo (N 46.516974 E 13.751836; 1072 m). Od kar na meji ni več nikogar, je prostora za parkiranje več kot dovolj, mir in tišina sta zagotovljena. Če se ravno ne razbesni neurje in prične med odmevanje gromov po strehi ropotati.

Zjutraj pa, kot bi padel sneg. Ledeni. Ko posije sonce in se jutranji hlad ogreje, pa je dan spet lep. Kaj bi ne bil. Zato le pot pod noge, da bo še lepši. Potrebno je čez mejo, tam, kjer so nekoč mrko gledali cariniki. Sedaj jih ni več in to prav nič ne moti.

Takoj za mejo je na levi strani gostilna, za njo pa ni mogoče spregledati markacij. Pot je široka, pa že po nekaj korakih nekam čudno zaide. Tja med polomljeno smrečje. Pripelje do potoka, katerega preskočimo, če je slučajno brv odnesla voda. Po kolovozu gremo malo levo in potem desno ob poseki navzgor.

Štrikamo med gozdom in zlatimi tratami in tako kar hitro pridobivamo višino. Jerebikovec nam na drugi strani sedla krade pogled. Prav prijetna pot vodi nanj. A jo je treba najti. Je res dobro skrita. No, to je že zgodba za kdaj drugič. Mi smo iz gozda sedaj stopili na sončno pot, kar pravo cesto. Sledili smo ji, markacije so kazale, da smo prav.

Če nismo prepričani, se držimo desno. Še posebej razcep po nekaj minutah hoje nam vzbudi dvom. Kateri krak je pravi? Na skali, ravno na sredini, je markacija. In šele ko res dobro pogledamo, opazimo tudi belo puščico. Torej kar naravnost. Ko pridemo do ograde, smo že na robu travnika, kjer pozimi vijugajo smučarji.

Pred seboj zagledamo kočo in še malo naprej, poraščeno z oddajniki, Peč. Toda na Petelinjek bo treba iti levo. Ja, prav v najhujšo strmino je potrebno zagristi, ne gre drugače. Če smo pozorni, bomo ob poti zagledali tudi kakšno borovnico ali brusnico. Še več jih je na vrhu vlečnice, od koder je do najvišje točke le še nekaj metrov (1556 m, slabo uro in pol iz izhodišča).

In kaj je tam, točno na meji med Avstrijo in Slovenijo? Seveda tekmovanje, glavni sodnik pa smo ravno mi. Kdo ima boljše borovnice in brusnice, treba je poskusiti. Vrh je povsem poraščen z njimi. Ker sem ne zaide prav veliko pohodnikov, se temno modre in rdeče kroglice prav dolgo bleščijo na soncu.

Ko smo že vsi plavi okoli ust, se je možno spustiti nazaj navzdol ali pač na drugo stran, če nas mika precej bolj obljudena Peč. Zakaj pa ne, saj končno ni prav daleč. Tudi spust na to stran je strm. Najbolje, da se navzdol začnemo spuščati po desni strani ograje. Tam lahko ujamemo pot, ki štrika navzdol.

Tako bo korak bolj zanesljiv in možnost zdrsa manjša. Ko pridemo pod sedlo, je smer že povsem jasna, cilj pa skoraj ves čas pred očmi. Le sami nismo več tako. Trosedežnica iz doline pač mnogim olajša pristop. Tudi prav, vsak po svoje. Gremo mimo koče na vrhu žičnice (Dreiländerhütte), čez Sovško planino ob žičnicah.

Tudi tu je pot markirana, a ni nujno, da se je ravno držimo. Gremo pač po smučišču ali makadamski cesti, kjer nam bolj odgovarja. Vse do najvišje točke, kjer se stikajo meje treh držav. Na vrhu (1508 m, dobre pol ure iz Petelinjka) je kar nekaj obeležij, ki poudarjajo prijateljstvo med narodi.

Pa so potrebna? Morebiti kakšnemu politiku. Pohodnikom, ki iz vseh treh smeri prihajajo do stične točke, je zadosti prijazen pozdrav. V kateremkoli jeziku že. Nazaj se vračamo po isti poti do sedla pod Petelinjkom. Od tam do poti 603 vodi širok kolovoz, ki preseka pobočje. Ne moremo ga zgrešiti.

Ko smo spet pri ograji, ki razmejuje travnik od gozda, smo že zašpilili klobaso. Navzdol gremo sedaj po že znanih stopinjah. Čeprav je pogled usmerjen v drugo smer. Mogoče tudi drugo pustolovščino, kdo bi vedel… Bodimo pazljivi, da ne zgrešimo odcepa iz makadamske poti nazaj v gozd.

Je dobro označen, toda vseeno. Čaka nas še nekaj strmega cikcakanja navzdol, izhodišče je že pod našimi nogami. Iz vrha Peči do izhodišča potrebujemo slabo uro in pol, vse skupaj nam bo izlet torej vzel približno štiri ure.

Ko ponovno preskočimo potok in pridemo do ceste, se podajmo na našo stran. V trgovini, kjer so včasih stvari prodajali brez davka, imajo tudi sladoled. Nam bo nedvomno teknil, otrokom pa še bolj. Zakaj pa ne…