(2.8.2009)

Soriška planina (N 46.240507 E 14.011094) je nedvomno zanimiva v vsakem letnem času. Poleti nudi prijetno ohladitev, ko se iz pregrete doline dvignemo na 1280 metrov nadmorske višine. Konec julija ali v začetku julija pa nas na pobočjih od Dravha do Slatnika pričaka še sladko presenečenje – borovnice.

In še eno veliko prednost ima Soriška planina. Dostopa sta dva – preko Bohinjske Bistrice na eni in Selce na drugi strani. To nam jo približa, od koderkoli pač že prihajamo, hkrati pa omogoča izogibanje nedeljskim zastojem. Povsem neproblematična je Soriška planina tudi za parkiranje in spanje. Prostora je toliko, da smo včasih kar v zadregi, kje ustaviti avtodom.

Če smo seveda zahtevni in nam noben konec velikega parkirišča ni dovolj raven, senčen ali pač samo nima pravega fija kamenčkov po tleh. Ponoči je načeloma mir. Da pa kakšen zagreti mladič pridrvi iz vaške veselice, ki je ravno na višku v eni izmed dolin, naredi krog po parkingu in ob tem vse razveseljuje z blagodejnim zvokom svoje troblje, je pač treba vzeti v zakup. Ali da se ob avtodom podrgnejo krave in ob tem veselo zvončkljajoč pozdravljajo jutro. Sploh ni panike.

In tudi čas tu gori teče počasneje. Zato se nikamor ne mudi. Lahko gremo zjutraj najprej malo po gobe. Pa ne dobesedno. Včasih prav rad izza kakšne smreke, ko najmanj pričakuješ, skoči kakšen jurček. Za vršičke nad Soriško planino je namreč čas kadarkoli. Saj nam ni treba obrati prav vseh. Če pa že, pot tudi ni predolga. In le prvi vzpon nas bo malo zadihal. Potem pa gre tako ali tako samo še gor in dol.

Mi smo korak proti Dravhu zastavili po opoldanskem pikniku in krepčilnem spancu. Enostavno po sankaški stezi smo šli, vse do vrha. Na startu smo nadaljevali v borovnice. Jocu je kar sapo vzelo, tako strmo se mu je zdelo. Pa smo zmogli, kaj ne bi. Najbolje je riniti kar navzgor in malo desno. Po svoje ali pač iščemo, če je kje že kaj shojeno.

Ker imamo vrh nad seboj, zaiti tako ali tako ne moremo. Po robu, kjer travniki padejo na Primorsko stran, teče steza. Ujamemo jo najkasneje takrat, ko pod izrazito skalo v grebenu prične švrkati sem in tja. Le še nekajkrat bomo vdihnili in po približno 40 minutah že stali na vrhu (1547 m). Če nas seveda ne bodo borovnice preveč zadržale.

Dravhu morebiti lahko očitamo marsikaj, toda da ni razgleden pa res ne moremo reči. Najbolje, da se dvignemo pokonci in se vrtimo. Vsrkamo Lajnar, Slatnik, Julijce v daljavi, Soriško planino, Ratitovec, Selce pod nogami in Cerkljansko hribovje tam naprej. Toda ne vrtimo se pretirano. Se nam lahko zavrti. Navzdol stopimo po isti poti, toda naj nas borovnice tokrat ne zapeljejo.

Vmesni cilj je pod nami, sedlo med Dravhom in Lajnarjem. Tam je Joco sklenil, da bo za prvi hribovski podvig po treh letih dovolj in zavil navzdol proti Soriški planini. Z Majo in Ajdo smo vztrajali. Gremo na Lajnarja, potem bomo pa videli… S sedla se vzpenjamo po smučišču, ob vrhu dvosedežnice pa ne moremo zgrešiti stezice, ki se levo vzpne na široko reber.

Sledimo ji do vrha, petnajst minut nad sedlom smo le dva metra višje, kot smo bili na Dravhu. Presenetilo nas je nenavadno žvižganje v zraku. Modelarji so uganjali norčije z jadralnimi letali. Ena skupina je bila pod vrhom Lajnarja, druga pod Slatnikom. Nas so bolj zanimali ostanki človeške neumnosti.

Zato smo po minuti ali dveh sestopa zavili levo in po krajšem spustu prišli do nekdanje vojaške postojanke, dela Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki so ga Italijani gradili od leta 1920 dalje. Strah pred Slovani je imel velike oči. Pretaknili smo prostore, kjer je bila nekoč nastanjena vojaška posadka, potem pa razmišljali, kje je že vhod v podzemni kompleks.

Pozabljivost je pač nekako prišla s starostjo. Vsaj tako mislim. Zlezli smo nazaj na vrh in se po stezi v smeri Baške grape spustili do prvega vhoda. S pomočjo baterije smo šli najprej naravnost do mitralješkega položaja v pobočju pod vrhom. Ob povratku smo zavili levo in se po stopnicah vzpeli do kugle na vrhu Lajnarja.

Pa se ven ne da pogledati, lestve namreč ni več. So pa zato stopnice, ki vodijo do te postojanke nasute s kamenjem in odpadki, ki jih »planinci« mečejo skozi odprtine na bunki. Ni nam bilo jasno, ali so bili notranji, vlažni in temni prostori nekoč namenjeni nastanitvi vojakov ali le skladišču. Maja si je kar oddahnila, ko se je spet pokazala dnevna svetloba.

Pa nismo šli ven skozi prvi vhod. Smo šli raje desno po hodniku skozi večji prostor in na svetlobo stopili skozi drugi vhod. Čisto blizu postojanke. Mimo nje smo spet zlezli na greben in se spustili na sedlo pod Slatnikom. Maja in Ajda sta se odločili za sestop, meni pa je bil dan ultimat. Pri avtodomu moraš biti čez 50 minut, torej pet do šestih. Tako ali drugače, živ ali mrtev. Fajn. Toliko časa. Kot bi spustil mladega bikca.

Slatnik bo ostal za kasneje, najprej sem se izstrelil na mulatjero, ki preseka njegovo levo pobočje. Široka in udobna teče visoko nad Baško grapo. Kot bi bil pripet nekje na nebu. Priporočljivo, a vseeno previdno. Strma, travnata pobočja namreč ne odpuščajo napak. Ko sem se na drugi strani Slatnika prevalil na poznano stezo, sta dve punci z dojenčkom ravno cincali kam…

Seveda sem jima bolj kot prečenje Slatnika svetoval to italijansko traverzo. In sta šli. Srečno… Proti Možicu gremo nad italijansko vojašnico GAF (Guardia alla Frontiera), zavijemo po široki stezi navzdol in nato naravnost, za markacijami. Zaiti praktično ni možno, le eno pravo križišče je, toda tam smerokazi jasno povedo kam.

Če nimamo časa, da bi pogledali proti Šavniku ali celo dlje v smeri Črne prsti, potem je smer jasna. Jaz pa…ultimat je pač ultimat. Možic je izrazit vrh z železno bunko (1603 m), do katerega sem pribezljal v dvajsetih minutah. Zna biti, da bo kdo drugi porabil minuto ali dve več. Vhod v rove, ki vodijo do stopnic v bunko je na desni strani, gledano iz smeri prihoda, le malo pod vrhom.

Te rove smo že preiskali, bolj me je pritegnila stezica, ki se iz vrha spušča v smeri Soriške planine. Videti je bilo, da zavije nazaj proti sedelcu nad vojašnico in nisem se motil. Ko se je po krajšem spustu pot spet začela vzpenjati, je bilo na levi mitralješko gnezdo, vhod v rove pa na desni. Na hitro sem pogledal, ugotovil, da bo luč lahko ostala v žepu in že sem se povzpel do bunkerja.

Tam pa presenečenje. Zavitki s plastenkami z vodo. Najverjetneje so ostali po kakšni množični prireditvi in da jih ne bi bilo treba nositi v dolino… S plastenko hladne vode sem zavil še v drugi rov, pa je kmalu postalo temno, pod nogami sem sčebral vodo, svetilka je le še brlela. Nič, bo ostalo za drugič.

Ko se na drugi strani spet začnemo spuščati, na levi opazimo še drugo mitralješko mesto. Vojaška norija je vse kuclje v okolici navrtala, prevrtala, zavrtala in jih spremenila v nesmiselne vojaške utrdbe. Ko se pot spet začne vzpenjati, je na levi plastična oranžna zaščitna ograja. Kamenček v brezno kar dolgo leti. Čeprav je odprtina ozka, ni, da bi hodil preblizu, zato je kar prav, da je okoli na pogled sicer prav nič čedna ograja.

Pot zavije nazaj nad vojašnico, deset minut je iz vrha do sedelca, kjer smo se prej odcepili proti Možicu. Steza je sedaj poznana, po njej je potrebno do mesta, kjer se odcepi dobro vidna stezica na Slatnik, 1609 m visoki vrh (manj kot deset minut iznad vojašnice). Prečimo ga in se…oj, počasi…za kakšen trenutek se le ustavimo. To je najvišja točka naše poti s čudovitim razgledom na Soriško planino in sploh celotno prehojeno pot.

Pa tudi če smo kratkovidni, bomo imeli kaj videti. Ne le, da so malo nazaj na levi spet prehodi do podzemnih bunkerjev, na vrhu so Italijani izkopali jarke. Ti se zaraščajo, a so še dobro vidni. Smo videli vse? Potem pa le previdno proti sedlu. Tam so spet borovnice. Če imamo le čas. Drugače pa sledimo odcepu poti navzdol, tam, kjer je tudi prehod skozi ograjo.

Pot skozi goščavo je sprva mestoma kar strma in zdrsljiva. Dokler nas ne odloži tja na travnike, med krave. Poleti pašniki, so pozimi smučišča. Srečal sem punci z dojenčkom. Pot jima ni bila pretežka, hvaležni sta bili za dober nasvet. Uf, sedaj mi je šlo pa že malo za nohte. Živ ali mrtev, je bilo rečeno. Pospešil sem, se nekajkrat odgnal in pet minut do šeste, petnajst minut po tem, ko sem stal na vrhu Slatnika, že mahal Ajdi, ki je s svojo vejico hodila okoli avtodoma.