(14.3.2009)

Tam nekje za Železniki, se svet konča. Če pač verjamete, da svet ni okrogel in ga je nekje konec. Potem verjetno čez rob padeš ravno tam, v grapi. A kot ima kovanec dvoje plati, je ob vedno bolj nerazumnem sukanju znanega sveta morebiti še dobro, da vsaj kdaj pogledamo na drugo stran. Presenečeni bomo. Ne verjamem, da tam ostanemo. Grapa je za nas le preveč nenavadna. Se bomo pa vračali. Vedno znova…

Zaklančarjev Kovk

Dnevi so vedno daljši in toplejši, tako da popoldanski gnilec ne daje prave volje, da bi smučal še daleč v popoldan. Tudi prav. Toda kaj potem početi, ko smuči pospraviš, otroci pa imajo snega zadosti in o sankah nočejo niti slišati? Hm, gremo pa na sprehod, da zajamemo malo večernega svežega zraka in vidimo, če bo sonce zašlo za obzorje. Bogsigavedi, če ne bo ravno danes raje obviselo na nebu.

Parkirišče Brdo

Toda, oči, sprehod? Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je to počasna, umirjena hoja za razgibanje, oddih, navadno na prostem. Človek bi rekel, da bolj po ravnem, saj v hrib je vendar že planinarjenje. In kje naj sredi graparskega sveta sploh najdeš zadosti ravnine. Je pač ni, otroci… Torej v breg, saj ni ne visoko, ne daleč. Najprej na bližnji Zaklančarjev Kovk, da se razgledamo.

Na primernem mestu zavijemo na travnik

Iz parkirišča Brdo pri smučišču Cerkno (N46.1744000 E14.0460488, približno 950 m) pogledamo v smeri Železnikov in tam je. Na prvi pogled kucelj, pa vseeno kar primerno razgledišče. Če nas ne bolijo kolena, gremo čez spodnje parkirišče in kar naravnost v breg, mimo dveh smrek navzgor do ceste. Lahko pa se spustimo kakšnih sto metrov po cesti proti Davči in zavijemo desno po stranski cesti proti trem davškim kmetijam.

Na vrhu nas je drevje stisnilo medse

Vsekakor bo treba stopiti nad prvo, pravim kanarčkom. Ko bomo tam, bomo že vedeli, zakaj. Na levi nas začudi skala, ko prisopihamo mimo nje, pa se že ozrimo po travnikih na isti strani ceste. Ko se nam bodo zdeli zadosti položni, se ne ustrašimo brega. Vse do vrha, ga je komaj kaj. In kje je vrh? Tam, kjer se nam zdi najbolj prav. Tako kot na vseh tovrstnih kucljih, ki se ne zdijo vredni označene poti ali kar pravega Aljaževega stolpa.

Lun'ca

Višje se zdi bolj levo, navigacija trdi, da je vrh malo bolj desno. A saj sploh ni važno, meter gor ali dol (do vrha, 1024 m, borih 15 minut). Toda, kaj je to? Tisti lepi, zasneženi kucelj v smeri Porezna, pravi razglednik. Po karti Bičkarjev vrh, komaj kaj višji od našega razgledišča. Dan se še ni poslovil, Kovk pa je kar premalo, da bi prav zadihali. Gremo pogledat! Spustili smo se po travniku navzdol in se proti parkirišču vrnili po cesti.

Bičkarjev vrh

Mimo njega smo korakali po cesti do parkirišča Tuškov grič. Klopce ob cesti nas niso premamile, mimo njih smo zavili po cesti desno. Ko smo na desni za seboj pustili kamnolom in na levi zadnji vikend, je bil cilj naravnost pred nami. Do nas je stopil možak in potrdil ne le, da je kmetija, od katere se pod gričem vidijo le rdeče strehe, Bičkar, temveč tudi, da je vrh nad njim Bičkarjev grič. No, vrh ali grič, kot da je to kaj važno.

Kar visoko nad Davčo

Ko je želel razlagati tudi kaj vse se vidi naokoli, pa sem pojasnil, da ni potrebe. Vrhove desno in levo od Soriške planine poznam še predobro. Bolj zanimivo je bilo poslušati, kako je s cesto pod Hočem in da je šola v Davči še živa.  Kdo bi si mislil. A zakaj bi se konec koncev čudil. Saj življenje v grapi ne more biti slabo. Po eni strani si daleč proč, po drugi pa vseeno dokaj blizu.

Davča

Če le ceste ne odnese. Pa še takrat se da priti do “civilizacije”. Če ne drugače, tako kot pred davnimi leti. Torej peš, kar čez hrib in v dolino. In spet na hrib in v dolino. In tako vedno znova, kot da ne bo konca. Tako pač je, v grapi. Naša pot ni bila več dolga, ker pa je dan ugašal, smo le še pomahali v slovo, nato pa kar precej naravnost zlezli na vrh (1105 m, iz parkirišča slabe pol ure hoje).

Dan ugaša za Cimprovko

Razgled je bil, kljub večernemu mraku, čudovit. Davča je ležala pod nami, Cimprovka je zakrivala Porezen, teptalni stroj je osvetljeval progo na smučišču Cerkno. Kar vrteli smo se naokoli in vpijali ugašajoči dan. Kako veliko nam je dal. Spustili smo se na cesto in regljajoč kot kakšne žabe stopali nazaj po cesti. Tema, ki je lezla čez grape, nas ni več motila, na parkirišču nas je čakal topel avtodom.

Cesta proti Tuškovemu griču, smučišče Cerkno in Blegoš