(26.7.2009)

Tam v okolici Bleda res lahko najdeš marsikaj zanimivega. Bogsigavedi ali so Blejci nekoč stvari s takim navdušenjem metali proč ali pa je razlog kje drugje. Med drugim so skozi okno za plot odleteli obroč, kozarca, pa tudi dobra volja. Zato so velikokrat bolj čemerni. Vsaj meni se tako zdi.

Da se ti ničvredni odpadki ne bi slučajno pomotoma prikradli nazaj, pa so postavili še stražo. In potem počasi pozabili, kakšne zaklade imajo za plotom. Saj veste, tam, v koprivah. Jaz pa sem vedno rad stikal. Pa čeprav po pekočem…plevelu ali zelenjavi. Zanimivo kajneda, kako različen je lahko pogled na eno stvar, pa naj bo zel ali kaj drugega.

Tokrat sem imel tudi sopotnika. Ajda ima prav tako nemirno žilico kot jaz. In sva pohajala. Po gričkih, ki so komaj vredni, da bi obral samo enega. Za izhodišče sva si izbrala sedlo med Homcem in Dobro goro. Če smo z avtodomom, bo prostora za parkirati komaj dovolj. Zato je bolje, da ga potisnemo na parkirišče pod Stražo (N 46.363262 E 14.106419; 510 m), od tam gremo nazaj do ceste, ki iz Bleda pelje proti Selu.

Nekaj korakov bo že potrebno narediti, tako za ogrevanje. Spanje? Se ve. Dva kampa sta v okolici, vse ostalo je odvisno od tega ali se skrijemo dovolj, da nas kakšen jeznoriti blejski redar ne odkrije. Ko pridemo do mesta, kjer se cesta odločno požene navzdol (N 46.353810 E 14.112388), imamo na levi izhodišče za Homc, malo nazaj pa na desni tudi za Dobro goro.

Homc je bil najina prva izbira. Pot je kratka, kvečjemu pet minut nam bo vzelo, da pridemo do klopce na vrhu. Teče po gozdu in preseneti s svojo strmino. V smeri Sela je celo prepadna, zato nekaj previdnosti ni odveč, sploh, če je steza spolzka. Na vrhu pa…čas za oddih. Ni, da bi hiteli. Baba še vedno kaže svoj zob, Selo se le previdno odstira, sonce pa razliva svoje tipalke po Gorenjski.

In ko si duša končno oddahne? Ja, dol bo treba. Tudi če je pot še tako kratka, se vedno začne s prvim korakom. Kam pa ga usmeriti? Lahko po isti poti nazaj, lahko po stezi naprej. Toda slednja zavije preveč proti Selu, zakaj bi se spuščali, če ni potrebe. Midva sva šla kar po svoje, stezice ni bilo, komaj kakšna sled koraka. Malo levo po nekdanji strmi čistini, ki se že počasi zarašča.

Ko se ta izteče na travnik, pa je treba zaviti levo in obiti vršiček nazaj do izhodišča. Le nekaj korakov nazaj proti Bledu in že se na nasprotni strani ceste sramežljivo razkrije tablica, ki nas usmeri prav. Steza je dobro vidna, ni kam zaiti. Razgledišče je poleti preveč zaraščeno, zato sva šla kar mimo. Kaj bi hodil gledat zelenje, ko ga je tako ali tako vse naokoli zadosti.

Ko se svet položi, pa le glejmo, da zavijemo levo, saj ni, da bi vrh spustili. Vrh in klopca na njem sta na robu stene (620 m). Zato previdno. Tudi če bomo stali meter ali dva od roba, bomo imeli občutek, da smo ptica, ki kroži nad vasjo. Divje. Kakorkoli pogledamo, Jelovica je ravno nasproti nas, koča na Taležu se dobro vidi, tudi baba in njen zob. Pod njo je na uravnavi Kupljenik, pod njim lahko skušamo zaslediti slap.

Levo od Sela je Ribenska gora, desno pa se že vidita Kozarca in Obroč. Uf, da vse to pogledaš, ti vzame skoraj več časa kot sam vzpon. Iz izhodišča kakšnih petnajst minut, nič več. Pa se po isti poti, če je le možno, ne hodi nazaj. Zato jo mahnemo na drugo stran, vrh torej samo prečimo. Na razcepu poti se držimo desne, pod daljnovodom zavijemo navzdol in na razcepu poti pod Stražo zavijemo levo proti Mlinu.

Če seveda nimamo kakšnih drugačnih načrtov. Če nam zmanjkuje časa se lahko čez Megre vrnemo do izhodišča. Če pa nam ta ni gospodar, potem ni, da bi hitel nazaj. Pot je prijetno senčna in se spusti v center Mlina. Gremo do gasilskega doma in…ja, mogoče jezero vabi premočno. Če ne, in če se ne bojimo kakšnega klopa, pa le zavijmo levo, po Prežihovi cesti. Po kakšni minuti se cesta razcepi, mi gremo levo.

Za hišami v goščavi mogoče celo opazimo smerokaz. Da nam vedeti, da je pot precej opuščena. In res je tako. Najbolje je, da sledimo stezi ob gozdu, pod vikendom zavijemo desno in v breg. Stezica se tu hoče malo zgubiti, pa jo vsaj na rebri, ki vodi na vrh, spet najdemo. Na vrhu (558 m) nas pričakata oddajnik in klopca, s pogledom na Dobro goro.

Zavzdihnemo – »a tam gor smo bili?!«. Ja, dobre pol ure daleč. Od oddajnika gremo še minuto naprej, na drugi vrh, potem pa navzdol. Še najbolje, če gremo kar po svojih sledeh. Midva sva na mestu, kjer se iz rebri pot odcepi desno, zavila levo. Tu je v času, ko so Blejci označevali in urejali poti v svoji okolici, tekla steza.

Tudi sedaj jo še čutiš pod stopali. Toda nihče več ne hodi po njej, za vzdrževanje je nekaj zmanjkalo. Volje ali denarja. Zato je povsem zaraščena. Prava klopova stalaža. Na cesti je treba spet zaviti levo. Makadamski poti sledimo pod Kozarcema, gremo pod daljnovodom in ko cesta zavije levo navzdol proti čistilni napravi, naravnost. Pot se drži bolj desno, čeprav jo na robu zaraščenega travnička skrije drevo.

Vrh je gručast in povsem poraščen, tako da, prebijajoč se skozi goščavo komaj določimo, kateri grič bo pravi Obroč (519 m). Če se, sledeč stezici, na drugi strani spustimo malo navzdol, najdemo celo ostanke klopce. Take, prvinske, domače. Toda sedaj le še redkokdo zaide sem gor. Ker tudi razgleda ni, se ni čuditi, da je Obroč še bolj zapuščen kot sosednja Kozarca. Pa sta le dobrih petnajst minut narazen.

In kaj sedaj? Nazaj do Mlina, od tam do jezera in če je pravi čas leta, v vodo. Kaj pa drugega… Pa nazaj? Če imamo avtodom pač na drugi strani Straže? Lahko naokoli ob jezeru. Ali pa ne. Gremo rajši čez Stražo, saj ni prenaporno. Začetek je enostavno najti. Gremo mimo Mercatorjeve trgovine in se ob sosednji hiši zagrizemo v breg. Kam pa drugam. Pa se ne ustrašit. Pot čisto položno štrika navzgor.

Ko zavije v gozd in se svet zravna, smo na razcepu. Naravnost pridemo na smučišče in po njem prav hitro do parkirišč. Seveda pa se ne bomo pustili zapeljati ležerni možnosti, desna pot gre vendar proti vrhu. Še malo štrikamo, pa prečimo pobočja levo. Ko pridemo po dobrih dvajsetih minutah na vrh (642 m), smo spet na razpotju.

Lahko gremo do vrha dvosedežnice in po smučišču navzdol. Ali pač zakrožimo po vršnem delu in si s tem prislužimo lepi razgledišči na jezero in Gorenjsko, Riklijev spomenik ter predvsem zabavno gugalnico. Samo sledimo poti, ni kam za zaiti. Ko pridemo do smučišča, skrbno gledamo, kje se na desni strani prevali potka na kar strma pobočja nad zaselek Dindol. Saj ni tako težko najti.

Če zgrešimo, še vedno lahko sestopimo po smučišču. Na stezi se držimo desno, naj nas ne zapeljejo odcepi, ki se spuščajo prehitro. Ko pridemo do skale, kjer se odcepi pot Fitnes, smo že čisto blizu izhodišča, pod nami zagledamo hiše. Sedaj pa – morebiti bo dovolj ali pač ne. Lahko gremo na sprehod po promenadi in iščemo najboljši sladoled. S pokušanjem seveda. Njami.