Arhiv kategorij: Planinske poti

Petelinjek in Peč

(6.9.2009)

Petelinjek bi se pač lahko petelinil. Je pač najvišji tam naokoli, ponuja kar lepe razglede, povrh pa vzpon nanj ni ne vem kako zahteven.

Saj je še prezgodaj za kikirikanje!

Toda usoda mu ni bila naklonjena. Vrtinci zgodovine so se pač dokončno odvrteli tako, da se tri sosednje države dotikajo na sosednjem griču. Zato je Peč bolj obiskana. In ima vrsto imen. Pri nas ji popularno rečemo tudi Tromeja, Italijani Monte Forno in Avstrijci Ofen.

Meje ni več...

Izhodišče? Že dolgo zamišljeno, Korensko sedlo (N 46.516974 E 13.751836; 1072 m). Od kar na meji ni več nikogar, je prostora za parkiranje več kot dovolj, mir in tišina sta zagotovljena. Če se ravno ne razbesni neurje in prične med odmevanje gromov po strehi ropotati.

...a dobri vojak Švejk jo še vedno straži!

Zjutraj pa, kot bi padel sneg. Ledeni. Ko posije sonce in se jutranji hlad ogreje, pa je dan spet lep. Kaj bi ne bil. Zato le pot pod noge, da bo še lepši. Potrebno je čez mejo, tam, kjer so nekoč mrko gledali cariniki. Sedaj jih ni več in to prav nič ne moti.

Pot je dobro označena

Takoj za mejo je na levi strani gostilna, za njo pa ni mogoče spregledati markacij. Pot je široka, pa že po nekaj korakih nekam čudno zaide. Tja med polomljeno smrečje. Pripelje do potoka, katerega preskočimo, če je slučajno brv odnesla voda. Po kolovozu gremo malo levo in potem desno ob poseki navzgor.

Čisto zlato...

Štrikamo med gozdom in zlatimi tratami in tako kar hitro pridobivamo višino. Jerebikovec nam na drugi strani sedla krade pogled. Prav prijetna pot vodi nanj. A jo je treba najti. Je res dobro skrita. No, to je že zgodba za kdaj drugič. Mi smo iz gozda sedaj stopili na sončno pot, kar pravo cesto. Sledili smo ji, markacije so kazale, da smo prav.

Cesta

Če nismo prepričani, se držimo desno. Še posebej razcep po nekaj minutah hoje nam vzbudi dvom. Kateri krak je pravi? Na skali, ravno na sredini, je markacija. In šele ko res dobro pogledamo, opazimo tudi belo puščico. Torej kar naravnost. Ko pridemo do ograde, smo že na robu travnika, kjer pozimi vijugajo smučarji.

Megleno morje pod visokimi košeninami

Pred seboj zagledamo kočo in še malo naprej, poraščeno z oddajniki, Peč. Toda na Petelinjek bo treba iti levo. Ja, prav v najhujšo strmino je potrebno zagristi, ne gre drugače. Če smo pozorni, bomo ob poti zagledali tudi kakšno borovnico ali brusnico. Še več jih je na vrhu vlečnice, od koder je do najvišje točke le še nekaj metrov (1556 m, slabo uro in pol iz izhodišča).

Peč

In kaj je tam, točno na meji med Avstrijo in Slovenijo? Seveda tekmovanje, glavni sodnik pa smo ravno mi. Kdo ima boljše borovnice in brusnice, treba je poskusiti. Vrh je povsem poraščen z njimi. Ker sem ne zaide prav veliko pohodnikov, se temno modre in rdeče kroglice prav dolgo bleščijo na soncu.

Dobrač

Ko smo že vsi plavi okoli ust, se je možno spustiti nazaj navzdol ali pač na drugo stran, če nas mika precej bolj obljudena Peč. Zakaj pa ne, saj končno ni prav daleč. Tudi spust na to stran je strm. Najbolje, da se navzdol začnemo spuščati po desni strani ograje. Tam lahko ujamemo pot, ki štrika navzdol.

Dotik neba

Tako bo korak bolj zanesljiv in možnost zdrsa manjša. Ko pridemo pod sedlo, je smer že povsem jasna, cilj pa skoraj ves čas pred očmi. Le sami nismo več tako. Trosedežnica iz doline pač mnogim olajša pristop. Tudi prav, vsak po svoje. Gremo mimo koče na vrhu žičnice (Dreiländerhütte), čez Sovško planino ob žičnicah.

Petelinjek

Tudi tu je pot markirana, a ni nujno, da se je ravno držimo. Gremo pač po smučišču ali makadamski cesti, kjer nam bolj odgovarja. Vse do najvišje točke, kjer se stikajo meje treh držav. Na vrhu (1508 m, dobre pol ure iz Petelinjka) je kar nekaj obeležij, ki poudarjajo prijateljstvo med narodi.

Tale Tromeja meni čisto dol visi...

Pa so potrebna? Morebiti kakšnemu politiku. Pohodnikom, ki iz vseh treh smeri prihajajo do stične točke, je zadosti prijazen pozdrav. V kateremkoli jeziku že. Nazaj se vračamo po isti poti do sedla pod Petelinjkom. Od tam do poti 603 vodi širok kolovoz, ki preseka pobočje. Ne moremo ga zgrešiti.

Pogled iz Peči na venec gora nad Tamarjem

Ko smo spet pri ograji, ki razmejuje travnik od gozda, smo že zašpilili klobaso. Navzdol gremo sedaj po že znanih stopinjah. Čeprav je pogled usmerjen v drugo smer. Mogoče tudi drugo pustolovščino, kdo bi vedel… Bodimo pazljivi, da ne zgrešimo odcepa iz makadamske poti nazaj v gozd.

Joco se spet heca!

Je dobro označen, toda vseeno. Čaka nas še nekaj strmega cikcakanja navzdol, izhodišče je že pod našimi nogami. Iz vrha Peči do izhodišča potrebujemo slabo uro in pol, vse skupaj nam bo izlet torej vzel približno štiri ure.

Jerebikovec

Ko ponovno preskočimo potok in pridemo do ceste, se podajmo na našo stran. V trgovini, kjer so včasih stvari prodajali brez davka, imajo tudi sladoled. Nam bo nedvomno teknil, otrokom pa še bolj. Zakaj pa ne…

Mmmmmm...

Pohorje

(15.8.2009)

Pohorje je čisto nekaj posebnega. Ko enkrat zlezeš na njegovo teme, si dejansko na konju. Ker potem lahko hodiš in hodiš, pa se višinska razlika sploh ne spreminja. No ja, kakšni sto ali dvesto metrov gor ali dol. To pa je tudi vse. In če ni za zlesti kam v nebo, gre pač v daljavo. Do koder hočeš.

Jutro na Rogli

Vse je odvisno od časa, prožnosti koraka in svečave dneva. Nekaj minut ali cel dan. In čeprav so od daleč videti pohorski gozdovi nekam dolgočasno, se takrat, ko smo bližje, izkažejo za neverjetno zanimive. Kaj bi torej čakali, pohodno palico v roke in na pot! Naše izhodišče je bila tokrat Rogla. Parkirišč je seveda veliko, menda je na novo urejeno tudi postajališče za avtodome.

Malo naprej od spomenika, pridemo do ograde

Mi ga pozno zvečer nismo iskali, parkirali smo ob cerkvi (N 46.453991 E 15.336256) in tam nas ni motila ne posvetna, ne cerkvena oblast. Smeri je enostavno slediti, dejansko gre v smeri Velike Kope samo ena markirana pot, kjer se odcepijo steze proti dolini, pa je tudi označeno. Če smo vseeno v dvomu, upoštevajmo, da večino časa hodimo po Slovenski planinski poti, zato je ob markaciji tudi številka 1.

Razgledni stolp ob Lovrenških jezerih

Če nismo logistično bolj spretni, se je torej treba vrniti po isti poti. To pa ima tudi svojo prednost. Lahko namreč obrnemo, kadar želimo. Cilj in s tem mesto obrata si določamo delno sami, delno nam ga krojita čas in vedno krajši dan. Torej…na pot.

Kdo pa je v jezeru?

Iz parkirišča jo uberemo mimo zgornje postaje štirisedežnice Planja (1450 m). Gremo po pašniku, kjer so pozimi tekaške proge. Ko se približamo robu travnika, se držimo levo. Tam na robu gozda stopimo mimo spomenika in sledimo široki poti. Malo za ograjo, ki omejuje prostor travožerom, pot zavije v gozd in se prične položno spuščati.

Čupa

Malo za sedlom Komisija (1446 m) pridemo do razcepa poti. Obe poti prideta prav, mi smo se držali desno. Kmalu se pridruži pot, ki pripelje iz Koče na Pesku oziroma Mašinžage. Pot se še nekaj časa spušča, potem pa začne vzpenjati proti Lovrenškim jezerom (1529 m, dobra ura). Tam je pravo mesto za krajši počitek, vsekakor je treba zlesti na razgledni stolp, prebrati pojasnilne table o nastanku mokrišča in se sprehoditi do jezerc.

Lokvanji še spijo

Vrnemo se pred stolp in sledimo tabli, ki obeta, da je do Ribniške koče dve uri hoda. Krajši spust nas pripelje do mesta, kjer se levo odcepi pot nazaj proti sedlu Komisija. Mi gremo seveda v drugo smer. Pot gre skoraj po ravnem, ob poti se lahko, če je le pravi čas, mastimo z borovnicami. Tudi otrokom so odlična spodbuda.

Kam pa sedaj?

Ko pridemo na travnike, menda Črna mlaka imenovane, se pot začne počasi spuščati in postane razgledna. Toda ne za dolgo. Suhe trave pustimo za seboj in se začnemo kar bolj konkretno spuščati proti Ribniškemu sedlu oziroma prevalu Šikarica (1300 m, ena ura z Lovrenških jezer).

Suhi travniki

Med spustom pridemo do vode ljubezni. Kdo si je izmislil, da lahko ta potoček tako vpliva na čustvovanje ne vem. Mogoče pa res… S sedla se pot spet požene navzgor. Najprej po gozdu, nato pa se svet prične vedno bolj odpirati. Ribniškega oziroma Jezerskega vrha (1537 m, petdeset minut s Šikarice) ne moremo zgrešiti.

Šikarica

Na vrhu je namreč spomenik neki davni noriji. Samoto, ki jo komaj zmotijo posamezni pohodniki, sedaj zamenja šunder. Vrh je namreč priljubljeni cilj tistih, ki svojo bolj ali manj zloščeno pločevino pustijo malo nižje na parkirišču ob vznožju. Razgledi pač poplačajo nekajminutni vzpon. Spust je kar strm, pot pa mestoma razdrapana, zato nekaj malega previdnosti ni odveč.

Pogled na že prehojeno pot iz Jezerskega vrha

Pogled na že prehojeno pot z Jezerskega vrha

Do Ribniške koče (1507 m, deset minut z Jezerskega vrha) je blizu, lahko gremo kar po cesti. Mogoče bo to pravo mesto za obrat. Ali pač ne. Če smo malo bolj našpičeni, gremo lahko še naprej. Če si tu ob dvanajstih in veš, da imaš še osem ur dneva, te kar vleče… Ob manjši vlečnici sledimo markacijam mimo umetnega jezera čez Mali Črni vrh (1533 m).

Črni vrh, Mali Črni vrh in Ribniška koča

Pot, ki kaže na priljubljenost sprehodov med Ribniško kočo in Grmovškovim domom, se spet začne spuščati, pa ne prav za dolgo. Ko uvije navzgor, gremo na Everest. Pohorski seveda. Črni vrh je s svojimi 1543 metri (štirideset minut od koče) najvišji vrh Pohorja.

Velika Kopa za jezercem nad Ribniško kočo

Do njega zavijemo s poti, tablica obljublja pet minut hoje in res je ni prav nič več. Pridemo na razgledne travnike, ob železnih traverzah, nekakšnem spomeniku, je vpisna knjiga in več štampiljk. Mesto zahteva počitek in razmislek. Naprej ali nazaj, to je sedaj vprašanje. Pri nas ga ni bilo. Grmovškov dom pod Veliko Kopo ni daleč, časa pa dovolj.

Črni vrh

Spust je razgleden, pa tudi slasten, če le vseh borovnic in brusnic niso pomalicali predhodniki. Čez Otišje (1416 m) se spustimo do Velikega sedla – Pungarta (1371 m, pol ure s Črnega vrha) ob katerem stoji koča. Ponavadi je v koči in vse okoli nje veselo. Avtodomi so bili potisnjeni tja med drevje, pleha tudi sicer več kot preveč. To ni za nas.

Pogled na Črni vrh s pobočij Velike Kope

Polizali smo sladoled, Živo zaupali v varstvo Gaji in šibali na Veliko Kopo (1542 m, pol ure do koče). Je prav enostavno. Gremo samo naravnost, pod žičnico. Mene je sicer zapeljala potka, ki malo pod vrhom zavije levo. Pa sem hitro ugnal svojo zmoto in skozi brusnice kar po svoje prilezel na vrh. Tam naprej pa je…Mala Kopa (1524 m, petnajst minut z velike sestre).

Velika Kopa

Uf, sem jih slišal. Pa čeprav sem samo namignil, da bi jaz…sam… Kaj ti je tega treba…ma ni, da bi govoril. Pa saj sem bik. Po znamenju in tako. Torej trmast do konca. Preverili smo, če Gaja nagaja, Maja in Ajda sta obsedeli v brusnicah, jaz pa…sem seveda šibal do sedla med Kopama in nato do vrha manjše sestre.

Ja, kaj si boš še zmislil?

Pogledal sem na drugo stran, proti Partizanskemu domu, pa obrnil in že ubiral dolge šrite nazaj. Vrh bi lahko obšel po desni, a zakaj. Še enkrat čez Veliko Kopo in pod žičnico navzdol…nad kočo sem bil le kakšno minuto za Majo in Ajdo (petnajst minut z vrha).

Mala Kopa

Kar gremo, pot je še dolga, dan pa vedno krajši. Komaj kakšen korak smo naredili, ko nam je nasproti prišel forumaš Fridl. Je ravno prisopihal iz Črnega vrha. Omenil sem mu od kod prihajamo in da se tja tudi vračamo. Še ko smo mi že stopali naprej, je stal tam z odprtimi usti. Jah, mora razumeti. Gorenjci pač.

Počitek

Po poti smo ubodli še nekaj brusnic, punce so tanajvišjega obšle po levi, jaz pa sem seveda zbezljal čezenj. Do Ribniške koče se nam ni dalo, zato smo Mali Črni vrh obšli po kolovozu, ki se od markirane poti odcepi na sedlu desno. Pripelje ravno na parkirišče.

Ribniški ali Jezerski vrh

Vzpon do Jezerskega vrha (dobro uro in pol od Grmovškovega doma) nam je bil kar nekam odveč. Bolj malo pravih planincev srečaš tam. Nekateri se vračajo s celimi vedri borovnic, drugi spuščajo zmaje, tretji se derejo kot bi bili prodajalci na tržnici.

Počitek na vrhu

Ker pa je bila klopca prosta, smo vseeno posedeli, praznili še zadnje zaloge, potem pa zastavili korak navzdol. Po poti sedaj nismo srečevali skoraj nikogar, mir in tišina sta bila vse naokoli. Malo nad sedlom me je Ajda vprašala kam vodi stezica, ki se je odcepila levo. Pa nisem prav dobro vedel.

Ostanki letalske nesreče, ki se je zgodila leta 1971

Le nekaj metrov naprej pa je v isto smer kazal mali kažipot »znamenje 50m«. Greva pogledat. Pod nama sva najprej zagledala velik kos pleha. Hm, kaj pa je to? Aluminijasto satovje? Uf, takoj mi je postalo jasno, da gre za del letalskega krila.

Senčna pot

Ko je stezica zavila levo navzgor se je moj sum potrdil. Po gozdu je ležala vrsta zvitih aluminijastih delov manjšega letala. Znamenje ob njih je pripovedovalo zgodbo o nesreči, ki se je zgodila leta 1971. Žalostno. Čez sedlo, počitek in osvežitev pri potočku, vzpon čez travnik in že smo bili spet pri Lovrenških jezerih (dve uri z Jezerskega vrha).

Mrzla ljubezen

Z Ajdo so naju ob čakanju na preostanek odprave napadle muhe. Te niso bile tečne samo takrat, ko si bil v gibanju, zato sva odšla pogledat, če so zvečer jezerca kaj drugačna. Morebiti so bila res. Še za odtenek bolj črna in skrivnostna.

Samota

Ob poti nazaj proti Rogli smo našli naravno ogledalo in komaj čakali, da nad sedlom Komisija pridemo do odcepa poti proti Pesku. Mi smo šli nazaj po poti, ki nam je bila že znana. Ravno pri klopci pred travniki sem se uzrl nazaj. Na ozki poseki med drevjem je zahajalo sonce.

Dan se poslavlja

Neverjetno, kako se lahko povsem naključno stvari poklopijo. Spet se je pokazalo, da so zadnji metri najtežji. A smo jih zmogli. Dobrih dvanajst ur pohorske pravljice je bilo za nami…

Pohorska pravljica

Kamnita miza

(8.8.2009)

Včasih narava igra prav čudno igro. Nam ljudem, vsaj tistim z brezmejno domišljijo, se nedvomno tako zdi. Ko v skalnih tvorbah najdemo Ajde in njihove deklice, v drevesnih krošnjah pravljična bitja, v razdrapanih kraških oblikah pa čisto nov svet. Pa včasih niti prav veliko domišljije ni potrebno.

Začetek poti pri vasici Ravne nad Žirmi

So stvari pač takšne kot so, vsak bo njihovo obliko hitro povezal z znanim pojmom. In tako je tudi kamnita miza pri vasici Ravne nad Žirmi pač…miza. Katera moč jo je odložila na tistem mestu – bogsigavedi. Morebiti je bil to velikan, morebiti ledena doba. Ali pa je priletela iz vesolja. Saj niti ni važno. Tam pač je, nam na voljo v ogled in čudenje.

Ko zavijemo na kolovoz...

Izhodišče je bilo že omenjeno (N 46.011058 E 14.117336), do njega vodi asfaltna cesta, ne pretirano široka, pa tudi ne pretirano prometna. Parkirati bi se dalo, toda preden se nekomu vgnezdimo na dvorišče, se bo že spodobilo, če vprašamo. Seveda pa lahko do sem pridemo tudi s kolesom, iz Žirov bo lepa tura. Tam pa je pač zadosti parkirišč, kjer nas tudi ponoči ne bo nihče motil, kaj bi pisal, sem že dostikrat.

Smer bo prava

V Ravnah gremo mimo prvih hiš na levi, pri drugi skupini je asfalta konec. Tu je že prva oznaka za mizo. Če je ne najdemo, pa vprašajmo, saj so ljudje prijazni. Za prvo hišo zavijemo desno (naravnost bi šli proti vasi Dole) in čez nekaj metrov, ko se poti razcepita levo. Malo se spustimo mimo manjše kmetije in nadaljujemo čez travnik.

Miza

Preden pridemo do gozda in koče na njenem robu, se levo odcepi kolovoz, sedaj bi že težko zgrešili smerokaz. Sledimo poti in ko ta zavije levo v breg, gremo skozi preduh med dvema skalama. Skoraj kot vrata. In res nas popeljejo v čisto drug svet. Če imamo nekaj domišljije, smo zašli v pravljico. Brezna, kamnite oblike in le malo naprej pred nami – miza. Borih 15 minut hoje, komaj kaj višinske razlike in že smo na cilju.

Miza se pa gunca...

Toda, da jo oblezemo in nanjo zlezemo, da se v knjigo vpišemo, zraven še kaj narišemo in čez rob pogledamo, palčke ugledamo, da ugotovimo ali iz brezen kaj piha ali za drevesom zmaj diha…pa bomo potrebovali več časa. Veliko več… Ko ves pravljični prah posujemo, se lahko vrnemo na izhodišče, ali pa raziskujemo naprej, na Kovku ali tam okoli, brez mej…

Kovk

Nočni Porezen

(7. do 8.8.2009)

Noč ima svojo moč. Vsaj tako pravijo. Mogoče je pa res, smo si rekli in šli pogledat. Povsem slučajno in brez predhodnega načrta sva otroke odpeljala na počitnice ravno v pravi konec. In ravno pravo uho je ujelo novico, ki je priletela po radijskih valovih. Prvi nočni pohod na Porezen. Iz Poč (650 m).

Spomenik v Počah

Majhna vasica nad Cerknim, do katere vodi asfaltna cesta. Parkirati se da, tudi za avtodom bi se našla kakšna ravnina. Nasproti gasilskega doma, pri spomeniku (N 46.153023 E 13.982910) ali malo višje na glavnem vaškem trgu. Mi smo tokrat imeli zagotovljen prevoz. Žiriekspres. Nekateri smo pridrveli čez hrib, drugi le iz bližnje gostilne. A vsi ravno prav zagreti, kmalu pa tudi ogreti.

A je še daleč?

Seveda je bilo nekaj minut zamude, a kaj bi to. Smo se pač morali vsi zbrati. Skozi vas smo korakali kot majhna vojska in zavili na kolovoz. Kot so kazale markacije, vsaj zdi se mi, da sem jih videl. Saj se ve, noč ima pač svojo moč. Luna se je še sramežljivo skrivala za hribom, le bleščeči oblaki nad rebrijo so jo izdajali. Pa vendar ni bilo pretemno. Nekaterim je bila čisto zadostna naravna svečava, drugi so si prižgali čelne lučke.

Prvi nočni pohod na Porezen iz Poč

Na Porezen iz vasi Poče vodita dve poti. Začetek imata isti, v vasi. Po nekaj minutah hoje pa se pri stebru vlečnice, morebiti potrebne za spravilo lesa, ločita. Ena gre naravnost, druga pa začne desno nazaj štrikati navzgor. Obe višje gori, na sedlu, prideta skupaj. Tako se ni bati, da bi kaj zgrešili. Mi smo šli naravnost, tempo je bil pravi.

Nebeška svečava

Le desetminutni počitek, preden smo bolj zagrizli v breg, je bil kar malo odveč. Med hojo je vsak gledal predvsem predhodnika, saj kaj dlje se v gozdu ni videlo. Včasih je po tleh zaplesala še sled lučke in osvetlila korak. Ko smo prišli iz gozda na travnike, se je nebeška svečava že bolj razgrnila. Pot je bila dobro vidna, korak bolj zanesljiv. Ravno preden smo prišli na široko reber, ki vodi proti vrhu, smo prestrašili prve krave.

Kaj so pa to za eni bikci, da me takole zbudijo?

Nekatere so le zbegano gledale čudne polnočne obiskovalce, druge so bile skoraj napadalne. Saj ni čudno, če jih človek zbudi sredi najlepših sanj o sončni travi ali kakšnem poskočnem bikcu. Na cesti, ki pelje do koče, so se pod nami zasvetile modre luči. Gasilci so pripeljali počitek in topel čaj. Nič ni bil napačen, tu gori je bilo kar hladno, sploh ko je veter zamajal trave in kuštral lase.

Gasilci so tokrat gasili hlad s toplim čajem

Do vrha pelje dobro vidna stezica po rebri, sledil sem lučki, ki je bingljala na glavi enega od pohodnikov. Brez težav, le ob prehodu preko ograje, ki omejuje življenjski prostor mukajočim travožerom, sem se, tako kot večina drugih, čutil rahlo naelektreno. Do vrha (1630 m) smo hodili dve uri, prišteti pa je treba še slabe pol ure, ki sta jih doprinesla dva počitka.

Prihod na vrh

Na vrhu smo postali, opazovali lučke Cerkna v dolini, potem pa nas je zmrazilo in spustili smo se do koče. Odrejen je bil počitek. Kar celo uro. Uf, vsekakor predolg. Vsaj zame. Komur pa se je na vrhu jezik vlekel po tleh, je bilo še to morebiti premalo. Pa tudi tistim, ki so rajali v koči. Meni je bolj ugajalo sedeti pred njo in opazovati obrise gora nad Baško grapo in posamezne svetle pike, raztresene nekje med nebom in zemljo.

Cerkno

Ko so prve lučke končno odrinile navzdol po cesti, sem bil takoj za njimi. Če je potrebno stare kosti spraviti v gibanje…uf… Šele po nekaj minutah sem se ogrel na delavno temperaturo. Spust je bil siten, ni se videlo najbolje, kamenje na cesti pa se pod nogami vse prerado kotali. Rolling stones pač.

Počitek pri koči

Na sedlu pod vrhom Medrce, nekaj nižje, kot smo prilezli navzgor, smo sledili tablici za Poče. Pot se je najprej spuščala položno pod Medrcami proti Počanski gori, nato pa štepala po njenem pobočju navzdol. Sledil sem prvi skupini, nekaj časa eni, pa spet drugi. Kaj bi počival, to rabijo drugi. Jaz pač le malo družbe in nekaj svetlobe, da lahko svetilka ostane v nahrbtniku.

Italija ni tako zelo daleč...

Z mislimi sem bil bolj sam pri sebi. Saj sem domačine zastopil le tako. Na pol. Ali na četrt. Torej malo. Ko smo prišli do Poč, so se poti ločevale in spet združevale. Katera bo prava? Na koncu smo ugotavljali, da vse pridejo skupaj, torej ni panike. Dobro uro je bilo potrebno na temni poti iskati najbolj varne stopinje. Glavnina jih je pač, še pol ure več…

Da se ve, kam...

Nad Soriško planino

(2.8.2009)

Soriška planina (N 46.240507 E 14.011094) je nedvomno zanimiva v vsakem letnem času. Poleti nudi prijetno ohladitev, ko se iz pregrete doline dvignemo na 1280 metrov nadmorske višine. Konec julija ali v začetku julija pa nas na pobočjih od Dravha do Slatnika pričaka še sladko presenečenje – borovnice.

Triglav

In še eno veliko prednost ima Soriška planina. Dostopa sta dva – preko Bohinjske Bistrice na eni in Selce na drugi strani. To nam jo približa, od koderkoli pač že prihajamo, hkrati pa omogoča izogibanje nedeljskim zastojem. Povsem neproblematična je Soriška planina tudi za parkiranje in spanje. Prostora je toliko, da smo včasih kar v zadregi, kje ustaviti avtodom.

Jutro na Soriški planini

Če smo seveda zahtevni in nam noben konec velikega parkirišča ni dovolj raven, senčen ali pač samo nima pravega fija kamenčkov po tleh. Ponoči je načeloma mir. Da pa kakšen zagreti mladič pridrvi iz vaške veselice, ki je ravno na višku v eni izmed dolin, naredi krog po parkingu in ob tem vse razveseljuje z blagodejnim zvokom svoje troblje, je pač treba vzeti v zakup. Ali da se ob avtodom podrgnejo krave in ob tem veselo zvončkljajoč pozdravljajo jutro. Sploh ni panike.

Ajda in jurček

In tudi čas tu gori teče počasneje. Zato se nikamor ne mudi. Lahko gremo zjutraj najprej malo po gobe. Pa ne dobesedno. Včasih prav rad izza kakšne smreke, ko najmanj pričakuješ, skoči kakšen jurček. Za vršičke nad Soriško planino je namreč čas kadarkoli. Saj nam ni treba obrati prav vseh. Če pa že, pot tudi ni predolga. In le prvi vzpon nas bo malo zadihal. Potem pa gre tako ali tako samo še gor in dol.

Chef Joco in kosilo

Mi smo korak proti Dravhu zastavili po opoldanskem pikniku in krepčilnem spancu. Enostavno po sankaški stezi smo šli, vse do vrha. Na startu smo nadaljevali v borovnice. Jocu je kar sapo vzelo, tako strmo se mu je zdelo. Pa smo zmogli, kaj ne bi. Najbolje je riniti kar navzgor in malo desno. Po svoje ali pač iščemo, če je kje že kaj shojeno.

Slatnik

Ker imamo vrh nad seboj, zaiti tako ali tako ne moremo. Po robu, kjer travniki padejo na Primorsko stran, teče steza. Ujamemo jo najkasneje takrat, ko pod izrazito skalo v grebenu prične švrkati sem in tja. Le še nekajkrat bomo vdihnili in po približno 40 minutah že stali na vrhu (1547 m). Če nas seveda ne bodo borovnice preveč zadržale.

Borovnice

Dravhu morebiti lahko očitamo marsikaj, toda da ni razgleden pa res ne moremo reči. Najbolje, da se dvignemo pokonci in se vrtimo. Vsrkamo Lajnar, Slatnik, Julijce v daljavi, Soriško planino, Ratitovec, Selce pod nogami in Cerkljansko hribovje tam naprej. Toda ne vrtimo se pretirano. Se nam lahko zavrti. Navzdol stopimo po isti poti, toda naj nas borovnice tokrat ne zapeljejo.

Joco pod vrhom

Vmesni cilj je pod nami, sedlo med Dravhom in Lajnarjem. Tam je Joco sklenil, da bo za prvi hribovski podvig po treh letih dovolj in zavil navzdol proti Soriški planini. Z Majo in Ajdo smo vztrajali. Gremo na Lajnarja, potem bomo pa videli… S sedla se vzpenjamo po smučišču, ob vrhu dvosedežnice pa ne moremo zgrešiti stezice, ki se levo vzpne na široko reber.

Selca

Sledimo ji do vrha, petnajst minut nad sedlom smo le dva metra višje, kot smo bili na Dravhu. Presenetilo nas je nenavadno žvižganje v zraku. Modelarji so uganjali norčije z jadralnimi letali. Ena skupina je bila pod vrhom Lajnarja, druga pod Slatnikom. Nas so bolj zanimali ostanki človeške neumnosti.

Prihod na Lajnar, v ozadju Dravh

Zato smo po minuti ali dveh sestopa zavili levo in po krajšem spustu prišli do nekdanje vojaške postojanke, dela Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki so ga Italijani gradili od leta 1920 dalje. Strah pred Slovani je imel velike oči. Pretaknili smo prostore, kjer je bila nekoč nastanjena vojaška posadka, potem pa razmišljali, kje je že vhod v podzemni kompleks.

Vojaška postojanka pod Lajnarjem

Pozabljivost je pač nekako prišla s starostjo. Vsaj tako mislim. Zlezli smo nazaj na vrh in se po stezi v smeri Baške grape spustili do prvega vhoda. S pomočjo baterije smo šli najprej naravnost do mitralješkega položaja v pobočju pod vrhom. Ob povratku smo zavili levo in se po stopnicah vzpeli do kugle na vrhu Lajnarja.

Znotraj bunke

Pa se ven ne da pogledati, lestve namreč ni več. So pa zato stopnice, ki vodijo do te postojanke nasute s kamenjem in odpadki, ki jih »planinci« mečejo skozi odprtine na bunki. Ni nam bilo jasno, ali so bili notranji, vlažni in temni prostori nekoč namenjeni nastanitvi vojakov ali le skladišču. Maja si je kar oddahnila, ko se je spet pokazala dnevna svetloba.

Spust po zasmetenih stopnicah

Pa nismo šli ven skozi prvi vhod. Smo šli raje desno po hodniku skozi večji prostor in na svetlobo stopili skozi drugi vhod. Čisto blizu postojanke. Mimo nje smo spet zlezli na greben in se spustili na sedlo pod Slatnikom. Maja in Ajda sta se odločili za sestop, meni pa je bil dan ultimat. Pri avtodomu moraš biti čez 50 minut, torej pet do šestih. Tako ali drugače, živ ali mrtev. Fajn. Toliko časa. Kot bi spustil mladega bikca.

Podzemna dvorana

Slatnik bo ostal za kasneje, najprej sem se izstrelil na mulatjero, ki preseka njegovo levo pobočje. Široka in udobna teče visoko nad Baško grapo. Kot bi bil pripet nekje na nebu. Priporočljivo, a vseeno previdno. Strma, travnata pobočja namreč ne odpuščajo napak. Ko sem se na drugi strani Slatnika prevalil na poznano stezo, sta dve punci z dojenčkom ravno cincali kam…

Mulatjera pod Slatnikom

Seveda sem jima bolj kot prečenje Slatnika svetoval to italijansko traverzo. In sta šli. Srečno… Proti Možicu gremo nad italijansko vojašnico GAF (Guardia alla Frontiera), zavijemo po široki stezi navzdol in nato naravnost, za markacijami. Zaiti praktično ni možno, le eno pravo križišče je, toda tam smerokazi jasno povedo kam.

Vojašnica GAF

Če nimamo časa, da bi pogledali proti Šavniku ali celo dlje v smeri Črne prsti, potem je smer jasna. Jaz pa…ultimat je pač ultimat. Možic je izrazit vrh z železno bunko (1603 m), do katerega sem pribezljal v dvajsetih minutah. Zna biti, da bo kdo drugi porabil minuto ali dve več. Vhod v rove, ki vodijo do stopnic v bunko je na desni strani, gledano iz smeri prihoda, le malo pod vrhom.

Možic

Te rove smo že preiskali, bolj me je pritegnila stezica, ki se iz vrha spušča v smeri Soriške planine. Videti je bilo, da zavije nazaj proti sedelcu nad vojašnico in nisem se motil. Ko se je po krajšem spustu pot spet začela vzpenjati, je bilo na levi mitralješko gnezdo, vhod v rove pa na desni. Na hitro sem pogledal, ugotovil, da bo luč lahko ostala v žepu in že sem se povzpel do bunkerja.

Bunker pod Možicem

Tam pa presenečenje. Zavitki s plastenkami z vodo. Najverjetneje so ostali po kakšni množični prireditvi in da jih ne bi bilo treba nositi v dolino… S plastenko hladne vode sem zavil še v drugi rov, pa je kmalu postalo temno, pod nogami sem sčebral vodo, svetilka je le še brlela. Nič, bo ostalo za drugič.

Turški nagelj

Ko se na drugi strani spet začnemo spuščati, na levi opazimo še drugo mitralješko mesto. Vojaška norija je vse kuclje v okolici navrtala, prevrtala, zavrtala in jih spremenila v nesmiselne vojaške utrdbe. Ko se pot spet začne vzpenjati, je na levi plastična oranžna zaščitna ograja. Kamenček v brezno kar dolgo leti. Čeprav je odprtina ozka, ni, da bi hodil preblizu, zato je kar prav, da je okoli na pogled sicer prav nič čedna ograja.

Bece

Pot zavije nazaj nad vojašnico, deset minut je iz vrha do sedelca, kjer smo se prej odcepili proti Možicu. Steza je sedaj poznana, po njej je potrebno do mesta, kjer se odcepi dobro vidna stezica na Slatnik, 1609 m visoki vrh (manj kot deset minut iznad vojašnice). Prečimo ga in se…oj, počasi…za kakšen trenutek se le ustavimo. To je najvišja točka naše poti s čudovitim razgledom na Soriško planino in sploh celotno prehojeno pot.

Vrh Slatnika

Pa tudi če smo kratkovidni, bomo imeli kaj videti. Ne le, da so malo nazaj na levi spet prehodi do podzemnih bunkerjev, na vrhu so Italijani izkopali jarke. Ti se zaraščajo, a so še dobro vidni. Smo videli vse? Potem pa le previdno proti sedlu. Tam so spet borovnice. Če imamo le čas. Drugače pa sledimo odcepu poti navzdol, tam, kjer je tudi prehod skozi ograjo.

Soriška planina

Pot skozi goščavo je sprva mestoma kar strma in zdrsljiva. Dokler nas ne odloži tja na travnike, med krave. Poleti pašniki, so pozimi smučišča. Srečal sem punci z dojenčkom. Pot jima ni bila pretežka, hvaležni sta bili za dober nasvet. Uf, sedaj mi je šlo pa že malo za nohte. Živ ali mrtev, je bilo rečeno. Pospešil sem, se nekajkrat odgnal in pet minut do šeste, petnajst minut po tem, ko sem stal na vrhu Slatnika, že mahal Ajdi, ki je s svojo vejico hodila okoli avtodoma.

Misel

Vršički nad Mlinom

(26.7.2009)

Tam v okolici Bleda res lahko najdeš marsikaj zanimivega. Bogsigavedi ali so Blejci nekoč stvari s takim navdušenjem metali proč ali pa je razlog kje drugje. Med drugim so skozi okno za plot odleteli obroč, kozarca, pa tudi dobra volja. Zato so velikokrat bolj čemerni. Vsaj meni se tako zdi.

Izhodišče med Dobro goro in Homcem

Da se ti ničvredni odpadki ne bi slučajno pomotoma prikradli nazaj, pa so postavili še stražo. In potem počasi pozabili, kakšne zaklade imajo za plotom. Saj veste, tam, v koprivah. Jaz pa sem vedno rad stikal. Pa čeprav po pekočem…plevelu ali zelenjavi. Zanimivo kajneda, kako različen je lahko pogled na eno stvar, pa naj bo zel ali kaj drugega.

Selo, Kupljenik in Jelovica

Tokrat sem imel tudi sopotnika. Ajda ima prav tako nemirno žilico kot jaz. In sva pohajala. Po gričkih, ki so komaj vredni, da bi obral samo enega. Za izhodišče sva si izbrala sedlo med Homcem in Dobro goro. Če smo z avtodomom, bo prostora za parkirati komaj dovolj. Zato je bolje, da ga potisnemo na parkirišče pod Stražo (N 46.363262 E 14.106419; 510 m), od tam gremo nazaj do ceste, ki iz Bleda pelje proti Selu.

Babji zob

Nekaj korakov bo že potrebno narediti, tako za ogrevanje. Spanje? Se ve. Dva kampa sta v okolici, vse ostalo je odvisno od tega ali se skrijemo dovolj, da nas kakšen jeznoriti blejski redar ne odkrije. Ko pridemo do mesta, kjer se cesta odločno požene navzdol (N 46.353810 E 14.112388), imamo na levi izhodišče za Homc, malo nazaj pa na desni tudi za Dobro goro.

Zakaj bi hitel, če ni treba?

Homc je bil najina prva izbira. Pot je kratka, kvečjemu pet minut nam bo vzelo, da pridemo do klopce na vrhu. Teče po gozdu in preseneti s svojo strmino. V smeri Sela je celo prepadna, zato nekaj previdnosti ni odveč, sploh, če je steza spolzka. Na vrhu pa…čas za oddih. Ni, da bi hiteli. Baba še vedno kaže svoj zob, Selo se le previdno odstira, sonce pa razliva svoje tipalke po Gorenjski.

Ob Homcu proti Dobri gori

In ko si duša končno oddahne? Ja, dol bo treba. Tudi če je pot še tako kratka, se vedno začne s prvim korakom. Kam pa ga usmeriti? Lahko po isti poti nazaj, lahko po stezi naprej. Toda slednja zavije preveč proti Selu, zakaj bi se spuščali, če ni potrebe. Midva sva šla kar po svoje, stezice ni bilo, komaj kakšna sled koraka. Malo levo po nekdanji strmi čistini, ki se že počasi zarašča.

Da vemo kam...

Ko se ta izteče na travnik, pa je treba zaviti levo in obiti vršiček nazaj do izhodišča. Le nekaj korakov nazaj proti Bledu in že se na nasprotni strani ceste sramežljivo razkrije tablica, ki nas usmeri prav. Steza je dobro vidna, ni kam zaiti. Razgledišče je poleti preveč zaraščeno, zato sva šla kar mimo. Kaj bi hodil gledat zelenje, ko ga je tako ali tako vse naokoli zadosti.

Sonček se vzpenja

Ko se svet položi, pa le glejmo, da zavijemo levo, saj ni, da bi vrh spustili. Vrh in klopca na njem sta na robu stene (620 m). Zato previdno. Tudi če bomo stali meter ali dva od roba, bomo imeli občutek, da smo ptica, ki kroži nad vasjo. Divje. Kakorkoli pogledamo, Jelovica je ravno nasproti nas, koča na Taležu se dobro vidi, tudi baba in njen zob. Pod njo je na uravnavi Kupljenik, pod njim lahko skušamo zaslediti slap.

Selo

Levo od Sela je Ribenska gora, desno pa se že vidita Kozarca in Obroč. Uf, da vse to pogledaš, ti vzame skoraj več časa kot sam vzpon. Iz izhodišča kakšnih petnajst minut, nič več. Pa se po isti poti, če je le možno, ne hodi nazaj. Zato jo mahnemo na drugo stran, vrh torej samo prečimo. Na razcepu poti se držimo desne, pod daljnovodom zavijemo navzdol in na razcepu poti pod Stražo zavijemo levo proti Mlinu.

Gorenjska

Če seveda nimamo kakšnih drugačnih načrtov. Če nam zmanjkuje časa se lahko čez Megre vrnemo do izhodišča. Če pa nam ta ni gospodar, potem ni, da bi hitel nazaj. Pot je prijetno senčna in se spusti v center Mlina. Gremo do gasilskega doma in…ja, mogoče jezero vabi premočno. Če ne, in če se ne bojimo kakšnega klopa, pa le zavijmo levo, po Prežihovi cesti. Po kakšni minuti se cesta razcepi, mi gremo levo.

Kozarca že dolgo nista videla pijače...

Za hišami v goščavi mogoče celo opazimo smerokaz. Da nam vedeti, da je pot precej opuščena. In res je tako. Najbolje je, da sledimo stezi ob gozdu, pod vikendom zavijemo desno in v breg. Stezica se tu hoče malo zgubiti, pa jo vsaj na rebri, ki vodi na vrh, spet najdemo. Na vrhu (558 m) nas pričakata oddajnik in klopca, s pogledom na Dobro goro.

Dobra gora iz prvega Kozarca

Zavzdihnemo – »a tam gor smo bili?!«. Ja, dobre pol ure daleč. Od oddajnika gremo še minuto naprej, na drugi vrh, potem pa navzdol. Še najbolje, če gremo kar po svojih sledeh. Midva sva na mestu, kjer se iz rebri pot odcepi desno, zavila levo. Tu je v času, ko so Blejci označevali in urejali poti v svoji okolici, tekla steza.

Srečanje

Tudi sedaj jo še čutiš pod stopali. Toda nihče več ne hodi po njej, za vzdrževanje je nekaj zmanjkalo. Volje ali denarja. Zato je povsem zaraščena. Prava klopova stalaža. Na cesti je treba spet zaviti levo. Makadamski poti sledimo pod Kozarcema, gremo pod daljnovodom in ko cesta zavije levo navzdol proti čistilni napravi, naravnost. Pot se drži bolj desno, čeprav jo na robu zaraščenega travnička skrije drevo.

Ostanki klopce pod Obročem

Vrh je gručast in povsem poraščen, tako da, prebijajoč se skozi goščavo komaj določimo, kateri grič bo pravi Obroč (519 m). Če se, sledeč stezici, na drugi strani spustimo malo navzdol, najdemo celo ostanke klopce. Take, prvinske, domače. Toda sedaj le še redkokdo zaide sem gor. Ker tudi razgleda ni, se ni čuditi, da je Obroč še bolj zapuščen kot sosednja Kozarca. Pa sta le dobrih petnajst minut narazen.

Ohladitev

In kaj sedaj? Nazaj do Mlina, od tam do jezera in če je pravi čas leta, v vodo. Kaj pa drugega… Pa nazaj? Če imamo avtodom pač na drugi strani Straže? Lahko naokoli ob jezeru. Ali pa ne. Gremo rajši čez Stražo, saj ni prenaporno. Začetek je enostavno najti. Gremo mimo Mercatorjeve trgovine in se ob sosednji hiši zagrizemo v breg. Kam pa drugam. Pa se ne ustrašit. Pot čisto položno štrika navzgor.

Začetek poti na Stražo

Ko zavije v gozd in se svet zravna, smo na razcepu. Naravnost pridemo na smučišče in po njem prav hitro do parkirišč. Seveda pa se ne bomo pustili zapeljati ležerni možnosti, desna pot gre vendar proti vrhu. Še malo štrikamo, pa prečimo pobočja levo. Ko pridemo po dobrih dvajsetih minutah na vrh (642 m), smo spet na razpotju.

Prvo križišče

Lahko gremo do vrha dvosedežnice in po smučišču navzdol. Ali pač zakrožimo po vršnem delu in si s tem prislužimo lepi razgledišči na jezero in Gorenjsko, Riklijev spomenik ter predvsem zabavno gugalnico. Samo sledimo poti, ni kam za zaiti. Ko pridemo do smučišča, skrbno gledamo, kje se na desni strani prevali potka na kar strma pobočja nad zaselek Dindol. Saj ni tako težko najti.

Kozarca in Jelovica v ozadju

Če zgrešimo, še vedno lahko sestopimo po smučišču. Na stezi se držimo desno, naj nas ne zapeljejo odcepi, ki se spuščajo prehitro. Ko pridemo do skale, kjer se odcepi pot Fitnes, smo že čisto blizu izhodišča, pod nami zagledamo hiše. Sedaj pa – morebiti bo dovolj ali pač ne. Lahko gremo na sprehod po promenadi in iščemo najboljši sladoled. S pokušanjem seveda. Njami.

Dan se počasi poslavlja...

Trška gora in Hmeljnik

(8.6.2009)

Tisti kuclji, tam kjer je veseli Cviček doma, so se mi vedno zdeli zanimivi.

Dolenjska kraljica

Kar hodiš in hodiš, pa komaj kam prideš. Mogoče zato, ker se ti včasih na pot postavijo vinogradi, teh je tam res veliko. Ali pa te samo ustavi kakšen veseljak in naprej ne gre brez da bi poskusil domačo kapljico. Je kar prav, da si vzameš čas in še kakšno rečeš o časih in pridelku, o življenju in če pač ne gre drugače – o politiki.

Kmetijska šola Grm pri Novem mestu

Izhodišče naj bo Kmetijska šola Grm pri Novem mestu (N45.833892 E15.190560; 213m). Iz avtoceste zavijemo proti Metliki, pa že na prvem krožišču zavijemo proti Otočcu, na naslednjem pa proti Trški gori. Šola je le malo naprej. Parkirišč je zadosti, tudi prespati se da brez težav. Od šole gremo navzgor po cesti proti Trški gori. Ko pridemo do ene prvih hiš na levi strani, modre, z gankom, zavijemo levo.

Gorjanci s Trdinovim vrhom

Tako naredimo bližnjico in presekamo enega od ovinkov. Ko spet pridemo na cesto, ji sledimo. Ob znaku za Krkin hram, pol kilometra, zavijemo levo. Ko na levi ugledamo kapelico, precej zaraščeno za vrtnico, zavijemo spet levo. Še ena bližnjica. Ko pridemo spet do ceste, se držimo levo in poti sledimo navzgor do Marijine cerkve na Trški gori (428m; dvajset minut, sem bil pač sam).

Sv. Marija na Trški gori

Pogled nam preko vinogradov in zidanic kar odnese proti Gorjancem z izrazitim Trdinovim vrhom in poboža ravnico med Otočcem in Novim Mestom. Lahko počijemo ali pač ne. Odločitev je naša. Na drugi strani cerkve nadaljujemo po asfaltni cesti mimo mesta, kjer je drevo požrlo kažipote. Pa naj nas ure, ki še štrlijo iz lubja ne prestrašijo. Ni tako daleč.

Drevo je požrlo kažipote

Če se že kakšna pot odcepi levo ali desno proti dolini, ji nič ne verjemimo, da je prava. Naša bo tista, ki vodi po širokem slemenu proti vasi Gorenje Kamenje. Pa ne hitimo preveč. Včasih je pač potrebno vdihniti, pa izdihniti in tako še nekajkrat. In prijazno pozdravimo. Kogarkoli pač že. Če ni drugega, pa samega sebe.

Potrebno si je vzeti čas za kakšen vdih...

Potem pa že pomahamo z roko in gremo naprej. Pot je dolga, dan pa kratek, se izgovorimo. Ko pridemo do table, ki ob cesti urbi et orbi (uri in torbi po domače) razglaša, da je tam Gorenje Kamenje, gremo lahko po cesti okoli ali pa uberemo kratko bližnjico po kolovozu skozi gozd. Obe prideta prav. Še kratek spust, potem pa smo že pri odcepu poti za Hmeljnik.

Grad Hmeljnik

Da je območje medveda, oznanja poleg pripeta tablica. Zato kar glasno. Če nismo sami, bomo pač kakšno rekli. Drugače pa se bomo morali zanesti na sodobno tehnologijo in si dovolj glasnega sogovornika poiskati na drugi strani mobilnega telefona. Ali pa bomo kakšno zapeli. Če jo znamo. Drugače nam preostane samo še žvižganje. In pa nekaj strahu, ki je itak vedno zdrav.

Trnuljčica še spi?

Ko se levo odcepi pot, ji sledimo in kot bi mignil smo v srednjem veku. Ali malo za njim, saj je Trnuljčica že zaspala, grad pa je obraslo trnje (približno 530 m; iz izhodišča ena ura). Tudi notri se ne da več, je menda nevarno. Pa nič zato. Tudi pred njim se da posedeti in razmišljati o dneh, ko so v gozdovih tod okoli iz strahu pred medvedi žvižgali Hmeljniški gospodje. In verjetno tudi kakšna gospa.

Spet nazaj proti Trški gori

Potem pa bo treba nazaj. Menda so v Ljubljani že nevihte. Če nimamo kakšnih smelih načrtov delati ovinka proti Novemu mestu ali Otočcu, pač po isti poti nazaj. Dolgočasno? Niti ne. Ker na poti seveda ne bomo sami. Z nami bodo trte, griči, lep pogled. In seveda prijazni ljudje. Ki še ne poznajo razlike med tujcem in sosedom. Saj smo vendar vsi enaki. Kajneda?

Kdor vesele pesmi poje...

Krnica

(24.5.2009)

Sprehod ob Veliki Pišnici je lep v vseh letnih časih. Še posebej pa je prijeten v vročih poznopomladanskih ali poletnih dneh. Ko je hoja po senčni poti ob hladni vodi osvežilna kot dober sadni sladoled.

Parkirišče pred Jasno

Izhodišče je lahko Kranjska gora (N46.486172 E13.778274), kjer parkiramo pod smučiščem in jo čez kraj mahnemo v smeri Vršiča. Dovolj veliko parkirišče pa je tudi pred jezercem Jasna, malo za mostom čez Pišnico (N46.475226 E13.782323). Tudi mi smo se tokrat odločili, da avtodom naslonimo na jumbo plakat, ki vabi v zaprto gostišče ob jezeru (približno 840 m).

Razor in Prisojnik

Po jutranjem skoku na Vršič in nekaj zadnjih letošnjih zavojih iz Velike Mojstrovke, je bil čas, da se malo pretegnemo tudi s puncami. Korak je potrebno zastaviti iz parkirišča po nasipu med Veliko Pišnico in jezercem Jasna. Ko pridemo do ceste, ki vodi proti Vršiču, ob njej previdno nadaljujemo do mostu. Pred njim zavijemo iz ceste na makadamsko pot, smerokazi kažejo v Krnico. Smrdeče avtomobile pustimo za seboj, okoli nas in tudi v nas, se naseli mir.

Ko priteče mir...

Voda radoživo skaklja preko skal, veter njeno svežino prinaša tudi do nas. Hoja po makadamski poti ni naporna, vzpon komaj čutimo. Čeprav tako ali tako ne moremo nikamor zaiti, so ob poti markacije in občasno oznake, da smo na sprehajalni poti št. 8. Ker ni potrebno toliko paziti, kam stopiti in kam zaviti, je več časa za klepet ali besedno igro z otroci. Kaj je vredno več?

Čas za besedne igre

Če smo utrujeni, je občasno ob poti klopca, pa tudi če sedemo na gozdni mah ali prod ob vodi, ne bomo nič zgrešili. Če je dan le prevroč in začnemo pregorevati, pa ohladitev tudi ni daleč. Hodimo mimo odcepa za Špik, čez Kačji graben je kar zahtevne poti 4 ure do vrha. Ko pot zavije proti Pišnici in se že sprašujemo, kje je most čez vodo, ugotovimo, da te ni. Malo nižje namreč priteče Suha Pišnica, ki soncu pošilja zajčke vse izpod Vršiča.

Ko voda sončku pošilja zajčke

Mi pa dejansko prečkamo suho hudourniško strugo Velike Suhe Pišnice. Na drugi strani sledimo poti naprej. Na križišču nadaljujemo naravnost, pač proti Krnici. Pred nami je Kriška stena, do pozne pomladi je pod njo sneg. Pozimi pa odlična smuka, velikokrat sem že delal zavoje tam navzdol. Celo Maja je ravno tu prvič preizkusila radosti turnega smučanja. Spomini drdrajo skozi glavo kot ekspresni vlak.

Ujetnik vodnih vil

Vzpon skozi gozd, strmina je komaj opazno večja in že smo pri koči (1113 m, od Jasne uro in pol). Blazine ob poti in majhen teptalni stroj pred kočo kažejo na vriskanje sankačev v zimskih mesecih. Na sladoled ne računajmo, elektrike v Krnici ni. Pivo in sokove pa zadosti shladi hladna studenčnica. Pred kočo se cepijo poti, možnosti za celodnevno potepanje je zadosti.

Dekle in možic

Toda pozor, v vse smeri naprej gre za resne visokogorske ture, mestoma tudi brezpotje. Torej je nujno zadosti izkušenj in vsa potrebna oprema. Ker smo z otroci, pa bo kar zadosti. Po počitku, ko nam gre verižna kadilka pri sosednji mizi že preveč na živce (kajenje na čistem gorskem zraku res »pribije« povsem drugače), gremo navzdol. Pa ne po cesti, nekaj metrov pod kočo sledimo smerokazu za Kranjsko goro.

Koča v Krnici

Že po nekaj metrih se nam na levi odpre pogled skozi podrto drevje na posledice velikega podora. Ogromna lisa v steni spominja na krvavečo rano. Ko smo bili v Krnici pred letom dni, nam je oskrbnik pripovedoval, kako grozljivo je bilo, ko so se le malo nad kočo odtrgale tone in tone skalne stene in zgrmele v dolino v blokih, komaj kaj manjših kot koča.

Posledice podora

Navzdol nas pelje gozdna steza, prav prijetno je hoditi po njej. Le drevje, ki je klonilo pod težo snega, je včasih treba prestopiti. Ali pač zlesti pod njim. Steza se zlije v pot malo pod križiščem. Lahko gremo nazaj tam, kjer smo šli navzgor. Toda precej bolj zanimivo je klobasati navzdol po drugi strani. In jo zašpiliti le malo nad izhodiščem. Torej na križišču zavijemo levo na pot št. 7.

Rana

Takoj tam je spomenik planincem, umrlim v gorah naokoli. Sveče kažejo, da jih še niso vsi pozabili. Nekateri priimki tudi nam zazvenijo znano. Punci sta bili navdušeni nad velikim klinom in vponko. Čez travnik smo šli v smeri Vršiške ceste. Regrat je bil ravno pravi za nabiranje, pa nismo imeli ne volje, ne časa. Potok bi lahko prebredli, pa smo še pravočasno opazili most malo nižje.

Spomenik umrlim v gorah

Na parkirišču smo zavili desno, ko je cesta šinila navzgor proti Mihovemu domu, pa smo nadaljevali naravnost. Pot so zrili težki tovornjaki, pa se da hoditi tudi poleg. Na travniku naj nam bo smerokaz hiška spodaj levo. Ko pridemo do nje, ujamemo stezico, ki izgine v gozd. Kar sledimo ji, bo prava. Če smo v dvomu, pa poglejmo, kje teče električni vodnik.

Postava betežna, a mlado srce

Nekaj časa hodimo pod njim, desno od nas šumi Pišnica. Ko steza zavije levo v gozd, ji sledimo in čez minuto ali dve pridemo do ceste. Ovinek ali dva nižje, ob tablici, ki označuje potek poti št. 7, zavijemo ponovno navzdol proti Pišnici. Gremo mimo vikenda in naprej do travnika. Hodimo med cesto nad nami in Pišnico nižje doli. Mlade smrekice hitijo k soncu med propadlimi ali propadajočimi stanovi.

Iz zelenih travnikov se odpira pogled na snežišča pod Kriško steno

Če se nam le ne mudi preveč, posedimo malo in uživajmo na soncu. Opazujmo metulje, pikapolonice in žužke, ki lezejo po travah, rožah in letajo vse naokoli. In se igrajmo. Pred čudovito gorsko kuliso. Enkratno. Prehod skozi gozd nas pripelje na travnik ob cesti, gremo kar naravnost in se spustimo do gostišča Erika. Nekdanjega. Saj tam notri sedaj pijejo in plešejo le še duhovi. Škoda.

Trobentica

Bi se pa poleg dalo nedvomno tudi parkirati, morebiti celo prespati. Po zapuščeni potki se spustimo na cesto pred mostom, ga prečimo in tako zašpilimo klobaso. Le še nekaj korakov ob cesti in nato hlajenje nog v Pišnici ali Jasni, obe vodi sta ravno pravi, da nam jih zadosti shladita. Mi smo za povratek porabili skoraj dve uri, seveda z obveznimi uživaškimi postanki… Zakaj pa bi tekel, ko pa je dan tako lep?

Hiša duhov

Stari grad in še malo naokoli

(13.4.2009)

Človek včasih ostane odprtih ust, skoraj pred domačim pragom. Ko misli, da je videl že vse in ko predvsem misli, da ve, kaj ga čaka, ga narava ali pač človek presenetita. Planina (466 m) in njena okolica sta lep primer. Vsakdo je že slišal za Planinsko jamo in Planinsko polje, na katerem Unica in Malenščica večkrat letno naredita čisto pravo presihajoče jezero.

Kje pa je jezero???

Tega smo občudovali tudi mi dober teden nazaj in seveda sklenili, da bo po njemu potrebno zapluti ne le s pogledom, temveč tudi čolnom. A kaj, ko je tam okoli med velikonočnimi prazniki kolovratil Cefizelj, znani lopov iz še bolj znanih Butal. In ga je…kaj pa vem? Mogoče ukradel, mogoče popil. Ko smo z vesli v rokah avtodom parkirali pred dvorcem Haasberg (N 45.827986 E 14.264630), smo presenečeno ugotovili, da ga ni več.

Dvorec Haasberg

Le še Unica je drvela pod mostom, okoli pa travniki. Pa nič, bomo pač morali počakati, da slavni butalski policaj Cefizlja strpa v ječo in jezero vrne nazaj tja, kjer mu je mesto. Vesla smo zamenjali za planinske čevlje in jo ubrali iskati grič, na katerem je stal stari Haasberg. Po njem ima tudi ime – Stari grad. Poti sta dve, nobena ni pretežka.

Spet na poti...

Mi smo se navzgor odpravili po makadamski cesti, ki takoj za košatim drevesom z gugalnico, le malo nad parkiriščem ob dvorcu, zavije levo. Pot kvačka navzgor in sicer dela res dolge okljuke. Temu primerno je tudi položna in primerna za vsakogar. Sploh spomladi je po njej prijetno hoditi, saj je v gozdu polno čemaža, ki prav omamno diši.

Čemaž

Še posebej, če ga zmečkamo s prsti. Komur paše, pa nudi tudi čisto prvinsko malico. Posebne markacije – oranžni R na beli podlagi – naj nas ne zapeljejo. Označujejo rapalsko mejo, ki je slovensko Primorsko leta 1920 tako krivično odrezala od matične domovine. Kakšen, morebiti že malo poškodovan, mejni kamen, še sedaj brez težav vidimo ob poti.

Mejniki so bili nekomu napoti

Ko pridemo na nekakšno sedelce, je na desni strani mesto za piknik, na levi pa znamenje. Takoj za njim levo zavije kolovoz, kateremu sledimo. Pot je sedaj malo bolj strma, pa ni nikakršne sile. Gremo pod daljnovodom, odpirajo se nam pogledi proti Uncu. In že smo na vrhu, tam ob telekomunikacijskem stolpu (703 m, štirideset minut hoje).

Novodobni grad

Z veliko domišljije si lahko predstavljamo, da je to nekakšen sodoben grad. O starem Haasbergu namreč praktično ni več sledu. Vračamo se lahko po isti, po pravici povedano precej dolgočasni, poti. Lahko pa na vrhu ali pa le malo pod njim ujamemo eno od stezic, ki čez goščavo peljejo ravno v drugo stran.

Pot graščakov

Ko se prebijemo preko malin in trnja, le še pomahamo Trnuljčici, nato pa hodimo v isti smeri, verjetno po poti, ki so jo v času novega Haasberga ubirali njeni lastniki, ki so hodili na sprehod. Poti ni težko slediti, držimo se slemena, v pomoč so tudi rdeči trakovi na drevju. Ko pridemo na razcep, lahko izbiramo.

Poti ni težko slediti

Lahko gremo levo in kmalu pridemo na cesto nad travnikom. Lahko gremo desno in po nekaj korakih levo navzdol. Ali pa kar bolj ali manj naravnost navzdol. Zadnji možnosti pripeljeta na cesto pod travnikom, le še ena bližnjica in že se gugamo pri dvorcu (iz vrha dvajset minut).

Planina in okolica

Ravbarjev stolp

Okoli Planine pa je še marsikaj zanimivega. Ne le Planinsko polje s presihajočim jezerom, Planinska jama in Ravbarjev stolp v bližini vhoda, ki so nedvomno vsem poznani. Tudi okoli dvorca Haasberg je kar nekaj zanimivosti, nadvse vrednih ogleda. Ker nam vzpon na Stari grad vzame tako malo časa, pomladanski dnevi pa so pač vedno daljši, je dan potrebno izkoristiti.

Planinska jama

Zato se ne obirajmo, pot pod noge…

Škratovka in Malni

Iz parkirišča pri dvorcu se odpravimo mimo gugalnice proti hišam in na križišču zavijemo desno. Tako nas usmeri tudi tablica. Le nekaj metrov za odcepom je na desni zid, za njim pa pisana hiška. Pod zidom je vhod v jamo Škratovka.

Vhod v Škratovko

Nad vhod se pride brez težav, do njega pa malo težje, saj je zadnji del strm. Ob našem obisku je iz votline kar drla voda, tako da se kam naprej ni dalo. Pa nič zato. Iznad jame smo nadaljevali po makadamski poti proti Malnom. Po travnikih teče Malenščica, ob poti so nekdanji mejniki z oznako I na eni in J na drugi strani. Ter seveda letnico 1920 in oznako mejnega odseka, številko mejnega kamna ter potekom meje.

Ostanki mlinov

Ko pot preko mostu preskoči potok, lahko na drugi strani pogledamo ostanek nekdanje žage. Potem pa gremo ponovno čez most in zavijemo desno, v Laškarjev kot. Kolovoz ni ne vem kaj, pripelje pa nas do ostankov nekdanjih mlinov. Teh je bilo ker nekaj. V tisti tihi soteski, med čemažem in osamljenimi sončnimi žarki, ki posijejo na Malenščico prav tam, kjer privre iz zemlje.

Ko voda privre na sonce...

Skoraj bi človek lahko slišal, kako topotajo mlinska kolesa. Človeške usode je pogoltnila pozaba, kamne prerasel mah, le voda še teče tako kot nekoč. Pač še eden od kotičkov, kjer le tišina šepeta. Vrnemo se po isti, prašni makadamski cesti, kje pa drugje. Cel izlet nam bo vzel približno eno uro časa.

Malenščica

Unška koliševka

Včasih te kakšna stvar res preseneti. Saj poznate tisti občutek, ko nekaj pričakuješ in veš, da bo v redu. Pa se potem pokaže, da ni le to. Da je dejansko precej več, nekaj, kar se ti zareže v spomin in se tako izogne pozabi. Tisto, kar naredi dan.

Pot proti koliševki

Če hočemo do te udornice, gremo ponovno mimo gugalnice (ne pozabimo se malo zagugati, saj prav paše) in na razcepu pred hišami levo. Sledimo makadamski cesti. Ko po nekaj sto metrih pridemo do razcepa se držimo levo. Vzpona je komaj kaj, tudi hoje ni pretirano veliko. Ko pot zavije desno, kmalu pridemo pod daljnovod. Sedaj nimamo več daleč. Še zasikamo na ovinku, ostro desno in nato levo.

Na robu udornice

Potem pa na razcepu zavijemo levo in že smo na razgledišču nad udornico (pol ure hoje). Na tabli lahko preberemo nekaj osnovnih podatkov o njej in življu tam okoli. Toda previdno, robovi so prepadni, dno je kakšnih sto metrov nižje. Do dna se sicer da priti, toda pot je izpostavljena in brez prave obutve in nekaj izkušenj je spust kar tvegano početje.

Le kje je dno?

Najboljša možnost je, da ne zavijemo po visokih kamnitih stopnicah, od koder se nakazuje strma pot, temveč gremo le nekaj metrov naprej ob udornici, od razgledišča desno. Tam ugledamo stezico, ki se spušča navzdol, prečka pobočje in se združi s strmo potjo pod vhodom v rove. Rove? Itak. Le nekaj sto metrov proč je tekla rapalska linija in Italijani so mejo vzeli presneto resno. Okoli udornice so naredili dolge rove, izhodi so v vrtačah v okolici, enega najdemo malo nazaj tik ob cesti.

Ostanki nekega časa

Italijani so izpred rovov v globino metali vse, kar niso potrebovali. Tako hodimo po izpostavljeni prečki mimo podkev in ostalih ostankov vojaških čevljev, razbitih krožnikov, vzmeti iz vzmetnic na katerih je prezebal bogsigavedi kateri vojak. Ali pač morebiti samo kakšen domačin, saj je udornica domačinom postala pred leti smetiščna jama. Sedaj smeti nihče več ne meče vanjo, ekološka zavest je pač nekaj višja, ostanke raznorazne šare, menda je bil pred leti v jami celo avtomobil, pa so v glavnem že pospravili.

Proti dnu udornice

Nekaj sitne in drseče strmine, čez skalo ali pač malo višje naokoli, potem pa le še strmina, kar sitna in delno z gruščem pokrita, do dna udornice. Ko pogledamo okoli sebe, si komaj lahko predstavljamo, kakšna ogromna podzemna votlina je to bila, preden se ji je strop porušil. Če smo se spustili do dna, lahko malo raziskujemo naokoli, potem pa se po isti poti vrnemo do razgledišča.

Le kje je plavo nebo?

Toda pozor, tudi vzpon je siten, komaj kaj manj nevaren, kot spust. Ko smo na vrhu, pa se lahko udarimo po glavi, če smo s seboj pozabili vzeti svetilko. Pa ne le zaradi kilometrov rovov, po katerih lahko brskamo uro in več. Temveč predvsem zaradi svojevrstnega pogleda na udornico, ki nam ga ponujajo. Ko smo se že dovolj tolkli po glavi, sta nas do prvovrstnega razgledišča popeljala dva Ljubljančana.

Ali kdo vidi luknjo?

Iz razgledišča se spustiš po visokih betonskih stopnicah do vhoda v rove, nekaj metrov nižje. Greš notri in zaviješ na prvem razcepu desno. Potem hodiš po rovu naravnost, dokler ne postane občutno bolj svetlo. Zaviješ ponovno desno, potem pa pozor. Prideš do razgledišča visoko v steni nad dnom udornice. Toda rob ni zavarovan, zato zelo previdno, ničesar ni, kar bi zadržalo padec.

Pogled iz sredine stene v globino udornice

Sploh če so otroci z nami, torej pamet v glavo. Od tu lahko rove raziskujemo dalje, se na površje vrnemo malo naprej in po strmih stopnicah do ostankov vojaških zgradb nad razglediščem ali pa pač po isti poti. Odvisno od nas. Do gradu Haasberg se, nedvomno še polni vtisov, vrnemo po poti, po kateri smo prišli…

Svet okoli udornice je prepreden z rovi

Za konec se lahko sprehodimo še okoli dvorca Haasberg. Spodnji del je zaprt z ograjo in napisom, ki precej upravičeno opozarja na nevarnost. Tam sta tudi tabli, ki povesta marsikaj o njegovi preteklosti, tudi bolj žalostni. Vendar pa je dostop iz gornje strani povsem odprt. Notranjost je precej razrušena, možno je, da se kakšen kamen, ravno ko mi hodimo okoli, odloči odleteti v globino.

Ko preteklost postaja le spomin...

Zato se ne izpostavljajmo preveč, notri pač itak ni kaj videti. Le mlado drevje hiti, da bi preraslo visoke zidove, ki še vztrajajo pokonci…

Grmada in Petričev hrib

(5.4.2009)

Vedno znova nas preseneti, ko se na poti, katero smo morebiti prevozili že večkrat, ustavimo. In se popraskamo po glavi saj nam ni jasno, zakaj tega nismo storili že prej. Presneto, drvimo na Norveško in potrjujoče kimamo opazki iz številnih vodičev, da se ti za vsakim ovinkom odpre nov pogled, nekaj novega. Saj vendar pri nas ni nič drugače, prav zares.

Parkirišče pred šolo

Izhodišče za to potepanje je Planina (466 m), tista, pod kačjimi ridami. Parkiramo lahko marsikje, mi smo se odločili za parkirišče pri stari šoli (N 45.825921 E 14.245802). Smo pač imeli svojo računico. Ponoči, ko mimo ne grmijo številni motorji, je kar mir, povrh pa do izhodišča tudi ni daleč. Bližje bi bilo, če bi parkirali v kamnolomu nad vasjo, toda nikoli ne veš, če vsaj podnevi avtodom tam ne bo koga zmotil.

Na izhodišču poti je precej moče

Od parkirišča gremo po cesti v smeri kačjih rid in nasproti ceste, ki pelje proti Planinski jami zavijemo za vas Strmec. Cesta skozi Planino je zjutraj ponavadi še precej prazna, čez dan pa po njej grmijo motorji in tako hoja ob njej ni niti prijetna, niti posebej varna. Takrat je bolje in varneje izbrati pot, ki smo jo mi ubirali ob povratku. Po cesti proti Strmecu hodimo, dokler malo za parkiriščem za tovornjake na desni strani poti ne pridemo do križišča cest.

Začetek poti je precej razdrapan

Zavijemo desno in takoj levo na kolovoz. Tu se da tudi parkirati, je pa pesek mehak in po kakšnem nalivu čez pot teče pravi potok. Pot po kateri bomo hodili ni markirana, pa z nekaj smisla za orientacijo ne moremo zaiti. Gremo nekaj deset metrov do zgradbe vodovodnega zajetja, kjer se desno odcepi močno razdrapana in zelo strma traktorska vlaka. Po sredi jo voda odnaša, tako da je hoja neprijetna.

Naj nas stranske poti ne zavedejo...

Lahko se temu delu izognemo s hojo po gozdu poleg, vsaj na najbolj zoprnih delih. Ko se pot položi, postane hoja precej bolj prijetna. Sledimo poti in se ne oziramo na razne odcepe levo in desno. Ko pot zavije bolj desno, že ugledamo cerkev sv. Marije na Planinski gori. Naša pot se kmalu pridruži ožjemu kolovozu z desne in že čez minuto ali dve drugemu kolovozu iz iste smeri.

Vojaški rov

Le malo nad stičiščem na desni opazimo nenavaden ostanek starega vojaškega rova. Sedaj do cerkve ni več daleč, ta nas na uravnavi preseneti s svojo velikostjo. Iz doline je do te katedrale ena ura hoda. Od cerkve se napotimo po makadamski poti. Ko ta začne zavijati levo, pridemo na travnike. Stopimo na kolovoz, ki čeznje pelje do odličnega razgledišča nad Planinskim poljem.

Sv. Marija na Planinski gori

Če je kaj vode, bosta Dolnja Planina in jezero ravno pod nami. Pogled, tako iz zraka, na poplavljeno polje in ceste, ki izginjajo nekje v moči, je res nekaj posebnega. Desno od razgledišča je vrh Grmade (873 m, od cerkve slabe pol ure), do njega je iz razgledišča le minuta ali dve hoje. Na vrhu je kamnita miza, tako da ga res ne moremo zgrešiti.

Planinsko jezero

Vračamo se čez travnik in na makadamski cesti zavijemo desno. Kmalu na desni strani zagledamo bunker. Do njega je le minuta hoje po suhih travah, zato ne odkorakajmo kar tako mimo. Še nekaj metrov nad njim pa je vhod, zavarovan z litoželeznim obročem. Kdo ve, kje in kako so končali svojo vojaško življenje soldati, ki so iz te visoke preže nadzorovali bogsigavedi kaj. In koliko noči so prezebali na straži v zanje morebiti tuji deželi.

Grmada

Čigave interese so čuvali in kakšen smisel je vse skupaj imelo. Vsaj na zadnje vprašanje je odgovor jasen – smisla vsekakor ni… Vrnemo se na cesto in nadaljujemo po njej. »Ker je bila Živa že malce naveličana hoje, smo ustvarili mornarico. Dve ladji, pravi letalonosilki. Kako težko jih je bilo nositi…« Na levi strani gremo pod lovsko kočo in naprej, vse dokler cesta odločneje ne zavije desno.

Ostanki nesmisla

Le malo za ovinkom bomo na levi zagledali kolovoz, na katerega stopimo. Po nekaj minutah nas bo pripeljal na travnik, kateremu sedaj sledimo proti izrazitemu predvrhu Petričevega hriba. Če pogledamo po travnikih pod nami in tam v zgodnji pomladi zagledamo trop živali, ne mislimo, da so krave. Gamsi so, cel trop jih kroži tam okoli. Ko smo pod predvrhom, izrazitim, a brez pravega imena, zlezimo nanj, saj vzpon ni niti dolg, niti naporen.

Mornarica

Od tu končno zagledamo pravi vrh, naš končni cilj. Spustimo se na neizrazito sedelce in se mimo manjšega precej poraščenega vršička spustimo pod Petričev hrib (937 m, iz Grmade dobra ura). Nanj se vzpnemo bolj ali manj naravnost. Razgledi, ki se odprejo proti vasi Strmec presenetijo. Na robu gozda je cerkvica Marije snežne, naprej pa vas Studeno.

Na Petričevem hribu, spodaj Strmec

S Petričevega hriba lahko nadaljujemo čez sedlo na Lipovec in pač naprej, kolikor nas hočejo nositi noge in dan da svečave. Pri nas je bila odločitev jasna, bo treba nazaj. Preostanek odprave zelenega zmaja je čakal v dolini, pa tudi ogleda Planinske jame nismo smeli zamuditi. Le malo pod vrhom v smeri Planine je vojaški rov in soba pod zemljo. Svetilka ni odveč, pa tudi brez nje se oko kmalu privadi na temo.

Nasmejana

Ko spet zlezemo na plan, se pričnemo spuščati po širokem slemenu v smeri Planine, vse dokler ne pridemo do stezice, ki vodi pod prvim predvrhom nazaj. Stezice se malo cepijo in združujejo, kakšen meter višje ali nižje, smer je vsem ista. Ko obidemo predvrh nadaljujemo v isti smeri. Ko se travnik začne zapirati, se držimo malo levo. Ujeti moramo neizrazito stezico, ki skozi gozd pripelje do jase z lovsko opazovalnico.

Pobočja pod predvrhom, zadaj Petričev hrib

Tam ugledamo kolovoz, ki se na levi strani travnika malo vzpenja. Pa mu ne sledimo, takoj za robom namreč zagledamo drugega, ki zavije navzdol. Ta nas bo pripeljal naravnost do cerkve. Če nismo prepričani, da gremo prav, lahko po travnikih nadaljujemo do lovske koče in tam iščemo kakšen boljši prehod ali pa se pač vračamo po makadamski poti.

Mogočnost

Ta možnost je bil naokoli, a še vedno bolje, kot da izgubljeni tavamo po gozdu ali celo zaidemo v kakšno neprehodno goščavo. Od cerkve se lahko vračamo po smeri pristopa. Mi smo šli raje malo po svoje, pač, da zašpilimo klobaso. Mimo vojaškega rova smo na prvem križišču še sledili smeri pristopa, na drugem pa šli naravnost. Ko je kolovoz zavil kar strmo levo, se je desno odcepila prijetna stezica, kateri smo sledili.

Prehod iz travnika na pot proti cerkvi

Iz gozda smo presenečeno pogledali ravno na vrhu kamnoloma. Kratek spust po grušču, nato pa je potrebno levo, kjer najdemo stezico, ki nas brez težav pripelje nižje v kamnolom. Tega prečimo in na desni strani sledimo makadamski cesti navzdol. Na asfalt stopimo kakšnih sto metrov levo od križišča, kjer smo ga pred časom zapustili. Sedaj gremo levo in po cesti navzdol.

Za cerkvenim obzidjem

»Ker nisem bil prepričan, kje bo najbližje, sem moškega pri hiši vprašal, kje je najbližji prehod do šole. Sprva je samo debelo pogledal, ob mojem drugem poskusu odložil orodje in ker gre v tretje rado, prišel bližje. Ob tem je kazal na uho in razlagal, da ne sliši dobro. Sedaj je prišel tudi Bojan in skupaj sva kričala »Šola!«. On pa Dobje? Dolar? Tolar? in nato razsvetljenje – aaaha! Col. Neeeeeee, šoooooola! Aha, stara šola… ma, kaj bi mu zameril, za prvim ovinkom smo se nasmejali do solz«

Kamnolom

Ko je šola že skoraj pod nami, med hišami na desni opazimo prehod, ki ga na eni strani varno za ograjo straži ovčar, na drugi pa manjši cucek. Še nekaj stopnic in že smo na igrišču ob parkirišču pri šoli (iz Petričevega hriba dobra ura hoje). Sprejem pa? Se ve!

Dr. Gumpi

Naša potovanja