Grmada in Petričev hrib

(5.4.2009)

Vedno znova nas preseneti, ko se na poti, katero smo morebiti prevozili že večkrat, ustavimo. In se popraskamo po glavi saj nam ni jasno, zakaj tega nismo storili že prej. Presneto, drvimo na Norveško in potrjujoče kimamo opazki iz številnih vodičev, da se ti za vsakim ovinkom odpre nov pogled, nekaj novega. Saj vendar pri nas ni nič drugače, prav zares.

Parkirišče pred šolo

Parkirišče pred šolo

Izhodišče za to potepanje je Planina (466 m), tista, pod kačjimi ridami. Parkiramo lahko marsikje, mi smo se odločili za parkirišče pri stari šoli (N 45.825921 E 14.245802). Smo pač imeli svojo računico. Ponoči, ko mimo ne grmijo številni motorji, je kar mir, povrh pa do izhodišča tudi ni daleč. Bližje bi bilo, če bi parkirali v kamnolomu nad vasjo, toda nikoli ne veš, če vsaj podnevi avtodom tam ne bo koga zmotil.

Na izhodišču poti je precej moče

Na izhodišču poti je precej moče

Od parkirišča gremo po cesti v smeri kačjih rid in nasproti ceste, ki pelje proti Planinski jami zavijemo za vas Strmec. Cesta skozi Planino je zjutraj ponavadi še precej prazna, čez dan pa po njej grmijo motorji in tako hoja ob njej ni niti prijetna, niti posebej varna. Takrat je bolje in varneje izbrati pot, ki smo jo mi ubirali ob povratku. Po cesti proti Strmecu hodimo, dokler malo za parkiriščem za tovornjake na desni strani poti ne pridemo do križišča cest.

Začetek poti je precej razdrapan

Začetek poti je precej razdrapan

Zavijemo desno in takoj levo na kolovoz. Tu se da tudi parkirati, je pa pesek mehak in po kakšnem nalivu čez pot teče pravi potok. Pot po kateri bomo hodili ni markirana, pa z nekaj smisla za orientacijo ne moremo zaiti. Gremo nekaj deset metrov do zgradbe vodovodnega zajetja, kjer se desno odcepi močno razdrapana in zelo strma traktorska vlaka. Po sredi jo voda odnaša, tako da je hoja neprijetna.

Naj nas stranske poti ne zavedejo...

Naj nas stranske poti ne zavedejo...

Lahko se temu delu izognemo s hojo po gozdu poleg, vsaj na najbolj zoprnih delih. Ko se pot položi, postane hoja precej bolj prijetna. Sledimo poti in se ne oziramo na razne odcepe levo in desno. Ko pot zavije bolj desno, že ugledamo cerkev sv. Marije na Planinski gori. Naša pot se kmalu pridruži ožjemu kolovozu z desne in že čez minuto ali dve drugemu kolovozu iz iste smeri.

Vojaški rov

Vojaški rov

Le malo nad stičiščem na desni opazimo nenavaden ostanek starega vojaškega rova. Sedaj do cerkve ni več daleč, ta nas na uravnavi preseneti s svojo velikostjo. Iz doline je do te katedrale ena ura hoda. Od cerkve se napotimo po makadamski poti. Ko ta začne zavijati levo, pridemo na travnike. Stopimo na kolovoz, ki čeznje pelje do odličnega razgledišča nad Planinskim poljem.

Sv. Marija na Planinski gori

Sv. Marija na Planinski gori

Če je kaj vode, bosta Dolnja Planina in jezero ravno pod nami. Pogled, tako iz zraka, na poplavljeno polje in ceste, ki izginjajo nekje v moči, je res nekaj posebnega. Desno od razgledišča je vrh Grmade (873 m, od cerkve slabe pol ure), do njega je iz razgledišča le minuta ali dve hoje. Na vrhu je kamnita miza, tako da ga res ne moremo zgrešiti.

Planinsko jezero

Planinsko jezero

Vračamo se čez travnik in na makadamski cesti zavijemo desno. Kmalu na desni strani zagledamo bunker. Do njega je le minuta hoje po suhih travah, zato ne odkorakajmo kar tako mimo. Še nekaj metrov nad njim pa je vhod, zavarovan z litoželeznim obročem. Kdo ve, kje in kako so končali svojo vojaško življenje soldati, ki so iz te visoke preže nadzorovali bogsigavedi kaj. In koliko noči so prezebali na straži v zanje morebiti tuji deželi.

Grmada

Grmada

Čigave interese so čuvali in kakšen smisel je vse skupaj imelo. Vsaj na zadnje vprašanje je odgovor jasen – smisla vsekakor ni… Vrnemo se na cesto in nadaljujemo po njej. »Ker je bila Živa že malce naveličana hoje, smo ustvarili mornarico. Dve ladji, pravi letalonosilki. Kako težko jih je bilo nositi…« Na levi strani gremo pod lovsko kočo in naprej, vse dokler cesta odločneje ne zavije desno.

Ostanki nesmisla

Ostanki nesmisla

Le malo za ovinkom bomo na levi zagledali kolovoz, na katerega stopimo. Po nekaj minutah nas bo pripeljal na travnik, kateremu sedaj sledimo proti izrazitemu predvrhu Petričevega hriba. Če pogledamo po travnikih pod nami in tam v zgodnji pomladi zagledamo trop živali, ne mislimo, da so krave. Gamsi so, cel trop jih kroži tam okoli.  Ko smo pod predvrhom, izrazitim, a brez pravega imena, zlezimo nanj, saj vzpon ni niti dolg, niti naporen.

Mornarica

Mornarica

Od tu končno zagledamo pravi vrh, naš končni cilj. Spustimo se na neizrazito sedelce in se mimo manjšega precej poraščenega vršička spustimo pod Petričev hrib (937 m, iz Grmade dobra ura). Nanj se vzpnemo bolj ali manj naravnost. Razgledi, ki se odprejo proti vasi Strmec presenetijo. Na robu gozda je cerkvica Marije snežne, naprej pa vas Studeno.

Na Petričevem hribu, spodaj Strmec

Na Petričevem hribu, spodaj Strmec

S Petričevega hriba lahko nadaljujemo čez sedlo na Lipovec in pač naprej, kolikor nas hočejo nositi noge in dan da svečave. Pri nas je bila odločitev jasna, bo treba nazaj. Preostanek odprave zelenega zmaja je čakal v dolini, pa tudi ogleda Planinske jame nismo smeli zamuditi. Le malo pod vrhom v smeri Planine je vojaški rov in soba pod zemljo. Svetilka ni odveč, pa tudi brez nje se oko kmalu privadi na temo.

Nasmejana

Nasmejana

Ko spet zlezemo na plan, se pričnemo spuščati po širokem slemenu v smeri Planine, vse dokler ne pridemo do stezice, ki vodi pod prvim predvrhom nazaj. Stezice se malo cepijo in združujejo, kakšen meter višje ali nižje, smer je vsem ista. Ko obidemo predvrh nadaljujemo v isti smeri. Ko se travnik začne zapirati, se držimo malo levo. Ujeti moramo neizrazito stezico, ki skozi gozd pripelje do jase z lovsko opazovalnico.

Pobočja pod predvrhom, zadaj Petričev hrib

Pobočja pod predvrhom, zadaj Petričev hrib

Tam ugledamo kolovoz, ki se na levi strani travnika malo vzpenja. Pa mu ne sledimo, takoj za robom namreč zagledamo drugega, ki zavije navzdol. Ta nas bo pripeljal naravnost do cerkve. Če nismo prepričani, da gremo prav, lahko po travnikih nadaljujemo do lovske koče in tam iščemo kakšen boljši prehod ali pa se pač vračamo po makadamski poti.

Mogočnost

Mogočnost

Ta možnost je bil naokoli, a še vedno bolje, kot da izgubljeni tavamo po gozdu ali celo zaidemo v kakšno neprehodno goščavo. Od cerkve se lahko vračamo po smeri pristopa. Mi smo šli raje malo po svoje, pač, da zašpilimo klobaso. Mimo vojaškega rova smo na prvem križišču še sledili smeri pristopa, na drugem pa šli naravnost. Ko je kolovoz zavil kar strmo levo, se je desno odcepila prijetna stezica, kateri smo sledili.

Prehod iz travnika na pot proti cerkvi

Prehod iz travnika na pot proti cerkvi

Iz gozda smo presenečeno pogledali ravno na vrhu kamnoloma. Kratek spust po grušču, nato pa je potrebno levo, kjer najdemo stezico, ki nas brez težav pripelje nižje v kamnolom. Tega prečimo in na desni strani sledimo makadamski cesti navzdol. Na asfalt stopimo kakšnih sto metrov levo od križišča, kjer smo ga pred časom zapustili. Sedaj gremo levo in po cesti navzdol.

Za cerkvenim obzidjem

Za cerkvenim obzidjem

»Ker nisem bil prepričan, kje bo najbližje, sem moškega pri hiši vprašal, kje je najbližji prehod do šole. Sprva je samo debelo pogledal, ob mojem drugem poskusu odložil orodje in ker gre v tretje rado, prišel bližje. Ob tem je kazal na uho in razlagal, da ne sliši dobro. Sedaj je prišel tudi Bojan in skupaj sva kričala »Šola!«. On pa Dobje? Dolar? Tolar? in nato razsvetljenje – aaaha! Col. Neeeeeee, šoooooola! Aha, stara šola… ma, kaj bi mu zameril, za prvim ovinkom smo se nasmejali do solz«

Kamnolom

Kamnolom

Ko je šola že skoraj pod nami, med hišami na desni opazimo prehod, ki ga na eni strani varno za ograjo straži ovčar, na drugi pa manjši cucek. Še nekaj stopnic in že smo na igrišču ob parkirišču pri šoli (iz Petričevega hriba dobra ura hoje). Sprejem pa? Se ve!