(8.6.2009)

Tisti kuclji, tam kjer je veseli Cviček doma, so se mi vedno zdeli zanimivi.

Dolenjska kraljica

Kar hodiš in hodiš, pa komaj kam prideš. Mogoče zato, ker se ti včasih na pot postavijo vinogradi, teh je tam res veliko. Ali pa te samo ustavi kakšen veseljak in naprej ne gre brez da bi poskusil domačo kapljico. Je kar prav, da si vzameš čas in še kakšno rečeš o časih in pridelku, o življenju in če pač ne gre drugače – o politiki.

Kmetijska šola Grm pri Novem mestu

Izhodišče naj bo Kmetijska šola Grm pri Novem mestu (N45.833892 E15.190560; 213m). Iz avtoceste zavijemo proti Metliki, pa že na prvem krožišču zavijemo proti Otočcu, na naslednjem pa proti Trški gori. Šola je le malo naprej. Parkirišč je zadosti, tudi prespati se da brez težav. Od šole gremo navzgor po cesti proti Trški gori. Ko pridemo do ene prvih hiš na levi strani, modre, z gankom, zavijemo levo.

Gorjanci s Trdinovim vrhom

Tako naredimo bližnjico in presekamo enega od ovinkov. Ko spet pridemo na cesto, ji sledimo. Ob znaku za Krkin hram, pol kilometra, zavijemo levo. Ko na levi ugledamo kapelico, precej zaraščeno za vrtnico, zavijemo spet levo. Še ena bližnjica. Ko pridemo spet do ceste, se držimo levo in poti sledimo navzgor do Marijine cerkve na Trški gori (428m; dvajset minut, sem bil pač sam).

Sv. Marija na Trški gori

Pogled nam preko vinogradov in zidanic kar odnese proti Gorjancem z izrazitim Trdinovim vrhom in poboža ravnico med Otočcem in Novim Mestom. Lahko počijemo ali pač ne. Odločitev je naša. Na drugi strani cerkve nadaljujemo po asfaltni cesti mimo mesta, kjer je drevo požrlo kažipote. Pa naj nas ure, ki še štrlijo iz lubja ne prestrašijo. Ni tako daleč.

Drevo je požrlo kažipote

Če se že kakšna pot odcepi levo ali desno proti dolini, ji nič ne verjemimo, da je prava. Naša bo tista, ki vodi po širokem slemenu proti vasi Gorenje Kamenje. Pa ne hitimo preveč. Včasih je pač potrebno vdihniti, pa izdihniti in tako še nekajkrat. In prijazno pozdravimo. Kogarkoli pač že. Če ni drugega, pa samega sebe.

Potrebno si je vzeti čas za kakšen vdih...

Potem pa že pomahamo z roko in gremo naprej. Pot je dolga, dan pa kratek, se izgovorimo. Ko pridemo do table, ki ob cesti urbi et orbi (uri in torbi po domače) razglaša, da je tam Gorenje Kamenje, gremo lahko po cesti okoli ali pa uberemo kratko bližnjico po kolovozu skozi gozd. Obe prideta prav. Še kratek spust, potem pa smo že pri odcepu poti za Hmeljnik.

Grad Hmeljnik

Da je območje medveda, oznanja poleg pripeta tablica. Zato kar glasno. Če nismo sami, bomo pač kakšno rekli. Drugače pa se bomo morali zanesti na sodobno tehnologijo in si dovolj glasnega sogovornika poiskati na drugi strani mobilnega telefona. Ali pa bomo kakšno zapeli. Če jo znamo. Drugače nam preostane samo še žvižganje. In pa nekaj strahu, ki je itak vedno zdrav.

Trnuljčica še spi?

Ko se levo odcepi pot, ji sledimo in kot bi mignil smo v srednjem veku. Ali malo za njim, saj je Trnuljčica že zaspala, grad pa je obraslo trnje (približno 530 m; iz izhodišča ena ura). Tudi notri se ne da več, je menda nevarno. Pa nič zato. Tudi pred njim se da posedeti in razmišljati o dneh, ko so v gozdovih tod okoli iz strahu pred medvedi žvižgali Hmeljniški gospodje. In verjetno tudi kakšna gospa.

Spet nazaj proti Trški gori

Potem pa bo treba nazaj. Menda so v Ljubljani že nevihte. Če nimamo kakšnih smelih načrtov delati ovinka proti Novemu mestu ali Otočcu, pač po isti poti nazaj. Dolgočasno? Niti ne. Ker na poti seveda ne bomo sami. Z nami bodo trte, griči, lep pogled. In seveda prijazni ljudje. Ki še ne poznajo razlike med tujcem in sosedom. Saj smo vendar vsi enaki. Kajneda?

Kdor vesele pesmi poje...