Nočni Porezen

(7. do 8.8.2009)

Noč ima svojo moč. Vsaj tako pravijo. Mogoče je pa res, smo si rekli in šli pogledat. Povsem slučajno in brez predhodnega načrta sva otroke odpeljala na počitnice ravno v pravi konec. In ravno pravo uho je ujelo novico, ki je priletela po radijskih valovih. Prvi nočni pohod na Porezen. Iz Poč (650 m).

Spomenik v Počah

Spomenik v Počah

Majhna vasica nad Cerknim, do katere vodi asfaltna cesta. Parkirati se da, tudi za avtodom bi se našla kakšna ravnina. Nasproti gasilskega doma, pri spomeniku (N 46.153023 E 13.982910) ali malo višje na glavnem vaškem trgu. Mi smo tokrat imeli zagotovljen prevoz. Žiriekspres. Nekateri smo pridrveli čez hrib, drugi le iz bližnje gostilne. A vsi ravno prav zagreti, kmalu pa tudi ogreti.

R&R

A je še daleč?

Seveda je bilo nekaj minut zamude, a kaj bi to. Smo se pač morali vsi zbrati. Skozi vas smo korakali kot majhna vojska in zavili na kolovoz. Kot so kazale markacije, vsaj zdi se mi, da sem jih videl. Saj se ve, noč ima pač svojo moč. Luna se je še sramežljivo skrivala za hribom, le bleščeči oblaki nad rebrijo so jo izdajali. Pa vendar ni bilo pretemno. Nekaterim je bila čisto zadostna naravna svečava, drugi so si prižgali čelne lučke.

Prvi nočni pohod na Porezen iz Poč

Prvi nočni pohod na Porezen iz Poč

Na Porezen iz vasi Poče vodita dve poti. Začetek imata isti, v vasi. Po nekaj minutah hoje pa se pri stebru vlečnice, morebiti potrebne za spravilo lesa, ločita. Ena gre naravnost, druga pa začne desno nazaj štrikati navzgor. Obe višje gori, na sedlu, prideta skupaj. Tako se ni bati, da bi kaj zgrešili. Mi smo šli naravnost, tempo je bil pravi.

Nebeška svečava

Nebeška svečava

Le desetminutni počitek, preden smo bolj zagrizli v breg, je bil kar malo odveč. Med hojo je vsak gledal predvsem predhodnika, saj kaj dlje se v gozdu ni videlo. Včasih je po tleh zaplesala še sled lučke in osvetlila korak. Ko smo prišli iz gozda na travnike, se je nebeška svečava že bolj razgrnila. Pot je bila dobro vidna, korak bolj zanesljiv. Ravno preden smo prišli na široko reber, ki vodi proti vrhu, smo prestrašili prve krave.

Kaj so pa to za eni bikci, da me takole zbudijo?

Kaj so pa to za eni bikci, da me takole zbudijo?

Nekatere so le zbegano gledale čudne polnočne obiskovalce, druge so bile skoraj napadalne. Saj ni čudno, če jih človek zbudi sredi najlepših sanj o sončni travi ali kakšnem poskočnem bikcu. Na cesti, ki pelje do koče, so se pod nami zasvetile modre luči. Gasilci so pripeljali počitek in topel čaj. Nič ni bil napačen, tu gori je bilo kar hladno, sploh ko je veter zamajal trave in kuštral lase.

Gasilci so tokrat gasili hlad s toplim čajem

Gasilci so tokrat gasili hlad s toplim čajem

Do vrha pelje dobro vidna stezica po rebri, sledil sem lučki, ki je bingljala na glavi enega od pohodnikov. Brez težav, le ob prehodu preko ograje, ki omejuje življenjski prostor mukajočim travožerom, sem se, tako kot večina drugih, čutil rahlo naelektreno. Do vrha (1630 m) smo hodili dve uri, prišteti pa je treba še slabe pol ure, ki sta jih doprinesla dva počitka.

Prihod na vrh, spodaj lučke Cerkna

Prihod na vrh

Na vrhu smo postali, opazovali lučke Cerkna v dolini, potem pa nas je zmrazilo in spustili smo se do koče. Odrejen je bil počitek. Kar celo uro. Uf, vsekakor predolg. Vsaj zame. Komur pa se je na vrhu jezik vlekel po tleh, je bilo še to morebiti premalo. Pa tudi tistim, ki so rajali v koči. Meni je bolj ugajalo sedeti pred njo in opazovati obrise gora nad Baško grapo in posamezne svetle pike, raztresene nekje med nebom in zemljo.

Cerkno

Cerkno

Ko so prve lučke končno odrinile navzdol po cesti, sem bil takoj za njimi. Če je potrebno stare kosti spraviti v gibanje…uf… Šele po nekaj minutah sem se ogrel na delavno temperaturo. Spust je bil siten, ni se videlo najbolje, kamenje na cesti pa se pod nogami vse prerado kotali. Rolling stones pač.

Pri koči

Počitek pri koči

Na sedlu pod vrhom Medrce, nekaj nižje, kot smo prilezli navzgor, smo sledili tablici za Poče. Pot se je najprej spuščala položno pod Medrcami proti Počanski gori, nato pa štepala po njenem pobočju navzdol. Sledil sem prvi skupini, nekaj časa eni, pa spet drugi. Kaj bi počival, to rabijo drugi. Jaz pač le malo družbe in nekaj svetlobe, da lahko svetilka ostane v nahrbtniku.

Italija ni tako zelo daleč...

Italija ni tako zelo daleč...

Z mislimi sem bil bolj sam pri sebi. Saj sem domačine zastopil le tako. Na pol. Ali na četrt. Torej malo. Ko smo prišli do Poč, so se poti ločevale in spet združevale. Katera bo prava? Na koncu smo ugotavljali, da vse pridejo skupaj, torej ni panike. Dobro uro je bilo potrebno na temni poti iskati najbolj varne stopinje. Glavnina jih je pač, še pol ure več…

Da se ve, kam...

Da se ve, kam...