Arhiv kategorij: Planinske poti

Golaki

(22.8.2010)

Golaki so trije. Da bi vsi imeli povsem isto ime, seveda ne gre. Bi jih poimenovali glede na višino? Seveda, zakaj pa ne. Veliki, srednji, mali torej. Toda če prav pomisliš, kdo bi nekdaj ločil teh nekaj metrov razlike? Nihče.

Pot nad parkiriščem

Nedvomno pa bi se dobro videlo, kateri ima večjo plešo. Goljavo. Tisti z najmanjšo naj bo mali. In potem so stvari jasne, dokler ne pridejo kartografi, izmerijo višine in začudeno ugotovijo, da je mali v resnici najvišji. Zmeda, kaj pa drugega. In kup smeha. Nas, ki nam je vseeno. Za ime…

Strgarija

Izhodišče? Peljemo do Predmeje nad Ajdovščino in tam zavijemo proti Lokvam. Ko se desno odcepi asfaltna cesta, ji sledimo. Na prvem križišču gremo naravnost, cesta postane makadamska. Ko pridemo do naslednjega razcepa, zavijemo desno in parkiramo (45.969356 13.858283; 1080 m).

Iztokova koča

Korak zastavimo kar naprej, cesta že po nekaj metrih postane bolj ali manj neprevozna za štirikolesnike, za dvonožce pa bo kar prava. Če smo bolj klepetavi po naravi, bomo njeni širini hvaležni. Če raje poslušamo svoje misli, pa bomo komaj čakali, da razdrapani kolovoz preide v gozdno stezo. Pa bo treba še malo počakati.

Med kamnitimi bloki

Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo desno in nato nad sedlom Strgarija (1220 m), sledeč tablici, zagrizemo navzgor v gozd. Do Iztokove koče pod Golaki je sedaj samo še streljaj (1260 m; dvajset minut). Pot na Mali Golak je markirana, shojena in dobro obiskana.

Dopoldanske meglice

Pri koči gremo desno v gozd in kar takoj dokaj strmo navzgor. Na začetku se sicer hočeta ločiti lažja in bolj strma pot. Pa ne vem, če je sploh kakšna razlika. Mi smo šli po slednji, pa tudi dva, ki sta zavila na prvo, sta bila kmalu v stopinji z nami. Ko strmina nekoliko popusti, hodimo med kamnitimi bloki, pot je prijetna in senčna. Kar na vroč, sončen dan, še kako šteje.

Pod vrhom

Ko se gozd redči, že začutimo pred seboj odprt svet, ki je kucljem dal ime. Do vrha je le še kakšna minuta hoje med ruševjem (1495 m; dobre pol ure od koče). Najvišja točka je nadvse razgledna, z malo sreče bomo ugledali kamnito pregrado Julijcev z očakom Triglavom na sredi.

Kam vse se vidi?

Lepo se vidita tudi preostala Golaka, do njiju nas naprej vodi pot. Seveda potem, ko smo si oddahnili in poklepetali. Bo že s kom, saj vrh ni osamljen. Če pa res ni nikogar, pa kakšno spodbudno recimo kar sami sebi. Saj smo je od svojega največjega kritika zanesljivo potrebni.

Naša druščina

Da se pot dokaj hitro zarašča, celo zgubiti bi se znali, nas je strašil oskrbnik v koči. Pa ni bilo težav. Resda je tu obiska neprimerno manj kot na prvem Golaku. Pa je bila steza vseeno dobro vidna, rastje jo ni preraščalo. Ker teče logično, bolj ali manj na desni strani rebra, ob sicer redko posejanih markacijah, zaiti res skoraj ni možno.

Mali Golak

S Srednjega Golaka (1480 m; pol ure) se odpre lep pogled na prvo plešo, kar nekam daleč se nam zdi. Zapuščenost pa ni nujno nekaj slabega. Ob poti se prav na vrhu očnice radoživo smejijo med rosno travo. Namenimo jim zapeljiv pogled, potem pa korak zastavimo naprej. Saj smo šele na sredi, zato ni časa za obiranje.

Pod Srednjim Golakom

Ponovno se spuščamo, še vedno nam smer kažejo markacije. Malo nad sedelcem je skalni skok. Če se nam zdi pretežak, če naokoli mahamo s palicami ali če nam družbo dela štirinožec, ga lahko obidemo po desni strani. Na sedlu markirana pot zavije levo, v smeri Idrije in Vojskega. Mi pa nadaljujemo naravnost.

Veliki Golak

Bolje rečeno, nekoliko levo. Pred nami je namreč graben, ki ga prečkamo, nato pa pobočje prečimo nekoliko navzdol, še vedno v levi smeri, dokler ne pridemo do komaj izrazite stezice. V pomoč pri njenem iskanju in kasneje sledenju so na bukvah rdeče zelene pike.

Mi (še) nismo vedeli za poseko

Če bi s sedla drli naravnost navzgor, bi nas pričakala nizko poležena drevesa, nato pa še težko prehodno ruševje. Za nekaj zabave ob preskušanju akrobatskih sposobnosti prebijanje skozi goščavo že poskrbi, zato pa tudi za marsikatero prasko. Nepotrebno. Stezica je namreč skozi ruševje izsekana vse do vrha (1480 m; štirideset minut).

Počitek na vrhu Velikega Golaka

Tudi s tega vrha se marsikaj vidi, zato zahteva počitek, malico, umiritev srca in nato razgledovanje. Vse naokrog. Če kaj poznamo, odlično. Drugače nam bo v veliko pomoč zemljevid. Če ga imamo. Vsekakor pa lahko samo pasemo pogled in uživamo. Dokler ni treba nazaj.

Čaven

Pot je ista, časa bomo porabili približno enako kot sem grede. Čaka nas valovanje, dol in gor, dol in gor, dol… Se kar zavrti v glavi, to ne more biti drugega kot morska bolezen… Pot nam je znana, postanki so odvisni od nas. Ko smo ponovno pri koči, se odločimo. Če imamo hoje zadosti, zavijemo nazaj do parkirišča.

Vipavska dolina

Če pa bi noge še malo pretegnili, gremo lahko do ledene jame v Paradani. Po stezi, ki pod kočo zavije desno ali po cesti, ki za njo ravno tako pripelje prav, se vrnemo na sedlo Strgarija. Tu zavijemo desno in po široki in ravni makadamski cesti korakamo skozi Trnovski gozd. Na desno so strma pobočja, na levo globeli.

Visoki sedež

Ko pridemo do križišča, zavijemo levo, cesta se kmalu začne spuščati. Hodimo, dokler na levi ne zagledamo manjšega parkirišča in več tabel, ki povedo, da smo prav. Po kolovozu se spustimo navzdol do travnika z več klopmi, pojasnilno tablo in vpisno knjigo. Na spodnji levi strani travnika najdemo dobro vidno stezico, ki pelje naravnost navzdol.

Spomenik graditeljem

Že čez minuto ali dve smo nad Veliko ledeno jamo ali Ledenico (slabo uro hoje od koče). Imamo občutek, da stopamo v klimatizirano sobo. Kot bi zrak z nožem prerezal, temperatura pade za nekaj stopinj. Nadaljujemo do razglednega balkončka, naprej pa se brez opreme žal ne da.

Vhod v Ledenico

Prepoved ni tista, ki bi ustavila, temveč zdrava pamet. Kot pove vpisna knjiga, je bil dostop v jamo pred letom dni še urejen, sedaj temu ni več tako. Moč narave daje in jemlje. Dopustili smo, da nas mrzli zrak shladi, potem pa grizli kolena nazaj do travnika.

Malica ob robu travnika nad jamo

Vračali smo se do ceste, sopihali navzgor proti križišču in se nato mimo spomina na graditelje ceste in opomina na nesrečo mlade domačinke, nabiralke malin, vračali do Strgarije. Tam smo zavili na markirano pot navzdol in po dobri uri kar smo se hladili pri Ledenici, prikorakali do avtodoma.

Parkirišče pod Strgarijo

Čaven

(21.8.2010)

Primorci imajo nedvomno povsem svojstven smisel za humor. Kako bi sicer drugače razumel odločitev, da južni rob Trnovskega gozda, visoko nad Vipavsko dolino, poimenujejo po neizrazitem kuclju, niti streljaj oddaljenemu od dokaj višjega Velikega roba.

Kamnolom

Ali da kartografom zmešajo glavo, ko najvišjemu od Golakov dajo ime Mali Golak. In nato pri tem imenu kljub zmedi vztrajajo. Ni kaj, celo prišleki se moramo takšnim domislicam namuzniti. In potem ugotoviti, da ime seveda ne igra nobene vloge. Pomembno je, da nekje na goljavah visoko nad dolino pustimo, da nas burja poboža. Ker misli so potem spet tiste, prave.

Senčna pot

Izhodišče je kamnolom ob poti iz Ajdovščine proti Predmeji (45.935808 13.869652; 750 m) V amfiteatru človekovega nekdanjega ustvarjanja sedaj najdemo zadosti prostora. Po cesti se vzpnemo še minuto ali dve višje, do mesta, kjer nas tablice usmerijo levo v gozd.

Hoja postane zanimiva

Opozorilo policije prinese nekaj skrbi. Ali tukaj pogosto… Pa so bile skrbi ta dan odveč. Pot se hitro položi. Bolj ali manj po ravnem prečimo gozdno pobočje nad kamnolomom in nadaljujemo čez strme kamnite grape, ki se zlivajo proti dolini. Zanimivi prehodi so trdni, ko gremo skozi kamnita vrata, pa nas v skalni razpoki pozdravi kipec Marije.

Marija, varuj nas!

Na razcepu poti zavijemo navzgor, sledeč poti proti Domu Antona Bavčarja. Kar krepko moramo zagristi v kolena, pot dobi svoj drugi obraz. Pa zadihani hitro ugotovimo, da smo prišli na razgledne travnike in cela Vipavska dolina leži pod nami. Prav daleč se menda vidi. Celo do morja.

Strmina

Pa je na obzorju ležal tisti megleni mrč, ki kljub dobrim obetom po navadi vse pokvari. Na sončen poletni dan, zna biti vroče. Smo le na Primorskem. Sonce se upre na travnata pobočja in cvetje zadehti. Ko pridemo mimo velikanov, kamnitih prstov, ki kažejo v nebo, strmina popusti.

Pod kamnitimi prsti

Na odcepih se ne pustimo motiti, vzpon nadaljujemo do koče (1242 m; ura in pol hoje). Ta sprva niti ni videti prav gorsko, ko pa pridemo bližje in uzremo klopce, bomo vedeli, da smo prav. V senci na robu gozda lahko posedimo in ujamemo pravi utrip. Potem pa nič ne odlašajmo, korak bo treba zastaviti naprej. Je še toliko za obhoditi.

Počitek in malica

Pa ni skrbi. Sedaj, ko smo na obrobju Trnovskega gozda, visokih strmin ni več. Kot da bi burja, ki kar pogosto potegne preko roba, travnata pobočja zgladila. Na Kucelj se spustimo na nasprotni strani koče. Nič ne zavijajmo z očmi. Pot se najprej res spusti, nato položi in iz gozda stopi ob travnike.

Pri koči Antona Bavčarja na Čavnu

Pred seboj že zagledamo golo kopico, ta bo prava. Pot je dobro markirana, tako da ni kaj zaiti, dva odcepa za Malo goro nas skoraj ne bi smela premotiti. Preveč pa se le ne zaklepetajmo, da ne zgrešimo mesta, kjer s kolovoza zavijemo levo navzgor. Nekaj vzpona, potem pa se svet odpre.

Cvetje dehti

Šibko burjo so obetali vremenoslovci. Ko smo pospravljali kape v nahrbtnik in nas je občasno kar malo zaneslo, smo pomislili, kako mora tu vleči, ko malo bolj zapiha. Je počesala travnata pobočja in je pobožala nas. Na vrhu sta vpisna knjiga in križ (1237 m; dobre pol ure).

Kucelj

Ko piha, stopimo čez vrh in sedemo na leseno desko na drugi strani. Če je le ne bo kdo odnesel. Tam je namreč zavetrje in vetra skoraj ne čutimo. Posedimo in razmislimo. Naprej ali nazaj. Veliki rob je lepo viden pred nami in čeprav izgleda daleč, ni sile. Povrhu tudi kakšnih hudih vzponov in spustov ne bo.

Suhi travniki

Je pa pot precej zapuščena, markacije mestoma komaj vidne. Pa ji vseeno ni težko slediti. Iz Kuclja se spustimo navzdol, gremo mimo smerokaza po travnikih naprej. Če je vroč dan in veter ne prinaša hladu, zna biti tu kar vroče. Presenečeni obstanemo na robu nekdanje ceste, potem pa zavijemo desno.

Kolovoz, zadaj Kucelj

Levo vidimo nenavadno skalo, na pogled ravno kot miza. Če se prebijemo skozi grmovje in pridemo bliže, vidimo, da je dokaj razčlenjena, hkrati pa tudi, da na razgledišče ni pretirano težko splezati. Pa se ne zadržimo predolgo, nas čaka še nekaj poti.

Skalna miza

Sprva hodimo po kolovozu, potem pa bo treba po stezi levo. Čeprav ni videti, hodimo povsem nad robom, razgledov je vedno več. Vzpnemo se še čez nekakšen predvrh, gremo nad strmim razdrapanim pobočjem in že stojimo na vrhu (1237 m; 40 minut).

Veliki rob

Seveda ni, da bi kar obrnil in tekel nazaj. Se le splača nastaviti obraz burji in z odprtimi očmi zaokrožiti naokoli. Se marsikaj vidi. Vipavska dolina, griči nad Novo Gorico, predvsem dobro vidna Skalnica, pa Trnovski gozd. Ko vpijamo podobe, se zamislimo.

Pogled v dolino

Namreč možnosti je zadosti, če dan ne priganja, lahko še naprej kolovratimo tam okoli. Še kaj zanimivega se zagotovo najde. Ali pa imamo drugačne načrte, ki nas vabijo nazaj. V tem primeru stopimo po že znani poti, naše stopinje in sem ter tja kakšna markacija so nam zanesljiv kažipot.

Prepišni rob Trnovskega gozda

Skočimo čez Kucelj in se na drugi strani spuščamo nazaj proti koči. Toda kaj, ko sta dve. Če hočemo pogledati še tisto na Mali gori, bo najbolje že pri prvem odcepu, z jasnim napisom, zaviti desno. Pot se sprva spušča zložno, potem pa kar strmo. Bodimo pazljivi na odcep levo, lepa tablica pove, da mu moramo slediti.

Očnici

Koča leži na robu travnate uravnave (1032 m; pol ure z Kuclja). Treba bo sesti in si oddahniti. Nato pa spet na noge! Dvignemo se na izrazit travnat griček nasproti koče in tam lovimo stezico. Sledimo ji na travnike nad robom, vse do lesenega smerokaza na razpotju. Kam naprej, je sedaj naša odločitev.

Pred kočo na Mali gori

Če navzdol proti izhodišču, bo morebiti najbolje korak zastaviti naravnost. Če pa gremo nazaj do koče Antona Bavčarja, se raje zasukajmo levo, puščica obeta pol ure. Stezica je dokaj zaraščena, a vseeno dovolj dobro vidna, da z nekaj previdnosti ni možno zaiti. Celo kakšna markacija se najde.

Od koče do koče...

Je pa vročina ob tem, ko grizeš kolena po strmih travnikih, prav neznosna. Na srečo občasno zakolovratimo v senco, tako da prehude sile ni. Ko pridemo do steze, kjer smo sopihali zjutraj, do koče ni več daleč. Za kakšnih štirideset minut korakov je od koče do koče. Počitek? Že sami vemo…

Sončni travniki

Nad kočo je dvoje vršičkov, nič kaj pretirano razglednih, zato pa toliko bolj zanimivega imena. Mali in Veliki Modrasovec. Krenemo za kočo in se sledeč markacijam za Golake, vzpnemo po stopničkah proti gozdu. Komaj dobro zakorakamo vanj, že se desno odcepi dobro vidna stezica. V nekaj minutah pridemo do radioamaterske koče in oddajnika na vrhu Malega Modrasovca (1306 m; deset minut).

Mali Modrasovec

Razgleda ni, če nočemo plezati po železni konstrukciji navzgor. Zatorej bomo verjetno kar hitro obrnili. Če pa srečamo prijaznega radioamaterja, se le ustavimo. Bomo slišali kakšno zanimivo misel. O marsičem. Predvsem pa lahko dobimo kakšen koristen napotek. Nam je že malo kasneje, zelo koristil.

Pot na Veliki Modrasovec

Ker z malim po navadi nismo povsem zadovoljni, hočemo še kaj velikega. Zato se znova spustimo do razpotja in zavijemo desno, sledeč markirani poti. Po nekaj minutah hoje, se levo odcepi stezica, napis Modrasovec na drevesu kaže, da bo prava. Vzpona do vrha (1355 m; dvajset minut) ni veliko, hoja skozi senčni gozd pa je prav prijetna.

Vrh

Na vrhu preseneti ostanek nekdanje vojaške zgradbe. Najverjetneje je stala na betonskem podstavku, ki se je obdržal do danes. Če gremo malo naokoli, se nam bo uspelo povzpeti nanj. Le tako bomo kaj videli. Tja nekam daleč, seveda.

Na ostankih nekdanje vojaške gradnje

Gledal sem zemljevid in privlačila me je cesta, ki naj bi v bližini vrha tekla nazaj proti koči. Pa se je ni nič videlo, nobena stezica ni zavila v njeno smer, le markirana pot je nižje šla…tja nekam. Ni prepričala. Tudi lomastenje po gozdu, brez prave smeri, v neznanem svetu, ponavadi ni najbolj pametna odločitev.

Igrišče velikanov

Zatorej nazaj do koče, tam pa proti Predmeji. Kaj bi se namreč človek vračal po poti, katero je že gor grede obiral. Sprva hodimo po cesti, avtomobilov, ki bi nam poprašili pod nos, na srečo ni veliko. Markacij je zadosti, odcepa desno navzdol v gozd skoraj ni mogoče zgrešiti. Celo možic pokaže pot.

Kot jata plahih jerebic...

Hoja je prijetna, ni pretirane strmine. Hodimo med skalnimi bloki, prav nenavadnih oblik. Kot bi se znašli v čarobni deželi. Palčki v deželi velikanov. Pod seboj začutimo vas in v njej zavijemo po cesti navzdol, proti Ajdovščini. Čeprav topotanje po asfaltu praviloma ni ravno tisto, kar bi iskali, pa je ob spustu toliko za videti, da na črno podlago kmalu pozabimo.

Kapela pod vasjo

Hiška v globeli, kapelica, trije skalni tuneli in most preko kamnite grape. Oči zaznavajo, duša vidi. Ko se cesta ponovno razširi, smo že na izhodišču jutranje poti (od koče ene ura). Do kamnoloma, kjer stoji naš dom, je le še nekaj korakov.

Zadnji koraki proti domu

Planina v Podbočju

(15.8.2010)

Dolenjska nima visokih gora, ki bi kot igla šinile tja v nebo in grozile, da ga preluknjajo. Nima strmih sten, ki bi bile izziv za plezalce in tudi ne prav veliko strmin, po katerih bi pozimi vriskali smučarji. Ima pa nekaj drugega. Nežna gričevja, kot bi jih z roko pobožal, sončne travnike in med njih posejane vinograde, nasmejane ljudi.

Parkirišče pri šoli

Čeprav ne grizeš velikokrat kolen, lahko hodiš do onemoglosti in si še vedno nekje tam. Med čudovito gričevnato pokrajino, takšno, kot je bila ob prvem koraku in bo tudi ob zadnjem. To daje poti tisti čar, da sprehodom tam okoli z lahkim srcem rečemo – popotovanje.

Oblaki se trgajo

Izhodišče? Lahko se ustavimo na parkirišču pri pokopališču v Podbočju, le malo za mostom čez Krko. Ali pa parkiramo pri šoli, tako kot smo mi. Med vikendom verjetno ne bomo nikogar pretirano motili, pa tudi hrupa s ceste je nekoliko manj (45.863766 15.463389, 155 m).

Podbočje

Jutro se ni začelo prav nič obetavno. Dež in grmenje že nista dobra popotnica za celodnevni pohod. Pa se nismo dali. Ko je huda ura čez slabi dve uri minila, smo bili že skoraj prepričani, da bo danes lep dan. In prav smo imeli. Ko smo naredili prve korake skozi vas, so se oblaki nad nami že trgali.

Kljuka

Kam torej? S parkirišča pri šoli gremo po ulici med hišami proti dobro vidni cerkvi sv. Križa. Ravno pred njo so prve markacije, smerokaz odkazuje pravo smer. Gremo čez kamniti most in mimo številnih mostičev nad rečico Sušica. Malo za ribogojnico je treba zaviti levo v gozd.

Kolovoz nad Šutno

Pot se vzpenja počasi, če se nam ne mudi, le poglejmo naokoli. Ko je čas pravi, tam okoli rastejo gobe. Pridemo v vas Šutna, kjer se po cesti spustimo strmo navzdol, zavijemo levo čez potoček in na drugi strani spet šinemo levo po kolovozu navzgor. Ujet v strmo gozdno pobočje zna biti blaten, mi mu moče po jutranjem nalivu nismo preveč zamerili.

Vinograd pod vasjo Hrastek

Pot se zravna, ko prikorakamo v vas Hrastek. Na drugi strani vasi se odcepimo levo, se najprej malo vzpnemo, nato pa gremo dolgo časa skozi gozd bolj ali manj po ravnem. Ko se ravno začnemo, morebiti že malo jezno, spraševati, kam ta pot sploh pelje, pred seboj zagledamo vasico Brezje v Podbočju.

Med vasema Hrastek in Brezje

Med hiškami zavijemo levo in sledimo markacijam na kolovoz nad vasjo. Kar strmo se vzpenja, dokler se svet ne odpre v travnato globel. Dvignemo se levo na cvetoče košenine pod našim ciljem. Kolovoz nas vodi še nekaj časa navzgor, pod neizraziti Goli vrh, ob stari hruški s sladkimi sadeži pa levo že zagledamo prve hiše (tri ure in pol smo hodili, tablica obeta uro manj).

Travniki pod Planino

Je to cilj? Planina v Podbočju, ki niti prava planina ni. Vsaj ne takšna, kot si jo ponavadi predstavljamo. Bolj vasica, le malo pred mejo s Hrvaško. Markacije gredo do tu. Lahko obrnemo, posedimo na izletniški kmetiji ali raziskujemo okolico. Mi smo se po cesti napotili desno navzgor, na mejnem prehodu poklepetali s policistom in nato sledeč napotkom zavili levo na makadamsko cesto.

Planina v Podbočju

Malo preden se je levo odcepil kolovoz, smo zavili desno. Raziskovali smo traktorsko vlako, ko pa je ta pred globeljo bolj ali manj izginila, smo zavili desno in se strmo zagrizli v pobočje. Ko se je svet zravnal je navigacija malo desno kazala vrh. Planinska gora (844 m, pol ure iz Planine).

A to je vrh?

Otroci so zavijali z očmi, še meni se je zamalo zdelo. Kakšen vrh neki… Na srečo sem na levi strani našel manjši travnik, ob robu katerega je stala lovska opazovalnica. Z roba smo se ozrli proti Hrvaški. Zagreba sicer nismo ugledali, kot je obetala gospodarjeva hči na kmetiji v vasi. Toda prisegel bi, da visok vrh z oddajnikom ne more biti drugega kot Sljeme. Vsaj nekaj.

Pogled k sosedom

Kje točno teče meja, naj bi bilo možno ugotoviti po dveh ali treh belih črtah na drevju. Zato ne pretiravajmo, misel na vklenjeno korakanje proti najbližji policijski postaji na drugi strani meje, nedvomno ni najbolj prijetna. Kakorkoli že, vzpon se splača, če hočemo sosedom pokazati jezik, drugače komajda. Mi ga nismo.

Počitek

Raje smo počili na bukvi, ki je trudna legla na gozdna tla. Nato pa zakorakali navzdol. Ko smo prišli do makadamske ceste, smo zavili desno in takoj levo. Na vrhu smučarske vlečnice, tam nekje na robu gozda, je vrh s pomenljivim imenom Vrh (762 m). Nanj se iz vasi vsekakor splača povzpeti. Razgled na Krško in okolico je od tu nekaj posebnega.

Vrh

Še posebej izstopa jedrska elektrarna. Nekateri se sprašujejo, kaj jo je treba. Si mislim, da nimajo prav. Saj je takšna kot ženska. Mirna in dobrohotna, in daje nam res veliko. Nam pa lahko zbuja strahove, zato je z njo včasih težko, brez nje še težje. A bognedaj, da bi ji kaj ponagajali. Ji pritisk nevarno naraste, saj jo lahko še raznese. In potem…

Razgledovanje

V vas smo se spustili kar naravnost po travniku (pol ure iz vrha Planinske gore). Pastirja, tistega, rahlo naelektrenega, smo zlahka preskočili, poiskali konec markirane poti… Konec? Kje pa, nov začetek. Korakamo nazaj mimo že znane hruške.

Travnik pod Vrhom

Na travniku pod Golim vrhom je treba biti pozoren na tablice, ki razkrivajo možnosti. Če se hočemo vračati po smeri vzpona, gremo naravnost. Če nam je bolj po volji klobasanje, pa se pustimo zapeljati levo proti Prušnji vasi. Ponovno je bilo malce zavijanja z očmi, saj je pot nekoliko daljša. A če smo skupaj, gremo po isti poti, ni druge možnosti.

Slovo od Planine

Prečimo travnike, ko zakorakamo v gozd, pa se pot začne počasi spuščati. Če se nam še vedno ljubi, lahko pogledamo za gobami. Tu se zna še kakšna najti. V Prušnji vasi stopimo na cesto, zavijemo levo in na drugi strani vasi, za cerkvijo na gričku ponovno levo proti Frlugi. A le nekaj korakov, saj markacije pokažejo na kolovoz, ki desno zavije v gozd.

Srečanje

Hodimo po poti proti zaselku Gradnje. Odpirajo se nam lepi pogledi na vinograde in dolino tam nekje nižje. Če srečamo domačina, si le vzemimo minuto in pokramljajmo. Se splača. Da si oddihnemo, kaj novega zvemo in predvsem začutimo dolenjsko dušo.

Sv. Katarina na Frlugi

Pod zaselkom se kar strmo spuščamo navzdol. Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo levo, pa kmalu spet desno po dokaj zaraščeni stezi strmo navzdol. Na to, da se bo treba spustiti in spet vzpeti, nas je opozarjala že gospodarica na kmetiji na Planini. Pa sem obdržal zase, kaj bi druge prehitro strašil.

Vinogradi

Ko se svet zravna, gremo čez mostič in na drugi strani ob vinogradih takoj spet navzgor. Markacije so sedaj bolj redke, pa naj nas morebitni odcepi ne motijo. Vzpenjamo se, pot zna biti občasno malo zaraščena, pa smo vseeno prav. Pridemo do kolovoza in mimo zidanice in med vinogradi na široko sleme. Po njem teče cesta, mi zavijemo levo in že po nekaj korakih desno navzdol.

Dolina potoka Sušica

Kmalu se bo potrebno ponovno odcepiti desno, bodimo pozorni. Kolovoz nas sedaj pelje skozi gozd, ko ponovno pridemo na travnike, smo že tik nad vasjo Podbočje. Samo še čez Sušico stopimo, pa je klobasa zašpiljena. Do izhodišča ni več daleč (dobri dve uri in pol).

Mostovi

Zato le umirimo korak in umirilo se nam bo tudi srce. Kaj bi še naprej divjalo od navdušenja nad potjo, ko je božanje dolenjskih gričev že počasi za nami. Ostanejo le spomini…

Klobasanje na Lisci

(14.8.2010)

Prvi korak je nekam zapleten. Je namreč tesno povezan z voljo. Te po navadi primanjkuje. Tako se nam kaj lahko zgodi, da naš biološki stroj zaradi nje zarjavelo obstane na mestu. In grozi, da se ne premakne nikoli več.

Parkirišče nad Bregom

Pa je v resnici potrebujemo tako malo. Volje namreč. Samo za prvi korak. Potem gre kar samo. Kam? To že določi kasneje glava, kaj bi se obremenjevali s tem že na začetku. Če imamo le našpičena vsa čutila, bomo že ubodli pravo.

Jurkova pot

Ko oči zaznajo sončne žarke, ki se med redkim drevjem prebijejo skozi sušečo se meglo, nos zavoha jutranje dehteči cvetoči travnik, ušesa napolni zaspano žgolenje ptic, jezik posladka zapoznela borovnica in lase skuštra nagajivi veter, vemo, kam bo treba. Na pot!

Nad samotno kmetijo

Izhodišč je neskončno. Mi smo si ga tokrat izbrali nad vasico Breg, malo nad Sevnico. Parkirišče na začetku Jurkove poti ni ravno veliko, za avtodom ali dva pa se ga že najde (46.051388 15.243728, 230 m). Hoje je kar nekaj, tako da se le podvizajmo, če obljublja napoved popoldansko močo.

Soimenjaka

Markacije nas na drugi strani ceste, prav nasproti parkirišča, povabijo v gozd. Pot se zlagoma vzpenja, niti zadihamo se še ne, ko pridemo na travnik. Gremo ob njegovem robu, ga prečimo in nad osamljeno in vsaj na prvi pogled precej zapuščeno domačijo zavijemo ponovno v gozd. Pot je prijetna, ne prestrma.

Pod vasjo Razbor

Če je ne bo že pretirano obliznil slinar, znamo ob poti najti kakšno lepo gobo zvenečega imena. Ko pa zadiši po jeseni, nas bodo na robu gozda, kjer se že vidijo prve hiše in zvonik cerkve sv. Janeza Krstnika na Razborju, presenetili bogato obloženi kostanji.

Cerkev Janeza Krstnika in Razbornik

»Meglice so še pokrivale vas, toda jasnina, ki se je občasno pokazala, je napovedovala lep dan. Postali smo pri sv. Janezu Krstniku, prebrali Razbornik, nekakšno vaško kroniko in se sprehodili okoli cerkve. Potem pa že z domačini barantali za pritepenega mucka. Najraje bi nam ga podtaknili. Pa se nismo dali, naj kar ostane tu, na kmetih, mu ne bo hudega. Pomahali smo v slovo, potem pa že stopali po asfaltni poti naprej.«

Nad vasjo

V vasici Lisce nam markacije pomignejo, da bo treba v breg, čez travnik in nato v gozd. »Na njegovem robu so nas presenetile velike pajčevine, na katerih so bile neštete kapljice. Malo višje v gozdu, pa smo se počasi prebijali na sonce. Njegovi žarki so med drevjem prodirali skozi meglice in ustvarili neverjeten prizor.

Pajčevine

Na izpostavljenem razgledišču smo lahko opazovali, kako sonce suši jutranjo meglo, belo morje pod nami pa se razblinja.« Pot je prijetna in tudi v sončnem dnevu ne prevroča. Vzpenja se zlagoma, če je kje treba malo zagristi v kolena, se kmalu strmina unese. Pri sv. Joštu se poti združujejo in ločujejo. Smerokaz proti našemu cilju je jasen, torej ni nikakršnega dvoma, kam.

Sončna pot

Po prijetni gozdni poti se vzpnemo do travnikov pod vrhom. Gremo mimo vzletišča za zmajarje, ki je hkrati tudi čudovito razgledišče, do Tinčkovega doma in se nato mimo Jurkove koče napotimo še do razglednika na vrhu Lisce (948 m; dve uri, če nas zamikajo gobe, raje računajmo tri).

Kot bi nam svet ležal pod nogami

»Punce so legle v travo, sezule gojzarje in uživale. Jaz sem se jim sicer pridružil, po drugi strani pa tudi že malo priganjal. Napoved slabega vremena mi namreč ni dala miru. Meteorološki radar poleg nas je vsake toliko časa pomirjujoče zagodrnjal. Kaj hudega pa morda res ne bo.

Tam smo doma...

Mimo jadralnega padalca, ki se je pripravljal na polet, smo se odpravili navzdol. Dekleti seveda povsem po svoje. Nagnjeni travniki so namreč odlični za kotaljenje.« Kmalu pod vrhom se lahko pustimo prepričati poti do vasice Cerje.

Ljubezen

Ali pa se vrnemo do sv. Jošta, skozi ključavnico pokukamo v cerkvico in na zidu opazujemo martinčka, ki vpija toploto sončnih žarkov. Če hitimo nazaj do izhodišča, bo to najboljša možnost. Kolikor pa hočemo malo klobasati in potem klobaso tudi uspešno zašpiliti, jo lahko mahnemo proti Sevnici.

Kotaljenje

Pot se sprva strmo spušča, dokler v vasici Polje ne pridemo na cesto. Odpirajo se nam lepi pogledi na vas Razbor, Savo in ravnino ob njej, mi pa se sledeč markacijam levo spustimo po kolovozu navzdol. Ponovno pridemo v gozd in iz njega nižje na cesto. Tu se levo pridruži pot iz Cerja.

Martinčkanje

Gremo čez cesto in navzdol proti vikendu, ravno pred njim pot zavije desno in se nižje doli ponovno priključi sivi cesti. Kažipoti nas usmerjajo proti Zajčji gori in prav je tako. Večino časa hodimo po samotnem asfaltu, občasno pa pot zavije tudi v gozd.

Sv. Jošt

Za seboj pustimo vasi Zlateče in Ledina, gremo mimo Zajčje gore in se nato začnemo odločno spuščati proti Sevnici. Če markacijam sledimo skozi naselje, nas bodo pripeljale do železniške postaje (185 m; dve uri in pol do tri ure hoje z vrha Lisce). S tem pa smo dobili tudi že odgovor, kako nazaj.

Pot navzdol je razgledna

Za drobiž nas vlak popelje tistih nekaj kilometrov. Le bolj poredko vozi ob vikendih, zato se prej pozanimajmo o voznem redu, da ne bomo predolgo čakali. Do parkirišča je iz železniške postaje še slab kilometer in pol.

Pogled na številne korake

Dejansko hodimo po začetku Jurkove poti in tako, več kot primerno, zašpilimo našo klobaso. Z zadnjim korakom. Ki pa je, dokler le migamo, v resnici spet prvi. Saj konec enega obrata v zobovju življenjske ure vedno predstavlja le začetek novega. Pa srečno!

Vozi me vlak v daljave...

Odporna točka Goli vrh

(25.7.2010)

Svet je raznolik. Taki smo tudi ljudje. Danes se imamo radi, jutri se prepiramo, pojutrišnjem že tepemo. Ali obratno. Po svoje je tudi prav tako. Saj bi bil drugače svet dokaj dolgočasen.

Bukovec

Vendar včasih pretiravamo. In tako preprosto stiskanje pesti v vaški gostilni zaradi nekaj centimetrov zemlje ali tistih lepih kodrov preraste v precej bolj resno zadevo. Stvari postanejo zapletene. Tako zelo, da pesti ne stiskata več le dva, temveč na tisoče, celo milijone ljudi. Večina jih sploh ne ve zakaj, tisti, ki so to nekoč vedeli, pa so že pozabili. Kot bi se celemu svetu zmešalo.

Žirovsko

Ljudje se vkopljejo na različni strani in se gledajo. Čakajo, kdo bo prvi naredil gib, katera pest bo šinila kvišku, kdo prvi zagnal kamen. Svoj strah skušajo zakopati čim globlje. Tako pač je. Med velikima vojnama so se prav neprijazno gledali Slovenci in Italijani. In to ne kjerkoli, temveč prav blizu.

Steza nad nesojenim mladinskim domom

Nad mestecem Žiri je potekala Rapalska meja. Na eni strani so se Italijani ugnezdili v utrdbah Alpskega zidu (Vallo Alpino), na jugoslovanski strani pa so se tik pred izbruhom druge svetovne norije odzvali z gradnjo svojega sistema utrdb, ki se je po generalu Rupniku poimenovala Rupnikova linija.

Vodič nas že čaka...

Zgrajenih je bilo 12 velikih utrdb in kar okoli 4000 manjših bunkerjev. V bližini Žirovskega vrha sta bili dve veliki utrdbi. Večja, še v gradnji, je bila pod Hrastovim gričem, druga, skoraj dograjena pa na Golem vrhu. Ta je bila naš cilj. Utrdbe si ni mogoče ogledati samostojno, saj je zaklenjena.

Vrh Svetih treh kraljev

Zato bo treba poiskati vodiča, naš je bil od blizu (Peter Oblak, Goli vrh 10, prikliče se ga lahko na 04 51 80 830 oziroma 031 402 392). Zanesljivo bo tudi najbolje svetoval, kje parkirati, mogoče celo spati. Novo asfaltirana panoramska cesta namreč pelje le nekaj sto metrov od bunkerjev, na drugi strani griča.

Tam zadaj je bila nekoč Italija

Če ni druge, nam še vedno ostane možnost, da parkiramo v Žireh, kjer je možnosti dovolj in se peš ali s kolesom vzpnemo proti cilju. Mi smo že naredili tako, le da so nas do kmetije Bukovec (46.050010 14.160742), kjer imajo dobro domače suho sadje, popeljala štiri kolesa.

Oznaka Rapalske meje

Od tam smo se napotili po napotkih gospodarja čez travnik proti propadajočim ostankom nečesa, kar je bilo mišljeno kot mladinski dom. Mladina je odrasla, stavbo prerasla, pa tudi obeti za prihodnost niso najboljši. Hiška je za dom upokojencev namreč premajhna. V močvirnatem gozdu so nas zadržale borovnice, tudi nekaj gob so srečneži našli.

Danes je vhodni bunker S1 skrit v gozdu

Nato pa ob robu travnika, čez cesto in že smo bili pri vodiču. Ta nas je prav po šolsko posedel in nam odpredaval kitico…kaj eno, kar dve…o časih, ko so se iz enega na drugi breg precej grdo gledali. Tastari smo poslušali z odprtimi usti, otroci pa so bili z mislimi seveda povsem drugje. Kot po navadi.

Vhod je več kot zanimiv

Naša četica je za generalom odkorakala naprej do roba gozda in se vzpela proti Golemu vrhu. Pred nami se je pokazala betonska bunka. Bunker. Vhod vanj je zanimiv. Po lojtri na balkon, nato pa skozi strelno lino v notranjost. Menda se dogovarjajo, da bi na drugi strani naredili izkop nedokončanega rova. Da bi bil vstop bolj enostaven. Pa jade. Je takole čisto nekaj drugega. Pravi adrenalin.

Pogled v globino

Še nekaj razlage, nato pa navzdol. Sprva po lojtrici iz klinov na prvi podest in naprej na podoben način na vrh stopnic. Pogled je bil kar malo grozljiv. Na začetku podesta je namreč beton odpadel in skozi železje se vidi le črnina. Spust v globino po stopnicah je sedaj varen, saj so naredili ograjo in jeklenico ob steni.

Pod pehotnim bojnim blokom

Dobrih 20 metrov nižje smo odvisni samo od svojih svetilk. Pred leti so sem notri hodili raziskovat okoliški mladci. Zlezli so na rogač, ki se je upognil ravno prav, da so pristali na balkonu. Vendar se je spust v globino za nekatere kaj slabo končal.

Zasuti vstop

V globinah je bilo namreč še nekaj iperita, ki je ob brskanju po ostalinah poškodoval kožo. Enemu tako hudo, da so ga zdravili v vojaški bolnišnici. Kasneje je vojska nevarnost odstranila, zgodbe pa ostajajo. Ko se sprehajaš po dvoranah pod zemlji, si začuden in z odprtimi očmi slediš pramenu svetilke.

Cisterne

Omet je ponekod tak, kot bi zidar še ravnokar v kotu pospravljal svojo opremo. Sicer pa so dvorane večinoma prazne, nekaj je še lesenih tramov, ostankov karbidovk, veder. Tla so na nekaj mestih blatna, s stropa sem in tja rastejo špagetki, nenavadne plesni tema ne moti.

Ostanki karbidovk

Ko hodiš po dvoranah, si ne predstavljaš prav dobro, kakšen je bil razpored prostorov. Zato si je dobro v Turističnih informacijah v Žireh izprositi knjižico Pozdravljeni, ljubitelji utrdb Mihe Nagliča. V njej je natančen tloris podzemne gradnje. Vodič nam je pripovedoval o dogodkih ob gradnji, namembnosti posameznih prostorov in tako odstiral preteklost.

Ostanki gradnje

Od pehotnega bojnega bloka S1, kjer smo se spustili v globino, smo šli skozi pet dvoran, še mimo dveh pa smo prišli do zasutega vhoda. Precej mokro je bilo v zadnjem delu, zato smo obrnili in se mimo cistern vračali skozi štiri dvorane do rezervoarjev za vodo na vrhu širokega stopnišča.

Kapnik

Pogledali smo še proti pehotnemu bojnemu bloku S2, nato pa že počasi globini dajali slovo in se po stopnicah dvigali proti površju. Za konec je bilo, po uri raziskovanja novonastalega podzemlja, treba ponovno skozi luknjo na balkonček. Nekaj previdnosti tu ni odveč, saj balkon nima ograje.

Objekt S2

Drugi pehotni blok smo si pogledali še od zunaj, potem pa na robu travnika spet prišli na sonce. Tako prijetno je grelo, da smo posedli in si privoščili malico. Bolje rečeno okusno pojedino iz domačih dobrot – kozjega in ovčjega sira, namazov s čemažem, domačih jogurtov in kruha, jabolk.

Prijatelji...

Mlaskali smo in hvalili, kako je dobro. In res je bilo, čeprav je le vsak prispeval tisto, kar je imel. Potem pa…domov. Pa kaj še. Na Javorču je bila vendar veselica, praznik žetve. Tega pa res ne smemo zamuditi…

Malica je hitro pošla...

Boč

(23.5.2010)

Boč je zanimiv osamelec nekje med Rogaško Slatino in Poljčanami. In kot vsak osamelec je seveda nadvse razgleden. Z vrha ti pogled poboža gričevnate ravnice vse naokoli in se ustavi šele tam nekje daleč, za obzorjem, kjer k nebu šine hrepenenje.

Parkirišče v Zgornjih Poljčanah

In prav malo truda je potrebno do vrha. Ravno prav se zadihamo, če ne bi bilo treba zlesti na razgledni stolp, nam še pot ne bi stopil na čelo. Zato je med Štajerci, čeprav ne seže čez višine, kjer greha menda ni več, vseeno priljubljen.

Cerkev sv. Križa

Izhodišče je lahko v Zgornjih Poljčanah, med prijaznimi ljudmi. Pozdrav in nasmeh jim namenimo, tako živim kot mrtvim in morebitno nelagodje na obeh straneh bo izginilo. Če se ravno ni komu preveč mudilo na oni svet, parkirajmo v bližini pokopališča, kjer je lep razgled na Boč na eni in valovita žitna polja na drugi strani (N46.304593, E15.583871, 263 m).

Štorklja

Od tu do prvih markacij ni daleč. Odpravimo se v center vasi in pojdimo ob glavni cesti v smeri Rogaške Slatine. Že po nekaj deset metrih bomo opazili smerokaz, ki bo do Boča obetal dve uri in deset minut hoje. Tu se tudi začno markacije. Po nekaj metrih zavijemo levo in kmalu spet desno.

Zgornje Poljčane

Ko se proti koncu ulice praskamo po glavi, če obstaja prehod, ga že zagledamo. Trava na poti je bila pokošena, tako da nas jutranje mokra ni nič zmočila. Na cesti zavijemo levo in hodimo do parkirišča, nad katerim se razcepi dvoje poti. Mi smo za vzpon izbrali desno, čez Babo.

V iskanju Babe

Mogoče sva bila odločilni jeziček na tehtnici midva z Gregorjem. Bogsigavedi kaj sva pričakovala, toda ime je bilo res obetavno. Pa naju je na trdna tla najprej postavila Mojca in pojasnila, da je baba tista, ki ima le še en zob in eno joško, potem pa še pohodnica, ki je ob poizvedovanju hitro razložila, da je to le skala in prhnila, če sva res pričakovala kakšno 18-letnico. Le pri sebi sva v brado mrmrala odgovor.

Vršiček Baba

Pot je sprva strma in kar dobro grizemo kolena. Prečimo cesto in se še naprej strmo vzpenjamo skozi gozd. Ko dosežemo slovito Babo (napis na skali (535 m) ne prepriča, morebiti je dilema le vršiček (589 m) malo naprej), pot zavije desno in se vzpenja po gozdnem pobočju.

Sv. Miklavž

Markacij je več kot dovolj, steza pa tudi razločna, odcepi dobro vidni. Torej z orientacijo ne bi smelo biti težav. Ko se spet približamo asfaltni cesti, so pred nami že travniki, koča in cerkvica sv. Miklavža (658 m, dobra ura hoda iz izhodišča).

Planinski dom na Boču

Ali bomo postali ali pa kar zastavili korak naprej, je seveda čisto naša odločitev. Za kočo gremo čez travnik navzgor, planinska pot se ves čas prepleta z gozdnimi učnimi potmi. Tako si lahko izgovor za oddih, najdemo v pojasnilnih tablicah, ki povedo, kaj raste ob poti.

Ko oko prvič poboža gričevje...

Ko se poti ločita, bo najbolje iti desno, na senčno pot. Po drugi strani bomo malo kasneje namreč drli navzdol. Vzpenjamo se čez gozd, pot ni prestrma. Ko zavije levo, je le še minuta ali dve do vrha (975 m). Vrha? Pa naj bo, čeprav je najvišja točka menda bolj naprej, nekje tam, kjer skuša nebo prešpikniti telekomunikacijska igla.

Senčna pot

Na vrhu, namenjenem množici, stoji razgledni stolp. Le z vzponom nanj se dvignemo nad drevje, zato se bo za odličen razgled potrebno povzpeti še teh nekaj metrov po železni konstrukciji (tri četrt ure od koče). Me prav zanima ali so Štajerci s stolpom želeli pohodniku pričarati lepote pokrajine naokoli ali le preseči magično mejo.

Telekomunikacijska igla

Navzdol gremo po drugi poti, torej od stolpa na drugo stran, proti vojašnici. Malo pred njo zavijemo levo, pod njo prečimo do makadamske poti in ji mimo vhodov v podzemne rove sledimo do dobro vidnega odcepa. Kar strmo se pot spušča, na odcepu zavijemo proti jami Balunjači.

Lakota

Pot se spusti desno mimo skal in pod njimi pridemo do vhoda v jamo, le nekaj korakov levo od poti (petnajst minut z vrha). Dolga naj bi bila 50 metrov, najdejo se celo zapisi, da je najdaljša na Štajerskem. Sama pretiravanja. Dolžino so vrli Štajerci verjetno zamešali z obsegom.

Zaspanec

Pa vseeno je temno ravno toliko, da bomo, če hočemo posvetiti v vsak njen kot, potrebovali svetilko. Ima pa dokaj zanimivo zgodovino. V njej se je namreč menda nekoč skrivala razbojniška poglavarka Špelka s svojimi pajdaši. Zaradi ugrabitve sina grofa Attemsa so jo leta 1740 na Štatembergu obglavili.

Kaj se naprej ne da?

Kakšna zgodba za otroke! Z nekaj domišljije jim bomo pred oči pričarali slovensko različico Jacka Sparrowa. Pod jamo je ob poti nekaj jeklenic, če je pot suha, bolj za dober občutek. Ločimo se od skalnega sveta in se spuščamo skozi gozd do naslednjega razcepa. Ponovno bi nas tablica levo hotela zapeljati do koče.

Kje je Špelka?

Mi gremo raje kar navzdol, mimo Finžgarjevega križa, ki stoji na dokaj razglednem mestu. Kmalu spet prečkamo makadamsko pot, takoj pod njo stoji desno velika skala (slabe pol ure od jame). Včasih je bila Titova, sedaj je šlo njeno poimenovanje nekomu v nos.

Finžgarjev križ

Z nekaj bele in črne barve, jo je povsem mimo njene volje, spremenil v Maistrovo. Spopad ideologij nič ne paše tu gor, le kaj je ljudem? Ko pot odločno zavije desno, v grapo Skodovec, imamo dve možnosti. Lahko sledimo markacijam. Lahko pa tudi ne. Svet se mi je zazdel zelo znan in takrat mi je kapnilo.

Skala mnogih imen

Le malo naprej sem ob vzponu zavil v maline s samotnega vršička nad skalo s pomenljivim imenom, enim zobom in eno joško. Grega, Mojca in Maja so zavili v grapo, jaz pa z otroci čez vršiček še enkrat iskat Babo. Seveda je ni bilo težko najti. Upam samo, da ima dobro vsaj eno – oko.

Škrbasti pogled na Zgornje Poljčane

Ker razgled je res lep, Zgornje Poljčane so tu kot na dlani. Čaka nas še spust po dokaj strmi poti do asfaltne ceste. Lahko jo prečimo in se spustimo do parkirišča naravnost navzdol ali pa gremo po cesti desno, do prvega ovinka. Tu iz Skodovca pripelje pot, ki smo jo malo višje zapustili.

Ploha

Zavijemo levo in že smo nad vasjo (slabe pol ure od skale, uro petnajst z vrha, vse skupaj štiri ure). Tu so na nas padle prve kaplje. Ko smo prišli do hiš, pa je že lilo. Prava poletna nevihta. Pa saj nismo iz sladkorja. In anorake smo imeli s seboj. Teh nekaj korakov do izhodišča, se res nismo stopili.

Njami...

Polhograjska Grmada

(5.4.2010)

Kot nas uči zgodovina, so imele grmade v preteklosti zelo dvomljiv sloves. Na njih so namreč pogreli marsikatero premraženo čarovnico. Ker pa je bilo les lažje prižgati kot kasneje pogasiti, se srednjeveško ogrevanje za marsikatero ni končalo ravno po načrtih. Neprijetni časi, ni kaj.

Spomenik

Težko bi človek trdil, da danes čarovnic ni več. Prav nasprotno, zdi se, da se je ta prostočasna dejavnost še posebej razbohotila. Toda novodobne čarovnice se ognja ne bojijo tako kot njihove prednice. Novi časi, kaj se more. Polhograjska grmada ima pomenljivo ime.

Križišče pri kamnolomu

Ali ga je dobila po svoji obliki, kurjenju kresov v svarilo pred Turki ali sežiganju kakšne čisto prave coprnice, ne vem. Ko smo pod oblačnim pokrovom ubrali pot iz vasi Topol, sva bila z Bojanom nekam zamišljena. Glede na to, kako je najinih šest spremljevalk začaralo naju, je bila skrb povsem na mestu.

Pod Goljkom

Izhodišče je vas Topol, parkirišče nasproti šole (N46.09355 E14.36962, približno 660 višinskih metrov). Odpravimo se levo in na križišču poti nekaj deset metrov naprej zavijemo desno v smeri kraja Dobrova. Preden cesta odločno zavije levo, gremo mimo spomenika drugi svetovni noriji.

Svetemu Jakobu grozijo meglice

Makadamski cesti sledimo do kamnoloma, kjer zavijemo desno. Saj ni možno zaiti. Pot kažejo številne markacije in smerokazi na križiščih poti. Hodimo pod vrhom Goljek, pot se ne vzpenja pretirano, pa tudi spušča ne. Prevalimo se na drugo stran pobočja, tik pred vršno piramido pot postane malo bolj sitna.

Resje

Še posebej, če je moča ustvarila čmokajoče blato in spolzke skale. Ko pridemo pod vršno piramido, nas čaka še malo bolj strm vzpon. Štrikamo levo in desno, pod nami so strmi travniki, tako da je nekaj previdnosti že potrebne. Vrh (899 m, dobra ura hoje) je razgleden, tako kot večina vršacev v Polhograjskem hribovju.

Pod vrhom

Tudi če se naokoli vlečejo megle, nič ne moti. Celotni sliki dajejo samo dodaten čar. Prostora na vrhu ni prav dosti, a vseeno dovolj, da na bolj čemeren dan ne motimo eden drugega. Z rokami, zelenimi od pritiskanja štampiljk, sežemo po domači potici in drugih velikonočnih dobrotah.

Štampiljke

Kaj ne bi, saj tu gori še posebej teknejo. Potem pa se še zadnjič ozremo čez Gonte proti Tošču, pogled popeljemo čez Ločnico do Sv. Jakoba in vasice Topol. Tam je izhodišče, tja usmerimo korak. Resda je poti, ki vodijo na vse strani neba, toliko, da je razmislek potreben.

Tošč

A odločitev najinih prijaznih »coprnic« je seveda dokončna. Pa saj pot ni nikoli ista. Vedno prinese nova srečanja, nova doživetja. Pisani zmaji, nasmejane face, spregledane pomladanske cvetice. Predvsem pa daje možnost, da beseda da besedo in se razvije…pravi babji čvek. Saj včasih si je treba dati duška.

Tele so naju zacumprale

Ko se na poti nazaj pot prekobali iz desnega na levo pobočje, gre naravnost dobro vidna stezica. Na drevesu je rumen napis, ki vabi na Goljek. Napis malo nižje »Privat« ne pomeni nič hudega, še manj kakšno hlačetrgajočo zver. Le, da je markacije nekdo narisal čisto sam, za svoje veselje in veselje drugih.

Zmaj

Saj tudi prave knafeljčeve niso. A koga bi to motilo. Vzpona na Goljek (809 m) je od razcepa komaj za dobrih deset minut. Na vrhu začudijo štirje betonski nosilci. Gre za ostanke temeljev stražarskega stolpa na Italijansko – Nemški meji med drugo svetovno norijo.

Cvet

Kakšen namen ima kup sodov, ki so prislonjeni na enega izmed njih, pa nam ni bilo jasno. Pot smo nadaljevali v začrtani smeri in se nad Marevšnikarjem spustili nazaj do kamnoloma. Da bi hodili po prašnem makadamu, nam ni dišalo, zato smo še malo kolovratili levo in desno.

Goljek

Tako za lepo popotnico. V Topolu smo ob prvi gostilni pokomentirali mete treh balinarjev v poznih srednjih letih, nato pa po slabi uri in pol prikolovratili nazaj do parkirišča. Še pomahali smo si, potem pa odžvižgali vsak na svoj konec.

Srečanja

Slavnik in Grmada

(14.3.2010)

Tisti kuštravi primorski vrh, ki ga vsako pomlad prevetri burja in iz nekaj centimetrov belega pršca naredi nenavadno velike zamete, je seveda Slavnik. Čeprav je vzpona do najvišje točke komaj, da se predihaš, je lahko pravi izziv.

Odhod

Zakaj le bi hodil nanj vedno po najkrajši poti. Ko pa se da, vsaj v eno smer, malo zaplesti zadevo. In tako naokoli priti ravno prav. Izhodišče naj bo Podgorje (507 m), je parkirišče dovolj veliko in mirno, da s prostorom ne bi smelo biti težav (N45.531394 E13.948317).

Brez moči

Pomahamo avtodomu in se odpravimo na cesto, zavijemo desno in po nekaj deset metrih levo v vas. Gremo naravnost navzgor, strma pot bo kar prava za vzpon. Vzpenjamo se skozi gozd, sledimo markacijam in ne ubirajmo bližnjic. Saj zanje ni čisto nobene potrebe.

Kraška pot

Gozd se počasi razredči, sredi suhega travnika so le še posamezni borovci. Ko tudi teh ni več, je pred nami že vršno pobočje z dobro vidnim oddajnikom in kočo, po Tumi poimenovano, ob njem. Pa se ne ustavimo ob koči, do najvišje točke (1028 m, slaba ura hoje) je le nekaj korakov, razgled pa šele od tam tisti, pravi.

Slavnik in Tumova koča

Ko si oddahnemo, so pri koči tablice, ki nam povedo v katero smer bomo morali, če hočemo priti do vasi Prešnica. Naj nas suhi travniki ne zmedejo. Gremo v smeri Grmade, izrazite piramide z nekakšnim stolpičem in anteno na vrhu. Ko se svet pred nami prvič vzpne, imamo dve možnosti. Lahko gremo po desni strani naokoli ali pa kar čez.

Pogled v smeri Plešivic in Razsušice

Slednja možnost bo bolj zanimiva. Saj s tem prečimo vrh z zanimivim imenom – Cigan (988 m, deset minut). Ko se na drugi strani spustimo podenj, smo v enaki dilemi. Grmado namreč lahko obidemo po markirani poti, ki teče po desnem pobočju vršička. Ker pa utrujenost nedvomno ni prevelika, bomo zagotovo zmogli tudi vzpon do vrha (1001 m, slabih deset minut).

Na vrhu Slavnika

Stopimo na izrazit kolovoz, potem pa najbolje, da kar naravnost navzgor. Razgled je čudovit, na to kaže že postavitev opazovalnega stolpa na vrhu. Če se kje nižje doli začne kaditi, se od tu najbolje vidi. Da bi se vračali nazaj nima smisla, gremo naprej navzdol, prav v nasprotno smer od Slavnika, ki se nam smeje tam za hrbtom.

Cigan in Grmada

Med gosto suho travo se stezica komaj vidi, pa nič zato. Tudi če gremo malo sem ali tja, bomo prišli prav. Otrokom pa je pobočje ravno pravšnje za igro. Le kdo bo koga ulovil? Pri prvih skrivenčenih drevesih zavijmo malo bolj desno in že bomo na markirani poti. Točno tisti, ki smo jo na drugi strani Grmade zapustili.

Pod vrhom Grmade

Številka 1 ob markaciji kaže, da smo na slovenski planinski poti. Pot poteka po gozdu in se ves čas prav prijetno spušča, zaiti ne moremo. Lep dan je bil in pravi užitek je bilo pohajkovati po tem kraškem svetu. Markacijam smo sledili navzdol. Kar nekaj pohodnikov nam je prišlo nasproti.

Pogled na Podgorje iz Grmade

Zeleno brinje je kazalo, da bo dobra letina, zvončki ob poti pa, da se hladni dnevi dokončno poslavljajo. Klepetali smo in priganjali Živo, ki se je vedno znova malo zasanjala. Je bil pač tak dan. Ko imamo dobre pol poti do doline za sabo, se nam na desni pokaže potka do le nekaj metrov oddaljenega skalnega razgledišča.

Brinje

Nekaj korakov pa res ni nič. Za lep pogled. Ko se oko napase, se vrnemo na markirano pot in se spuščamo naprej do železniške proge. To previdno prečkamo, potem pa smo že na razpotju. Če nas mika pogledati v vasico Prešnica (490 m, dobra ura hoje iz Grmade), bomo zavili desno.

Smer je jasna

Mi smo skoznjo že pred časom kolesarili, zato smo trudne noge usmerili levo. Kolovoz pod železniško progo pripelje do makadamske poti, ob kateri je na desni strani parkirišče. Poti sledimo slabe štiri kilometre do glavne ceste pred Podgradom. Ravno pri železniškem prehodu pridemo do nje.

Na razgledišču

Skozi vas do avtodoma pa bomo sedaj že znali, saj smo se le nekaj ur prej ravno tu mimo peljali. Do parkirišča bomo iz Prešnice hodili ravno tako dolgo, kot se nam mudi. Nam se ni preveč. Klepeta je bilo za dobro uro. Pa še res zanimiva srečanja so nas čakala. Kaj bi torej človek hitel.

Omrežena Prešnica

Ob cesti so bili konji, ko so se jim otroci približali, so prestrašeno pobegnili, Nejc pa pred njimi. To je bilo smeha. Živa in Nejc sta se kmalu ujela, se kepala in lovila. Tako jima ni bilo več dolgčas in tudi Živa ni zaostajala. Le še na koncu poti je bilo potrebno ob cesti malo počakati. Ko pa se je lep kuža tako prijazno dobrikal.

Srečanje

In ko smo prišli nazaj do avtodoma, so otroci od utrujenosti in vsega hudega nedvomno brez moči popadali po tleh? Ja, pa kaj še…

Utrujeni?

Pot treh cerkva

(3.1.2010)

Po dežju menda vedno posije sonce. Vsaj do sedaj je bilo še tako. In tudi tokrat se je po nekaj deževnih dneh prebudil dan, ko je treba zajeti sapo in zlesti nekam, kjer se kaj vidi. Saj ni treba visoko. Včasih je dovolj, da stopiš na stol. Drugič moraš pač višje.

Travnik

Mi smo šli tokrat nekam vmes. Na dobro razgledišče. Kaj dobro, odlično. Eno? Kar tri. Izhodišče je Laško (228 m), parkirati se še vedno da najbolje na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Gremo po parkirišču proti hotelom, prečkamo cesto pri prehodu za pešce in poniknemo skozi le nekaj metrov oddaljeni podhod pod železniško progo.

Poljub pod belo omelo

Zavijemo levo in takoj spet desno na cesto, ki se požene kar strmo v breg. Cesti sledimo vse do konca, gremo mimo zadnje hiše na travnik. Vzpenjamo se levo po kolovozu do gozda, od tu nas proti prvemu cilju usmerjajo na drevje narisane puščice in stilizirane oznake cerkve.

Sv. Mihael

Ko se nad nami že bočita dva visoka zvonika, lahko uberemo bližnjico naravnost navzgor ali pa sledimo stezi do hiš in se po cesti mimo kipa angela vzpnemo do cerkve sv. Mihaela (442 m, pol ure). Oko takoj ujame razgibane kuclje naokoli. Razgled na Laško in Hum nad njim pa ni edino, kar je za videti.

Angel

Skozi ključavnico lahko pokukamo v cerkev. Še prej pa si oglejmo vrata, že ta so nadvse zanimiva. In malo nižje kapelico istega svetnika. Če pozvonite na zvonček, to menda prinaša srečo. Ali izpolni željo. Ali nekaj takšnega. Vsekakor pa se ga sliši. Spustimo se po cesti navzdol.

Ponižni pogled

Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo desno. Gremo mimo zanimivega znamenja in še bolj zanimive »pušce«, torej kamnitega nabiralnika za prostovoljne prispevke. Cesta nas pripelje v vas Kuretno. Gremo skozi vas, dokler na levi ne zagledamo cerkev sv. Katarine (405 m, dvajset minut iz Šmihela).

Zvonček želja

Mimo zbirke nečesa, kar se je včasih imenovalo avto, imamo le nekaj korakov do našega drugega cilja. Če hočemo videti, kako izgleda od znotraj, pa bomo spet morali biti ponižni in se pobožno skloniti do…ključavnice. Se žal le tam vidi, kar je pač za videti. Vrata so trdno zaklenjena.

Znamenje in pušca

Previdnost je mati modrosti, pravi stari pregovor. In res ni za dopustiti, da bi katerega od svetnikov, angela ali bognedaj kar samega Boga, Cefizelj pobasal pod pazduho. Za cerkvijo je klopca, zato je posedeti vedno možno. In ob tem razmišljati o bolj ali manj pobožnih stvareh. Nam do tega ni bilo, smo jo kar hitro mahnili nazaj.

Sv. Katarina

Gremo po isti poti. Ko pridemo mimo odcepa za sv. Mihaela, pa bo potrebne malce več pozornosti. Čez dobrih sto metrov se desno odcepi cesta. Če se nam ne mudi navzdol v Laško, ji kar sledimo. Takoj se spet razcepi, od treh krakov izberemo spodnjega, najbolj levega, pripeljal nas bo v vas Strmca.

Ponovno snidenje

Na razpotju pred vasjo zavijemo levo in gremo levo ob kmetiji proti travniku. Mimo tablice, da imajo prijaznega psa s slabimi živci. Res bo nekaj na tem. Po obronku travnika pridemo na stezo, ki preide v kolovoz. Z roba se nam odpira čudovit razgled na Hum in Laško pod njim. Pravi orlovski pogled.

Šmihel

Cerkvico zagledamo desno, kolovoz pa se prične spuščati. Pa nič strahu, mu kar sledimo, pripeljal nas bo prav. Cerkvica sv. Krištofa (318 m, pol ure od Katarine) izgleda precej skromno, v notranjost pa se spet da pokukati predvsem – skozi ključavnico.

Hum in Laško

Resda pa so tudi okna dokaj prosojna in dovolj nizka, da se skoznje kaj vidi. Nazaj gremo do hiše pod klancem (Strmca 47), kjer zavijemo na dobro vidno stezico desno. Prečimo travnik in se skozi gozd spustimo do hiše nad Laškim. Zavijemo desno na makadamsko cesto, ki nas pripelje mimo podjetij Komunala in Elektro Laško do ceste.

Sv. Krištof

Zavijemo levo in gremo do prehoda čez železniško progo, od tam pa naravnost do glavne ceste in križišča pred mostom čez Savinjo. Semafor in zebra omogočata varen prehod, zavijemo levo in se vrnemo do parkirišča (dvajset minut od Krištofa).

Spet doma...

Krog je s tem sklenjen, posvetne in pobožne skomine odpravljene, sonce pa še vedno sije…

Malič in Šmohor

(1.1.2010)

Dih jeseni je le še bledeč spomin. Kljub milim temperaturam in deževnim dnem, zima ne pusti, da bi se predolgo zadrževal v naših mislih. Čas je bil, a ni ga več. Končno, le zakaj bi jokali za njim. Saj imajo tudi blede poteze dni ob začetku novega leta svoj čar. Le odkriti ga je treba.

Ujeto sonce

Če smo dovolj odprti za lepoto, jo znamo najti tudi v meglicah, ki se vlečejo skozi gozd, dežju, ki nam spolzi po laseh in blatnem odtisu, ki smo ga naredili na razmočenih tleh. Le ven je treba, tja pod gole veje krošnje mogočne lipe, na preprogo razmočenega gnijočega listja, loveč blede sončne žarke. Izhodišče naj bo tokrat Laško (229 m).

Markacije se začno ob gasilskem domu

Nihče nas ne bo preganjal ob zelenčku na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Korak zastavimo po parkirišču do prehoda za pešce, prečkamo glavno cesto in po pločniku ob njej hodimo v smeri Celja. Pred potokom Rečica podhodimo železniško progo, po nekaj deset metrih pa vodo prečkamo preko mostiča.

Pot nad Laškim

Gremo levo in ko pridemo do glavne ceste, na desni zagledamo gasilski dom. Takoj za njim ugledamo prve markacije, ki kažejo smer Šmohor in verno jim sledimo. Nič si ne pomišljajmo, tudi ko se nam zdi, da nas tablica hoče zapeljati k eni od hiš. Pot pelje mimo nje.

Malič se skriva v meglicah

Iz vasi se izvijemo na travnik, pot krajši čas pelje skozi gozd, potem pa nas kolovoz odloži na asfaltni cesti. Pa ne topotamo po njej prav dolgo. Mimo manjše kmetije, kjer si pod napuščem lahko najdemo zavetišče pred nenapovedanim nalivom, spet zavijemo v gozd. Še eno uro, obeta tablica.

Vedrenje

Kolovratimo naprej, gremo mimo naslednje kmetije in za njo izginemo v samoto zimskega gozda. Markacij je dovolj, križišč pa ne, tako da tudi zaiti ne moremo. Ko nas pot spet odloži na asfaltni cesti, jo kmalu na desni strani zapustimo. Sedaj pa malo previdneje.

Odlična družba...

Ko po razhojenem svetu pridemo do izrazite skale na levi strani, na njej opazimo zabrisan napis Malič in puščico, ki napotuje desno. Takoj za skalo vidimo, kam bo treba. Ozka stezica teče po strmem pobočju in nas odloži na grebenu. Če hočemo na Malič, bi potrebno zaviti desno. Imamo pa dve možnosti.

Odcep poti proti Maliču

Lahko gremo po stezici, ki valovi gor in dol in je mestoma tudi malo izpostavljena. Pobočja na desni so strma. Če nam ne diši preveč, gremo lahko tudi po makadamski cesti. Ali pa si za vzpon izberemo stezo, za povratek pa cesto. Mi smo že naredili tako.

Obris

Gremo mimo razglednega vzletišča za jadralne padalce z žalostnim obeležjem in veliko tablo z napisom Malič. Pa to še ni vrh. Od tu najbolje, da sledimo stezi, ki nas po grebenu v nekaj minutah pripelje do oddajnika na vrhu Maliča (936 m, dve uri in pol hoje). Tam sta tudi klopca in miza, če so noge trudne in želodec kruli.

Grebenska pot

Malo naprej od oddajnika je dovolj prostora celo za igro, če imamo čas in otroci voljo. Vpisna knjiga je bolj zaradi varnosti kot naše hvale, zato se le vpišimo. Potem pa navzdol. Kot rečeno, smo šli po stezici do vzletišča, od tam naprej pa po cesti. Je korak bolj zanesljiv, pa tudi pogovor nekako lažje steče.

Malič

Ko pribremzamo do mesta, kjer smo prišli na greben, pot nadaljujemo naravnost. Lahko še naprej po cesti ali pa se prepustimo stezici, ki teče skozi gozd. Tudi tu bosta obe možnosti dobre in prideta prav. Cesta se spusti na asfaltno, nekaj deset metrov višje pa jo, tik pod kočo na Šmohorju, zapustimo in se vzpnemo do planinske postojanke (781 m, pol ure iz Maliča).

Vzletišče

Pred njo so igrala, zato bo pravo mesto za počitek. Mi pa si lahko privoščimo…karkoli želimo. Le čaj je bolj…voden. Pa tudi domače arcnije, namenjene njegovemu sladkanju, prej preverimo. Kajti skisane substance njegovega okusa čisto nič ne popravijo. Preverjeno. Gremo nazaj? Zakaj le!

Koča na Šmohorju

Komaj štiristo metrov naprej se nam obetajo lipe, drevesa leta 2008. Torej nekakšne misice. Seveda gre za lepoto v drevesnem smislu. Zato nikar ne mislimo, da bomo tam ob cerkvi sv. Mohorja (787 m, dobrih pet minut) ugledali vitka drevesa, polna mladosti. Gre za prave starine, katerim je čas odtisnil pečat, jih razklal in razbrazdal.

Vremena se jasnijo

Človeku dajo misliti… In kako do teh posebnežev? Od koče jo mahnemo čez travnik, zavijemo na makadamsko pot in po nekaj deset metrih zagledamo cerkev. Do nje bomo pa potem že znali priti. Nazaj tudi ne bo težko. Vrnemo se do koče, razlogov za postanek ni več.

Sv. Mohor in lipe

Ko pridemo do asfaltne ceste, lahko topotamo po njej, dokler se levo ne priključi in kmalu spet odcepi že znana steza. Ali pa zavijemo po znani makadamski poti in sledimo stezi za Laško. Kakor komu drago, od koče bomo do našega doma potrebovali dobro uro.

Sv. Mihael in Laško

Spust je po poti, kjer smo se vzpenjali, zato skrivnosti ni več. Pa vseeno se nam sedaj prej odpre kakšen pogled na dolino. Smo obrnjeni v pravo smer. Dan je izpolnjen. Leto pa…to bomo pa še videli.

Večeri se...

Dr. Gumpi

Naša potovanja

Arhiv kategorij: Planinske poti

Golaki

Čaven

Planina v Podbočju

Klobasanje na Lisci

Odporna točka Goli vrh

Boč

Polhograjska Grmada

Slavnik in Grmada

Pot treh cerkva

Malič in Šmohor