(21.8.2010)

Primorci imajo nedvomno povsem svojstven smisel za humor. Kako bi sicer drugače razumel odločitev, da južni rob Trnovskega gozda, visoko nad Vipavsko dolino, poimenujejo po neizrazitem kuclju, niti streljaj oddaljenemu od dokaj višjega Velikega roba.

Ali da kartografom zmešajo glavo, ko najvišjemu od Golakov dajo ime Mali Golak. In nato pri tem imenu kljub zmedi vztrajajo. Ni kaj, celo prišleki se moramo takšnim domislicam namuzniti. In potem ugotoviti, da ime seveda ne igra nobene vloge. Pomembno je, da nekje na goljavah visoko nad dolino pustimo, da nas burja poboža. Ker misli so potem spet tiste, prave.

Izhodišče je kamnolom ob poti iz Ajdovščine proti Predmeji (45.935808 13.869652; 750 m) V amfiteatru človekovega nekdanjega ustvarjanja sedaj najdemo zadosti prostora. Po cesti se vzpnemo še minuto ali dve višje, do mesta, kjer nas tablice usmerijo levo v gozd.

Opozorilo policije prinese nekaj skrbi. Ali tukaj pogosto… Pa so bile skrbi ta dan odveč. Pot se hitro položi. Bolj ali manj po ravnem prečimo gozdno pobočje nad kamnolomom in nadaljujemo čez strme kamnite grape, ki se zlivajo proti dolini. Zanimivi prehodi so trdni, ko gremo skozi kamnita vrata, pa nas v skalni razpoki pozdravi kipec Marije.

Na razcepu poti zavijemo navzgor, sledeč poti proti Domu Antona Bavčarja. Kar krepko moramo zagristi v kolena, pot dobi svoj drugi obraz. Pa zadihani hitro ugotovimo, da smo prišli na razgledne travnike in cela Vipavska dolina leži pod nami. Prav daleč se menda vidi. Celo do morja.

Pa je na obzorju ležal tisti megleni mrč, ki kljub dobrim obetom po navadi vse pokvari. Na sončen poletni dan, zna biti vroče. Smo le na Primorskem. Sonce se upre na travnata pobočja in cvetje zadehti. Ko pridemo mimo velikanov, kamnitih prstov, ki kažejo v nebo, strmina popusti.

Na odcepih se ne pustimo motiti, vzpon nadaljujemo do koče (1242 m; ura in pol hoje). Ta sprva niti ni videti prav gorsko, ko pa pridemo bližje in uzremo klopce, bomo vedeli, da smo prav. V senci na robu gozda lahko posedimo in ujamemo pravi utrip. Potem pa nič ne odlašajmo, korak bo treba zastaviti naprej. Je še toliko za obhoditi.

Pa ni skrbi. Sedaj, ko smo na obrobju Trnovskega gozda, visokih strmin ni več. Kot da bi burja, ki kar pogosto potegne preko roba, travnata pobočja zgladila. Na Kucelj se spustimo na nasprotni strani koče. Nič ne zavijajmo z očmi. Pot se najprej res spusti, nato položi in iz gozda stopi ob travnike.

Pred seboj že zagledamo golo kopico, ta bo prava. Pot je dobro markirana, tako da ni kaj zaiti, dva odcepa za Malo goro nas skoraj ne bi smela premotiti. Preveč pa se le ne zaklepetajmo, da ne zgrešimo mesta, kjer s kolovoza zavijemo levo navzgor. Nekaj vzpona, potem pa se svet odpre.

Šibko burjo so obetali vremenoslovci. Ko smo pospravljali kape v nahrbtnik in nas je občasno kar malo zaneslo, smo pomislili, kako mora tu vleči, ko malo bolj zapiha. Je počesala travnata pobočja in je pobožala nas. Na vrhu sta vpisna knjiga in križ (1237 m; dobre pol ure).

Ko piha, stopimo čez vrh in sedemo na leseno desko na drugi strani. Če je le ne bo kdo odnesel. Tam je namreč zavetrje in vetra skoraj ne čutimo. Posedimo in razmislimo. Naprej ali nazaj. Veliki rob je lepo viden pred nami in čeprav izgleda daleč, ni sile. Povrhu tudi kakšnih hudih vzponov in spustov ne bo.

Je pa pot precej zapuščena, markacije mestoma komaj vidne. Pa ji vseeno ni težko slediti. Iz Kuclja se spustimo navzdol, gremo mimo smerokaza po travnikih naprej. Če je vroč dan in veter ne prinaša hladu, zna biti tu kar vroče. Presenečeni obstanemo na robu nekdanje ceste, potem pa zavijemo desno.

Levo vidimo nenavadno skalo, na pogled ravno kot miza. Če se prebijemo skozi grmovje in pridemo bliže, vidimo, da je dokaj razčlenjena, hkrati pa tudi, da na razgledišče ni pretirano težko splezati. Pa se ne zadržimo predolgo, nas čaka še nekaj poti.

Sprva hodimo po kolovozu, potem pa bo treba po stezi levo. Čeprav ni videti, hodimo povsem nad robom, razgledov je vedno več. Vzpnemo se še čez nekakšen predvrh, gremo nad strmim razdrapanim pobočjem in že stojimo na vrhu (1237 m; 40 minut).

Seveda ni, da bi kar obrnil in tekel nazaj. Se le splača nastaviti obraz burji in z odprtimi očmi zaokrožiti naokoli. Se marsikaj vidi. Vipavska dolina, griči nad Novo Gorico, predvsem dobro vidna Skalnica, pa Trnovski gozd. Ko vpijamo podobe, se zamislimo.

Namreč možnosti je zadosti, če dan ne priganja, lahko še naprej kolovratimo tam okoli. Še kaj zanimivega se zagotovo najde. Ali pa imamo drugačne načrte, ki nas vabijo nazaj. V tem primeru stopimo po že znani poti, naše stopinje in sem ter tja kakšna markacija so nam zanesljiv kažipot.

Skočimo čez Kucelj in se na drugi strani spuščamo nazaj proti koči. Toda kaj, ko sta dve. Če hočemo pogledati še tisto na Mali gori, bo najbolje že pri prvem odcepu, z jasnim napisom, zaviti desno. Pot se sprva spušča zložno, potem pa kar strmo. Bodimo pazljivi na odcep levo, lepa tablica pove, da mu moramo slediti.

Koča leži na robu travnate uravnave (1032 m; pol ure z Kuclja). Treba bo sesti in si oddahniti. Nato pa spet na noge! Dvignemo se na izrazit travnat griček nasproti koče in tam lovimo stezico. Sledimo ji na travnike nad robom, vse do lesenega smerokaza na razpotju. Kam naprej, je sedaj naša odločitev.

Če navzdol proti izhodišču, bo morebiti najbolje korak zastaviti naravnost. Če pa gremo nazaj do koče Antona Bavčarja, se raje zasukajmo levo, puščica obeta pol ure. Stezica je dokaj zaraščena, a vseeno dovolj dobro vidna, da z nekaj previdnosti ni možno zaiti. Celo kakšna markacija se najde.

Je pa vročina ob tem, ko grizeš kolena po strmih travnikih, prav neznosna. Na srečo občasno zakolovratimo v senco, tako da prehude sile ni. Ko pridemo do steze, kjer smo sopihali zjutraj, do koče ni več daleč. Za kakšnih štirideset minut korakov je od koče do koče. Počitek? Že sami vemo…

Nad kočo je dvoje vršičkov, nič kaj pretirano razglednih, zato pa toliko bolj zanimivega imena. Mali in Veliki Modrasovec. Krenemo za kočo in se sledeč markacijam za Golake, vzpnemo po stopničkah proti gozdu. Komaj dobro zakorakamo vanj, že se desno odcepi dobro vidna stezica. V nekaj minutah pridemo do radioamaterske koče in oddajnika na vrhu Malega Modrasovca (1306 m; deset minut).

Razgleda ni, če nočemo plezati po železni konstrukciji navzgor. Zatorej bomo verjetno kar hitro obrnili. Če pa srečamo prijaznega radioamaterja, se le ustavimo. Bomo slišali kakšno zanimivo misel. O marsičem. Predvsem pa lahko dobimo kakšen koristen napotek. Nam je že malo kasneje, zelo koristil.

Ker z malim po navadi nismo povsem zadovoljni, hočemo še kaj velikega. Zato se znova spustimo do razpotja in zavijemo desno, sledeč markirani poti. Po nekaj minutah hoje, se levo odcepi stezica, napis Modrasovec na drevesu kaže, da bo prava. Vzpona do vrha (1355 m; dvajset minut) ni veliko, hoja skozi senčni gozd pa je prav prijetna.

Na vrhu preseneti ostanek nekdanje vojaške zgradbe. Najverjetneje je stala na betonskem podstavku, ki se je obdržal do danes. Če gremo malo naokoli, se nam bo uspelo povzpeti nanj. Le tako bomo kaj videli. Tja nekam daleč, seveda.

Gledal sem zemljevid in privlačila me je cesta, ki naj bi v bližini vrha tekla nazaj proti koči. Pa se je ni nič videlo, nobena stezica ni zavila v njeno smer, le markirana pot je nižje šla…tja nekam. Ni prepričala. Tudi lomastenje po gozdu, brez prave smeri, v neznanem svetu, ponavadi ni najbolj pametna odločitev.

Zatorej nazaj do koče, tam pa proti Predmeji. Kaj bi se namreč človek vračal po poti, katero je že gor grede obiral. Sprva hodimo po cesti, avtomobilov, ki bi nam poprašili pod nos, na srečo ni veliko. Markacij je zadosti, odcepa desno navzdol v gozd skoraj ni mogoče zgrešiti. Celo možic pokaže pot.

Hoja je prijetna, ni pretirane strmine. Hodimo med skalnimi bloki, prav nenavadnih oblik. Kot bi se znašli v čarobni deželi. Palčki v deželi velikanov. Pod seboj začutimo vas in v njej zavijemo po cesti navzdol, proti Ajdovščini. Čeprav topotanje po asfaltu praviloma ni ravno tisto, kar bi iskali, pa je ob spustu toliko za videti, da na črno podlago kmalu pozabimo.

Hiška v globeli, kapelica, trije skalni tuneli in most preko kamnite grape. Oči zaznavajo, duša vidi. Ko se cesta ponovno razširi, smo že na izhodišču jutranje poti (od koče ene ura). Do kamnoloma, kjer stoji naš dom, je le še nekaj korakov.