Odporna točka Goli vrh

(25.7.2010)

Svet je raznolik. Taki smo tudi ljudje. Danes se imamo radi, jutri se prepiramo, pojutrišnjem že tepemo. Ali obratno. Po svoje je tudi prav tako. Saj bi bil drugače svet dokaj dolgočasen.

Bukovec

Bukovec

Vendar včasih pretiravamo. In tako preprosto stiskanje pesti v vaški gostilni zaradi nekaj centimetrov zemlje ali tistih lepih kodrov preraste v precej bolj resno zadevo. Stvari postanejo zapletene. Tako zelo, da pesti ne stiskata več le dva, temveč na tisoče, celo milijone ljudi. Večina jih sploh ne ve zakaj, tisti, ki so to nekoč vedeli, pa so že pozabili. Kot bi se celemu svetu zmešalo.

Žirovsko

Žirovsko

Ljudje se vkopljejo na različni strani in se gledajo. Čakajo, kdo bo prvi naredil gib, katera pest bo šinila kvišku, kdo prvi zagnal kamen. Svoj strah skušajo zakopati čim globlje. Tako pač je. Med velikima vojnama so se prav neprijazno gledali Slovenci in Italijani. In to ne kjerkoli, temveč prav blizu.

Nad nesojenim mladinskim domom

Steza nad nesojenim mladinskim domom

Nad mestecem Žiri je potekala Rapalska meja. Na eni strani so se Italijani ugnezdili v utrdbah Alpskega zidu (Vallo Alpino), na jugoslovanski strani pa so se tik pred izbruhom druge svetovne norije odzvali z gradnjo svojega sistema utrdb, ki se je po generalu Rupniku poimenovala Rupnikova linija.

Vodič nas že čaka...

Vodič nas že čaka...

Zgrajenih je bilo 12 velikih utrdb in kar okoli 4000 manjših bunkerjev. V bližini Žirovskega vrha sta bili dve veliki utrdbi. Večja, še v gradnji, je bila pod Hrastovim gričem, druga, skoraj dograjena pa na Golem vrhu. Ta je bila naš cilj. Utrdbe si ni mogoče ogledati samostojno, saj je zaklenjena.

Sv. Trije kralji

Vrh Svetih treh kraljev

Zato bo treba poiskati vodiča, naš je bil od blizu (Peter Oblak, Goli vrh 10, prikliče se ga lahko na 04 51 80 830 oziroma 031 402 392). Zanesljivo bo tudi najbolje svetoval, kje parkirati, mogoče celo spati. Novo asfaltirana panoramska cesta namreč pelje le nekaj sto metrov od bunkerjev, na drugi strani griča.

Tam zadaj je bila nekoč Italija

Tam zadaj je bila nekoč Italija

Če ni druge, nam še vedno ostane možnost, da parkiramo v Žireh, kjer je možnosti dovolj in se peš ali s kolesom vzpnemo proti cilju. Mi smo že naredili tako, le da so nas do kmetije Bukovec (46.050010 14.160742), kjer imajo dobro domače suho sadje, popeljala štiri kolesa.

Oznaka Rapalske meje

Oznaka Rapalske meje

Od tam smo se napotili po napotkih gospodarja čez travnik proti propadajočim ostankom nečesa, kar je bilo mišljeno kot mladinski dom. Mladina je odrasla, stavbo prerasla, pa tudi obeti za prihodnost niso najboljši. Hiška je za dom upokojencev namreč premajhna. V močvirnatem gozdu so nas zadržale borovnice, tudi nekaj gob so srečneži našli.

Danes je vhodni bunker skrit v gozdu

Danes je vhodni bunker S1 skrit v gozdu

Nato pa ob robu travnika, čez cesto in že smo bili pri vodiču. Ta nas je prav po šolsko posedel in nam odpredaval kitico…kaj eno, kar dve…o časih, ko so se iz enega na drugi breg precej grdo gledali. Tastari smo poslušali z odprtimi usti, otroci pa so bili z mislimi seveda povsem drugje. Kot po navadi.

Vhod je več kot zanimiv

Vhod je več kot zanimiv

Naša četica je za generalom odkorakala naprej do roba gozda in se vzpela proti Golemu vrhu. Pred nami se je pokazala betonska bunka. Bunker. Vhod vanj je zanimiv. Po lojtri na balkon, nato pa skozi strelno lino v notranjost. Menda se dogovarjajo, da bi na drugi strani naredili izkop nedokončanega rova. Da bi bil vstop bolj enostaven. Pa jade. Je takole čisto nekaj drugega. Pravi adrenalin.

Pogled v globino

Pogled v globino

Še nekaj razlage, nato pa navzdol. Sprva po lojtrici iz klinov na prvi podest in naprej na podoben način na vrh stopnic. Pogled je bil kar malo grozljiv. Na začetku podesta je namreč beton odpadel in skozi železje se vidi le črnina. Spust v globino po stopnicah je sedaj varen, saj so naredili ograjo in jeklenico ob steni.

Pod pehotnim bojnim blokom

Pod pehotnim bojnim blokom

Dobrih 20 metrov nižje smo odvisni samo od svojih svetilk. Pred leti so sem notri hodili raziskovat okoliški mladci. Zlezli so na rogač, ki se je upognil ravno prav, da so pristali na balkonu. Vendar se je spust v globino za nekatere kaj slabo končal.

Zasuti vstop

Zasuti vstop

V globinah je bilo namreč še nekaj iperita, ki je ob brskanju po ostalinah poškodoval kožo. Enemu tako hudo, da so ga zdravili v vojaški bolnišnici. Kasneje je vojska nevarnost odstranila, zgodbe pa ostajajo. Ko se sprehajaš po dvoranah pod zemlji, si začuden in z odprtimi očmi slediš pramenu svetilke.

Cisterne

Cisterne

Omet je ponekod tak, kot bi zidar še ravnokar v kotu pospravljal svojo opremo. Sicer pa so dvorane večinoma prazne, nekaj je še lesenih tramov, ostankov karbidovk, veder. Tla so na nekaj mestih blatna, s stropa sem in tja rastejo špagetki, nenavadne plesni tema ne moti.

Ostanki karbidovk

Ostanki karbidovk

Ko hodiš po dvoranah, si ne predstavljaš prav dobro, kakšen je bil razpored prostorov. Zato si je dobro v Turističnih informacijah v Žireh izprositi knjižico Pozdravljeni, ljubitelji utrdb Mihe Nagliča. V njej je natančen tloris podzemne gradnje. Vodič nam je pripovedoval o dogodkih ob gradnji, namembnosti posameznih prostorov in tako odstiral preteklost.

Ostanki gradnje

Ostanki gradnje

Od pehotnega bojnega bloka S1, kjer smo se spustili v globino, smo šli skozi pet dvoran, še mimo dveh pa smo prišli do zasutega vhoda. Precej mokro je bilo v zadnjem delu, zato smo obrnili in se mimo cistern vračali skozi štiri dvorane do rezervoarjev za vodo na vrhu širokega stopnišča.

Kapnik

Kapnik

Pogledali smo še proti pehotnemu bojnemu bloku S2, nato pa že počasi globini dajali slovo in se po stopnicah dvigali proti površju. Za konec je bilo, po uri raziskovanja novonastalega podzemlja, treba ponovno skozi luknjo na balkonček. Nekaj previdnosti tu ni odveč, saj balkon nima ograje.

Objekt S2

Objekt S2

Drugi pehotni blok smo si pogledali še od zunaj, potem pa na robu travnika spet prišli na sonce. Tako prijetno je grelo, da smo posedli in si privoščili malico. Bolje rečeno okusno pojedino iz domačih dobrot – kozjega in ovčjega sira, namazov s čemažem, domačih jogurtov in kruha, jabolk.

Prijatelji...

Prijatelji...

Mlaskali smo in hvalili, kako je dobro. In res je bilo, čeprav je le vsak prispeval tisto, kar je imel. Potem pa…domov. Pa kaj še. Na Javorču je bila vendar veselica, praznik žetve. Tega pa res ne smemo zamuditi…

Malica je hitro pošla...

Malica je hitro pošla...