Slavnik in Grmada

(14.3.2010)

Tisti kuštravi primorski vrh, ki ga vsako pomlad prevetri burja in iz nekaj centimetrov belega pršca naredi nenavadno velike zamete, je seveda Slavnik. Čeprav je vzpona do najvišje točke komaj, da se predihaš, je lahko pravi izziv.

Odhod

Odhod

Zakaj le bi hodil nanj vedno po najkrajši poti. Ko pa se da, vsaj v eno smer, malo zaplesti zadevo. In tako naokoli priti ravno prav. Izhodišče naj bo Podgorje (507 m), je parkirišče dovolj veliko in mirno, da s prostorom ne bi smelo biti težav (N45.531394 E13.948317).

Brez moči

Brez moči

Pomahamo avtodomu in se odpravimo na cesto, zavijemo desno in po nekaj deset metrih levo v vas. Gremo naravnost navzgor, strma pot bo kar prava za vzpon. Vzpenjamo se skozi gozd, sledimo markacijam in ne ubirajmo bližnjic. Saj zanje ni čisto nobene potrebe.

Pot

Kraška pot

Gozd se počasi razredči, sredi suhega travnika so le še posamezni borovci. Ko tudi teh ni več, je pred nami že vršno pobočje z dobro vidnim oddajnikom in kočo, po Tumi poimenovano, ob njem. Pa se ne ustavimo ob koči, do najvišje točke (1028 m, slaba ura hoje) je le nekaj korakov, razgled pa šele od tam tisti, pravi.

Slavnik in Tumova koča

Slavnik in Tumova koča

Ko si oddahnemo, so pri koči tablice, ki nam povedo v katero smer bomo morali, če hočemo priti do vasi Prešnica. Naj nas suhi travniki ne zmedejo. Gremo v smeri Grmade, izrazite piramide z nekakšnim stolpičem in anteno na vrhu. Ko se svet pred nami prvič vzpne, imamo dve možnosti. Lahko gremo po desni strani naokoli ali pa kar čez.

Pogled v smeri Plešivic

Pogled v smeri Plešivic in Razsušice

Slednja možnost bo bolj zanimiva. Saj s tem prečimo vrh z zanimivim imenom – Cigan (988 m, deset minut). Ko se na drugi strani spustimo podenj, smo v enaki dilemi. Grmado namreč lahko obidemo po markirani poti, ki teče po desnem pobočju vršička. Ker pa utrujenost nedvomno ni prevelika, bomo zagotovo zmogli tudi vzpon do vrha (1001 m, slabih deset minut).

Na vrhu Slavnika

Na vrhu Slavnika

Stopimo na izrazit kolovoz, potem pa najbolje, da kar naravnost navzgor. Razgled je čudovit, na to kaže že postavitev opazovalnega stolpa na vrhu. Če se kje nižje doli začne kaditi, se od tu najbolje vidi. Da bi se vračali nazaj nima smisla, gremo naprej navzdol, prav v nasprotno smer od Slavnika, ki se nam smeje tam za hrbtom.

Cigan in Grmada

Cigan in Grmada

Med gosto suho travo se stezica komaj vidi, pa nič zato. Tudi če gremo malo sem ali tja, bomo prišli prav. Otrokom pa je pobočje ravno pravšnje za igro. Le kdo bo koga ulovil? Pri prvih skrivenčenih drevesih zavijmo malo bolj desno in že bomo na markirani poti. Točno tisti, ki smo jo na drugi strani Grmade zapustili.

Pod vrhom Grmade

Pod vrhom Grmade

Številka 1 ob markaciji kaže, da smo na slovenski planinski poti. Pot poteka po gozdu in se ves čas prav prijetno spušča, zaiti ne moremo. Lep dan je bil in pravi užitek je bilo pohajkovati po tem kraškem svetu. Markacijam smo sledili navzdol. Kar nekaj pohodnikov nam je prišlo nasproti.

Pogled na Podgorje iz Grmade

Pogled na Podgorje iz Grmade

Zeleno brinje je kazalo, da bo dobra letina, zvončki ob poti pa, da se hladni dnevi dokončno poslavljajo. Klepetali smo in priganjali Živo, ki se je vedno znova malo zasanjala. Je bil pač tak dan. Ko imamo dobre pol poti do doline za sabo, se nam na desni pokaže potka do le nekaj metrov oddaljenega skalnega razgledišča.

Brinje

Brinje

Nekaj korakov pa res ni nič. Za lep pogled. Ko se oko napase, se vrnemo na markirano pot in se spuščamo naprej do železniške proge. To previdno prečkamo, potem pa smo že na razpotju. Če nas mika pogledati v vasico Prešnica (490 m, dobra ura hoje iz Grmade), bomo zavili desno.

Smer je jasna

Smer je jasna

Mi smo skoznjo že pred časom kolesarili, zato smo trudne noge usmerili levo. Kolovoz pod železniško progo pripelje do makadamske poti, ob kateri je na desni strani parkirišče. Poti sledimo slabe štiri kilometre do glavne ceste pred Podgradom. Ravno pri železniškem prehodu pridemo do nje.

Na razgledišču

Na razgledišču

Skozi vas do avtodoma pa bomo sedaj že znali, saj smo se le nekaj ur prej ravno tu mimo peljali. Do parkirišča bomo iz Prešnice hodili ravno tako dolgo, kot se nam mudi. Nam se ni preveč. Klepeta je bilo za dobro uro. Pa še res zanimiva srečanja so nas čakala. Kaj bi torej človek hitel.

Omrežena Prešnica

Omrežena Prešnica

Ob cesti so bili konji, ko so se jim otroci približali, so prestrašeno pobegnili, Nejc pa pred njimi. To je bilo smeha. Živa in Nejc sta se kmalu ujela, se kepala in lovila. Tako jima ni bilo več dolgčas in tudi Živa ni zaostajala. Le še na koncu poti je bilo potrebno ob cesti malo počakati. Ko pa se je lep kuža tako prijazno dobrikal.

Srečanje

Srečanje

In ko smo prišli nazaj do avtodoma, so otroci od utrujenosti in vsega hudega nedvomno brez moči popadali po tleh? Ja, pa kaj še…

Utrujeni?

Utrujeni?