(5.4.2010)

Kot nas uči zgodovina, so imele grmade v preteklosti zelo dvomljiv sloves. Na njih so namreč pogreli marsikatero premraženo čarovnico. Ker pa je bilo les lažje prižgati kot kasneje pogasiti, se srednjeveško ogrevanje za marsikatero ni končalo ravno po načrtih. Neprijetni časi, ni kaj.

Težko bi človek trdil, da danes čarovnic ni več. Prav nasprotno, zdi se, da se je ta prostočasna dejavnost še posebej razbohotila. Toda novodobne čarovnice se ognja ne bojijo tako kot njihove prednice. Novi časi, kaj se more. Polhograjska grmada ima pomenljivo ime.

Ali ga je dobila po svoji obliki, kurjenju kresov v svarilo pred Turki ali sežiganju kakšne čisto prave coprnice, ne vem. Ko smo pod oblačnim pokrovom ubrali pot iz vasi Topol, sva bila z Bojanom nekam zamišljena. Glede na to, kako je najinih šest spremljevalk začaralo naju, je bila skrb povsem na mestu.

Izhodišče je vas Topol, parkirišče nasproti šole (N46.09355 E14.36962, približno 660 višinskih metrov). Odpravimo se levo in na križišču poti nekaj deset metrov naprej zavijemo desno v smeri kraja Dobrova. Preden cesta odločno zavije levo, gremo mimo spomenika drugi svetovni noriji.

Makadamski cesti sledimo do kamnoloma, kjer zavijemo desno. Saj ni možno zaiti. Pot kažejo številne markacije in smerokazi na križiščih poti. Hodimo pod vrhom Goljek, pot se ne vzpenja pretirano, pa tudi spušča ne. Prevalimo se na drugo stran pobočja, tik pred vršno piramido pot postane malo bolj sitna.

Še posebej, če je moča ustvarila čmokajoče blato in spolzke skale. Ko pridemo pod vršno piramido, nas čaka še malo bolj strm vzpon. Štrikamo levo in desno, pod nami so strmi travniki, tako da je nekaj previdnosti že potrebne. Vrh (899 m, dobra ura hoje) je razgleden, tako kot večina vršacev v Polhograjskem hribovju.

Tudi če se naokoli vlečejo megle, nič ne moti. Celotni sliki dajejo samo dodaten čar. Prostora na vrhu ni prav dosti, a vseeno dovolj, da na bolj čemeren dan ne motimo eden drugega. Z rokami, zelenimi od pritiskanja štampiljk, sežemo po domači potici in drugih velikonočnih dobrotah.

Kaj ne bi, saj tu gori še posebej teknejo. Potem pa se še zadnjič ozremo čez Gonte proti Tošču, pogled popeljemo čez Ločnico do Sv. Jakoba in vasice Topol. Tam je izhodišče, tja usmerimo korak. Resda je poti, ki vodijo na vse strani neba, toliko, da je razmislek potreben.

A odločitev najinih prijaznih »coprnic« je seveda dokončna. Pa saj pot ni nikoli ista. Vedno prinese nova srečanja, nova doživetja. Pisani zmaji, nasmejane face, spregledane pomladanske cvetice. Predvsem pa daje možnost, da beseda da besedo in se razvije…pravi babji čvek. Saj včasih si je treba dati duška.

Ko se na poti nazaj pot prekobali iz desnega na levo pobočje, gre naravnost dobro vidna stezica. Na drevesu je rumen napis, ki vabi na Goljek. Napis malo nižje »Privat« ne pomeni nič hudega, še manj kakšno hlačetrgajočo zver. Le, da je markacije nekdo narisal čisto sam, za svoje veselje in veselje drugih.

Saj tudi prave knafeljčeve niso. A koga bi to motilo. Vzpona na Goljek (809 m) je od razcepa komaj za dobrih deset minut. Na vrhu začudijo štirje betonski nosilci. Gre za ostanke temeljev stražarskega stolpa na Italijansko – Nemški meji med drugo svetovno norijo.

Kakšen namen ima kup sodov, ki so prislonjeni na enega izmed njih, pa nam ni bilo jasno. Pot smo nadaljevali v začrtani smeri in se nad Marevšnikarjem spustili nazaj do kamnoloma. Da bi hodili po prašnem makadamu, nam ni dišalo, zato smo še malo kolovratili levo in desno.

Tako za lepo popotnico. V Topolu smo ob prvi gostilni pokomentirali mete treh balinarjev v poznih srednjih letih, nato pa po slabi uri in pol prikolovratili nazaj do parkirišča. Še pomahali smo si, potem pa odžvižgali vsak na svoj konec.