(14.8.2010)

Prvi korak je nekam zapleten. Je namreč tesno povezan z voljo. Te po navadi primanjkuje. Tako se nam kaj lahko zgodi, da naš biološki stroj zaradi nje zarjavelo obstane na mestu. In grozi, da se ne premakne nikoli več.

Pa je v resnici potrebujemo tako malo. Volje namreč. Samo za prvi korak. Potem gre kar samo. Kam? To že določi kasneje glava, kaj bi se obremenjevali s tem že na začetku. Če imamo le našpičena vsa čutila, bomo že ubodli pravo.

Ko oči zaznajo sončne žarke, ki se med redkim drevjem prebijejo skozi sušečo se meglo, nos zavoha jutranje dehteči cvetoči travnik, ušesa napolni zaspano žgolenje ptic, jezik posladka zapoznela borovnica in lase skuštra nagajivi veter, vemo, kam bo treba. Na pot!

Izhodišč je neskončno. Mi smo si ga tokrat izbrali nad vasico Breg, malo nad Sevnico. Parkirišče na začetku Jurkove poti ni ravno veliko, za avtodom ali dva pa se ga že najde (46.051388 15.243728, 230 m). Hoje je kar nekaj, tako da se le podvizajmo, če obljublja napoved popoldansko močo.

Markacije nas na drugi strani ceste, prav nasproti parkirišča, povabijo v gozd. Pot se zlagoma vzpenja, niti zadihamo se še ne, ko pridemo na travnik. Gremo ob njegovem robu, ga prečimo in nad osamljeno in vsaj na prvi pogled precej zapuščeno domačijo zavijemo ponovno v gozd. Pot je prijetna, ne prestrma.

Če je ne bo že pretirano obliznil slinar, znamo ob poti najti kakšno lepo gobo zvenečega imena. Ko pa zadiši po jeseni, nas bodo na robu gozda, kjer se že vidijo prve hiše in zvonik cerkve sv. Janeza Krstnika na Razborju, presenetili bogato obloženi kostanji.

»Meglice so še pokrivale vas, toda jasnina, ki se je občasno pokazala, je napovedovala lep dan. Postali smo pri sv. Janezu Krstniku, prebrali Razbornik, nekakšno vaško kroniko in se sprehodili okoli cerkve. Potem pa že z domačini barantali za pritepenega mucka. Najraje bi nam ga podtaknili. Pa se nismo dali, naj kar ostane tu, na kmetih, mu ne bo hudega. Pomahali smo v slovo, potem pa že stopali po asfaltni poti naprej.«

V vasici Lisce nam markacije pomignejo, da bo treba v breg, čez travnik in nato v gozd. »Na njegovem robu so nas presenetile velike pajčevine, na katerih so bile neštete kapljice. Malo višje v gozdu, pa smo se počasi prebijali na sonce. Njegovi žarki so med drevjem prodirali skozi meglice in ustvarili neverjeten prizor.

Na izpostavljenem razgledišču smo lahko opazovali, kako sonce suši jutranjo meglo, belo morje pod nami pa se razblinja.« Pot je prijetna in tudi v sončnem dnevu ne prevroča. Vzpenja se zlagoma, če je kje treba malo zagristi v kolena, se kmalu strmina unese. Pri sv. Joštu se poti združujejo in ločujejo. Smerokaz proti našemu cilju je jasen, torej ni nikakršnega dvoma, kam.

Po prijetni gozdni poti se vzpnemo do travnikov pod vrhom. Gremo mimo vzletišča za zmajarje, ki je hkrati tudi čudovito razgledišče, do Tinčkovega doma in se nato mimo Jurkove koče napotimo še do razglednika na vrhu Lisce (948 m; dve uri, če nas zamikajo gobe, raje računajmo tri).

»Punce so legle v travo, sezule gojzarje in uživale. Jaz sem se jim sicer pridružil, po drugi strani pa tudi že malo priganjal. Napoved slabega vremena mi namreč ni dala miru. Meteorološki radar poleg nas je vsake toliko časa pomirjujoče zagodrnjal. Kaj hudega pa morda res ne bo.

Mimo jadralnega padalca, ki se je pripravljal na polet, smo se odpravili navzdol. Dekleti seveda povsem po svoje. Nagnjeni travniki so namreč odlični za kotaljenje.« Kmalu pod vrhom se lahko pustimo prepričati poti do vasice Cerje.

Ali pa se vrnemo do sv. Jošta, skozi ključavnico pokukamo v cerkvico in na zidu opazujemo martinčka, ki vpija toploto sončnih žarkov. Če hitimo nazaj do izhodišča, bo to najboljša možnost. Kolikor pa hočemo malo klobasati in potem klobaso tudi uspešno zašpiliti, jo lahko mahnemo proti Sevnici.

Pot se sprva strmo spušča, dokler v vasici Polje ne pridemo na cesto. Odpirajo se nam lepi pogledi na vas Razbor, Savo in ravnino ob njej, mi pa se sledeč markacijam levo spustimo po kolovozu navzdol. Ponovno pridemo v gozd in iz njega nižje na cesto. Tu se levo pridruži pot iz Cerja.

Gremo čez cesto in navzdol proti vikendu, ravno pred njim pot zavije desno in se nižje doli ponovno priključi sivi cesti. Kažipoti nas usmerjajo proti Zajčji gori in prav je tako. Večino časa hodimo po samotnem asfaltu, občasno pa pot zavije tudi v gozd.

Za seboj pustimo vasi Zlateče in Ledina, gremo mimo Zajčje gore in se nato začnemo odločno spuščati proti Sevnici. Če markacijam sledimo skozi naselje, nas bodo pripeljale do železniške postaje (185 m; dve uri in pol do tri ure hoje z vrha Lisce). S tem pa smo dobili tudi že odgovor, kako nazaj.

Za drobiž nas vlak popelje tistih nekaj kilometrov. Le bolj poredko vozi ob vikendih, zato se prej pozanimajmo o voznem redu, da ne bomo predolgo čakali. Do parkirišča je iz železniške postaje še slab kilometer in pol.

Dejansko hodimo po začetku Jurkove poti in tako, več kot primerno, zašpilimo našo klobaso. Z zadnjim korakom. Ki pa je, dokler le migamo, v resnici spet prvi. Saj konec enega obrata v zobovju življenjske ure vedno predstavlja le začetek novega. Pa srečno!