(3.1.2010)

Po dežju menda vedno posije sonce. Vsaj do sedaj je bilo še tako. In tudi tokrat se je po nekaj deževnih dneh prebudil dan, ko je treba zajeti sapo in zlesti nekam, kjer se kaj vidi. Saj ni treba visoko. Včasih je dovolj, da stopiš na stol. Drugič moraš pač višje.

Mi smo šli tokrat nekam vmes. Na dobro razgledišče. Kaj dobro, odlično. Eno? Kar tri. Izhodišče je Laško (228 m), parkirati se še vedno da najbolje na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Gremo po parkirišču proti hotelom, prečkamo cesto pri prehodu za pešce in poniknemo skozi le nekaj metrov oddaljeni podhod pod železniško progo.

Zavijemo levo in takoj spet desno na cesto, ki se požene kar strmo v breg. Cesti sledimo vse do konca, gremo mimo zadnje hiše na travnik. Vzpenjamo se levo po kolovozu do gozda, od tu nas proti prvemu cilju usmerjajo na drevje narisane puščice in stilizirane oznake cerkve.

Ko se nad nami že bočita dva visoka zvonika, lahko uberemo bližnjico naravnost navzgor ali pa sledimo stezi do hiš in se po cesti mimo kipa angela vzpnemo do cerkve sv. Mihaela (442 m, pol ure). Oko takoj ujame razgibane kuclje naokoli. Razgled na Laško in Hum nad njim pa ni edino, kar je za videti.

Skozi ključavnico lahko pokukamo v cerkev. Še prej pa si oglejmo vrata, že ta so nadvse zanimiva. In malo nižje kapelico istega svetnika. Če pozvonite na zvonček, to menda prinaša srečo. Ali izpolni željo. Ali nekaj takšnega. Vsekakor pa se ga sliši. Spustimo se po cesti navzdol.

Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo desno. Gremo mimo zanimivega znamenja in še bolj zanimive »pušce«, torej kamnitega nabiralnika za prostovoljne prispevke. Cesta nas pripelje v vas Kuretno. Gremo skozi vas, dokler na levi ne zagledamo cerkev sv. Katarine (405 m, dvajset minut iz Šmihela).

Mimo zbirke nečesa, kar se je včasih imenovalo avto, imamo le nekaj korakov do našega drugega cilja. Če hočemo videti, kako izgleda od znotraj, pa bomo spet morali biti ponižni in se pobožno skloniti do…ključavnice. Se žal le tam vidi, kar je pač za videti. Vrata so trdno zaklenjena.

Previdnost je mati modrosti, pravi stari pregovor. In res ni za dopustiti, da bi katerega od svetnikov, angela ali bognedaj kar samega Boga, Cefizelj pobasal pod pazduho. Za cerkvijo je klopca, zato je posedeti vedno možno. In ob tem razmišljati o bolj ali manj pobožnih stvareh. Nam do tega ni bilo, smo jo kar hitro mahnili nazaj.

Gremo po isti poti. Ko pridemo mimo odcepa za sv. Mihaela, pa bo potrebne malce več pozornosti. Čez dobrih sto metrov se desno odcepi cesta. Če se nam ne mudi navzdol v Laško, ji kar sledimo. Takoj se spet razcepi, od treh krakov izberemo spodnjega, najbolj levega, pripeljal nas bo v vas Strmca.

Na razpotju pred vasjo zavijemo levo in gremo levo ob kmetiji proti travniku. Mimo tablice, da imajo prijaznega psa s slabimi živci. Res bo nekaj na tem. Po obronku travnika pridemo na stezo, ki preide v kolovoz. Z roba se nam odpira čudovit razgled na Hum in Laško pod njim. Pravi orlovski pogled.

Cerkvico zagledamo desno, kolovoz pa se prične spuščati. Pa nič strahu, mu kar sledimo, pripeljal nas bo prav. Cerkvica sv. Krištofa (318 m, pol ure od Katarine) izgleda precej skromno, v notranjost pa se spet da pokukati predvsem – skozi ključavnico.

Resda pa so tudi okna dokaj prosojna in dovolj nizka, da se skoznje kaj vidi. Nazaj gremo do hiše pod klancem (Strmca 47), kjer zavijemo na dobro vidno stezico desno. Prečimo travnik in se skozi gozd spustimo do hiše nad Laškim. Zavijemo desno na makadamsko cesto, ki nas pripelje mimo podjetij Komunala in Elektro Laško do ceste.

Zavijemo levo in gremo do prehoda čez železniško progo, od tam pa naravnost do glavne ceste in križišča pred mostom čez Savinjo. Semafor in zebra omogočata varen prehod, zavijemo levo in se vrnemo do parkirišča (dvajset minut od Krištofa).

Krog je s tem sklenjen, posvetne in pobožne skomine odpravljene, sonce pa še vedno sije…