Golaki

(22.8.2010)

Golaki so trije. Da bi vsi imeli povsem isto ime, seveda ne gre. Bi jih poimenovali glede na višino? Seveda, zakaj pa ne. Veliki, srednji, mali torej. Toda če prav pomisliš, kdo bi nekdaj ločil teh nekaj metrov razlike? Nihče.

Pot nad parkiriščem

Pot nad parkiriščem

Nedvomno pa bi se dobro videlo, kateri ima večjo plešo. Goljavo. Tisti z najmanjšo naj bo mali. In potem so stvari jasne, dokler ne pridejo kartografi, izmerijo višine in začudeno ugotovijo, da je mali v resnici najvišji. Zmeda, kaj pa drugega. In kup smeha. Nas, ki nam je vseeno. Za ime…

Strgarija

Strgarija

Izhodišče? Peljemo do Predmeje nad Ajdovščino in tam zavijemo proti Lokvam. Ko se desno odcepi asfaltna cesta, ji sledimo. Na prvem križišču gremo naravnost, cesta postane makadamska. Ko pridemo do naslednjega razcepa, zavijemo desno in parkiramo (45.969356 13.858283; 1080 m).

Iztokova koča

Iztokova koča

Korak zastavimo kar naprej, cesta že po nekaj metrih postane bolj ali manj neprevozna za štirikolesnike, za dvonožce pa bo kar prava. Če smo bolj klepetavi po naravi, bomo njeni širini hvaležni. Če raje poslušamo svoje misli, pa bomo komaj čakali, da razdrapani kolovoz preide v gozdno stezo. Pa bo treba še malo počakati.

Med kamnitimi bloki

Med kamnitimi bloki

Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo desno in nato nad sedlom Strgarija (1220 m), sledeč tablici, zagrizemo navzgor v gozd. Do Iztokove koče pod Golaki je sedaj samo še streljaj (1260 m; dvajset minut). Pot na Mali Golak je markirana, shojena in dobro obiskana.

Meglice se bodo razkadile

Dopoldanske meglice

Pri koči gremo desno v gozd in kar takoj dokaj strmo navzgor. Na začetku se sicer hočeta ločiti lažja in bolj strma pot. Pa ne vem, če je sploh kakšna razlika. Mi smo šli po slednji, pa tudi dva, ki sta zavila na prvo, sta bila kmalu v stopinji z nami. Ko strmina nekoliko popusti, hodimo med kamnitimi bloki, pot je prijetna in senčna. Kar na vroč, sončen dan, še kako šteje.

Pod vrhom

Pod vrhom

Ko se gozd redči, že začutimo pred seboj odprt svet, ki je kucljem dal ime. Do vrha je le še kakšna minuta hoje med ruševjem (1495 m; dobre pol ure od koče). Najvišja točka je nadvse razgledna, z malo sreče bomo ugledali kamnito pregrado Julijcev z očakom Triglavom na sredi.

Kam vse se vidi?

Kam vse se vidi?

Lepo se vidita tudi preostala Golaka, do njiju nas naprej vodi pot. Seveda potem, ko smo si oddahnili in poklepetali. Bo že s kom, saj vrh ni osamljen. Če pa res ni nikogar, pa kakšno spodbudno recimo kar sami sebi. Saj smo je od svojega največjega kritika zanesljivo potrebni.

Naša druščina

Naša druščina

Da se pot dokaj hitro zarašča, celo zgubiti bi se znali, nas je strašil oskrbnik v koči. Pa ni bilo težav. Resda je tu obiska neprimerno manj kot na prvem Golaku. Pa je bila steza vseeno dobro vidna, rastje jo ni preraščalo. Ker teče logično, bolj ali manj na desni strani rebra, ob sicer redko posejanih markacijah, zaiti res skoraj ni možno.

Mali Golak

Mali Golak

S Srednjega Golaka (1480 m; pol ure) se odpre lep pogled na prvo plešo, kar nekam daleč se nam zdi. Zapuščenost pa ni nujno nekaj slabega. Ob poti se prav na vrhu očnice radoživo smejijo med rosno travo. Namenimo jim zapeljiv pogled, potem pa korak zastavimo naprej. Saj smo šele na sredi, zato ni časa za obiranje.

Pod Srednjim Golakom

Pod Srednjim Golakom

Ponovno se spuščamo, še vedno nam smer kažejo markacije. Malo nad sedelcem je skalni skok. Če se nam zdi pretežak, če naokoli mahamo s palicami ali če nam družbo dela štirinožec, ga lahko obidemo po desni strani. Na sedlu markirana pot zavije levo, v smeri Idrije in Vojskega. Mi pa nadaljujemo naravnost.

Veliki Golak

Veliki Golak

Bolje rečeno, nekoliko levo. Pred nami je namreč graben, ki ga prečkamo, nato pa pobočje prečimo nekoliko navzdol, še vedno v levi smeri, dokler ne pridemo do komaj izrazite stezice. V pomoč pri njenem iskanju in kasneje sledenju so na bukvah rdeče zelene pike.

Mi (še) nismo vedeli za poseko

Mi (še) nismo vedeli za poseko

Če bi s sedla drli naravnost navzgor, bi nas pričakala nizko poležena drevesa, nato pa še težko prehodno ruševje. Za nekaj zabave ob preskušanju akrobatskih sposobnosti prebijanje skozi goščavo že poskrbi, zato pa tudi za marsikatero prasko. Nepotrebno. Stezica je namreč skozi ruševje izsekana vse do vrha (1480 m; štirideset minut).

Počitek na vrhu Velikega Golaka

Počitek na vrhu Velikega Golaka

Tudi s tega vrha se marsikaj vidi, zato zahteva počitek, malico, umiritev srca in nato razgledovanje. Vse naokrog. Če kaj poznamo, odlično. Drugače nam bo v veliko pomoč zemljevid. Če ga imamo. Vsekakor pa lahko samo pasemo pogled in uživamo. Dokler ni treba nazaj.

Čaven

Čaven

Pot je ista, časa bomo porabili približno enako kot sem grede. Čaka nas valovanje, dol in gor, dol in gor, dol… Se kar zavrti v glavi, to ne more biti drugega kot morska bolezen… Pot nam je znana, postanki so odvisni od nas. Ko smo ponovno pri koči, se odločimo. Če imamo hoje zadosti, zavijemo nazaj do parkirišča.

Vipavska dolina

Vipavska dolina

Če pa bi noge še malo pretegnili, gremo lahko do ledene jame v Paradani. Po stezi, ki pod kočo zavije desno ali po cesti, ki za njo ravno tako pripelje prav, se vrnemo na sedlo Strgarija. Tu zavijemo desno in po široki in ravni makadamski cesti korakamo skozi Trnovski gozd. Na desno so strma pobočja, na levo globeli.

Visoki sedež

Visoki sedež

Ko pridemo do križišča, zavijemo levo, cesta se kmalu začne spuščati. Hodimo, dokler na levi ne zagledamo manjšega parkirišča in več tabel, ki povedo, da smo prav. Po kolovozu se spustimo navzdol do travnika z več klopmi, pojasnilno tablo in vpisno knjigo. Na spodnji levi strani travnika najdemo dobro vidno stezico, ki pelje naravnost navzdol.

Spomenik graditeljem

Spomenik graditeljem

Že čez minuto ali dve smo nad Veliko ledeno jamo ali Ledenico (slabo uro hoje od koče). Imamo občutek, da stopamo v klimatizirano sobo. Kot bi zrak z nožem prerezal, temperatura pade za nekaj stopinj. Nadaljujemo do razglednega balkončka, naprej pa se brez opreme žal ne da.

Vhod v Ledenico

Vhod v Ledenico

Prepoved ni tista, ki bi ustavila, temveč zdrava pamet. Kot pove vpisna knjiga, je bil dostop v jamo pred letom dni še urejen, sedaj temu ni več tako. Moč narave daje in jemlje. Dopustili smo, da nas mrzli zrak shladi, potem pa grizli kolena nazaj do travnika.

Malica ob robu travnika nad jamo

Malica ob robu travnika nad jamo

Vračali smo se do ceste, sopihali navzgor proti križišču in se nato mimo spomina na graditelje ceste in opomina na nesrečo mlade domačinke, nabiralke malin, vračali do Strgarije. Tam smo zavili na markirano pot navzdol in po dobri uri kar smo se hladili pri Ledenici, prikorakali do avtodoma.

Parkirišče pod Strgarijo

Parkirišče pod Strgarijo