(23.5.2010)

Boč je zanimiv osamelec nekje med Rogaško Slatino in Poljčanami. In kot vsak osamelec je seveda nadvse razgleden. Z vrha ti pogled poboža gričevnate ravnice vse naokoli in se ustavi šele tam nekje daleč, za obzorjem, kjer k nebu šine hrepenenje.

In prav malo truda je potrebno do vrha. Ravno prav se zadihamo, če ne bi bilo treba zlesti na razgledni stolp, nam še pot ne bi stopil na čelo. Zato je med Štajerci, čeprav ne seže čez višine, kjer greha menda ni več, vseeno priljubljen.

Izhodišče je lahko v Zgornjih Poljčanah, med prijaznimi ljudmi. Pozdrav in nasmeh jim namenimo, tako živim kot mrtvim in morebitno nelagodje na obeh straneh bo izginilo. Če se ravno ni komu preveč mudilo na oni svet, parkirajmo v bližini pokopališča, kjer je lep razgled na Boč na eni in valovita žitna polja na drugi strani (N46.304593, E15.583871, 263 m).

Od tu do prvih markacij ni daleč. Odpravimo se v center vasi in pojdimo ob glavni cesti v smeri Rogaške Slatine. Že po nekaj deset metrih bomo opazili smerokaz, ki bo do Boča obetal dve uri in deset minut hoje. Tu se tudi začno markacije. Po nekaj metrih zavijemo levo in kmalu spet desno.

Ko se proti koncu ulice praskamo po glavi, če obstaja prehod, ga že zagledamo. Trava na poti je bila pokošena, tako da nas jutranje mokra ni nič zmočila. Na cesti zavijemo levo in hodimo do parkirišča, nad katerim se razcepi dvoje poti. Mi smo za vzpon izbrali desno, čez Babo.

Mogoče sva bila odločilni jeziček na tehtnici midva z Gregorjem. Bogsigavedi kaj sva pričakovala, toda ime je bilo res obetavno. Pa naju je na trdna tla najprej postavila Mojca in pojasnila, da je baba tista, ki ima le še en zob in eno joško, potem pa še pohodnica, ki je ob poizvedovanju hitro razložila, da je to le skala in prhnila, če sva res pričakovala kakšno 18-letnico. Le pri sebi sva v brado mrmrala odgovor.

Pot je sprva strma in kar dobro grizemo kolena. Prečimo cesto in se še naprej strmo vzpenjamo skozi gozd. Ko dosežemo slovito Babo (napis na skali (535 m) ne prepriča, morebiti je dilema le vršiček (589 m) malo naprej), pot zavije desno in se vzpenja po gozdnem pobočju.

Markacij je več kot dovolj, steza pa tudi razločna, odcepi dobro vidni. Torej z orientacijo ne bi smelo biti težav. Ko se spet približamo asfaltni cesti, so pred nami že travniki, koča in cerkvica sv. Miklavža (658 m, dobra ura hoda iz izhodišča).

Ali bomo postali ali pa kar zastavili korak naprej, je seveda čisto naša odločitev. Za kočo gremo čez travnik navzgor, planinska pot se ves čas prepleta z gozdnimi učnimi potmi. Tako si lahko izgovor za oddih, najdemo v pojasnilnih tablicah, ki povedo, kaj raste ob poti.

Ko se poti ločita, bo najbolje iti desno, na senčno pot. Po drugi strani bomo malo kasneje namreč drli navzdol. Vzpenjamo se čez gozd, pot ni prestrma. Ko zavije levo, je le še minuta ali dve do vrha (975 m). Vrha? Pa naj bo, čeprav je najvišja točka menda bolj naprej, nekje tam, kjer skuša nebo prešpikniti telekomunikacijska igla.

Na vrhu, namenjenem množici, stoji razgledni stolp. Le z vzponom nanj se dvignemo nad drevje, zato se bo za odličen razgled potrebno povzpeti še teh nekaj metrov po železni konstrukciji (tri četrt ure od koče). Me prav zanima ali so Štajerci s stolpom želeli pohodniku pričarati lepote pokrajine naokoli ali le preseči magično mejo.

Navzdol gremo po drugi poti, torej od stolpa na drugo stran, proti vojašnici. Malo pred njo zavijemo levo, pod njo prečimo do makadamske poti in ji mimo vhodov v podzemne rove sledimo do dobro vidnega odcepa. Kar strmo se pot spušča, na odcepu zavijemo proti jami Balunjači.

Pot se spusti desno mimo skal in pod njimi pridemo do vhoda v jamo, le nekaj korakov levo od poti (petnajst minut z vrha). Dolga naj bi bila 50 metrov, najdejo se celo zapisi, da je najdaljša na Štajerskem. Sama pretiravanja. Dolžino so vrli Štajerci verjetno zamešali z obsegom.

Pa vseeno je temno ravno toliko, da bomo, če hočemo posvetiti v vsak njen kot, potrebovali svetilko. Ima pa dokaj zanimivo zgodovino. V njej se je namreč menda nekoč skrivala razbojniška poglavarka Špelka s svojimi pajdaši. Zaradi ugrabitve sina grofa Attemsa so jo leta 1740 na Štatembergu obglavili.

Kakšna zgodba za otroke! Z nekaj domišljije jim bomo pred oči pričarali slovensko različico Jacka Sparrowa. Pod jamo je ob poti nekaj jeklenic, če je pot suha, bolj za dober občutek. Ločimo se od skalnega sveta in se spuščamo skozi gozd do naslednjega razcepa. Ponovno bi nas tablica levo hotela zapeljati do koče.

Mi gremo raje kar navzdol, mimo Finžgarjevega križa, ki stoji na dokaj razglednem mestu. Kmalu spet prečkamo makadamsko pot, takoj pod njo stoji desno velika skala (slabe pol ure od jame). Včasih je bila Titova, sedaj je šlo njeno poimenovanje nekomu v nos.

Z nekaj bele in črne barve, jo je povsem mimo njene volje, spremenil v Maistrovo. Spopad ideologij nič ne paše tu gor, le kaj je ljudem? Ko pot odločno zavije desno, v grapo Skodovec, imamo dve možnosti. Lahko sledimo markacijam. Lahko pa tudi ne. Svet se mi je zazdel zelo znan in takrat mi je kapnilo.

Le malo naprej sem ob vzponu zavil v maline s samotnega vršička nad skalo s pomenljivim imenom, enim zobom in eno joško. Grega, Mojca in Maja so zavili v grapo, jaz pa z otroci čez vršiček še enkrat iskat Babo. Seveda je ni bilo težko najti. Upam samo, da ima dobro vsaj eno – oko.

Ker razgled je res lep, Zgornje Poljčane so tu kot na dlani. Čaka nas še spust po dokaj strmi poti do asfaltne ceste. Lahko jo prečimo in se spustimo do parkirišča naravnost navzdol ali pa gremo po cesti desno, do prvega ovinka. Tu iz Skodovca pripelje pot, ki smo jo malo višje zapustili.

Zavijemo levo in že smo nad vasjo (slabe pol ure od skale, uro petnajst z vrha, vse skupaj štiri ure). Tu so na nas padle prve kaplje. Ko smo prišli do hiš, pa je že lilo. Prava poletna nevihta. Pa saj nismo iz sladkorja. In anorake smo imeli s seboj. Teh nekaj korakov do izhodišča, se res nismo stopili.