(1.1.2010)

Dih jeseni je le še bledeč spomin. Kljub milim temperaturam in deževnim dnem, zima ne pusti, da bi se predolgo zadrževal v naših mislih. Čas je bil, a ni ga več. Končno, le zakaj bi jokali za njim. Saj imajo tudi blede poteze dni ob začetku novega leta svoj čar. Le odkriti ga je treba.

Če smo dovolj odprti za lepoto, jo znamo najti tudi v meglicah, ki se vlečejo skozi gozd, dežju, ki nam spolzi po laseh in blatnem odtisu, ki smo ga naredili na razmočenih tleh. Le ven je treba, tja pod gole veje krošnje mogočne lipe, na preprogo razmočenega gnijočega listja, loveč blede sončne žarke. Izhodišče naj bo tokrat Laško (229 m).

Nihče nas ne bo preganjal ob zelenčku na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Korak zastavimo po parkirišču do prehoda za pešce, prečkamo glavno cesto in po pločniku ob njej hodimo v smeri Celja. Pred potokom Rečica podhodimo železniško progo, po nekaj deset metrih pa vodo prečkamo preko mostiča.

Gremo levo in ko pridemo do glavne ceste, na desni zagledamo gasilski dom. Takoj za njim ugledamo prve markacije, ki kažejo smer Šmohor in verno jim sledimo. Nič si ne pomišljajmo, tudi ko se nam zdi, da nas tablica hoče zapeljati k eni od hiš. Pot pelje mimo nje.

Iz vasi se izvijemo na travnik, pot krajši čas pelje skozi gozd, potem pa nas kolovoz odloži na asfaltni cesti. Pa ne topotamo po njej prav dolgo. Mimo manjše kmetije, kjer si pod napuščem lahko najdemo zavetišče pred nenapovedanim nalivom, spet zavijemo v gozd. Še eno uro, obeta tablica.

Kolovratimo naprej, gremo mimo naslednje kmetije in za njo izginemo v samoto zimskega gozda. Markacij je dovolj, križišč pa ne, tako da tudi zaiti ne moremo. Ko nas pot spet odloži na asfaltni cesti, jo kmalu na desni strani zapustimo. Sedaj pa malo previdneje.

Ko po razhojenem svetu pridemo do izrazite skale na levi strani, na njej opazimo zabrisan napis Malič in puščico, ki napotuje desno. Takoj za skalo vidimo, kam bo treba. Ozka stezica teče po strmem pobočju in nas odloži na grebenu. Če hočemo na Malič, bi potrebno zaviti desno. Imamo pa dve možnosti.

Lahko gremo po stezici, ki valovi gor in dol in je mestoma tudi malo izpostavljena. Pobočja na desni so strma. Če nam ne diši preveč, gremo lahko tudi po makadamski cesti. Ali pa si za vzpon izberemo stezo, za povratek pa cesto. Mi smo že naredili tako.

Gremo mimo razglednega vzletišča za jadralne padalce z žalostnim obeležjem in veliko tablo z napisom Malič. Pa to še ni vrh. Od tu najbolje, da sledimo stezi, ki nas po grebenu v nekaj minutah pripelje do oddajnika na vrhu Maliča (936 m, dve uri in pol hoje). Tam sta tudi klopca in miza, če so noge trudne in želodec kruli.

Malo naprej od oddajnika je dovolj prostora celo za igro, če imamo čas in otroci voljo. Vpisna knjiga je bolj zaradi varnosti kot naše hvale, zato se le vpišimo. Potem pa navzdol. Kot rečeno, smo šli po stezici do vzletišča, od tam naprej pa po cesti. Je korak bolj zanesljiv, pa tudi pogovor nekako lažje steče.

Ko pribremzamo do mesta, kjer smo prišli na greben, pot nadaljujemo naravnost. Lahko še naprej po cesti ali pa se prepustimo stezici, ki teče skozi gozd. Tudi tu bosta obe možnosti dobre in prideta prav. Cesta se spusti na asfaltno, nekaj deset metrov višje pa jo, tik pod kočo na Šmohorju, zapustimo in se vzpnemo do planinske postojanke (781 m, pol ure iz Maliča).

Pred njo so igrala, zato bo pravo mesto za počitek. Mi pa si lahko privoščimo…karkoli želimo. Le čaj je bolj…voden. Pa tudi domače arcnije, namenjene njegovemu sladkanju, prej preverimo. Kajti skisane substance njegovega okusa čisto nič ne popravijo. Preverjeno. Gremo nazaj? Zakaj le!

Komaj štiristo metrov naprej se nam obetajo lipe, drevesa leta 2008. Torej nekakšne misice. Seveda gre za lepoto v drevesnem smislu. Zato nikar ne mislimo, da bomo tam ob cerkvi sv. Mohorja (787 m, dobrih pet minut) ugledali vitka drevesa, polna mladosti. Gre za prave starine, katerim je čas odtisnil pečat, jih razklal in razbrazdal.

Človeku dajo misliti… In kako do teh posebnežev? Od koče jo mahnemo čez travnik, zavijemo na makadamsko pot in po nekaj deset metrih zagledamo cerkev. Do nje bomo pa potem že znali priti. Nazaj tudi ne bo težko. Vrnemo se do koče, razlogov za postanek ni več.

Ko pridemo do asfaltne ceste, lahko topotamo po njej, dokler se levo ne priključi in kmalu spet odcepi že znana steza. Ali pa zavijemo po znani makadamski poti in sledimo stezi za Laško. Kakor komu drago, od koče bomo do našega doma potrebovali dobro uro.

Spust je po poti, kjer smo se vzpenjali, zato skrivnosti ni več. Pa vseeno se nam sedaj prej odpre kakšen pogled na dolino. Smo obrnjeni v pravo smer. Dan je izpolnjen. Leto pa…to bomo pa še videli.