(3.10.2010)

Ko danes gledamo naravo, se nam, če le imamo kaj srca, kar zasmili. Človek, menda misleče bitje, z njo dela kot bi bila zgolj njegova last. Spreminja jo, kot se mu zdi najbolj prav, posega vanjo, če se mu to zdi potrebno, jo uniči, zgolj, da dokaže svojo moč.

Velikokrat se igramo boga. Smola za živali in rastline, ki so naši mejaši. Zelo verjetno se bo zanje slabo končalo. Ob tem vsakodnevno prirejamo stari rek, da človek obrača, bog pa obrne. Sedaj imamo mi zadnjo besedo. Vsaj tako se nam zdi.

Da ga lomimo, se zavemo šele, ko nas udarijo razne vremenske ujme ali zlomi nadloga, blizu biblijski apokalipsi. In potem mediji povzemajo takšne ali drugačne znanstvenike, preroke in vrače, ki nam v kratkem obetajo konec sveta. Pa še prav imajo. Dejansko je konec sveta, kot so ga poznali naši predniki, že prišel.

Brezglavo norenje skozi čas, nam ne prinaša nič dobrega. Drava je bila pred sto in več leti rečica, ki jo je človek ujel med brane elektrarn in jo s tem ogoljufal za iskrivo, poskočno veselje. Tudi pri Ptuju je tako. Po izgradnji akumulacijskega jezera in kanala do elektrarne je veliko rečnih korit ostalo suhih, reka se je spremenila v potok.

Od nekdanjega poplavnega gozda je v prvotni funkciji ostalo le nekaj hektarjev loke. To so zaščitili kot krajinski park Šturmovec, po njem pa so pred več kot desetimi leti speljali naravoslovno učno pot. Pa je od nje bore malo ostalo. Dejansko le tabla na njenem začetku.

V samem parku nismo našli niti ene markacije, smerokaza ali razlagalne table. Zato je dobro biti na številna radovedna otroška vprašanja, že prej malo pripravljen. O Šturmovcih obstaja kar nekaj zapisov, le pobrskati je treba. Na internetu ali v najbližji knjižnici.

Do izhodišča poti lahko pridemo iz Vidma ali Markovcev. Parkiranje ob ali v krajinskem parku ni zaželeno, poti okoli nasipa imajo zapornice, pa tudi na platojih brane jezu, resda dokaj obledeli listek o človeškem in video nadzoru, ne navduši, da bi se kam stisnili.

Saj, zakaj pa bi se? Le dober kilometer in pol oziroma pol ure hoje je med velikim parkiriščem v Markovcih in izhodiščem poti. Mi smo že menili, da je to boljša možnost (46.394882 15.933186; 217 m). S parkirišča gremo proti dobro vidni cerkvi sv. Marka, kjer ob pojasnilni tabli o pohodniških možnostih v okolici, zavijemo levo.

Hodimo skozi vas in se ob razcepu še vedno držimo leve poti, ki nas pripelje na nasip Ptujskega jezera. Sedaj moramo čez kanal in na drugi strani desno čez brano jezu. Po cesti nadaljujemo še pol kilometra do začetka naravoslovne učne poti. Tabla z osnovnimi podatki in skico obeta marsikaj.

Vidi se res veliko, toda smer bomo morali izbirati kar sami. S policistom, ki je stavkal na začetku poti, smo spregovorili nekaj besed, potem pa že hodili naravnost po makadamski poti. Gremo mimo polja, kjer je letos rahlo kimala že precej suha koruza, jesenski podlesek nam maha v slovo.

Pridemo na travnike, kjer dokaj osamljena drevesa na lepo pokošeni trati delujejo, kot bi jih nekdo nametal sem in tja, kamor je pač padlo. Pravi angleški park. Makadamska pot postane kolovoz, kremenovi prodniki ob sončnih žarkih, ki posvetijo skozi oblake, zažarijo kot najžlahtnejše drago kamenje.

Med stebli koruze in v gostem grmovju včasih kaj zašumi, zasliši se rahel žvižg. Ptice, ki še niso odšle v toplejše kraje, skrivaj opazujejo čudne prišleke. Kolovoz preraste trava, vendar je še vedno dobro vidno, kam moramo usmeriti korak. Približamo se reki, Dravinja hiti na obisk k Dravi, dolga bo še njuna skupna pot.

Prav do brega bo treba nekaj korakov po kakšni ribiški stezici ali kar počez. Ob tem pa le ne lomastimo naokoli kot kakšen medved. Smo tu vendar zgolj gostje. Ko pot zavije levo, gremo čez ožji gozdni pas in pridemo na njivo. Da je letos tam rasla koruza, je bilo tako ali tako jasno.

Sedaj se lahko podamo v gozd, iščemo najboljše prehode proti sotočju. Če se nam da. Pa, zakaj pa ne. Je zanimivo. Pa tudi žalostno. Ko zagledaš ostanke človeške neumnosti, skrite pod rastjem. Salonitke, vreče v katerih je bilo umetno gnojilo. Fuj in fej.

Ko se vrnemo na njivo, zavijemo proti njenemu drugemu koncu, previdno splezamo na lovsko opazovalnico in se ozremo, do koder se vidi. Predvsem pa navzdol, kjer za pasom grmovja leži mrtvica. Potem pa sledimo poti ob robu njiv in gozda, dokler ne pridemo znova na makadamsko cesto, po kateri smo hodili že sem grede. Lahko se vrnemo po njej, ali pa raziskujemo kakšnega od odcepov.

Pohajanje nam bo pet do šest kilometrov obrabljalo čevlje. Časa pa bomo potrebovali, kot si sami želimo. Če bomo posedeli v travi, opazovali reko, velike ptice nad njo, malo žabico na listu ali šiško pod drevesom, bo dan kar hitro mineval. Vsaj nekje dve do tri ure, si pa za tak obisk že spodobi vzeti.

Vsekakor se vrnemo čez jez, tam pa se poti razcepijo. Lahko gremo po že znani, torej čez kanal in skozi Markovce. Ali pa samo naravnost navzdol v Novo vas. Skoznjo sledimo glavni cesti, pridemo na polja in prečkamo kanal preko mostu. Hodimo do pokopališča, kjer levo zavijemo na parkirišče. Enostavno, ni kaj. In enostavne stvari so ponavadi še posebej zanimive…