(14.11.2010)

Prav nenavadno je njeno ime. Ali je sploh možno, da bi kdaj oljka, to sredozemsko drevesce, raslo tako daleč od milega primorskega podnebja? Verjetno ne. Toda od kod potem ime osamelca, ki markantno izstopa med Polzelo in Šoštanjem?

Parkirišče v Šmartnem ob Paki

Kot je razvidno iz prve omembe gore (ali pač s svojimi 733 m zgolj – hriba?), so ji davnega leta 1234 pravili Križna gora, saj je na njenem vrhu menda stal križ. Zagotovo pa je stal, in to prav velik, od sredine 17. stoletja, ob njem pa tudi kapela sv. Jošta in sv. Neže. Kasneje se je imenoval Dobrič, po kraju, ki leži na njegovem pobočju.

Pot ob železniški progi

Ko pa je bila v času razmaha romanj sredi osemnajstega stoletja zgrajena na vrhu baročna cerkev sv. Križa, je gora dobila ime po sliki Fortunata Berganta iz glavnega oltarja, kjer je upodobljen Jezus na Oljski gori. Ker je gora osamelec, so izhodišča seveda lahko na vseh štirih straneh neba.

Tu so doma veseli ljudje...

Mi smo si izbrali eno krajših poti, korak smo zastavili v Šmartnu ob Paki. Parkirati se da ob igrišču (46.330680 15.035352; 310 m). Če ravno ni v bližini hrupno martinovanje, bo noč verjetno mirna. S parkirišča gremo levo ob progi. Čez tristo metrov zavijemo levo v smeri zaselka Vrtače. Če odcep zgrešimo, ni nič pretirano narobe. Tudi mi smo ga.

Pogled proti izhodišču

Gremo naprej ob progi še dobre pol kilometra in na ovinku, zaščitenem z odbojno ograjo, zavijemo levo. Čeprav se nam bo druga pot morebiti zdela daljša, je v resnici komaj kaj. Ko pridemo do razpotja pod hišami na robu gozda, zavijemo naravnost navzgor in sledimo cesti do zaselka Vrtače. Sedaj nas že vodijo markacije, zaupajmo jim.

Makadam nad zaselkom Vrtače

Gremo mimo vodnega zajetja, po makadamski poti. Ko preskočimo na stezo, se strmina zažene navzgor. Tu že malo globlje zadihamo, vendar prehudega napora vseeno ni. Srečali smo lovca, počilo je in zaslišale so se troblje. Začel se je lov. Uf, nič kaj dober občutek. Na srečo nismo bili gnana divjad, pokalo je nekje bolj desno, na strmem pobočju pod vrhom.

Kapelica na sedlu

Na sedlu pri kapelici zavijemo desno in nadaljujemo v smeri vrha. Poti se cepijo, vendar sedaj že vemo, da vse pripeljejo do vrha. Mi smo šli po levi, mimo dveh kapelic in hiške na robu uravnave. Od tu je do vrha le še nekaj korakov (733m; slaba ura in četrt hoje).

Cerkev sv. Križa

Tik pod vrhom je planinska koča, na vrhu pa seveda mogočna romarska cerkev sv. Križa. Pozno jeseni in pozimi po navadi zaprta, ali imajo v koči ključ, nismo preverjali. Kaj bi gledali človeške umetnije v hiški z dvema zvonikoma, če oko naokoli vidi toliko lepšega, s človeških ustvarjanjem povsem neprimerljivega.

Malica na sončku pred kočo

Dovolj spočiti se odločimo. Nazaj ali naprej. Obe možnosti sta odprti. Ker mi radi klobasamo, nas grožnja, da je pot mimo Juga po drugi strani hriba petnajst minut daljša, ni prestrašila. Navzdol krenemo torej v smeri Polzele, sledimo tablicam za Martinovo pot in napisu proti Jugu.

Odločitev je naša...

Malo nižje v gozdu pridemo do razcepa. Dober nasvet prihajajočih planincev nas je usmeril levo, po stezi in nato makadamski cesti do gostilne pri Jugu. Desna pot sicer pride do istega cilja. Vendar je tokrat ravno tam potekal lov, občasno je tudi še počilo. Seveda je bila tabla z opozorilom le na spodnjem delu poti.

Na levi poti proti Jugu

Raubšicerji, sem zagodel. Prav vsi pa smo se nasmejali ob misli, kako se lovci na koncu preštejejo. Saj so se nam le srne smilile. Pod Jugom sledimo desno oznakam Martinove poti in zavijemo navzdol čez travnik. Ko pridemo v gozd, se pot sprva spušča v okljukah, dokler se ne zoži na širino steze.

Soj

Prečimo pobočja gore v smeri izhodišča. Pred zaselkom Tajna lahko posedimo na klopci, tudi od tu se daleč vidi. Nato pa gremo bodisi naprej proti zaselku Vrtače ali pa jo uberemo navzdol po poti mimo kapelice. Je zanimiva, zakaj bi jo torej zgrešili. Ko pridemo do ceste ob železniški progi zavijemo desno.

Pot mimo kapelice pod zaselkom Tajna

Držimo se proge in čez kilometer smo znova na parkirišču pri našem domu. Naj nas pot, ko se do vrha in nazaj komaj zadihamo, ne odvrne od tega žlahtnega cilja. Če si vzamemo čas in pasemo oči na lepotah vse naokoli tega osamelca, bomo še predolgo hodili.

Regrat