(9.1.2010)

Takšni dnevi so pravi. Ko je nebo nad nami jasno, vročine nobene, mraza pa tudi ne. Veter, ki še vedno buči visoko na robovih, prežene še tiste zadnje meglice iz glave in jo zbistri. Tako zelo, da vidimo daleč. In globoko. Vase.

Zatorej ni potrebe, da bi kdo hitel. Pa tudi, če bi želel korak zastaviti pretirano hitro, ti prijatelji kmalu rečejo: Postoj! Da bi jih ne poslušal, se ne spodobi, zatorej hitenja ne bo. Prijazen sprejem, popotnica, da se je prav vsem smejalo, kaj bi si želel še več.

Parkiramo v Zrečah, najbolje bo kar pri termah. Tam smo še vedno dobrodošli gostje (46.370783 15.387185; 405 m). Mimo hotela se napotimo proti glavni cesti in jo skozi podhod prečkamo. Po cesti se spustimo levo navzdol, čez most preskočimo Dravinjo in nadaljujemo mimo tovarniških obratov po glavni cesti.

Tik za njimi bi bilo verjetno prav zaviti navzgor. A tablico, če sploh je, smo spregledali. Nič zato, nas je potolažil domačin na ovinku pred Radano vasjo. Tablica s komaj vidnim napisom nas je usmerila po cesti navzgor. Na vrhu klancev, pri znamenju, smo je imeli dovolj.

Zavili smo proti gozdu, tam ujeli komaj vidno stezo in se po njej, malo pa tudi kar po svoje, vzpenjali v smeri Sv. Neže. Zaiti kaj veliko tako nismo mogli in nič nismo bili presenečeni, ko smo na robu makadamske poti nad seboj ugledali cerkev. Po poti smo se malo naokoli sprehodili do nje.

Veter je bril okoli vogalov in nismo si mogli kaj, da se ne bi nasmejali ob zapisu, da podružnična cerkev sv. Neže stoji na vetrovnem hribu Golika (608 m, slaba ura hoje). Pa še kako res je. Spustimo se nazaj do manjšega sedla in nadaljujemo naravnost v smeri najvišje točke.

Markacije nas usmerijo na stezico, ki pripelje prav na vrh (630 m, dobrih pet minut). Z vrha gremo komaj kaj korakov naprej do romarske cerkve Matere Božje, in nato, če se nam ne da navzdol hoditi po kolovozu ali celo makadamski poti, desno za hišo ob cerkvi.

Kažipot obeta, da pot pripelje v Oplotnico, ki je prav na drugi strani hriba. Toda skrb je odveč, steza namreč pelje tudi v našo smer. Spuščamo se nad zračnim robom, gremo mimo odcepa zahtevne in zelo zahtevne poti in na sedlu uberemo smer naravnost, po stezici mimo oznake za Freudenberg, prijateljski hrib.

Da je tu gori nekoč stal grad, se zavemo šele, ko se na drugi strani grička že spuščamo navzdol in ostanki obzidja burijo domišljijo. Ob spustu se držimo bolj desno in mimo kmetije pridemo na asfaltno cesto. Ker je Sv. Martin že skoraj ves čas dobro viden pred nami, je smer povsem jasna.

Na križišču pri gostilni sledimo oznakam za Martinovo pot, čez dvorišče in po stezici za hišo navzgor. Včasih je veter potegnil tako sunkovito, da smo mislili, da nas bo odneslo. Pa nas ni, počasi se nam je zdel že kar zabaven, smo ga bili že navajeni.

Čez suhe zimske travnike smo se vzpeli še do zadnje postaje naše današnje poti (578 m, pol ure z Brinove gore). Z Ajdo sva posedela pred sv. Martinom, dokler niso do naju prišli še drugi. Če se sprehodimo okoli cerkve, bomo našli opis z navedbo osnovnih podatkov.

Potem pa jo čez travnike uberemo nazaj do gostilne na razcepu in od nje po strmi asfaltni cesti navzdol v smeri Zreč. Mimo hiš in vinogradov hodimo strmo navzdol, dokler pri tovarni Unior in sv. Egidiju, zadnji cerkvici na naši poti, (skoraj) ne zaključimo naše odisejade (397 m, slabe pol ure s Sv. Martina).

Gremo le še malo levo, nato pa navzgor do glavne ceste, čez njo in na drugi strani do parkirišča. Tudi mi? Kje pa. Nas je bolj privabil obljubljeni bombardino in nato prav ležerni prevoz do izhodišča. Saj sem že rekel. Domačini so prijazni, da bolj skoraj ne bi mogli biti. Tudi zato, se sem prav radi vračamo…