Dovška Baba

(4.4.2009)

V grebenu Karavank je kar nekaj vrhov, ki so smuško zanimivi in tudi dobro obiskani. Nekateri med njimi pa so res pravi cukrčki in zato se nanje vračaš vedno znova. Ali je za priljubljenost Dovške Babe (Frauenkogel) zaslužna cesta, ki pripelje visoko, ne prestrma vršna pobočja ali pa morebiti zgolj ime, ne vem.

Smer je jasna...

Obiska je vredna takrat, ko so pobočja pod debelo snežno odejo in režeš čisto svoje sledi v sveži pršič, pa tudi v času dehtečih trat, ko se uležeš na Babo in po Čopovo skozi Luknjo gledaš v Zadnjico. Kam z avtodomom, je pri turnem smučanju velikokrat vprašanje. Če se poleti pač sprijazniš z morebiti nekoliko daljšim dostopom, je pozimi vsak korak povezan z nerodnim štorkljanjem v turnih pancerjih in nekaj desetimi kilogrami na ramenih, ki jih nanese vsa oprema.

Travniki v Ravnah

Temu se pri Babi lahko izognemo samo na dva načina. Če staknemo nekoga, ki nas zapelje z osebnim avtomobilom do snega ali če avtodom poženemo po mestoma naluknjani in razriti makadamski cesti navzgor. Parkirati se da na več mestih, tudi ravnega prostora je nekaj. Meni se ga za takšne terenske ambicije zdi enostavno škoda. Povrh se nam lahko zgodi, da je cesta na kakšnem mestu še konkretno zasnežena ali da nam kdo pripelje nasproti.

Pred drugim stanom zavijemo desno

Tedaj nas čaka kar nekaj nerodne vzvratne vožnje, saj se avtodoma pač ne da obrniti ravno povsod. Če pripeljemo iz smeri Jesenic, zavijemo na prvi uvoz proti Dovjemu in že po nekaj metrih je na desni strani odcep za kamp Kamne (N 46.464381 E 13.957147; http://campingkamne.com/slo.html). To je že ena možnost, smiselna predvsem pozimi, ko je snega dovolj vse iz Dovjega.

Spet pridemo na cesto...

Če peljemo dalje, sledimo tablicam in po nekaj deset metrih zavijemo desno in malo višje spet desno. Ko je asfalta konec, se držimo desno, prečimo potok Mlinca, zaiti ni več možno. Le če smo peš, takoj za mostičkom na levi iščimo stezo, ki bo skrajšala mukotrpno korakanje po cesti. Sicer pa peljemo navzgor, cesta vijuga sem in tja. Ko se usmeri izrazito levo in zravna, vožnjo nadaljujemo do razcepa pod Ravnami (N 46.467601 E 13.991293; slabih 1100 m).

Hoja po cesti

Če je le kaj snega na travnikih, tu parkiramo. Potem gremo lahko levo po cesti vse naokoli (odsvetujem), pri koči po nekaj sto metrih desno navzgor ali pač čez travnike. Bo še najbolje. Torej levo in na primernem mestu čez travnike navzgor. Ali pa desno na pot, ki pelje pod Hruški vrh, pa že po nekaj desetih metrih naravnost in levo na travnike.

Dovška Rožca

Nadaljujemo mimo stanu in se držimo desno. Ko drugič prečkamo leseno ograjo, zavijemo bolj odločno desno in nato po čistinah med smrekami levo. Ko pridemo mimo ostankov porušene hiše, nas čaka le še kratek vzpon in že se spet priključimo cesti. Sedaj ni več kaj reči. Čakata nas dva ovinka, nato se vzpenjamo pod Belo pečjo. Ko pot zavije desno, ji sledimo, naj nas ne zavedejo markacije, ki se odcepijo levo.

Na travnikih prečimo do pobočja nad kočo

Vzpenjamo se, načeloma ni težav, le na nekaj mestih je morebiti potrebna previdnost, predvsem če je snega veliko in je cesta povsem zasuta. Ko se cesta ostro obrne levo, ji še nekaj minut sledimo, toliko, da pridemo na travnike. Pred seboj zagledamo špičko koče na planini Dovška Rožca. Najbolje, da se počasi pričnemo vzpenjati, težimo proti robu pobočja nad kočo. Na robu travnikov nato štrikamo navzgor, ni prestrmo.

Z vrha se odpirajo pogledi proti Kepi

Če ni preveč snega, pod vršnim pobočjem opazimo ograjeni »vrtiček«, zavijemo malo desno in nato levo na vrh (1891 m, dve uri in pol do tri ure iz Raven, lahko tudi manj ali več, odvisno kje startamo). Toda pozor! Pobočja so na Avstrijski strani prepadna, zatorej na vršnem grebenu nastanejo opasti. Robu se, če ni (skoraj) kopen, raje ne približajmo. Še posebej bodimo pozorni, če je vršni del v megli, saj bi se iskanje vrha ali pač le neprevidna hoja preblizu roba hitro končala nekaj sto metrov nižje.

Opasti

»Vreme je bilo kar pravo, čisto babje. Vlekle so se meglice in zakrivale pogled. Prav klavrno, a še preden bi človek lahko začel obupovati, se je čez meglice začelo prebijati sonce. Kot bi nekdo prižgal luč v temni sobi. Tudi Baba lahko res prijetno preseneti.«

Prihod na vrh

Navzdol smučamo po pobočjih, levo od smeri vzpona. Možno je sicer loviti poseko levo, ki pripelje na zadnji ovinek pred Dovško Rožco, vendar se nam lahko, če smeri ne poznamo, zaplete. Znanec je enkrat v megli zašel in po prečenju strmih in mestoma prepadnih pobočij pod grebenom proti Hruškemu vrhu, prismučal direktno v Ravne. To sva se iskala! Močno odsvetujem.

Pobočja pod vrhom

Je skoraj vseeno, če izkoristimo široka pobočja do planine Dovška Rožca, v ugodnih razmerah bo za nami ostala nepozabna sled enakomernih zavojev. Paziti je potrebno, da ne smučamo prenizko, ujeti je potrebno cesto, po kateri smo prišli do travnikov. Sedaj nas čaka le še rodeo po cesti navzdol.

Uživanje v celcu

Za konec naredimo še nekaj zavojev na kar prepoložnih travnikih v Ravnah in že smo na izhodišču (pol ure smuke). Če seveda nismo parkirali nižje, potem bo treba še po cesti navzdol. S smučmi ali ob pomanjkanju snega peš. Pa ni dolgčas. Nam družbo delajo misli, te so pač ostale še tam nekje gori, na beli kopici nad Dovško Rožco.

Sem na Babi ležal in skozi Luknjo v Zadnjico gledal...

Šentviška gora (Sv. Vid)

(28.3.2009)

Sv. Vid je čudovit.

Sv. Vid

Do njega je le kratek skok, predvsem če parkiraš povsem spodaj. Razgled pa je neverjeten in povsem upraviči rimo. In kaj je lepšega, kot če se malo razgibamo, preden kot nasedel kit obležimo v bazenih Term Čatež. Izhodišče je nad vasjo Čatež, kjer na parkirišču pod cerkvijo lahko prespimo (N45.892242 E15.601150). Malo je sicer nagnjeno, a ni sile. Lahko pa se do izhodišča odpravimo tudi iz kampa Term Čatež, peš ali s kolesom. Ni predaleč.

Pomlad se prebuja

Mimo cerkve (150 m) se odpravimo po cesti nad avtocestnim počivališčem Grič in že ugledamo stezo, ki pelje preko travnika. Dejansko je bilo to enkrat smučišče. Seveda v bivši Jugi, ko smo še navijali za Križaja in Elanke in ko še nismo s kapitalizmom uvozili tudi globalnega segrevanja. Sedaj pa stebri vlečnice rjavijo v gošči. Škoda. Ko steza zavije v gozd, ji sledimo.

Drevo za počitek

Markacije nas sedaj ne spustijo več, nove so in tako zaiti ni možno. Lahko pa uberemo tudi kakšno dobro shojeno bližnjico, nič ne bomo zgrešili. Hoja je ob žvrgolenju ptic in dehtenju prvih cvetic prava za pomladansko prebujanje. Le po kakšnem dežju je pot blatna in zna drseti. Zato takrat palice niso odveč. Malo pred sedlom, kjer stoji znamenje, zavijemo levo in že smo na Šentviški gori.

Pogled na izhodišče

Pri cerkvici sv. Vida (385 m – do vrha pol ure iz izhodišča in ravno toliko za spust nazaj). In če smo do sem komaj dobro zadihali, si tu le vzemimo čas in dobro vdihnimo. In izdihnimo. In tako še nekajkrat. Potem pa si zamislimo nov avtodom, lepšo ženo ali nagrado za milijontega obiskovalca Term Čatež. Kaj? Ja, seveda. Vse je namreč možno, če le pozvonimo na zvonček želja.

Če je veliko želja, je bolje dobro pozvoniti...

Lahko si še na roko odtisnemo štampiljko in se vpišemo v vpisno knjigo med vse tiste domačine, ki se hvalijo z nevemkoliko sto in sto obiski letno. Da bo tudi želja bolj zagotovo uslišana. Predvsem pa se ustavimo na razgledišču in si poglejmo ravnino pod nami. Sava lenobno teče, Brežice so skoraj na dosegu roke. Nas bo nedvomno prijelo, da bi se sprehodili po ulicah tega mesta. Zakaj pa ne.

Brežice

Le navzdol bo treba, po isti poti, ki nas je pripeljala navzgor ali pač kateri izmed stranskih variant. Seveda pa je možno tudi, da se navzdol odpravimo po kateri drugi poti. Čez vas Cerina ali kjerkoli drugje. Možnosti je dovolj. Na vse strani neba se da, le ene izmed poti se držimo, da ne zaidemo v preveliko goščavo. Potem pa naprej. Kam, smo sigurno domislili že na razgledišču, če ne prej.

Golob na cerkveni strehi

Porezen (čez travnike)

(15.3.2009)

Ponavljanj se ponavadi izogibamo. Saj niso pretirano zanimiva. Vendar pa ima narava to posebnost, da se stalno spreminja. K temu pripomorejo menjave letnih časov, vreme, vse kar je živega in predvsem tudi mi sami.

Parkirišče v Davči

Tudi pri turnih smukih ponavljanj ne more biti. Pa tudi če se že desetič spustimo iz iste točke. Morebiti je enkrat snega več, drugič manj, spreminja se njegova struktura, vreme je lahko brez oblačka ali pa takšno, da se sprašujemo, kaj nas je sploh gnalo v hrib. Pa naj bodo razmere takšne ali drugačne, so končno le spodbuda, da poskusimo, kako bo pa danes.

Ratitovec je še zaspan

In če smo zadnjič bentili nad meglo in vetrom, je pač že čas, da gremo pogledat, kako bela kupola vrha odseva na modrem nebu. Cesta skozi Davčo je kar dobra, večino lukenj so sanirali. Še vedno je potrebno peljati skozi celo dolino, do mesta, kjer ob potoku Davča, le malo pred koncem asfalta lahko parkiramo (približno N46.177422 E14.006714).

Kamnolom

Od izhodišča (980 m) nadaljujemo naravnost, snega je bilo ta vikend še dovolj. Kolovoz po nekaj minutah zavije levo in kmalu spet desno. Gremo skozi kamnolom, davški slapovi se skozi golo drevje lepo vidijo v soteski pod nami. Po spustu prečkamo potok Davča in po nekaj deset metrih ponovno.

Nad davškimi slapovi

Sledimo mu in ga še dvakrat prečkamo, da pridemo do poti, ki se ob zapornici pridruži iz desne. Ko je pred nami velik travnik, zavijemo levo, sledeč markacijam. Še dvakrat moramo sneti smuči in prečkati potok, potem pa ga končno zapustimo. Najbolje, da takoj zavijemo po zasneženem kolovozu levo in že po nekaj metrih zakljukamo desno.

Prebujanje

Sedaj ni več kaj razmišljati, vzpenjamo se do roba travnikov, ki se spuščajo iz sedla med Pohoškim kupom in Hočem. Če so razmere odlične, jo lahko mahnemo kar naravnost navzgor. Kolikor ne, pa raje kvačkamo levo-desno. Travnik se zoži, goščava na levi pa zredči, zato prehod med drevjem ni več težaven. Prečimo proti levi in se zložno vzpenjamo.

Travniki pod snegom

Ko je pred nami spet čistina (flanka po domače), odkljukamo navzgor do grebena med Pohoškim kupom in Poreznom. Verjetno bomo nanj prišli v bližini koče (Dom A. Žvana – 1590 m), ki je tudi v malo bolj meglenem vremenu odličen kažipot. Zavijemo levo in se vzpnemo na vrh. Toda pozor. Če se ne mislimo po (pre)hitrem spustu vračati iz primorske strani, raje hodimo bolj po levi strani.

Vzpon skozi redek gozd

Pa ni nevaren le zdrs, na nevarnost kažejo tudi luknje, ki jih je na desni strani spomladansko sonce izvrtalo v sneg. Uf… Na vrhu (1630 m, dve uri hoje) si je treba vzeti čas. Tako za sebe kot prijatelje. Tudi tiste, ki jih ni zraven. Se jih da lepo podražiti s kakšno poslano slikico. Zakaj pa ne? Naj si le drugič vzamejo čas, ne bo jim žal…

Čistina pod kočo

Postavimo se na vrh in krožimo. Za 360 stopinj bo ravno prav. Kajti v vse smeri se odpre pogled, v vse smeri se splača usmeriti oko. In tudi uro zgodovine bomo imeli. Le stopimo do spomenika in preberimo napis na njem. Nam bo dal misliti. Navzdol smučamo v smeri pristopa. Torej po (sedaj) desni strani grebena in pod kočo navzdol.

Koča je odlično razgledišče

“Zgodnja ura je omogočala nekaj odličnih zavojev, sneg se še ni prediral. Najraje bi kar vriskala.” Ves čas se je potrebno držati bolj leve, da ne zaidemo v preveliko goščavo nižje doli. Strah bo odveč, ko bomo spet na travniku. Sedaj mu le še sledimo, sneg pa…ja, “ni bil več najboljši, le ob gozdu se ni prediralo”.

Na vrhu si je treba vzeti čas...

“Pomilovanja vredni so bili tisti, ki so šele lezli navzgor. Kajti navzdol ne bodo smučali, temveč plavali. A to je pač njihov problem.” Ko pridemo do gozda, prečkamo prvič potok, tu še s smučmi. Potem pa navzdol, divji rodeo po poti. Pa ne prehitro, drugače vas bo še kdo grdo pogledal, misleč, da rušite vse pred seboj.

Pomnik preteklosti

Smuka se tu bolj ali manj zaključi, le še šestkrat bo treba preko potoka. Lahko s smučmi ali brez. Pač odločitev posameznika, ali potrebuje novo opremo ali (še) ne. Vsak smuk ima poleg vrste presežnikov, tudi kakšno malenkostno napako. Pri smuki iz Porezna v Davčo, je to ravno zadnji konec. Bolj ali manj po ravnem, smuči pa stalno gor in dol. Kar nekam odveč se zdi. Dokler ne pogledamo v temnomodro nebo. To potolaži…

Med smuko

Proti kamnolomu gremo spet nad davškimi slapovi. Pred leti si jih bolj slutil kot videl med drevjem. Sedaj so za poletne obiskovalce pripravili razgledišča, tako da je pogled nanje brez ovir. Tudi na brkača, srednji slap. Pod kamnolomom nas čaka še nekaj zavojev do ravnine in nekaj odrivov do avtomobila (z vrha dobre pol ure).

Davški slapovi

Zaklančarjev Kovk in Bičkarjev vrh

(14.3.2009)

Tam nekje za Železniki, se svet konča. Če pač verjamete, da svet ni okrogel in ga je nekje konec. Potem verjetno čez rob padeš ravno tam, v grapi. A kot ima kovanec dvoje plati, je ob vedno bolj nerazumnem sukanju znanega sveta morebiti še dobro, da vsaj kdaj pogledamo na drugo stran. Presenečeni bomo. Ne verjamem, da tam ostanemo. Grapa je za nas le preveč nenavadna. Se bomo pa vračali. Vedno znova…

Zaklančarjev Kovk

Dnevi so vedno daljši in toplejši, tako da popoldanski gnilec ne daje prave volje, da bi smučal še daleč v popoldan. Tudi prav. Toda kaj potem početi, ko smuči pospraviš, otroci pa imajo snega zadosti in o sankah nočejo niti slišati? Hm, gremo pa na sprehod, da zajamemo malo večernega svežega zraka in vidimo, če bo sonce zašlo za obzorje. Bogsigavedi, če ne bo ravno danes raje obviselo na nebu.

Parkirišče Brdo

Toda, oči, sprehod? Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je to počasna, umirjena hoja za razgibanje, oddih, navadno na prostem. Človek bi rekel, da bolj po ravnem, saj v hrib je vendar že planinarjenje. In kje naj sredi graparskega sveta sploh najdeš zadosti ravnine. Je pač ni, otroci… Torej v breg, saj ni ne visoko, ne daleč. Najprej na bližnji Zaklančarjev Kovk, da se razgledamo.

Na primernem mestu zavijemo na travnik

Iz parkirišča Brdo pri smučišču Cerkno (N46.1744000 E14.0460488, približno 950 m) pogledamo v smeri Železnikov in tam je. Na prvi pogled kucelj, pa vseeno kar primerno razgledišče. Če nas ne bolijo kolena, gremo čez spodnje parkirišče in kar naravnost v breg, mimo dveh smrek navzgor do ceste. Lahko pa se spustimo kakšnih sto metrov po cesti proti Davči in zavijemo desno po stranski cesti proti trem davškim kmetijam.

Na vrhu nas je drevje stisnilo medse

Vsekakor bo treba stopiti nad prvo, pravim kanarčkom. Ko bomo tam, bomo že vedeli, zakaj. Na levi nas začudi skala, ko prisopihamo mimo nje, pa se že ozrimo po travnikih na isti strani ceste. Ko se nam bodo zdeli zadosti položni, se ne ustrašimo brega. Vse do vrha, ga je komaj kaj. In kje je vrh? Tam, kjer se nam zdi najbolj prav. Tako kot na vseh tovrstnih kucljih, ki se ne zdijo vredni označene poti ali kar pravega Aljaževega stolpa.

Lun'ca

Višje se zdi bolj levo, navigacija trdi, da je vrh malo bolj desno. A saj sploh ni važno, meter gor ali dol (do vrha, 1024 m, borih 15 minut). Toda, kaj je to? Tisti lepi, zasneženi kucelj v smeri Porezna, pravi razglednik. Po karti Bičkarjev vrh, komaj kaj višji od našega razgledišča. Dan se še ni poslovil, Kovk pa je kar premalo, da bi prav zadihali. Gremo pogledat! Spustili smo se po travniku navzdol in se proti parkirišču vrnili po cesti.

Bičkarjev vrh

Mimo njega smo korakali po cesti do parkirišča Tuškov grič. Klopce ob cesti nas niso premamile, mimo njih smo zavili po cesti desno. Ko smo na desni za seboj pustili kamnolom in na levi zadnji vikend, je bil cilj naravnost pred nami. Do nas je stopil možak in potrdil ne le, da je kmetija, od katere se pod gričem vidijo le rdeče strehe, Bičkar, temveč tudi, da je vrh nad njim Bičkarjev grič. No, vrh ali grič, kot da je to kaj važno.

Kar visoko nad Davčo

Ko je želel razlagati tudi kaj vse se vidi naokoli, pa sem pojasnil, da ni potrebe. Vrhove desno in levo od Soriške planine poznam še predobro. Bolj zanimivo je bilo poslušati, kako je s cesto pod Hočem in da je šola v Davči še živa. Kdo bi si mislil. A zakaj bi se konec koncev čudil. Saj življenje v grapi ne more biti slabo. Po eni strani si daleč proč, po drugi pa vseeno dokaj blizu.

Davča

Če le ceste ne odnese. Pa še takrat se da priti do “civilizacije”. Če ne drugače, tako kot pred davnimi leti. Torej peš, kar čez hrib in v dolino. In spet na hrib in v dolino. In tako vedno znova, kot da ne bo konca. Tako pač je, v grapi. Naša pot ni bila več dolga, ker pa je dan ugašal, smo le še pomahali v slovo, nato pa kar precej naravnost zlezli na vrh (1105 m, iz parkirišča slabe pol ure hoje).

Dan ugaša za Cimprovko

Razgled je bil, kljub večernemu mraku, čudovit. Davča je ležala pod nami, Cimprovka je zakrivala Porezen, teptalni stroj je osvetljeval progo na smučišču Cerkno. Kar vrteli smo se naokoli in vpijali ugašajoči dan. Kako veliko nam je dal. Spustili smo se na cesto in regljajoč kot kakšne žabe stopali nazaj po cesti. Tema, ki je lezla čez grape, nas ni več motila, na parkirišču nas je čakal topel avtodom.

Cesta proti Tuškovemu griču in smučišče Cerkno

Cesta proti Tuškovemu griču, smučišče Cerkno in Blegoš

Vrh Staneta Kosca

Kako malo je včasih potrebno, da je dan lep. Vreme pri tem ponavadi celo ne igra prav bistvene vloge. Bolj je važno, da prav zastaviš korak. Če ga še kdo s teboj, še toliko lepše. In ko povežeš še nujno s prijetnim, je slika skoraj popolna. Po večernih vročih debatah na Ježici, je bilo pač zjutraj potrebno zbistriti glavo. In kaj je za to boljše kot valovanje po kakšnih nezahtevnih kucljih, ko pod nogami šumi listje in prijatelji lovijo dih s teboj.

Jutranji klepet na Ježici

Le kje bi našel kaj takšnega? Presneto blizu. Iz kampa ali pač parkirišča pred njim na Ježici (N 46.097587 E 14.518889; 291 m), bo potrebno čez Savo. Po mostu seveda, za plavanje je ne le premrzla, tudi vrtinci bi te že po nekaj zamahih povabili na obisk k podvodnemu možu in njegovi Urški. Takoj za mostom zavijemo levo proti Gameljnam. Da smo prav, kaže tudi tablica in posamezne markacije na opornem zidu.

Ob ozki cesti je potrebno biti previden

Sedaj pa previdno, cesta mimo kitajske restavracije je ozka in občasno kar prometna. Zato se držimo roba in pazimo na avtomobile, ki drdrajo mimo. Ravno preden se klanec zravna, takoj za koncem zidu na desni strani ceste, zavijemo v breg. Steza teče nad cesto, pod daljnovodom in naprej do nekakšnega useka, kjer zavije desno in se prekobali na nasprotni breg. Sedaj pod nami nič več ne ropota, ostanemo sami s svojimi mislimi.

Na useku se prekobalimo na drugo stran pobočja

Vzpenjamo se nad grabnom in nato začnemo valovati. Malo gor in malo dol, pa nikoli preveč. Pod nami se pojavijo hiše, letimo nad Gameljnami. Gremo mimo klopce, kjer se nam med drevjem pokaže vas Rašica in cilj nad njo. Uf, kaj je res še tako daleč? Še lepši pogled se ponudi pod daljnovodom, ko je vas nesrečne zgodovine ravno nasproti nas. Še zadnji spust in že smo na kolovozu.

Pod vasjo Rašica

Ta nas po minuti ali dveh odloži na cesti, ki iz Gameljn pripelje do Rašice. Pa nam mimo vozeči, smrdeči avtomobili, verjetno ne dišijo preveč. Zato že po nekaj deset metrih na levi zagledamo cesto, ki z manjšim parkiriščem na vrhu klančka in kakšno markacijo kaže, da bo prava. Kar po njej pojdimo, začetna strmina se takoj unese. Sledimo ji do dobro vidnega in označenega odcepa na desni strani.

Smer je jasna...

Spet smo v gozdu. Pot se sprva malo bolj strmo, potem pa spet bolj zložno vzpenja. Ko ostro zavije levo, pazimo, da ne gremo naravnost, saj bi takšna napaka terjala ovinek proti vasi. Zakaj le, ko sta travnik malo višje in kup zvončkov, posejanih po gozdu, bolj zanimiva. Pod nenavadno steno, ki kar nekako ne spada sem, se vzpnemo do makadamske ceste, ki pripelje iz vasi. Pa jo že po nekaj korakih na desni zapustimo.

Pomlad je končno tu

Sledimo markacijam in se držimo desno. Steza nas pripelje nad prepadne stene, vas spodaj le slutimo. Ne hodimo preblizu roba, je lahko nevarno. Še malo imamo do koče, pot je enostavna. Le podrto drevje moramo na enem koncu preskočiti. Ali pa zlesti pod njim, kar nam je ljubše. Pri koči se lahko ustavimo, ali pa si za počitek in okrepčilo izberemo precej majavo klopco, tik pod razglednim stolpom, nekaj deset metrov naprej.

Preko podrtega drevja

Vrh (641 m, iz kampa dve uri hoda) so 21.9.1958 poimenovali po narodnem heroju Stanetu Koscu in tako ime ima še danes. Dobro podprti in vsaj malo spočiti, bomo lažje zmogli tistih 84 stopnic do razgledne ploščadi na vrhu stolpa. Upajmo na dobro vidljivost, saj je res kaj videti. Če pa je dan bolj čemeren, mi ne bodimo. Naj nam bo že vzpon v zadovoljstvo in veselje. In zavest, da smo nekaj dobrega naredili za sebe.

Prve bomo!

Navzdol se lahko odpravimo na drugo stran, torej iz vrha mimo rdečega stolpa, markacije nam tudi tu kažejo pot. Previdni pa bodimo, ker senčna stran v dneh, ko se zima še ni čisto poslovila, velikokrat obdrži kakšno krpo snega ali pod listje skrije ledeno ploskev. Spuščamo se, dokler ne pridemo na nekakšno sedelce. Tu zavijemo po najbolj levi poti, gremo nad vrtačo in že smo na poti, ki pelje do razcepa.

Stolp na vrhu

Če nam cesta ne diši, lahko kaj kmalu pogledamo za kakšno bližnjico. Na levi strani seveda. Ko pridemo na razpotje, sledimo cesti levo in kot bi mignil ugledamo na desni strani nekakšen mali mostiček, ki nam bo sigurno znan že od vzpona. Od tu se lahko spustimo v vas in iz nje po cesti pridemo do odcepa na cesti proti Gameljnam. Ali pač gremo tam, kjer smo šli gor. Bo morebiti kar bolj prijetno. Stvar okusa seveda.

Malica na majavi klopci

Ko smo spet na poti proti črnuškemu mostu, nimamo več kaj veliko za izbirati. Spet nas čaka valovanje, kot je bilo že ob poti tostran. Torej uživaško brodenje po listju, malo gor in malo dol. Če pa smo kakšen konec poti že malce pozabili ali pa smo se preveč zatopili v zanimiv pogovor s prijatelji, pa le poglejmo za kakšno markacijo. Res jih je zadosti in skoraj bi težko zašli.

Pogled proti Šmarni gori

Ko spet pridemo do ceste, previdno. Vozniki so pač v nekem svojem svetu in ne mislijo, da se jim na poti lahko znajde kakšen utrujen planinec. Še nakaj asfalta bomo morali prehoditi in nekaj smrdečih avtomobilov bo odbrnelo mimo, potem pa bomo pred seboj že zagledali našo mobilno hiško. Do kampa bomo kolovratili dve uri, saj tisto malo prednosti, ki jo pobere rahel spust, pač pobere nekaj malega – utrujenosti.

Prijatelji

Pa nasvidenje, prijatelji…

Sv. Primož na Gabrški gori

(22.2.2009)

Skoraj kamorkoli se v tej naši deželici obrneš, vidiš gričevnat svet. Nekje so griči višji, drugje nekoliko nižji. In veliko jih je, na katere so naši predniki postavili cerkvice. Kot bi se hoteli tako bolj približati Bogu. Saj so nebesa pač nekje tam, na nebu. Ali pač? Jim je trud kaj pomagal, da so živeli lažje? Kdo ve?

Trgovski center Poljane in odcep ceste proti vasi Smoldno

Vsekakor pa so nam pustili zapuščino, ki ni za odmet. Saj nam predstavlja vsaj smerokaz, če že ne sam cilj. Do nekaterih cerkva je komaj kakšen korak, do drugih že pravi pohod. Sv. Primož na Gabrški gori spada bolj k prvim. Pot ni zahtevna, smerokazov je dovolj, večinoma je pot tudi markirana. Ime naj nas pa le ne zmede. Na obcestni tablici pri pokopališču v Poljanah, so namreč Primožu v pomoč poslali še Felicijana.

Parkirišče pod pokopališčem je trenutno precej zasedeno, zadaj tovarna, kjer izdelujejo "kape" avtodomov

Na poti po Poljanski dolini zavijemo v Poljane in peljemo skoznje v smeri vasi Javorje. Tik pred koncem vasi lahko parkiramo ob Trgovskem centru Poljane (N 46.122980 E 14.184650). Lahko tudi malo naprej, nasproti pokopališča. Če je le kaj mesta, saj je prostor trenutno zaseden z gradbeno mehanizacijo. Spali bomo mirno, kolikor se ob cesti pač da.

Pot nad pokopališčem

Le jutranji ropot naj nas ne prestraši. Pred trgovino namreč v tovornjak prečrpajo mleko, kar je povezano s čenčanjem lokalnih kmetov. Kdo bi vedel kaj se jim plete v glavi. Še posebno, ko se dvigne zavesa na pogradu in skozi okno pogleda skuštrana otroška glava. Nasmeha pa vseeno ne morejo skriti. Pot ni težko najti.

Tabla, ki veliko obeta...

Iz izhodišča (približno 400 m) jo mahnemo mimo pokopališča, navzgor, kamor nas usmeri tudi tablica. Že takoj na začetku nas nasmeje obcestna tabla, po dveh ovinkih smo že visoko nad Poljanami. Bukov vrh s cerkvico sv. Sobote je prav nasproti nas. Kmalu na levi ugledamo tablico, ki vabi na Gabrški vrh. Odzovemo se povabilu in zagrizemo v breg.

Hotovlja, Predmost in pisani grički

Ko prikolovratimo na makadamsko cesto, so tu spet markacije. Poti ni težko slediti, čeprav se občasno steze cepijo, pa ponovno družijo. Ko stopimo na košenine nad Podborštom, se spet odpirajo pogledi na Hotavljo na drugi strani ceste. Po slabi uri hoje nas začara travnati grič pred nami.

Pozimi se spodobi, če pod nogami zaškripa tudi sneg

Če trava še ne raste in tako ne delamo škode, jo mahnimo kar naravnost proti njegovemu vrhu. Od tam se nam bo na levo odprl prvi pogled na sv. Primoža, v isto smer usmerimo korak. Ko spet utonemo v gozd, se po nekaj deset metrih na levo odcepi dobro vidna pot. Nič se ne ustrašimo zapustiti markacij in ji sledimo.

Visoki vrh

Peljala nas bo čez Visoki vrh (736 m), le nekaj višinskih metrov nad markirano potjo, ki ga obide po njenem boku. Na drugi strani se ponovno spustimo navzdol in mimo znamenja ter cest, ki iščejo svoj začetek v vaseh na obeh straneh hriba, ubiramo smer za Gabrško goro. Ko se nam že čudno zdi, kdaj bomo šinili navzgor, na levi ugledamo stezico.

Sv. Primož

Zagrizemo kolena in že smo pri cerkvici (830 m, ura in pol hoje). Nekaterim se bo od tu mudilo dalje proti sv. Tomažu nad Selško dolino ali pa kar do Lubnika. Drugi pa bomo raje posedeli na klopcah ob cerkvenem zidu, si vzeli trenutek za sebe in nato že, po isti poti, odjadrali navzdol. Za kaj pa ne. Dan je izpolnjen.

Smeško

Blegoš

(21.2.2009)

Škofjeloško hribovje ima nedvomno svoj čar. Nežne obline gričev, visoko poraščenih s travniki in posejanih s samotnimi domačijami vzbujajo skomine. Za krajši izlet, daljše potepanje ali kar življenjsko popotovanje. Nikoli nam ne bo dolgčas. Pa naj nad nami pojejo ptice, radostne ob brstenju, nas žgečka poletno sonce, šumi jesensko listje ali škripa prvi sneg. Tudi, če po valovitem hribovju, nekje nad skritimi grapami, rišemo smučino, ne bomo nič zgrešili.

Valovita lepota

Seveda gre ponavadi bolj kot za pravi turni smuk za navdušeno valovanje gor in dol. Kot da bi bilo to kaj slabega! Vrnili se bomo vriskajoč, pijani od morske bolezni, bistre glave in utrujenih nog. Čeprav je spust v Gornjo Žetino bolj smuški, pa je pohod iz Brda vsaj tako krepčilen za dušo, če ne še bolj. Izhodišče je Brdo, kjer lahko parkiramo na parkiriščih smučarskega centra Cerkno (N 46.1744000 E 14.0460488).

Nad Brdom

Gornje parkirišče je namenjeno avtobusom, zato se raje postavimo na srednjega ali spodnjega. Tako, da ne bomo delali gneče in bo dovolj prostora tudi za druge. Če smo dovolj zgodnji, najbolje, da se navzgor odpravimo kar po smučišču. Sploh, če zna biti cesta, ki pod smučišči vodi do spodnje postaje šestsedežnice Lom, kopna ali posuta s peskom. Smer začrtamo enostavno. Po levem delu smučišča se vzpnemo mimo spodnje postaje dvosedežnice Grič in malo višje nad zgornjo postajo štirisedežnice Davča nadaljujemo levo po ozki progi.

Smučišče nad krožničkom, zadaj Porezen

Gremo pod krožničkom in spet po ozki progi levo navzgor. Ko pridemo pod šestsedežnico Lom, prečimo smučišče in sidro ter se pod umetnim jezerom napotimo skozi gozd. Na drugi strani prečimo smučišče in se ob njem spustimo nižje. Sredi strmine zavijemo desno v gozd in sledeč markacijam levo navzdol. Skozi redek gozd že ugledamo odprti svet, po katerem se dejansko začne naša pustolovščina (Pretovč, 1217 m, do sem tri četrt ure hoje).

Tu se začne potep

Tudi s smučmi ubiramo smer letne poti, tako da so nam markacije v pomoč. Na vrhu travnikov,zavijemo levo in se po nekaj metrih spet strmo vzpnemo proti Smoletovšu(1300 m). Čaka nas nekaj malega ravnega sveta, potem pa se svet prične najprej zložno, na koncu pa kar strmo spuščati. Na razpotju se napotimo proti Blegošu, kot nas usmerja tablica.

Na križišču poti

Že po nekaj metrih pot zavije desno v gozd. Vzpenjamo se po ozkem grabnu, kjer ponavadi ozka gaz pešcev ni zadosti široka za smuči. Pa se vseeno da, nič bat. Le krajši spust in že se nam z leve pridruži kolovoz. Dandanašnji velikokrat zvožen z motornimi sankami. Sledimo mu do mesta, kjer se združi več poti, le nekaj minut pod kočo. Smerokazi so jasni, zaiti ni več možno. Mimo koče gremo po ravnem, dokler se svet ne postavi pokonci.

Vršno pobočje Blegoša izpred koče

Konkretno strmino premagamo v ključih, ko se prekobacamo čez prelomnico, pa je strmina že precej bolj zložna. Zadnji del pred vrhom pa je tako ali tako skoraj raven. Na vrhu (1562 m, slabi dve uri in pol hoje je do sem) je betonski stebriček, porisan in popisan, da vemo ne le, da smo na vrhu, temveč tudi kam vse nas lahko še ponese korak. Poleg stoji kovinska roža vetrov. Ta razvozla dileme o tem, kaj sploh vidimo. Da le ne bomo predebelo gledali.

Stebriček na vrhu

Spust poteka bolj ali manj po smeri dostopa. Le na križišču pod kočo je priporočljivo ubrati malo svojo smer. Pa ne zato, da bi lahko med osvojene vrhove vpisali še Špehovše (1355 m), temveč zato, ker je nekaj vzpona nagrajenega z bolj odločnim spustom. Gremo torej malo levo od prihodne smeri, mimo železne zapornice. Vzpenjamo se po sledi gozdne ceste. Ko prečkamo neizrazit vrh, se držimo bolj desno, sprva malo navzdol in nato le rahlo navzgor.

Pogled na prehojeno pot, v daljavi sta bela Porezen in greben od Črne prsti proti Rodici

Ko se svet prične bolj odločno spuščati, sledimo tistemu, kar je poleti kolovoz. Če smo v dvomu, imejmo v mislih, da se desno ne moremo zgubiti. Če smo uspeli najti pravo pot, nas bo divji rodeo pripeljal na smer vzpona le malo pred križiščem poti proti Robidnici. Sedaj nas spet čaka sprva strm in nato malce bolj položen vzpon, nekaj ravnine, potem pa končno spust, ki nas pripelje pod smučišče.

Koča pod Blegošem

Najbolje, da se po njem vzpnemo prav do Črnega vrha (1291 m) tam nad vrhom sidra in šestsedežnice Lom. Od tam smučamo po smeri pristopa, pač po smučišču, saj drugje skoraj ne gre. Za povratek potrebujemo približno uro in pol hoje in smuke, vse skupaj naše potepanje vzame štiri ure. Kar dober sprehod torej.

Špehovše

Sv. Lovrenc in Gradišče

(18.2.2009)

Avtodom je odličen pripomoček za odkrivanje lepega daleč naokoli. Toda navdušenje nad daljnimi kraji nas lahko odtegne bližnjim kotičkom, tistim, takoj za vogalom. Ki pa so še kako sijoči. Pa čeprav za njihov obisk ni vredno avtodoma niti premakniti iz domačega dvorišča. Sv. Lovrenc nad Bašljem je že takšen. Pa tudi, če smo od malo dlje, je vreden obiska. Sploh, če korak potegnemo proti Kališču ali celo do Storžiča.

Vaškar in Gamsov raj v ozadju

Le s parkiranjem, vsaj zadosti blizu, bi znali imeti nekaj težav. Do izhodišča je potrebno peljati skozi Bašelj in naprej do zaselka Laško. Tam lahko zavijemo desno do gostišča Gamsov raj (nekdaj dom Rade Končar) ali pa levo do kmeta Vaškarja (675 m). Seveda pa se bo za parkiranje in morebiti celo spanje na obeh mestih potrebno dogovoriti z lastnikom. Nad Vaškarjem smo sicer ponavadi parkirali pred opuščenim peskokopom. Pa je sedaj tam gradbišče, zato tudi tu brez dogovora ne bo šlo.

Možnost parkiranja na prvem ovinku nad Vaškarjem

Lahko pa, da ima naš avtodom bolj terenske ambicije. Ko poslušam pripovedi o prebijanju do in iz grških plaž, sem o tem skoraj prepričan. V tem primeru se lahko mimo Vaškarja poženemo po makadamu navzgor. Pot je včasih boljša, včasih slabša, vsekakor pa kar strma. Že na prvem ovinku bomo lahko našli nekaj dokaj ravnega mesta za gajbico (N 46.323452 E 14.393257).

Odcep poti nad prvim ovinkom

Vsekakor pa lahko parkiramo tudi kje malo dlje, npr. v Preddvoru in potem pribicikliramo bližje. Če nam je cilj le Lovrenc, se bomo itak komaj pretegnili. Pač v vsakem primeru gremo mimo Vaškarja in po makadamu navzgor. Za prvim ovinkom ujamemo na levi stezico, nanjo nas usmeri tudi smerokaz.

Pozimi je pot dostikrat zasnežena in spolzka

Vzpenjamo se zložno, zaiti ni možno. Strma pobočja pa vseeno zahtevajo nekaj previdnosti, če je pot spolzka še toliko bolj. Ko prispemo na kolovoz pred seboj zagledamo kočo. Mimo nje prisopihamo na travnik. Tu se nam odpro najlepši pogledi na ravnino pod nami, polja, travniki in naselja tvorijo zanimiv vzorec.

Travnika in polja s sladkornim poprhom

Mimo znamenja in klopce je treba, da pridemo do cerkvice sv. Lovrenca (892 m, iz prvega ovinka komaj dvajset minut hoje). Lahko sedemo ob njej ali pa na klopco nad njo. Tam je počitek še lepši, saj se tudi pogled spočije. Cerkev je bila zgrajena že davnega leta 1142 leta. Turki so jo požgali, kasneje pa je bila ponovno postavljena in večkrat prizidana.

Na travnikih pod cerkvico sv. Lovrenca

V letih 1682 in 1688 je bila obnovljena, leta 1897 pa je Bog malce nerodno ciljal in jo je zadel s strelo. Zgoreli zvonik so obnovili leta 1933, zadnje temeljito lepotičenje pa je cerkev doletelo 1994. leta. To se ji pozna še danes. Za cerkvijo jo mahnimo naravnost navzgor v gozd in po nekaj metrih na slemenu zavijmo desno.

Sv. Lovrenc

V ravno vrsto zloženi kamni, sedaj že zasuti in komaj vidni, dajejo občutek, da hodimo po ostankih nekakšnega zidu. V minuti ali dveh dosežemo vrh hriba (918 m, deset minut od cerkvice). Sedaj imamo dve možnosti. Lahko se iz vrha spustimo malo levo od smeri, kjer leži cerkvica. Hitro ujamemo stezico, ki od cerkve pelje proti sedlu na zadnji strani hriba.

Vrh Lovrenca

Lahko pa se iz vrha spustimo kar naravnost navzdol, torej točno v nasprotno smer od lege cerkvice. Slednja možnost je bolj strma, pa vseeno ne čisto brez sledi predhodnikov. Sedlo je križišče poti, do njega pa od nedavno pripelje tudi gozdna cesta. Če nas mika Gradišče, bi od tu lahko iskali stezico, ki vodi po pobočju.

Spomenik tragični usodi dveh partizanov

Vendar bo, če nočemo zaiti previsoko pod Storžič, morebiti še najbolje, da jo mahnemo kar po novi cesti. Tako bomo na skorajšnjem ovinku lahko pretreseni ob tragični usodi iz druge svetovne vojne. Mimo spomenika lahko pridemo na stezo, ki nas pelje proti izhodišču. Pa se ji ne pustimo zapeljati. Ko nas nova cesta odloži na makadamski poti, ki od Vaškarja pelje pod Storžič, ji sledimo.

Na vrhu Gradišča

Cesta najprej zavije desno, malo višje pa ostro levo. Pridemo do useka med dvema gričkoma. Na desnem opazimo nekakšen vikend. Do njega vodi enostavna žičnica in za nas precej bolj zanimiva stezica. Skali za hiško sta vrh Gradišča, tudi Pustinjak imenovanega (873 m, pol ure iz vrha Lovrenca).

Lovrenc iz Gradišča

Smo tik nad sotesko Belice, toda globino in vodo bolj slutimo kot vidimo. Prepadne stene pa vseeno zahtevajo previdnost, otrok pa sploh ne spustimo iz oči. Iz Gradišča se po cesti in nato stezi lahko odpravimo dalje do partizanske bolnišnice Košuta, lahko tudi še naprej do Kališča ali celo proti Storžiču.

Pogled v Bašeljsko grapo pod Storžičem

Mi smo tu postali ujetniki časa, zato smo po poledeneli cesti oddrsali nazaj, tja proti Preddvoru. Gledat, če je atu ostalo še kaj piškotov…

Smerokaz za piškote?

Kokoš

(8.2.2009)

Ne vem zakaj, toda vedno so me nekako privlačili vrhovi, ki so imeli zanimiva imena.

Reliefna karta Kokoši in okolice

Če si lezel na Bukov vrh, si domneval, da po pobočjih raste bukev, na Macesnovcu macesen, na Javorovem vrhu bi pač lahko pričakoval kakšen javor. Toda pri nekaterih vrhovih si po tej logiki malo v dvomu. Ali na Slivnici rastejo slive? Ali je na Babo lezla kakšna baba? Ima Dovška rožca ime po kakšni endemični rastlini ali je pač planina dobila ime po pastirici, ki je bila za fante prava »rožca«?

Kokoš

Podobno je s Kokošjo. Le katera kokoš je vsa zbegana letala po gričih nad Lipico, da so prestrašeni domačini hrib poimenovali po njej? Bogsigavedi. Vsekakor je izhodišč za vzpon na ta griček več, tako tostran kot onstran meje. Ene poti so krajše, druge daljše. Če dan povežemo z obiskom Lipice in občudovanjem plemenitih žrebcev in kobil, bo skok do vrha iz mejnega prehoda prava izbira. Je pač najkrajši.

Makadamsko parkirišče pri Casinoju

Ko pripeljemo do meje, lahko parkiramo na levi strani ceste na makadamskem parkirišču malo pred stavbo Casinoja (N45.6538212 E13.8806728). Toda pozor! Če pridemo zvečer, mesta zelo verjetno ne bomo našli, saj vsa možna parkirišča zasedejo sreče željni Italijani. Tako bo bolje iskati kakšen miren kotiček v Lokvah ali pa za Casinojem zapeljati na makadamsko pot, ki dejansko pelje do Kokoške in je tudi izhodišče markirane poti (404 m).

Smerokaz na izhodišču

Po nekaj deset metrih je na ovinku dovolj povsem ravnega prostora za avtodom ali dva. Do vrha tablica obljublja 45 minut (mi smo hodili komaj kakšno minuto več), poti sta dve. Začnemo vsekakor po makadamski poti, ko pa pridemo do table, ki desno ponuja strmo pot, bo za vzpon to kar dobra izbira.

Strma pot

Pot pelje po poseki s kar dobro vidnim napisom TITO, ki se sicer zarašča, a ga občasno očistijo. Vzpenjamo se kar naravnost navzgor, vendar razen nekaj spolzkih korakov na začetku, ni težav. Med potjo lahko dodamo še kakšen kamen na nekdanji napis, tako, zaradi starih časov. Ravno, ko pridemo do O-ja, se nam odprejo pogledi na morje tam proti Monfalconeju ali Tržiču po naše, Lipica je pod nami,Sežana malo naprej, tudi mejni prehod se vidi.

Morje!

Kmalu ko je za nami še drugi T, se svet zravna, ob meji tečeta dve poti. Ena po naši in druga z modro belimi markacijami po italijanski strani. Približno pri mejnem kamnu št. 18 prekoračimo vrh Kokoši (674 m). Korakamo do že znane ceste in mimo Petazzijevega mejnega kamna na levi strani poti nadaljujemo do vrha Jirmanec (670 m), kjer je tudi planinska koča.

Pogled na mejni prehod iz strme poti

Pred njo bodimo pozorni na zanimivo skalo, v katero je nekdo lepo vklesal relief Kokoši in okolice. Iznajdljivo. Navzdol se lahko vračamo po isti poti ali pa jo mahnemo po cesti. Pa dvomim, da se nam bo zdela dolgo zanimiva. Zato hitro preskočimo na bližnjico. Ta lepo seka ovinke. Toda bodimo previdni in ne pretiravajmo.

Temni oblaki obetajo dež

V pravem trenutku je potrebno nad Karamonkami spet slediti cesti, ki nas pripelje nazaj do odcepa strme poti. Tu lahko še zadnjič uberemo bližnjico navzdol mimo stolpa, ki je nekoč služil graničarjem ali pač samo gasilcem za nadzor morebitnih poletnih požarov, kdo ve. Danes kaže, da je že odslužil svoje.

Planinska koča na Kokoši

Kot bi mignil smo spet na izhodišču. Za kratek skok povsem dovolj, če smo hoteli kaj več, pa bomo komaj zadovoljeni.

Vitranc

(1.2.2009)

Turni smuk z Vitranca? Seveda je možen. Od kar so ugasnile sanje Kranjskogorcev o smukaški progi in so končno tudi ugotovili, da proga izpod vrha Vitranca ne ustreza nobenim varnostnim standardom. In dokler je muzejski primerek enosedežnice zasut pod metri snega.

Potek poti

Izhodišče je Kranjska gora (810 m). Kje se da parkirati in spati, je v zadnjem času stvar zmede s tablami in bolj ali manj dobre volje redarjev in varnostnikov. Še najbolj zanesljivo bo mir pri parkiranju in spanju na velikem parkirišču za policijo (N46.486736 E13.777517). Od tam bo treba peš do roba smučišča. Potem pa po njem navzgor, kar naravnost.

Nad Kranjsko goro

Seveda le, če smučišče še ne obratuje, drugače je bolje smučino vleči ob smučišču. Kolikor gre. Prečimo sidro Preseka 2 in se držimo desne, pod štirisedežnico Vitranc 1. Ko se nam na levi odpre strmo smučišče lahko zagrizemo v breg ali pa gremo v smeri Podkorena in po nekaj deset metrih zavijemo levo nazaj po bolj položnem smučišču.

Po smučišču navzgor

Potem pa nad zgornjo postajo štirisedežnice Vitranc 1 spet strmo navzgor in desno do vrha štirisedežnice Podkoren. Tu najdemo najboljše mesto za prehod preko strmine. Ponavadi ne bo težav, saj ne bomo prvi in bomo tako lahko sledili že začrtani sledi. Pa tudi sicer se bi izgubili kaj težko.

Pobočje nekdanjega smučišča

Gremo pač po nekdanjem smučišču, sled lahko včasih zavije kakšen meter v gozd ob robu, drugače pa navzgor, pa potem desno in po strmini vse do vršnega slemena. Zadnji del bo treba iskati pot med smrekami. Ali pač sledimo progi levo.

Že narejena pot močno olajša hojo

Tu se, če je le kaj vremena, spustimo nekaj metrov nižje, do vzletišča za zmaje. Tiste letalne, ne tiste, ki smo jih morebiti pustili v dolini. Odpre se nam čudovit pogled na Kranjsko goro in Gornjesavsko dolino. Potem pa v vsakem primeru desno, do zgornje postaje enosedežnice. Okoli dve uri bomo sopihali do te, 1578 m visoke točke, do vrha je še pol ure več.

Snega je letos ogromno

Če imamo zadosti lahko odsmučamo navzdol. Po nekdanji progi ali pa kar pod žičnico. Lahko pa, iščoč kotičkov, kjer le tišina šepeta, smučino vrežemo v svež sneg proti vrhu Vitranca. Od enosedežnice sledimo slemenu le še malo po ravnem, nato nas čaka nekaj spusta. Pa ne preveč, samo toliko, da je ob povratku vzpon siten.

Bo klonila pod težo časa ali snega?

Svet se kmalu spet prične počasi vzpenjati, slemenu sledimo vse do vrha (1636 m). Ga ne moremo zgrešiti. Obroblja ga nekaj osamelcev, katerim je čas že zdavnaj izpil kri življenja. Med smrekami se odpira pogled na Ciprnik, (če je kaj vemena, seveda) sleme pa se prične spuščati. Ne naprej, nazaj bo treba. Po isti poti do žičnice in potem navzdol.

Na vrhu

Vriskajoč v pršiču, daleč od hrupa in množic. Te srečamo šele nekje nižje in se pohlevno, skrivajoč ravnokar pridobljeno bogastvo, odplazimo v elegantnih zavojih proti dolini. In že delamo načrte, da bo sem gor spet treba priti. Takrat, ko bomo celo pot prehodili v tišini, brez drdranja modernih naprav za goljufanje strmine.

Užitek v pršiču

Dr. Gumpi

Naša potovanja

Dovška Baba

Šentviška gora (Sv. Vid)

Porezen (čez travnike)

Zaklančarjev Kovk in Bičkarjev vrh

Vrh Staneta Kosca

Sv. Primož na Gabrški gori

Blegoš

Sv. Lovrenc in Gradišče

Kokoš

Vitranc