Kokoš

(8.2.2009)

Ne vem zakaj, toda vedno so me nekako privlačili vrhovi, ki so imeli zanimiva imena.

Zanimiva reliefna karta pred kočo

Reliefna karta Kokoši in okolice

Če si lezel na Bukov vrh, si domneval, da po pobočjih raste bukev, na Macesnovcu macesen, na Javorovem vrhu bi pač lahko pričakoval kakšen javor. Toda pri nekaterih vrhovih si po tej logiki malo v dvomu. Ali na Slivnici rastejo slive? Ali je na Babo lezla kakšna baba? Ima Dovška rožca ime po kakšni endemični rastlini ali je pač planina dobila ime po pastirici, ki je bila za fante prava »rožca«?

Kokoš

Kokoš

Podobno je s Kokošjo. Le katera kokoš je vsa zbegana letala po gričih nad Lipico, da so prestrašeni domačini hrib poimenovali po njej? Bogsigavedi. Vsekakor je izhodišč za vzpon na ta griček več, tako tostran kot onstran meje. Ene poti so krajše, druge daljše. Če dan povežemo z obiskom Lipice in občudovanjem plemenitih žrebcev in kobil, bo skok do vrha iz mejnega prehoda prava izbira. Je pač najkrajši.

Makadamsko parkirišče pri Casinoju

Makadamsko parkirišče pri Casinoju

Ko pripeljemo do meje, lahko parkiramo na levi strani ceste na makadamskem parkirišču malo pred stavbo Casinoja (N45.6538212 E13.8806728). Toda pozor! Če pridemo zvečer, mesta zelo verjetno ne bomo našli, saj vsa možna parkirišča zasedejo sreče željni Italijani. Tako bo bolje iskati kakšen miren kotiček v Lokvah ali pa za Casinojem zapeljati na makadamsko pot, ki dejansko pelje do Kokoške in je tudi izhodišče markirane poti (404 m).

Smerokaz na izhodišču

Smerokaz na izhodišču

Po nekaj deset metrih je na ovinku dovolj povsem ravnega prostora za avtodom ali dva. Do vrha tablica obljublja 45 minut (mi smo hodili komaj kakšno minuto več), poti sta dve. Začnemo vsekakor po makadamski poti, ko pa pridemo do table, ki desno ponuja strmo pot, bo za vzpon to kar dobra izbira.

Strma pot

Strma pot

Pot pelje po poseki s kar dobro vidnim napisom TITO, ki se sicer zarašča, a ga občasno očistijo. Vzpenjamo se kar naravnost navzgor, vendar razen nekaj spolzkih korakov na začetku, ni težav. Med potjo lahko dodamo še kakšen kamen na nekdanji napis, tako, zaradi starih časov. Ravno, ko pridemo do O-ja, se nam odprejo pogledi na morje tam proti Monfalconeju ali Tržiču po naše, Lipica je pod nami,Sežana malo naprej, tudi mejni prehod se vidi.

Morje!

Morje!

Kmalu ko je za nami še drugi T, se svet zravna, ob meji tečeta dve poti. Ena po naši in druga z modro belimi markacijami po italijanski strani. Približno pri mejnem kamnu št. 18 prekoračimo vrh Kokoši (674 m). Korakamo do že znane ceste in mimo Petazzijevega mejnega kamna na levi strani poti nadaljujemo do vrha Jirmanec (670 m), kjer je tudi planinska koča.

Pogled na mejni prehod iz strme poti

Pogled na mejni prehod iz strme poti

Pred njo bodimo pozorni na zanimivo skalo, v katero je nekdo lepo vklesal relief Kokoši in okolice. Iznajdljivo. Navzdol se lahko vračamo po isti poti ali pa jo mahnemo po cesti. Pa dvomim, da se nam bo zdela dolgo zanimiva. Zato hitro preskočimo na bližnjico. Ta lepo seka ovinke. Toda bodimo previdni in ne pretiravajmo.

Temni oblaki obetajo dež

Temni oblaki obetajo dež

V pravem trenutku je potrebno nad Karamonkami spet slediti cesti, ki nas pripelje nazaj do odcepa strme poti. Tu lahko še zadnjič uberemo bližnjico navzdol mimo stolpa, ki je nekoč služil graničarjem ali pač samo gasilcem za nadzor morebitnih poletnih požarov, kdo ve. Danes kaže, da je že odslužil svoje.

Planinska koča na Kokoši

Planinska koča na Kokoši

Kot bi mignil smo spet na izhodišču. Za kratek skok povsem dovolj, če smo hoteli kaj več, pa bomo komaj zadovoljeni.