Sv. Lovrenc in Gradišče

(18.2.2009)

Avtodom je odličen pripomoček za odkrivanje lepega daleč naokoli. Toda navdušenje nad daljnimi kraji nas lahko odtegne bližnjim kotičkom, tistim, takoj za vogalom. Ki pa so še kako sijoči. Pa čeprav za njihov obisk ni vredno avtodoma niti premakniti iz domačega dvorišča. Sv. Lovrenc nad Bašljem je že takšen. Pa tudi, če smo od malo dlje, je vreden obiska. Sploh, če korak potegnemo proti Kališču ali celo do Storžiča.

Vaškar in Gamsov raj v ozadju

Vaškar in Gamsov raj v ozadju

Le s parkiranjem, vsaj zadosti blizu, bi znali imeti nekaj težav. Do izhodišča je potrebno peljati skozi Bašelj in naprej do zaselka Laško. Tam lahko zavijemo desno do gostišča Gamsov raj (nekdaj dom Rade Končar) ali pa levo do kmeta Vaškarja (675 m). Seveda pa se bo za parkiranje in morebiti celo spanje na obeh mestih potrebno dogovoriti z lastnikom. Nad Vaškarjem smo sicer ponavadi parkirali pred opuščenim peskokopom. Pa je sedaj tam gradbišče, zato tudi tu brez dogovora ne bo šlo.

Možnost parkiranja na prvem ovinku nad Vaškarjem

Možnost parkiranja na prvem ovinku nad Vaškarjem

Lahko pa, da ima naš avtodom bolj terenske ambicije. Ko poslušam pripovedi o prebijanju do in iz grških plaž, sem o tem skoraj prepričan. V tem primeru se lahko mimo Vaškarja poženemo po makadamu navzgor. Pot je včasih boljša, včasih slabša, vsekakor pa kar strma. Že na prvem ovinku bomo lahko našli nekaj dokaj ravnega mesta za gajbico (N 46.323452 E 14.393257).

Odcep poti nad prvim ovinkom

Odcep poti nad prvim ovinkom

Vsekakor pa lahko parkiramo tudi kje malo dlje, npr. v Preddvoru in potem pribicikliramo bližje. Če nam je cilj le Lovrenc, se bomo itak komaj pretegnili. Pač v vsakem primeru gremo mimo Vaškarja in po makadamu navzgor. Za prvim ovinkom ujamemo na levi stezico, nanjo nas usmeri tudi smerokaz.

Pozimi je pot dostikrat zasnežena in spolzka

Pozimi je pot dostikrat zasnežena in spolzka

Vzpenjamo se zložno, zaiti ni možno. Strma pobočja pa vseeno zahtevajo nekaj previdnosti, če je pot spolzka še toliko bolj. Ko prispemo na kolovoz pred seboj zagledamo kočo. Mimo nje prisopihamo na travnik. Tu se nam odpro najlepši pogledi na ravnino pod nami, polja, travniki in naselja tvorijo zanimiv vzorec.

Travnika in polja s sladkornim poprhom

Travnika in polja s sladkornim poprhom

Mimo znamenja in klopce je treba, da pridemo do cerkvice sv. Lovrenca (892 m, iz prvega ovinka komaj dvajset minut hoje). Lahko sedemo ob njej ali pa na klopco nad njo. Tam je počitek še lepši, saj se tudi pogled spočije. Cerkev je bila zgrajena že davnega leta 1142 leta. Turki so jo požgali, kasneje pa je bila ponovno postavljena in večkrat prizidana.

Na travnikih pod cerkvico sv. Lovrenca

Na travnikih pod cerkvico sv. Lovrenca

V letih 1682 in 1688 je bila obnovljena, leta 1897 pa je Bog malce nerodno ciljal in jo je zadel s strelo. Zgoreli zvonik so obnovili leta 1933, zadnje temeljito lepotičenje pa je cerkev doletelo 1994. leta. To se ji pozna še danes. Za cerkvijo jo mahnimo naravnost navzgor v gozd in po nekaj metrih na slemenu zavijmo desno.

Sv. Lovrenc

Sv. Lovrenc

V ravno vrsto zloženi kamni, sedaj že zasuti in komaj vidni, dajejo občutek, da hodimo po ostankih nekakšnega zidu. V minuti ali dveh dosežemo vrh hriba (918 m, deset minut od cerkvice). Sedaj imamo dve možnosti. Lahko se iz vrha spustimo malo levo od smeri, kjer leži cerkvica. Hitro ujamemo stezico, ki od cerkve pelje proti sedlu na zadnji strani hriba.

Vrh Lovrenca

Vrh Lovrenca

Lahko pa se iz vrha spustimo kar naravnost navzdol, torej točno v nasprotno smer od lege cerkvice. Slednja možnost je bolj strma, pa vseeno ne čisto brez sledi predhodnikov. Sedlo je križišče poti, do njega pa od nedavno pripelje tudi gozdna cesta. Če nas mika Gradišče, bi od tu lahko iskali stezico, ki vodi po pobočju.

Spomenik tragični usodi dveh partizanov

Spomenik tragični usodi dveh partizanov

Vendar bo, če nočemo zaiti previsoko pod Storžič, morebiti še najbolje, da jo mahnemo kar po novi cesti. Tako bomo na skorajšnjem ovinku lahko pretreseni ob tragični usodi iz druge svetovne vojne. Mimo spomenika lahko pridemo na stezo, ki nas pelje proti izhodišču. Pa se ji ne pustimo zapeljati. Ko nas nova cesta odloži na makadamski poti, ki od Vaškarja pelje pod Storžič, ji sledimo.

Na vrhu Gradišča

Na vrhu Gradišča

Cesta najprej zavije desno, malo višje pa ostro levo. Pridemo do useka med dvema gričkoma. Na desnem opazimo nekakšen vikend. Do njega vodi enostavna žičnica in za nas precej bolj zanimiva stezica. Skali za hiško sta vrh Gradišča, tudi Pustinjak imenovanega (873 m, pol ure iz vrha Lovrenca).

Lovrenc iz Gradišča

Lovrenc iz Gradišča

Smo tik nad sotesko Belice, toda globino in vodo bolj slutimo kot vidimo. Prepadne stene pa vseeno zahtevajo previdnost, otrok pa sploh ne spustimo iz oči. Iz Gradišča se po cesti in nato stezi lahko odpravimo dalje do partizanske bolnišnice Košuta, lahko tudi še naprej do Kališča ali celo proti Storžiču.

Pogled v Bašeljsko grapo pod Storžičem

Pogled v Bašeljsko grapo pod Storžičem

Mi smo tu postali ujetniki časa, zato smo po poledeneli cesti oddrsali nazaj, tja proti Preddvoru. Gledat, če je atu ostalo še kaj piškotov…

Smerokaz za piškote?

Smerokaz za piškote?