(15.3.2009)

Ponavljanj se ponavadi izogibamo. Saj niso pretirano zanimiva. Vendar pa ima narava to posebnost, da se stalno spreminja. K temu pripomorejo menjave letnih časov, vreme, vse kar je živega in predvsem tudi mi sami.

Tudi pri turnih smukih ponavljanj ne more biti. Pa tudi če se že desetič spustimo iz iste točke. Morebiti je enkrat snega več, drugič manj, spreminja se njegova struktura, vreme je lahko brez oblačka ali pa takšno, da se sprašujemo, kaj nas je sploh gnalo v hrib. Pa naj bodo razmere takšne ali drugačne, so končno le spodbuda, da poskusimo, kako bo pa danes.

In če smo zadnjič bentili nad meglo in vetrom, je pač že čas, da gremo pogledat, kako bela kupola vrha odseva na modrem nebu. Cesta skozi Davčo je kar dobra, večino lukenj so sanirali. Še vedno je potrebno peljati skozi celo dolino, do mesta, kjer ob potoku Davča, le malo pred koncem asfalta lahko parkiramo (približno N46.177422 E14.006714).

Od izhodišča (980 m) nadaljujemo naravnost, snega je bilo ta vikend še dovolj. Kolovoz po nekaj minutah zavije levo in kmalu spet desno. Gremo skozi kamnolom, davški slapovi se skozi golo drevje lepo vidijo v soteski pod nami. Po spustu prečkamo potok Davča in po nekaj deset metrih ponovno.

Sledimo mu in ga še dvakrat prečkamo, da pridemo do poti, ki se ob zapornici pridruži iz desne. Ko je pred nami velik travnik, zavijemo levo, sledeč markacijam. Še dvakrat moramo sneti smuči in prečkati potok, potem pa ga končno zapustimo. Najbolje, da takoj zavijemo po zasneženem kolovozu levo in že po nekaj metrih zakljukamo desno.

Sedaj ni več kaj razmišljati, vzpenjamo se do roba travnikov, ki se spuščajo iz sedla med Pohoškim kupom in Hočem. Če so razmere odlične, jo lahko mahnemo kar naravnost navzgor. Kolikor ne, pa raje kvačkamo levo-desno. Travnik se zoži, goščava na levi pa zredči, zato prehod med drevjem ni več težaven. Prečimo proti levi in se zložno vzpenjamo.

Ko je pred nami spet čistina (flanka po domače), odkljukamo navzgor do grebena med Pohoškim kupom in Poreznom. Verjetno bomo nanj prišli v bližini koče (Dom A. Žvana – 1590 m), ki je tudi v malo bolj meglenem vremenu odličen kažipot. Zavijemo levo in se vzpnemo na vrh. Toda pozor. Če se ne mislimo po (pre)hitrem spustu vračati iz primorske strani, raje hodimo bolj po levi strani.

Pa ni nevaren le zdrs, na nevarnost kažejo tudi luknje, ki jih je na desni strani spomladansko sonce izvrtalo v sneg. Uf… Na vrhu (1630 m, dve uri hoje) si je treba vzeti čas. Tako za sebe kot prijatelje. Tudi tiste, ki jih ni zraven. Se jih da lepo podražiti s kakšno poslano slikico. Zakaj pa ne? Naj si le drugič vzamejo čas, ne bo jim žal…

Postavimo se na vrh in krožimo. Za 360 stopinj bo ravno prav. Kajti v vse smeri se odpre pogled, v vse smeri se splača usmeriti oko. In tudi uro zgodovine bomo imeli. Le stopimo do spomenika in preberimo napis na njem. Nam bo dal misliti. Navzdol smučamo v smeri pristopa. Torej po (sedaj) desni strani grebena in pod kočo navzdol.

“Zgodnja ura je omogočala nekaj odličnih zavojev, sneg se še ni prediral. Najraje bi kar vriskala.” Ves čas se je potrebno držati bolj leve, da ne zaidemo v preveliko goščavo nižje doli. Strah bo odveč, ko bomo spet na travniku. Sedaj mu le še sledimo, sneg pa…ja, “ni bil več najboljši, le ob gozdu se ni prediralo”.

“Pomilovanja vredni so bili tisti, ki so šele lezli navzgor. Kajti navzdol ne bodo smučali, temveč plavali. A to je pač njihov problem.” Ko pridemo do gozda, prečkamo prvič potok, tu še s smučmi. Potem pa navzdol, divji rodeo po poti. Pa ne prehitro, drugače vas bo še kdo grdo pogledal, misleč, da rušite vse pred seboj.

Smuka se tu bolj ali manj zaključi, le še šestkrat bo treba preko potoka. Lahko s smučmi ali brez. Pač odločitev posameznika, ali potrebuje novo opremo ali (še) ne. Vsak smuk ima poleg vrste presežnikov, tudi kakšno malenkostno napako. Pri smuki iz Porezna v Davčo, je to ravno zadnji konec. Bolj ali manj po ravnem, smuči pa stalno gor in dol. Kar nekam odveč se zdi. Dokler ne pogledamo v temnomodro nebo. To potolaži…

Proti kamnolomu gremo spet nad davškimi slapovi. Pred leti si jih bolj slutil kot videl med drevjem. Sedaj so za poletne obiskovalce pripravili razgledišča, tako da je pogled nanje brez ovir. Tudi na brkača, srednji slap.  Pod kamnolomom nas čaka še nekaj zavojev do ravnine in nekaj odrivov do avtomobila (z vrha dobre pol ure).