Vrh Staneta Kosca

Kako malo je včasih potrebno, da je dan lep. Vreme pri tem ponavadi celo ne igra prav bistvene vloge. Bolj je važno, da prav zastaviš korak. Če ga še kdo s teboj, še toliko lepše. In ko povežeš še nujno s prijetnim, je slika skoraj popolna. Po večernih vročih debatah na Ježici, je bilo pač zjutraj potrebno zbistriti glavo. In kaj je za to boljše kot valovanje po kakšnih nezahtevnih kucljih, ko pod nogami šumi listje in prijatelji lovijo dih s teboj.

Jutranji klepet na Ježici

Jutranji klepet na Ježici

Le kje bi našel kaj takšnega? Presneto blizu. Iz kampa ali pač parkirišča pred njim na Ježici (N 46.097587 E 14.518889; 291 m), bo potrebno čez Savo. Po mostu seveda, za plavanje je ne le premrzla, tudi vrtinci bi te že po nekaj zamahih povabili na obisk k podvodnemu možu in njegovi Urški. Takoj za mostom zavijemo levo proti Gameljnam. Da smo prav, kaže tudi tablica in posamezne markacije na opornem zidu.

Ob ozki cesti je potrebno biti previden

Ob ozki cesti je potrebno biti previden

Sedaj pa previdno, cesta mimo kitajske restavracije je ozka in občasno kar prometna. Zato se držimo roba in pazimo na avtomobile, ki drdrajo mimo. Ravno preden se klanec zravna, takoj za koncem zidu na desni strani ceste, zavijemo v breg. Steza teče nad cesto, pod daljnovodom in naprej do nekakšnega useka, kjer zavije desno in se prekobali na nasprotni breg. Sedaj pod nami nič več ne ropota, ostanemo sami s svojimi mislimi.

Na useku se prekobalimo na drugo stran pobočja

Na useku se prekobalimo na drugo stran pobočja

Vzpenjamo se nad grabnom in nato začnemo valovati. Malo gor in malo dol, pa nikoli preveč. Pod nami se pojavijo hiše, letimo nad Gameljnami. Gremo mimo klopce, kjer se nam med drevjem pokaže vas Rašica in cilj nad njo. Uf, kaj je res še tako daleč? Še lepši pogled se ponudi pod daljnovodom, ko je vas nesrečne zgodovine ravno nasproti nas. Še zadnji spust in že smo na kolovozu.

Pod vasjo Rašica

Pod vasjo Rašica

Ta nas po minuti ali dveh odloži na cesti, ki iz Gameljn pripelje do Rašice. Pa nam mimo vozeči, smrdeči avtomobili, verjetno ne dišijo preveč. Zato že po nekaj deset metrih na levi zagledamo cesto, ki z manjšim parkiriščem na vrhu klančka in kakšno markacijo kaže, da bo prava. Kar po njej pojdimo, začetna strmina se takoj unese. Sledimo ji do dobro vidnega in označenega odcepa na desni strani.

Smer je jasna...

Smer je jasna...

Spet smo v gozdu. Pot se sprva malo bolj strmo, potem pa spet bolj zložno vzpenja. Ko ostro zavije levo, pazimo, da ne gremo naravnost, saj bi takšna napaka terjala ovinek proti vasi. Zakaj le, ko sta travnik malo višje in kup zvončkov, posejanih po gozdu, bolj zanimiva. Pod nenavadno steno, ki kar nekako ne spada sem, se vzpnemo do makadamske ceste, ki pripelje iz vasi. Pa jo že po nekaj korakih na desni zapustimo.

Pomlad je končno tu

Pomlad je končno tu

Sledimo markacijam in se držimo desno. Steza nas pripelje nad prepadne stene, vas spodaj le slutimo. Ne hodimo preblizu roba, je lahko nevarno. Še malo imamo do koče, pot je enostavna. Le podrto drevje moramo na enem koncu preskočiti. Ali pa zlesti pod njim, kar nam je ljubše. Pri koči se lahko ustavimo, ali pa si za počitek in okrepčilo izberemo precej majavo klopco, tik pod razglednim stolpom, nekaj deset metrov naprej.

Preko podrtega drevja

Preko podrtega drevja

Vrh (641 m, iz kampa dve uri hoda) so 21.9.1958 poimenovali po narodnem heroju Stanetu Koscu in tako ime ima še danes. Dobro podprti in vsaj malo spočiti, bomo lažje zmogli tistih 84 stopnic do razgledne ploščadi na vrhu stolpa. Upajmo na dobro vidljivost, saj je res kaj videti. Če pa je dan bolj čemeren, mi ne bodimo. Naj nam bo že vzpon v zadovoljstvo in veselje. In zavest, da smo nekaj dobrega naredili za sebe.

Prve bomo!

Prve bomo!

Navzdol se lahko odpravimo na drugo stran, torej iz vrha mimo rdečega stolpa, markacije nam tudi tu kažejo pot. Previdni pa bodimo, ker senčna stran v dneh, ko se zima še ni čisto poslovila, velikokrat obdrži kakšno krpo snega ali pod listje skrije ledeno ploskev. Spuščamo se, dokler ne pridemo na nekakšno sedelce. Tu zavijemo po najbolj levi poti, gremo nad vrtačo in že smo na poti, ki pelje do razcepa.

Stolp na vrhu

Stolp na vrhu

Če nam cesta ne diši, lahko kaj kmalu pogledamo za kakšno bližnjico. Na levi strani seveda. Ko pridemo na razpotje, sledimo cesti levo in kot bi mignil ugledamo na desni strani nekakšen mali mostiček, ki nam bo sigurno znan že od vzpona. Od tu se lahko spustimo v vas in iz nje po cesti pridemo do odcepa na cesti proti Gameljnam. Ali pač gremo tam, kjer smo šli gor. Bo morebiti kar bolj prijetno. Stvar okusa seveda.

Malica na majavi klopci

Malica na majavi klopci

Ko smo spet na poti proti črnuškemu mostu, nimamo več kaj veliko za izbirati. Spet nas čaka valovanje, kot je bilo že ob poti tostran. Torej uživaško brodenje po listju, malo gor in malo dol. Če pa smo kakšen konec poti že malce pozabili ali pa smo se preveč zatopili v zanimiv pogovor s prijatelji, pa le poglejmo za kakšno markacijo. Res jih je zadosti in skoraj bi težko zašli.

Pogled proti Šmarni gori

Pogled proti Šmarni gori

Ko spet pridemo do ceste, previdno. Vozniki so pač v nekem svojem svetu in ne mislijo, da se jim na poti lahko znajde kakšen utrujen planinec. Še nakaj asfalta bomo morali prehoditi in nekaj smrdečih avtomobilov bo odbrnelo mimo, potem pa bomo pred seboj že zagledali našo mobilno hiško. Do kampa bomo kolovratili dve uri, saj tisto malo prednosti, ki jo pobere rahel spust, pač pobere nekaj malega – utrujenosti.

Prijatelji

Prijatelji

Pa nasvidenje, prijatelji…