Arhiv kategorij: Turni smuki

V. Javornik (Ženiklovec)

(10.1.2010)

Ko se nekaj dni hrbet krivi pod težo novega snega, ki ga je potrebno odmetati vse naokoli hiše, po ulici in seveda tudi z avtodoma, se je potrebno malo pretegniti. In kje bi se bilo bolje, če ne na snegu? Tudi če je vreme še malo kislo in meglice ovijajo vrhove, nič ne moti.

Ura je rana

Ura je rana

Zavoji po nedotaknjeni belini imajo kljub temu poseben čar, zatorej je treba zjutraj pohiteti. Toda skrb je kmalu tu. Toliko novega snega, nevarnost snežnih plazov je povečana. Izbira mora biti takšna, da tudi ob nekaj deset centimetrih nove snežne odeje, nevarnosti (skoraj) ni. Ženiklovec (Veliki Javornik) bo kar pravšnji.

Poseka pod planino

Poseka pod planino

Peljemo se do Tržiča, zavijemo za Lom in naprej vozimo proti vasem Grahovše in Slaparska vas (818 m). Za slednjo se asfalt konča. Torej vemo, kako in kaj. Parkirišč je nekaj, morebiti bomo ustrezno mesto našli že v Grahovšah, pod kamnolomom (N46.366418 E14.351759), tam so večkrat parkirani osebni avtomobili.

Planina Javornik

Planina Javornik

Lahko pa imamo bolj terenske ambicije. Ali pa smo tokrat z osebnim avtomobilom. Če je tako, se na koncu vasi levo odcepi naša pot. Naravnost bi prišli do Doma pod Storžičem. Lesen kozolec s smerokazi, razjasni vse dvome. Cesta se vzpenja čez travnike, strmina se še malo poveča, ko zapeljemo v gozd.

Bajte rastejo kot gobe po dežju

Bajte rastejo kot gobe po dežju

Ko bolj odločno zavije desno, nas čaka še zadnji klanec in že se peljemo mimo kmetije Gabrc na naši desni. Pa ne pridemo daleč. Le malo višje je namreč zapornica. Mimo se ne da, spodaj tudi ne, čeznjo bomo s štirimi gumami pod pazduho težko skočili. Torej bo potrebno pobrskati po žepih, zapornico namreč odpira kovanec za en evro. Točneje dva. Zapornica se namreč tudi dol grede odpira samo s tem čudežnim kosom kovine.

Meglena pobočja

Vzpon proti vrhu

Do kam se bomo peljali naprej, je sedaj odvisno povsem od nas. Lahko avtomobil pustimo takoj za zapornico, če gremo nekaj sto metrov dalje, kjer je na desni parkirišče bo že bolje, saj se cesta od tam (položno, a vendarle) vzpenja. Ko čez približno dva kilometra zavije levo, peljemo še dobrih sto metrov in smo v Gaberčevem Rovtu (N46.372381 E14.391292; 1288 m). Tu se ponavadi da desno parkirati.

Padli

Padli

Riniti naprej do sedla Dol nima smisla, saj bo potem smuke bolj malo. Razen, če imamo veselje in se na vrh vzpnemo večkrat. Vršno pobočje je pač najlepše za smuko. V Rovtu gremo navzgor do mesta, kjer cesta zavije levo. Tam jo mahnemo naravnost. Tokrat je bilo spluženo samo parkirišče ovinek višje. Je bilo torej treba s smučmi malo nazaj.

Kontra

Kontra

Pa nič zato. Steza je speljana po gozdu, težko bomo naleteli, da ne bi bila shojena. Če pa že, nam bodo markacije v pomoč. Pot po nekaj minutah zavije desno in nekaj višje levo. Ko pridemo do oblega grabna, lahko že iščemo prečko proti desni. Prisopihamo na poseko, zavijemo ostro desno in ji sledimo.

Ja kaj pa je to?

Ja kaj pa je to?

Vzpenjamo se preko planine Javornik (1535 m), kjer, kot smo ugotavljali, hiše rastejo kot gobe po dežju. Cilj je sedaj prav pred nami. Dobro ga vidimo, če seveda ni preveč megleno in ne vidimo…nič. Celo potem, bi z nekaj smisla ne smeli imeti težav z iskanjem prave smeri.

A je kdo not padu?

A je kdo not padu?

Široko travnato pobočje je dovolj dober kažipot in pripelje prav na vrh (1715 m, ena ura). Če megle ni, imamo tam kaj za videti. Na levi je Košuta, pred nami Grintavci s Košuto in na desni Storžič. Če se obrnemo, pogled zaplava preko planine Javornik v daljavo, proti Julijskim Alpam s Triglavom na sredini.

Na vrhu

Na vrhu

Oddihamo se, potem pa navzdol. Toda…kam? Vsekakor se je potrebno spustiti do planine. Najlažje bo, če jo prečimo in se po poseki spustimo do Dola. Vzpnemo se po cesti kakšnih sto metrov, mimo koče na levi, in se po cesti spustimo proti izhodišču. Če je snega dovolj, bo tudi spust po cesti zanimiv, drugače pa zna pod smučmi škripati.

Megleno pobočje

Megleno pobočje

Mi smo šli tokrat po malo bolj strmi varianti. Nad planino smo zavili levo, prečili cesto, ki pelje proti Javorniškemu prevalu in se po kakšnih sto metrih usmerili levo v gozd. Potrebno je zlesti čez žičnato ograjo in se mimo podrtega drevesa spustiti naravnost navzdol.

Prvi zavoji v pršiču

Prvi zavoji v pršiču

Med drevjem veliko možnosti za zavijanje ni, iskati je torej treba najbolj smučljivo možnost. Ko se na desni pokaže odprti svet, bomo seveda zavili tja. In čisto prav bo. Odprto pobočje je posajeno z mladimi smrekicami, zato bo šlo najbolj brez težav čisto na desni strani.

Ograja prekine smučino

Ograja prekine smučino

Pod pobočjem gremo skozi odprtino v leseni ograji in na širokem travniku desno, dokler ne pridemo do ceste (dvajset minut iz vrha). Od tam pa tja, kjer nas čaka štirikolesnik. Čeprav nas je avto tokrat čakal višje, sva si z Urošem, ob Borutovem blagohotnem soglasju, dovolila oddričati po cesti proti zapornici.

Beli stražarji

Pocukrani stražarji

Ko se cesta zravna, bodimo pozorni na rdečo tablico na levi strani. Če nas dom čaka v Slaparski vasi, zavijemo navzdol in iščemo najboljše prehode po travnikih. Ko se ti zaprejo, pa iščemo kolovoz, ki desno pripelje na travnike nad vasjo. Nekaj smisla za orientacijo je že potrebnega, tudi smeri predhodnikov ne škodijo.

Pripravite evro, prosim...

Pripravite evro, prosim...

Midva z Urošem, sva se odpeljala le do zapornice, tam počakala, dokler nismo malo kasneje skupaj dostojno nazdravili prvim sneženim dnem novega leta.

Brez besed

Brez besed

Aineck

(13.12.2009)

Ko naravnega snega kronično primanjkuje, se je treba zanesti na umetnega. Odgovor na vprašanje ali lahko pri vzponu ob robu smučišča in spustu po progi v dolino še govorimo o turnem smuku, prepustimo puristom. Mi se raje – kar odpravimo.

Zgornji del parkirišča

Zgornji del parkirišča

Glavno, da se predihamo, da so pljuča spet polna svežine in glava bistra. Aineck je vrh, ki leži v Avstriji med krajem St. Margarethen v dolini Lungau in sedlom Katschberg. Z obeh strani nanj pripeljeta žičnici in tako povezujeta dvoje smučišč. Parkirati je možno na parkirišču desno od smučarjem znane »Margaretke« (N 47.0806045 E 13.6874529).

Nad parkiriščem je potrebno kreniti proti smučarski progi

Nad parkiriščem je potrebno kreniti proti smučarski progi

Toda ne ustavimo se na prvem delu parkirišča, saj nas zna redar že zjutraj prestavljati na drugi – od žičnic bolj oddaljeni – del parkirišča. Pa nič zato. Če parkiramo pod bregom, bomo prav na izhodišču (1075 m). O tem, kje je potrebno iti ni veliko razpravljati. Bolj o tem, kdaj naj jo mahnemo na pot. Naj bo ura vsaj osem.

A1

A1

Večerno ali zgodnje-jutranje pohajanje po smučišču nas namreč lahko drago stane. Kazen za takšno početje je do 500 evrov ali do en teden zapora. Uf… Nad parkiriščem se usmerimo desno. Vzpenjamo se po znameniti A1 in pazimo, da smučarjem nismo preveč napoti. In…to je to. Kaj več skoraj ni za povedati.

Pol poti

Pol poti

Slabih šest kilometrov je proga dolga, zaključi se prav na vrhu in zaiti ni možno. Razen če je kdo naravni talent za kaj takšnega. A temu še tako podroben opis ne bo pomagal. Vzpon je v začetnem delu malo bolj strm, višje gori pa ravno pravšnji. Toda naj nas taka hvala ne zavede. Šest kilometrov se nam bo še kako vleklo.

Svet se odpre...

Svet se odpre...

Ko bomo ob progi zagledali table, ki označujejo, koliko je še do doline, se nam bo obraz vsaj malo podaljšal – uf, šele toliko, da sem prehodil? Pa ni za obupati. Ko se gozd razpre in postane svet razgleden, nam utrujenost že namiguje, da prav daleč ni več. Nad izstopom sidra gremo pod mostičkom in naprej po progi proti vrhu.

Križ

Križ

Domačini navadno nekaj deset metrov višje zavijejo skozi prehod med lesenimi latami in se vzpnejo do križa. Je odličen cilj, tam je tudi precej bolj mirno. Na najvišjo točko namreč pripeljeta sedežnica in gondola (2220 m, dve uri hoje). Torej precej hrupno. Pač, stvar okusa. Navzdol pa…ja, po A1 seveda.Petnajst minut nam bo vzela smuka.

A10

A10

Upravljavec smučišča to progo oglašuje kot verjetno najlepši spust v dolino v Alpah. Ali je res? Spet stvar okusa. Kot ponavadi. Prepričati se pa le splača…

Schareck

(6.12.2009)

Pobočja Scharecka

Pobočja Scharecka

Sneg je res zanimiva dobrina. Včasih ga nasuje toliko, da ne vemo kam z njim, drugič komaj čakamo, da po zraku zaplešejo prve snežinke, spet tretjič, ga je vsaj za resno smuko premalo. Velikokrat pa se sicer vse poklopi, a zaradi družinskih obveznosti ne moreš kar zbezljati nekam po svoje.

Na Velikem Kleku se dela dan

Na Velikem Kleku se dela dan

Da pa bi se cel dan valjal po žičnicah…pa kaj še. Nekaj je že dobro, da narediš zase. Schareck je vrh nad Heiligenblutom, z lepim pogledom na Grossglockner ali Veliki Klek. In z gondolo. Ki pripelje iz Svete krvi prav pod vrh. Torej je zgodnja ura edina prava izbira.

Osamljena

Osamljena

Saj si drugače pri vzponu ob smučišču le količek, kateremu se bolj ali manj uspešno skušajo izogniti smučarji, ki že hitijo v dolino. Izhodišče je Mautstation, cestninska postaja za slovito Glocknerstrasse. Ker je cesta višje gori pozimi zaprta, je tudi cestninska postaja odveč, razširitev pred in za njo pa primerno parkirišče (N47.0442039 E12.8521225; približno 1700 metrov nad morjem).

Ko nisi več sam...

Ko nisi več sam...

Vzpon orientacijsko ni čisto nič zahteven. Gremo do roba smučišča, nataknemo smuči in se začnemo vzpenjati. Prvo strmino najlažje premagamo po celem snegu nad kočo, torej desno. Nato nadaljujemo ob robu smučišča, dokler se desno ne odcepi proga Tauernabfahrt. Vzpon po njej ni prestrm, hoja je prav prijetna, odpirajo se lepi razgledi.

Zaščita

Zaščita

Proga počasi zavije levo in se vzpenja po robu nad planino Fleissalm. Ko je pred nami vlečnica, zavijemo ob njej desno navzgor, jo pri vrhu prečimo in sledimo progi na drugi strani. Sprva je kar strma, potem pa se položi. Ko zavijemo okoli roba, pred seboj zagledamo gondolo, desno pa tudi že vrh (2604 m, dve uri).

Gumpi

Gumpi

Gremo ob progi in se vzpnemo do križa, lahko pa tudi še malo naprej. Kje je najvišja točka, najbolje, da ocenimo z očmi. Vsekakor se ne približujmo preveč robu, saj vedno obstaja nevarnost opasti in s tem čisto nič prijetnega poleta čez steno. Kje bomo smučali navzdol, je delno odvisno od nas, še bolj pa od snežnih razmer.

Križ

Križ

Lahko se iz vrha po malo bolj strmem pobočju spustimo v smeri Fallbichla in se nato po Skiroute (markirana, a neteptana proga) številka 1 vračamo do srednje postaje (Mittelstation). Če je odprta Skiroute številka 2, odvijugamo iz vrha v smeri prihoda, vendar že v višini zgornje postaje gondole, zavijemo levo in se po pobočjih Scharecka spustimo v Fleissalm.

Hochfleiss

Hocharn in Gjaidtroghöhe

Od tam je najboljša možnost povratka seveda gondola, ki pripelje skozi tunel do Mittelstation. Smučarskih kart sicer ob povratku ne pregledujejo, toda… Tretja možnost, najboljša, če sta skirouti zaradi nevarnosti plazov ali premalo snega zaprti, pa je spust v smeri pristopa.

Eksplozija nad dolino

Eksplozija nad dolino

Ob tem je seveda smiselno ujeti kakšno lepo zasneženo flanko izven smučišč, že zgoraj, med plazovnimi ovirami je lep prehod, nižje spodaj, že ob spodnjem sidru, pa zavijmo levo. Travnik se izteče ravno nad prvim ovinkom, nekaj uživaških zavojev pa nedvomno odtehta tisto minuto ali dve, ki je potrebna, da spet pridemo do avtodoma (približno pol ure).

Vršni greben

Vršni greben

Velika Mojstrovka

(24.5.2009)

Vsake lepe reči je enkrat konec. Pa ni s tem nič narobe. Tak je pač svet, mogoče celo vesolje. Vse kroži, nič ni večno.

Jutro nad Vršičem

Jutro nad Vršičem

Tako v poletni vročini komaj čakamo, da nas ohladi jesen, potem se veselimo snega. In kot bi mignil je tu pomlad, vse je zeleno, vse cveti. In se s pomladno toploto že veselimo poletne vročine in uživanja v brezdelju nekje na morski obali. In tudi če je zima še tako huda in zapade več metrov snega, ga pomladna toplota začne prej ali slej najedati. In grize ga tako dolgo, dokler ga povsem ne zmanjka.

Kje pa je sneg?

Kje pa je sneg?

Pred dvema tednoma je bil plaz nad Vršičem (1611 m) še močno zasnežen, komaj na mestu ali dveh je kamenje gledalo iz snega. Danes pa je bil plaz že v precejšnjem delu kopen. Kar žalostno ga je bilo pogledati. Sploh, če si iz avtomobila ravno vlekel smuči. Vendar z Borutom nisva obupala. Tokrat ne. Le cilj sva spremenila. Na Nad Šitom glavo ne greva, je res preveč kopno, greva raje na Veliko Mojstrovko.

Prisojnik

Prisojnik

Izhodišče je torej Vršič, kjer je možno načeloma tudi prespati, čeprav zimski mir že počasi mineva (N46.433689 E13.743420). Tako je večja verjetnost, da nas bo sumljivo pogledal kakšen nadzornik Triglavskega narodnega parka, predvsem pa, da se bo ob nas obregnil parkirni mojster in zaračunal parkirnino. Fuj. Dokler je na plazu še sneg, je najbolje kar po njem navzgor.

Snežišče med Veliko in Malo Mojstrovko

Krnica med Veliko in Malo Mojstrovko

Sicer pa je hoja veliko prijetnejša po letni poti, saj gre po kopnem melišču hoja le na način – dva koraka navzgor in en navzdol. Nad plazom zavijemo levo do izrazitih Vratc. Nad njimi je sedaj seveda že povsem kopno, še več, tam vse cveti. Sledimo poti po Grebencu in se, ko je možno, spustimo v uravnavo pod krnico med Mojstrovkama. Če pogledamo navzgor proti sedlu, je na desni Mala, na levi pa Velika Mojstrovka.

Snežišče pod grebenom med Zadnjo in Veliko Mojstrovko

Snežišče pod grebenom med Zadnjo in Veliko Mojstrovko

Stene slednje obidemo po levi strani in nadaljujemo po snežišču navzgor proti grebenu med Zadnjo in Veliko Mojstrovko. Na primernem mestu zavijemo desno, lahko tudi šele na grebenu. Vendar pozor, še vedno so na stenah nad Slemenom obešene opasti, zato niti ne pomislimo, da bi se robu približali. Tokrat se je pri vrhu videlo, da opast nad prepadom drži le še dobra volja.

Snežišče pod vrhom

Pod vrhom

Ko sva v krnici med Mojstrovkama zavila proti Veliki, sva razbremenila rame in smuči dala na noge. Vendar je na snegu, ki je bil že odmrznjen, zdrsavalo nazaj. Pa nič. Ko je še Borutu pes odpovedal poslušnost, so smuči spet romale na rame. Snegu sva sledila naravnost navzgor, potem pa sva jih prijela v roke in prečila preko skalovja desno proti snežišču pod vrhom. Presneto, kako nerodni so turni pancarji na kopnem.

Jalovec

Jalovec in Kotovo sedlo

Še nekaj snega in zadnji vzpon po skalah do vrha (2372 m). Huh, sedaj se je videlo, da je bila odločitev za večjo od sester prava. Mala Mojstrovka je bila daleč pod vrhom že kopna. Smuka bi bila tako smiselna le iz sedla. Počitek po dveh urah hoje je bil kratek, že sva se spustila do snega, nadela smuči in odpeljala navzdol. Peljala sva malo nižje, prestopila dober meter široko kopnino in navzdol smučala pod izrazito steno, ravno nekje na sredini flanke, po kateri sva se vzpela.

Mala Mojstrovka

Mala Mojstrovka

Snega je bilo sedaj dovolj, zavoji v snegu, ki je bil le na vrhu malo popuščen, pa uživaški. Res za vriskat. Ko se svet na levo odpre, sledimo smeri pristopa in prečimo naravnost proti Grebencu. Malo je potrebno pogledati, kje so vozili predhodniki, ko smo blizu ruševja pa, kje je izraziti prehod skozenj. Nekaj telovadbe in nato razbijanje s pancarji po znani poti med encijani in drugimi svišči do Vratc.

Užitek

Užitek

Tam pa spet smuči na noge. Ujela sva še ravno zadnji trenutek, ko je bilo možno pod steno zapeljati na gornje snežišče plazu, že popoldne to verjetno ni bilo več možno. Nekaj uživaških zavojev in kar malo prepozen zavoj na robu grušča. Kot da bi hotel peljati še naprej. Potem pa umetelen spust po plazu do spodnjega snežišča. Izgledalo je približno tako kot tek klovna z daleč prevelikimi čevlji po cirkuški areni.

Svet se prebuja...

Svet se prebuja...

Zanj precej naporno, za gledalce neizmerno smešno. Na robu spodnjega snežišča sva spet nadela smuči in uvijala vse do Vršiča. Uživaško. Tri četrt ure iz vrha. Parkirni mojster je sicer prišel v bližino, pa sva verjetno izgledala tako huda, da je le nekaj zamomljal in odšel naprej. Ko sva peljala navzdol je zamahnil z roko, ali je hotel pozdraviti ali pa je grozil, pač ne vem.

Ozek prehod pod steno

Ozek prehod pod steno

Mala Mojstrovka

(10.5.2009)

Ko pomladansko sonce že močno ogreje nižine in sneg pobere tako visoko, da je do njega potrebno kar precej sopihati, je Vršič idealno izhodišče. Sneg namreč vztraja ponavadi še dolgo v maj. Zato ni nič čudnega, če se podnevi čez plaz valijo prave procesije turnih smučarjev in moraš samoto pač iskati v res zgodnjih urah.

Plaz

Plaz

Nad Vršičem (1611 m) so trije tipični smuški cilji. Do Nad Šitom glave (2087 m) je dostop krajši, najbolje, da se že v osnovi držimo desno in po čistinah med skrotovjem in skalovjem pridemo do široke krnice, ki se izteče v strminah pod vrhom. Lahko pa gremo na Malo Mojstrovko (2332 m). Dostopov je cel kup, pa tudi navzdol se da marsikje. Resda pa gre pri nekaterih spustih že za resno alpinistično smučanje.

Nad Šitom glava

Krnica pod Nad Šitom glavo

Do vrha je tako možno priti mimo Nad Šitom glave, po strmini do uravnave in nato skozi strmo grapo levo navzgor. Ali pa po Zupanovi, Pripravniški ali Butinarjevi grapi. Seveda pa se jih bo večina odločila za vzpon preko Vratc, o tem pa malo kasneje. Do Velike Mojstrovke (2372 m) se da priti na dva načina. Nad Grebencom, ponavadi kopnim odstavkom nad Vratci, lahko prečimo preko široke krnice med Mojstrovkama in se na vrh vzpnemo po širokih in ne prestrmih pobočjih desno. Ali pa gremo do sedla med Mojstrovkama in se levo vzpnemo proti vrhu.

Dan se prebuja

Dan se prebuja za Špikom

Smer je jasna, sledimo pač snežnim prehodom. Navzdol lahko smučamo po obeh smereh, čeprav je druga bolj izpostavljena in zahteva malo več znanja smučanja, saj bi bil padec vsaj neprijeten, če že ne nevaren. No, naš cilj tokrat je bila Mala Mojstrovka in to po klasični smeri, čez Vratca. Prespimo lahko v Kranjski gori (N46.486172 E13.778274) ali pri Jasni (N46.475226 E13.782323) in se zjutraj odpeljemo na Vršič.

Vratca

Vratca

Ali pa nas pač nekdo odšlepa do izhodišča. Lahko pa se na Vršič odpeljemo tudi dan prej in prespimo kar tam, na sedlu (N46.433689 E13.743420). Če ne bi slučajno mimo prisopihal kakšen nadzornik TNP, ki ga muči nespečnost, bomo v teh pozno pomladanskih mesecih nedvomno prespali mirno. Vsekakor pa je za nekaj samote potrebno čim prej zlesti iz postelje. Jaz sem tako na prijatelja Boruta čakal v Kranjski gori že pred peto uro zjutraj.

Nad Grebencem

Nad Grebencem, zadaj Velika Mojstrovka

Le malo kasneje sem že trkal osemsto metrov više Aladinu po šipi in ga motil pri zajtrku. Presneto, ali niso včasih rekli, da je zgodnja ura slovenskih fantov grob? Pa da ne bo kdo mislil, nismo bili prvi… Smer je res enostavna. Iz Vršiča gremo po plazu navzgor, zavijemo levo na Vratca in nato desno na Grebenec. Žal je ta del ponavadi kopen, le nekajkrat do sedaj sem ga lahko presmučal.

Pod vrhom

Pod vrhom

Hoja po drobirju s turnimi pancerji je približno tako zabavna, kot elitni ples z gojzarji. Fuj. Če imamo smuči na nahrbtniku, je najbolje, da se tudi višje držimo grebena in gremo nad Pripravniško grapo proti vrhu. Če hodimo s psi, pa bo bolje zaviti proti krnici med Mojstrovkama in nato štrikati navzgor, pri čemer se tudi tu držimo bolj desno. Široka, odprta pobočja ne omogočajo dvoma.

Velika Mojstrovka

Velika Mojstrovka z dobro vidnim prehodom iz sedla

Le v primeru megle je poznavanje tega predela več kot koristno. Smo že hodili v taki megli, da je prijatelj celo pot navzgor tožil, da bomo zašli preveč na rob in padli čez. Pa nismo. Smo pa z vrha smučali po sledeh hoje navzgor. Ker bi drugače res lahko… Najkasneje na sedlu zavijemo desno in hodimo proti vrhu. Toda ne približajmo se preveč robu stene, če le obstaja možnost opasti.

Grozljiva opast na vrhu Velike Mojstrovke

Grozljiva opast na vrhu Velike Mojstrovke

Vrh je izrazit in kopast, ne moremo ga zgrešiti. Iz Vršiča hodimo do njega slabi dve uri. Smučamo po smeri pristopa in zavijemo na Grebenec. Nekaj zavojev pod potjo je jasno viden prehod med skrotovjem, tja tudi ponavadi vodi večina sledi predhodnikov. Prenizko ne smemo iti, saj bomo sicer morali nazaj ali pa nadaljevati s spustom navzdol v Drevesnico. To je sicer dobra možnost, če je snega dovolj.

Na vrhu

Na vrhu

Potrebno pa je upoštevati, da se moramo v tem primeru vrniti na Vršič. Bodisi da tam, kjer poleti teče markirana pot prečimo pobočja levo ali pa smučamo do ceste in se po njej vrnemo na Vršič.Kar mukotrpno. Zato v takšnem primeru raje upajmo, da bo mimo pripeljal kdo, ki ga bomo lahko ustavili z dvignjenim palcem. No, tokrat smo raje plezali po skrotovju in drobili po drobirju Grebenca.

Smuka pod Vratci

Smuka pod Vratci

Na Vratcih spet nadenemo smuči in odsmučamo po plazu navzdol. Pazimo le na tiste, ki gredo še navzgor in pa na kamenje, ki je kar pogosto posejano po snegu. Razmere so bile tokrat tako odlične, da sem uživaško vozil od Vratc do Vršiča, brez da bi se ustavil. Kot po putrčku. Slabe pol ure je bilo potrebne od vrha do spodnjega roba plazu. Ura še ni bila osem, ko sem že snel smuči. Dan je bil še mlad…

Mala Mojstrovka

Mala Mojstrovka

Veliki Zvoh

(9.5.2009)

Zvoh, najvišji vrh smučišča Krvavec, pač pozna skoraj vsak ljubitelj smučanja. Ko so nanj pred leti potegnili dvosedežnico, sem za zabavo štel in naštel, da sem se v eni zimi nanj peljal skoraj stokrat. Marsikaj smo doživeli tam.

V hribih se dela dan

V hribih se dela dan

Tudi, da smo na najvišjem delu bingljali več kot uro, potem pa so nas z dizelskim pomožnim motorjem počasi vlekli proti vrhu. Tako, približno kilometer ali dva na uro je šlo. Sem naučakan že na sredi dol skočil. Poleti je bil to vrh pod katerim si šibal proti Kompoteli ali pač čezenj na Ježo in naprej na Vrh Korena.

Uf, v zadnjem trenutku...

Pomlad je tu, ni kaj!

Pozimi pa z žičnico do vrha, potem pa takoj za njim navzdol proti Dolgi njivi in naprej na Kalški greben. Mladost je norost. Sploh ko sva s kolegom dan prej montirala njegovo turno okovje. Šablona, vrtanje, potem pa se mu je mudilo. Bom že doma privil, je rekel.

Višje je snega še dovolj

Višje je snega še dovolj

Ko sva naslednji dan presmučala konkretno strmino, ki se zaključi na vrhu prepadne stene nekaj nižje in zavila do lovske koče v Dolgi njivi, je stopil iz ene smuči z okovjem na čevlju. Huh. Vsaj izvijač je vzel s sabo, da dokonča montažo. In še (vsaj) enkrat je Zvoh zanimiv. Ko smučišče preneha z obratovanjem, snega pa je od zgornje postaje gondole do vrha Zvoha še vedno dovolj. Takrat je to pravi cilj, da se predihaš.

Veliki Zvoh

Veliki Zvoh

Da pa je še kaj snega, se vseeno že prej prepričajmo. V dolini – http://www.rtc-krvavec.si/sl/snezne-razmere. Če se odločimo, da gremo z avtodomom, smo spet malo v dilemi. Možno bi bilo sicer prespati pri spodnji postaji gondole (N 46.284911 E 14.497159), z malo vztrajnosti se najde celo kakšen precej raven kotiček. Vendar pa gondola takrat, ko bi jo potrebovali, ne vozi več.

Krvavec

Krvavec

Druga možnost je, da se (vsaj) do Jezerc zapeljemo z avtodomom. Do gostilne Ambrož je asfaltna cesta, pa tudi naprej do Jezerc. Čeprav je od gostilne naprej uradno zaprta za promet, tega skoraj nihče ne jemlje resno. A menda se občasno tudi tam najde kakšen preveč zagreti policaj. Po drugi strani je res, da se na cesto drobi precej kamenja, zato je potrebno voziti previdno.

Vrh Velikega Zvoha

Vrh Velikega Zvoha

Na koncu asfalta je zadosti ravnega prostora za parkiranje in spanje (N 46.285458 E 14.531660). Težava je le v tem, da smo od izhodišča še precej oddaljeni. Torej nas čaka v obe smeri dobre pol ure hoje v vsako smer. S smučmi in vso opremo. Ali pa rinemo z avtodomom proti gornji postaji gondole (N 46.295624 E 14.521297).

Prihod na vrh

Prihod na vrh

Toda makadamska cesta ima precej lukenj in tudi sicer ni najboljša. Torej vsaj počasi in previdno, če nič drugega. Izhodišče je zgornja postaja gondole ali pač poleg ležeči Dom na Gospincu, po domače Roska (1491 m). Od tam je najbolje, da gremo proti Tihi dolini, torej levo in po pobočju ob novi štirisedežnici navzgor.

Kalški greben

Kalški greben

Mimo Brunarice in spodnje postaje dvosedežnice na Veliki Zvoh nadaljujemo po smučišču. Ko pridemo do križišča prog, se odločimo za eno od možnosti. Desna je najbolj strma, srednja malo manj, leva je najbolj položna. Ko se smučišča spet združijo, gremo po spomladanski progi in pod sedežnico. Zavijemo levo in gremo do vrha (1971 m – dobra ura hoje). Simpl kot pasulj.

Na vrhu

Na vrhu

Pravi vrh je malo naprej od vrha sedežnice, gremo po levi strani akumulacijskega jezera do najvišje točke. Navzdol pač smučamo po smeri pristopa ali po kateri drugi možnosti, saj vemo, kje se pač smuča pozimi, ko se sem gor prišlepajo množice smučarjev. Le pazimo, da ima izbrana smer še zadosti snega. Do izhodišča je le dobrih deset minut. Pa da nebi kdo hitel takoj sedaj tja gor. Za letos je sezona tudi za turno smuko, končana.

Smuka je bila odlična

Tudi spomladanska smuka je lahko odlična

Vitranc iz Podkorna

(19.4.2009)

Saj ne rečem, vsak turni smuk je pač zgodba zase. In vsak nekaj posebnega. Če si sam, lažje prisluhneš tišini. Če si s prijatelji, hitro razdremo kakšno pametno. Če pa te spremlja tisti, ki je tvoj sopotnik tudi del življenjske poti, je pač nekaj posebnega. Ko je Maja ob mojih načrtih za nedeljsko smuku iz Vitranca takoj navdušeno pripomnila, da bi šla pa ona tudi, je bilo tako kot dogovorjeno.

Parkirišče pri žičnicah v Podkorenu

Parkirišče pri žičnicah v Podkorenu

Smučišča so že pred tednom ustavili, snega je vedno manj. Ko smo se iz smuke v Avstriji prevalili čez Korensko sedlo v Kranjsko goro, je bilo jasno, da s smuko od tu ne bo nič. Na srečo pa je Podkoren bolj senčen in sneg ostane dlje. Tako sva se zvečer prestavila pod smučarski poligon, poklepetala z avtodomarjem Petrom, potem pa…me je pač hitro zmanjkalo. In kako se na Vitranc pride Iz Podkorna? Zelo enostavno.

Smučišče že kaže rebra

Smučišče že kaže rebra

Se kar odpravimo po smučišču navzgor. Najbolje čisto desno, po položni progi, saj bo po poligonu, po katerem potekajo tekme svetovnega pokala, pač prestrmo. In potem se stalno držimo desno, vse dokler ne pridemo do vrhnje strmine. Sedaj prečimo na levo stran, smer nam kažejo zaščitne mreže, ki so postavljene ob »obvozu« najhujše strmine. Nad zgornjo postajo štirisedežnice nadaljujemo naravnost navzgor in sledimo nekdanji progi.

Nad štirisedežnico

Nad štirisedežnico

Pod gozdom zavijemo desno in nato spet navzgor. Strmina je kar konkretna, izgleda da sta zato predhodnika pred dnevom ali dvema tu obrnila. Maja tudi. Jaz pa sem vlekel novo sled do koče na vrhu smučišča. Pač naravnost navzgor, po progi in skozi gozd, levo od žičnice. Od tu je res prava smuka, zato lahko obrnemo. Ali pa vseeno nadaljujemo do vrha Vitranca.

Prečka

Prečka

Torej mimo žičnice, malo dol med smrekicami, potem pa gor po grebenu, dokler ne pridemo do čistine z nekaj viharniki. Ne moremo zgrešiti. Sploh ker se potem svet spet kar konkretno spusti. ko se oddihamo, bo potrebno nazaj po isti poti. Ker po grebenu ni neke posebne smuke, je čisto vseeno, če pse kar obdržimo na smučeh. Jih bomo še rabili na zadnjem vzponu do žičnice. Potem pa pod njo naravnost navzdol.

Pogled na Ciprnik iz vrha Vitranca

Pogled na Ciprnik iz vrha Vitranca

Ali pa naprej do razgledišča nad Kranjsko goro, po želji. Smuka je bila v vrhnjem delu dobra, nekaj previdnosti pa je vseeno zahtevala. Po smučišču pa je sploh letelo. Le sonce je pač že naredilo svoje, razbrazdalo sneg, ki je pomrznil. In je malo treslo. Pa nič zato. Maja, ki me je počakala pri žičnici, mi je hitro sledila in kot bi mignil sva bila spet pri avtodomu.

Vrh enosedežnice in koča

Vrh enosedežnice in koča

Prehitro? Kje pa. Saj ima turni smuk smisel samo, če uživamo tako v vzponu, kot spustu…

Dovška Baba

(4.4.2009)

V grebenu Karavank je kar nekaj vrhov, ki so smuško zanimivi in tudi dobro obiskani. Nekateri med njimi pa so res pravi cukrčki in zato se nanje vračaš vedno znova. Ali je za priljubljenost Dovške Babe (Frauenkogel) zaslužna cesta, ki pripelje visoko, ne prestrma vršna pobočja ali pa morebiti zgolj ime, ne vem.

Smer je jasna...

Smer je jasna...

Obiska je vredna takrat, ko so pobočja pod debelo snežno odejo in režeš čisto svoje sledi v sveži pršič, pa tudi v času dehtečih trat, ko se uležeš na Babo in po Čopovo skozi Luknjo gledaš v Zadnjico. Kam z avtodomom, je pri turnem smučanju velikokrat vprašanje. Če se poleti pač sprijazniš z morebiti nekoliko daljšim dostopom, je pozimi vsak korak povezan z nerodnim štorkljanjem v turnih pancerjih in nekaj desetimi kilogrami na ramenih, ki jih nanese vsa oprema.

Travniki v Ravnah

Travniki v Ravnah

Temu se pri Babi lahko izognemo samo na dva načina. Če staknemo nekoga, ki nas zapelje z osebnim avtomobilom do snega ali če avtodom poženemo po mestoma naluknjani in razriti makadamski cesti navzgor. Parkirati se da na več mestih, tudi ravnega prostora je nekaj. Meni se ga za takšne terenske ambicije zdi enostavno škoda. Povrh se nam lahko zgodi, da je cesta na kakšnem mestu še konkretno zasnežena ali da nam kdo pripelje nasproti.

Pred drugim stanom zavijemo desno

Pred drugim stanom zavijemo desno

Tedaj nas čaka kar nekaj nerodne vzvratne vožnje, saj se avtodoma pač ne da obrniti ravno povsod. Če pripeljemo iz smeri Jesenic, zavijemo na prvi uvoz proti Dovjemu in že po nekaj metrih je na desni strani odcep za kamp Kamne (N 46.464381 E 13.957147; http://campingkamne.com/slo.html). To je že ena možnost, smiselna predvsem pozimi, ko je snega dovolj vse iz Dovjega.

Spet pridemo na cesto...

Spet pridemo na cesto...

Če peljemo dalje, sledimo tablicam in po nekaj deset metrih zavijemo desno in malo višje spet desno. Ko je asfalta konec, se držimo desno, prečimo potok Mlinca, zaiti ni več možno. Le če smo peš, takoj za mostičkom na levi iščimo stezo, ki bo skrajšala mukotrpno korakanje po cesti. Sicer pa peljemo navzgor, cesta vijuga sem in tja. Ko se usmeri izrazito levo in zravna, vožnjo nadaljujemo do razcepa pod Ravnami (N 46.467601 E 13.991293; slabih 1100 m).

Hoja po cesti

Hoja po cesti

Če je le kaj snega na travnikih, tu parkiramo. Potem gremo lahko levo po cesti vse naokoli (odsvetujem), pri koči po nekaj sto metrih desno navzgor ali pač čez travnike. Bo še najbolje. Torej levo in na primernem mestu čez travnike navzgor. Ali pa desno na pot, ki pelje pod Hruški vrh, pa že po nekaj desetih metrih naravnost in levo na travnike.

Dovška Rožca

Dovška Rožca

Nadaljujemo mimo stanu in se držimo desno. Ko drugič prečkamo leseno ograjo, zavijemo bolj odločno desno in nato po čistinah med smrekami levo. Ko pridemo mimo ostankov porušene hiše, nas čaka le še kratek vzpon in že se spet priključimo cesti. Sedaj ni več kaj reči. Čakata nas dva ovinka, nato se vzpenjamo pod Belo pečjo. Ko pot zavije desno, ji sledimo, naj nas ne zavedejo markacije, ki se odcepijo levo.

Na travnikih prečimo do pobočja nad kočo

Na travnikih prečimo do pobočja nad kočo

Vzpenjamo se, načeloma ni težav, le na nekaj mestih je morebiti potrebna previdnost, predvsem če je snega veliko in je cesta povsem zasuta. Ko se cesta ostro obrne levo, ji še nekaj minut sledimo, toliko, da pridemo na travnike. Pred seboj zagledamo špičko koče na planini Dovška Rožca. Najbolje, da se počasi pričnemo vzpenjati, težimo proti robu pobočja nad kočo. Na robu travnikov nato štrikamo navzgor, ni prestrmo.

Odpirajo se pogledi proti Kepi

Z vrha se odpirajo pogledi proti Kepi

Če ni preveč snega, pod vršnim pobočjem opazimo ograjeni »vrtiček«, zavijemo malo desno in nato levo na vrh (1891 m, dve uri in pol do tri ure iz Raven, lahko tudi manj ali več, odvisno kje startamo). Toda pozor! Pobočja so na Avstrijski strani prepadna, zatorej na vršnem grebenu nastanejo opasti. Robu se, če ni (skoraj) kopen, raje ne približajmo. Še posebej bodimo pozorni, če je vršni del v megli, saj bi se iskanje vrha ali pač le neprevidna hoja preblizu roba hitro končala nekaj sto metrov nižje.

Opasti

Opasti

»Vreme je bilo kar pravo, čisto babje. Vlekle so se meglice in zakrivale pogled. Prav klavrno, a še preden bi človek lahko začel obupovati, se je čez meglice začelo prebijati sonce. Kot bi nekdo prižgal luč v temni sobi. Tudi Baba lahko res prijetno preseneti.«

Prihod na vrh

Prihod na vrh

Navzdol smučamo po pobočjih, levo od smeri vzpona. Možno je sicer loviti poseko levo, ki pripelje na zadnji ovinek pred Dovško Rožco, vendar se nam lahko, če smeri ne poznamo, zaplete. Znanec je enkrat v megli zašel in po prečenju strmih in mestoma prepadnih pobočij pod grebenom proti Hruškemu vrhu, prismučal direktno v Ravne. To sva se iskala! Močno odsvetujem.

Pobočja pod vrhom

Pobočja pod vrhom

Je skoraj vseeno, če izkoristimo široka pobočja do planine Dovška Rožca, v ugodnih razmerah bo za nami ostala nepozabna sled enakomernih zavojev. Paziti je potrebno, da ne smučamo prenizko, ujeti je potrebno cesto, po kateri smo prišli do travnikov. Sedaj nas čaka le še rodeo po cesti navzdol.

Uživanje v celcu

Uživanje v celcu

Za konec naredimo še nekaj zavojev na kar prepoložnih travnikih v Ravnah in že smo na izhodišču (pol ure smuke). Če seveda nismo parkirali nižje, potem bo treba še po cesti navzdol. S smučmi ali ob pomanjkanju snega peš. Pa ni dolgčas. Nam družbo delajo misli, te so pač ostale še tam nekje gori, na beli kopici nad Dovško Rožco.

Sem na Babi ležal in skozi Luknjo v Zadnjico gledal...

Sem na Babi ležal in skozi Luknjo v Zadnjico gledal...

Porezen (čez travnike)

(15.3.2009)

Ponavljanj se ponavadi izogibamo. Saj niso pretirano zanimiva. Vendar pa ima narava to posebnost, da se stalno spreminja. K temu pripomorejo menjave letnih časov, vreme, vse kar je živega in predvsem tudi mi sami.

Parkirišče v Davči

Parkirišče v Davči

Tudi pri turnih smukih ponavljanj ne more biti. Pa tudi če se že desetič spustimo iz iste točke. Morebiti je enkrat snega več, drugič manj, spreminja se njegova struktura, vreme je lahko brez oblačka ali pa takšno, da se sprašujemo, kaj nas je sploh gnalo v hrib. Pa naj bodo razmere takšne ali drugačne, so končno le spodbuda, da poskusimo, kako bo pa danes.

Ratitovec se prebuja

Ratitovec je še zaspan

In če smo zadnjič bentili nad meglo in vetrom, je pač že čas, da gremo pogledat, kako bela kupola vrha odseva na modrem nebu. Cesta skozi Davčo je kar dobra, večino lukenj so sanirali. Še vedno je potrebno peljati skozi celo dolino, do mesta, kjer ob potoku Davča, le malo pred koncem asfalta lahko parkiramo (približno N46.177422 E14.006714).

Čez kamnolom

Kamnolom

Od izhodišča (980 m) nadaljujemo naravnost, snega je bilo ta vikend še dovolj. Kolovoz po nekaj minutah zavije levo in kmalu spet desno. Gremo skozi kamnolom, davški slapovi se skozi golo drevje lepo vidijo v soteski pod nami. Po spustu prečkamo potok Davča in po nekaj deset metrih ponovno.

Nad davškimi slapovi

Nad davškimi slapovi

Sledimo mu in ga še dvakrat prečkamo, da pridemo do poti, ki se ob zapornici pridruži iz desne. Ko je pred nami velik travnik, zavijemo levo, sledeč markacijam. Še dvakrat moramo sneti smuči in prečkati potok, potem pa ga končno zapustimo. Najbolje, da takoj zavijemo po zasneženem kolovozu levo in že po nekaj metrih zakljukamo desno.

Prebujanje

Prebujanje

Sedaj ni več kaj razmišljati, vzpenjamo se do roba travnikov, ki se spuščajo iz sedla med Pohoškim kupom in Hočem. Če so razmere odlične, jo lahko mahnemo kar naravnost navzgor. Kolikor ne, pa raje kvačkamo levo-desno. Travnik se zoži, goščava na levi pa zredči, zato prehod med drevjem ni več težaven. Prečimo proti levi in se zložno vzpenjamo.

Travniki pod snegom

Travniki pod snegom

Ko je pred nami spet čistina (flanka po domače), odkljukamo navzgor do grebena med Pohoškim kupom in Poreznom. Verjetno bomo nanj prišli v bližini koče (Dom A. Žvana – 1590 m), ki je tudi v malo bolj meglenem vremenu odličen kažipot. Zavijemo levo in se vzpnemo na vrh. Toda pozor. Če se ne mislimo po (pre)hitrem spustu vračati iz primorske strani, raje hodimo bolj po levi strani.

Vzpon skozi redek gozd

Vzpon skozi redek gozd

Pa ni nevaren le zdrs, na nevarnost kažejo tudi luknje, ki jih je na desni strani spomladansko sonce izvrtalo v sneg. Uf… Na vrhu (1630 m, dve uri hoje) si je treba vzeti čas. Tako za sebe kot prijatelje. Tudi tiste, ki jih ni zraven. Se jih da lepo podražiti s kakšno poslano slikico. Zakaj pa ne? Naj si le drugič vzamejo čas, ne bo jim žal…

Čistina pod kočo

Čistina pod kočo

Postavimo se na vrh in krožimo. Za 360 stopinj bo ravno prav. Kajti v vse smeri se odpre pogled, v vse smeri se splača usmeriti oko. In tudi uro zgodovine bomo imeli. Le stopimo do spomenika in preberimo napis na njem. Nam bo dal misliti. Navzdol smučamo v smeri pristopa. Torej po (sedaj) desni strani grebena in pod kočo navzdol.

Koča je odlično razgledišče

Koča je odlično razgledišče

“Zgodnja ura je omogočala nekaj odličnih zavojev, sneg se še ni prediral. Najraje bi kar vriskala.” Ves čas se je potrebno držati bolj leve, da ne zaidemo v preveliko goščavo nižje doli. Strah bo odveč, ko bomo spet na travniku. Sedaj mu le še sledimo, sneg pa…ja, “ni bil več najboljši, le ob gozdu se ni prediralo”.

Na vrhu si je treba vzeti čas...

Na vrhu si je treba vzeti čas...

“Pomilovanja vredni so bili tisti, ki so šele lezli navzgor. Kajti navzdol ne bodo smučali, temveč plavali. A to je pač njihov problem.” Ko pridemo do gozda, prečkamo prvič potok, tu še s smučmi. Potem pa navzdol, divji rodeo po poti. Pa ne prehitro, drugače vas bo še kdo grdo pogledal, misleč, da rušite vse pred seboj.

Pomnik preteklosti

Pomnik preteklosti

Smuka se tu bolj ali manj zaključi, le še šestkrat bo treba preko potoka. Lahko s smučmi ali brez. Pač odločitev posameznika, ali potrebuje novo opremo ali (še) ne. Vsak smuk ima poleg vrste presežnikov, tudi kakšno malenkostno napako. Pri smuki iz Porezna v Davčo, je to ravno zadnji konec. Bolj ali manj po ravnem, smuči pa stalno gor in dol. Kar nekam odveč se zdi. Dokler ne pogledamo v temnomodro nebo. To potolaži…

Med smuko

Med smuko

Proti kamnolomu gremo spet nad davškimi slapovi. Pred leti si jih bolj slutil kot videl med drevjem. Sedaj so za poletne obiskovalce pripravili razgledišča, tako da je pogled nanje brez ovir. Tudi na brkača, srednji slap.  Pod kamnolomom nas čaka še nekaj zavojev do ravnine in nekaj odrivov do avtomobila (z vrha dobre pol ure).

Davški slapovi

Davški slapovi

Blegoš

(21.2.2009)

Škofjeloško hribovje ima nedvomno svoj čar. Nežne obline gričev, visoko poraščenih s travniki in posejanih s samotnimi domačijami vzbujajo skomine. Za krajši izlet, daljše potepanje ali kar življenjsko popotovanje. Nikoli nam ne bo dolgčas. Pa naj nad nami pojejo ptice, radostne ob brstenju, nas žgečka poletno sonce, šumi jesensko listje ali škripa prvi sneg. Tudi, če po valovitem hribovju, nekje nad skritimi grapami, rišemo smučino, ne bomo nič zgrešili.

Valovita lepota

Valovita lepota

Seveda gre ponavadi bolj kot za pravi turni smuk za navdušeno valovanje gor in dol. Kot da bi bilo to kaj slabega! Vrnili se bomo vriskajoč, pijani od morske bolezni, bistre glave in utrujenih nog. Čeprav je spust v Gornjo Žetino bolj smuški, pa je pohod iz Brda vsaj tako krepčilen za dušo, če ne še bolj. Izhodišče je Brdo, kjer lahko parkiramo na parkiriščih smučarskega centra Cerkno (N 46.1744000 E 14.0460488).

Nad Brdom

Nad Brdom

Gornje parkirišče je namenjeno avtobusom, zato se raje postavimo na srednjega ali spodnjega. Tako, da ne bomo delali gneče in bo dovolj prostora tudi za druge. Če smo dovolj zgodnji, najbolje, da se navzgor odpravimo kar po smučišču. Sploh, če zna biti cesta, ki pod smučišči vodi do spodnje postaje šestsedežnice Lom, kopna ali posuta s peskom. Smer začrtamo enostavno. Po levem delu smučišča se vzpnemo mimo spodnje postaje dvosedežnice Grič in malo višje nad zgornjo postajo štirisedežnice Davča nadaljujemo levo po ozki progi.

Smučišče nad krožničkom

Smučišče nad krožničkom, zadaj Porezen

Gremo pod krožničkom in spet po ozki progi levo navzgor. Ko pridemo pod šestsedežnico Lom, prečimo smučišče in sidro ter se pod umetnim jezerom napotimo skozi gozd. Na drugi strani prečimo smučišče in se ob njem spustimo nižje. Sredi strmine zavijemo desno v gozd in sledeč markacijam levo navzdol. Skozi redek gozd že ugledamo odprti svet, po katerem se dejansko začne naša pustolovščina (Pretovč, 1217 m, do sem tri četrt ure hoje).

Tu se začne potep

Tu se začne potep

Tudi s smučmi ubiramo smer letne poti, tako da so nam markacije v pomoč. Na vrhu travnikov,zavijemo levo in se po nekaj metrih spet strmo vzpnemo proti Smoletovšu(1300 m). Čaka nas nekaj malega ravnega sveta, potem pa se svet prične najprej zložno, na koncu pa kar strmo spuščati. Na razpotju se napotimo proti Blegošu, kot nas usmerja tablica.

Na križišču poti

Na križišču poti

Že po nekaj metrih pot zavije desno v gozd. Vzpenjamo se po ozkem grabnu, kjer ponavadi ozka gaz pešcev ni zadosti široka za smuči. Pa se vseeno da, nič bat. Le krajši spust in že se nam z leve pridruži kolovoz. Dandanašnji velikokrat zvožen z motornimi sankami. Sledimo mu do mesta, kjer se združi več poti, le nekaj minut pod kočo. Smerokazi so jasni, zaiti ni več možno. Mimo koče gremo po ravnem, dokler se svet ne postavi pokonci.

Vršno pobočje Blegoša izpred koče

Vršno pobočje Blegoša izpred koče

Konkretno strmino premagamo v ključih, ko se prekobacamo čez prelomnico, pa je strmina že precej bolj zložna. Zadnji del pred vrhom pa je tako ali tako skoraj raven. Na vrhu (1562 m, slabi dve uri in pol hoje je do sem) je betonski stebriček, porisan in popisan, da vemo ne le, da smo na vrhu, temveč tudi kam vse nas lahko še ponese korak. Poleg stoji kovinska roža vetrov. Ta razvozla dileme o tem, kaj sploh vidimo. Da le ne bomo predebelo gledali.

Stebriček na vrhu

Stebriček na vrhu

Spust poteka bolj ali manj po smeri dostopa. Le na križišču pod kočo je priporočljivo ubrati malo svojo smer. Pa ne zato, da bi lahko med osvojene vrhove vpisali še Špehovše (1355 m), temveč zato, ker je nekaj vzpona nagrajenega z bolj odločnim spustom. Gremo torej malo levo od prihodne smeri, mimo železne zapornice. Vzpenjamo se po sledi gozdne ceste. Ko prečkamo neizrazit vrh, se držimo bolj desno, sprva malo navzdol in nato le rahlo navzgor.

Pogled na prehojeno pot

Pogled na prehojeno pot, v daljavi sta bela Porezen in greben od Črne prsti proti Rodici

Ko se svet prične bolj odločno spuščati, sledimo tistemu, kar je poleti kolovoz. Če smo v dvomu, imejmo v mislih, da se desno ne moremo zgubiti. Če smo uspeli najti pravo pot, nas bo divji rodeo pripeljal na smer vzpona le malo pred križiščem poti proti Robidnici. Sedaj nas spet čaka sprva strm in nato malce bolj položen vzpon, nekaj ravnine, potem pa končno spust, ki nas pripelje pod smučišče.

Koča pod Blegošem

Koča pod Blegošem

Najbolje, da se po njem vzpnemo prav do Črnega vrha (1291 m) tam nad vrhom sidra in šestsedežnice Lom. Od tam smučamo po smeri pristopa, pač po smučišču, saj drugje skoraj ne gre. Za povratek potrebujemo približno uro in pol hoje in smuke, vse skupaj naše potepanje vzame štiri ure. Kar dober sprehod torej.

Špehovše

Špehovše