(24.5.2009)

Vsake lepe reči je enkrat konec. Pa ni s tem nič narobe. Tak je pač svet, mogoče celo vesolje. Vse kroži, nič ni večno.

Jutro nad Vršičem

Tako v poletni vročini komaj čakamo, da nas ohladi jesen, potem se veselimo snega. In kot bi mignil je tu pomlad, vse je zeleno, vse cveti. In se s pomladno toploto že veselimo poletne vročine in uživanja v brezdelju nekje na morski obali. In tudi če je zima še tako huda in zapade več metrov snega, ga pomladna toplota začne prej ali slej najedati. In grize ga tako dolgo, dokler ga povsem ne zmanjka.

Kje pa je sneg?

Pred dvema tednoma je bil plaz nad Vršičem (1611 m) še močno zasnežen, komaj na mestu ali dveh je kamenje gledalo iz snega. Danes pa je bil plaz že v precejšnjem delu kopen. Kar žalostno ga je bilo pogledati. Sploh, če si iz avtomobila ravno vlekel smuči. Vendar z Borutom nisva obupala. Tokrat ne. Le cilj sva spremenila. Na Nad Šitom glavo ne greva, je res preveč kopno, greva raje na Veliko Mojstrovko.

Prisojnik

Izhodišče je torej Vršič, kjer je možno načeloma tudi prespati, čeprav zimski mir že počasi mineva (N46.433689 E13.743420). Tako je večja verjetnost, da nas bo sumljivo pogledal kakšen nadzornik Triglavskega narodnega parka, predvsem pa, da se bo ob nas obregnil parkirni mojster in zaračunal parkirnino. Fuj. Dokler je na plazu še sneg, je najbolje kar po njem navzgor.

Krnica med Veliko in Malo Mojstrovko

Sicer pa je hoja veliko prijetnejša po letni poti, saj gre po kopnem melišču hoja le na način – dva koraka navzgor in en navzdol. Nad plazom zavijemo levo do izrazitih Vratc. Nad njimi je sedaj seveda že povsem kopno, še več, tam vse cveti. Sledimo poti po Grebencu in se, ko je možno, spustimo v uravnavo pod krnico med Mojstrovkama. Če pogledamo navzgor proti sedlu, je na desni Mala, na levi pa Velika Mojstrovka.

Snežišče pod grebenom med Zadnjo in Veliko Mojstrovko

Stene slednje obidemo po levi strani in nadaljujemo po snežišču navzgor proti grebenu med Zadnjo in Veliko Mojstrovko. Na primernem mestu zavijemo desno, lahko tudi šele na grebenu. Vendar pozor, še vedno so na stenah nad Slemenom obešene opasti, zato niti ne pomislimo, da bi se robu približali. Tokrat se je pri vrhu videlo, da opast nad prepadom drži le še dobra volja.

Pod vrhom

Ko sva v krnici med Mojstrovkama zavila proti Veliki, sva razbremenila rame in smuči dala na noge. Vendar je na snegu, ki je bil že odmrznjen, zdrsavalo nazaj. Pa nič. Ko je še Borutu pes odpovedal poslušnost, so smuči spet romale na rame. Snegu sva sledila naravnost navzgor, potem pa sva jih prijela v roke in prečila preko skalovja desno proti snežišču pod vrhom. Presneto, kako nerodni so turni pancarji na kopnem.

Jalovec in Kotovo sedlo

Še nekaj snega in zadnji vzpon po skalah do vrha (2372 m). Huh, sedaj se je videlo, da je bila odločitev za večjo od sester prava. Mala Mojstrovka je bila daleč pod vrhom že kopna. Smuka bi bila tako smiselna le iz sedla. Počitek po dveh urah hoje je bil kratek, že sva se spustila do snega, nadela smuči in odpeljala navzdol. Peljala sva malo nižje, prestopila dober meter široko kopnino in navzdol smučala pod izrazito steno, ravno nekje na sredini flanke, po kateri sva se vzpela.

Mala Mojstrovka

Snega je bilo sedaj dovolj, zavoji v snegu, ki je bil le na vrhu malo popuščen, pa uživaški. Res za vriskat. Ko se svet na levo odpre, sledimo smeri pristopa in prečimo naravnost proti Grebencu. Malo je potrebno pogledati, kje so vozili predhodniki, ko smo blizu ruševja pa, kje je izraziti prehod skozenj. Nekaj telovadbe in nato razbijanje s pancarji po znani poti med encijani in drugimi svišči do Vratc.

Užitek

Tam pa spet smuči na noge. Ujela sva še ravno zadnji trenutek, ko je bilo možno pod steno zapeljati na gornje snežišče plazu, že popoldne to verjetno ni bilo več možno. Nekaj uživaških zavojev in kar malo prepozen zavoj na robu grušča. Kot da bi hotel peljati še naprej. Potem pa umetelen spust po plazu do spodnjega snežišča. Izgledalo je približno tako kot tek klovna z daleč prevelikimi čevlji po cirkuški areni.

Svet se prebuja...

Zanj precej naporno, za gledalce neizmerno smešno. Na robu spodnjega snežišča sva spet nadela smuči in uvijala vse do Vršiča. Uživaško. Tri četrt ure iz vrha. Parkirni mojster je sicer prišel v bližino, pa sva verjetno izgledala tako huda, da je le nekaj zamomljal in odšel naprej. Ko sva peljala navzdol je zamahnil z roko, ali je hotel pozdraviti ali pa je grozil, pač ne vem.

Ozek prehod pod steno