(19.4.2009)

Saj ne rečem, vsak turni smuk je pač zgodba zase. In vsak nekaj posebnega. Če si sam, lažje prisluhneš tišini. Če si s prijatelji, hitro razdremo kakšno pametno. Če pa te spremlja tisti, ki je tvoj sopotnik tudi del življenjske poti, je pač nekaj posebnega. Ko je Maja ob mojih načrtih za nedeljsko smuku iz Vitranca takoj navdušeno pripomnila, da bi šla pa ona tudi, je bilo tako kot dogovorjeno.

Parkirišče pri žičnicah v Podkorenu

Smučišča so že pred tednom ustavili, snega je vedno manj. Ko smo se iz smuke v Avstriji prevalili čez Korensko sedlo v Kranjsko goro, je bilo jasno, da s smuko od tu ne bo nič. Na srečo pa je Podkoren bolj senčen in sneg ostane dlje. Tako sva se zvečer prestavila pod smučarski poligon, poklepetala z avtodomarjem Petrom, potem pa…me je pač hitro zmanjkalo. In kako se na Vitranc pride Iz Podkorna? Zelo enostavno.

Smučišče že kaže rebra

Se kar odpravimo po smučišču navzgor. Najbolje čisto desno, po položni progi, saj bo po poligonu, po katerem potekajo tekme svetovnega pokala, pač prestrmo. In potem se stalno držimo desno, vse dokler ne pridemo do vrhnje strmine. Sedaj prečimo na levo stran, smer nam kažejo zaščitne mreže, ki so postavljene ob »obvozu« najhujše strmine. Nad zgornjo postajo štirisedežnice nadaljujemo naravnost navzgor in sledimo nekdanji progi.

Nad štirisedežnico

Pod gozdom zavijemo desno in nato spet navzgor. Strmina je kar konkretna, izgleda da sta zato predhodnika pred dnevom ali dvema tu obrnila. Maja tudi. Jaz pa sem vlekel novo sled do koče na vrhu smučišča. Pač naravnost navzgor, po progi in skozi gozd, levo od žičnice. Od tu je res prava smuka, zato lahko obrnemo. Ali pa vseeno nadaljujemo do vrha Vitranca.

Prečka

Torej mimo žičnice, malo dol med smrekicami, potem pa gor po grebenu, dokler ne pridemo do čistine z nekaj viharniki. Ne moremo zgrešiti. Sploh ker se potem svet spet kar konkretno spusti. ko se oddihamo, bo potrebno nazaj po isti poti. Ker po grebenu ni neke posebne smuke, je čisto vseeno, če pse kar obdržimo na smučeh. Jih bomo še rabili na zadnjem vzponu do žičnice. Potem pa pod njo naravnost navzdol.

Pogled na Ciprnik iz vrha Vitranca

Ali pa naprej do razgledišča nad Kranjsko goro, po želji. Smuka je bila v vrhnjem delu dobra, nekaj previdnosti pa je vseeno zahtevala. Po smučišču pa je sploh letelo. Le sonce je pač že naredilo svoje, razbrazdalo sneg, ki je pomrznil. In je malo treslo. Pa nič zato. Maja, ki me je počakala pri žičnici, mi je hitro sledila in kot bi mignil sva bila spet pri avtodomu.

Vrh enosedežnice in koča

Prehitro? Kje pa. Saj ima turni smuk smisel samo, če uživamo tako v vzponu, kot spustu…