(10.1.2010)
Ko se nekaj dni hrbet krivi pod težo novega snega, ki ga je potrebno odmetati vse naokoli hiše, po ulici in seveda tudi z avtodoma, se je potrebno malo pretegniti. In kje bi se bilo bolje, če ne na snegu? Tudi če je vreme še malo kislo in meglice ovijajo vrhove, nič ne moti.
Zavoji po nedotaknjeni belini imajo kljub temu poseben čar, zatorej je treba zjutraj pohiteti. Toda skrb je kmalu tu. Toliko novega snega, nevarnost snežnih plazov je povečana. Izbira mora biti takšna, da tudi ob nekaj deset centimetrih nove snežne odeje, nevarnosti (skoraj) ni. Ženiklovec (Veliki Javornik) bo kar pravšnji.
Peljemo se do Tržiča, zavijemo za Lom in naprej vozimo proti vasem Grahovše in Slaparska vas (818 m). Za slednjo se asfalt konča. Torej vemo, kako in kaj. Parkirišč je nekaj, morebiti bomo ustrezno mesto našli že v Grahovšah, pod kamnolomom (N46.366418 E14.351759), tam so večkrat parkirani osebni avtomobili.
Lahko pa imamo bolj terenske ambicije. Ali pa smo tokrat z osebnim avtomobilom. Če je tako, se na koncu vasi levo odcepi naša pot. Naravnost bi prišli do Doma pod Storžičem. Lesen kozolec s smerokazi, razjasni vse dvome. Cesta se vzpenja čez travnike, strmina se še malo poveča, ko zapeljemo v gozd.
Ko bolj odločno zavije desno, nas čaka še zadnji klanec in že se peljemo mimo kmetije Gabrc na naši desni. Pa ne pridemo daleč. Le malo višje je namreč zapornica. Mimo se ne da, spodaj tudi ne, čeznjo bomo s štirimi gumami pod pazduho težko skočili. Torej bo potrebno pobrskati po žepih, zapornico namreč odpira kovanec za en evro. Točneje dva. Zapornica se namreč tudi dol grede odpira samo s tem čudežnim kosom kovine.
Do kam se bomo peljali naprej, je sedaj odvisno povsem od nas. Lahko avtomobil pustimo takoj za zapornico, če gremo nekaj sto metrov dalje, kjer je na desni parkirišče bo že bolje, saj se cesta od tam (položno, a vendarle) vzpenja. Ko čez približno dva kilometra zavije levo, peljemo še dobrih sto metrov in smo v Gaberčevem Rovtu (N46.372381 E14.391292; 1288 m). Tu se ponavadi da desno parkirati.
Riniti naprej do sedla Dol nima smisla, saj bo potem smuke bolj malo. Razen, če imamo veselje in se na vrh vzpnemo večkrat. Vršno pobočje je pač najlepše za smuko. V Rovtu gremo navzgor do mesta, kjer cesta zavije levo. Tam jo mahnemo naravnost. Tokrat je bilo spluženo samo parkirišče ovinek višje. Je bilo torej treba s smučmi malo nazaj.
Pa nič zato. Steza je speljana po gozdu, težko bomo naleteli, da ne bi bila shojena. Če pa že, nam bodo markacije v pomoč. Pot po nekaj minutah zavije desno in nekaj višje levo. Ko pridemo do oblega grabna, lahko že iščemo prečko proti desni. Prisopihamo na poseko, zavijemo ostro desno in ji sledimo.
Vzpenjamo se preko planine Javornik (1535 m), kjer, kot smo ugotavljali, hiše rastejo kot gobe po dežju. Cilj je sedaj prav pred nami. Dobro ga vidimo, če seveda ni preveč megleno in ne vidimo…nič. Celo potem, bi z nekaj smisla ne smeli imeti težav z iskanjem prave smeri.
Široko travnato pobočje je dovolj dober kažipot in pripelje prav na vrh (1715 m, ena ura). Če megle ni, imamo tam kaj za videti. Na levi je Košuta, pred nami Grintavci s Košuto in na desni Storžič. Če se obrnemo, pogled zaplava preko planine Javornik v daljavo, proti Julijskim Alpam s Triglavom na sredini.
Oddihamo se, potem pa navzdol. Toda…kam? Vsekakor se je potrebno spustiti do planine. Najlažje bo, če jo prečimo in se po poseki spustimo do Dola. Vzpnemo se po cesti kakšnih sto metrov, mimo koče na levi, in se po cesti spustimo proti izhodišču. Če je snega dovolj, bo tudi spust po cesti zanimiv, drugače pa zna pod smučmi škripati.
Mi smo šli tokrat po malo bolj strmi varianti. Nad planino smo zavili levo, prečili cesto, ki pelje proti Javorniškemu prevalu in se po kakšnih sto metrih usmerili levo v gozd. Potrebno je zlesti čez žičnato ograjo in se mimo podrtega drevesa spustiti naravnost navzdol.
Med drevjem veliko možnosti za zavijanje ni, iskati je torej treba najbolj smučljivo možnost. Ko se na desni pokaže odprti svet, bomo seveda zavili tja. In čisto prav bo. Odprto pobočje je posajeno z mladimi smrekicami, zato bo šlo najbolj brez težav čisto na desni strani.
Pod pobočjem gremo skozi odprtino v leseni ograji in na širokem travniku desno, dokler ne pridemo do ceste (dvajset minut iz vrha). Od tam pa tja, kjer nas čaka štirikolesnik. Čeprav nas je avto tokrat čakal višje, sva si z Urošem, ob Borutovem blagohotnem soglasju, dovolila oddričati po cesti proti zapornici.
Ko se cesta zravna, bodimo pozorni na rdečo tablico na levi strani. Če nas dom čaka v Slaparski vasi, zavijemo navzdol in iščemo najboljše prehode po travnikih. Ko se ti zaprejo, pa iščemo kolovoz, ki desno pripelje na travnike nad vasjo. Nekaj smisla za orientacijo je že potrebnega, tudi smeri predhodnikov ne škodijo.
Midva z Urošem, sva se odpeljala le do zapornice, tam počakala, dokler nismo malo kasneje skupaj dostojno nazdravili prvim sneženim dnem novega leta.