(10.5.2009)
Ko pomladansko sonce že močno ogreje nižine in sneg pobere tako visoko, da je do njega potrebno kar precej sopihati, je Vršič idealno izhodišče. Sneg namreč vztraja ponavadi še dolgo v maj. Zato ni nič čudnega, če se podnevi čez plaz valijo prave procesije turnih smučarjev in moraš samoto pač iskati v res zgodnjih urah.
Nad Vršičem (1611 m) so trije tipični smuški cilji. Do Nad Šitom glave (2087 m) je dostop krajši, najbolje, da se že v osnovi držimo desno in po čistinah med skrotovjem in skalovjem pridemo do široke krnice, ki se izteče v strminah pod vrhom. Lahko pa gremo na Malo Mojstrovko (2332 m). Dostopov je cel kup, pa tudi navzdol se da marsikje. Resda pa gre pri nekaterih spustih že za resno alpinistično smučanje.
Do vrha je tako možno priti mimo Nad Šitom glave, po strmini do uravnave in nato skozi strmo grapo levo navzgor. Ali pa po Zupanovi, Pripravniški ali Butinarjevi grapi. Seveda pa se jih bo večina odločila za vzpon preko Vratc, o tem pa malo kasneje. Do Velike Mojstrovke (2372 m) se da priti na dva načina. Nad Grebencom, ponavadi kopnim odstavkom nad Vratci, lahko prečimo preko široke krnice med Mojstrovkama in se na vrh vzpnemo po širokih in ne prestrmih pobočjih desno. Ali pa gremo do sedla med Mojstrovkama in se levo vzpnemo proti vrhu.
Smer je jasna, sledimo pač snežnim prehodom. Navzdol lahko smučamo po obeh smereh, čeprav je druga bolj izpostavljena in zahteva malo več znanja smučanja, saj bi bil padec vsaj neprijeten, če že ne nevaren. No, naš cilj tokrat je bila Mala Mojstrovka in to po klasični smeri, čez Vratca. Prespimo lahko v Kranjski gori (N46.486172 E13.778274) ali pri Jasni (N46.475226 E13.782323) in se zjutraj odpeljemo na Vršič.
Ali pa nas pač nekdo odšlepa do izhodišča. Lahko pa se na Vršič odpeljemo tudi dan prej in prespimo kar tam, na sedlu (N46.433689 E13.743420). Če ne bi slučajno mimo prisopihal kakšen nadzornik TNP, ki ga muči nespečnost, bomo v teh pozno pomladanskih mesecih nedvomno prespali mirno. Vsekakor pa je za nekaj samote potrebno čim prej zlesti iz postelje. Jaz sem tako na prijatelja Boruta čakal v Kranjski gori že pred peto uro zjutraj.
Le malo kasneje sem že trkal osemsto metrov više Aladinu po šipi in ga motil pri zajtrku. Presneto, ali niso včasih rekli, da je zgodnja ura slovenskih fantov grob? Pa da ne bo kdo mislil, nismo bili prvi… Smer je res enostavna. Iz Vršiča gremo po plazu navzgor, zavijemo levo na Vratca in nato desno na Grebenec. Žal je ta del ponavadi kopen, le nekajkrat do sedaj sem ga lahko presmučal.
Hoja po drobirju s turnimi pancerji je približno tako zabavna, kot elitni ples z gojzarji. Fuj. Če imamo smuči na nahrbtniku, je najbolje, da se tudi višje držimo grebena in gremo nad Pripravniško grapo proti vrhu. Če hodimo s psi, pa bo bolje zaviti proti krnici med Mojstrovkama in nato štrikati navzgor, pri čemer se tudi tu držimo bolj desno. Široka, odprta pobočja ne omogočajo dvoma.
Le v primeru megle je poznavanje tega predela več kot koristno. Smo že hodili v taki megli, da je prijatelj celo pot navzgor tožil, da bomo zašli preveč na rob in padli čez. Pa nismo. Smo pa z vrha smučali po sledeh hoje navzgor. Ker bi drugače res lahko… Najkasneje na sedlu zavijemo desno in hodimo proti vrhu. Toda ne približajmo se preveč robu stene, če le obstaja možnost opasti.
Vrh je izrazit in kopast, ne moremo ga zgrešiti. Iz Vršiča hodimo do njega slabi dve uri. Smučamo po smeri pristopa in zavijemo na Grebenec. Nekaj zavojev pod potjo je jasno viden prehod med skrotovjem, tja tudi ponavadi vodi večina sledi predhodnikov. Prenizko ne smemo iti, saj bomo sicer morali nazaj ali pa nadaljevati s spustom navzdol v Drevesnico. To je sicer dobra možnost, če je snega dovolj.
Potrebno pa je upoštevati, da se moramo v tem primeru vrniti na Vršič. Bodisi da tam, kjer poleti teče markirana pot prečimo pobočja levo ali pa smučamo do ceste in se po njej vrnemo na Vršič.Kar mukotrpno. Zato v takšnem primeru raje upajmo, da bo mimo pripeljal kdo, ki ga bomo lahko ustavili z dvignjenim palcem. No, tokrat smo raje plezali po skrotovju in drobili po drobirju Grebenca.
Na Vratcih spet nadenemo smuči in odsmučamo po plazu navzdol. Pazimo le na tiste, ki gredo še navzgor in pa na kamenje, ki je kar pogosto posejano po snegu. Razmere so bile tokrat tako odlične, da sem uživaško vozil od Vratc do Vršiča, brez da bi se ustavil. Kot po putrčku. Slabe pol ure je bilo potrebne od vrha do spodnjega roba plazu. Ura še ni bila osem, ko sem že snel smuči. Dan je bil še mlad…










