Verona in Magic Winter

ODHOD PROTI ITALIJI – 25.12.2009 – Božični dan smo tradicionalno preživeli doma. Popoldan smo obiskali še sorodnike, skočili v savno, potem pa pripravili še zadnje stvari, potrebne za pot. Deževni večer je bil, ko smo pomahali babici in se odpeljali proti Sežani.

Počivališče v Veroni

Avtocesta je bila dolgočasna, punci sta zaspali. Parkirali smo pri Tušu in kmalu sva tudi midva z Majo utonila v spanec.

VERONA – 26.12.2009 – Jutro nas je ujelo na avtocesti. Natočil sem gorivo in že smo križarili po Italiji proti Veroni. Punci sta malo zehali, potem pa jima je Maja le dovolila pogledati risanko.

Delfinčki

Winxice so piskale in cvilile skoraj do centra Verone. Tam smo v prepletu cest malo zašli, pa s pomočjo navigacije po stranskih ulicah skoraj brez zamude uspešno pripeljali do počivališča za avtodome (Via Gianattilio Dalla Bona, N45.434425 E10.977882, tri evre samo oskrba, pet evrov štiri ure in deset evrov 24 ur z vključeno oskrbo).

Piazza Bra

Parkirali smo na prosto mesto, zagrabili fotoaparate in kamero (hm…) in že iskali najboljšo pot proti Areni. Ko smo prišli mimo Porta Palio, nekdanjih vrat v mestnem obzidju, bi šel jaz naravnost, Maja pa desno. Seveda se je desna možnost izkazala za ovinek, a kaj bi tečnaril.

Zvezda

Smo šli pač bolj za nosom in upali, da je smer prava. V parku Pradaval so bronasti delfinčki skakali po fontani, ob korzu Porta Nuova pa je stal McDonalds. Takoj je bilo jasno, da se bomo v to veronsko znamenitost danes še vrnili.

Ugrabitev...

Lapidarij Maffeiano smo si ogledali le iz vhoda, bolj se nam je mudilo na trg Bra, na katerem stoji Arena. Pred njo sta dva vojščaka, ki sta z nekakšnim časovnim strojem priletela iz časov okoli Kristusa, planila na nas in ugrabila punci. Na srečo sta se le malo repenčila, potem pa že iztegovala roko, kot da prosita za vbogajme.

Il lungo Liston

Rimski amfiteater iz prvega stoletja našega štetja je nekoč lahko sprejel 20.000 ljudi. To rahlo megleno soboto, nas je bilo v njem morebiti sto in prav res se je zdel prazen. Obhodili smo ga po gornjem robu in pod seboj opazovali trg, pisane hiše ob njem ter drsalce, ki so na ledeni ploskvi izvajali piruete.

Arena

No ja, vsaj iz višine je bilo kriljenje z rokami in lovljenje ravnotežja še najbolj podobno temu. Odličen razgled je bil tudi na zvezdo, skulpturo, ki z roba arene trešči na trg spodaj. Nekaj časa smo bili divji zavojevalci, nekaj časa operni pevci, ves čas pa presneto firbčni.

Julija? Ne, Živa!

Pretaknili smo prostore pod tribunami, ugotovili, da so v veliko kamnitih sedežih fosili školjk. Nekateri so bili prav ogromni. Še skupinska slika na balkončku in že smo odkorakali nazaj na trg. Punci sta skušali splezati čim višje na zvezdo, potem pa mi je kapnilo, da bi znala tod okoli nekoč hoditi Julija.

Fosil

Tu nekje se je skrivala za robovi mestnih hiš in pogledovala proti Romeu, ki je paradiral gor in dol pred amfiteatrom. Spet smo križarili po mestnih ulicah, smer ujeli že iz navade bolj na približno in mimo cerkve San Fermo prišli do ulice Via Leoni.

Julijin balkonček

Ozke sprehajalne ulice, polne ostankov iz preteklosti so značilne za stari center Verone. Zato je še najbolje, da si vzameš čas in se po njih sprehodiš kar peš. Na ulici Cappello ni bilo moč zgrešiti obokanega prehoda, ki vodi do Casa di Giulietta.

Ljubezenska sporočila

Hiša ima pripraven balkonček, na katerega naj bi nekoč plezal Romeo, da bi svoji dragi ukradel poljub. Seveda kmalu ugotoviš, da bi Romeo moral po mestu šibati z lojtro, ali pa je bila Julija cirkuška artistka na trapezu, navajena viseti obešena za noge, kot posmehljivo pripominja vodniček.

Fontana di Madonna Verona na Piazza Erbe

Med tem, ko sem ob prodajalni spominkov uvidel, da za ljubitelja muzejev in drugih mestnih znamenitosti pride prav mestna kartica, sta Maja in Ajda ujeli vrsto za slikanje pred bronastim kipom Julije. Menda jo je za srečo potrebno zagrabiti za desno joško, kar vsi tudi vestno počnejo. Se dobro vidi.

Cerkev Sv. Anastazije

Še dobro, da je Romeo že mrtev, čeprav se po moje kar konkretno obrača v grobu. Spet smo se prerinili med gnečo pod obokom, povsem pokracanim in polepljenim z ljubezenskimi sporočilci. Bog pomagaj tistim, ki mislijo, da jim bo že en post-it listek na nekem umazanem zidu v Veroni prinesel srečo v ljubezni.

Marija z Jezusom

Šli smo čez Piazzo Erbe, živahno mestno središče in ujeli smer proti cerkvi Sv. Anastazije. V tej največji veronski cerkvi smo kupili kombinirano kartico za štiri najpomembnejše mestne cerkve in se sprehodili po prvi. Čudoviti oboki, zanimive freske in kipi so nas kar navdušili.

Duomo

Predvsem pa smo tu ujeli nekaj miru, ki ga na prepolnih mestnih ulicah ni bilo najti. Ajdo, ki doma klavirja videti ne more, je cerkev tako navdušila, da bi najraje zaigrala kar na cerkvene orgle. Do katedrale – Duomo, ni bilo daleč. Na poti smo srečali Nemca, ki smo ju spoznali na postajališču.

Vnebovzetje

Presneti Italijani, sta se pridušala. Vsako malenkost ti zaračunajo. Sem se kar strinjal, da že malo pretiravajo. V stolnici je odmevala tiha orgelska glasba, slike pa so govorile same zase. Še posebej smo se ustavili ob znamenitem Tizianovem vnebovzetju.

Ulica Cappello

Postali smo pred cerkvijo, kjer so v obok nad vhod postavili nekakšne jaslice, nato pa korakali nazaj proti trgu Erbe. Tu se je gneča še bolj zgostila, krošnjarji so vneto prodajali svojo robo, mi pa smo šli le mimo. Nas raznorazni kič ni premamil.

Cerkev San Fermo

Tudi pri Juliji je bila gneča še vedno velika, ravnokar se je nek turist obesil za slovito joško. Fuj in fej, gremo dalje. Tišino in mir smo našli v cerkvi San Fermo, kjer je na lesenem stropu naslikanih okoli 400 svetnikov. Presneto, še to nisem vedel, da jih je toliko.

Križanje

Pogledali smo si tudi slike na stenah, potem pa kar hitro pobrali šila in kopita nazaj proti Areni. Prebivalci vasice ob Gardskem jezeru so na robu trga Bra kuhali polento z domačim olivnim oljem in ponujali vino. Pa je bila gneča prevelika, polenta pa še daleč od tega, da bo kuhana.

Grad Castelvecchio

Zato smo jo mahnili kar naprej po via Roma. Pred reko Adige ali Nadiža po naše, smo se sprehodili skozi grad Castelvecchio in si reko in mesto ob njej ogledali iz znamenitega srednjeveškega mostu Scaligeri. Sprehajalna pot ob reki je bila žal zaradi adaptacije zaprta.

Mične gospodične na mostu Scaligeri

Zato smo morali kar ob cesti proti cerkvi San Zeno Maggiore. Je ena največjih mestnih znamenitosti in velja za najlepšo romansko cerkev v severni Italiji. In res je ne gre zamuditi. Vhod je na levi strani, ob samostanskem križnem hodniku.

Pogled na baziliko San Zeno Maggiore iz mostu Scaglieri

Glavna cerkvena vrata so namreč zaprta, na notranji strani so razstavljena stara vrata z 48 bronastimi paneli. Scene iz biblije in življenja svetega Zena nas niso pustile ravnodušne. Pod glavnim oltarjem je kripta, nad njim pa čudovit strop.

Adam in Eva na portalu cerkvenih vrat

Slike, krstilnici, kip sv. Zena, oko kar ne ve, kje bi se ustavilo. Ko se je ura že zelo približala zapiranju, smo se poslovili od notranjosti in postali na trgu pred cerkvijo. Punci sta se zvirali na levih, ki stražita cerkvena vrata, vse nas je navdušila tudi božična jelka sredi trga s stotinami majhnih lučk.

Bronasti paneli na starih vratih

Ob mestnem obzidju, ki je bil dober kažipot, smo se vračali proti avtodomu, naredili večerjo, po njej pa še enkrat pozdravili nove znance iz Nemčije. Onadva sta imela dneva zadosti, mi pa smo se odpravili nazaj proti trgu Bra. Hoteli smo videti mesto osvetljeno z lučkami. In ni nam bilo žal.

Prepleteni steber

Stavbe okoli trga so bile osvetljene tako, da se je barva stalno spreminjala, bela zvezda je še vedno padala na trg, drsališče je dajalo vsemu še dodaten čar. Zapeljala nas je ulica Mazzini, sprehajalna pot številnih meščanov, ki so v še odprtih trgovinah iskali darila. Spodnje perilo, krzno, dragulji, ure, torbice znanih imen.

Oltar

Nad nami pa z lučkami ozaljšano nebo. Kar dolgo smo hodili do trga Erbe, čudovito okrašenega tako, da si imel občutek, da na trg pada modri dež. Zavili smo še na trg Signori, nato pa korakali nazaj. Najprej smo iskali ulice, ki so nam bile še neznane, potem pa le končali na ulici Mazzini.

Smehljajoči San Zeno

Šli smo čez trg Bra in do McDonaldsa. Tega seveda nismo smeli spustiti, le kaj bi punci brez igračk iz Happy Meala. Ob vračanju proti avtodomu je bilo potrebne kar nekaj previdnosti, Italijani vozijo kot norci. Ajdo sem komaj ustavil, saj je en njihov kamikaza letel kot sneta sekira.

I Portoni della Bra

Otrok sredi prehoda za pešce mu je bil eno figo mar, malo je zavrl, pa spet pospešil. Nekaj je mahal, pa sem mu še jaz nazaj. Kreten. Malo naprej nismo vedeli ali dekle vleče pijanega fanta nekam v tri krasne ali on njo v avto. Uf, zvečer pa tu res dogaja. To ni bilo za nas, hitro smo jo mahnili nazaj do avtodoma. Spat.

Via Roma

GARDALAND – 27.12.2009 – Zjutraj vstajanje ni bilo pretirano zgodnje, pozajtrkovali smo, spraznil sem kaseto, plačal parkirišče, potem pa smo že šibali proti Gardalandu. V krožišču pred vrati Palio, je Maja hotela, da peljem za smerokazi, jaz pa sem bolj verjel navigaciji.

Parkirišče pred Gardalandom

Seveda sem kmalu ugotovil, da izbira najkrajše poti med nastavitvami ni bila najboljša. Nekaj čudnih bližnjic me je malo streznilo. No, končno smo ujeli pravo smer in na parkirišču pred zabaviščnim parkom ugotavljali, da kakšne hude gneče ne bo (N45.4534115 E10.7162833, pet evrov, parkirišče, brez oskrbe, prenočiti ni možno).

Magic Winter

Punci sta se slikali z junaki Ledene dobe, nato pa smo pohiteli na Mammuta, se z divjim vlakcem popeljali dvakrat. Kljub temu, da se je december že kar konkretno nagnil v drugo polovico, nas ni prav nič zeblo. Dan je bil lep, celo sonce se je malo kazalo.

Snežinki

Pri Ramzesu smo ugotovili, da smo že malo iz vaje. Enkrat je bilo treba iti na Magic Mountain, večkrat pa moja glava ni dopustila. Danes je bila nekam težka in nisem bil edini. Časovno potovanje, podvodne gusarske dogodivščine in čarovniška predstava Magic Winter v velikem gledališču nas niso tako ogrele, kot posedanje ob ognju na zimskem sončku.

Gretje

Maja je odšla v avtodom pripravit nekaj malenkosti za kosilo, s puncama pa smo pri Ramzesu nastreljali rekordnih 11110 točk. Ko smo šli h karuselu, sta punci dobili še vsaka snežinko na lice. S konjičkov sta skočili naravnost Maji v naročje.

Karusel

Ta nas je razveselila s hot-dogi. Ravno prav smo se okrepčali za predstavo na ledu. Drsalci, oblečeni v škrate, Božičke, snežne kraljice, so se vrteli, uganjali norčije in predvsem odlično drsali. Spet smo šli na vožnjo z gusarji, v kino, na spust z zračnico in nato še na Božično predstavo v veliko gledališče.

Mammut

Za zaključek dneva smo šli še dvakrat na Mammuta, punce tudi na Ikarusa, potem pa je bila ura šest in dan se je zaključil. Prestavili smo se na parkirišče nad jezerom (N45.4535433 E10.7037367, brezplačno, brez oskrbe), si po večerji skupaj pogledali film Planet 51, nato pa je bil seveda že kar zadnji čas za spanje.

GARDALAND IN POT DOMOV – 28.12.2009 – Zjutraj, komaj sva z Majo dobro zlezla iz postelje, nas je presenetil plin. Ga je zmanjkalo.

Jutro

Pri Trumi rdeča lučka, hladilnik pk,pk,pk,pk… Najprej sem se jezil, saj sem mislil, da so mi podtaknili mešanico in je ob nočni temperaturi pod lediščem butan »zmrznil«. Ko pa sem plinski bombi končno stehtal, je bilo jasno. Obe bombi prazni.

Spust z zračnico

Zakaj se ni rdeča lučka na panelu prižgala, preden je začel Duo comfort jemati iz druge bombe, mi ni bilo jasno. Če smo prej še malo cincali, ali bi ob kaj kilavi vremenski napovedi ostali še v torek in naredili izlet ob jezeru, je bila odločitev brez plina toliko lažja.

Čarobna gora

Ob devetih smo se zapeljali do vhoda na parkirišče pred Gardalandom, pa so ga odprli šele kakšnih petnajst minut kasneje. Do takrat smo počakali ob krožišču in opazovali Italijane, ki so se v avtodomih pred vhodom počasi zbujali. Gneče danes res ni bilo, čakanja pred posameznimi atrakcijami praktično tudi ne.

Morska pošast

Za uvod sta se šli punci spustit po drči z zračnicami, na Ramzesu smo se dobro odrezali, dvakrat smo si svet ogledovali od zgoraj navzdol na čarobni gori, se z gusarsko ladjico popeljali po Corsariju, si ogledali predstavo na ledu.

Božički na ledu

Punce so se v čarobni hiši smejale, ko je mamica poleg njih panično držala otroka, da ne bi padel na glavo, ne vedoč, da se vrti soba in ne ona. Ko smo bili že v otroškem delu, smo šli še na nekaj neadrenalinskih atrakcij, punce pa še na Ikarusa. Meni vrtenje še vedno ne sede.

Ikarus

Leteči krožnik nam je ponudil lep pogled na park in Gardsko jezero, na poti proti prodajalni kebaba je bil seveda prosti pad, na Ramzesu smo spet postavljali rekorde (12600), šli na čarobno goro in na Magic winter show. Ko se je znočilo, smo si pogledali sprevod snežakov, snežink, z lučkami okrašenih vozil.

Kje pa je moja asistentka?

Med tem, ko je Maja pripravljala vse za pot domov, sem šel s puncama še enkrat na Mammuta. Ura je bila dvajset minut čez šest, ko smo se izvili iz parkirišča in iskali najboljšo pot do avtoceste. Čakalo nas je nekaj ur sive ceste, čisto nič zanimivega se ni dogajalo.

Team 30

Pri Benetkah je malo porosil dež, v Sežani pa se je kar krepko ulilo. Natočili smo gorivo in po tradiciji naredili krajši postanek na Lomu. Potem pa smo bili že doma. Malo žalostni, ker nam je en dan tako spolzel iz rok. Po drugi strani pa smo bili prepričani, da bo še vrsta priložnosti…

Srečno novo leto!

Šmarna gora

(20.12.2009)

Ko pade pred Božičem puhec in pobeli pokrajino, je pravi čas za sprehod. Takrat namreč dih postane viden, pod nogami škripa, zverižene veje se spremenijo v rahle čipke. Da bi sam hodil do teh prelesti se kar nekako ne spodobi. Z roko v roki je že bolje. S prijatelji še toliko bolj.

Spodnje Pirniče

Pa sploh ni treba prav daleč. Že za prvim ovinkom je lepote, da jo komaj dojemaš. Torej zapečkarske izgovore zatlačimo v vrečo, jo dobro zavežimo in pustimo ležati nekje, kjer bomo nanjo zlahka pozabili. Mi pa pot pod noge. Da bi razlagal, kje je Šmarna gora, se skoraj ne spodobi.

Pot čez peske

Hišni hrib Ljubljane, ki vsak dan, pa naj bo lep ali grd, petek ali svetek, pritegne trume pohodnikov. Na Šmarno goro, za zdravo telo, bi lahko ukradel izrek dvokolesnikom. Konec koncev, zakaj pa ne. Važno je gibanje, da kosti prenehajo škripati in telo steče kot dobro podmazan stroj.

Spomenik neki svetovni noriji

Poti na Šmarno goro je veliko, iz vseh smeri se bolj ali manj naravnost vzpenjajo do najvišje točke s cerkvijo Sv. Matere božje. Od kje jo mahnemo gor, kjer se po nebu tako blizu kotali tista velika pomaranča, se bomo seveda odločili sami. Če smo z avtodomom, bo morebiti najbolje, da parkiramo na parkirišču takoj za savskim mostom v Tacnu (N 46.118209 E 14.461663) in gremo navzgor po poti čez Spodnjo kuhinjo.

Kapelica

Lahko pa se zapeljemo v Šmartno in poiščemo primerno mesto pri šoli, cerkvi ali pokopališču (pobrskajmo tam nekje okoli N 46.124578 E 14.479653). Ali pa premično hiško pustimo pri razvpitem klubu Lipa v Spodnjih Pirničah, kjer je parkirnina en evro na uro (N 46.135746 E 14.445094).

Šmarna gora

Avtodom ima pač to slabost, da ga težje porineš kam ob cesto, na rob travnika. Mi smo bili tokrat z osebnim avtom, zato nam to ni bilo težko. Ob klancu, ki od Kovača pelje v Spodnje Pirniče je možno parkirati (330 m, N 46.131231 E 14.444783). Le prosto mesto je skoraj težko dobiti. Sploh na lepo nedeljo.

Beli prsti

Pod vrhom klanca je potrebno zaviti v prvo ulico desno. Ko ta zavije levo, naravnost opazimo prvo markacijo. To je začetek poti Čez peske. Pot se zlagoma vzpenja, ni prenaporna, niti izpostavljena. Komaj dobro vdihnemo, že smo na makadamski poti, ki proti vrhu pelje iz Zavrha. Sledimo ji, markacije niso več potrebne.

Čipke

Gremo mimo spomenika vojni noriji, Turškega (kužnega) znamenja, kmetije Gorjanc do sedla med Grmado in Šmarno goro (573 m). Pot postane malo bolj strma, pa ni hudega. Če smo siti stalnega regljanja okoli nas, bomo tu gor še bolj nesrečni. Na sedlo pripelje več poti in množica pohodnikov se zgosti.

Pot nad Sv. Soboto

Več miru bo, če malce nad sedlom sledimo desno tablici, ki vabi na vrh mimo Sv. Sobote. Steza je tudi bolj razgledna, zato bo kar prava izbira. Na vrhu (669 m, tričetr ure zložne hoje) pa…prostora je zadosti, ljudi pa tudi veliko. Gostišče Ledinek ponuja marsikaj, cerkev Sv. Matere božje pa mašo vsako nedeljo ob enajstih. Malo pod vrhom so otroška igrala, torej res za vsakogar nekaj.

Ledinek in cerkev

Čeprav nas gneča moti, si vzemimo čas in se razglejmo naokoli. Ker je naš cilj osamelec, se seveda veliko vidi. Zakaj bi to zamudil? Navzdol pa…lahko po isti poti ali pa malo po svoje. Če smo šli navzgor mimo Sv. Sobote, pojdimo navzdol mimo Sv. Antona. Lahko pozvonimo na zvonček, če kaj damo na čudežno izpolnjevanje skritih želja.

Prihod

Hoja po strmi cesti zahteva nekaj previdnosti, pa naj bo zasnežena ali ne. Gremo spet mimo Gorjanca pod sedlom in naprej v gozd. Ko cesta zavije desno, se levo odcepi kolovoz, tudi markacije kažejo, da je to možna izbira. Kovačeva steza je ob tem kar primerna, da ujamemo nekaj samote.

Grintavci

Le pazimo, da po nekaj deset metrih zavijemo desno navzdol. Naravnost namreč Pot svobode pripelje pod Grmado (676 m), steza, ki se od nje odcepi naravnost proti gostilni Kovač, pa je strma in pozimi v zglajenem snegu za spust povsem neprimerna (Westrova pot). Zložno se spuščamo in prečimo pobočja.

Druščina

Čeprav je steza nezahtevna, pa bodo tudi tu, v primeru zglajenega snega, palice še kako prav prišle. Pa pazimo na korenine. Pod jesenskim listjem in novim snegom, noga na njih zdrsne, kot bi bile iz čistega ledu. Za pomoč so nam lahko tudi drevca ob poti. Če jih zagrabimo zadosti trdno, se zna iz njih na tistega pod nami usuti mrzli poljub.

Pri Sv. Antonu je zvonček

Pa zamere seveda ni, smeha pa dosti. Malo nad cesto se desno odcepi kolovoz, po katerem lahko pridemo do ulice v Spodnjih Pirničah, kjer smo pot začeli. Ali pa se levo spustimo prav do nad gostilne in se nato po pločniku desno odpravimo do avtomobila (dobre pol ure hoje iz vrha).

Vesele praznike in vse dobro v novem letu!

Aineck

(13.12.2009)

Ko naravnega snega kronično primanjkuje, se je treba zanesti na umetnega. Odgovor na vprašanje ali lahko pri vzponu ob robu smučišča in spustu po progi v dolino še govorimo o turnem smuku, prepustimo puristom. Mi se raje – kar odpravimo.

Zgornji del parkirišča

Glavno, da se predihamo, da so pljuča spet polna svežine in glava bistra. Aineck je vrh, ki leži v Avstriji med krajem St. Margarethen v dolini Lungau in sedlom Katschberg. Z obeh strani nanj pripeljeta žičnici in tako povezujeta dvoje smučišč. Parkirati je možno na parkirišču desno od smučarjem znane »Margaretke« (N 47.0806045 E 13.6874529).

Nad parkiriščem je potrebno kreniti proti smučarski progi

Toda ne ustavimo se na prvem delu parkirišča, saj nas zna redar že zjutraj prestavljati na drugi – od žičnic bolj oddaljeni – del parkirišča. Pa nič zato. Če parkiramo pod bregom, bomo prav na izhodišču (1075 m). O tem, kje je potrebno iti ni veliko razpravljati. Bolj o tem, kdaj naj jo mahnemo na pot. Naj bo ura vsaj osem.

Večerno ali zgodnje-jutranje pohajanje po smučišču nas namreč lahko drago stane. Kazen za takšno početje je do 500 evrov ali do en teden zapora. Uf… Nad parkiriščem se usmerimo desno. Vzpenjamo se po znameniti A1 in pazimo, da smučarjem nismo preveč napoti. In…to je to. Kaj več skoraj ni za povedati.

Pol poti

Slabih šest kilometrov je proga dolga, zaključi se prav na vrhu in zaiti ni možno. Razen če je kdo naravni talent za kaj takšnega. A temu še tako podroben opis ne bo pomagal. Vzpon je v začetnem delu malo bolj strm, višje gori pa ravno pravšnji. Toda naj nas taka hvala ne zavede. Šest kilometrov se nam bo še kako vleklo.

Svet se odpre...

Ko bomo ob progi zagledali table, ki označujejo, koliko je še do doline, se nam bo obraz vsaj malo podaljšal – uf, šele toliko, da sem prehodil? Pa ni za obupati. Ko se gozd razpre in postane svet razgleden, nam utrujenost že namiguje, da prav daleč ni več. Nad izstopom sidra gremo pod mostičkom in naprej po progi proti vrhu.

Križ

Domačini navadno nekaj deset metrov višje zavijejo skozi prehod med lesenimi latami in se vzpnejo do križa. Je odličen cilj, tam je tudi precej bolj mirno. Na najvišjo točko namreč pripeljeta sedežnica in gondola (2220 m, dve uri hoje). Torej precej hrupno. Pač, stvar okusa. Navzdol pa…ja, po A1 seveda.Petnajst minut nam bo vzela smuka.

A10

Upravljavec smučišča to progo oglašuje kot verjetno najlepši spust v dolino v Alpah. Ali je res? Spet stvar okusa. Kot ponavadi. Prepričati se pa le splača…

Schareck

(6.12.2009)

Pobočja Scharecka

Sneg je res zanimiva dobrina. Včasih ga nasuje toliko, da ne vemo kam z njim, drugič komaj čakamo, da po zraku zaplešejo prve snežinke, spet tretjič, ga je vsaj za resno smuko premalo. Velikokrat pa se sicer vse poklopi, a zaradi družinskih obveznosti ne moreš kar zbezljati nekam po svoje.

Na Velikem Kleku se dela dan

Da pa bi se cel dan valjal po žičnicah…pa kaj še. Nekaj je že dobro, da narediš zase. Schareck je vrh nad Heiligenblutom, z lepim pogledom na Grossglockner ali Veliki Klek. In z gondolo. Ki pripelje iz Svete krvi prav pod vrh. Torej je zgodnja ura edina prava izbira.

Osamljena

Saj si drugače pri vzponu ob smučišču le količek, kateremu se bolj ali manj uspešno skušajo izogniti smučarji, ki že hitijo v dolino. Izhodišče je Mautstation, cestninska postaja za slovito Glocknerstrasse. Ker je cesta višje gori pozimi zaprta, je tudi cestninska postaja odveč, razširitev pred in za njo pa primerno parkirišče (N47.0442039 E12.8521225; približno 1700 metrov nad morjem).

Ko nisi več sam...

Vzpon orientacijsko ni čisto nič zahteven. Gremo do roba smučišča, nataknemo smuči in se začnemo vzpenjati. Prvo strmino najlažje premagamo po celem snegu nad kočo, torej desno. Nato nadaljujemo ob robu smučišča, dokler se desno ne odcepi proga Tauernabfahrt. Vzpon po njej ni prestrm, hoja je prav prijetna, odpirajo se lepi razgledi.

Zaščita

Proga počasi zavije levo in se vzpenja po robu nad planino Fleissalm. Ko je pred nami vlečnica, zavijemo ob njej desno navzgor, jo pri vrhu prečimo in sledimo progi na drugi strani. Sprva je kar strma, potem pa se položi. Ko zavijemo okoli roba, pred seboj zagledamo gondolo, desno pa tudi že vrh (2604 m, dve uri).

Gumpi

Gremo ob progi in se vzpnemo do križa, lahko pa tudi še malo naprej. Kje je najvišja točka, najbolje, da ocenimo z očmi. Vsekakor se ne približujmo preveč robu, saj vedno obstaja nevarnost opasti in s tem čisto nič prijetnega poleta čez steno. Kje bomo smučali navzdol, je delno odvisno od nas, še bolj pa od snežnih razmer.

Križ

Lahko se iz vrha po malo bolj strmem pobočju spustimo v smeri Fallbichla in se nato po Skiroute (markirana, a neteptana proga) številka 1 vračamo do srednje postaje (Mittelstation). Če je odprta Skiroute številka 2, odvijugamo iz vrha v smeri prihoda, vendar že v višini zgornje postaje gondole, zavijemo levo in se po pobočjih Scharecka spustimo v Fleissalm.

Hocharn in Gjaidtroghöhe

Od tam je najboljša možnost povratka seveda gondola, ki pripelje skozi tunel do Mittelstation. Smučarskih kart sicer ob povratku ne pregledujejo, toda… Tretja možnost, najboljša, če sta skirouti zaradi nevarnosti plazov ali premalo snega zaprti, pa je spust v smeri pristopa.

Eksplozija nad dolino

Ob tem je seveda smiselno ujeti kakšno lepo zasneženo flanko izven smučišč, že zgoraj, med plazovnimi ovirami je lep prehod, nižje spodaj, že ob spodnjem sidru, pa zavijmo levo. Travnik se izteče ravno nad prvim ovinkom, nekaj uživaških zavojev pa nedvomno odtehta tisto minuto ali dve, ki je potrebna, da spet pridemo do avtodoma (približno pol ure).

Vršni greben

Sv. Miklavž in Anski vrh

(29.11.2009)

Spomini vlečejo. Obisk kakšnega kraja jih budi, da kar verjeti ne moreš. Sedanjost in preteklost se prelivata kot v kakšnem dobrem filmu. Komaj še veš, kje je meja. Celje je bilo tako že dolgo nekje na seznamu. Tako blizu, velikokrat spotoma, pa nikoli časa. Po svoje nedvomno škoda.

Sv. Miklavž nad Mestnim parkom

Sploh, ko bi lahko dragocenosti iz preteklosti pokazal tudi mladičem. Bolje bi te spoznali. Mogoče bolj cenili, vsekakor pa bolje razumeli. Ko se približuje Miklavž, je prav in spodobi se, da poromamo k njemu. In verjeli ali ne, dobri mož ima nad Celjem ne le svojo cerkvico. Kar cel hrib z njegovim imenom stoji tam.

Savinja in Celjski grad

Parkirati se da na manjšem parkirišču ob športni dvorani v Mestnem parku (N 46.225508 E 15.261790). Če seveda ni ravno nedelja dopoldan, ko vsa prosta mesta zasedejo avtomobili, vmes pa se zgužvajo tudi avtobusi. In ko ob dvorani ugotoviš, da naprej ne gre več, ti ne preostane drugega, kot da četrt kilometra na cesto gledaš z ritjo.

Mestni gozd je prepreden s potmi

Raziskovanje proti Petričku in Laškemu je bilo nekako neuspešno, torej smo parkirali nasproti nakupovalnega centra (N 46.230710 E 15.267194). Dokaj blizu izhodišča, plačljivo le med tednom od 6. do 15. ure. Torej zastonj. Tudi spati bi se tu verjetno dalo. Morebiti celo bolj mirno kot med nemirno mladino v Mestnem parku.

Smerokazov je dovolj

Proti sv. Miklavžu vodi vrsta poti, cel Mestni gozd je prepleten z njimi. Na izhodiščih (okoli 240 m) so pojasnilne table. Priporočam, da gremo iz izhodišča naravnost proti Savinji, čez most, nato pa proti cerkvi sv. Cecilije in naprej na Miklavški hrib. Ali pa gremo v Mestni park in jo od tam mahnemo proti istemu cilju. No, mi seveda nismo šli tako.

Jesen

Malo desno od omenjene poti v Mestnem parku je še ena – Srčna pot. Zakaj smo izbrali to smer? Uvod pove vse… Če nam bo kdo sledil, pa kar. Gremo iz parkirišča mimo železniške postaje v smeri Laškega. Pred Savinjo zavijemo desno. Reke se držimo do mostu, namenjenega pešcem. Na drugi strani Savinje prečkamo cesto in stopimo v Mestni park. Gremo naravnost in že smo na izhodišču leve poti.

Srčna pot

Le malo desno in že so tu pojasnilne table Srčne poti. Vzpenjamo se navzgor, med jesenskim drevjem se odpirajo prvi razgledi. Ob poti so klopce, tako da lahko počijemo, če bo srce bilo premočno. Pri zapornici na koncu poti sledimo tablici za sv. Miklavža, stopimo na asfalt, se malo spustimo, pa ponovno vzpnemo.

Najina klopca

Ne pustimo se zapeljati cesti, ki zavije levo navzdol, saj bi nas pripeljala zelo blizu izhodišča. Pa tudi dovozom do hiš ne. Pri marsikateri bi nam lahko kakšen radoživ kuža vzel mero. Pred zadnjo hišo pod cerkvijo zavijemo desno, makadam nas pripelje prav do sv. Miklavža (pol ure iz Mestnega parka). Odprejo se prvi razgledi, čas je za počitek.

Sv. Miklavž

Za hišo z bazenom, vidimo razgledišče. Toda čez dvorišče ne bo šlo, bo žal potrebno precej naokoli. Pod cerkvijo so tablice, ki vabijo (tudi) k razgledišču (396 m, deset minut od cerkvice). Jim sledimo navzdol. Kmalu pa bo treba spet navzgor in okoli hriba. Uf, takšen podvig, namesto nekaj korakov.

Celje

Pa kaj za to, pogled na Celje in grad na sosednjem griču odtehtata nekaj malega napora. Z razgledišča se vrnemo do cerkve in tolčemo isti asfalt do Srčne poti. Tu lahko zavijemo nižje in sledimo stezi proti Anskemu vrhu. Ali gremo v isto smer po cesti.

Miklavška gora

Nam nekaj spusta ni dišalo, popoldanske obveznosti so dale vedeti, da bo najbolje, če ne ovinkarimo preveč. Šli smo skozi Gornje Lisce, potem pa se vendarle tablicam pustili zapeljati desno na široko, z listjem prekrito makadamsko pot. Ubirali smo smer proti Anskemu vrhu, cesta je postala steza in se pod vrhom počasi vzpenjala.

Srečanje

Iztekla se je na cesti ob robu preorane njive, klop in lesena skulptura sta kazali, da smo tam, kamor smo želeli. Ob njivi se da tudi do najvišje točke (462 m, tričetrt ure iz Miklavškega vrha). Ali gremo ali ne, je pač… Po dohodni poti smo se spustili navzdol in zavili proti Petričku.

Na Anskem vrhu

Pot nas pripelje do zanimivega razgledišča. Pa ni bilo časa za daljši postanek. Le toliko, da smo videli, kje je… In se potem ponovno spuščali navzdol, vse do ceste (slabe pol ure iz vrha). Odcepa sta dva, prvi levi in drugi desni. Mi jima nismo zaupali, držali smo se smeri navzdol.

Skulpture

Cesto prekoračimo in se ob Savinji vračamo do mostu. Lahko gremo čezenj in najdemo pravi prehod do Ljubljanske ceste. Skozi center mesta najbolje, da stopimo po Prešernovi cesti, sedaj do izhodišča res ni več, kot le nekaj korakov.

Nekoč...

Lahko pa gremo kar ob Savinji naprej in se na drugo stran zavihtimo preko mostu za pešce nasproti Mestnega parka. Gremo naravnost in že smo v centru. Le še pravo smer moramo najti do parkirišča. Pa sem prepričan, da ne bo pretežko.

Sprehod po mestnih ulicah

Velika Špica, Stari grad

(15.11.2009)

Megle so se razkadile, celo sonce se je sramežljivo kazalo izza oblakov. Lep dan se je napovedoval. In če časa primanjkuje, se ni za obirati. Vedno je možno ujeti zanimivo doživetje. Sprehod navzgor ali navzdol, levo ali desno. Tudi naprej ali nazaj se da brez težav. V preteklost ali prihodnost. Zlahka, kaj ne.

Na skali grad stoji...

Torej gremo…v preteklost. V čas, ko so se na skalah mogočno šopirili gradovi, pod njimi pa parodirali vitezi v bleščečih oklepih. Zmaji so ugrabljali čudovite princese in reševali so jih seveda – princi na belih konjih. Cedila sta se mleko in med. Seveda se je sem in tja kakšna zgodba za koga tudi malce slabo končala.

Počasi jo prerašča čas

Nekomu je odletela glava, drugi se je pogrel na grmadi, tretji so naredili test za čarovništvo. Glavno, da se je veliko dogajalo. V Kamniku, vsaj med vikendom, ni težko parkirati, tudi prespati bi se nedvomno dalo brez težav. Mi smo avtodom pustili na makadamskem parkirišču takoj za odcepom ceste (N 46.226648 E 14.615334; 380 m) proti Kamniški Bistrici in Gornjemu Gradu.

Pravljični svet

Prečkamo most nad Nevljico in sledimo cesti proti Tuhinjski dolini nekaj deset metrov. Ko je na naši strani asfaltno igrišče za košarko, na drugi strani ceste opazimo stezico. Markirana pot pelje sprva prav položno navzgor. Vse, dokler ne pridemo pod skale, kjer se zanesljivo skrivajo pravljična bitja.

Strmi vzpon

Tudi če nobenega ne opazimo, čutimo, da so prav tu. Svet je pač tak, da prav drami domišljijo. Pot strmo zaštrika navzgor, nekaj malega previdnosti ni odveč, pobočja po katerih teče steza, so kar strma. Nad skalami hodimo po gozdu, pot postane nezahtevna.

Podrtija

Če seveda gozdarji niso ravno tu podrli vse, kar štrli v višino več kot meter. V tem primeru se pač plezanju čez drevje, iskanju najboljših prehodov in vsaj malo nerganju, ne moremo izogniti. Pri tablici, ki vabi do gradu v desetih minutah, se lahko pustimo zapeljati. Še lepše pa bo, če gremo kar naravnost, mimo tablice Naravoslovne učne poti.

Velika Špica

Markacij ni več, steza pa je dobro vidna. Dvakrat prečimo kolovoz, pa smo že pri poteh, ki na Veliko Špico vodijo iz sedla pod gradom. Katerikoli poti sledimo, vse pridejo prav. Mogoče je še najbolje navzgor po najbolj direktni. Tako, da se na vrhu (660 m, štirideset minut) pofočkamo, malo nižje vpišemo v knjigo.

Vpisna knjiga

Potem pa stopimo previdno ob robu levo do razgledišča. Da je kaj videti, verjetno ni treba posebej razlagati. Levo je Stari grad, pod nami Kamnik, malo naprej na gričku sv. Ana, pa Šenturška gora. Če le ni preveč mrča, se lepo vidijo Julijci. Klopce kar kličejo po oddihu. Koliko časa si bomo vzeli, je povsem odvisno od nas.

Kamnik

Toda roko na srce. Največkrat moramo naprej ravno zato, ker se nam nekam mudi. Čas nas že v otroštvu zapre v svojo ječo in ne spusti več. S tem se nekako sprijaznimo. Kar je še posebej žalostno. Za spust je konec koncev prav vseeno katero pot izberemo. Le toliko pazimo, da se ne ponavljamo. Ni nobene potrebe za to.

Stari grad

Ko pridemo na cesto, ji sledimo do Starega gradu (585 m, iz Velike Špice deset minut). Spet se ponovijo pogledi, ki smo jih uživali že malo prej. Pa ne le to. Sedaj vidimo tudi Veliko Planino in Kamniške Alpe. Torej razlog, da se spet vsaj na kratko ustavimo. Na kratko? Jah, čas smo že malo obirali, se ne bomo ponavljali.

Velika Špica

Navzdol gremo skozi grajska vrata. Steza je odlično vidna. Bolje rečeno steze. Grad je res priljubljen cilj in marsikatera noga je zavila malo po svoje. Tako sedaj po pobočju teče vrsta uhojenih zapeljivk, ki se ločujejo in združujejo. In pridejo – prav. Tako, da naj nas ne skrbi. Nekaj minut pod vrhom gremo čez nenavaden park.

Na grajskem obzidju

Na začetku je bilo tu na manjšem potočku nekaj mlinčkov. Ravno prav, da so navdušili otroke. Potem pa si je nekdo to vzel za svoj vrtiček in danes je vse že, milo rečeno, kičasto. Sneguljčica in skoraj dvakrat sedem palčkov, sladki napisi, listje pometeno, kot bi bil v dnevni sobi.

Mlinčki

Saj veste, kako smo včasih rekli – vsako tele… Štrikamo, dokler nas steza ne odloži na cesti. Gremo levo do križišča, prečimo cesto in se po pločniku vrnemo do avtodoma (pol ure iz Starega gradu). Ali pač zavijemo v Kamnik in se sprehodimo po mestu. Marsikaj je za videti, tako da nam zaradi podaljšanja sprehoda zagotovo ne bo žal.

Gumpi

Le kdo bo torej odločil kam usmeriti naš korak? Se ve…

Menina planina

(14.11.2009)

Sprva krmežljave oči, so postajale vedno večje in večje. Na vzhodu pretežno jasno, se je smehljal vremenski vedeževalec dan prej in kot mlin na veter mahal pred zemljevidom. Ob tem je vse kazalo, da bo sonce na zemljo metalo svoje žarke že takoj za robom Ljubljane.

Da se ve...kam!

Toda zjutraj se je v Tuhinjski dolini komaj vedelo, da je sonce sploh vstalo. Kovinsko sivo nebo, hladen veter in megleni obet so nas pospremili na pot. Izhodišča ni težko najti. Peljemo se skozi Tuhinjsko dolino. Pod sedlom Kozjak, na Gorenjski strani seveda, je za črpalko makadamsko parkirišče (N 46.2193355 E 14.7907375; 573 m).

Vas Golice

Dokaj mirno in tiho ponoči, če avta le ne prislonimo preblizu glavne ceste. Zjutraj krenemo le nekaj korakov v smeri Češnjic in že se levo odcepi cesta proti vasi Golice. Lesena tablica obeta tri ure hoje in nič se ne slepimo, podatek je kar pravšnji. Čeprav je cesta speljana položno in zato malo okoli, do vasi ni daleč.

Tuhinjska dolina

Za drugo hišo je potrebno zaviti desno, tja nas usmerijo markacije. Pes, ki je ob našem mimohodu lajal na dvorišču, je bil na srečo privezan. Nad vasjo hodimo ob pašnikih, odpirajo se razgledi v dolino. Markacij in smerokazov je dovolj, tako da zaiti praktično ne moremo. Pot se vzpenja zložno, nič prestrmo.

Volje nam ne manjka!

Na mestih, kjer smo prekoračili ograjo, so bile nekje še žice električnega pastirja. Pa je šel pozno jeseni tudi ta pastir že v dolino. Prečimo makadamsko cesto in se še naprej vzpenjamo po kolovozu. Tudi, če je dan bolj kisel in meglen, naj nam to ne vzame volje. Tudi nam je ni. Ko cesto prekoračimo drugič, je malo višje raven travnat prostor.

Jesenska goba

Ajda je takoj ugotovila, da bi bil spomladi odličen piknik prostor. Pot se počasi vzpenja proti desni, dokler se levo ne pokaže graben. Vzpon skozenj je kar strm, malo nad njim pa cesto prečkamo še tretjič. Kolovoz naprej je prijeten, levo in desno se cepijo traktorske vlake, toda pravi smeri ob množici markacij ni težko slediti.

Nad grabnom

Je pa, v teh jesenskih dneh, pot lahko bolj spolzka, zato opora pri hoji ni odveč. Ko se svet zravna, gremo po poseki med smrekami, spet malo po gozdu, nato pa pred seboj zagledamo travnik – planina Oseki Gremo po desni strani pašnika, prekoračimo ograjo in ob spomeniku iz druge svetovne vojne ugotovimo, da smo prav.

Planina Oseki

Nadaljujemo vzpon po kolovozu, kot nas usmerijo tablice. Pridemo do dobre makadamske ceste. Ta kaže, da se gre na eno stran proti Tuhinju in na drugo proti planini Biba. Cesto prečimo in nadaljujemo po kolovozu, sledeč markacijam. Na poti je bilo vedno več snega, drselo je. Gamaše so nam še kako prav prišle.

Spomenik

Živi pa so omogočile njenih pet minut slabe volje. Bolje rečeno deset… Včasih je bilo na poti res malo žoftno, pa spolzko, toda vztrajali smo naprej. Malo hodimo po gozdu in malo čez travnike. Oznak, da je smer prava, je zadosti, zato tudi morebitna megla ne moti. Če pa je pot zasnežena, pred nami pa je tu hodil že kdo, je smer še lažje slediti.

Gaz

Ko smo se že čisto približali vrhu, je markacij zmanjkovalo. Kot, da bi markacistom zmanjkalo barve. Stopinje so se odcepile levo, na pot, ki vodi pod vrhom. Mi smo šli bolj desno, saj smo hoteli čez vrh Vivodnik (1508 m, tri ure iz izhodišča). Z Ajdo, s katero sva ušla malo naprej, sva presenečeno opazila leseno opazovalnico.

Vivodnik

Ne, saj to je razgledni stolp. Torej sva na vrhu. Mrzel veter, megla, sneg vse naokoli. Čisto poseben dan. Vrh prečimo in se spustimo na drugo stran. Ko pridemo do travnika, se usmerimo levo navzdol, kar tako, bolj po sredini. Sredi travnika stoji smerokaz, ki kaže, da smo še vedno – prav.

Punce na vrhu

Še čez gozdiček, spust po strmem pobočju in že smo…pred kočo (1453 m, petnajst minut iz vrha). Kar pojavila se je iz megle. Bila je še hladna, a odprta. Naročili smo čaj, pojedli sendviče, potem pa že pomahali “srečno” in se odpravili nazaj. Pri smerokazu sredi travnika, gremo lahko ponovno čez vrh, ali pač desno in pod vrhom.

Počitek

Čisto naša odločitev. Nadaljujemo po znani poti, sedaj praktično ni več možno, da bi zašli. Čas je pravi. Za misel, pogovor. Tako bo pot hitro minila. Le na spolzkih delih je potrebno nekaj previdnosti. Končno smo pod seboj zagledali vas. Pes je bil še vedno privezan, tako da smo celih hlač prišli mimo.

Gremo...pa ne na WC...

Pod vasjo smo si pot do izhodišča skrajšali preko travnika. V avtodomu (dobri dve uri od koče) smo se slekli, naša oblačila so bila kar mokra. Punci sta zlezli v alkoven, topel čaj in juha sta nas pogreli…

Na vrhu razglednega stolpa

Šmihel

(8.11.2009)

Popolno jutro. Ko se zbudiš, a oči obdržiš zaprte. In loviš zvoke, ki prodirajo do zavesti od tam nekje…zunaj. Rahlo ropotanje po strehi je v pomembnosti tako glasno, da zlahka preglasi vse druge, v decibelih nedvomno precej bolj izrazite krike. Res. Popolno jutro.

Pot mimo predilnice

Ni treba skočiti pokonci, hiteti, kot da dan prehitro nekam beži. Ali pač? Ko tista milozvočna melodija rahlega udarjanja dežnih kapelj po beli strehi skoraj zamre, veš, da bo treba iti. Saj si pretiravanja v lenobnem brezdelju ne bi odpustil. Mišice dobijo ukaz in skušajo premakniti še kosti. Nekako jim, kot vsako jutro, uspe.

Zajtrk naj bo bolj lahak

Nekaj poskokov, predklonov in ugrizov in že je pripravljenost na vrhuncu. Gremo. Šmihel bo glede na grozeče resno omejenost s časom, moral biti zadosti. Izhodišče je, po celodnevnem pregrevanju, pred zdraviliščem v Laškem (N 46.1579177 E15.2319747, približno 229 m). Od tam jo mahnemo proti mostu, ki pelje v center kraja, a zavijemo desno, mimo TIC-a in čez progo.

Zima je blizu

Jutranji zrak vlečemo vase skozi nosnice mimo predilnice, tablice nas usmerijo po cesti navzgor. Uvijamo levo in desno, avtomobili so bolj redki, tako da sploh ni panike. Ko se desno odcepi makadamska pot, stopimo nanjo. Tudi lesena tabla pokaže, da bo treba zapustiti asfalt. Torej prav.

Odcep proti Sv. Mihaelu

Gremo po poti in pred nami se kot privid pokaže znana romarska cerkev sv. Mihaela, dvoje velikih zvonikov je zanesljiv kažipot na zadnjih nekaj metrih. In kapelice ob poti, ostanek nekdanjega križevega potu. Presenetijo zanimive hiše. Ljudje? Se ne ve… Jih je megla prestrašila za štiri zidove.

Dan se izgublja v belini

Griček na katerem stoji cerkev je razgleden (442 m; dobre pol ure od zdravilišča). Če seveda ni okoli nas vse belo in se vasi pod gričem kažejo kot packe na ekstravagantni sliki rahlo premaknjenega slikarja. Navzdol seveda ni, da bi človek lovil svoje stopinje. Torej nekaj deset metrov pod cerkvijo sledimo jasni tabli, ki obeta desno Laško in toplice.

Sv. Mihael

Poti in steze se sekajo, cepijo in begajo. V pomoč so bele puščice na drevju, kar sledimo jim, peljejo prav. Če smo vseeno v dvomu, gremo kar po najbolj shojeni poti in se držimo desno. Na robu travnika, lahko stopimo na parobek, tako, zaradi razgleda. Potem pa gremo naravnost navzdol po kolovozu.

Lepotec na cerkvenih vratih

Ko ravno razmišljamo, kako čudno levo zavije pot, ugotovimo, da ima tudi desni krak. Bo precej bolj pravi. Sledimo mu do hiš, stopimo na asfalt in zaviramo po njem navzdol vse do zdravilišča (dvajset minut iz vrha). Železniško progo podhodimo, na drugi strani previdno prečkamo cesto in že smo spet na izhodišču.

Pot navzdol

Ravno prav je poti, da se predihamo. In ravno prav, da si rečemo, da še pridemo…ker daljave obljubljajo veliko. A tokrat zaman. Ker časa včasih žal ni. Jutro se je namreč prevesilo…v dan.

Megleni Hum

Hum

(7.11.2009)

Počasi se je megla kadila iz jesenskega gozda. Bela koprena je le nežno prepuščala eksplozijo barv listja, ki še ni odpadlo. Obljuba pogleda je zamrla nekje v nerazpoznavnosti. Toda skrivnostnost jo je povsem enakovredno nadomestila. Da je jutro, se ni dalo vedeti. Le neka notranja ura je povsem točno bila.

Jesen

Kapljica, ki je zdrsela izpod vedno redkejših las je kapnila na pot. Minljivo znamenje nekega bivanja. Še zadnji korak je negotovo poiskal stopinjo na skali. Oko se je ozrlo naokoli. Ni bilo dosti videti, belina ga je povsem objemala. Toda vedel je, da je prav. In ona je bila z njim.

Skrivnost

Hum je vršiček nad Laškim (229 m), ne ravno visok, ne pretirano zahteven. Vseeno pa je v vršnem delu strm in presenetljivo kamnit. Zato previdnost ni odveč, da pot ni od muh, pa kaže tudi nekaj jeklenic. Parkirati bo najbolje pri zdravilišču, morebiti bolj proti koncu, kjer je tudi zelenček (N 46.1579177 E15.2319747).

Parkirišče pri zdravilišču

Ali bomo naš prihod obešali na veliki zvon, ali pa povsem tiho ostali tam nekje, je seveda odvisno predvsem od nas. Iz parkirišča gremo ob Savinji v smeri mostu, ki pripelje v mesto. Ulice naj nas vodijo bolj proti levi, cerkev naj bo kažipot. Mimo nje stopimo do hiš na nasprotni strani, Aškerčev trg je to.

Laško in Hum

Prav nič skrivnosten ni prehod med hišama številka šest in sedem, stopnice nas dvignejo nad mestne hiše in odložijo na Poti na grad. Sledimo ji levo, dokler pred zadnjimi hišami ne zavijemo desno v breg in se povzpnemo do parkirišča pred gradom.

Je resnično ali le sen?

Na levi ugledamo tablo, ki nam pove nekaj osnovnih podatkov o hribu, potem pa gremo po stezi proti našemu cilju. Ko pridemo do razpotja, gresta dve stezi navzgor. Za katero se odločimo, je čisto vseeno, obe pripeljeta malo višje spet skupaj. Vzpenjamo se mimo odličnega razgledišča s pomenljivim imenom Prižnica in razgledišča na Stari Farovž.

Pridiga

Tabla jo označuje kot prepadno udornino. Pa je res le to? Če smo bili dovolj pozorni in smo prebrali pojasnilno tablo na začetku steze do konca, bomo vedeli, od kod nenavadno ime. Črni lovec, deklica, zaklad, čakanje. Ko nas televizija še ni poneumljala z raznimi filmi in nadaljevankami iz prekooceana, je bila domača produkcija dosti bolj aktivna.

Stena nad Divjim farovžem

Pravljice, pripovedke, basni. Še sreča, da se vse niso izgubile. Svet po katerem stopamo, postaja bolj strm, nesigurnemu koraku pomagajo na nerodnih mestih jeklenice. Le tako, za pomoč. Ko si mlad, bi takšno mesto kar preskočil. Ko pa pridejo leta, njihova teža terja bolj premišljen korak in tudi opora ni odveč.

Križ

Gremo mimo križa, ki so ga začuda postavili pod vrh. Nič narobe, saj v hribe tako ali tako razna znamenja pripadnosti temu ali onemu, verjetno res ne sodijo. na vrh še toliko manj. Ta (583 m, petdeset minut od izhodišča) je le malo naprej, skalnat in menda razgleden. Če seveda megle ne zakrivajo vsega naokoli.

Črni lovec?

A kaj se more, tudi tak dan ni za odmet. Stolpič, ki skuša v miniaturi posnemati večjega brata iz troglave gore, skriva vpisno knjigo in štampiljko, ki je doživela že boljše čase. Pa še napis, tak kovinski, napol strelovod, je tam. Za tiste, ki le rinejo v breg kot teleta brez glave. Da vedo, kam so sploh prišli.

Središče

Bolj zanimiv je krog, ki pove, kaj se vidi. Še posebej, ko se nič ne vidi in tako lahko razbereš, kaj zamujaš. A kaj bi to, naj bo pač razlog za ponoven vzpon. Nekoč… Navzdol je treba po isti poti, previdnost, sploh, če je tla namočila takšna ali drugačna moča, je potrebna. Listje skriva pod seboj korenine, te pa drsijo tako kot najboljši tobogan.

Ko se pogled ujame v belo vato

Na razcepu se ne pustimo zapeljati znani poti. Blaževa skala se sliši zanimivo. Obet razgledišča nas popelje do klopce, kjer smo spet na razpotju. Naravnost gre zelo ozka stezica proti Staremu Farovžu in vodi vse do ceste. Druga, širša in bolj zaupanja vredna, pa se spušča bolj naravnost navzdol.

Thermana vabi...

Pripelje do Blaževe skale, zavarovane z ograjo vse naokoli, tako da nevarnosti padca, če se le ne nagibamo preveč preko, ni. Zdravilišče z novimi bazeni je prav pod nami, razgled torej čudovit. In kako zapeljivo vabijo pisani bazeni… Hedonistično razvajanje v njih in savnah poleg, človeku kar da polet.

Blaževa skala

Spustimo se navzdol, studenec obljublja tabla, pa po pravici ne vem, kje bi bil. Ob Savinji je treba zaviti desno in že smo pri mostu za pešce, ki po prehodu med Thermano in hotelom pripelje na parkirišča (pol ure iz vrha). Zavijemo levo in pohitimo do avtodoma, po pripomočke, za celodnevno razvajanje. Saj si ga človek zasluži, kaj ne…

Most do užitkov

Panovec

(1.11.2009)

Panovec je gozd v trikotniku med Novo Gorico, Rožno dolino in Ajševico. Nekdaj so bila to posestva goriških škofov, kasneje, po smrti zadnjega izmed njih, je okoli leta 1500 prišel v last Habsburžanov.

Jesen

V zadnji tretjini prejšnjega stoletja so v gozdu, čez katerega sta šli vihri prve in druge svetovne vojne, pričeli nasajati razne tujerodne vrste, kar se še danes vidi na učni poti. Gozd je danes prepreden s tekaškimi in sprehajalnimi potmi, tudi dva kilometra dolga trim steza je speljana po njem.

Nebo

Če nimamo zelo športnih ambicij, je že sprehod po učni poti pravi užitek. Nedvomno v vsakem letnem času. Da je sploh nekaj posebnega jeseni, ko barve na listavcih kar eksplodirajo, pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Višinske razlike na poti je komaj za 50 metrov, časa pa nam bo pot vzela…kolikor pač hočemo.

Pot

Če zgolj preberemo napise ob posameznih drevesih in se ozremo v pisane jesenske krošnje, bo ena ura za dolgo pot več kot dovolj, če potem zaokrožimo še po krajši poti, pa nam tudi to ne bo vzelo več kot dvajset minut. Parkiramo in prespimo lahko na manjšem parkirišču pod stavbo Zavoda za gozdove (N 45.939306 E 13.666009).

Parkirišče

Tam je tudi pojasnilna tabla z označeno potjo in drevesnimi vrstami, ki jih bomo ob njej spoznavali. Mi smo jo mahnili pri bambusu desno in se na razcepu po nekaj metrih spet držali desno. To je začetek dolge poti. Po njej nas vodijo markacije v obliki stilizirane bodike. Sledimo jim, saj je gozd sicer prepleten s številnimi stezami in bi tako zlahka zašli.

Vzpon

Pot je prav primerna za zgodbe iz preteklosti, če le z nami hodi kdo, ki jih kar stresa iz rokava. O tem, zakaj so včasih uporabljali lubje bora in zakaj ima hrast scefrane liste. Turki že vedo. Pa hudiči tudi. Sedaj še mi. Če smo utrujeni, nas čakajo ob poti klopce, tako da lahko počijemo.

Zgodbe

Katere so drevesne vrste ob poti, nam povedo lesene table. Od znanih, kot so bodika, domači in divji kostanj, črni in zeleni bor so tam tudi takšne, za katere slišimo prvič. Tak je nedvomno hikori, pa še kakšna bi se našla. Ko se iz najvišje točke spustimo, smo na razpotju.

Bodika

Mi smo šli tu levo po mostiču nad močvirjem, ob njem raste močvirski taksodij. Njegova značilnost so iz vode štrleče prezračevalne korenine, ki mu omogočajo preživetje v močvirju. Ob poti nazaj proti izhodišču smo srečevali bolj domače drevesne vrste, bukev, smreko, jelko in druge.

Spomenik

Na tleh smo opazili celo gobo ali dve. Morebiti so te pritegnile Italijana, ki sta po stezi prišla z velikima košarama in se strokovno zamislila nad malo marelo ob poti. Pri bambusu smo se odpravili po makadamski poti desno. Tu gre namreč drugi krak krajše poti. Ob poti so ostanki spomenika Avstroogrske vojske iz prve svetovne vojne.

Eksplozija

Od njega je bolj malo ostalo, kar je vsaj malo razumljivo, če vemo, da je bil ta del Slovenije med vojnama pod Italijo. Gremo mimo prostora za piknik in pridemo do table z oznakami tekaških poti. Sedaj smo spet pri mostiču čez močvirnati svet. Kam bomo sedaj šli, je povsem odvisno od nas. Mi smo se čez mostič in mimo taksodijev vračali na izhodišče. Dan je bil še zelo mlad, toda nam se je že počasi mudilo domov.

Barve

Dr. Gumpi

Naša potovanja

Verona in Magic Winter

Šmarna gora

Aineck

Schareck

Sv. Miklavž in Anski vrh

Velika Špica, Stari grad

Menina planina

Šmihel

Hum

Panovec