ODHOD V ITALIJO – 22.4.2010 – Ko smo zgodaj popoldan prispeli iz Portoroža, so se takoj začele priprave na prvomajsko pohajanje. Mislil sem, da bomo kar kmalu gotovi, pa sem se seveda zmotil. Je bilo za desetdnevno potepanje le treba pripraviti marsikaj. Zatorej je bila ura deset, ko sem končno odpiskal odhod. Punci sta že med potjo zaspali, jaz pa sem peljal po avtocesti proti Sežani.

Ustavili smo se le na Lomu, toliko, da sem natočil gorivo, potem pa smo s potjo nadaljevali in noč iskali pred trgovino Tuš (N45.704829 E13.861006). Ker smo vedeli, da bo naslednji dan potrebno zgodaj vstati, se nismo z odhodom v posteljo nič obirali.

GARDALAND – 23.4.2010 – Vsa dekleta so še spala, ko sem jaz že štartal motor in odpeljal do bencinske črpalke tik pred mejo. Bila je kar gneča, sami Ukrajinski in Romunski kombiji. Postavil sem se za enega od slednjih in čakal. Vedno manj sem verjel, da prav vidim. Človek je stal pred kombijem in meditiral. Potem so se vrata odprla in del njegove nedvomno velike družine si je prišel pretegnil noge.

Romun je potem tako, na izi, očistil prvo šipo in se končno odločil, da bo pa že čas, da še natoči gorivo. Pa mi še vedno ni bilo čisto nič jasno. Še najbolj je bilo vse skupaj podobno temu, da ima že itak poln tank, pa hoče filigransko dopolniti še tista dva štamprla. Stalno je pritiskal na pištolo za polnjenje in takoj spuščal, guncal svoj kombi in ob vsem povsem spregledal, da na tleh nastaja lužica.

Ni se mi dalo več čakati. Zapeljal sem k sosednjemu stebričku, ki se je ravno spraznil, napolnil tank in odpeljal čez mejo. Naprej pa…avtocesta. V glavnem po desnem pasu, ob tovornjakih pa poskok mimo na levo. Za Verono smo zavili na lokalno cesto, saj sem domneval, da je tu krajša pot. Da je temu res tako, me je prepričevala tudi navigacija.

Toda ob tem ni upoštevala, da se bo pred nami znašel kakšen ultra počasni tovornjak, prehitevanje pa ne bo možno. Da o bolj zaviti cesti in semaforjih ter krožiščih, sploh ne govorimo. Vseeno smo na znano parkirišče pred Gardalandom (N45.453082 E10.716310) prišli ravno pred uradnim odpiranjem. Imel sem še toliko časa, da sem babici pripravil kolo in ji dal vsaj osnovne napotke, kako do Sirmioneja.

Potem ko je slišala, da je ena od možnosti našega potepanja tudi Provansa, se je drugič, od kar imamo avtodom, odločila, da gre z nami na malo daljši izlet. Ob tem pa se je Gardaland, prvi cilj naše poti, odločila izpustiti, saj ni bil ravno visoko na seznamu njenih želja. Razumljivo. Da pa ne bi cel dan čepela v avtodomu, je šla malo raziskovat okolico.

Med tem, ko smo mi vreščali na vlakcih smrti, je odbiciklirala do Pesciere, si jo ogledala, pot nadaljevala do Sirmioneja in se nato vračala proti avtodomu. Mi pa smo imeli čisto svoj program. Med tem, ko je Maja še sprehajala Gajo, smo se s puncami trikrat pustili zapeljati Mammutu.

Tudi na Ikarusu sta se zavrteli, kar pa sem jaz, še vedno z malce slabim želodcem, raje spustil. Odjahali sta en krog na karuzelu, skupaj smo se zgražali nad italijansko mladino na vlakcu okoli parka, si ogledali novo 4D predstavo o spužvi Bobu, dosegali rekorde pri Ramzesu, šli na čarobno goro. Ker je Živa končno presegla magično mejo 140 centimetrov, smo šli žagat sekvojo. In to kar dvakrat.

Je bilo fino, da so nam šli kar lasje pokonci. Moč težnosti pač. Zmočili smo se ob vožnji s kanujem, potem pa so se šla dekleta šejkat na veliko gugalnico. Prosti pad je danes štrajkal, nova hiša groze Infernis pa je le za starejše od 14 let. Ker nihče ni izpolnjeval tega pogoja, smo šli kar naprej. Tudi z raftingom danes ni bilo nič, skrivnosti Atlantide pa smo le raziskali.

Sicer pa je bil prihod v petek zadetek v polno. Park sicer ni bil prazen, čakalnih vrst pa nikjer. Le dež je popoldan začel rositi. Zato smo temu tudi prilagodili program. Pogledati smo si šli delfine, ki so pod vodo uganjali norčije, obe predstavi v gledališče. Eno bolj plesno in drugo čarobno. Dobesedno. Zavili smo še v kino, pa na podzemno ladjo Corsari.

Pa to še ni vse, smo se ustavili tudi v vrteči hiši, šli na otroški vlakec, dovolili, da so puncama narisali delfinčka na lice in za konec šli še dvakrat na čarobno goro. Ura je odbila šest, Maja je vriskala, da je konec, punci pa…no, nista ravno jokali, saj jima je bil obljubljen še en dan zabave. Preveril sem še vremensko in ta je bila obetavna. Hura.

Na parkirišču smo komaj zbasali vase večerjo, ko se je temnopolti Luigi že pripeljal mimo z golfcarom, kot ponavadi trobil in skušal ugotoviti, če smo ga opazili. Pomolil sem glavo skozi vrata in pokazal, da bi mi še pojedli. Z roko je pokazal štiri minute. Presneto, tako hitri pa tudi nismo.

Ko pa je skoraj zajokal, da bi šel tudi on rad domov, smo se ga usmilili in odropotali čez cesto na znano parkirišče nad apartmajskim naseljem (N45.453429 E10.703563). Presenetilo nas je, da je bilo tam parkiranih že več kot deset avtodomov. Italijanskih. Kasneje je pripeljal še Mariborčan in spregovorila sva nekaj besed.

Pa se mu je kar nekam mudilo, verjetno na pizzo v gostilnico na robu naselja. Punci sta pogledali kratko risanko, potem pa je bil čas za spanje. Jaz sem še malo klofal na računalnik in med tem opazoval, kako se je parkirišče povsem napolnilo. To je kazalo, da bo naslednji dan v Gardalandu običajna vikend gneča.

GARDALAND, CREMONA – 24.4.2010 – Zjutraj smo ugotovili, da so blizu nas parkirali tudi Silver in druščina njegovih prijateljev. Po zajtrku smo spregovorili nekaj besed o naših načrtih. Potem pa odpeljali do parkirišča pred Gardalandom. S puncama sem spet pohitel naprej v park, Maja pa je imela še toliko za pripraviti. Saj smo bili že navajeni.

Dva spusta z razjarjenim Mammutom smo ohladili na brzicah Jungle Rapids, potem pa poiskali Majo. Skupaj smo šli še enkrat pogledat, kako se je voziti pod slapom, obiskali čarobno goro in sekali sekvojo. Park smo si ogledali iz letečega krožnika, si pogledali obe predstavi v gledališču in se šli popeljat po podvodnih skrivnostih Corsairja.

Dekleta so se zarolale na velikem nihalu, pri Ramzesu je mladina postavljala rekorde, tastara pa sva bila že malo iz vaje. Seveda je bilo potrebno iti tudi na vožnjo s kanujem, pa na sladoled. Ko so šla dekleta pogledat predstavo z delfini, sem se jaz izmuznil nadzoru in šel pogledat hudiča.

Infernis je hiša groze, mladina do 14 let, ki o terorju še ne sme nič izvedeti, je vstop prepovedan. Pa ni nič posebnega. Nekaj teme, ki je bolj kot grozljiva, neprijetna, saj se stalno zaletavaš v debelorite Hrvatice, ki hodijo pred teboj. In vreščijo kot bi jim kdo drl kožo. Tako da človek ne ve, ali bi se smejal njim ali medlim poskusom pričarati grozo. Pa nekaj ropotanja, bliskanja, megle in to je to. Dolgčas.

Skoraj bolj zanimiv je bil nespreten čarovnik v sobanah srednjeveškega Merlina, ki smo si ga ogledali, preden smo šli dvakrat na spust med skrivnostmi Atlantide. Še posebej smo se nasmejali martinčku, ki si je zavetje našel ravno na svojem neprimerno večjem zmajskem sorodniku.

Potem pa za konec pohiteli na Mammuta. Živa je k sebi stiskala svojega delfinčka, ko smo se zadnjič spustili po deželi stalnega mraza in ledu. Čeprav je bilo še pet minut do zapiranja, so na vhodu k vsem atrakcijam že stali varnostniki in neusmiljeno kazali, da bo za danes dovolj.

Pa saj je bilo kar nekaj zabave. Predvsem pa kljub soboti nobene gneče in čakanja. Kaj bi si človek še lahko želel več. Na parkirišču smo hitro naredili večerjo, po njej pomahali Silverju in se odpeljali proti Cremoni. Ker ura še ni bila pretirano pozna, smo se odločili, da gremo namesto po avtocesti, po stranskih cestah.

Ob sodelovanju Maje in navigacije smo uspešno krmarili po najkrajši možni poti, vijugali med nepreglednimi polji in vozili skozi vasice Lombardije. Cesta je bila večinoma odlična, nekaj odsekov pa je bilo vseeno komaj kaj boljših kot makadam. V Cremoni smo zapeljali na znano parkirišče (N45.138279 E10.036045), navigacija nas je vodila brez težav.

Malo smo se vozili gor in dol in potem parkirali ob večji skupini avtodomov. Brez težav sem ugotovil, da je oskrbna postaja ob stranski steni stavbe Rdečega križa, potem pa sva šla z Ajdo na sprehod po večernih ulicah Cremone. Živa in babica sta bili že v postelji, Maja pa se je odločila, da bo po sprehodu z Gajo pomila posodo.

Za smerokaz nama je bil zvonik stolnice, menda najvišji v Italiji. Vidi se ga že iz parkirišča, tako da vsaj veš, kam. Ko sva se potopila v ulice starega dela mesta, šla mimo druščine pred priljubljeno gostilno, je bil čas za vprašanje, kam naprej. Zvonika se ob tu ni več videlo.

Pa je dilemo razrešila tablica, ki je pokazala pravo smer. Stolnica naju je navdušila, že ponoči je izgledala res impozantno, bo pa treba na ogled priti še podnevi. Šla sva čez trg pred njo in jo obšla vse naokrog. Potem pa po najinih sledeh iskala pot nazaj.

Ni je bilo težko najti, kot ponavadi se nama je ob povratku zdela krajša in hitrejša. Ob pripravah na spanec je še malo motil hrup s ceste, katerega pa je okoli enajste preglasil hrup iz bližnjega lokala. No dobro, recimo, da je šlo za glasbo. Meni sicer nekakšne moderne jazz predelave niso ravno sedle, gostje pa so imeli nedvomno rafiniran okus, saj je bilo na vsake toliko slišati tudi back vokale navdušene množice.

Naslednjič bo protihrupni zaščiti potrebno dati zadosten poudarek. Še malo sem klofal po računalniku, potem pa ob polnoči tudi sam zlezel v alkoven.

VONJ PO AZURNI OBALI, EZE – 25.4.2010 – Zjutraj bi seveda ponovno raje, da bi vstali prej. In se napravili. Pozajtrkovali. Odšli. A kot ponavadi, temu ni bilo tako, pripravljeni smo bili šele okoli devetih. Stranišče spraznjeno, voda tudi, napolnjena. Gremo.

Navigirali smo proti avtocesti, ugotovili, da je Lidl ob poti v nedeljo zaprt in ob pomoči dveh domačinov in nekaj mahanja z rokami, natočili gorivo. Komaj kaj dražje kot doma. Odlično. Avtocesta nas je peljala proti Alessandriji in Sanremu. Dekleta so složno ugotavljale, da ni čisto nič bolj nezanimiva, kot je bila včerajšnja vožnja proti Cremoni. Le kaj so pričakovale?

Ko je bila ura že kar primerna za postanek, smo se pri kraju Savona odločili, da poskusimo srečo ob obali. Avtocestni davek se mi do sem ni zdel pretirano visok, tako da mi je bilo pri gorenjski duši že kar malo žal, da ne gremo naprej. Obalna cesta je bila, kot smo kmalu ugotovili, precej slaba izbira.

Potem, ko smo videli veliko, a polno parkirišče za avtodome, kakšne druge možnosti za postanek ni bilo. Pločevine povsod dovolj, vsa možna in nemožna parkirna mesta zaparkirana. Sama cesta pa polna raznih mečkačev, ki niso vedeli, kaj naj naredijo s seboj. Ob tem je vsaka misel na počitek, zgodnje kosilo in morebiti celo kakšno kopanje odpadla.

Ko je bilo po približno 30 kilometrih jasno, da premikanje s polževo hitrostjo res odgovarja zatrjevanju navigacije, da bomo na cilj, v vas Eze, prispeli šele čez nekaj ur, smo se odločili za spremembo načrta. Pri kraju Pietra Ligure smo zavili nazaj na avtocesto in po njej vozili do kraja Ventimiglia, tik pred francosko mejo.

Višina cestnine me je pošteno presenetila, saj je bila skoraj tolikšna, kot za precej daljšo razdaljo zjutraj. Izgleda, da se s približevanjem dragim francoskim avtocestam, tudi Italijani učijo ekonomije. V kraju Menton, takoj za mejo, smo ugotovili, da je dizel celo cenejši kot v Italiji. Dober obet za nadaljevanje poti.

Nad kraljevino Monaco smo se vzpenjali proti vasici Eze. Odpiral se nam je lep pogled na mondeni Monte Carlo in jahte bogatašev v zalivu. Prestiž in za nekatere paradiž. Ko smo pripeljali na sedlo, je višinska omejitev na parkirišču za avtomobile kazala, da bo s čim večjim parkirati križ.

Pa nam je parkirni mojster na mestu, odmerjenem avtobusom, prijazno svetoval, da sledimo rumenim oznakam na tri kilometre oddaljeno parkirišče. Ker je obetal tudi brezplačen prevoz nazaj do sedla, smo pognali avtodom v breg in sledili tablam. Brezglavo smo leteli tudi mimo parkirišča in šele kakšna dva kilometra nižje, ob spustu proti Nici, začeli ugotavljati, da nekaj ne štima.

Uf. Ni nam preostalo drugega, kot da spust nadaljujemo do mesta, kjer se je dalo obrniti in nato…ponovi vajo. Na vrhu smo sedaj zavili na pravo parkirišče (N43.731428 E7.342741), plačali pet evrov, kar vključuje dnevno parkiranje, prevoz s kombijem v obe smeri, popuste v parfumerijah in pa vstopnino za eno osebo v eksotični vrt pod vrhom Ezeja. Že s to vstopnino, je parkirnina plačana. Odlično.

Ob tem sem prestal še prvi preizkus sporazumevanja med Slovencem, ki obvlada vse drugo, samo francosko ne in Francozinjo, ki seveda obvlada francosko in ničesar drugega. Zmenila sva se vse, tudi to, da parking zaprejo ob šestih in da spanje tu odpade. Ni problema, mi dormire tako ali tako drugje.

Voznik šatla je začuda odlično govoril angleško, le pri dogovarjanju, kdaj je zadnja vožnja do parkirišča, so spet govorile roke, svinčniki in listki. Ni problema. Prvi postanek je bil v parfumeriji. Pri Galimardu so nam takoj dali vedeti, da lahko kupimo marsikaj, proizvodnja pa je le v vasi Grasse.

Pri Fragonardu pa je tu tudi del proizvodnje, sicer predvsem mila, toda bistvo je tako ali tako postopek in zgodba o g. Nosu. Najprej sem se sicer jezil, ker je avtobusar praktično zaparkiral stopnišče do vhoda. Ko sem videl, da je avtobus hrvaški, mi je bilo vse že precej bolj jasno. In ugotovil, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Brez da bi nas kaj vprašali, so nas porinili zraven in tako smo imeli dvojezično razlago.

Slišali smo torej zgodbo o g. Nosu, videli sestavine za pripravo parfumov in opazovali mično delavko, ki je za zabavo obiskovalcev celo v nedeljo obrezovala male rumene račke. Mimo oddelka s proizvodnjo raznoraznih krem, ki obljubljajo odpravo (skoraj) vseh ženskih kompleksov in škatel z malimi parfumčki, smo bili hitro v trgovini.

Časa za ogled vasice ni bilo na pretek, zato sem se z neranjeno denarnico prebil do izhoda in tudi preostanek odprave priganjal v breg. In vasica nas je seveda navdušila. Ozke ulice, kamnite hiše, čudovit pogled na Azurno obalo. Kaj bi še hotel več za začetek našega popotovanja.

S puncama sem si ogledal tudi eksotični vrt (Jardin Exotique) na vrhu vasice, poln najrazličnejših kaktusov. S francoskimi imeni se nismo ukvarjali, imena nekaterih kaktusov so mi bila znana, predvsem seveda znamenitega taščinega sedeža, druge smo poimenovali kar sami.

Povsem na vrhu so ostanki gradu iz 14. stoletja, danes predvsem čudovito razgledišče, menda se vidi celo do Korzike. Mi tako daleč nismo gledali, je bilo že bližje preveč zanimivega. Ob spustu smo ugotovili, da je pod vasjo vrt s kipi različnih živali, vendar za javnost zaprt. In da je sladoled v Franciji pregrešno drag.

Odšli smo še do cerkve, na kratko posedeli v njenem hladu, nato pa že mimo prodajalca vseh mogočnih začimb pred vhodom v vasico, hiteli do mesta, kjer nas je čakal kombi. Maja je imela le še toliko časa, da je kupila kruh v bližnji trgovini.

Na vrhu smo se muzali vozniku, ki je najprej zapeljal povsem do avtomobila dveh Francozov, potem pa brez možnosti ugovora, še nas do nekaj metrov oddaljenega avtodoma. Res dostava do vrat. Svetoval nam je, da se do Nice spustimo mimo Ezeja in ne naravnost navzdol, saj naj bi bile tam ulice precej ozke.

Ta nasvet smo upoštevali. Tistega, naj Nico raje obvozimo po avtocesti, saj se ravno ob nedeljah popoldan v to, peto največje francosko mesto, vrača množica domačinov, pa ne. Seveda nam je bilo že sredi klanca, ki se spušča proti morju, jasno, da smo ga pihnili.

Cijazili smo se navzdol, tam trmasto tiščali do pristanišča in se mimo ogromnih jaht čez gradbišče prebijali med promenado in staro Nico (Vieux Nice) do Promenade des Anglais. Ta je dandanes osempasovnica, pri čemer pasovi niso bili risani ravno za krave velikosti konkretnega avtodoma.

Zato kaj preveč vijuganja ni priporočljivo. Postanek pa itak povsem nemogoč. Ko smo se končno izvili iz mesta, smo malo nihali med samovoljo navigacije in še bolj samovoljnimi tablami. Kočno smo le ubodli pravo smer proti vasi Grasse.

Vedeli smo, da smo za obisk parfumerij že prepozni, ker pa smo eno danes že videli, to niti ni bil naš glavni cilj. Bolj kratek postanek in sprehod po centru, nato pa še za dneva vožnja proti vasi Castellane. Seveda pa je bil to račun brez krčmarja.

Grasse smo trikrat prekrižarili po dolgem in počez in iskali primerno parkirišče, a ga enostavno ni bilo. Parkiranje dlje od centra ni prišlo v poštev, znano parkirišče pred parfumerijo Fragonard je bilo zaprto z rampo, vse ostalo pa bodisi prepovedano ali pa povsem zaparkirano.

Na koncu sem že precej jezno zamahnil z roko, kraj smo si tako že dobro ogledali in se zagnal v smeri Castellana. Prepoved za tovornjake in prikolice me ni motila, dokler cesta ni postala presneto strma in ozka. Uf, to pa ne bi. Na srečo se je dalo obrniti, v drugem poskusu sem si izbral pot, ki je bila primerna tudi za naše proporce.

Ko smo se vzpenjali nad vas, nam ni bilo jasno, kje pride na to cesto prva možnost. Ob vsem, kar smo videli, smo le zmajevali z glavo. Na srečo smo bili še dovolj zgodnji, da smo večji del vožnje doživeli ob zahajajoči svetlobi dneva. Pot gre namreč gor in dol, preko treh prelazov. Zato je temu primerno razgledna in razgibana.

Ob poti je vrsta počivališč, kjer bi se dalo ustaviti in tudi (verjetno mirno) prespati.Toda mi smo tiščali proti Castellanu, kamor smo prispeli že v mraku in parkirali pod visoko steno, na vrhu katere je razsvetljena cerkvica (N43.846022 E6.515772).

Ravno sem se čudil, zakaj je eno platišče bolj vroče kot drugo, ko sem opazil avtodoma z domačima tablicama. Robi (Spaček ali Vagabund) in Andrej (Pidalcdrejc) sta ob piru delala načrte za naprej. Začudil sem se, saj naj bi šel Robi ravno v nasprotni smeri. Pa se je premislil in tako smo se ujeli. Super.

Sprehodila sva se do Pont du Roc in pogledovala, kje gre pot do cerkvice. Da gremo naslednji dan tja gor, je bilo že tako ali tako v trenutku odločeno. Z Majo sva naredila tudi krajši večerni sprehod po vasici in ob tem ugotavljala, da je prav očarljiva.

Še malo klepeta, potem pa sta hladno pivo in utrujenost celodnevne vožnje naredila svoje.

CASTELLANE, VERDON, MOUSTIERS SAINTE MARIE, RIEZ – 26.4.2010 – Res zjutraj nismo bili pretirano pozni. Odšel sem v vas do najbližje pekarne in pričel se je tečaj francoščine, drugi del.

Seveda sem vedel, da bom dobil širok nasmeh, če začnem francosko, zato sem vprašal, če bo ‘n žur in seveda sem takoj pokasiral nasmeh in odgovor, da bo ‘n žur. Seveda se je pokazalo, da prodajalka obvlada nekaj besed nam bolj domačega jezika in tako sva se o žuru v obliki dveh štruc, dveh baget, treh rogljičkov in ene velike hiper štručke z nekaj pantomime zlahka dogovorila.

Ko sem na koncu še s solzo v očeh opozoril, kakšna nesreča me je zadela, ker ne govorim tekoče francosko in se mora sedaj tudi ona lomiti v neki tuji govorici, se je tudi njej kaj milo storilo in zajamrala je au reva. Ja, itak. Seveda je bil zajtrk s tem zagotovljen, po njem pa vsi kmalu tudi pohodniško napravljeni.

Mimo župnijske cerkve (Eglise Paroissiale) smo prišli na pot, ki se vzpenja proti skali nad parkiriščem. Pogled na mestece, Verdon in okolico, je bil vedno lepši. Med tem smo ob kapelicah s križevim potom ugotavljali, da France Passion nedvomno res pomeni francoski pasijon in da se tudi mi (ne sicer krvavo) kar konkretno potimo.

Ostanki vasi na sedelcu so postavljali vprašanje ali je bil to stari Castellan ali samostan, kot si je pred očmi nekdanje čase slikal Andrej. Prisopihali smo do kapele Notre Dame du Roc, prav na vrhu skale, ki je metala veliko senco na kraj pod seboj.

Avtodomi na parkirišču, 180 metrov nižje, so bili miniaturni, še Verdon je od tu izgledal kot malo večji potok. Pogledali smo v kapelico in odšli do ostankov spomenika na izpostavljenem pomolu ob njej. Otroci so ga proglasili za meniha. Toplota pomladi je rožam že odpirala cvetove.

Z vrha smo opazovali potko, ki bi nas pripeljala do obzidja in stolpa nad mestom. Zato smo na sedlu sedaj sledili drugi smeri in vedno bolj ugotavljali, da to ni smer, ki smo si jo zamislili. Sklenili smo se držati levo, da bi ne zašli preveč iz smeri. Malo po komaj vidnih sledeh, malo po poti.

Smer je bila le ena, če smo hoteli zaviti proti z vrha vidni stezici, smo kmalu prišli do table »Prive« in raje obrnili. Nikoli ne veš, kakšen hud pes čuva to privatno zemljišče. V vas smo prišli iz druge strani, se ustavili v turističnih informacijah in dobili vrsto uporabnih podatkov o kanjonu Verdona.

Čez stari del mesteca smo se, še vedno v senci skale, vrnili do avtodoma. Opravili smo tisto, kar mora še cesar, če ima avtodom, počakali, da so prijatelji natočili gorivo v svoje mašince, nato pa odpeljali ob Verdonu.

Cesta se je počasi zožila, speljana na eni strani reke je bila vsekana v pobočje, ožine in previsi nad njo so nas navdajale z občudovanjem. Strmine na obeh straneh so se potegnile tja do neba. Ko smo zapeljali v tunel, sem le upal, da koga ne bo nasproti.

Ravno je v kabino spet posvetila dnevna svetloba, ko se je Robi ustavil. Levo se je namreč odcepila strmo navzdol cesta proti Couloir Samson, tabla je kazala, da gre za slepo ulico. Švicarja za nami je dajala klavstrofobija, saj je začel živčno trobiti. Nekaj logistike, da smo se mu umaknili in že je oddrvel naprej.

Seveda smo se še večino dneva z njim prehitevali, saj ob številnih razglediščih ni nikamor prilezel. Ljubljančan, ki je pripeljal navzdol, je povedal, da je Point Sublime, ki so nam ga v turističnih informacijah označili kot izhodišče, višje. Izhodišče poti po soteski pa spodaj, tudi parkirati naj bi se dalo.

Strm spust se je zaključil na obračališču (N43.789614 E6.395624), kjer je bilo parkiranje uradno prepovedano. Ob cesti je bilo že polno avtomobilov, zato smo parkirali kar ob obračališču. Eden od ribičev, ki sta prišla nazaj, je zatrdil, da znamo imeti probleme, če pride policija. V isti sapi pa je povedal, da sedaj izven sezone ti nebodisigatreba niso ravno pogosti.

Na Point Sublime ali tukaj, pol ure nižje, se je možno priključiti pohodniški poti GR4. Za uživanje globoko v kanjonu je potrebno rezervirati šest ur, s seboj pa je potrebno imeti tudi baterijo, saj je na začetku več tunelov. Če lastna logistika odpove, je najbolje na pot oditi med vikendom, ko začetno in končno točko povezuje avtobus.

Mi smo se tokrat le sprehodili do reke, šli čez prvi tunel in že tu namočili noge. V drugem mi je svetilka, edina, ki sem jo na hitro našel v avtodomu, le še brlela. Vseeno se je dalo ugotoviti, da se veliki luži ne da izogniti. Ker smo bili vsi v premočljivi obutvi, ki je že iz prvega tunela čmokala, smo se odločili obrniti.

Seveda mi je izjava domnevno boljše polovice, da je moja čelna lampa v avtodomu pač točno tam, kjer je, rahlo dvignila pritisk. Odpeljali smo se proti La Paludu in pred njim zavili na Route des Cretes. Panoramska pot vodi v prvem delu po robu kanjona, nekaj sto metrov nad reko Verdon.

Stene so gladke in navpične, razgledi iz številnih postajališč pa enostavno čudoviti. Tega res ni za zamuditi. V daljavi so se videl povsem zasnežene gore in ustvarjale kontrast na modrem nebu. Ob pogledu v globino z roba kanjona pa bi človek kaj hitro lahko dobil vrtoglavico.

Na enem izmed postajališč se je reševalna služba ravno pripravljala na vajo, plezalec pa se je spustil z roba stene in se pripravil na vzpon. Punca ga je pod vrhom, obešena na vrvi, varovala. Nadaljevali smo s potjo, večino časa je z nami vozil tudi Ljubljančan. Nič se nismo branili dodatne družbe.

Cesta se je začela spuščati, na zanimivih razglediščih smo se še vedno ustavljali. Pod nami smo videli pot GR4, na drugi strani pa tudi južno cesto ob kanjonu. Spuščali smo se navzdol, cesta je bila ovinkasta in strma. Na srečo je večji del Route des Cretes enosmeren in se šele ob spustu proti La Paludu spet spremeni v dvosmerno cesto.

Peljali smo skozi vas in zavili proti Lac de la ste Croix. Med spustom sem na levi strani ceste zagledal parkiranih več avtomobilov, poleg belgijskega avtodoma pa je bil prostor tudi za našega. Preostanku naše odprave sem po telefonu sporočil, da bomo kosilo naredili tukaj in da se dobimo pri jezeru.

Na hitro sem proučil tablice na Col de l’Olivier (N43.784271 E6.267740), kot se sedelce imenuje, dobil vse potrebne informacije pri francozu, ki je že prišel nazaj, potem pa sva z Ajdo krenila na Sentier des Pecheurs, Pot ribičev. Pot je dolga pet kilometrov in pol in naj bi pohodniku vzela med dve uri in pol do tri ure.

Poteka po regionalnem naravnem rezervatu Saint Maurin. Bilo je vroče, pot se je v glavnem spuščala, a tako položno, da sva čez slabe pol ure spet prišla pod cesto. Tu se je začel bolj konkreten spust. Belgijca, ki sva ju srečala malo nad slapom, sta povedala, da sta hodila do sem eno uro. Torej greva kar naokrog.

Zaželeli smo si srečno, midva sva si šla pogledat še slap malo nižje. Voda je mezela po z mahom poraščenem pobočju, Ajda pa je ob tem zlezla v zanimivo votlino. V nadaljevanju sva se še spuščala, pod nama so se oglašali ljudje, ki so iz jezera do sem pribrcali s pedolini in kanuji.

Pot se je sedaj dotaknila reke in pogledala sva, če je voda kaj mrzla. Tudi na blatno sipino sva šla, toliko, da je Ajda naredila svoj odtis in se podpisala v minljivo podlago. Pot se je kar vlekla, počasi sva se pričela vzpenjati. Poznalo se je nekaj utrujenosti.

Nasmejala sva se družini, ki je prišla nasproti in ob omembi, koliko časa jim bo vzel le spust do reke, zmajevala z glavo. Končno sva prišla do zadnjega vzpona in že sva bila pri ostankih avtomobila na Col de l’Olivier.

Ravno takrat sta prišla tudi Belgijca z druge strani. Poklepetali smo in mu nabrali celo kolekcijo slovenskih evro kovancev. To je bil vesel. Po kosilu smo se spuščali naprej proti jezeru, zapeljali čez most in za njim navzdol (N43.801043, E6.247596). Spanje tu glede na tablo ni dovoljeno, na drugi strani jezera naj bi se menda dalo.

Prijatelji so tu naredili kosilo. Kar verjeti niso mogli, ko smo se hitro preoblekli v kopalke in zaplavali. Voda je bila ravno pravšnja, nam se je zdela prav osvežujoča. Še Gaja je bila tako navdušena, da bi najraje plavala na drugi breg. Še nekaj zamahov in že smo bili zunaj.

Obleki smo se in se hitro pripravili na odhod. Nismo hoteli biti cokle, če so nas ostali že počakali. Skupaj smo se odpeljali do mesteca Moustiers Sainte Marie. Saj ni bil daleč. Peljali smo skozi kraj, dejansko okoli riti v varžet. Robi in Andrej sta našla parkirišče za cesto, jaz pa sem šel še malo naprej.

Maja je že hotela, da bi zavil na manjše parkirišče, potem pa sem ugledal pod seboj veliko parkirišče in nekaj avtodomov (N43.843532 E6.220977). Seveda, o tem mi je pravil Belgijec. Veliko, mirno, tik pod centrom vasi, tudi prespati bi se dalo. Integrirci so bili vsi z oznako KR. Sami znanci.

Pozdravili smo se, na kratko poklepetali, potem pa odhiteli vsak v svojo smer. Mi smo se skozi vas pričenjali vzpenjati proti cerkvici Notre Dame de Beauvoir iz 12. stoletja. Nad njo je na 227 metrov dolgi verigi zlata zvezda. Originalna naj bi bila menda iz 13. stoletja, dvignil pa jo je vitez Blacas v zahvalo, ker se je po sedmi križarski vojni srečno rešil iz ujetništva.

Pokukali smo v cerkvico in uživali v razgledu na mestece pod nami ter okolico. Ob spustu so otroci držala sredi stopnic uporabili za tobogan. Izvirno. Mimo prodajaln s pregrešno drago keramiko, po kateri je sicer kraj znan (moustierska fajansa), smo prišli do župnijske cerkve, ki pa nas ni tako zelo navdušila.

Vrnili smo se do avtodomov in pot nadaljevali do mesteca Riaz. Ko smo se basali na parkirišče sredi kraja, nam je mlada Francozinja v odlični angleščini predlagala, da gremo malo naokoli, kjer je prostora zadosti tudi za avtodome. Jaz sem res sledil njenim nasvetom in parkiral na mestih, rezerviranih za naše zverine, ob šoli (N43.816346 E6.091961).

Večer smo zaključili s sprehodom po mestnih ulicah, ogledom zanimive pralnice in vzponom do stolpa, ki je bil včasih del mestnega obzidja. Otroci so bili prav razigrani in kar težko jih je bilo miriti. Ko sta se Robi in Andrej prestavila poleg mene, smo rešili težave s Trumo slednjega.

Po pravi ekspertizi in iskanju varovalk, je zadeva pričela delovati po izklopu in ponovnem vklopu elektro bloka. Andrej je bil navdušen in na vsak način je hotel, da gremo v mesto na pivo. Ko smo hoteli naročiti, nam je zadeva postala rahlo sumljiva.

En natakar je potreboval kar nekaj razlage, da je odšel po drugega, ki je prinesel mali in veliki kozarec. Valjda velikega, kaj pa je pol litra piva. Bolj kot pivo, nas je zadela cena. Tri piva precej medlega okusa, v katere so vtaknili dve rezini limone, šestnajst evrov in pol. Uf, dovolj dogodivščin za en dan, gremo spat!

ROUSSILLON, GORDES – 27.4.2010 – Jutro je prineslo…nov dan. Kot že tolikokrat dosedaj. Po zajtrku smo ga začinili s sprehodom do ostankov katedrale in baptisterija iz 5. stoletja. Čez mostiček, kjer je namesto reke Colostre tekel potoček smo prišli do stebrov rimskega Apolonovega templja iz 1. stoletja našega štetja.

Otrokom so ostanki postali igrišče in spet jih je bilo potrebno kar malo miriti. Iz Riaza smo se odpeljali čez pisano Provanso. Intenzivne barve so sončnemu dnevu posodili modro nebo, zeleni grmički sivke, rumena polja oljne repice in rdečkasta prst.

Sledili smo poti proti osamljenemu mlinu pri kraju Montfuron (N43.839509 E5.692680). Sprehodili smo se do njega, pa ni nič mlel, je bilo premalo vetra. Postali smo, naredili tudi nekaj slik vasice, nato pa že odrinili naprej. Spet so bila ob poti neskončna polja oljne repice.

Peljali smo skozi Manosque in naprej do vasice Roussillon. Parkirali smo na parkirišču pod vasjo (N43.896190 E5.296424), dva evra je bila cena za cel dan. Iz boksa smo potegnili tri skiroje za otroke in ob cesti odšli nazaj do »le Conservatoire des ocres«.

Tam bi bilo možno parkirati tudi zastonj (N43.895211 E5.305163). Ma, ne bomo sedaj gledali na drobiž. Ostali so si ogledali le vhodni del, potem pa odšli nazaj kuhati kosilo. Jaz sem kupil kombinirano vstopnico, ki daje dostop tudi do pečin z okro in se s puncama in Matevžem napotil do obratov stare tovarne.

Videli smo, kje so nekoč okro ločili od peska, jo namakali in razrezali, osušili na soncu in na koncu v tovarni počasi drobili, dokler ni ostal samo prah. Če so hoteli dobiti drugačne odtenke, pa so jo žgali nad veliko pečjo. Posebej nas je navdušilo, ker smo na eni od tablic ob številnih drugih jezikih zagledali domač napis – rdeč.

Otroci so našli strgano vrečo z okro in kmalu so bili vsi popackani. Dovolj, gremo nazaj do avtodoma. Kosilo je bilo že pripravljeno, pa tudi prepozni nismo bili. Celo Matevž ga je ujel, čeprav mu je Alenka grozila, da bo lačen, če ne bo pravočasno nazaj.

Po kosilu smo se odpravili proti vasici, pa pred njo zavili do pešpoti okre (le Sentier des ocres). Na veliki sončni uri smo pogledali kako mineva čas, kupili vstopnice, ki so nam še manjkale in se napotili na daljšo pot.

Barve pečin so bile izjemne, osvetljene s soncem so prav žarele v beli, rumeni, rdeči. Fotoaparat se je kar pregreval. Nekaj vzorčkov smo nabrali tudi za spomin. Otroci pa so že vedeli, da je okra zabavna. Tako so si začeli nagajati, se obmetavati in kmalu so bili takšni kot Indijanci v divjih bojnih barvah.

Nedvomno bi se jih prestrašil še tako utrjen junak, kaj šele rahločutni starši. Še posebej, ko so ob povratku v trenutku naše nepazljivosti že mahali visoko sredi strmine. Takoj nazaj! Pot nam ni vzela veliko časa, pustila pa je toliko bolj močan vtis. Takoj za izhodom je bila pipa z vodo.

Postanek je bil obvezen, saj je bilo bojne barve potrebno izprati. Po svoje dokaj jalovo početje, saj bi se otroci barvno zlahka zlili s katero izmed pečin. Barvo je s kože voda še nekam sprala, z obleke pa precej težje. Zavili smo še v vasico, ki je vsa v toplih barvah okre.

Ulice so seveda polne trgovinic z raznoraznimi spominki, razglednicami in drugo kramo. Toda to niti ne moti, saj nekako spada zraven. Vzpeli smo se do terase nad mestom, od koder je lep razgled na okolico in pečine, se na kratko ustavili v cerkvi in na trgu sredi vasi opazovali na steno nabit poziv generala De Gaulla k odporu. Ni se nam zdel ravno star dobrih petinšestdeset let.

Ob spustu nazaj po ozkih ulicah je Robi odkril trgovinico, kjer so prodajali razglednice z raznoraznimi motivi spačkov. Seveda se je moral ustaviti. Otroci pa so bili kregani, saj so s skircami skakali in kar predivje vozili navzdol. Zato so ostali brez sladoleda.

To je povzročilo eksplozijo naše pubertetnice in lokalna policajka je le debelo gledala razvneto iskrenje, do katerega je prišlo ravno pred njo. Vožnjo smo nadaljevali do vasice Gordes. Meni je Garmin, s katerim nas je Robi zvesto vodil po Provansi, postajal vedno bolj sumljiv.

V vas nas je peljal po precej ozki cesti, lokalni gostilničar, mimo katerega smo lezli, se je kar držal za glavo. Še boljša je bila ženska, ki je na ovinku stala sredi ceste in Andrej je enostavno ni mogel obiti. Pa je kar stala, pogledovala proti gradu mimo katerega smo vozili in se ni zmenila, da zaradi nje ves promet stoji. Svašta.

Ko je končno lenobno stopila s poti, smo peljali naprej v breg, mimo parkirišča za avtodome. Ker nismo nameravali ostati čez noč, nanj nismo zavili, temveč parkirali za cesto (N43.914388 E5.200537). Maja, ki je šla v izvidnico do parkirnega avtomata, se ga ni mogla nagledati.

Ugotovili smo, da je pol ure zastonj, le neko številko bi morali odtipkati. Malo smo tuhtali, potem pa poskusili z 1234. Aparat je gladko izpljunil listek. Sledili sta še številki 4321 in 9876. Odlično. Malo smo sicer sumili, da so to številke, ki krajanom omogočajo krajše brezplačno parkiranje, a kdo bi to francoščino dobro razumel.

Odšli smo po ulici navzdol do glavnega trga pri gradu. Ravno smo še ujeli turistične informacije pred zaprtjem, nabrali nekaj prospektov in bili presenečeni, saj naj bi ogled gradu v nasprotju s podatki v vodniku ne bil možen. Francozinja je jedrnato pojasnila, da je grad itak prazen in ni kaj za videti, razen galerije na robu, ki pa se tudi ravnokar zapira. V redu.

Spustili smo se do cerkve sv. Firmina, pokukali vanjo in odšli proti razgledišču. V ulici sem opazil psa in ga slikal. Pa mu ni bilo pretirano prav in je renčeč zašibal proti meni. Uf. Na razgledišču se nam je odprl pogled na ravnico pod mestom, votline sv. Firmina s staro prešo za olive pa nismo niti pretirano iskali, niti našli.

Vrnili smo se do avtodomov, jaz sem malo višje še obrnil in že smo peljali po strmini na drugo stran navzdol. Le nekaj kilometrov naprej smo parkirali pod cesto na velikem parkirišču, kjer je bilo že nekaj avtodomov (N43.901148 E5.192624). Do vasi z boriji je bilo z avtodomom prepovedano, kilometer in pol pa se je slišalo kot prijeten večerni sprehod. Torej gremo.

Boriji so starodobna bivališča, izdelana v tehniki suhega zidu iz apnenčastih plošč. Zidovi so debeli do meter in pol, izvirajo pa iz drugega tisočletja pred našim štetjem. Do prejšnjega stoletja so jih še redno prezidavali po starih metodah. Danes naj bi jih stalo še okoli 3000 in res smo si enega ogledali že ob poti. To je bil tudi razlog, da sem v muzej Le village des Bories, kjer so obnovili celo vasico, odšel sam z otroci.

Časa za ogled ni bilo pretirano, zato smo film o restavratorskih delih izpustili in prebrskali raje same borije. Napisi pred hiškami so pojasnili, kaj je bilo v kakšni izmed njih. Nekatere, predvsem namenjene bivanju, so bile tudi opremljene. Druge so bile hlevi za različne domače živali, ovce, prašiče, koze, celo sviloprejke so gojili.

Čemu so služile shrambe in skednji, nam je bilo jasno, posebej zanimiva pa je bila vinska cisterna, ki je imela na zunanji strani hiše pipo. Morebiti si je vsak, ki je bil žejen, lahko kar sam postregel. Še dobro, da so bile hiše grajene tesno skupaj in se je potem do postelje nekako že zvalil.

Med povratkom so se otroci zabavali, lovili in pot jim je hitro minila. Odpeljali smo se naprej proti Fontaine-de-Vaucluse. Robi je iz široke ceste kar naenkrat zavil na ozko enopasovnico, ki je mimo travnika peljala nekam v goščavo. Nasproti nam je pripeljal terenec, kar ni dajalo ravno dobrih obetov.

Robi je trdil, da tudi ta pot pripelje prav. Ja, itak. Garmin. Obrnili smo in se vrnili na glavno cesto. Tudi sedaj je bila pot skozi vasico na poti malo bolj ozka, spust proti sami vasi pa strm in zavit. Toda vseeno je šlo brez težav. Peljali smo skozi vas, čez reko Sorgue in zapeljali na počivališče za avtodome (N43.920059 E5.119863).

Bilo je kar polno, le ob cesti je bilo še dovolj prostora. Pa tudi nam ni dišalo, da bi celo noč poslušali mimo vozeče avtomobile. Zato smo malo kombinirali, slišali nekaj dobronamernih pripomb francozov in nato parkirali v bližini izhoda. Čas je že bil, da smo spraznili kasete in napolnili vodo.

Ob naših aktivnostih je luč dneva počasi ugasnila. Robi je bil navdušen, da bo v vasi lahko gledal nogomet, pa se je vrnil z dolgim nosom, saj francozov v tej vasici žogobrc ni ravno zanimal. Le v enem lokalu je gorela televizija s pravim programom, pa še ta je bila zaprt.

Tako je bil obsojen na večerni klepet z nami in dokaj zgodnji odhod v posteljo.

FONTAINE-DE-VAUCLUSE, ORANGE, CHATEAUNEUF DU PAPE, AVIGNON – 28.4.2010 – Zjutraj smo še malo okupirali oskrbno postajo in ob tem opazovali, kako so se nekateri odpeljali skozi dvignjeno zapornico.

Pa nas niti gorenjsko srce ni preveč bolelo, ko so jo končno spustili. Tri evre pač ni pretiran znesek. Postali smo ob reki, opazovali race in ribiča, potem pa odšli do mostu čez reko Sorgue in se ob njej napotili mimo številnih prodajaln spominkov proti izviru.

Hoje je le za nekaj minut, fontana pa je, kot je ugotovil pred leti že Dave, dejansko francosko Divje jezero. Voda namreč iz globin privre v jezerce pod visoko steno in od tam teče že kot prava reka navzdol. Posedeli smo ob jezeru, opazovali ptice, ki imajo gnezda sredi stene in uživali v miru.

Do sem se res izplača priti zjutraj, preden se usujejo na razgledišče hrupne množice. Ljubljančan, naš stari znanec, nam je kasneje povedal, da je bila čez dan takšna gneča, da do jezera sploh niso šli. Ob povratku smo šli do tovarne papirja Moulin a Papier Vallis Clausa.

Prvi del prikazuje izdelovanje papirja na enak ročni način, kot so ga izdelovali v 15. stoletju. Drugi je seveda trgovina z vsem mogočim, natisnjenim na bolj ali manj ročno izdelanem papirju in nekatere druge pisarniške potrebščine.

V vasi sem na hitro skočil še do cerkvice, glede na kip pred njo in tudi v njej, verjetno posvečeno sv. Juriju. Torej se ne spodobi, da bi šel kar mimo. Na izhodu iz parkirišča smo denar stisnili v roke Francozu, ki ga je namesto nas porinil v režo avtomata in odpeljali pod visokim mostom proti mestu Orange.

Peljali smo proti centru mesta, mimo vojašnice tujske legije in parkirali na trgu v neposredni bližini antičnega gledališča (N44.135339 E4.811003). Pogled na parkirni avtomat nas je spomnil na Gordes. Odtipkali smo iste številke in že smo imeli v rokah listke za parkiranje. Smo se pač naredili…Francoze.

Mimo gledališča (Theatre Antique) smo šli skozi mesto čez trg republike in mimo katedrale Notre Dame de Nazareth proti slavoloku zmage (Arc de Triomphe). Nas je kar navdušil, ohranjenost podob na njem pa presenetila. Posvečen je bil veteranom, ki so osnovali rimljansko kolonijo v sedanjem mestu Orange.

Ko so se otroci naletali, smo se hecali, da pojedo preveč žgancev in so ravno oni strgali debelo železno verigo, potem pa šli počasi nazaj proti gledališču. Ostali so sklenili, da gredo naprej, mi z Majo in puncama pa smo zavili v gledališče. Je eno najbolje ohranjenih v Evropi.

Zgradili so ga v začetku krščanskega obdobja na naravni vzpetini Colline-St-Europe. Sprejel je do 7000 gledalcev, ki so sedeli glede na družbeni položaj. Nad gledališčem je bil razpet baldahin, ki je gledalce ščitil pred dežjem in soncem. Nad odrom je kip imperatorja cesarja Avgusta.

Na odru so igrali tragedije, komedije in pantomimo. Zgodovino gledališča skozi čas pokaže film. Nas je predvsem presenetilo, da je znotraj njega v 16. stoletju zrasla prava naselbina, kjer so živeli revni prebivalci. Šele v 19. stoletju so hiške počasi začeli rušiti in odstranjevati eno za drugo.

Hkrati se je tudi začela obnova gledališča, ki danes spet kaže svojo nekdanjo mogočnost. Ob gledališču ležijo ostanki templja. Punci sta že na vhodu dobili knjižici in barvice in z Majo so med sprehodom po preteklosti reševale naloge.

Ogledali smo si še novo multimedijsko predstavo, ki tudi s hologrami prikaže zgodovino gledališča od časa Rimljanov do danes, ko na odru večkrat nastopijo tudi sodobne glasbene skupine. Iz gledališča smo odšli čez cesto v muzej (Musee Municipial).

V njem je predstavljena zgodovina mesta Orange v umetnosti, v eni izmed sob je možno tudi videti, kako so nekoč tiskali na blago, v oddaljeni sobi pa so kamniti fragmenti in ostanki mozaika. Mimo gledališča smo se vrnili na parkirišče in odpeljali proti vasici Chateauneuf-du-Pape.

Ob vožnji mimo številnih vinogradov smo najprej mislili, da so francoski vinogradniki pač leni, potem pa ugotovili, da imajo kamni, ki povsem prekrivajo tla pod vinskimi trtami svoj pomen. Odbijajo namreč sončno svetlobo.

Preden smo prišli do vasice, smo zavili do Chateau des Papes, ruševine papeške palače, katera je v največji meri zgorela v 16. stoletju v verskih vojnah. Dostop je mimo obokanega vhoda in po ozki cesti (N44.058330 E4.829039). Preostanek naše odprave je tu ravno mlaskal svoje kosilo.

Mi smo se ustavili le za pogled na ostanke palače, vas in ravnino naokoli. Vzpetina je namreč prvovrstno razgledišče. Potem pa odpeljali navzdol in parkirali na brezplačnem parkirišču pri mestni hali, nad bazenom (N44.055689 E4.833707).

Ko smo pojedli, smo se začeli usklajevati. Robi in Andrej sta malo krožila po vasi in na koncu zatrjevala, da sta itak mislila priti ravno na to parkirišče, da pa sem ju jaz zmedel. Ja, pa jade. Vas je središče vinarstva in skoraj vsaka hiša ima vinsko klet in ponuja degustacije.

Robi je tu prišel na svoj račun. V Lidlu je zatrdil, da se vino po dva evra tam ne kupuje. V redu. Tako smo otmeno uleteli v eno od vinskih kleti in kot pravi poznavalci nakazali, da bi radi degustirali. Ženska se je nasmehnila in nam pod nos porinila seznam vin s cenikom.

Cene so se začele tam nekje okoli 30 evrov za buteljko. Nas je kar izstrelilo ven. Mimo parkirišča smo odšli do muzeja vina. Najprej smo mislili, da je vse skupaj samo komercialni nateg, potem pa ugotovili, da je v hiši res predstavitev pridelave žlahtne pijače in oprema za gojenje, obiranje in predelavo vina.

Na steni je bil zemljevid vinorodnih dežel. Na našem območju sta bili dve. Yugoslavie in Croatie. Kam spadamo, se lahko vsak odloči sam. Seveda se tudi muzej izteče pri zloženih buteljkah, le da so bile cene nekaterih precej bolj razumne. Malo smo degustirali, nekaj malega kupili in se vrnili do avtodoma.

Naš naslednji cilj je bil Avignon. Pot ni bila dolga. Peljali smo proti znanim koordinatam, ob mestnem obzidju in mimo mostu Pont St-Benezet ter zavili čez Rono na otoček Piot. Takoj ko je bilo možno, smo zavili desno in na majhnem parkirišču parkirali (N43.953206 E4.797207).

Table ni bilo nobene, torej bo že v redu. Ker smo želeli ujeti ogled papeške palače, smo drugim le pomahali z uro in pohiteli naprej. Čez most, levo in potem sledeč smerokazom. Čisto enostavno. Pripeljali so nas do Place du Palais.

Palača je bila še odprta, na vhodu pa smo na naše presenečenje srečali znanega Ljubljančana, ki je kupoval karte. Svet je res majhen, Provansa še bolj. Papeži so iz Vatikana pribežali leta 1309, vanj pa so se vrnili 1377. V Avignonu so ostali le še protipapeži, dokler ni leta 1403 še Benedikt Xlll. pobegnil iz Avignona.

V slabih sto letih so zgradili najprej staro palačo (Palais Vieux), Klemen Vl. pa še novo palačo (Palais Neuf). Papeški dvor je v 14. stoletju pomenil za Avignon in okolico središče umetnosti in učenja. Ogled smo začeli seveda v zakladnici. Bila je prazna. Kaj pa drugega.

Duhovščina in financiranje vojn v Italiji sta bila draga, zato so vreče z zlatniki vztrajno kopnele. Pogledali smo si s freskami prekrito kapelo Saint-Jean, se čudili veliki kuhinji, katere streha je en sam dimnik, šli skozi papeževo sobo in iz terase občudovali pogled na mesto pod nami.

V eni od sob so bili portreti papežev, šli smo še čez veliko kapelo, potem pa spet pod sončno svečavo. Palača je ogromna, toda bolj ali manj prazna. Ko smo malo pred sedmo prišli spet na trg pred palačo, je bila katedrala Notre-Dame-des-Doms najbližja.

Zavili smo vanjo in ravno, ko sem stopil v zakladnico, kjer hranijo mašne plašče, monštrance in relikvije, je pristopil duhovnik in vprašal, če je še kdo notri. Nak, a ja kakšen problem? Ja, ob sedmih zapirajo. Ali lahko samo še deci pokažem ta blišč? Itak. Prijazno.

Pa me je slišala le Ajda. Hitro sva šla še enkrat čez lekcijo cerkvenega bogastva, potem pa skozi cerkveno ladjo stopala proti izhodu. Nuna nas je pri stranskih vratih spustila iz zamreženega vhodnega dela. Kam sedaj? Desno so vrtovi Rocher des Doms, kjer naj bi menda nekoč pohajali papeži, gremo torej tja.

Pa se nam niso zdeli nič posebnega. Ko smo se na drugi strani že spuščali proti reki, smo ugotovili, da je prehod na obzidje zaprt. Torej moramo nazaj. Prav. Na Place du Palais smo kupili sladoled, potem pa stopali proti Place de l’Horloge in mimo mestne hiše z značilnim stolpom že obračali nazaj proti obzidju.

Skozenj smo zlezli čez enaka mala vrata, kot ob prihodu. Smo pač bolj skromni in v mesto prihajamo in iz njega odhajamo potiho in brez blišča. Prečkali smo cesto in se ob vodi sprehodili do Pont St-Benezet oz. Pont d’Avignon, mostu, ki naj bi ga leta 1177 začel graditi pastir Benezet, dokončan je bil leta 1185.

Most je bil izjemno pomemben, saj je bil edini prehod čez Rhono med Lionom in Sredozemljem. Toda ni mu bilo usojeno, da bi stal prav dolgo. Že leta 1226 ga je Louis Vlll. podrl tri četrtine, po obnovi pa ga je večkrat vsaj delno odnesla visoka voda.

V 17. stoletju so njegovo obnavljanje opustili, legendaren pa je postal predvsem zaradi pesmice Sur le Pont d’Avignon. Dotaknili smo se ga, potem pa odšli ob obali in se čez prometno cesto morali narediti kar malo Francoze, da smo prišli na most, ki je danes neprimerljiva konkurenca srednjeveškemu. Seveda po prehodnosti čez reko, po znamenitosti mu ne seže niti do gležnjev.

Prijatelji so si mesto ogledali bolj na izi in v tem stilu smo se tudi odpeljali naprej. Cilj je bil Remoulins. Vasica leži v neposredni bližini znanega akvedukta Pont du Gard. Pred mostom čez reko Gardon, je parkirišče, kjer je možno prespati (N43.938032 E4.558570).

To se je videlo, saj je bilo na njem že nekaj avtodomov. Parkirali smo in poklepetali z Nemcem, kateremu se je čez obraz razlezel nasmeh, ko je videl, da ga končno nekdo razume. Ko smo izvedeli, da sta se parkirišči pred mostom podražili v zadnjem času za trikrat, smo začeli kombinirati, kako bi si prihranili ta strošek.

Da bi plačali 15 evrov za tiste pol ure, kolikor potrebuješ za ogled, se nam je res zdelo pretirano. Končno smo odločitev prepustili jutru.

PONT DU GARD, TARASCON, LES BAUX-DE-PROVENCE – 29.4.2010 – Zjutraj smo se na svežem zraku najprej pokazali trije mušketirji in ugotovili, da bom še najtežje prišel iz parkirišča.

Zato sta se Robi in Andrej s kolesi odpeljala do Pont du Garda, da si ga ogledata in preverita situacijo s parkirišči. Jaz pa sem bil določen, da najdem pekarno in vsaki posadki dostavim dve bageti. Ni mi bilo potrebno daleč hoditi.

Težavo sem imel le priti čez cesto. Ko sem že imel zeleno na semaforju, so vozniki svoje jeklene konjičke še kar porivali čez prehod za pešce z nezmanjšano hitrostjo. Najprej sem si mislil, pih, Francozi, potem pa ugotovil, da je dejansko semafor samo na eni strani ceste. Sedaj sem prejšnje misli lahko samo potrdil.

Ko smo pozajtrkovali, je izvidnica že prišla iz opravljene naloge. Pont du Gard ogledan, parkirišča draga, gremo. Naša posadka se je razdelila na ostala avtodoma, Robi in Andrej sta nas odpeljala v bližino znanega akvedukta. Res nas je pogled na mogočno gradnjo nad reko Gardon presenetil.

Sprehodili smo se ob njem na drugi breg, saj je bil glede na jutranje sonce od tam pogled še lepši, potem pa ob povratku z otroci in babico odšli do vrha akvedukta. Nanj se seveda ni dalo, videli pa smo, kje je voda skozi tunel pritekla do akvedukta in potem tekla čezenj.

Na vratih, ki so preprečevala dostop, so pustili linico, da se je dalo narediti lepo fotko. Šli smo še do razgledišča, potem pa spet navzdol. Do vrha akvedukta smo se vzpeli tudi na drugi strani, vendar pogled tu ni bil tako zanimiv.

Spet smo se spustili nazaj do starodavnih oliv, jaz sem šel naredit še nekaj fotk, ostali pa proti kraju, kjer smo bili domenjeni s šoferjema. Ko je pripeljal Robi, smo bili pripravljeni. Jaz sem odprl vrata, ostali pa so eden za drugim hitro poskakali noter. Rekordni pit stop.

Pri Andreju ni šlo tako hitro, saj je imel vrata zaklenjena. Pa, saj ni bilo gneče na cesti. Vrnili smo se na parkirišče in kaj kmalu odpeljali proti Tarasconu. Jaz sem le vozil zadaj, navigacije nisem niti pripravil, saj nas vendar vodi Garmin. Ko smo prišli v mesto, sem opazoval nizke cene goriva.

Škoda, ker se Robi nič ne ustavi. Pred kanalom Rone (Canal du Rhone a Sete) Robi ni zavil čez most, temveč v stari center mesta. Ja, Garmin, itak. Vijugali smo med železnimi ograjami in vedno dlje kot smo lezli po ulici, vedno več ljudi ob cesti se je držalo za glavo.

Ko smo se ustavili, sem pogledal v ogledalo in za seboj zagledal modre lučke. Police Municipale. Hodila sta do vsakega od nas in razlagala nekaj takšnega, kot da nas bosta skušala spraviti ven. Robi je odpeljal naprej, Andreja pa je hotel policaj obrniti v prečno ulico. Ja, pa jade.

Zarolati sedemmetrsko zverino v ozki ulici za 90 stopinj. Neizvedljivo. Med tem, ko je tudi policaju postajalo jasno, da ne bo šlo, je prišel še drugi in poročal, da se je Robi prebil skozi. Torej gremo naprej. Saj je kar šlo, avtomobilov nasproti na srečo ni bilo, saj je bilo prostora med železnimi količki ravno za nas.

Cesta se je razširila v manjši trg, možnost naprej je bila levo skozi ožino. Šlo je na tesno, vendar je. Ko sva pripeljala naprej do obzidja, je policaj prišel za nama in se držal za glavo. Ni si mislil, da nama bo uspelo. Ko je Andrej omenil Garmina, je samo še bolj zmajeval.

Ko pa mu je omenil ozke ulice, je le rekel »Welcome to France«. Itak. Odredil je, da gremo levo in tako sva tudi naredila. Ter čez nekaj deset metrov prišla do križišča. Naprej in levo slepa ulica, desno podvoz, višina 2,8 metra. Na srečo se je dalo obrniti. Policistu je bilo nerodno in se je opravičeval, a kaj se more.

Sedaj sta policista vozila pred nami, spotoma smo pobrali še Robija in vozili za njima vse okoli starega dela mesta do parkirišča pri areni (N43.811807 E4.644285). Policistoma smo v zahvalo ponudili slovensko pivo, pa ga nista hotela vzeti. Saj ga lahko kasneje…ne, ne moreva z njim na postajo. Ma, potem pa merci in adijo.

Odšli smo do gradu, se vzpeli proti vrhnjemu delu, ki pa ga je oskrbnik ravno zaklenil. Siesta. Mene je bolj motilo nekaj drugega. Namreč to ni bilo niti mesto, niti grad Tarascon, kamor smo bili namenjeni. Zašli smo v ožine mesta Beaucaire, ki je na drugi strani reke in policista sta nas, ko smo omenili grad, pripeljala seveda do njihovega. Gremo torej dalje.

Sedaj sem vodstvo prevzel jaz, navigiral do bencinske Total s poceni dizlom (1,12) in naprej proti Roni. Ko smo pripeljali čez njo, je bilo treba le še zaviti levo in že smo bili pri gradu Tarascon (N43.805625 E4.654964). Grad je zgrajen na strateškem položaju ob reki.

Sprva so ga naredili iz lesa in kamenja, leta 1400 pa so Ludvik ll in njegovi sinovi zgradili mogočen grad. Ta je v teku zgodovine služil različnim lastnikom kot renesančna palača, v 18. stoletju pa so ga spremenili v zapor. Leta 1932 se je pričela obnova, ki mu je prinesla stari sijaj. Seveda bolj zunaj, saj je znotraj prazen.

Spet so se ostali odločili, da gredo dalje, Maja in babica kuhat kosilo, jaz pa z otroci prisluhnit zgodovini med hlad visokih zidov. Sprehodili smo se skozi park s poskočno vodo in čez vhodni mostič prišli do glavnega dvorišča.

Sobe v gradu so danes bolj ali manj prazne, na stenah so slike, natisnjene na plastificirano platno, ki pred očmi obiskovalcev slikajo življenje v srednjem veku. Le po napisih je možno razbrati, čemu je posamezen prostor nekoč služil. No, pri stranišču niti ni bilo potrebe po posebni razlagi.

Sicer pa smo šli skozi kapelo, dvorano za žure, kraljevi salon, spalnico kralja, sprejemno dvorano. Najbolj zanimiva je seveda streha, iz katere je odličen pogled na mesto Tarascon, Rono in mesto Beaucaire z gradom na drugi strani.

Zanimivo je, da je cela streha pohodna, ob robu pa je med prekladami možno med nogami gledati tla 48 metrov nižje. Vrtoglavo. Ob spustu smo šli še v sobo galej, kjer so na stenah grafiti gradu in galej, pokukali, kje so bili zapori, nato pa na parkirišču trkali in spraševali, če je kosilo že pripravljeno.

Polnih želodčkov smo se odpeljali po sledeh prijateljev. Navigirali smo proti vasici Les Baux de Provence. Vzpenjali smo se do vasi in peljali mimo. Ko sem bil že malo skeptičen, če nismo predaleč, smo na levi zagledali parkirišče, Robi in Andrej sta bila že tam (N43.750008 E4.792758).

Ker so bili šele pri kosilu, smo mi čas izkoristili za obisk vinske kleti Caves de Sarragan v bližini. Oči so nam skoraj izpadle, kaj takšnega se splača videti. Pa ni bilo toliko sodov ali buteljk. Dvorišče pred vinsko kletjo in sama klet sta namreč vrezana v skalo.

Tako imaš občutek, kot bi prišel izpod stropov visoke katedrale v mogočno podzemno votlino. Čeprav nas gostilničar sprva ni prav preveč opazil, se je kasneje le toliko potrudil, da nam je ponudil v degustacijo merlot in rose. Tudi Ajda je v prvega pomočila jezik, pa se le skremžila in mi vrnila kozarec.

Vsekakor so ženske rose povsem skritizirale z oceno »kot vodeni sok«, tako da je v vrečki z nami nazaj na dnevno svetlobo potovala steklenica merlota. Katero izbrano vino imajo v velikih cisternah v votlini, pa tako ali tako nismo izvedeli.

Z Robijem smo se peš odpravili proti vasici, Andrej pa nas je kmalu prehitel s kolesom. Šli smo mimo Cathedrale d’Images in se vzpeli v vasico. Ozke ulice so se nam takoj priljubile. Vzpenjali smo se proti vhodu v grad.

Robi je malo kolebal, pa smo ga z Matevžom prepričali, da si gremo vsekakor pogledat trebušeje. Otroke smo si posojali tako, da smo ubodli najboljšo kombinacijo za vstopnino, pobrali avdio vodiče in pri trebušejih srečali Andreja. Dva kao viteza, sta uganjala norčije.

Jaz sem se sprehodil po razgledni skali mimo spomenika Charlounu Rieu. Pod skalo se začenjajo vinogradi in oljčni nasadi. Nekoč so tu rasle predvsem oljke, potem pa jih je v dveh zmrzalih prejšnjega stoletja pomrznilo 80 odstotkov. Zato so lastniki izpraznjen prostor zasadili z vinogradi. Sedaj se oljke vedno bolj vračajo na ravnice okoli Chateau des Beux de Provence.

Glumača sta ob mojem povratku iz množice izbrala ravno Alenko. Prikazala sta, kako si zamišljata samoobrambo. Seveda je vse izpadlo precej hecno, predvsem pa je bila Alenka deležna bučnega aplavza. Viteza sta si sedaj vzela malo odmora, mi pa smo šli na sprehod mimo oblegovalnih naprav po gradu.

Otroci so na vhodu dobili knjižice in svinčnike in so med letanjem po gradu iskali črke. Ostali smo se raztepli in raziskovali ostanke nekdaj mogočne utrdbe. Zlezli smo na prvi in drugi stolp, pri čemer je vzpon kar malo zahteven, saj so stopnice v mehki kamnini nekje že močno zlizane. Ali od kovinskih špičakov srednjeveških vitezov ali podplatov številnih obiskovalcev današnjega časa, ne vem.

Kapela, bivalni prostori, klet, cisterne za vodo in golobnjak, marsikaj je bilo za videti. V osrednjem delu je bila včasih vasica z obrtniki in kmeti. Od hišk v teku časa seveda ni nič ostalo. Med našim raziskovanjem sta glumača končno pričela pripravljati trebuše in izstrelila vodni balon. Danes so gledalci ploskali, pred davnimi leti pa bi grajska gospoda, oblegana z vodnimi bombami, po tleh popadala kvečjemu od smeha.

V kapeli smo si pogledali film – znamenitosti Provanse iz zraka, nato pa že zastavili korak proti izhodu. Med spustom skozi vasico smo spet šnofali po izložbah številnih prodajalnic spominkov, potem pa sopihali proti parkirišču. Nenavadne skalne oblike vse okoli, so nas ponovno navdušile. Next stop – Arles.

Med vožnjo proti temu provansalskemu mestu, sem se za minuto ustavil na parkirišču pri samostanu Montmajour. Ura je bila pozna, dostop zaprt. Pa je bilo vseeno zanimivo pogledati zunanjost benediktinske opatije iz 10. stoletja. Ker so ostali ušli naprej, nas je navigacija vodila proti počivališču v Arlesu.

Videl sem sicer avtodome na parkirišču, vendar mi sprva ni bilo jasno, kako do njih. Zato sem zavil ob Roni in peljal mimo avtobusne postaje. Glej, saj so tam spredaj tudi avtodomi. Ko sem prišel bližje, sem ugotovil zmoto. Cigansko naselje.

Za mano sta prišla tudi Robi in Andrej, ki sta me čakala v enem od krožišč. Sem tako šibal, da ju sploh nisem opazil. Ker nam okolica ni dajala ravno dobrega vtisa, je sledil obrat in povratek mimo parkirišča, pod Porte de la Cavelerie in naokoli proti parkirišču z avtodomi (N43.681823 E4.631092).

Dejansko okoli riti v varžet. Prostora je bilo ravno še prav. Ko sta se odpeljala dva osebna avtomobila, smo vsi lahko parkirali skupaj. Ob tem nas je takoj pozdravil Francoz, ki se nas je spomnil iz Fontaine-de-Vaucluse. Bo n’ žur, smo odgovorili. Pa res pravega zvečer ni bilo.

Najprej smo si izprašali vse možne prekrške, ki smo jih v teh dneh naredili na cesti, potem pa sedli na zid ob avtodomih in med tem, ko so otroci gledali risanke, klepetali do onemoglosti.

ARLES, AIGUES-MORTES, CAMARGUE – 30.4.2010 – Jutro se je takoj po zajtrku začelo z iskrenjem. To se je stopnjevalo do poka. Jah, puberteta. Z zamudo smo odšli, potem, ko se je dim razkadil, za ostalimi. Čez Porte de la Cavalerie proti areni. Sprehodili smo se mimo nje, kukali, kjer se notri kaj vidi.

Pa niso bile kovinske tribune videti prav nič privlačne. Ujeli smo prijatelje in pogledali, kaj piše na pojasnili tabli. Potem pa mimo antičnega gledališča zakrožili po mestnih ulicah nazaj proti avtodomom. Nekaj časa je trajalo, da smo se vsi zvrstili na oskrbni postaji, potem pa že peljali iz mesta in naprej na jug, proti pokrajini Camargue.

Ob cesti so bila številna riževa polja, nekatera še prazna ali z le prvimi nežnimi bilkami, sem in tja pa je kje riž že prav konkretno poganjal. Zavili smo proti kraju Aigues-Mortes ali mrtve vode po naše, pred njim napadli lokalni market in nato navigirali čez most do počivališča za avtodome (N43.566311 E4.185962).

Cena 12 evrov nas je obrnila, spustili smo mimo gasilno vozilo na nujni vožnji, se strmo vzpeli nazaj na most in peljali ob mestecu do parkirišča, primernega tudi za avtodome na drugi strani (N43.565029 E4.196445). Cena 1,6 evra na uro, se nam je za krajši obisk zdela precej bolj primerna.

Najprej smo se seveda ustavili ob konjih, ki so se pasli na bližnjem travniku. Otroci so jih pobožali, starejšim pa se je eden prav grdo nasmejal. Hej, rumeni zobje niso ravno ogledalo konjske kulture! V mesto smo zakorakali skozi enega od stranskih stolpičev, Maja pa nam je ob tem pripovedovala, da so morali ljudi pred stoletji podkupovati, da so se prišli naselit v ta odročna slana močvirja.

Hodili smo po ozkih ulicah, med hiškami, ki so takšne, kot so bile okoli leta 1300, ko so mesto zgradili. Številne izmed njih ponujajo danes takšne ali drugačne spominke, nekatere so spremenjene v restavracije. Pisano življenje mesta se je danes dopoldan žal utapljalo v sivini in dežnih kapljah, ki so občasno padle z neba. Dežniki, ki smo jih imeli s seboj, so kar prav prišli.

Mimo cerkve Notre-Dame des Sablons ali Naše peščene gospe, smo šli čez Place St-Louis proti Porte de l’Organeau. Z Robijem sva se povzpela po stopnicah pod obzidje in naredila nekaj fotk. Temni oblaki nam niso dali volje, da bi se vzpeli na obzidje, tudi razgled v takšnem vremenu ne bi bil bogvekaj.

Zato smo se ob obzidju in po mestnih ulicah vračali do Porte de la Reine in nazaj na parkirišče. Do njega sva z Majo prišla ravno minuto, preden bi bilo potrebno plačati še drugo uro. Hitro sva vtaknila notri kartico in denar, potem pa pred parkiriščem počakala na Robija in Andreja.

Pot nas je vodila nazaj, v smeri Saintes Maries de le Mer. Ob cesti smo opazovali bele konje, videli pa smo tudi znamenite črne bike. Naš naslednji postanek je bil pri Parc Ornithologique du Pont-de-Gau (N43.487981 E4.404371).

Najprej smo naredili kosilo, saj je bil čas že pravi, potem umirili otroke, ki so se igrali po parkirišču in odšli do vhoda. V rezervatu za ptice Pont-de-Gau živi večina vrst camarških ptic. Dvakrat na letu pa se tu ustali še okoli 350 vrst selivk, ki potujejo na jug oziroma sever.

Glavna atrakcija pa so seveda Flamingi ali Plamenci, ki jih je v Camargueu okoli 10.000 parov. V parku je več poti, glavni sta desna, ki je dolga tri kilometre in je za navadne smrtnika zaradi velikega števila različnih vrst in predvsem Plamencev bolj zanimiva. Leva je dolga štiri kilometre in so jo ob našem obisku ravno urejali.

Mimo kletk s sovami smo prišli do lagune Marais A. Lamouroux, kjer je bila največja skupina Plamencev. Lahko smo jih opazovali čisto od blizu, se smejali njihovi nenavadni hoji, navijali ob razburljivem kreganju in se čudili, kako veliki so med letom. Ne vem, koga bi te graciozne ptice pustile ravnodušnega.

Na otočku na drugi strani je stalo drevo, polno ptic. Vrsta čapelj je verjetno gnezdila v vejah precej suhega osamelca. Šli smo okoli Marais de Pont de Gau in opazovali galebe in številne druge ptice, ki so bodisi krožile okoli nas ali pa pristajale v trsju.

Ko smo prišli do točke, kjer se je možno vrniti do izhodišča in tako zaključiti krajši del poti, je Andrej sporočil svojo odločitev, da gredo proti avtodomu, mogoče še na kratko proti Saintes Maries de le Mer in potem proti domu.

Mi smo imeli še nekaj več časa, pa tudi Alenka je Robiju potarnala, da bi se rada nahodila. Zato smo se od Andreja poslovili in povsem iskreno zatrdili, da nam je bilo v družbi njega in njegove družinice zelo prijetno. Pomahali smo si z upanjem, da se kmalu spet kaj vidimo.

Na daljši poti so nas table prepričale, da bo potrebno ravno v obratno smer, kot jo je kazal zemljevid, ki smo ga dobili na vhodu. Izgleda, da so z obnovo velike lagune Marais de Gines tudi obrnili smer. Pot bi ne bila pretirano zanimiva, če nam ne bi družbo delale in norčije uganjale nutrije.

Sprva smo mislili, da so bobri, potem pa po obliki repa ugotovili, da bo to neka druga žival. Najbolj hecno je bilo, ko smo stali ob luknji v tleh, pa je iz druge strani poti mimo nas prišibala nutrija in se zapodila vanjo. Nič ne boste stikali okoli moje hiške, si je verjetno mislila.

Videli smo sicer tudi kar nekaj ptic, toda povsem brez vsakršnega ornitološkega znanja, smo bili čisto bosi. Lepi tiči pač. In nič več. Je bil pa pogled na veliko laguno Etang de Gines, obsijano s posameznimi sončnimi žarki skozi zlato trsje, prav poseben.

Šli smo še do opazovalnice, nato pa ob oprezanju za nutrijami počasi nazaj proti izhodišču. Smejali smo se podgani, ki je pticam kradla hrano in si pogledali male sove. Na pojasnilni tabli pred izhodom smo si še enkrat lahko prebrali vse o razliki med bobri in nutrijami.

Spet na cesti, smo peljali proti Saintes Maries de la Mer, brez težav našli počivališče za avtodome in tam parkirali (N43.454186 E4.438267). Nihče ni prišel do nas, torej verjetno drži, da kasirajo le zjutraj. Odšli smo na sprehod ob obali in naprej do centra kraja, ki ima ime po treh Marijah – Mariji Magdaleni, Mariji Jakoba (sestra Device Marije) in Marji Saloma (mati apostolov Janeza in Jakoba).

Ko so jih skupaj s služabnico Saro, sv. Marto in njenim bratom Lazarjem izgnali po križanju, so z ladjo pristale na tem območju. Tri Marije so tu tudi ostale. Pokukali smo v cerkev, posvečeno seveda Mariji – Eglise de Notre-Dame-de-la-Mer.

V kripti cerkve je kip zavetnice ciganov, Sare, črna Madona. Dostop na razgledno streho cerkve je bil pozno popoldan že zaprt, zato smo počasi odšli nazaj proti obali. Kraj je poln trgovinic, kjer pa so se nam cene zdele višje kot drugje po Provansi, hkrati pa je bila ponudba še posebej kičasta.

Kar malo razočarani smo bili, saj smo pričakovali prijetno staro obmorsko vasico in po možnosti kakšen pravi ciganski žur. Pa ni bilo nič od tega. Ob povratku se je Živa zaradi papuč zvrnila na obalnih skalah in tako je bilo norenja za nekaj časa konec. Na srečo razen dveh črnic ni bilo hujšega.

Tudi ob odhodu iz parkirišča nas ni nihče začopatil, torej smo se mirno odpeljali iz vasi. Sprva smo se vračali proti Arlesu, potem pa zavili v smer proti Salin de Giraud. Mimo nas je drsela nežna camarška pokrajina. Ob cesti so se pasli beli konji, na pašnikih smo spet videli črne bike z mogočnim rogovjem.

Glavne ceste so bile široke, stanske malo ožje, a prav nič prometne. Ko smo se peljali iz mesteca Salin de Giraud proti sloviti plaži Piemanson, smo opazili velike kupe soli. Solna industrija tu prav cveti. Soline pa so hkrati tudi področje, kjer se hranijo številne ptice, v daljavi smo opazili Plamence.

Ko smo se bližali plaži, sem bil navdušen, saj sem mislil, da so pred nami na obali avtodomi. Ko smo prišli bližje, smo videli, da so to prikolice, večina jih je bila vsaj na prvi pogled že precej zjahanih. Presneto, to ne more biti drugega, kot cigani. Kam za vraga smo prišli?

Na desni je bilo nekaj avtodomov, toda mivka je izgledala precej sumljivo. Zato smo zavili levo in peljali po utrjenem delu. Prav nič nam zaupanja ni povečal pogled na prvi zakopani avto in čez nekaj deset metrov na še enega, ki so ga ravno tiščali iz sipke podlage.

Z Robijem sva parkirala ob utrjenem delu, da bi se lažje izkopala ven, če bo potreba (N43.347118 E4.790873). Mene sta skrbela le vreme, saj bi dež precej zapletel položaj in pa sosedje. Avtodomov skoraj ni bilo, vse samo prikolice. Odšli smo do morja, bosa hoja po mivki je bila prijetna.

Opazovali smo ribiče z njihovimi dolgimi palicami, nabrali prve školjke, potem pa klepetali pred avtodomoma. Tastari. Mladina se je vrgla v gradbeništvo in začela zidati grad. Dokler seveda nismo odpiskali polčasa in so se morali, čeprav neradi, podrediti otresanju in čiščenju mivke.

Ta je enostavno lezla iz vsakega rokava in se jo je bilo nemogoče povsem znebiti.

SKOK ČEZ AZURNO OBALO – 1.5.2010 – Ponoči sem se enkrat zbudil in pogledal skozi okno. Zvezde na nebu so me pomirile. Dokončno pa me je zbudilo preseljevanje narodov. Bilo je kot v sceni iz filma Dan neodvisnosti, mimo nas so se množično vozile prikolice, ena za drugo.

Prvi maj je bil dan, ko so vse svoje podrtije za naslednje štiri mesece privlekli na plažo, jih tam postavili in tako postali novodobni cigani. Mi smo paru, ki je kazal jasen namen, da zasede naše mesto, v odlični namivkopiširiši francoščini pojasnili, da bosta morala počakati še kakšno uro, kar sta povsem stoično sprejela. Kaj pa je končno ena ura proti štirim mesecem užitka.

Z Robijem sva se sprehodila do uvoza na plažo in prešnofala desno stran. Postalo nama je jasno, kaj je mislil Udi. Tista stran je namreč opremljena s tablicami regionalnega parka, na vseh uvozih so suha drevesna debla.

Še zadnjič do morja, malo zakopavanja nog v presenetljivo topli mivki in čakanja, da otroci zgradijo grad do konca. Potem pa čiščenje. Seveda neuspešno, kakšna kila mivke je zagotovo še v luknjah avtodoma pripotovala domov, tako, za spomin. In počasno speljevanje, vožnja po sipini do asfalta in s tem začetek potovanja proti domu.

Bikcev danes nismo uspeli videti, takoj za Salin-de-Giraud smo zapeljali na trajekt, ki nas je za pet evrov prepeljal čez Rono (Grand Rhone). Peljali smo proti Maresillu, ko pa je cesta prešla v avtocesto, je Robi takoj zavil iz nje. Uvijala sva skozi Martigues in nad njim našla pri Cerrefourju najcenejši dizel na poti. Ni šlo prav veliko v tank, toda ceni 1,102 se nismo mogli odreči.

Robi je bil končno sit moje razlage, da je avtocesta proti Marseillu brezplačna in me je poslal naprej. Avtocesta je bila res zastonj, za Marseillom smo zavili iz nje in po običajni cesti nadaljevali nad St. Tropezom proti Cannesu po cesti N7.

Krajši postanek je Robi izkoristil za kuho kave, Maja pa kar za hitro kosilo. Ker sem še malo kompliciral, kje bi šli, je Robi odrinil naprej in napovedal, da se zvečer dobimo v Cremoni. Tudi prav. Pojedli smo, potem pa peljali skozi Cannes, seveda po glavni promenadi, mimo dvorane v kateri se odvija sloviti filmski festival.

Samo še kakšna filmska diva na rdeči preprogi je manjkala. Najraje bi ustavil, poslal ven Majo in gledal, kako bi na videz presenečeno obstala v soju luči in bliskavic. Pa je bil avto premalo eminenten in bi hitro kakšen prepotentnež za mano začel trobiti. Torej naprej.

Peljali smo mimo Antibesa proti Nici, ko nam je nasproti pripeljal znan avtodom. Robi. Haloooo. A so kaj pozabili, da se vračajo? Nismo se uspeli prepričati, gremo pač vsak svojo pot. Mi smo peljali do Nice, sledili tablam proti Mentonu in se tako izognili obalni gneči.

Nad kneževino Monaco smo zavili po cesti navzdol, se na kratko ustavili pri tablah za garažno hišo za avtobuse in avtodome. Ker smo vedeli ceno, smo sklenili peljati dalje. Pa nismo prišli ravno daleč. Je vse stalo oziroma se pomikalo po polžje.

Na prvem krožišču še nisem razmišljal o obratu, na drugem že zelo resno, na tretjem se pa itak ni več dalo. Bi moral čez dvojno črto, zraven pa dva resna monaška policista. Ko smo skozi Monte Carlo lezli proti Mentonu, je Maja odkrila razlog. Ni bil zbor delavcev na njihov dan, temveč grand prix starodobnikov. Nekatere ulice so bile zaprte, vse ostalo pa zabasano.

V Mentonu so bila vsa parkirišča, ki smo jih uspeli ugledati polna, torej gremo naprej. Gužva na cesti se je nadaljevala tudi v obalnih mestih Italije, lezli smo do Sanrema in potem pred Imperio obupali. Promet se je sicer malo sprostil, bil pa je čas za večerjo, prostega parkinga pa nikjer.

Zavil sem na avtocesto, na prijetnem in lepo urejenem počivališču smo povečerjali, potem pa peljali naprej proti Cremoni. Tam smo parkirali na znanem počivališču, le nekaj minut za nami pa je pripeljal tudi Robi. Se mi je zdelo, da je na avtocesti nekaj časa vozil za menoj.

Oni so ob presenetljivem obratu iskali mesto za kosilo, potem pa so nam bolj ali manj sledili. Poklepetali smo, šli pozdravit Hymer družbo iz Gorenjske, potem pa spat. Vsi, razen Robija, temu je Alenka šele ob štirih zjutraj dopovedala, da bo potrebno v posteljo.

CREMONA, GARDALAND – 2.5.2010 – Jutranje bujenje je še kar dobro uspelo, hitri kvazi zajtrk tudi še nekako. Oblačenje je bilo že bolj težavno. Dobro jutro smo voščili Robiju, ki je jasno kazal, da je bila noč presneto naporna in kratka. Potem pa malo pred osmo uro že hodili proti centru Cremone.

Od parkirišča za avtodome je oddaljen le nekaj minut, smer mi je bila že izpred tedna dni povsem jasna. Zato smo kmalu stali pred stolnico z najvišjim zvonikom (Torazzo) v Italiji. Vzpon nanj, pa tudi ogled krstilnice (baptisterija) danes ni prišel v poštev, saj se odpreta šele ob desetih. Takrat bomo mi že devetdeset kilometrov proč.

Mesto se je šele prebujalo, kar si čutil na vsakem koraku. Sprehodili smo se po trgu Piazza del Comune pred stolnico, nekaj minut prisluhnili slovesnemu vzdušju maše v njej in ob tem na tihem ugotavljali arhitekturne posebnosti cerkve, posvečene Marijinemu vnebovzetju. Presežki tako zunaj, kot znotraj.

Ob vračanju proti avtodomu, smo uvideli, da je Cremona tudi center izdelovalcev violin, k njihovim delavnicam so usmerjale številne tablice. Prisluhnili smo pesmi, ki so jo udarjali zvonovi cerkve sv. Abbondija. Ajda mi je razložila, da igrajo nek kanon. Uf, torej smo res že v letih, ko nas učijo otroci. Hitro gre čas.

Pomahali smo Alenki in ji zaželeli srečno pot. Potem pa odrinili proti bencinski črpalki. Dizel je bil bistveno dražji kot teden dni nazaj, zato smo bolj varčno natočili, potem pa že drveli po avtocesti proti Peschieri. Na izvozu iz avtoceste sem se tako jezil nad počasnim Nemcem, da sem seveda zašel na cesto proti Veroni in naredil do parkirišča pred Gardalandom ovinek okoli riti v varžet.

Pa nič zato, kilometer ali dva več, smo se pa izognili sami Peschieri. Parkirali smo, s puncama sem na hitro zagrabil vse potrebno za današnji krajši obisk parka in kot bi mignil smo že prvič drveli z Mammutom. Seveda je bilo vajo treba ponoviti, nato pa je bila gneča za naš okus že prevelika.

Smo odhiteli do Jungle Rapids, kjer smo iz pomenka Hrvatov pred nami izvedeli, da je na Atlantidi prišlo do okvare. Z okroglimi rafti smo se naokoli peljali s poševnookimi navdušenci nekje iz Azije. Debeloriti predstavnici ženskega spola sta se med vožnjo tako hihitali in vreščali, da je bilo bolj zabavno gledati njiju kot okolico.

Ob enajstih se je odprl še preostanek parka. Seveda smo odšprintali do Sekvoje. Je bilo treba, da nam pride malo krvi v glavo. Potem pa smo se še zarolali na čarobni gori in postrelili vse vire energije pri Ramzesu. Umirili smo se ob vožnji z ladjico Corsair, potem pa ugotavljali, da se je tudi v tem delu parka gneča povečala.

Zato smo se odpravili proti vhodu, Maji sporočili, da bomo postavljen limit dveh ur seveda malo prekoračili in za konec zavili na Atlantido. Je čisto mirno sprejela. Me toliko pozna, da je nekaj takšnega pričakovala. Videli smo, da so zadevo že popravili in med tem, ko so ostali metali denar proč z nakupom polivinila, smo se mi junaško posedli v prvo vrsto.

Med spusti smo sedeli vzravnano, jaz sem jih celo snemal. Kaj bi nekaj moče, itak gremo domov. In res smo poštempljani priracali nekaj čez dvanajsto do avtodoma. Hitro smo pojedli kosilo, potem pa že peljali proti Veroni. Maja je izgubljala živce, saj bi bila rada čim prej doma, jaz pa sem trdil, da bo tam dizel cenejši.

Končno mi je postavila ultimat, še malo zviranja in tank je bil do Slovenije poln. Seveda je potem nisem mogel prepričati za vožnjo skozi Verono, potrebno je bilo nekaj kilometrov nazaj in na avtocesto. Vse, samo, da je mir v hiši. Vožnja je minila brez zapletov, mirno in zaspano.

Edina zabava je bila navigacija, ki me je vztrajno pošiljala proti Gorici in to celo, ko smo bili že tik pred izvozom za Fernetiče. Šele takrat mi je kapnilo, da ji je Maja pozabila ponovno zabičati, da imamo vinjeto. Pa je hotela nekje čez hribe domov. Pa kaj še.

Predzadnji pit stop v Sežani za točenje goriva in na Lomu za odlivanje zadnjih pridelkov. Potem pa brez ustavljanja do Milj. Presneto lepo je bilo spet priti domov.