(4.4.2010)

Včasih res ni potrebno daleč. Le nekaj kilometrov od doma najdeš takšno gričevje, ki ponuja še tako razvajenemu popotniku vse. Od nekajminutnih sprehodov do večdnevnih kolovratenj. Zakaj bi torej begal nekam v daljave, še posebej, če ti od velikonočnega praznovanja ostane le še en sam dan. Pa nekaj okruškov večer prej.

Če se ti ob tem obeta še nadodlična družba dobrih prijateljev, je usoda zapečatena. In to kljub slabim obetom vremenskih vedeževalcev na raznih televizijskih in internetnih kanalih. Sneg skoraj do nižin, dež, veter. Res ne vem, če bi si za praznične dni lahko izmislili kaj slabšega.

In ko smo na parkirišču na drugi strani šole v vasici Topol zrli v nebo, res nismo vedeli, kaj počnemo tukaj. Temni oblaki so dajali kaj slabo zaupanje v njihovo nepropustnost. Pa smo se vseeno odpravili. Saj konec koncev nismo iz sladkorja. Za vsak primer pa smo oblekli anorake in v nahrbtnike stisnili nekaj zložljivih dežnikov.

Na robu parkirišča (N46.09355 E14.36962, približno 660 višinskih metrov) je potrebno zaviti desno in se po cesti vzpenjati navzgor. Ta postane steza in preskoči na kolovoz, kjer zavijemo levo. Sledimo mu do vasice Brezovica pri Medvodah in nad njo proti že dobro vidnemu kuclju s cerkvico Sv. Jakoba na njem.

Pot nas pripelje prav podenj, pravega vzpona do vrha (806 m, pol ure) je komaj kaj, izbiramo pa lahko med bolj in manj strmo možnostjo. Pa cerkvica, ko jo dosežemo, niti ni tako posebna, kot je poseben razgled. Vidi se vse naokoli, naše poti preteklih in prihodnjih dni so pred našimi očmi.

Koliko časa si bomo lahko vzeli, pa je odvisno od marsičesa. Če se dan že počasi poslavlja, oblaki grozeče žugajo, načrtov pa je še nekaj, žal ni časa za sedenje. Je treba naprej. Bolje rečeno nazaj. Vrniti se je potrebno skoraj do Brezovice, pred njo pa lahko ob vodnem zajetju zavijemo levo po dobro vidni stezici v breg.

Preskočimo kucelj in pot nadaljujemo po robu ob gozdu vse do travnika. Preseneti tablica z napisom »steza«. Kaj hoče povedati, da še nismo na avtocesti ali kaj? Nekateri pa res potrebujejo razlago za vsako malenkost… Gremo preko travnika in se držimo bolj levo, Rog s križem na vrhu je že dobro viden.

Nanj pripelje stezica po ozkem grebenu. Vrh (798 m, iz Jakoba dobrih dvajset minut) je prav nad cerkvijo Svete Katarine, po kateri je vas Topol dobila ljudsko ime, ki je danes skoraj bolj znano kot pravo. Spust na drugo stran je strm in ob neugodnih vremenskih razmerah tudi spolzek, zato previdnost ni odveč.

Rahlo pršenje izpod neba je kazalo, da nebo počasi izgublja boj z galonami vode v svojih nedrjih. Zato so ostali v strahu pred vesoljnim potopom pobegnili po cesti nazaj, midva z Ajdo pa sva bila prepričana, da naju bo tudi v primeru  silne katastrofe Noe vzel na svojo barko in sva šla naprej.

Steza gre levo mimo hiše na vršiček Pehar (752 m, iz Roga pet minut) in se spusti navzdol do ceste. Na križišču poti, pri kapelici, gremo naravnost, tudi smerokaz nas napoti proti deset minut oddaljenemu Jeterbenku (774 m, iz Peharja dobrih deset minut).

Kar strm vzpon štrika sem in tja do visokega križa. Zanimivo je, da je tu menda nekoč stal utrjeni grad Hartenberg srednjeveških ministrealov grofov Spanheimov in pozneje Oglejskih patriarhov. Dokončno ga je podrl potres leta 1511.

Kje točno je stal, se nama niti najmanj ni sanjalo, prostora na vrhu je namreč presneto malo, nanj bi morebiti uspeli postaviti kvečjemu kakšno maketo iz Minimundusa. Med spustom nazaj proti makadamski cesti je nad nama po drevju že nekaj šumelo.

Rosenje se je med hojo proti Sv. Katarini še stopnjevalo, zato sva si najprej nadela kapuci, potem pa raje kar odprla dežnika. Če jih že nosiva s seboj, naj bodo v korist. V vasi je potrebno zaviti navzdol, po glavni cesti, ki nas v nekaj minutah pripelje nazaj na izhodišče (slabe pol ure iz Jeterbenka).