Jelovica

(16.5.2010)

Tisti, ki bi radi ujeli še kakšno lepo smučarsko turo, se le težko sprijaznimo, da sneg kar konkretno pobira. Drugi, ki so komaj čakali, da nekje iz ropotarnice privlečejo kolesa, menijo, da je bil že skrajni čas. Tokrat sem najprej želel vijugati z Mojstrovke.

Nekaj iz ropotarnice

Nekaj iz ropotarnice

Pa se je vreme skisalo, vikend je obetal obilo moče, informacije so govorile, da je že teden dni nazaj kopnina plaz skoraj preščipnila. Torej ni bilo kaj premišljevati, temveč skočiti v ropotarnico. Večerni dogovor je obetal zanimivo turo. Toda večer je pohrustal precejšen del noči.

Pogled proti Bledu iz ceste proti Bodeščam

Pogled proti Bledu iz ceste proti Bodeščam

Tako je jutranji klic Samota šele zbudil, čeprav bi moral biti že na Bledu. Le toliko je odprl oči, da je sporočil svojo odločitev, da bo za danes ravno pravi napor bicikliranje do kavča. Tudi prav, vsak po svoje. Bova šla pa z Blažem. Odpeljal sem proti vasi Koritno, se spomnil, da sem pozabil števec in treba je bilo nazaj. V ponovljenem posnetku je šlo brez težav.

Sava, tiho teče...

Sava, tiho teče...

Parkiramo lahko na Bledu, kje, naj vsak sam presodi. Mogoče bi pri bivši tovarni Vezenine šlo. Spanje pa…saj vsi vemo, Bled ima svoje zakonitosti. Če kolo zajahamo v smeri centra Bleda, zavijemo za bencinsko črpalko na levo proti vasi Koritno in naprej Bodeščam.

Bodeški most

Bodeški most

Tu zavijemo na cesto, kjer tabla prepoveduje prehod težjim od šest ton. Če nismo tako težki, se spustimo navzdol in preko mostu preskočimo Savo (deset minut, slabih pet kilometrov), zavijemo levo in peljemo po občasno luknjastem makadamu proti vasi Lancovo. Skozi vas bo treba, na glavno cesto zavijemo desno (dobrih pet minut in dva kilometra od mostu).

Radovljica

Radovljica

Čaka nas prvi vzpon, tako za ogrevanje. Vsak klanec se enkrat konča in tudi ta se izteče. Sedaj imamo dve možnosti. Lahko se poženemo v breg že čez nekaj sto metrov, kjer obcestna tabla kaže proti vasem Brdo in Vošče. Pred seboj imamo Jelovico in ta naj nam bo smerokaz. Torej samo naravnost, nič levo ali desno.

Blazz

Blazz

Nekaj vzpona in nato spust po makadamski poti do ceste, ki nas bo desno peljala proti Vodiški planini. Do sem pridemo tudi, če gremo po glavni cesti še naprej v smeri Krope do vasi Spodnja Lipnica, kjer pravega odcepa ne bo težko najti.

Vzpon

Vzpon

Vzpenjamo se po obronkih Jelovice, na razcepih sledimo tablicam za Vodiško planino. Peljemo mimo Goške ravni, kjer stoji tudi planinski dom (uro in pol z Bleda). Danes je bil zaprt, zato z Blažem nisva mogla nazdraviti uspešnemu vzponu. Zanj se je pot navzgor tu namreč končala, skupaj s kolesom sta bila navdušena nad spustom naravnost po stezi navzdol.

Desno Talež, levo gremo mi...

Desno Talež, levo gremo mi...

Blaž mi je že med vzponom pokazal graben, poln kamenja in skal. Da se ob tem, lažjem delu spusta, odločim. Haloooo. Nedvomno odpade, nočem končati kot moj bivši šef. Zato pa rad improviziram. In danes je bil še posebej primeren dan zato.

Goška ravan

Goška ravan

Z Blažem sva si pomahala, potem pa sem odpeljal povsem v nasprotju s prvotnimi načrti naprej proti Vodiški planini. Klanci so bolj strmi, pa ne prav dolgi, tako da ni težav. Ko je do omenjene planine še dva kilometra, na razcepu zavijemo desno. Smer Bohinj (do sem dobrih dvajset minut z Goške ravni).

Razgled izpred koče

Razgled izpred koče

Razcepov ni prav veliko, kjer pa že so…navigacija bi rekla…sledite glavni cesti. Edini dvom se postavi, ko pripeljemo do razpotja, kjer pot levo pelje proti Martinčku in Lipniški planini (petnajst minut od razcepa proti Vodiški planini). Desno pa…neznanka. Toda ravno tja bo treba.

Odcep proti Vodiški planini, mi gremo desno.

Odcep proti Vodiški planini, mi gremo desno.

Ko sem skupaj z Blažem na drugi strani telefona skušal razrešiti ta orientacijski oreh, je pripeljal edini avto, ki sem ga na tem delu poti sploh srečal. Oznaka NM ni dajala pravega upanja, nezgrešljivi dolenjski naglas tudi ne. Toda vsi dvomi so bili razblinjeni, nasvet jasen in prepričljiv.

Tu gremo desno...

Tu gremo desno...

Med tem, ko se je pot do sem še počasi vzpenjala, je šlo sedaj le še navzdol. Sprva bolj položno, potem pa nekoliko bolj strmo. Odcepita se dve poti, nobena nas ne bo zavedla, če bomo vsaj malo pazljivi. Ob poti so vrtače, v njih pa sredi maja še sneg.

V vrtačah je še sneg

V vrtačah je še sneg

Letimo mimo Selške planine in pridemo do Rovtarice (petnajst minut od razcepa proti Martinčku). Tu se cepita poti, leva gre proti Selški dolini, desna pa proti Bohinjski Bistrici. Zavijemo seveda prav, čaka nas nekaj ravnine, pa nekaj spusta, dokler ne pridemo po skoraj točno 40 kilometrih vožnje ponovno do asfalta (petnajst minut z Rovtarice).

Selška planina

Selška planina

Le še nekaj deset metrov in že smo pri cesti, ki pelje proti Soriški planini. Zavijemo desno navzdol in čaka nas osem kilometrov užitka. Seveda je potrebno biti previden, cesta je ovinkasta, ne prav široka, pa na srečo ponavadi ne prav prometna. Ko pripeljemo v Bohinjsko Bistrico, zavijemo proti izhodišču.

Rovtarica

Rovtarica

Čaka nas še bolj neprijeten del poti. Glavna cesta proti Bledu je lahko dokaj prometna. Toda na oblačen dan in ob ravno pravi uri sem imel srečo. Komaj kakšno vozilo je pripeljalo mimo. Neverjetno. Brcati bo potrebno še dobrih dvajset kilometrov. Asfalt kot asfalt. Slediš robni črti in čakaš, kdaj bo konec.

Malo je špricalo...

Malo je špricalo...

Ko števec kaže dobrih sedemdeset kilometrov, smo spet na začetku. Manj kot uro in pol asfalta, lahko smo tudi hitrejši, če smo zadosti našpičeni in utrujenost ni prehuda. Sicer pa skupaj slabe štiri ure in pol na poti, od tega tri ure in pol bicikliranja. Lep krog je zaključen.

Pogled proti Bohinjskim goram

Julijcem še kraljuje sneg

Posebnih naporov ni, čeprav se dvignemo več kot sedemsto višinskih metrov. Torej ravno prav, za začetek sezone. Ko bi se le še tako nadaljevala…

Cerkev Marijinega vnebovzetja v Bitnjah

Cerkev Marijinega vnebovzetja na Bitnjah