(17.4.2010)

Viševnik je zanimiv. In med tem, ko so mi teden dni prej družbo delale kavke (http://caravaning.si/zanimiv/gumpi/2010/04/10/visevnik-2/) se je tokrat obrnilo čisto drugače. Po jutranjem malem maratonu z zobotrebci na 15 kilometrov, je bil čas, da se zapodimo še kam višje.

Vse je bilo pripravljeno, vreme je držalo, skozi oblake se je občasno prismejalo tudi sonce. Bojan je prihrumel do nas ob pol treh, torej bo časa več kot dovolj. Ura se je pred tedni prestavila, sedaj se dan potegne že skoraj do devete ure. Načrt je bil izdelan in tako enostaven, da skoraj ni bilo kaj za zgrešiti.

Midva greva naprej do vrha, Maja in Ajda pa za nama do sedla pod Plesiščem. Potem pa morebiti skupaj smučamo navzdol. Snega je bilo še zadosti, le flike na smučišču so bile morebiti malenkost večje kot teden poprej. Vendar pa je vse kazalo, da sneg ni tako južen in težak za smučanje.

Topli dnevi prihajajo, sneg pa vedno boljši. Kaj bi si še želel več. Na smučišču sta se dva novopečena navdušenca nad tovrstnimi aktivnostmi čudila, da se da tudi bolj pokonci postavljene odseke prehoditi s psi. Kaj se ne bi čudila, saj tudi sam včasih prav debelo gledam, na kakšni strmini zadržijo mojo težo.

In drugič seveda na dokaj ravni podlagi povsem odpovejo poslušnost. Bojan je sopihal malo za menoj, tako da je bilo časa za ogledovanje, kje sta dekleti, preizkušanje radijske postaje…halo Orel, halo Orel, tukaj Sokol…in beleženje vtisov preko zapletenih optično elektronskih sistemov na pomnilniško kartico – dovolj.

Ko sva se ravno vzpenjala proti Plesišču, sta nasproti prihrumeli in brez ustavljanja odvriskali proti Zlatim vodam dve amazonki. Sva se nastavljala, pa… Na sedlu sva seveda brez trohice oklevanja odločila, da na Plesišče ne greva. Kako pa bi bilo videti, če bi se dve nerodi vrteli v kakšnem čudnem valčku. Torej naprej.

Po slemenu je šlo v redu, višje gori pa je bila edina uporabna sled vsa naluknjana od pešcev. Presneto! Ja, ja, mirno sobivanje, saj vem. Ker je Bojan obvisel na telefonu, sem se s to izredno priljubljeno prostočasno dejavnostjo začel ukvarjati še sam. In glej ga zlomka, dekleti sta bili že na Zlatih vodah.

Saj sem res opazil med macesni eno vrtenje. Uf, mahanje sem zamenjal za mlin na veter. Greva na vrh, je prihajalo iz škatle v mojih rokah. Kaj pa realizacija postavljenega plana, pa srednjeročni načrt, pa…ma, brez veze, itak nisem imel pri odločitvi pravico glasovanja.

Bojan je še kar zaljubljeno gledal škatlico v svojih rokah, zato ga nisem hotel motiti in sem potegnil naprej. Sled je bila sedaj boljša in je pripeljala do velike skale na grebenu proti vrhu. Mimo nje se je dalo brez težav tudi s smučmi, samo še na poti namreč sneg vztraja. Sem jih pa v vršnem delu raje snel.

Udobne stopinje so dajale bistveno več zaupanja kot strmo in trdo pobočje brez oprijemljivih sledi vzpona morebitnih predhodnikov. Na vrhu sem poslikal kavke, ki so se v velikem številu zbrale nad mano, se oblizovale in škodoželjno pričakovale večerjo.

Potem pa Bojanu zavpil, da lahko smuči pusti tudi pri skali, če bo z vrha prehuda. Pameten fant, me je poslušal. Dekleti sta se čudili, kako, da ju ne vidim, saj sta onidve mene ves čas imeli na očeh. Končno sem spet opazil izrazito mahanje na vrhu slemena. Že grem, da kje poprimem, če bo treba.

Spust mimo Bojana menda ni bil ravno estetski, gledalci TV caravaning so kasneje izražali celo pripombe, da so pri svojih treh letih smučali bolje. No ja, obljubim, da bo naslednjič samo zanje iz vrha izvršeno simultano paralelno smučanje z dvema raznožkama in tremi helikopterji za povrh. Danes pa ni bil dan za to.

Pridrvel sem mimo nekaj starejših luknjačev in se na uravnavi nad slemenom ustavil. Dekleti sta s stalnim oddajanjem signalov nakazovali svoj položaj. Saj se ne mudi, sem si mislil. Napaka. Ko sem ukrotil svoje pse in jim pokazal, kje je njihovo mesto, sta bili že naprej. Juhuhu, gremo.

Skupaj smo nadaljevali do velike skale, nad njo pustili njune smuči in se sprehodili do vrha. Ja, pa jade, vzpon do najvišje točke ni nikakršen sprehod. Šli smo seveda počasi in previdno, vse do mesta, kjer se je Bojan trudil odtisniti kakšen uporaben žig. Poslikali smo luknjače, pa oni nas.

Potem pa navzdol. Spet počasi in previdno. Jaz sem ponovno naredil nekaj zavojev, menda za filanje ega. Kaj je to, ne vem. Jaz najraje doma filam prisrčnico s kakšno jako dobro tekočino, pa tudi filane paprike sedejo. Ali je ego morebiti kakšna nova vrsta zelenjave? Bo za poskusit.

Odvijugali smo navzdol po lepi flanki v graben, saj naluknjano sleme, vsaj meni, ni preveč dišalo. Smuka je bila solidna, Bojan je pokazal, da je iz pravega testa. Posamezni akrobatski elementi so bili pospremljeni z glasnimi »ohhhh«. Ajda ni hotela zaostajati in je skoraj izginila v ruševju.

Nekaj centimetrov kasneje je na najbolj strmem delu navdušeno sprožila centimeter ali dva novejšega snega, ki je odtekel po žlebu. Med tem, ko se je Bojan čudil, kje teče potok, je kar vriskala, da je plaz. Hm. Mladina. Čez Zlate vode in navzdol je letelo kot raketa.

Ritka sem, ritka tja, kolena skupaj. Kje je sedaj televizija, da posname to skladnost? Na kratko smo se še ustavili pri iglujih, ki jih je ob reševanju stanovanjske stiske nekdo postavil ob robu spodnjega smučišča potem pa odvijugali proti avtodomu.

Seveda je bila tu spet televizija, potrebno je bilo dati še zadnjo izjavo za TV caravaning. Kako je bilo? Itak, da – fajn!