(11.4.2010)

Pokljuka skriva vrsto čarov. Vrhovi nad planino Lipanca so vsi po vrsti smuško zanimivi. Mrežce, Lipanski vrh, Brda in Debela peč. Slednja, čeprav najvišja in okičena z nazivom najbolj vzhodnega dvatisočaka Julijskih Alp, morebiti še najmanj. Ima pa Lipanca eno pomanjkljivost.

Pozimi sta najboljši izhodišči predvsem parkirišče pri planini (Za)javornik (N46.362940 E13.949225) in še bolj pri spomeniku NOB (N46.365869 E13.934339). Do obeh vodi cesta od Mrzlega studenca, ki pa je pozimi na vsej dolžini nekaj kilometrov splužena zelo ozko, možnosti srečevanja in izogibanja so zelo redke, povrh pa se naredijo globoke, ledene kolesnice.

Torej z avtodomom ne bo šlo, treba bo najti prijatelja ali znanca s kakšno vsaj malo manjšo mrcino. Resda obstaja še nekaj možnosti, ki pa so povezane z daljšim pohodom v obe smeri, predvsem pa na prostrani Pokljuki, prepredeni z gozdnimi cestami, predstavljajo kar precejšen orientacijski zalogaj.

Ena možnost je iznad planine Kranjska dolina čez Medvedovo konto, druga malo naprej od odcepa proti Šport hotelu čez planino (Za)javornik in tretja iz Rudnega polja po gozdni cesti do spomenika NOB. Če imamo cel dan časa, bo čisto v redu. Drugače pa je sprejemljiva edino zgoraj opisana rešitev.

Ko sta se pred našim »hotelom« na Rudnem polju ob peti uri zjutraj ustavila Uroš in Borut, sem vedel, da mi bodo pohajanja po Pokljuških gozdovih prihranjena. Vožnja je od Mrzlega studenca naprej pravi rodeo, v zgodnjem jutru pa se vsaj srečanj ni bati. Parkirišči sta zadosti veliki, čeprav se čez dan včasih povsem napolnita.

Od parkirišča (približno 1340 m) se mimo spomenika NOB napotimo po poseki Velika preseka navzgor. Smer je jasna, tako, da zgrešiti skoraj nimamo kaj. Prečkamo gozdno cesto in držimo smer še kakšno minuto navzgor. Ko se svet uravna, se srečamo z markirano potjo, ki pripelje s planine (Za)javornik.

Poti sedaj brez težav sledimo navzgor, sprva desno in potem v drugo stran. Če smo v dvomu, pa vseeno poglejmo, kje gredo markacije. Pridemo do izrazite dolinice, po kateri (pot gre sicer po njenem desnem pobočju) nadaljujemo do strmine pod planino.

Seveda tu nismo bili prvič. A bila je še noč in to smo okrivili, da gremo raziskovat. Malo smo sicer cincali, nato pa na vrhu Velike Preseke zavili levo, med štore prejšnje leto posekanega gozda. Vzpenjali smo se po kolovozu, ki so ga uporabljali gozdarji, zavili pod skalami desno in tako prišli v dolinico pod Lipanco na nasprotni strani.

Spustili smo se na njeno dno in se pod strmino spet priključili markirani poti. Pri stavbah na planini se je treba držati levo, jo mahniti mimo Blejske koče in nadaljevati v izrazito dolino. Ta pripelje do uravnave, kjer se usmerimo v strmino desno. Če so sledi predhodnikov, jim bo tu najbolje slediti.

Drugače pa bo treba imeti odprte oči in iti za nosom. Gremo navzgor toliko, da se dvignemo nad grabne, ki pobočje brazdajo na levi strani. Usmerimo se nad njih in pridemo na široko pobočje, po katerem se usmerimo desno navzgor. Smer je sedaj jasna, orientacijskih težav ni več.

Razen če je megla. Toda v njej tu gor tako ali tako nimamo kaj za iskati. Ne le, da zlahka zaidemo. Mrežce so le eden v ogrlici vrhov, na robu stene, nekaj sto metrov nad dolino Krme. Zato je vsakršno približevanje robu, okrašenemu s tudi nekajmetrskimi opastmi, več kot tvegano početje.

Ko pridemo do večje vrtače, jo obidemo in gremo še minuto dalje, vse do vrha (1966 m, uro in pol iz izhodišča). Skupaj z dnem, se tu zgoraj, prebuja tudi duša. Pobožajo jo prvi kramežljavi sončni žarki, budijo kamnite špice, nežno zaobljene snežene kepe in prepadi, ki jemljejo dih.

Dobra družba so planinske kavke, ki v zgodnjem jutru preizkušajo svoje letalne sposobnosti in se hodijo dobrikat na varno razdaljo. In prijatelji. Brez njih bi bilo vse…tako prazno in brez pomena. Navzdol smučamo v smeri vzpona. Po zložni strmini pod vrhom bomo naredili nekaj najlepših zavojev.

Paziti moramo le, da pravočasno zavijemo levo in tako pobočje prečimo v smeri Lipance nad grabni. Spust do vrha doline nad kočo je malo bolj strm, vijuganje naprej pa spet bolj položen in ob kakšnem centimetru novega snega prav uživaški.

Pod kočo se spustimo po dolinici in sledimo markirani poti do odcepa poti proti Veliki preseki in spomeniku. Mi smo seveda tudi ob spustu zavili na novo gozdno rano. Rodeo med štori in visoko štrlečimi koreninami nas je, če nič drugega, nasmejal.

Na razcepu poti je potrebno zaviti desno navzdol in po poseki ali redkem gozdu na levi strani smučati do izhodišča (pol ure iz vrha). Potem pa…karkoli že hočemo. Dan je še mlad, vreme ravno pravo. Preostanek dneva bo točno tak, kot si ga bomo naredili.